PDimgtäö
©MIS
MsA M	@dl
WBMS
Dr. Vladimir Škerlak	Gorništvo ali planinstvo?	417
M. R.	Pogovori z oskrbniki	419
France Cokan	Nevarna hiponatriemija	419
Dinko Bertoncelj	Prvi slovenski himalajec	422
	Strastno oboževanje narave	426
Rudolf Travinič	Čas oddiha	427
Vojko Če li go j	Društvo pozna svojo zgodovino	428
	Smrt preži na nepripravljene	430
	Pot v smrtno zmoto	431
Boris Mlekuž	Nesreća v divjem ostenju	432
Božo Jordan	Gora na meji dveh Korošk	435
Jordan Komac	Markantni, samotni Škednjovec	436
Dario Cortese	Pršjak in Govci v enem dnevu	438
Božo Jordan	Jahanje Stenice	440
Stane Kranjec	Na robu Panonskega morja	441
Nada Kostanjevic	Dolgo iskanje Svetega Duha	444
	Med gorami brez avtov	447
Iztok Tomazin	Dežela prijaznih ljudi	448
Stanko Kl i nar	Sto slovenskih vrhov	451
Kurt Diemberger	Koh-i-Nor Himalaje	455
France Bernot	Letošnje poletno vreme na Kredarici	457
	Odmevi	458
	Iz planinske literature	460
	Društvene novice	461
Slika na naslovni strani: Pomlad fn jesen v Prisojnikovem oknu
Foto: Igor Modic
Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvofakova uiica 9, p, p. 215. Revija i2haja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik}, Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Mitja Košir, Edo Kozorog, Silvo Kristan, France Malešič, Dragica Manfreda. Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone Skarja in Franček Vogelnik. Predsednik založniško-szdajaleljskega sveta Tomaž Banovec. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046. Naročnina za četrto trimesečje leta 1991 znaša 180 dinarjev, posamezna številka stane 60 dinarjev. Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev, Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1, decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani.
POLEMIKA (NAJ) SE SE KAR NADALJUJE
GORNIŠTVO ALI PLANINSTVO?
Dr. VLADIMIR ŠKERLAK
Božo Jordan nas je s člankom v Planinskem vestniku št. 7-8/1991 na strani 299 opozoril na ne ustaljenost našega izrazja. O tem vprašanju sem sicer že večkrat pisal, mislim pa, da ni odveč, če svoje misli strnem v kratko, sistematično celoto.
GORA, GORNIK IN GORSKO DRUŠTVO
Star, s ploš nos lov ans ki izraz za neraven, dvignjen del zemeljske površine je gora. V preteklosti so Slovenci označevali s to besedo tudi nižje vzpetine, celo vinske gorice. Dokaz za to, da so bile zanje »gore- celo take tvorbe, ki jim pravimo danes »griči«, »hribi", so imena Žalostna gora, Trška gora, Limbarska gora, Šmarjetna gora itd. Za označevanje goric z besedo »gora« je značilna zbirka pravnih običajev iz leta 1543, imenovana Gorske bukve. Leksikon Cankarjeve založbe »Pravo« reče o njih, da je to »kodifikacija gorskega prava, s katero je deželni glavar posegel v spore med gorskimi gospodi in gorskimi zakupniki. Gore so bili kompleksi vinogradov, za katere je veljal zakup po gorskem pravu,.,« Človeku, ki je opravljal različne upravne posle v «vinskih gorah«, pa so Slovenci rekli «gornik«.
Ta beseda je za nas važna iz dveh razlogov:
-	Prvič, iz nje vidimo, da so naši predniki tvorili označbo za človeka, ki ima opravka z gorami, s pripono —nik", tako kot sta nastali besedi »sodnik« in »zdravnik«.
-	Orugič, ta nam pokaže, da ima ista beseda iahko več pomenov; kateri pomen je mišljen v danem primeru, se vidi iz stavčne zveze. »Gornik« je namreč tudi veter, ki piha z gora, pa tudi rastlina, podobna brusnicam (iz nje kuhajo ursi-čaj). Povezava z drugimi besedami v govoru nam pove, na kaj mislimo. Zato je popolnoma vseeno, ali bodo kdaj obnovili nekdanje gornike ali ne. Pomislimo samo na to, koliko izrazov z različnimi pomeni uporabljamo za označevanje oblik gorskega sveta: prag, sleme, stena, steber
-	pa kljub temu vemo, da s temi besedami niso mišljeni deli hiše; ali: polica, gred, kamin; skok, greben (tega ima tudi petelin), sedlo (pa vemo, da ni mišljena tista stvar, ki jo polagamo na konja).
Iz tega sledi:
»Gornik« je pravilno tvorjena slovenska beseda, vzeta iz ljudskega govora, označuje pa človeka, ki v gorah nekaj dela ali je z gorami v kaki drugačni zvezi, na primer, zahaja vanje. Lahko pomeni tudi kaj drugega, kar je v zvezi z gorami, zamenjava pa je v tekočem govoru ali v spisu nemogoča.
Prvo organizacijo ljudi, ki zahajajo v gore, so snovali v Sloveniji tiskarnar Otmar Bamberg in njegovi znanci. Imenovali so jo družbo »prijate-
ljev gorâ«. Ti Ljubljančani so se pozneje priključili avstrijskemu in nemškemu društvu Deutscher und österreichischer Alpenverein. Prvo prav slovensko društvo pa so snovali v Bohinju. Pravila so shranjena v Arhivu Slovenije, v njih pa je zapisano, da se društvo imenuje »gorsko društvo Triglavski prijatelji«, po nemško (v tem času, to je leta 1872, je spadal Bohinj, seveda, pod Avstrijo) »Trig lav-Al penVerein in der Wochein« (pisava imen je posneta točno po izvirniku). Iz tega se vidi:
Slovenci, ki so ustanavljali društvo »Triglavskih prijateljev«, so ga označili kot »gorsko« društvo, torej so za temelj označbi vzeli besedo »gora«. Pri prevajanju v nemščino so se pa ozirali na ime tedaj že obstoječe nemške organizacije »Alpenverein«, to je društva, ki deluje v Alpah.
PLANINE
Nekaj stoletij pred našim štetjem so prebivali v Severni Italiji, v Franciji (seveda v današnjem smislu besede) in še drugod Kelti. V svojem jeziku so goro označevali z besedo »alb«. Nekateri jezikoslovci trdijo tudi, da je beseda germanska, toda to je manj verjetno, vsekakor pa za naša izvajanja nepomembno. Ko so Rimljani zavzeli kraje, v katerih so prebivali Kelti, so prevzeli tudi njihovo besedo »alb« v obliki »alpis«, v množini »alpes«. Toda prvotna latinska beseda »mons« je ohranila svojo moč, zato je v jezike, ki so nastali iz latinščine ali pod vplivom latinščine, prešla v obliki »monte«, »mont«, »mount«, medtem ko je beseda »alpes« postala zemljepisno ime za pogorje, ki ga še danes imenujemo Alpe. nemški Alpen (kar je za našo razlago zelo važno). Pogorje, imenovano »Alpe«, pa za prebivalce sâmo po sebi ni bilo pomembno zaradi lepote ali zaradi kakih izletniških namenov, temveč predvsem zaradi možnosti gospodarskega izkoriščanja teh gora. Opazili so, da je paša na gorskih travnikih za živino zelo koristna, zato so živino poleti stalno gnali na te pašnike, na njih zgradili za ljudi hiše in so potem pastirji tu prebili poletje, molzli krave, izdelovali sir itd. ime pogorja so prenesli oziroma uporabljali tudi za te pašnike. V nemščini se imenujejo taki pašniki s stanovi »Alp«, »Alpe«, »Alm«, v množini pa »Alpen«.
To se pravi: v nemščini pomeni beseda »Alpen« prav tako zemljepisno ime za to pogorje kakor tudi za tiste pašnike, ki jih uporabljajo za gospodarske namene. Podobno so izvajali označbe za te pašnike tudi Italijani, Francozi in Angleži iz imena »Alpe«.
Edino alpsko ljudstvo, ki si je ustvarilo lasten izraz, neodvisen od prvotne keltske besede, smo Slovenci, Take pašnike so imenovati »planine«. V tem smislu je besedo »planina« uporabljal že Jurij Dalmatin v prevodu Svetega pisma iz leta
1584. Pisal jeo "planinah pastirjev«, isti pomen izhaja nedvomno iz imen Klemenčeva planina, Murijeva. Štularjeva, Planina pri jezeru. Planina na kraju itd.
Simon Rular je pisal leta 1882 v knjigi »Domožna nstvo poknežene grofije Goriške in Gradiščanske« o »planinah, v katerih delajo poleti okusni sir«.
Na to svojo jezikovno posebnost bi morali biti Slovenci ponosni prav tako kot na to, da loči slovenščina »pravo« od »pravice« - te razlike ne poznajo niti latinščina, niti nemščina, niti francoščina.
Za Slovenca torej »planine« nikakor niso isto kot »Alpe«. Kar pomislimo logično: Če bi Alpe in planine pomenile Isto, bi lahko imenovali gorstvo, ki ga označujemo z imenom »Alpe«, kar »Planine«. Pa bi rekli: Švica leži v Planinah! Besedo »Alpe« bi lahko kar opustili.
GORE IN PLANINE
Kako pa so mislili naši predniki, prevzeti od nemške kulture in nekritični do vpliva nemškega jezika na slovensko izrazje, se vidi iz besed, ki mi jih je izrekel leta 1941 slovenski izobraženec, izšolan, seveda, v avstrijski gimnaziji in na nemški univerzi:
»Beseda .alpinist' je odveč, kajti Alpe so planine, torej bi morali reči alpinistom kar .planinci'.« - Nesmisel prve vrste !
Pod tem nemškim kulturnim vplivom in brez zadostnega poznavanja slovenskega ljudskega
izražanja v gorskih predelih Slovenije so potem ustanovitelji slovenske organizacije za zahaja-nje v gore imenovali svoje društvo »planinsko«, sledeč nemškemu izrazu »Alpenverein«. Od takrat so začeli ludi gore imenovati »planine«. Ljudje, ki so znali kritično misliti o jeziku in so poznali ljudsko izražanje, so kmalu začeli opozarjati na nastalo napako. To se je zgodilo že kmalu po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Tako je zapisal I.C.O. (Josip Ciril Oblak) leta 1896 v Planinskem vestniku na strani i 14: »Narod razumeva z besedo .planina' kraj, kjer so stanovi (planšarske koče), ne pa ,gore'.«
Značilen je tudi primer Frana Kocbeka. Ta in M. Kos sta spisala leta 1896 knjigo »Vodnik za Savinske planine in najbližjo okolico«, Kocbek pa je spoznal svojo zmoto in je leta 1926 izrecno opozoril na to, da je že profesor Johannes Frischauf pisal: ednina »planina« ne pomeni v slovenščini nikdar gorovja Alp, temveč gorsko planoto, nemški »die Alpe« ali »Alm«.
Dve leti nato je bila prvikrat uporabljena beseda »gornik« za človeka, ki so mu dotlej rekli »hribo-lazec«, »turist«, »planinec«. Pisci so jo zapovrstjo sprejeli, po vojni se je glasilo imenovalo »Gore in ljudje«. Boris Režek piše, da se je Slovensko planinsko društvo nameravalo leta 1945 preimenovati, »toda odpor konservativnih osebnosti je to pametno namero preprečil. Vendar smo že leta 1895 poznali gorske vodnike in ne morda planinske, od leta 1945 pa imamo Gorsko reševalno službo,«
POGOVORI Z OSKRBNIKI
Hodili smo minule poletne dni po slovenskih gorah In se pogovarjali z oskrbniki planinskih koč in gospodarji planinskih društev, ki te koče upravljajo:
•	o platnenih spalnih vrečah, ki bi nadomestile rjuhe: »Ne,« pravijo, »letos se še niso ,prijele' in razmeroma redki so bili, ki so jih prinesli s seboj«;
•	o vstopnini v planinske koče: »Glede na to, da so letos planinci in drugi obiskovalci gorà skoraj vso hrano in pijačo prinesli s seboj od doma, da smo razmeroma malo prodali, za gosti pa smo morali samo pospravljati, bi kazalo uvesti vstopnino, kot je že bila pred vojno«;
•	o varčnih planincih: »Poleg vsega drugega je neki planinec prinesel s seboj zase in za spremljevalca pet kilogramov kruha. Dokler bo oskrbovanje planinskih koč takšno, kot je zdaj, je skoraj nesmisel nositi s seboj v gore vso hrano in pijačo. Ali ne bi bilo bolje manj nositi v nahrbtniku in bolj uživati v gorski naravi?«;
•	o prenočevanju v kočah: »Pride skupina petih ljudi, sedijo skupaj v jedilnici in ko odbije ura, kose odpre .recepcija'planinske koče, gresta dva iz skupine v pisarno, se zase dogovorita za spanje na skupnih ležiščih - in potem najdemo zvečer vseh pet na skupnih ležiščih. Le najbolj energični oskrbniki zvečer kontrolirajo, kdo vse spi v koči, manj odločnim pa je kar nerodno ljudi buditi in spraševali, kje imajo potrdila o plačani prenočnini«;
•	o vzdrževanju planinskih postojank: »V nekaterih alpskih državah skupaj s članarino pobirajo še po kakšno marko, švicarski frank ali nekaj šilingov namensko za popravila planinskih koč. Morda bi se lahko tudi pri nas odločili za takšne dopolnilne investicijske denarje«;
•	o odrezanosti od sveta v poletni planinski sezoni: » Veliko planinskih koč, posebno v visokogorju, ima zdaj brezžične stalne zveze z dolino, gorskimi reševalci in drugimi planinskimi kočami v okolici. Tudi pošto nam redno dostavljajo bodisi nosači, bodisi helikopterji. Radio je v vsaki koči, tako da natančno vemo, kaj se dogaja po bližnjem in daljnjem svetu. «
Prihodnje poletje lahko v slovenskih planinskih kočah pričakujemo spremembe.
M. R.
Reže k piše v knjigi »Stene in grebeni« na strani 306 tudi: ».. .smiselno in pravilno bi se morala tudi PZS imenovati Gorovniška zveza Slovenije, ker združuje gorovnike - ljudi, ki se udejstvujejo v gorah, in ne planšarje in letoviščarje, ki jih dandanes pomenita zastarela izraza planinec tn turist.«
Mislimo, da leta 1945 ni šlo samo za konzervativnost, temveč tudi za željo, da bi uskladili izraze vseh jugoslovanskih gorniških zvez z uporabo besede »planinski« oziroma »planinarski". Torej: bratstvo in enotnost! Tudi za ceno pravilnega izražanja!
Posledico vsega tega je Božo Jordan pravilno ocenil: nedoslednost v izrazih. Ta protislovja je treba rešiti z odločno potezo: preimenovati organizacijo in glasilo tako, da bo v skladu z govorom slovenskega ljudstva v času, ko jih še niso motili razni meščani. Torej: Gorniška zveza, gomiška društva, Gorniški glasnik. Lahko tudi »gorovniški«, kolje rekel Josip Wester, za njim pa še Boris Režek, toda to obliko uporablja tako malo piscev, da je bolje ostali pri starem »gorniku«, gorski reševalni službi in gorskih vodnikih. Zakaj naj bi ime reševalne službe popolnoma brez potrebe spreminjali v gorovniško!
Ker gre za važno načelno vprašanje, naj ponovimo razloge:
1.	Beseda »gornik« je stara, pravilna slovenska tvorba.
2.	Na besedo »gora« nas veže spomin na poskus ustanovitve prve slovenske gorniške organizacije.
3.	S pravilno uporabo besed »gora« in »Alpe« se vrne izrazu »planina«' njen prvotni, pristno slovenski pomen. Hkrati s tem izločimo spačenl, iz tujine uvoženi pomen te besede.
4.	Z vezavo strokovnih Izrazov na besedo »gora« kot izhodišče usklajujemo svojo terminologijo z izrazjem slovenskih znanstvenikov, zlasti geografov.
5.	Z besedama »gornik« in »gorništvo« odstranimo protislovnost v slovenski terminologiji s tega področja.
SKLEP
Ob taki spremembi, kot je predlagana, nastajajo odpori, ki jih je pa možno obvladati s pametno obravnavo.
Dobro se spominjam občnega zbora Skale leta 1932: predlagano je bilo, naj se ime »Turistov-ski« nadomesti z označbo »Alpinistični«. Večina članov je glasovala za ta predlog, toda ne dve tretjini. Ker je šlo za spremembo pravil, je bila zahtevana dvotretjinska večina, zato je bilo treba zadevo preložiti na poznejši čas. Leta 1940 - 14. novembra - smo imeli občni zbor: sprememba imena je bila izglasovana, če se prav spominjam, soglasno. Zato verjamem, da bomo slišali pomisleke, češ, kar je na miru, tega ne premikajmo. Toda kot vidimo tudi iz članka Boža Jordana, glede tega vprašanja ni miru in ga tudi ne more biti. Zato glasujmo za samostojnost tudi glede našega izrazja I
PISANO ZA TRIATLONCE, VELJA TUDI ZA GORNIKE
NEVARNA HIPONATRIEMIJA
FRANCE COKAN
Avtor je zdravnik, diplomant ljubljanska medicinske fakultete. Že kot dijak in študent je bil navdušen kolesar, smučar, tabornik in planinec v Kamniških in Julijskih Alpah, Leta 1959 se je izselil v ZDA, kjer se v zadnjem času poklicno ukvarja ne le z interno, temveč tudi s športno medicino. Vsako leto se udeležuje triatlona (plavanje, maraton, kolesarjenje) »Ironman« na Havajskem otočju. Na tem tekmovanju se je avtor pred nekaj leti uvrstil na najvišja mesta v svoji starostni skupini.
Ta članek je bil namenjen triatloncem na tem tekmovanju. Zaradi tropskega podnebja je med maratonskim in kolesarskim delom tekme posebno problematična izsušitev in uravnavanje telesne temperature. Avtor opisuje razvoj pomanjkanja kuhinjske soli (natrijevega klorida) pri zdravem človeku med hudim naporom. Ker gre za skoraj strokoven članek, bralcu svetujemo, naj pred branjem prebere tudi članek »Sol in voda« (Sledi, št, 7 ali ponatis v Planinskem vestniku št. 7-8, 1987).
Ker pa je napor značilen tudi za gornika, smo se pnspevek iz društvenega glasila »Sledi« odloČili objaviti v PV. (Op. ur.)
Hiponatriemija, ki se razvije pri zdravih športnikih, je motnja, ki je abstraktna in slabo raziskana, vendar nadvse pomembna za telesno zmogljivost in zdravje. Povečevanje temperature in dolžine tekmovanj povzroča, da se povečuje verjetnost pojavljanja te motnje. Znanstvena analiza tega problema bi bila predolga, zato bomo pregledali le najpomembnejši del našega obstoječega, vendar še vedno nepopolnega vedenja. Opisal bom tisto, kar je bilo dobro zame na petih tekmovanjih »Ironman« na Havajih, da so se tekme končale v zame dobrem času in ob dobrem zdravju. Trdnih receptov zaenkrat ni; medtem ko je logično mnogo tistega, kar je natisnjeno, pa ne velja v enaki meri za vsakega in vse; žal tudi tisto, kar se zdi razumno, ni vedno resnično. Mnogo zvitih trgovcev je obogatelo na račun pogumnih triatloncev; dobri rezultati, ki sledijo, gredo domnevno na rovaš nekaj kozarcev čarobnih pijač, vendar so resnično le posledica celih veder znoja.
KAKO DELUJE
Ko so se naši (še živalski) predniki odločili, da se iz pracceana preselijo na kopno, so s seboj vzeli popotno torbo (ki je zdaj naša koža). Naše
Strma pot. napor, vročina - pa lepota (skoraj! večnega
telo so tako pravzaprav le celice, ki plavajo v privatnem oceanu, ki se imenuje zunajcelična tekočina in ki je kemično podobna morski vodi. Znoj vsebuje precej manj natrija (Na, kar pomeni natrij, je glavna sestavina kuhinjske soli), zato med kratkotrajnimi tekmami lahko izgubo znoja nadomestimo samo z vodo. Vendar med bolj dolgotrajnimi športnimi prireditvami pri visokih temperaturah z znojem izgubimo toliko Na, da bi z nadomeščanjem le z vodo razredčili Na v zunajcelični tekočini. To lahko dokažemo s preiskavo krvi, kjer opazimo znižano koncentracijo Na (hiponatriemija). Ker je Na tisti dejavnik, ki onemogoča vodi, da bi vdrla v celice, se pri hiponatriemiji zgodi prav to in celice nabrekajo tako, kot nabreknejo kuhana riževa zrna. Ko tako nabreknejo živčne celice v možganih, ki so zaprti v togo lobanjo, je prizadeta športni kov a koordinacija, pokažejo se slabost, duhovna topost in zmedenost. Opisovali so nemir, bojevitost, občutek ogroženosti in druge simptome ne le med tekmovanjem, temveč tudi po njem, morda zato, ker se voda tako hitro absorbira iz prebavil. Ti simptomi se lahko stopnjujejo do komplikacij (ki vključujejo tudi krče), ki ogrožajo življenje. Med hudim naporom kri, ki je svojevrstno tkivo, v katerem celice plavajo v dobršnem delu zunaj-celične tekočine, tudi sama izgubi nekaj svoje zunajcelične tekočine. Količina krvi se tako zmanjša, neustrezno polni ožilje in je zato onemogočena dobra preskrba organov s krvjo. To v prvi vrsti prizadene ledvici, ki ne moreta izločiti prebitka vode. Ko se volumen krvi zmanjša, ledvici zadržujeta vodo za vsako ceno, saj to preprečuje nadaljnje zmanjševanje volumna krvi. Ce torej pijemo čisto vodo, je le to tisto, kar ledvice zadržijo v telesu. Prebitek vode in hiponatriemija se stopnjujeta. Razumljivo je torej, da z nadomestnimi tekočinami dodajamo 420 tisto, kar smo izgubili.
Foto: Joco Žriid&ršifi
če hočeta ledvici izločiti odvečno vodo, ki se je nabrala zaradi prekomernega pitja, se mora izločiti prek krvnega obtoka ledvic. Kadar je športnikov napor prevelik za njegovo stopnjo treniranosti, se prevelik del ledvicama namenjenega obtoka porabi za preobremenjeno mišičje. Pri slabše treniranih športnikih se pri danem naporu razvije višja temperatura jedra in spet se nekaj ledvicam namenjenega obtoka krvi preusmeri v hladilnik (v kožo) zaradi hlajenja. Če so hkrati slabše aklimatizirani, izgubijo več Na na liter vode.
Pred leti so se triatlonci med naporom izsušili. Potem so se naučili piti in se med dolgimi tekmovanji preobremeniti z navadno vodo brez soli. Še dandanes nekateri športniki verujejo, da sta sladkor in sol smrtna sovražnika celo med tekmovanjem in se obešajo na zelišča, vitamine in težko izgovorljive kemikalije, od katerih so bile nekatere zvarjene v dvajset let starih raziskavah, druge pa prenesene iz pravljičnih dežel.
KAJ STORITI?
Prvič: ne uporabimo nobenega od omenjenih posebnih pripravkov!
Med aklimatizacijo na vročino lahko izbiramo med dvema možnostima: jesti več soli (kot priporočajo nekateri) ali pa postopno zmanjševati njen vnos in tako aktivirati telesne mehanizme za zadrževanje soli v telesu. Raziskave so protislovne, vendar sam cenim tisto, v kateri so dokazali, da se zadrževanje soli lahko aktivira le pri tistih preiskovancih, pri katerih je bil vnos soli zmanjšan. V svoji knjigi o športni medicini avtor dr. Gabe Mirkin piše, da je odpravil krče v nogah, ko je zmanjšal količino soli v svoji prehrani (in tako aktiviral sisteme za zadrževanje soli v telesu) Po drugi strani pa vemo, da so nekoč kurjači v kotlovnicah na
prekooceanskih parnikih (ki so opravljali težko delo pri visoki temperaturi, op. prev.) odpravili krče v nogah tako, da so pili mineralno vodo. Pri meni je bila učinkovita kombinacija dveh dejavnikov: izboljšano zadrževanje soli in nadomeščanje Na med tekmo. Lahko rečem, da med tekmo nisem nikoli imel krčev in nikoli nisem potreboval Infuzije. Ca bi za čas med tekmo tehtali posledice absorpcije in zadrževanja soli, bi bilo zadrževanje prav gotovo manj pomembno. Vendar je težko med tekmo jesti slano hrano. Ocvrt krompir in podobne reči so prav gotovo bolj mastne kot so videti; mast pa zavira praznjenje želodca in prenapolnjen želodec lahko izzove slabost. Solne tablete lahko povzročijo hudo slabost in zato smo jih zavrgli že pred leti. Za moje težave je bil pravilen odgovor naslednji: velike količine vode s pravilnim dodatkom Na in sladkorja, še posebej zato, ker absorpcija prvega podpira absorpcijo drugega in obratno. Mehanizem za zadrževanje soli iz znoja in seča (hormon aldosteron, ki nastaja v nadobistni žlezi) se med tekmovanjem aktivira prepozno pri tistih, ki jedo v svoji hrani preveč soli (in zato je izločanje aldosterona v kri nepotrebno majhno). Ko pa se sekrecija vklopi, je hitro napredujoča izguba soli že tako velika, da je nikakor ne moremo dohiteti. Sam se izogibam slane hrane in svoji hrani ne dodajam soli; tako prispem na Havaje v stanju, ko je zadrževanje soli maksimalno aktivirano, Tako mi ni treba dodajati soli niti takrat, ko začnem z vročim, znojnim treningom.
Povečevanje zalog sladkorja v telesu je ločen problem. Želim poudariti, da to podpiram in da vsak gram glikogena (živalski škrob), ki nastaja v mišičju, veže dva do tri grame vode in slednja se med tekmo počasi sprošča. Ni mnogo, je pa morda koristno. Nekateri vrhunski triatlonci pred tekmo ne povečajo zalog ogljikovih hidratov, vendar je njihova prehrana bogata teh snovi.
LITRI IZGUBLJENE TEKOČINE_
Ob štartu se zavedam, da se izločanje vode in soli poveča brž potem, ko se telo potopi v vodo (triatlon »Ironman« se začne s plavanjem, op. prev.). Tlak vode namreč iztisne kri iz kože proti srcu, srce pa zazna to dodatno kri kot tekočinsko preobremenitev. Zato se poveča izločanje atrijskega natriuretičnega peptida (hormona, ki poveča izločanje vode in soli iz telesa), ki naj izloči »dodatno vodo in sol«. Dokler nimamo o tem zanesljivih podatkov, je modro, če domnevamo, da iz vode stopimo že s pomanjkanjem soli in zunajcelične tekočine. Izguba vode se verjetno še poveča, če za plavanje oblečemo tesno potapljaško obleko (ki pa za havajsko tekmovanje »Ironman« ni dovoljena). Izgubljeno so! moramo nadomestiti že kar na začetku dolgega, vročega tekmovanja. Izguba natrija z znojem je zelo različna. Potem ko se Športnik prilagodi (aklimatizira) na vročino, se izguba soli z znojem zmanjša, vendar z znojem izloča večjo količino vode - približno dva litra na uro (3,7 litra na uro - atlet Salazar na olimpijskem maratonu). Pri tem pretoku teče
znoj skozi znojnice tako hitro, da se z reab-sorpcijo lahko zadrži v telesu le malo soli. Dobro pripravljene pijače za športnike vsebujejo malenkost več vode kot znoj; nekaj čiste vode namreč izgubljamo z izdihanim zrakom. Vzrok za to izgubo je, da se izdihani zrak popolnoma nasiti z vodno paro, ki jo ukrade iz pljuč. Ta izguba zelo niha. Najmanjša je med mirovanjem, znatna pa, ko deset ali dvanajst ur vdihavamo velikansko količino vročega zraka. Pravzaprav ne vemo, koliko vode izhlapi med tekmovanjem »Ironman«, ko kolesarimo po poljih lave pri hitrosti 32 kilometrov na uro. Spomnimo se, da znoj ali voda (nanešena z gobo na tekmovalca) izhlapi v nekaj minutah.
Za nadomeščanje vode, elektrolitov in kalorij (energije) med tekmo uporabljam tekočino za nadomeščanje »Exceed« (to je pijača med tekmo, ne pa raztopina, namenjena za povečevanje zalog sladkorja v telesu), ki je sestavljena tako, da pokrije vse potrebe po vodi, elektrolitih in kalorijah, ne da bi izmenično posegali po drugih pijačah ali vodi, kar je običajna napaka. Ta tekočina vsebuje 10mmol/l natrija (kri vsebuje 140mmol/l, znoj pa - po aklimatizaciji na vročino — komaj 5mmol/l). Med tekmo popijem približno 18 litrov te tekočine, kar znese l80mmolov natrija (nekaj več kot tista količina, ki jo prejmejo intravensko nekateri športniki ob koncu tekme) ter 1260 gramov sladkorja ali 5040 kalorij (toliko, kot 72 rezin kruha oziroma 70kCal/rezino). To se ml zdi nekam malo in namenil sem se, da bom letos pil več.
Raziskovalci menijo, da je največja hitrost praznjenja želodca približno 1,2 litra na uro (nekaj manj kot dve in pol standardni kolesarski steklenici). Bii sem vesel, ko sem ugotovil, da v resničnem življenju ta laboratorijska vrednost ne drži ne zame ne za tiste, ki jih kot zdravnik nadzorujem med tekmo. Labmanovi sodelavci so ugotovili, da povprečen tekmovalec na tekmi »Ironman- popije 1.7 litra na uro.
SPROTNO NADOMEŠČANJE IZGUB
Izkazalo se je, da je osem požirkov ledeno mrzle vode tista količina, ki omogoči najhitrejše praznjenje želodca. Zato smo na hitro odprli steklenico in hitro izpili do polovice še takrat, ko je bila vsebina ledeno mrzla. Tako smo popili po eno steklenico do naslednje postaje, kjer smo jo zavrgli. Pri povprečni hitrosti 30 kilometrov na uro so to skoraj štiri steklenice na uro ali 140 gramov sladkorja. Telo porabi približno 120 gramov sladkorja na uro in tako se zmanjša zahteva po porabi dragocene rezerve goriva v mišičnem glikogenu. Tako ni bilo nobene potrebe po trdi hrani in nobenih težav z želodcem. Celotna količina soli v teh tekočinah je bila približno 11 gramov, precej več soli, kot je povprečno v enem dnevu vnese tisti človek, ki se zaveda pomena soli v prehrani.
Vsebnost natrija v moji krvi, preverjena v dveh od petih tekem, je bila normalna. Kljub temu pa sem med tekmo shujšal 2,5 do 5 kilogramov.
Tri od teh tekem so bile kar naporne, vendar so bili v njih doseženi rekordi za mojo starostno skupino.
Druge osebe bodo morda potrebovale več ali manj tekočine, pač odvisno od napora, aklimatizacije in individualnih lastnosti. Nikakor ne podpiram mnenja, da je treba zmanjšati pitje vode in tako preprečiti razredčevanje telesnih tekočin. Tudi ne podpiram mnenja, da se ne sme nadomeščati izgubljene soli. Dr. Robert Laird, ki že leta nadzoruje tekmovalce in tekmovalke na tekmovanju »lron(woj-man« in ki tekmuje tudi sam, mi je povedal, da
ZAMOLČANO DEJANJE IN ZAMOLČANA KN„
se je pojavnost hiponatriemije močno zmanjšala takoj, ko se je povečala poraba nadomestne tekočine »Exceed«.
In še zadnji nasvet: če jemljete nekatera zdravila, se pred tekmo posvetujte s svojim zdravnikom. Nekatera zdravila zavirajo izločanje vode in tako lahko povzročijo hiponatriemijo. Če na hitro povzamem, lahko tekmo skoncentri-ramo v tri bistvene sestavine: vzdrževati vodo v telesu, zrak v zračnicah in nasmeh na obrazu. Naj vas varujejo oblaki na nebu in vaš hrbet naj hladi veter!	Prevedel prof. dr, Marjan Kordaš.
Objavljeno v Sledeh, glasilu PO dr. Gorazd Zavmlk, št. 14, 1931, str. 11-14.
PRVI SLOVENSKI HIMALAJEC
DINKO BERTONCELJ
V letu 1956 je izšla v Buenos Airesu slovenska knjiga z naslovom Daulaglri in podnaslovom Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo. V njej slovenski rojak Dinko Bertoncelj opisuje svojo pot z odpravo na to 8172 metrov visoko goro v srednjem Nepalu. S tem se je Slovenec vključil v takrat razmeroma maloštevilno mednarodno gorniško elito vrhunskih plezalcev-hi-malajcev. V teh gorah je postavit nov mejnik v zgodovini slovenskega planinstva v Argentini. Dinkov delež pri uspehih te odprave je bil nesporno velik, večji, kot ga v svoji skromnosti opisuje in priznava v knjigi.
Naj ob tej priložnosti napišemo nekaj besed o Jeseničanu Dinku Bertonclju. Bilo je 1. januarja 1944, ko se je petnajstletni Dinko vračal domov s svojim očetom. Stopila sta skozi vrtna vrata in se napotila proti hiši. Nenadoma se je iz teme prikazalo dvoje postav. Zarožljata je brzostrelka. Brez besed se je zrušil oče Bertoncelj ob sinu. Dinko je zaman skušal pomagati očetu in ga priklicati v življenje.
Šestnajst mesecev po tem dogodku so postali tisti, ki so Dinku usmrtili očeta, gospodarji slovenske dežele. Dinko je kot tisoči drugih nastopil pol izgnanstva Začela so se njegova begunska leta.
Po petih lelih bivanja v Argentini se je tesno povezal z deželo južnih jezer. Vključil se je v argentinsko gorništvo. Začrtat je nove smele smeri v bariloških stenah, nenehno je sodeloval z mnogimi argentinskimi planinskimi društvi in predvsem Clubom Andino Bariloche ter z njihovimi gorniki dosegel najvišji vrh Patagonije San Valentin.
Vrh njegovega planinskega kulturnega delovanja je knjiga Daulagiri. Na 120 straneh je Dinko Bertoncelj opisat celotno pot argentinske odprave na to težko dostopno goro. Knjiga je opremljena z 58 fotografijami. V dodatku knjige je opisana oprema, ki jo je nosila argentinska odprava s seboj, nadalje je navedena tudi literatura o Daulagiriju. na koncu pa se bralec lahko seznani z vsemi štirinajstimi osemtiso-čaki.
Pravna koncu knjige je napisal Dinko Bertoncelj po letu in pol od svojega vzpona na Daulagiri tele vrstice:
»Poldrugo leto je preteklo od takrat. Križem kražem sem prehodil bariloške gore, obiskal sem Lanin, tekmoval v dveh zimah na katedral-skih smučiščih. Tegobe in napori dolge borbe na Daulagirijevih strminah so pozabljene. Ocf časa do časa ogledujem fotografije Daulagi-rija in rad se zatopim v ledena pobočja himalajskega orjaka. V glavi mi spet zablesti soj njegovih ledenikov, zamika me bela črta vršnega grebena. Takrat mi vselej zazveni v ušesih vprašanje, ki mi ga prijatelji in znanci tolikokrat postavljajo:
»Ali bi šel znova na Daulagiri, Dinko?«
Brez pomisleka odgovarjata misel in želja:
»Da.«
Knjiga »Daulagiri - Slovenec v argentinski odpravi na Himalaji« je izšla v Buenos Airesu leta 1956. Izdala in založila jo je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, opremil pa jo je Milan
Volovšek,	(Pripravil: Miloš Likar)
O svojem himalajskem podvigu je prvi slovenski himalajec, o katerem do pred kratkim v Sloveniji nismo smeli nič vedeti, napisal še več reportaž. Iz argentinskega slovenskega tiska ponatiskuje-mo eno od teh, ki je izšla sredi petdesetih let. (Op. ur.)
POVABILO NA DRŽAVNO ODPRAVO
Francisca Ibaneza, Paca, sem spoznal februarja 1953, ko je na svojem poročnem potovanju obiskal Bariloče. Skupaj sva preplezala Katedralski stolp. Upravičeno je slovel kot izvrsten plezalec in tudi kot človek mi je postal izredno simpatičen. Govoril mi je o nameravani odpravi v Himalajo, toda njegovi načrti takrat še niso imeli določene in končne oblike. Pobudo za to odpravo mu je dal Francoz Lionel Terray, junak z Anapurne, ko se je leta 1951 mudil v Argentini kot član francoske odprave na Fitz Roy,
Sredi zime, ko smo se na katedralskih smučiščih urili za smuške tekme, se je med nami
Himalajsko sonce In himalajska luna nad Daulaglrljem
pojavil Gerhard Watzl, s katerim sva se sprijateljila v plezalni šoli Luisa Depasseja. Prinesel mi je Ibanezovo povabilo, naj se udeležim odprave na Himalajo, ki naj bi leta 1954 poskusila splezati na goro Daulagiri (S167m) v srednjem Nepalu. Na ta vrh, enega od štirinajstih osemtisočakov, je prav to leto v predmonsunski dobi poskušala splezati švicarska odprava iz Züricha, Švicarji so raziskali še neznana severna pobočja in se vrnili prepričani, da je vzpon v tej smeri možen, dasi precej težak. Prvo odpravo na Daulagiri nasploh pa so poslali Francozi pod vodstvom M a uri ca Herzoga leta 1950. Tedaj so ugotovili, daje gora po pobočjih, ki so jih oni raziskovali, nedostopna. Septembra sem obiskal Buenos Aires. Sestal sem se z Ibanezom in Watzlom, ki sta mi povedala, da so vse priprave že precej napredovale. Brž sem se odločil in obljubil svoje sodelovanje, saj sem tako dobil priložnost uresničiti sen vseh planincev sveta. Paco je uspešno podprl moja prizadevanja pri reševanju formalnosti, ki so (kot vedno v podobnih primerih) predstavljala vzpon šeste stopnje po uradih in skozi krivuljaste žlebove birokratskih postopkov. Januarja 1954, leta sem spremljal Paca v Mendozo in povzpela sva se na Cerro Rincön (5500 m). Medtem je bila večina materiala že na poti v Bombay, kamor smo ga posiali 20. decembra s tovornim parnikom. V Buenos Aire-su so se zbrali Še drugi člani odprave. Skupino plezalcev smo sestavljali poročnik Francisco Ibarïez (vodja odprave), Gerhard Watzl, Alfredo Magnani, Fernando Grajales, Čilenec Roberto Buequets in jaz. Narednik Felipe Godoy je imel na skrbi mostove in razstreljevanje, arhitekt Jorge marra Iraegui snemanje filma o odpravi, dr. Antonio Rluz Beramendi je bil
zdravnik, Angel Gil radiotelegrafist in Hugo Benavidez kuhar.
Preden smo odrinili v Indijo, je vse člane odprave sprejel Njegova Ekscelenca predsednik republike genera) Peron, kije imel največ zaslug, da je odprava sploh lahko šla na pot. Predsednik je bil zelo ljubezniv in tudi točno poučen o naših načrtih in ciljih.
70 KONJ, 400 NOSAČEV, 14 ŠERP
Iz Buenos Airesa smo odleteli z letali Aerolineas Argentinas v več skupinah. Nekateri so morali urediti še nekatere zadeve v Evropi, predvsem nabaviti kisikove dihalne naprave in fotografski material. Paco, Watzl in Ruiz so se v Švici sestali s člani švicarske odprave, ki so leto dni prej poskušali priplezati na Daulagiri. Tako so zvedeli podrobnosti o poteh in ovirah. Nekaj dni pred mojim odhodom, ki je bil določen za 17. februar, me je bridko zadela nepričakovana vest o nesreči na Painu. Smrt mojega najboljšega tovariša iz naveze Tončka Panger-ca, s katerim sva opravila toliko vzponov na argentinskem jugu, me je močno potrla in res sem izgubil voljo, da bi šel na pot. Toda razgibano potovanje in veliko novih vtisov iz neznanih dežel, pa najrazličnejši posli, s katerimi sem se moral ukvarjati, so me na srečo raztresli in zabrisali porazen občutek. Vrnili sta se mi zaupanje vase in volja, dve zelo potrebni lastnosti pri takem izrednem podvigu. Naše bivanje v Indiji je bilo kratko. S pomočjo argentinskih diplomatskih zastopnikov je Pacu naglo uspelo rešiti zapletene carinske in birokratske postopke. Dva člana odprave sta v Bombayu prevzela material in ga spremljala po železnici do Nautanve na indijsko-nepaiski meji. Tam smo se zbrali vsi člani odprave in tam so nas tudi pričakovali šerpe in njihov sirdar, 14 po Številu. Iz Nautanve smo prepeljali 14 ton težko prtljago s tovornimi avtomobili v Bairavo v Nepalu in od tod z letalom prek tropskih džungel v Pokaro, od koder se nudijo veličastni pogledi na gorske verige Anapurne. Tam smo zaključili potovanje z mehaničnimi vozili. Dne 15. marca smo krenili dalje, ves pohod do vznožja gore pa je trajal skoraj tri tedne, V prvih etapah smo se do Benija poslužili kakih 70
Dlnko Bertoncelj leta 1991
konj, v Beniju pa smo najeli nosače-k u lije, med njimi mnogo žensk. 26. marca smo prispeli v Muri, zadnje večje naselje. Tu smo najeli Še nekaj nosačev, tako da jih je bilo v celoti 400. Matično taborišče smo postavili na robu brezovega gozda v višini 3500 metrov. Oklepale so ga do 7000 metrov visoko se vzpenjajoče strmine snega, s katerih so se pogosto trgali plazovi in bobneli v nižine. Tu smo odslovili skoraj vse kulije, ostalo jih je le še kakih 30. Šerpe pa smo privajali plezi v ledu.
Dolgi kilometri umazanega ledenika so nas še ločili od prave baze (taborišča I) na podnožju gore. Zato smo posnemali Švicarje in uredili vmesno skladišče na ledeniku. Ko smo spravili nekaj prtljage do tega kraja, smo v začetku aprila postavili taborišče I v zgornji strugi ledenika (4500 m) v ogromnem kotlu, ki ga oklepajo stene Daulagirija na eni in nehotična pobočja Daulagiri Himala na drugi strani,
VZPON DO VISINSKE BAZE_
Prva skrb odprave je bila zdaj transport materiala do taborišča I. Za to delo smo uporabili vse razpoložljivo moštvo: člane odprave, šerpe in kulije, ki so nam še ostali. Prenos je trajal mesec dni. Razdalja med matičnim taboriščem in taboriščem I je znašala 15 kilometrov, višinska razlika pa 1000 metrov. Medtem je manjša skupina odšla na oglede v smeri švicarske odprave. Ta smer se vije po grebenu, ki vodi z ledenika Majangdi do prave stene, ki se začne strmo vzpenjati v približni višini 5700 metrov in sega do severozahodnega vrhnjega grebena kakih 2000 metrov višje. Urediti višinsko bazo ob vznožju severne stene, povezati jo z dvema vmesnima taboriščema s taboriščem I in spraviti tja gor vse potrebno za ureditev višinskih taborišč in za končni naskok, to so bili problemi, ki jih je bilo treba rešiti v prvem obdobju naskoka, ze med prvim ogledom smo postavili taborišče II (5000 metrov dne 13. aprila) in III (5500 metrov dne 14. aprila) na grebenu, ki sem ga že omenil. Ibafiez in Watzl sta z dvema šerpama prodrla še malo naprej v zmešnjavi serakov, ki se kopičijo za taboriščem Ili. V drugem poskusu smo med stolpi in bloki našli prehod skozi leden slap. Ves ta del poti ni ravno težak, a je precej zapleten, utrudljiv in razmeroma nevaren, ker se seraki neprestano lomijo, 24, aprila smo postavili taborišče IV v višini 6000 metrov.
Vreme je bilo v prvih dneh (kot tudi pozneje) zelo enolično. Ko smo zjutraj lezli iz spalnih vreč, je bilo nebo jasno. Popoldne se je pooblačilo, začelo je snežiti in zapadlo je nekaj snega. Ponoči se je znova zjasnilo. Tako je svež sneg skoraj vedno zamel naše sledi in zjutraj smo morali gaziti znova. Brž sem tudi ugotovil, da so časi za vzpone v Himalaji močno nesorazmerni s hojo navzdol, in sicer v dosti večji meri kot v drugih gorah. Po poti, ki smo jo opravili v štirih urah vzpona, smo zlahka sestopili v pol ure. Opazil sem tudi, da se višina med 5 in 6 tisoč metri ne občuti posebno in da mi pom an j-
Dautaglri in Tukuče nad tipično tibetansko vasico
kanje aklimatizacije pravzaprav ni škodilo. Pozneje tudi mendoški tovariši niso prenašali višine bolje kot Watzl in jaz, čeprav nisva imela posebnih izkušenj v gorah nad 5000 metrov.
26, aprila smo nehali prenašati material do taborišča I in Paco je odslovil kulije Dne 1, maja smo se člani odprave za mesec dni poslovili od taborišča I, se porazdelili po vmesnih taboriščih in prenašali material navzgor. Z Grajalesom sva opravljala to delo med taboriščema III in IV skozi ledeni slap. V taborišču IV sta se nastanila dr. Ruiz Beramendi in Inarra skupaj s čelno skupino plezalcev, v kateri so bili Ibahez, Watzl in njuni šerpe. Vzpostavili smo tudi brezžično zvezo med taboriščema IV in I.
Sčasoma so spodnja taborišča postala udobna. Poleg šotorov smo v snežne strmine skopali votline, ki smo jih uporabljali za obednico, kuhinjo ali (v IV) za zdravniško sobo. Nizke zračne temperature so nas prisilile, da smo zelo zgodaj zlezli v spalne vreče. Včasih smo čutili nekakšen poseben zračni pritisk, ki je deloval neprijetno na naše živce in nam nakopal sitnost in nervoznost. Nekaj šerp je zbolelo. Dne 5. maja so Paco, Watzl in dva šerpi prvič dosegli kraj, kjer je pozneje stalo taborišče V, 200 metrov pod »hruško«; tako so Švicarji imenovali ogromno, tisoč metrov visoko skalno vzboklino v steni Daulagirija, ki je značilna za spodnji del 2000-metrske slene. Povprečna strmina »hruške« znaša okrog 50". Do 9. maja je bilo naposled postavljeno taborišče V v lede-niški razpoki (6300 m). Kraj je bil dobro izbran, kajti nad razpoko se je vzpenjala previsna ledena stena in plazovi svežega snega so se usipali Čez šotore, ki so se skrivali v tem
naravnem zavetju. Taborišča smo postavljali na istih krajih kot Švicarji prejšnje leto. Do tod je šlo vse prav dobro in organizacija je izvrstno delovala. Ibanez se je izkazal kot izvrsten organizator. Vse načrte je dobro premislil in tudi poskrbel, da so se točno izvedli. Toda v prvih dneh maja je vodja odprave začel bolehati. Sprva se ni hotel vdati in je vztrajat v taborišču IV, kasneje, ko se je njegovo zdravstveno stanje slabšalo, pa je 1. maja sestopil v taborišče I, da se tam pozdravi. Naročil mi je, naj ga nadomestim v čelni skupini. 13. maja sta šerpi Ang Nyima in Phurba Gyal-gen gazila proti taborišču V. Za njima sva šla Watzl in jaz. Prvikrat sem dosegel višino 6300 metrov. Razgled od tu je bil dosti bolj razsežen kot iz nižinskih taborišč. Na obzorju so vstajale številne nove verige Himalaje, kajti Daula Himal s svojimi nepristopnimi stenami na severu in severozahodu in Tukuška špica na severovzhodu že niso več ovirali pogleda in oko je moglo prosto bloditi v daljo in hiteti med neštetimi snežnimi vrhovi.
VIŠINSKA TABORIŠČA
15. maja so trije šerpe, in sicer Pasang, Sitar in Pemba, zgazili gaz do začetka »hruške«. Dan pozneje smo že ob pol petih odšli iz šotora, da bi našli primeren prostor za taborišče VI. Potrebovali smo kake tri ure do »hruške« in devet ur In pol. da smo jo obšli in dosegli njen vrh. V začetku so nama šerpe nosili kisikove dihalne naprave in tudi gazili. Kasneje sva si z Watzlom nadela dihalne naprave in jih pri hoji uporabljala. - »Hruško« smo obšli na levi. Najprej smo se vdirali do kolen v mehkem snegu, višje zgoraj pa smo naleteli na skorjaste-ga, ki je pokrival plast pršiča na skalnih plateh in ki se je prav tako vdiral. Napredovali smo torej zelo težko. Zaman sva gledala za kakšnim primernim krajem in ko sva se naposled na 7000 metrih obrnila, sva morala priznati, da bo treba upoštevati švicarski nasvet in z dinamitom pripraviti prostor za taborišče VI. 17. maja sva se vrnila v taborišče IV in Pacu poslala obširno poročilo ter ga prosila, naj takoj pošlje Godoya, da začne razstreljevati. Ta se je res prikazal že takoj naslednji dan. V enem samem dnevu je premeril razdaljo med I in IV, kar je v tistih okoliščinah prav izredno gorniško dejanje.
21. maja sva se z Godoyem povzpela na višino 7000 metrov. Tokrat sem laže hodil kot prvič. Snežne razmere so bile ugodnejše, stopala sva na trda tla in ni se nama vdiralo. Hodila sva naglo in šerpe so ostali daleč za nama. Do vrha »hruške« sva prišla v šestih urah. Nemudoma sva se spravila na delo. Skala je bila Še kar primerna za razstreljevanje. Močno pa sva se zmotila v času, ki je bil za to delo potreben. Ne Godoy ne šerpe niso prinesli s seboj spalnih vreč in prebili so dve zelo mrzli noči v višini 7000 metrov. Razstreljevanje je trajalo skoraj tri dni.
Kot slednjič vse mine, sva končno tudi midva opravila svojo nalogo in pripravila dovolj široko
polico za dva šotora. Tako je bilo postavljeno taborišče VI. Godoy se je poslovil in odšel s šerpami v dolino.
Naneslo je tako. da sem ostal deset dni v taborišču VI. Mislim, da je višina, pa tudi nezadostna prehrana izdatno oslabila mojo fizično odpornost. Će danes pregledujem svoje zapiske, vidim, v kakšnem nervoznem in brezbrižnem stanju sem bil takrat. Preskrba z živili je bila nezadostna in neredna. Z Ibahezovo boleznijo je začela vsa organizacija podjetja pešati. 24. maja sta prišla v taborišče Watzl in Ang Nyima, dan pozneje pa sta šerpa Pasang, ki Je edini ostal z menoj, in Ang Nyima opravila izvidniški pohod navzgor. Držala sta se levo od švicarske poti in vršni greben dosegla brez vsakršnih večjih težav. 26. maja sta prišla Ibanez in Magnani. Paco je dejal, da se počuti dobro in je bil optimistično razpoložen, 29. maja je večja skupina šerp prinesla potrebno opremo, da bi postavili taborišče Vil in z vsem potrebnim smo se 30. maja začeli vzpenjati proti grebenu. Štirje člani odprave (Ibariez, Watzl, Magnani in jaz) in pet šerp smo plezali v navezah po dva zadnji del severne stene. Krenili smo naprej po ledeniku rahlo proti levi in potem plezali 200 metrov visok strm in ozek žleb, poln snega. V bližini slemena smo se obrnili proti desni in skozi sedem metrov visok kamin dosegli stranski greben, ki se po nekaj metrih združi z glavnim severozahodnim grebenom.
Magnani in šerpe niso uporabljali kisikovih dihalnih naprav, Ang Nyima, moj tovariš v navezi, je hodil otovorjen in brez kisika prav tako naglo kot jaz, ki sem vdihaval dodatno količino potrebnega plina in nisem nosil drugega bremena kot dihalno napravo in osebno opremo. Zelo neprijeten je bil oster mraz. Mislim, da sem v žlebu staknil prve ozebline. Z nočjo smo dospeli na greben in poskusili postaviti za taborišče VII dva šotora, kot smo pač mogli. Enega smo oprli na skale in drugega postavili v snežno strmino. Nog nisem več čutil...
(Nadaljevanje prihodnjič)
Smrtna strela na Manasluju
Med sestopom z £156 metrov visokega Manasluja v Himalaji sta se v enem mesecu smrtno ponesrečila mednarodno znana južnotirolska alpinista Kari Gross-rubatscher In Frledl M ulscti lechner. Zaradi slabega vremena sta se že na visini 7500 metrov odpovedala nadaljevanju vzpona ln sla začela sestopati. Med sestopom sta se ločila. Hans Kantmerlander. ki je bil skupaj z Reinholdom Messnerjem ie na nekaj osemtisočaki h In Je vsekakor zelo izkuien alpinist, j Ime je Sel naproti in se je ne vlälnl približno 5500 metrov na nekoliko bolj strmem predelu srečal z Mulschlechner-jem, oba skupaj pa sta potem pod neko strmino našle mrtvega Karle Grossrubatscherja z zlomljenim tilnikom. NI znano, iz kakšnega vzroka je ponesrečeni alpinist zdrsnil, saj je šlo za »Izjemno lahek predel«. Mutschlechner se Je kmalu potem vnovič odločil ze vzpon proti vrhu, pa ge Je v glavo zadela strela. Kammerlander, kl je ostal nepoškodovan, je lahko ugotovil samo njegovo smrt En ga |e na kraju nesreče pokopal. Drugi členi odprave so se nepoškodovani vmlll v bazni tabor.
V tej odpravi je sodelovalo enajat alpinistov Iz Juine Tirolske.
ENAINOSEMDESET LET OD ROJSTVA FRANCETA AVČINA
STRASTNO OBOŽEVANJE NARAVE
Bolj po spominu sem se s Triglavskih zvečer vračal po izgubljeni poti v smeri zapuščene planine, potem pa naenkrat prišel na lepo obnovljeno pot v dolino Soče. Kmalu sem spodaj zagledal luči vikend hišic in še redkih domačij Vrsnika. Pred očmi so se mi ob vsaki luči prikazali znani obrazi domačinov ali vi ken daše v, ki se po tolikih letih izseljevanja iz doline nekako zlivajo v novo podobo, čeprav pravijo, da je nove lastnike v nekaterih hišah še dolgo časa strašilo... Vendar Avčina nikoli. Ustavil sem se, kajti pri Avčinu nisem ugledal luči. In spomnil sem se, da bi bil poet gora in z veliko začetnico pisane Narave letos star 81 let (6. 10. 1910). Prisluhnil sem v »Živo« tišino. Bila je tišina naravnih zvokov in vonjav poletne noči in po nekaj letih sem se spomnil, kam sem založil njegov rokopis iz njegove zadnje pomladi, v katerem se spominja svoje mladosti, v kateri je prvič odkril tišino.
ODKRIJEM TIŠINO - TIŠINA NARAVE
Tišino v Naravi sem spoznal, ko mi je bilo 15 let, šestnajstega pol. Že kot nižješolec sem si preinštruiral čudovito kolo; italijansko kolo »Leg-nano«.
Neprestano sem ga hodil poželjivo ogledovat v izložbo k Batjelu na Karlovški cesti. In ko sem premogel takratno znatno vsoto 2850 dinarjev, je bilo kolo moje, pa še, kar spada zraven k dirkalnemu kolesu, zlasti dva rezervna turna »turbularja«, gumi za naše grobe ceste. S tem je bila na mah moja vsa Slovenija, Kaj mi je bilo v nedeljo ob svitu na »Legnanu- v Brežice ali Kostanjevico, cel dan se kopati v Krki, popoldne pa nazaj!
Tako sem jo tistega poletja mahnil za očetom v Belo krajino; tam pri Adlešičih okrog vasice Preloke v kolenu Kolpe je nekaj zemljemeril. Vselej je imel rad, če sem ga obiskal, kajti kar se Narave tiče, sem bii močno njegove krvi.
Od Grosuplja na Krko in skozi Žužemberk do Soteske je šlo hitro. Prtljaga samo nahrbtnik, v njem nekaj skavtske opreme pa cunje. Proti' Črmošnjicam je šlo kljub trem prestavam trše in ko sem dosegel stare žage ves potän, sem se v potočku pošteno osvežil. Takrat si pač nisem mogel niti misliti, da bo 20 let pozneje prav ta predel slovensko-kočevarske zemlje za dolge mesece glavno torišče mojega dela v partizanski oficirski šoli in vojaških delavnicah.
In naprej skozi Črmošnjioe, Srednjo vas do razkrižja pri »Dajčbirtu« {Deutscher Wirt). Za klance navzdol sem si na vrvico privezal krepko vejo v vlogi poceni zavor. Ko sem vozil proti Črnomlju, se je sonce skrilo, po nebu se je od morja sem pripeljalo nekaj sivega z zloveščim valjarjem spredaj: nevihta bo. Že je bilo slišati grmenje, v oblakih pa je čudno šustelo. Skavt-ska šola mi je velela: dol s kolesa, proč od
m
Prof. dr. France Ave ! ri
kovine, pa v bližnji grm ob cestnem jarku, dokler ni mimo vsaj »nevihtni ovratni k«. Pogrnil sem se s pregrinjalom iz »mosetig-bretista« (danes plastika) in čakal. Pa ne za dolgo: čim se je valjar pripeljal nadme, se je slepeče zasvetilo, hkrati neznansko počilo, od drevesa ob cesti kake pol streljaja proč pa so zletele veje in okleščki. Če bi bil ostal na kolesu, bi nemara treščilo prav vame. Tako sem se prvič pobliže spoznal s strelo, to božansko hčerjo Narave, ki jo - elektrikar - občudujem in raziskujem že čez 60 let, pa šele sedaj vsaj približno razumem, kako se rojeva. Do Adlešičev, zlasti pa naprej proti Preloki je bilo od nevihte vse blatno; kolesa so se komaj vrtele, pa sem nazadnje lahko Legnano dal na ramo in hajdi napred peškom. Oče me je bil zelo vesel, imenitno sva južinala kmečke dobrote, še prej pa me je do pasu oblil z vedrom mrzle vode, ki ga je prinesla hišna pastirica Katica.
Vsi trije smo šli pod večer do bližnje Kolpe, Katica z dolgim bičem, ki je z njim pokala imenitno, kot kak hrvaški furman, oče pa je imel na rami tisto, kar me je takrat najbolj zanimalo: svojo staro lovsko puško polrisanico iz Borovelj. In brž je sklatil divjega goioba, K nam je prišel po zraku preblizu. Katica pa ga je prinesla iz koruzne gošče. Strmel sem nad toliko spretnostjo pri strelu za bliskovito letečim, drugi dan pa nad okusnostjo te divjačine, pečene s slanino.
V naslednjih dneh sem neprestano meril za golobi, ki so se pasli, a sreče nisem imel, Črna Katica pa se mi je nagajivo smejala. Pa so mi povedali, naj raje pazim na lisico, ki jim dan na dan kar izpred nosa sredi belega dneva odnaša
kokoši, od Kolpe navzdol da se priplazi do hiš; če jo dobim, da nama z očetom ne bo žal. Odtlej sem po cele dneve prečepel ob bregu »Kupe« s puško na kolenih. Z očetom sva ji bila starinsko svinčeno kroglo pristrelila presenetljivo natanko, do 150 korakov mi ne bi ušla, čeprav puška ni imela merilnega daljnogleda, pač pa fini diopter na baskili med petelinoma. Nekajkrat je zapokal bič in pritekla je gledat bosonoga Katica - ona je vedno tekla oblečena v nekako prteno belokranjsko haljico, pod njo pa je vse kipelo meni še neznanih oblin. Bila je sposojena nekje iz soteske Kolpe, tam okrog nekih Radenec, so rekli, in govorila je pol hrvaško, vendar ne eno ne drugo; ta obkolpski obmejni jezik, skupen obema bregovoma, sem v partizanih spoznal dodobra. Jaz pa sem pazil le na lisico; videl nisem ne vode ne drevja, ne grlic po vejah, niti Katice ne. Nekega popoldneva pa se je zgodilo: na nasprotnem bregu pod vejami nad vodo se je vleklo nekaj podolgovatega, rdečkastega, z nečem visečim v koničastem gobcu. Pomeril sem s krogelno cevjo skozi diopter in ko sem videl, da je res sledii dolgi rep z belo liso na koncu, sem prižgal. Kar posnelo jo je. Neznansko sem bil vesel: moja prva lisical A treba bo čez vodo ponjo. Tam Kolpa ni ne globoka, ne deroča, domala prebredel jo boš. Toda nisem še sezul čevljev, že je bila tu, z neizogibnim bičevnikom v roki: »Jesi ju?« »Bome, jesam,« sem odgovoril in pokazal onstran reke pod vejevje. »Če dobar sil Donesem ja!« In že je stekla k vodi, bredla s pomočjo bičevni-ka za oporo vse globlje, prtena haljica se je dvigala in zaplavala, pod njo pa skozi kristalno vodo mlado snežno dekliško telo. Brž je bila zunaj, zgrabila krvavo lisico z račko v gobcu vred, pa nazaj v vodo. Sedaj sem jo videl s sprednje strani. Oberoč je bila na suhem, zagnala lisico na en kraj, bičevnik na drugega in stekla proti meni, mokra haljica tesno prilepljena na kožo. kot da je gola. Pred menoj je obstala in se živih črnih vprašujoč i h oči zazrla v moje. Njene krepke mlade prsi so bodle naravnost vame. Jaz pa sem, 15-letnik, kot odrevenel kunec pred kačo klopotačo, pričakujočo nekaj izrednega, takojšnjega. Moral sem se ji videti tepec in budalo, pa se je čez čas ostro obrnila in mi še zakričala: »Ee, baš si mi,.,«, odskočila, zgrabila svoj bičevnik in Katice že ni bilo več. Tudi poslej je nisem več videl; menda je morala na vrat na nos domov žet... 1 Strastno žensko čut obkolpskih deklet sem spoznal čez dvajset let, ko smo bili v Znanstvenem inštitutu pri predsedstvu SNOS tesno vezani na sotesko Kolpe med Dolom in Faro, Postala mi je eden od najpristnejših mladostnih spominov v moji sedanji starostni temini.
Žalostno krvavo in mokro lisičje truplo z račko v gobcu - niti v smrti je ni izpustila! - sem odnesel v vas. Najina gospodinja je kar skočila nadnjo - kolikor kur ji je bila znesla! Privezala jo je za vrat na vrvico, pleteno košarico pod roko, pa hajdi z mojim imenitnim plenom na vas, od hiše do hiše! Vrnila se je s košarico polno, lisico pa vso blatno in razkuzmano. Oče
si je potem strokovno ogledal plen in bil je ponosen na sina, puško in kroglo. Še precej časa sva se od nabranih dobrot imenitno gostila.
Meni pa je postajalo nekam dolgčas po poseda-vanju ob Kolpi, nekaj mi je bila zavdala. Pa sem pod večer zopet prišel hodit na svoje staro čakališče. Ničesar nisem pričakoval, ne lisice, ne bičevnika, a bolj in bolj me je obdajalo, me objemalo nekaj nedoločenega, kot rahla pijanost. Sestavljena je biia iz četverih opojev, ki pa so morali biti pristni nekako vsi hkrati: pod nogami je morala rahlo šum I jati smaragdno temna Kolpa; nad glavo je moralo šelesteti srebrno listje trepetlik; v njem se je moralo glasiti vse prevevajoče rahlo gruljenje malih divjih grlic: in na večernem obzorju je moralo skozi žareče reže oblakov zamižati Sonce. Če sem takrat zaprl oči, sem občutil vse hkrati -in vsako posebej — kot vseodrešujočo nirvano.
Zasegla mi je srce za vselej. Tako za vselej vé, kaj je Tišina Narave. Ne fiskalno brezzvočje, ne odsotnost zvokov civilizacije, le prisotnost izbranih naj plemenitejši h zvokov prave, pristne Narave. In nikjer več je odtlej nisem tako popolne našel kot v tistem svojem deškem mladem času. Edinole če zaprem polslepe oči, se pojavi v ušesih in mi prevzame misel, pa je zopet skoraj enako lepo. Skoraj, kajti manjka peti občutek, ki se ga takrat sploh nisem zavedal: mladost!
Ostali so od nje pač samo še spomini v temini,
V Vrsniku	France AvCIn, 29. A. 1992
Kdor nI slep in gluh, ga mora ta globoka misel in natančna izpoved, kaj je vrednota pojoče tišine in siast nje odkrivanja, prizadeti in škoda bi bilo, če ne bi prišla do čimvečjega Števila ljubiteljev Narave vseh vrst, pa tudi. če ne bi ob ponovni izdaji knjige Kjer tišina šepeta prišla tudi v to knjigo. Ta zapis je nastal, ko je bil France Avčin skoraj že brez vida,
Miran MI helle
RUDOLF TRAVINIČ
Čas oddiha
Moje so misli skozi okno odletele tja nekam daleč skupaj z belimi oblački in tavajo
nad visokimi planinskimi vrhovi nad temnimi gozdovi nad tihimi zelenimi jasami.
Tavajo tako dokler jih moj vzdih ne predrami in misli se spet vrnejo med štiri temačne stene.
JUBILEJI ILIRSKOBISTRIŠKIH PLANINCEV V LETU 1991
DRUŠTVO POZNA SVOJO ZGODOVINO
VOJKO ČELIGOJ
Vsako društvo, ki nekaj časa deluje, ima svojo zgodovino. Vendar je društvo enako pozabljivo kot človek: če vsega sproti ne zapiše v svoje kronike, se dogodki pozabijo ali pa jih je treba pozneje pisati po spominu, kar pa seveda ni več čisto prava zgodovina. V Ilirski Bistrici so ljudje, ki nočejo, da bi šla tukajšnja planinska zgodovina v pozabo. Ugotovili smo, da je letošnje leto za društvo zelo okroglo.
m
Ä. - .
Spominski iig ob 2025-lelnlel prve inane omembe Snežnika; 2lg je oblikoval akademski slikar Vlado Potočn|ak
2025 let najstarejše znane omembe Snežnika je Planinsko društvo Snežnik iz Ilirske Bistrice obeležilo s posebnim žigom, ki je obiskovalcem Snežnika na voljo v Zavetišču na njegovem vrhu. Na društveno pobudo je žig oblikoval reški akademski slikar Vlado Potočnjak in v žigu upodobil Valvasorjevo videnje Snežnika in istoimenskega gradu pod njim ter vsa štiri imena, ki jih je skozi dobri dve tisočletji imela ta naša lepa gora: Möns Albius - Bela gora, kot so goro imenovali rimski kronisti vojnih pohodov Avgusta Oktaviana v daljnem letu 35 pred našim štetjem, pa nemško ime Schneeberg, italijansko Monte N evo so in naše domače ime Snežnik, kot so naši predniki imenovali gore, na katerih se je sneg belil še dolgo v pomlad.
65-letnica od italijanske prepovedi »llirsko-bistriške podružnice SPD« poteka letos od leta 1926. Prepoved je bila posledica razvoja tragičnih dogodkov naših krajev, ki jih je po prvi svetovni vojni zasedla Italija, in fašističnih pritiskov na vse, kar je bilo slovenskega. V tem letu so bila dokončno prepovedana vsa slovenska društva, organizacije in slovenski časopisi na Primorskem. Tako je bilo prepovedano tudi bistriško planinsko društvo in njegova dejavnost, vsa imovina pa zaplenjena. Kar trije predsedniki društva, ki so se v tem času zvrstili, so morali v pregnanstvo v tedanjo Jugoslavijo: Miroslav Martinčič, dr. Fran Kovča in Lojze Zaje, ter tajnik Anton Kraigher.
Italijanski napis na sedežu CAI v Ilirski Bistrici lata 1926
Društveno imovino je prevzelo italijansko planinsko društvo Club Alpino Italiano, Sezione di Fiume, Sottosezione di Bisterza, s sedežem v tedanji »Caffe Roma« {danes Pizzeria Park) v Bistrici. Nova organizacija je s črnodolske koče snela slovenski napis »Viiharjeva koča v Črnem dolu 1000m« in ga zamenjala z novim italijanskim z imeni treh ponesrečenih italijanskih alpinistov »Rifugio Benevolo, Colatschewich, Wa-lusching, Conca nera 1000m«. Domače planince so brezuspešno silili v CAI in jim za leto 1926 brezplačno razdelili izkaznice CAI - celo z vplačano članarino. Vse to pa je bilo brez uspeha. Čeprav neorganizirani so bistriški planinci dolgih 19 let društvene prepovedi vztrajali in negovali tradicije svojega slovenskega planinskega društva, tudi z mnogimi znanimi uporniškimi in izzivajoči m i akcijami proti zasov ražene m u okupatorju.
Bil je to tudi čas agresivne zunanje politike fašistične Italije, ki jo je na območju Snežnika pogojevala tudi bližina državne meje. V letu 1929 so na Sviščakih svečano odprli velik hotel CAI »Rifugio Gabriele d'Annunzio«, v naslednjih letih pa gradili vojaško letalsko opazovalnico na vrhu Snežnika. Obiski Snežnika so bili tedaj skrajno omejeni in nadzorovani. Štirideset let je letos, odkar so uredili Cankarjevo kočo na Sviščakih. Obnovljeno planinsko društvo je v letu 1951 preuredilo opušče-
Cankarjevs koča na Sviščakih iz leta 1951
Foto: Maraž
MONTE NR VOS O
no majhno gospodarsko stavbo ob požganem »Rifugiu« na Sviščakih v skromno planinsko postojanko in jo poimenovalo »Cankarjeva koča«. Skromna oprema, kuhinja in prostor s pogradi naj bi obiskovalcem Snežnika nudilo vsaj skromno bivanje. Zagnana društvena uprava pod vodstvom predsednika Igorja Klanščka in tajnika Milana Šajna je s skupino marljivih odbornikov še isto leto, na dan 44 obletnice društvene ustanovitve, 12. avgusta, ob veliki planinski manifestaciji odkrila na robu jase na Sviščakih skromno kamnito piramido v spomin na mnoge padle partizane v snežniških gozdovih. Spominsko ploščo na spomeniku je odkrila zaslužna planinka Anica Strele por. Debevec,
Zal pa je bil trud z vzdrževanjem Cankarjeve koče zaman. V kočo so kar nekajkrat nasilno vdrli in inventar pokradli. Planinci so obupali in koča je spet postala hlev za konje gozdnih delavcev. Po letu 1958 je novo društveno vodstvo z Dragom Karolinom kočo najprej uporabilo za hrambo gradbenega materiala pri gradnji koče na Snežniku, v letih 1963 do 1967 pa je na njenem mestu postavilo lep Planinski dom na Sviščakih.
Koča na Velikem Snežniku (1796m) ob otvorllvl lela 1M1
Foto: Maraž
Zavetišče na Velikem Snežniku slavi letos 30-letnico.
Zahvaljujoč se zagnanosti novega vodstva PD Ilirska Bistrica, ki je spomladi 1958 na občnem zboru zaupalo p redsed ni kovanje Dragu Karoli-nu, je stekla akcija za postavitev koče na Velikem Snežniku. Od razpadajoče nekdanje protiletalske italijanske opazovalnice je ostalo le nekaj zidov. Dobra tri leta so neumorni planinci skupaj s šolsko mladino znašali na Snežnikov vrh gradbeni material. Ob skromni finančni podpori slovenske planinske organizacije in domačih podjetij je zrasla na Snežniku prijetna planinska koča, ki je v letu 1961 tudi odprla svoja vrata sedaj vse pogostejšim obiskovalcem Snežnika, Vzporedno z gradnjo koče je potekalo tudi delo pri gradnji snežniške ceste, ki so jo po zahtevni gorski trasi v dolžini 1800 metrov gradili vojaki pod vodstvom kap. Martinića. Cesta je bila odprta v letu 1962 in je približala oskrbovanje koče na Snežniku do višine 1550 metrov.
V tridesetih letih je koča doživljala številne dozidave, saj so bile potrebe po dodatnih prostorih vse večje. Največji gradbeni poseg je
koča na Snežniku doživela v letu 1977, ko so jo nadzirali in ko je dobila solidno ostrešje, ter leta 1985, ko je koča dobila obstojno in trpežno kovinsko fasado in tako tudi sedanji zunanji videz.
□rago karolln, starosta lllrskoblstrliklh planincev, je prt 90 letih še vedno živahen In delaven v PD Snežnik
Folo: Vojko čeligoj
Devetdeset let bo naposled letos star starosta bistriških planincev — Drago Karolln.
V začetku letošnjega novembra bo starosta bistriških planincev, njihov dolgoletni predsednik, graditelj Planinskega doma na Sviščakih, Zavetišča na Snežniku, snežniške ceste in animator številnih planinskih dejavnosti PD Snežnik Ilirska Bistrica dopolnil svojih devetdeset plodnih let življenja.
Drago Karolin je kmalu po vojni prišel v Ilirsko Bistrico kot profesor na tedanjo Nižjo gimnazijo. Njegove predvojne lovske in planinske izkušnje in navezanost na naravo je kmalu izzval Snežnik z vsem bogastvom, ki ga lahko ponudi človeku njegovega kova. Za naravo je navduševal tako mladino kot odrasle in jim kaj kmalu vlil pogum za postavitev planinskih koč na Snežniku in pod njim, kar je bila dolgoletna želja bistriških planincev. Spomladi leta 1958 je prevzel vodstvo PD Ilirska Bistrica in ga vodi! petnajst let. Prav po zaslugi Draga Karolina danes stojita na pobočju Snežnika dve sicer skromni, vendar lepi planinski postojanki - ponos bistriških planincev. Za svoje delo je Drago Karolin dobil najvišja priznanja planinske in turistične organizacije ter državno odličje, red dela s srebrnimi žarki. Hvaležni bistriški planinci so Draga Karolina že v letu 1973 proglasili za svojega prvega častnega člana. Letos, ob njegovi 90-letnici. pa so njemu v čast izdali svojo 26. barvno razglednico Snežnika z njegovimi verzi, posvečenimi Snežniku - tudi njegovi gori, ki ji je desetletja namenjal svoje najboljše moči.
Na mnoga leta, Drago!
NESREČE V AVSTRIJSKIH IN ŠVICARSKIH GORAH
SMRT PREŽI NA NEPRIPRAVLJENE
Samo v enem tednu sredi letošnjega julija se je v tirolskih gorah zgodilo deset gorskih nesreč, od katerih so bile štiri smrtne. Vsako leto se v avstrijskih gorah smrtno ponesreči približno 250 ljudi, število ponesrečenih pa je več kot 2000.
Kakšnih 41 odstotkov jih umre na gorskih popotovanjih, največ zaradi prevelikih naporov, zaradi katerih jih zadene kap. Naslednji glavni vzroki številnih gorskih nesreč, ki se poleti dnevno dogajajo, so tisti, ko se gorniki spotaknejo, zaidejo ali zdrsnejo. Prav prijetno načrtovani planinski izleti in ture se tako pogosto končajo čisto drugače, to pa reševalcem dela sive lase. Pet reševalnih helikopterjev, kolikor jih imajo v Avstriji, pet »Christophorusov«, je do konca letošnjega julija poletelo kakšnih 200-krat v akcije, da bi pobralo ponesrečence. Približno 1,7 milijona Avstrijcev in več kot sedem milijonov tujih gorskih popotnikov koraka vsako leto po 40000 kilometrih avstrijskih gorskih poti, ki sta jih uredila avstrijski in nemški Alpenverein po vsej Avstriji. «Vse so odlično urejene in zavarovane z jeklenicami, klini in oprimki. Vendar gornikom manjka kondicije,« pravijo reševalci Avstrijske planinske zveze. ■■Vse leto sedijo v kakšni pisarni, nič se ne ukvarjajo s športom, potem pa hočejo poleti na katerožekoli goro.«
Kar 84 ljudi je lani v avstrijskih gorah umrlo za srčnim infarktom. »Pomanjkljiva kondicija je tudi glavni vzrok za druge nesreče,« pravijo reševalci, ki so primerjalno testirali dobro trenirano in kondicijsko mnogo slabšo skupino planincev. Rezultat; že okoli opoldanskih, posebno pa še v popoldanskih urah se je pri drugi skupini bistveno poslabšala kondicija In s tem zmanjšala tudi koncentracija. »Postali so utrujeni, spotikali so se ali zdrsavali ali celo padali.« -Kar 103 planinci so leta 1990 na ta način umrli v avstrijskih gorah.
Opremljeni so planinci povprečno izvrstno, kajti klasični »planinec v copatah« že spada v preteklost. »Vendar si lahko komajda kaj pomagajo s to opremo,« menijo gorski reševalci. Dvojne probleme povzročajo tisti dopustniki v Alpah, ki prihajajo iz nekdanjega vzhodnega bloka. Ne le, da nimajo dovolj visokogorskih izkušenj; manjka jim po vsej verjetnosti tudi denar za primerno opremo, kot pravijo avstrijski gorski reševalci. Opremljeni naj bi bili podobno kot so bili avstrijski planinci in popotniki pred 40 leti, kot je dejal eden od reševalcev iz Vzhodne Tirolske.
Ker bo gorske nesreče komajda mogoče popolnoma preprečiti, se namerava Avstrijska planinska zveza lotiti dodatnih ukrepov za še učinkovitejše reševanje. Že prihodnje leto naj bi bil na voljo mednarodni sistem za klic v sili. Gorski popotniki bodo tedaj lahko na posebni frekvenci o nezgodi po lastnem aparatu sporočili postaji gorske reševalne službe. Kot pravijo avstrijski gorski reševalci, bo mogoče rešiti več življenj
ponesrečencev v gorah, ko bodo reševalci dovolj hitro obveščeni o nesreči.
SMRT V ŠVICARSKIH GORAH
177 ljudi je lani izgubilo življenje pri nesrečah v švicarskih gorah. Številne od teh nesreč so bile na precej lahkih turah, žrtve pa so bili večidel planinci z manj gorniškimi izkušnjami.
Več kot četrtina smrtnih nesreč se je zgodila v zimskih mesecih. Le 24 od 177 žrtev je bilo žensk. 98 jih je bilo iz Švice, 81 pa je bilo tujcev. Največ nesreč se je pripetilo na snežnih in ledeniških poljanah. V celoti je na takih mestih izgubilo življenje 46 ljudi. Številni smrtni padci so bili tudi na skalnatem svetu ali na metiščih in s travo poraslih strminah. 20 ljudi so pokopali snežni plazovi, 19 jih je na gorskih turah podleglo srčnemu napadu, 8 planincev je padlo v smrt, ko so se poskušali povzpeti do rož ali gob, da bi jih potrgali.
V 88 primerih so smrtno ponesrečeni planinci plezali v skupinah, 12 ponesrečenih je bilo samih na poti. Le 11 odstotkov smrtno ponesrečenih je bilo članov SAC - Švicarske planinske organizacije. V celoti je 60 ljudi umrlo na planinskih pohodih v nižjih gorah, 58 na visokogorskih turah, 28 na smučarskih turah, 21 na smučanju po urejenih smučiščih in 9 pri športnem plezanju.
Pogosto so bile kočljive vremenske razmere sokrive za nesreče. Številne sicer normalno preproste ture so po zimi z malo snega (89/90) zaradi poledenitve postale nevarne. Uničujoče je kar pri precej navezah vplival padec enega samega člana naveze, ki je potem potegnil v globino še vse druge. Izmed 37 alpinistov, ki so bili udeleženi pri nesrečah navez, jih je 34 umrlo. V 11 primerih so vsi člani naveze skupaj izgubili življenje. Leta 1990 sta se zgodili dve še posebno hudi nesreči navez: 5. avgusta je na Frundenhornu umrlo pet gornikov, 16. septembra pa sta padli dve trojni navezi na Alet-schhomu: prva naveza je potegnila v smrt še drugo.
Popotništvo kot šport?
Pa združitvi nekdanje Vzhodne ln Zahodne Nemčije so tudi stik) planincev In popotnikov nekdanjih dveh In sedanje ene države pogostejši. Tako so pred nedavnim tovarniški popotniki (z nekdanjega Vzhodaj, ki se Imajo za športnike. povabili v goste predstavnike Popotni^kega združenja Iz {nekdanjega Zahodnega) Ser lina. In so šli skupaj na pot. Kar zadeva tempo, gostje niso mogli slediti svojih gostiteljev, ki so bili dobro trenirani, kajti v nekdanji Vzhodni Nemčiji je bilo popotništvo (tudi) Spori, pri katerem so prehojene razdalje merili s Sloparico. Seveda na takih dirkah nI bilo niti prijetnega pogovarjanja, niti ogledovanja pokrajine, saj je v glavnem šJo za rezultat In ne še ze kaj drugega.
To |e nekaj podobnega kot pri slovenskem »triatlonu jeklenih*', ko triatlonci tečejo z Rudnega polja na Velo polje: za čas jim gre In za nič drugega. V planinski koči pa (verjetno) za pivo.
SODIŠČE JE BILO NEIZPROSNO
POT V SMRTNO ZMOTO
»Lisičja steza na planino, samo za izkušene planince.« To je prebrala na kažipotu neka nemška družina, ki je avgusta leta 1988 prišla na planinske in popotniške počitnice v S a alfe I-den. Vreme je bilo lepo, tla suha, oprema primerna razmeram, predvsem pa so izkušeni planinci in popotniki menili, da so na pravi poti. Nečesa pa niso vedeli: da se pri razpotju odcepi steza, ki na tej tabli ni omenjena in na kateri je bil natančno pred letom dni neki drug nemški planinec zapeljan v smrtno zmoto. Ko so dopustniški gostje dodatno pred seboj odkrili še dve drugi družini z majhnimi otroki, in sicer na terenu, kjer se gorovje dvigne le do višine 1269 metrov, so pogumno zastavili korak naprej. Toda ko je Žena tega Nemca, ki je šla kot zadnja, sicer trenirana telovadka in dokaj izkušena planinska pohodnica, hotela prečiti strm travnat breg, se je pod njenimi nogami vdrla mehka ruša in ženska je padla prek 20 metrov visoke skalnate stene in se ubila. Na Zahodu gre v takih primerih zares: ko nekdo prevzame kakšno odgovornost, pa naj bi šlo za vodenje po gorah, za opremljanje poti v gorskem svetu ali za kakšno drugo obljubo, ki je lažna, pa se zgodi nesreča, pride »primer« na sodišče. Tako je bilo tudi v tem primeru. Višje sodišče je potrdilo sodbo salzburškega civilnega sodnika s prve stopnje, da je upravičena zahteva nemškega tožnika za izplačilo okoli 85000 avstrijskih šilingov in povračilo vseh sodnih in drugih stroškov, kar naj bi plačala občina trga Saalfelden. Višji sodnik je ugotovil dejstvo, da se je zdela planinska steza, ki se je na razpotju odcepila od prvotno ene poti, naravno nadaljevanje ste-
ze, zato da bi morala biti na odcepu bodisi markacija bodisi kažipot, s katerega bi bilo natančno razvidno, za kaj gre. Ker tega ni bilo, je treba občino kot obtoženo stranko obsoditi za »grobo malomarnost«, saj je bila možnost, da bi kdo od planincev zašel po tem razcepu, zelo velika, posebno še po tisti nesreči leto dni prej, avgusta leta 1987. V času nesreče na tem območju po ugotovitvah temeljnega sodišča ni bilo na napačni poti niti nobene zapore, niti ni bilo na nevarnem mestu nikakršnega varovala, na primer jeklenice, niti natančno vidne barvne markacije ali drugačne oznake na skalah. Za planinca, ki se je vzpenjal po tej poti, je morala biti steza, ki se je odcepila od prvotno enotne potke, naravno nadaljevanje planinske poti. Ugotovljeno pa je tudi bilo, da je bilo mogoče pravo pot, ki se je odcepila na levo, zlahka spregledati. Temeljni sodnik je zlasti kritiziral to, da smrtna nesreča leto dni prej občino ni nič izučila in da na tej poti niso prav nič naredili ali spremenili. Zato krivde občine - vsaj kar zadeva pravniški pogled na stvar - ni moč označiti kot lahko. Vrhovno sodišče je naposled ugotovilo, da dolžnosti občine, naj bi skrbela za poti v gorah, sicer ne smejo biti prestrogo postavljene. Toda samo tabla z napisom »Samo za izkušene planince« ne velja kot prepoved, ampak jo je mogoče razumeti le kot svarilo, kar pa nI dovolj. Vzdrževalec poti bi bil dolžan narediti vse (potem ko je prevzel pot), da bi bila varna. Predvsem pa bi moral poskrbeti za vidne in jasne markacije, ki jih ne bi bilo mogoče zgrešiti, saj gre za planinsko pot, po kateri hodi veliko ljudi.
(Salîburger Nachrichten)
Svetovna konferenca o gorah
Junija prihodnje lelo bo v Rio de Janeiru sestanek Konference Združenih narodov za okolje in razvoj (UNCED), na kateri se bodo ukvarjali z nujnimi ukrepi za varovanje in reševanje gorskega sveta. Upati je mogoče, da bo ta konferenca prispevala k temu. da se bo vsaj razširilo védenje o tem, da dandanašnji nobenemu gorovju na svetu ni priza-nešena škoda, ki jo povzroča človek. Konferenca naj bi vplivala na to, da bi to postalo jasno najvišjim uradnim organom, da bi se svetovna javnost natančno seznanita s temi problemi, da bi se bila tudi pripravljena lotiti nujno potrebnih varovalnih ukrepov in pri njih tudi sodelovati. Na prvi pogled in od daleč zbujajo gorska območja sveta vtis, da jih škode, ki jih ljudje v dolinah povzročajo okolju, ne prizadenejo. To seveda ne drži. Še huje je: ko gorski svet utrpi škodo, je mogoče prejšnje stanje vzpostaviti mnogo pozneje kot v dolinah Zato postaja vse jasneje, da gore pri svetovnem načrtovanju reda v okolju ne bodo mogle biti več dolgo zapostavljene
Mountain Agenda - UNCED 1992 namerava zbuditi zanimanje javnosti in politikov za gore in njene prebivalce. Svetovna konferenca o okolju in razvoju, ki se bo začela 5. junija 1992 v Rio de Janeiru, ponuja najlepšo priložnost za učinkovito delovanje. Sklicali so jo pravzaprav na pobudo osebnosti iz treh institucij: International Mountain Society (IMS), United Nations University (UNU) in International Centre for Integrated Mountain Development (ICIMODj. Mountain Agenda poziva vse, ki jih zanimajo gore, naj ji sporočijo osnovne informacije, spoznanja, zamisli in priporočila, ki bi jih lahko čez slabo leto sporočili svetovni javnosti Od Koreje do Kenije, od Japonske do Jamajke, na Škotskem, na Kavkazu, v Severni Afriki, Avstraliji, na Norveškem in v Severni Ameriki, torej vsepovsod po svetu je mogoče opazovati znake obremenjevanja okolja, kar je posledica premalo premišljenih razvojnih ukrepov. Na drugi strani pa so znane v vseh kotičkih sveta dragocene Izkušnje, podprte z razvojno prakso. Na konferenci bodo med drugim razpravljali tudi o ogrevanju Zemlje In ob tem tudi gorskega sveta (ledeniki).
GORSKI REŠEVALCI SO BILI TAKOJ PRI PONESREČENIH
NESREČA V DIVJEM OSTENJU
BORIS MLEKUŽ
Hladno zgodnjepoletno jutro v široki krnici zatrepa doline, kjer še globoko navzdol med zeleno rušje in prvo bukovje segajo jeziki snežnih plazov, je napovedovalo lep, sončen dan. Po enem od tisoč metrskega padca zbit iti ostankov snežnega plazu se pod mogočno, divje razbrazdano ostenje gore, ki kot zid zapira konec doline, vzpenja kolona težko otovorjenih gorskih reševalcev. S police pod črno-rumeno preveso, kakih dvesto metrov nad snežiščem v dnu stene, prihajajo klici na pomoč. Glasovi zamolklo odmevajo med stenami vršacev, dokler ne zamrejo v dolini med gozdovi. Skoraj že v mraku prejšnjega dne je navezo v hitenju, da bi noč prebila nad previsom, doletela nezgoda. Padec prvega se je s hudimi poškodbami končal na polici tik ob varovališču drugega. Dolga, turobna noč je za plezalcema. Spodaj sedaj že vidita prihajajočo pomoč in slišita glasove reševalcev; nista več sama sredi skalnega blodnjaka.
Med navodili vodij skupin se reševalci na sne-žiŠču skrbno pripravljajo pred vstopom v skalovje Prva dva že pritrjujeta po plitvem, izpranem žlebu fiksne vrvi. Vrh žleba pričvrstila vrvi čez navpičen prag ter nato desno navzgor po policah do ponesrečencev pod previsom.
KLJUČNE TOČKE REŠEVANJA
Ob pritrjeni vrvi jima težko otovorjeni s tehnično opremo sledijo drugi reševalci. Na široki, rahlo nagnjeni zap roden i polici v kotu pod previsom ždita od prečute noči izčrpana plezalca. Hudo poškodovani je takoj deležen prve medicinske oskrbe, medtem ko dvojica reševalcev pripravi za spust iz stene nosiia mariner, v katera položijo poškodovanca. Druga skupina reševalcev prevzame nepoškodovanega, da ga bo kakih dvajset metrov levo in nekoliko nižje s polic z gramingerjevim sedežem spustila iz stene.
Vodji skupin prejmeta po radijskih sprejemnikih navodila vodje reševanja in zdravnika izpod stene. Posebno zdravnikova navodila (sam, žal, ni mogel v steno) so v tem trenutku posebej dobrodošla.
Sidrišče za spust marinerjevih nosil s ponesrečencem so reševalci pripravili; že pritrjujejo zavorni valj in vitel za morebitni dvig; na koncu izdelanega škripčevja je vpeta drobna, a sila pomembna žabica. Kolut z jeklenico varno pritrdijo v steno, jeklenico pa ovijejo okoli zavornega valja. Reševalci se razporedijo po »delovnih mestih« na sidrišču Vse je pripravljeno za spuščanje. Sreča, da je polica, ki je sicer kar precej zaprodena, dovolj široka, tako da vpenjanje marinerjevih nosil v vrtljivo vponko na koncu jeklenice ni posebno težavno. Tudi spremljevalna vrv je že vpeta, le reševalec - spremljevalec
nosil in poškodovanca si na primemo »delovno« dolžino še naravnava škripčevje, s katerim je vpet v nosilno vponko. Še enkrat preveri delovanje radijskega oddajnika, ki mu okoli vratu visi na prsih. Budno oko vodje skupine zadnjič preveri »ključne točke«, dä še nekaj navodil reševalcem, ki bodo delali na sidrišču, in zasliši se njegov miren glas: »Si pripravljen?«
»Pripravljen sem na spuščanje,« mirno odvrne
reševalec.
»Gremo!«
Reševalci na sidrišču ob zaviralnem valju, kolutu z jeklenico, in vitlu začnejo zbrano opravljati svoje delo. Jeklenica počasi in enakomerno drsi okoli zavornega valja, saj reševalec z ma-rinerjevimi nosili previdno prehaja čez rob police, kjer se jeklenica zajé v plastiko tam postavljene želve, v odprto steno. »Spuščaj enakomerno in hitreje!« pride po radiu ukaz vodje skupine od spodaj. Glas je razločen, vodja ga reševalcem niti ne ponavlja. Jeklenica steče hitreje. Reševalcem, ki so ostali spodaj na snežišču, se izza roba po kažeta ponesrečenec v nosilih in spremljajoči reševalec.
»Stoj!« se spet oglasi radio na sidrišču. Reševalec ob marinerju si popravi škripčevje. da bi bolje »obvladal« mariner. »Spuščaj! Počasi, gremo čez previs!«
TovarlÄka pomoč z improviziranim Gramingerjevim sedežem
Sestop z gora v Marjnerjevlh nosilih
Moštvo zgoraj na sidrištu upočasni svoje delo. »Čez sva! Spuščaj hitreje!« Ponesrečenec v marinerju in reševalec ob njem bingljata pod previsom nekaj metrov od stene. Le drobna jeklenica ju veže s tovariši na sidrišču.
»Stoj!« pravi glas vodje po radiu reševalcu v steni. »Izteka se jeklenica Podaljšali jo bomo z novo,« kratko pojasni vodja skupine visečemu reševalcu ob marinerju. »V redu!« kratko odgovori v radiu.
ZAMOTANA OPERACIJA_
Sidrišče oživi. Žabica konec škripčevja zgrabi jeklenico, še nekaj centimetrov spusta - in žabica »prime«. Škripčevje je obremenjeno. Zadnji konec jeklenice se sprosti. Reševalec ob zavornem valju potisne podaljšano jeklenico spet vanj. Vodja skupine, ki budno spremlja in usmerja delo na sidrišču, sporoči po radiu v steno:
»Spuščamo dalje! Sta pripravljena?« »Pripravljenal Gremo!« sporoči radijski glas iz stene.
Reševalci previdno razbremenijo škripčevje z žabico in jo snamejo z jeklenice, ki je spet polno obremenjena. Spust postaja enakomernejši in hitrejši.
»Stoj!« se spet oglasi reševalec ob marinerju. »Dvignite naju pet metrov nazaj na poličko! Popraviti moram položaj ponesrečenca v marinerju. Čuti hude bolečine.« Zgoraj na sidrišču žabica konec škripčevja, vpetega v sidrišče, spet objame jeklenico. V že pripravljen vitel za dviganje bremena iz stene dvojica reševalcu pripravi sproščeni konec jeklenice, ki teče zgoraj okoli zavornega valja do koluta.
»Dvigamo!« velja sporočilo vodje skupine reševalcu v steni.
Reševalca ob vitlu previdno, počasi za vrtita ročici vitla. Škripčevje z žabico se sprosti in vodja ga sname z jeklenice ter položi ob sidrišče.
Počasi se mariner s poškodovancem in reševalcem ob njem dviga.
»Ustavite! Sva na polici,« je spet slišati glas iz stene že kakih stopetdeset metrov nižje od njih. Mariner obmiruje na polici. Reševalec ob njem s trudom popravlja položaj ponesrečenca, ki trpi bolečine zaradi hudih poškodb, pa tudi neugodne lege v marinerju. »Tako, bo sedaj bolje? Bo šlo še teh nekaj deset metrov do vznožja?«
»Manj boli. Bolje je. Šlo bo,« odgovarja poškodovani skozi stisnjene zobe, saj je olajšanje le neznatno.
»Pripravljena sva za spust. Gremo!« spregovori v radio reševalec ob ponesrečencu. Zgoraj ima utečeno moštvo v nekaj minutah spet vse pripravljeno za spust.
»Spuščamo!« se oglasi radio na prsih reševalca v steni.
Rahel trzaj jeklenice nad bremenom, nato pa enakomerno in hitro vse nižje in nižje. Reševalec ob zavornem valju jeklenico, ki je nekajkrat ovita okoli plastičnega jedra valja, enakomerno spušča »v valj«. Le še nekaj metrov nad široko, temačno krajno zevjo, ki loči snežišče od stene, sta ponesrečenec in reševalec. »Ustavi!« sporoči navzgor spremljevalec mari-nerja. «Vrgel bom vrv čez krajno poč, da naju reševalci, ki čakajo na snežišču, potegnejo na snežišče « Vrv švigne skozi zrak in pade na drugi strani na snežišče nekaj metrov pod skupino reševalcev, ki čakajo na snegu pod steno. Dvojica poprime za vrv. »Počasi spuščaj!« sporoči navzgor reševalec, viseč ob marinerju. Čez trenutek ponesrečenec v marinerju in reševalec ob njem varno pristane-ta na snežni polici, ki jo je zraven sidrišča za spust po strmem trdnem snežišču skopala skupina reševalcev pod steno. Napetost jeklenice popusti, obraz reševalca ob marinerju se sprosti, zgoraj na sidrišču zavlada olajšanje, četudi zbranost ne popušča, saj še ni vsega konec. Za kratek čas prevzame poškodovanca »v roke« zdravnik, ki je ob vodji akcije ostal spodaj. Ta čas reševalci pripravijo mariner za spust po snežišču, spremljevalca iz stene pa ob marinerju zamenja tovariš. Najlonski vrvi, na katerih enem koncu je že vpet mariner s poškodovancem in spremljevalcem, tečeta skozi dvojno zavoro na vponko, ki visi v sidrišču, pripravlje-
WÊÊKÊÈKÈÊËÊBÊÊ
Pri posredovanjih ob nesrečah v gorah postaja sodelovanje helikopterja tudi pri nas vse pogostejše
Folo: B. Mlekui
nem s pomočjo cepinov, katerih le okla in lopatice so ostali nad snegom.
»Pripravljen sem na spust. Spuščaj!« pravi spremljajoči reševalec.
Gladko, enakomerno drsijo sani marinerja po trdem snežišču. Še podaljšanje vrvi - in že sta mariner s ponesrečencem in reševalec spodaj v grušču med prvim rušjem. Vrvi v zavori se sprostita.
Nekoliko višje z leve strani, kjer se snežišče najvišje povzpne v steno, je druga skupina reševalcev pravkar iz stene spustila reševalca z izčrpa ni m, a nepoškodovanim drugim plezalcem, ki ga je reševalec prinesel v gramingerje-vem sedežu na hrbtu.
»Spodaj sva! Še malo popusti!« sporoči tovarišem v steno na sidrišču reševalec. Ob reševalcu in oslabelem so že reševalci. Tudi zdravnik je takoj zraven Oslabelemu pomagajo iz gramingerja. Pravi, da bo po snežišču sam sestopil, a reševalci ga navežejo na vrv in dvojica začne z njim varno sestopati proti dnu plazu. »S sidriščem smo se kar zamudili, klini so slabo prijemali, nekam gnila je skala v tem delu. Potem je hitro steklo. Vrvi sta gladko drseli skozi dvojno zavoro na vponko, spuščali so naju kar hitro in enakomerno, razen seveda čez teh nekaj kratkih trebušastih previsov tu nad nami,« pripoveduje reševalec, ki je oslabelega prinesel iz stene, spodaj na snežišču. Medtem ko s sebe spravlja opremo, se ozre navzgor v steno in nadaljuje: »Tamle gor pri tistem skalnem roglju sem bil premalo pazljiv. Odneslo naju je desno od roglja. Nisva bila več v navpičnici glede na sidrišče, pa vrvi sta se 434 močno trli ob rogelj. Dvignili so naju nazaj tisti
dober meter, potem je Šlo gladko, le vrvi so morali zgoraj podaljšati. Hitro so opravili: sicer pa - kaj ne bi, saj so zgoraj sami ,fejst' fantje,« pravi, seže po radiu na prsih in sporoči navzgor:
»Vrvi sta prosti, potegnite ju gor! Oslabeli je že v rušju. Saj ga od zgoraj vidite? Srečen sestop!« »Hvala! Srečno!« pove glas iz radia od zgoraj.
NESREČA BREZ PONESREČENIH
Oba, poškodovanec in oslabeli, sta spodaj na majhni ravnici med rušjem, kamor so pravkar prispeli še zadnji reševalci tretje skupine, ki je ostala pod steno.
»Vodjem prve, druge in tretje skupine reševalcev, poberite opremo iz stene in sestopite! Poškodovanca sta na varnem. Vse skupine naj se zberejo ob poškodovancih. Vaja je končana!« kratko pove v radio vodja vaje in se potem, ko mu odgovorijo vodje skupin, tudi sam spusti po snežišču k drugim na ravnico v rušju. Reševalci, ki so bili v steni, se spustijo na ravnico v rušju ter pregledajo in pospravijo opremo. Med delom steče pogovor, kaj bi lahko bolje opravili, kje so bile napake in pohvalijo tisto, kar je bilo opravljeno brezhibno. Nekaj med njimi jih le s hudomušnim nasmeškom pripomni, da se jim je zdela stvar zjutraj malo »sumljiva«, saj sta ob sprožitvi reševalne akcije manjkala prav "nesrečna plezalca«, ki sta vedno med prvimi zraven, ko gre zares. Zjutraj, še v temi, so samo rekli, da ju niso našli doma. Vsi skupaj, reševalci in ponesrečenca, krenejo navzdol po grušču mimo osamelih balvanov do gozda, kjer zavijejo na makadamsko cesto.
Spremenjena Slovenska planinska pot
Na več ravneh planinske organiziranosti so predlagali, na upravnem odboru Planinske zveze Slovenije pa spomladi sprejeli predlog, da bi nekoliko spremenili nekatere odseke na trasi Slovenske planinske poti. Predlog so postali vsem slovenskim planinskim društvom f obravnavo in v potrditev ali zavrnitev.
Na tej seji so se dogovorili, naj bi trasa Slovenske planinske poti enako kot doslej potekala od Pohorja do slovenskega morja. Vse spremembe na poti naj bi opravili v sodelovanju s prizadetimi planinskimi društvi, za posamezne dele poti z žigi vred pa bi določili upravijalce.
Med drugim naj bi žig iz Grmovškovega doma pod Veliko Kopo prenesli na vrh Velike Kope. Pot od Kamniške koče naj bi potekala prek Turske gore do Skute, s čimer bi s poti odpadel Frischaufov dom na Okrešiju, ki pa zaradi svoje lokacije in turističnega obiska ne bi bil bistveno oškodovan zaradi posameznih transverzalcev, ki ga bodo obšli. Spust z vrha Storžiča naj
OLŠEVA (1929 METROV)
GORA NA MEJI DVEH KOROŠK
BOŽO JORDAN
Ol ševa bo sedaj lahko dostopna gora v dvojnem pomenu besede: planinskem in mejnem, saj je bilo zapisano, da ne bo več mejnega pasu. Sedaj je bila med neobveznimi točkami slovenske planinske poti (razširjeni del) in nov predlog jo uvršča med sedaj izbranih petintrideset obveznih točk (PV 1991/346). Ta izraziti gorski hrbet je dolg okoli pet kilometrov, pa ga zato vseeno ne prehodimo v dobri uri. Visoka trava je sedaj na njem, ker se ne pase več živina. Celoten hrbet več ali manj povezuje označena pot. Narisano je na tej planinski karti tako, na drugi malo drugače z rdečo barvo. Črnih pikic pa ni povsod na drugih kartah. Vseeno pa se prečenje izplača.
Prvič sem šel na Olševo, ko smo peljali celjske gimnazijce do Potočke zijalke. Bila sta zraven pokojni prof. Valentin Stante (PV 1989/142, sodeloval pri izkopavanjih) in prol. Jože Rotar. Do Sv. Duha smo šli iz Solčave sami. Tu nas je počakal miličnik in nas je spremljal do zijalke. Na mojo prošnjo nas je nekaj spremil do vrha. Še danes sem mu hvaležen za to dejanje. Drugič smo hoteli vsaj do zijavke, pa ni bilo -saj slutite zakaj - »ništa od toga« Pred nekaj leti, ko je bil dostop do zijalke dovoljen, smo šli na celotno prečenje. Za to nedovoljeno hojo smo tam nekje na Gladkem vrhu plačali s
termovko. Sončni žarki so zlatili iglice macesna - in črepinje prinašajo srečo! Zadnjič smo še vedno hodili v mejnem pasu; tabla ga je še označevala, le za dovoljenje v žepu nas ni nihče vprašal.
Zelo enostavno je priti na hrbet, če se iz Solčave (nov začetek ceste, sedaj pred mostom, prej ozek prehod pri hotelu) pripeljemo do razcepa nad Sp, Ušovnikom (5 km. Sv. Ouh 3 km, Logarska dolina 15 km, Pavličevo sedlo 14 km - mejni prehod, Bukovnik 6 km - najvišja slovenska kmetija, Črna 19 km). Le nekaj minut je na vzhod do Zgornjega Ušovnika {Podolševa 19). Tu sta za leso nad cesto smerna tabla in označena pot. Po kaki uri prijetne hoje se pride na razgledno ramo. Dalje pa je zjutraj kar mokra visoka trava.
Druga možnost je po cesti naprej proti Črni na Zgornje Sleme in od tu dalje po grebenu. Če je res vse, kar piše in kar je narisano na kartah (sila različno), gremo najprej na Lepi vrh, dalje proti vzhodu pa na Odenični hriber {1863 m). Od tu naprej je na nekaterih kartah narisana steza. Med tema vrhovoma je na južnem pobočju znak za jamo. Ali je res ali je ni, ne vem. Dalje je Gladki vrh; nanj je vrisana steza od Citrije (PV 1968/575) čez Majdačevhrib. Planinska steza je vrisana in označena zahodneje od te, od Zg. Ušovnika. Kako se s hrbta najde odcep, prepuščam obiskovalcem. Za grobo
poteka čez škarje v rob do Doma pod Stor-žičem in ne skozi Žrelo, kjer je bisfveno težji sestop in kjer je tudi manj razgledno. Z vrha Begunjščice naj bi pot potekala do Robleko-vega doma, nato nazaj do odcepa v Zelenico in do Doma na Zelenici, dalje pa čez pobočje Vrtače in čez dolino v Kožnah do Prešernove koče na Stolu. Spremenjen bi bil tudi del poti od Doma na Pristavi na Javorniškem Rovtu tako, da bi se izognili karavanškemu predoru in novi avtomobilski cesti Hrušica-Vrba,
Pri vzponu iz Vrat do Staničevega doma naj bi ostali obe različici, se pravi Tominškova pot in pot čez Prag. Za območje Triglava sta predlagani le dve kontrolni točki, in sicer vrh Triglava ter ena od treh koč (Triglavski dom na Kredarici. Dom Planika ali Tržaška koča na Doliču). Po istem predlogu naj bi transverzala sestopali s Triglava do Planike ter od tod na Dolič in v Luknjo. Na Vršiču naj bi bila ena sama kontrolna točka, in sicer Tičarjev dom, Poštarska koča ali Erjavčeva koča. Pot iz doline Trente na Prehodavce naj bi potekala skozi dolino Zadnjice in Čez dol, ker je mnogo lepša in zanimivejša kot pot prek planine Lepoče in Trebiščine.
Na transverzalni poti naj bi opustiti Sivko, ki ni več planinska postojanka, Kočo Zlatorog v Trenti, ki prav tako ni več planinska koča, Planinski dom Rudar na Vojskem, ker ni več planinski, Predjamski grad, ki je predvsem turistična točka, s čimer bi se izognili Postojni in celotni trasi od Postojne do Pivke, opustili naj bi naposled tudi Škocjanske jame, ker so predvsem turistična točka. Od Bolnice Franje naj bi slovenska planinska pot potekala mimo koče na Ermanovcu, kjer je tudi možnost prenočitve. Poiskali naj bi primernejši dostop do Koče na Hleviški planini prek Medvedjega vrha v Trnovskem gozdu in do zavetišča Antona Bavčarja na Cavnu, od Vojkove koče na Nanosu pa bi poiskali primernejšo različico prek Gradiške Ture nad Vipavo in prek Senožeških hnbov do Vremščice.
Zadnje kontrolne točke, Socerb, Tinjan in Ankaran, naj bi ostale, vendar naj bi na prvih dveh žig pritrdili ob gradu oziroma cerkvi, da bi bil stalno dostopen. V Ankaranu pa tako in tako z žigom nikoli ni bilo težav. Seveda pa takšna sprememba poti potegne za seboj vrsto posledic: izdati bo treba nove dnevnike in vodnike po transverzali, slejko-prej pa bo treba popraviti tudi zemljevide.
orientacijo lahko sedaj služi nova visoka lovska preža na koroški strani.
Sledi Visoka peč. Morda je to skala, ki ima spodaj lopo (na eni karti oznaka za jamo). Nekoč se je tod pasla živina. Raste »žlahtno« stajsko rastje, kot so nas učili v tečaju za GS. In končno smo na vrhu (Govca, Govešca, Go-vešča), kjer je stala triangulacijska koza (1929 ali 1930). Danes je le vpisna skrinjica (vpisanih letos do 4. avgusta 72 obiskovalcev). Spustimo se. Ko premagamo dvig ob jekienici, je le še malo in smo pri tabli »Olševa, najvišji vrh, 45 min.«; tam se odcepi zelo dobra steza (nekaj markacij) na Obli kamen. Tu stoji na avstrijski strani križ (22. 8. 1981, nov 1990) in skrinjica brez žiga s polno vpisno knjigo.
O tem, ali je to res vrh z višino 1911 ali 1921 metrov ali ne, prepuščam odločitev maperjem. Vidno dejstvo je, da je to v neposredni bližini
PO BREZPOTJU NA DVATISOČAKA
dveh mejnih kamnov (3 in 4); višji vrh je pri enojki in tu je na karti zapisano 1911. Spustimo se mimo Potočke zijalke (skrinjica; pot z vrha do zijalke je na dveh delih zahtevna) in steza se približa meji. Prehod meje planincem še ni dovoljen, čeprav je steza močno shojena. Z one strani prebereš o poti čez Vrata (612, 611) Tudi na dveh avstrijskih kartah so poti različno vrisane.
Nižje od sive kratke stene (spomladi polne jeg-ličevl) se prično vlake. Po njih oziroma po stezi pridemo na solčavsko panoramsko cesto (enkrat celo zapisano na planinski karti!) ali do Sv. Duha, ali pa po cesti do razpotja. Če smo iz Solčave prišli peš do Zg. Ušovnika (ne po cesti), se od planinske postojanke spustimo do Lašeka, kjer je avtobusna postaja. Ali pa po cesti mimo Kisle vode (izvrstna pijača!) mimo Klemenška v Logarsko (pripomniti velja, da planinske poti od Klemenška v dolini ne vzdržujejo več).
MARKANTNI, SAMOTNI ŠKEDNJOVEC
JORDAN KOMAC
Po nekaterih obiskih v gorah se rado zgodi, da se ti marsikaj še posebno vtisne v spomin, včasih celo tako močno, da imaš to neprestano pred očmi. Takrat moraš res nekaj ukreniti.
Tako je bilo lanskega septembra na prelepi turi po Ogradih in grebenu Stogov nad planino Krštenico. Takrat mi je oko zastalo na drzni skalnati ostrici, ki je pravzaprav bližnji sosed Prevalskeg Stoga. Obdajata ga še dva znana in mogočna vrhova tega predela, Debeli vrh in Mišelj vrh. Vendar se mi je zazdel ta koničasti lepotec v trenutku nekaj posebnega. Tu se prav gotovo skriva nekaj mogočnejšega in redkejšega, sem si mislil. Skoraj zasenčil mi je tisto jesensko prečenje in spomnim se, da se mi je celo Triglav za njim zdel nekam nepomemben. Takrat sem že vedel, da bom v kratkem spet moral priti.
Ta samotni skalnati vrh je bil Škednjovec, ki se dviga 2309 metrov visoko in je tako drznih oblik, da je od daleč videti nepristopen. Ostal mi je želja za prihodnjič. Druga polovica letošnjega junija se mi je zdela kar pravšnja, da poravnam jesenski dolg. Letos se dokaj obilna zima v tem času še ni Čisto umaknila z gora, vendar je poletje že glasno trkalo na vrata.
JUTRANJA POT NA KRŠTENICO_
Predzadnjo junijsko nedeljo se je rojeval prekrasen sončen dan. Ob šestih, ko sem krenil, je vas še počivala, le ptičje petje je že bilo na vrhuncu. Ob Mostnici navzgor seveda nisem srečal žive duše in celo prav mi je bilo tako. Pred Kočo na Vojah sem mimo spomenika zavil v gozd in prav kmalu zagrizel v strmino, 436 Prijetno hladno je bilo med drevjem, vendar me
je neprekinjena strmina kmalu ogrela. Po dobri uri napete hoje sem le ugnal breg in prišel na gozdnato planoto, ki se zložno dviguje proti planini Krštenici (1655 m). Višje gori je bilo med drevjem vse več sveže zelenih macesnov, ki so me spremljali vse do planine. Nekaj pred osmo sem se naposled izvil iz objema gozda in pogled mi je obstal na prelepih zelenih pašnikih planine, posejanih z živo pisanim planinskim cvetjem. Prav ob poti se je vila cela preproga modrih encianov in na misel mi je prišlo, koliko teh rož bi končalo v nahrbtnikih cvetja željnih planincev, če bi tod vodila bolj prometna pot.
Planina Krštenica in vrhovi nad njo so znani kot pravi raj za planinsko cvetje in malo je kotičkov v naših gorah, ki so jim enaki. Planina je v poletnih mesecih še živa, kar ji daje dodaten čar. Krave in ovce imajo v tem predelu res dosti paše in ne trpijo pomanjkanja. V tem času na planini seveda še ni bilo nikogar in trava je šele dobro odgnala, V vrhovih nad planino je bilo na senčnih krajih kar precej snega, vendar se je iz dneva v dan bolj poznalo, da tudi v gore prihaja poletje.
Pri glavnem stanu sem se za nekaj minut ustavil in nekaj iz vsebine nahrbtnika preselil v želodec. Na hitro sem potem radoveden pošaril med starimi stanovi, ki so v glavnem že propadli, nekaj pa jih je vendarle popravljenih in služijo lastnikom za oddih. Voda pri koritu je bila še zaprta in z osvežitvijo ni bilo nič; sonce pa je že kar prijetno grelo. Planina leži 1655 metrov visoko in je ena od naših najvišjih še živih planin.
Ko sem zapustil Krštenico, me je pot vodila naprej proti severozahodu med dolgim grebenom Ogradov na levi in grebenom Stogov na desni. Tu sem v senci pod Malim Stogom naletel na prvi sneg in smučarske palice so mi kar prav prišle. Po četrturnem rahlem vzpenja-
nju sem prišel do manjše ravnice, ugnezdene med obema grebenoma in še na debelo pokrite s trdim snegom, ki pridrči izpod Ogradov in Velikega Stoga. Tu so nekoć prav tako zvončki ja I kravji zvonci, kajti ta kotiinica in travnate strmine nad njo so naša najvišje ležeča planina Jezerce. Leži v višini 1720 metrov in je že precej let opuščena; le nekaj borih ostankov stanov priča, da je bilo nekoč tu res življenje. Ob robu ravnice pa je še vedno dobro ohranjeno korito z odlično studenčnico, ki priteče izpod Jezerskega prevala. Poleti lahko tod okrog srečaš trope ovac, te brez pastirjev so.
KRUŠLJIVA POT NA VRH____
Mrzla voda me je prav poživila in kar lahkotno sem nadaljeval vzpon po ozki dolini. Poti tu ni več, ker zavije navzgor na Jezerski preval in pod Preval ski m Stogom na drugi strani pelje naprej do Velega polja. Prečkal sem kratka melišča ob vznožju grebena, se ognil ruševju in tu pa tam naletel še na samoten macesen. Malo pred koncem dolinice, ki potem zavije na desno in se strmo vzpne pod Prevalski Stog, sem naposled zagledal svoj današnji cilj. Ustavil sem se in pogled mi je zdrsnil po nazobčanem grebenu in njegovi odsekani južni steni, ki gleda proti dolini. Res je bil videti veličasten. Napravil sem posnetek in nato zavil navzgor. Držal sem se sončne strani, ker so bita pobočja pod Prevalskim Stogom še pokrita z zbitim snegom in bi tu teže napredoval. Višje gori sem v mislih prečkal pot, ki pelje z Lazov-škega prevala na Mišeljski preval in prek Mišefj-ske planine do Velega polja ali Vodnikove koče. Sneg je bil sedaj že odpuščen in rahlo se mi je vdiralo, zato sem raje zavil v strmino nasproti Škednjovca, ki je bila kopna. Pod Škednjovcem je sicer obsežno melišče, ki daje slutiti na krušljivost - in res je vrhnji del ves razbit, kar še dodatno otežuje vzpon. Mislim, da sem ujel pravi trenutek za ta vzpon, kajti grušč je bil sedaj pod snegom in kaj hitro sem se znašel pod steno,
V tej strmini zdrs ne bi bii niti malo prijeten, kajti dno doline je bilo posejano s številnimi skalami, ki so prav hinavsko štrlele izpod snega. Cepin ne bi bil tukaj čisto nič odveč. Vendar so mi prav dobro služile tudi smučarske palice. Nad meliščem bi se moral povzpeti še na nekakšen preval, posejan z redko travo in skalovjem, nato pa bi šel strmo navzgor, na vršni greben. Izbral pa sem si krajšo, toda malo težjo pot. Takoj nad meliščem se namreč proti grebenu prebija nekaj žlebičev in ozkih krušljivih grap, ki pa niso vse prehodne. Odložil sem palice in se vzpel najprej čez krajši skalnat skok in nato previdno in počasi napredoval po krušljivem žlebu. Povsem zbran sem moral biti v tej nič kaj zanesljivi skali in vsak prijem sem dvakrat preizkusil. Čez četrt ure sem tako veselo pogledal čez oster greben na drugo stran, v dno Mišeljske doline.
Na vrhu je tako ozko, da bi greben lahko zajahal, vendar sem zaradi slabe skale raje ostal kakšen meter pod njim. Tako sem še nekaj minut med razbitim skalovjem lovil ravno-
težje - in že sem stal na priostrenem vrhu ob majhnem kamnitem možicu. Nad mano sta naenkrat zakrožili planinski kavki, ki sta - očitno lačni - pričakovali kakšen ostanek malice. Zaposlil sem ju s skorjico kruha, saj sem nameraval zdaj izprazniti nahrbtnik. Na vrhu sicer ni bilo prav nič toplo, Čeprav je bilo vreme krasno in razgled prav takšen. Napravil sem nekaj posnetkov. Kot na dlani ieži na drugi strani Mišeljske doline mogočni Mi šel j vrh, za njim kipi v nebo Triglav, desno od njega pa so kot v panorami razpotegnjeni Vernar in Tosc, zadaj sta Draška vrhova in čisto desno še Viševnik, Na južno stran mu delajo družbo Stogovi in proti zahodu še Ogradi in masivni Debeli vrh. Pravo morje samotnih vrhov je tod okoli in zadovoljen sem si lahko ogledoval prehojene poti.
POPOLDANSKI IZLETNIKI_
Ko sem pospravil nahrbtnik, sem s pogledom še enkrat objel okolico in se vrnil po grebenu, šel sem mimo kraja, kjer sem priplezal in na koncu ostrine zavil navzdol po travnati strmini, posejani s skalami. Hitro sem bil na prevalu in v nekaj ovinkih že na melišču, kjer sem pustil palice. V uživaškem spustu po podplatih sem se zapodil po snegu navzdol in bil v nekaj minutah mimo kraja, kjer dolino prečka pot. Do planine Jezerce sem se tako več ali manj pridričal in hladna studenčnica mi je tudi tokrat prišla zelo prav. Po isti poti sem nadaljeval do Krštenice, kjer sem srečal prve ljudi. Celo šotor-ček je bil postavljen in kazalo je, da bodo obsedeli kar na planini. Pri glavnem stanu sem spet videl nekaj nahrbtnikov, lastnikov pa ne, ker so verjetno počivali kje v senci. Sam se nisem ustavljal. Pa mi je bilo kar žal, ker sem zapuščal ta lepi kotiček. Vendar me bo v ta konec zagotovo še zaneslo. Skozi macesnovje sem se spustil proti dolini Voje. Nekje na pol poti sem v strmini srečal sopihajočo družinico, ki je spraševala po Krštenici in videti je bilo, da jim je bila končni cilj.
Brez ustavljanja sem nadaljeval pot. Šele tedaj je dolina spodaj prav oživela in turisti so začenjali svoj pohod ob Mostnici navzgor, saj je bila opoldanska ura zanje verjetno še kar zgodnja.
Meni pa se je tisto opoldne iztekalo nekaj lepega. Na koncu koncev bi takle vrh zaslužil kar cel dan.
Dnevi planincev
Letos so se nekdanji dnevi planincev vrnili k prvotni zamisli: društva so pripravila na različnih vrhovih in drugih točkah v gorskem svetu srečanja, ki so se vrstila kar vsak konec tedna v septembru. Takšna »interna« planinska slavja so pripravili na Gorjancih, okoli Vršiča, v Radencih, na Črnem vrhu nad Cerknim, na Grohatu, na Mrzlici, pri Mariborski koči na Pohorju, na Okrešlju in še kje. Slavnostnih govorov je bilo manj, pogovarjanja pa več.
ZARAŠČENE STEZE IN POTI, KOLIKOR JIH JE ŠE
PRŠJAK IN GOVCI V ENEM DNEVU
DARIO C O RTE SE
Ko sva z Marjanom prelezla Gačnik, so naju grape in malo znano severno obrobje Trnovskega gozda kmalu spel zvabili vase. Pršjak bližnji sosed Gačnika, in greben nad Govci na drugi strani Trebuščice sta bili privlačni možnosti. Majski dnevi so že dovolj dolgi, da bi iahko kar združila oboje: skozi Pršjak na Bendijski vrh in do Mrzle rupe, potem po gozdnih cestah proti Zelenemu robu in potem po grebenu nad Govci, sva rekla. Vse tja dol do vrha Stador in prelaza pod njim. od koder se samo še spustiva do kmetije, kjer začne va hoditi. Stara cesta, ki pelje iz Dolenje v Gorenjo Trebušo, se zares lepo izogne dolinskemu dnu, kar pa še ne pomeni, da je to ohranilo svojo nekdanjost. Po dnu doline, po kateri teče Tre-buščica, bodo vozili avtomobili po krajši poti v Gorenjo Trebušo. Cesta se že vriva v pobočja, reže zemljo in seka kamenje - pa je še zelo groba in v izdelavi. Ampak vseeno: bel trak, ki se vidi iz višin, se je močno zarezal v naravno okolje doline Trebuščice. Za tujca je tukaj rana v naravi, za domačina dobrodošla sprememba. Vendar: kaj bi bilo narobe, če bi se še naprej vozili le po stari, lepo utrjeni makadamski cesti, ki obira pobočja nad dolino? In (večna) dilema: ko je že tukaj, jo pač uporabiva še midva in pustiva avto pri Krtu! Zgodnje majsko jutro je, še vlažno in sivo, mirno v po zdravi j a jočem zelenju, žuborenju Prš jaka in močnejšem oglašanju bližnje Trebuščice.
ALPSKO CVETJE NA 300 METRIH
Po gačniških izkušnjah se zaletiva kar naravnost v strugo Pršjaka in začneva lomastiti med travo in drevjem, preskakujeva s kamna na kamen v rečnem koritu in vijugava sem in tja. Ampak ne gre najbolje: nekam zaraščena je tale struga in nič skokovita, nima tiste divje privlačnosti, ki jo nudi Gačnik. Ta je kar takoj postal glavna referenca za grape in primerjavo med njimi - podobno kot Loška stena za gore, travnate strmine in brezpotja. In kmalu je tudi postalo jasno, da s prebijanjem skozi šavje ne bo nič. Menda se višje zgoraj, na desnem bregu Pršjaka, vije pot, zato sva dno korita pustila v njegovi zaraščenosti in se skozi rastje pretlačila do poti. ■•Tole zdaj je pa že zelo udobna hoja!- ugotavljava, medtem ko se bližava slapu v Sopotih. Kombinacija rastja ob poti je nenavadna: medtem ko srečujeva kakšen cvetoč jesen, na nadmorski višini 300 do 400 metrov preseneča alpsko rastje, kot na primer rumeno milje (Paede rata lutea), alpska mastnica (Pinguicula alpina), navadni slečnik (Rhodothamnus chamaeci-stus), planinski srobot (Clematis aipina) in skalna špajka (Valeriana saxatilis). Kranjskih jegli-čev (Primula carniolica), znanih endemitov tega
območja, pa tukaj ni tako veliko kot v Gačniku. Ko se k tej nenavadni družbi cvetja primeša še vonj »po primorski«, je navdušenost nad izred-nostjo predela sploh na višini. Slap v Sopotih je veličasten: po skoraj trideset-metrskem plitvem žlebu se podriča ob steni v zeleno moder tolmun. Pravzaprav sta slapova dva. Maii slap v Sopotih v treh metrih prežubori manjši skok, voda se za nekaj časa umiri in se potem požene v prej omenjeni slap. Skozi goščo sva se s poti prebila do struge med obema slapovoma in zdaj razvijava terminologijo, ki sva jo po gačniškem preboju posvojila kar iz pisanja Terpina, Čara in Podobnika v knjigi »Slapovi v Sloveniji«. Ocenjujeva, kako se voda požene prek smrkavega robu v slap v Sopotih; kako se tamle pretisne skozi ozek žleb in kako se bova morala tudi midva pretisniti ob drevju in skalah navzgor do poti.
OBČASNO VRAČANJE ŽIVLJENJA__
Ker Pršjakova struga s svojim šavjem kaže vedno manj razveseljive možnosti za hojo, se dokončno priključiva poti, ki pripelje do prvih travnikov v grapi. Ob prvi hiši, ki je videti zapuščena - mogoče je vikend -, se zamisliva nad tem, kaj je nekoč pomenilo biti rovtarski kmet. V tejle grapi, kjer je sonce redek gost in kjer so travniki vedno strmi, je bilo življenje vse prej kot lahko Tisti, ki so imeli kmetije višje, na ravnem svetu na Vojskem, so morali biti pravi gospodje. Očitno je, da se mlado življenje iz idrskih grap umika in prepušča napol divje bivalno okolje le naključnim obiskovalcem in tistim, ki so s srcem in dušo navezani nanj.
Višje leži kmetija Trentar, ki kaže tako, kot bi se življenje vanjo vračalo le občasno. Pršjak, ki šumi nekje spodaj, daje slutiti, da postaja vedno bolj podoben mirnemu gozdnemu potoku. Le nad kmetijo v temačni grapi preskoči dva slapova, do katerih se je možno podričati po precej strmem pobočju,
OBNAVLJANJE PRATRAD1CIJ NABIRALNIŠTVA
Zdaj greva skozi gozd po zaraščeni poti mimo cvetočih ženikljev naprej. Kot kaže, je Pršjakova grapa že pokazala vse svoje strmine, tesni, skoke in slapove. Višje, ko je Pršjak le še majhen, miren potok, prideva skozi bukov gozd, v katerem preseneti božje drevce (navadna bodika, ilex aquifolium), do prve gozdne ceste. Sva pod Vojski m in da ne bi preveč zavozlala stvari, se kar po direktni prebijeva skozi robi-dovje in drugačno grmičevje proti Bendijskemu vrhu (1038 m). Sonce, ki se je vse do tedaj raje skrivalo za jutranjimi oblaki, kot pa kazalo izza njih, je posvetilo v vsej jutranji moči: le kdo bi se ne strinjal s predlogom, da se po triurni hoji na ravnem in širnem Bendijskem vrhu ne bi usedel k zajtrku!
Gledava valovito vojskarsko planoto pred seboj in strme stene Govcev na drugi strani doline Trebuščice: precej hoje naju še čaka. Odmaknjenost Pršjakove grape je izginila, zdaj je vsenaokrog le svet travnikov, kmetij, zaplat gozdov in makadamskih cest, po katerih pri-drsava do Mrzle rupe. Voda, ki jo tam natočiva v Čutare, bo še prav prišla na grebenu, ki ga gledava: strma, skalnata, napol poraščena pobočja Govcev nad seboj kažejo številne vzpetine. Poznava jih le po imenu: Zeleni rob, Polda-novec; nekateri izmed njih se prav mogočno koničasto vzdigujejo nad zaraščenim ostenjem. Potem pa - tudi to se zgodil - se morava ubadati še z na novo asfaltiranim delom ceste, ki vodi v Trnovski gozd. Od Hudega polja vijuga dalje le še dobri makadam, po katerem pod Bukovim vrhom preovin-kariva do Smrekove drage. Ogromna globel se ponaša z značilnim rastlinskim obratom, inverziji zraka v globeli se je prilagodilo tudi rastje: dno prekriva gosto ruševje, nad katerim je pas smrek, robove pa zarašča bukov gozd, torej ravno obrnjeno zaporedje rastlinskih pasov.
Pri lovski koči za Smrekovo drago zavijeva na sever proti robu Govcev. Gozdna cesta, ki v precejšnji meri prepušča prostor rastlinstvu, ponudi mlad regrat, krhke liste gomoljastega gabeza in mlade lapuhove liste za pomladansko solato. Med obnavljanjem pratradicij nabiralni-štva prideva do mesta, kjer se je treba ločiti od ceste in zavili v hosto - kar takole povprek mimo vrtače in navkreber naprej: pred nama se že kaže z redkimi bukvami poraščen Zeleni rob, približno 1400 metrov visoki vrh. Kar naenkrat se od nekje znajde dobro uhojena pot, ki pripelje pod severovzhodni greben Zelenega roba, manj uhojena sled pa na njegov vrh. Pogled se na eni strani razprostira na gozdnate preproge Trnovskega gozda in pade globoko v dolino Trebuščlce na drugi; greva naprej in z upanjem na prehod pod Poldanovec priiezeva na eno izmed mnogih vzpetin, ki se dvigujejo iz valovitega morja gozdov. Star italijanski steber pove, da je to Monte Bucovizza, Atlas Slovenije pa doda, da je to Veliki Bukovec, 1445 metrov. Torej tudi ta tura (kot večina podobnih) ne bo minila brez zgrešene poti! Ampak saj je vseeno, to jo še polepšal
ZRAČNI RAZGLEDI
Poti (stare lovske?) so tukaj številne in kmalu se pred nama znajde ena, ki vodi v najino smer. Po grebenih gor in dol - in pristaneva pod Poldanovcem (1299m), najbolj izrazitim vrhom v grebenu. Nekaj kilometrov že imava v nogah in - bi, ne bi... ah, ne! - greva kar naprej po cesti, ki se je od nekje prikazala in puščava Poldanovec »za drugič«. Skozi ravnokar ozelenelo bukovo hosto greva kot skozi čudovit svetlo zelen predor do odcepa proti Stanovemu robu pod Velikim Češe v ikom. Na ovinku se odcepi pot, ki preči severovzhodna pobočja V. Češevika. Je široko nadelana in izredno lepo speljana, v strmih pobočjih se vije skoraj vodoravno; ponuja zračne poglede proti Vojskarski planoti in tiste strmo navkreber po
raztrganem skalovju, poraščenem s travo, drevesi in številnimi kranjskimi jegliči. Njihovo rožnato vijoličasto barvo dopolnjujejo rumeni avri-klji, svetlo rožnati slečnik In temno rdeči cvetovi alpskega kosteničevja (Lonicera alpigena), Vsa v rožah pripelje pot prav pod Stanov rob (1191 m), ki ponuja Čudovit razgled - kot nalašč za malico med avriklji in kranjskimi jegliči, ki rastejo v strminah.
Pogled se široko razteza na dolino Trebuščice spodaj, na oddaljeno Pršjakovo grapo in široko Vojskarsko planoto, posejano z redkimi kmetijami. Tudi bolj gorski pogled si lahko privoščiva. Pod grebenom, ki naju je z nekaterimi odstopanji pripeljal sem, se v dolino Trebuščice spušča ostenje Govcev. Strmi žlebovi, krušljive skale, ostri grebeni in z gozdom poraščene strmine so veliko igrišče za sončno svetlobo, ki sili skozi pomladanske oblake.
Med dišečimi trpežnimi srebrenkami (Lunaria rediviva), ki naju spremljajo že precej časa, se spustiva — že spet je tukaj neka pot! - proti razmetanim hišam Lažne. Zdaj pelje cesta med travniki, njivami in gozdovi pod Stador(l030 m). Tudi midva se drživa bolj »pod« in po zahodnih strmih pobočjih gozdnatega Stadorja prideva na njegov severni greben, kjer je spet ena pot. Ta se na prelazu med Kobilico (929 m) In Stadorjem na višini 794 metrov priključi široki nadelani peti, ki vodi iz Čepovanske doline v dolino Trebuščice. Stara je, videti je zapuščena, vendar še nI popolnoma zaraščena.
KOMAJDA VIDNE STEZE
S časovnim premikom nekaj deset let nazaj, ko so domačini še hodili tukaj, se prepustiva prijetnemu ovinkarjenju po številnih zavojih poti. Mirno je, ljudje tukaj niso več pogosti obiskovalci, vsenaokrog je prijetna poznopopoldanska tišina, ob poti pa velike dišeče šmarnice. Udobni ovinki stare poti pripeljejo do kmetije Podkobiiica. Vprašava za pot do Krta; ni se bati, da v teh hribih ne bi bilo poti. Le najti jih moramo oziroma povprašati po teh danes večinoma zapuščenih stezah. Zveva, da je stara pot, po kateri sva prišla, nekoč pomenila pomembno zvezo s Cepovansko dolino (Trebuša upravno spada pod čepovansko občino), kamor so ljudje nekoč hodili urejevat najrazličnejše stvari. Danes pa je pot prepuščena redkim naključnim obiskovalcem. Tudi steza, ki se je pod kmetijo na travniku z velikim poljem fižola odcepila navzdol, je bila nekoč dobro uhojena. Pripeljala naju je prav do Krta; vmes se je znašla le Trebuščica, ki je kot zanalašč pri prečenju pustila nekaj sebe v čevljih.
Spet sva na izhodišču: Pršjak ponudi svojo vodo za potešitev žeje, večerni mrak in sivkasta svežina zraka pa précej spomnita na začetek ture pred trinajstimi urami.
Literatura:
-	Sfcobeme P. 1986. Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Ljubljana, Prešernova družba, 9. 160-161.
-	Ramovâ A. 1903. Slapovi v Sloveniji. Ljubljana, Slovenska matica, s. 205-208.
PRIJETNO POTEPANJE PO GORI NEPRIJETNEGA IMENA
JAHANJE STENICE
BOŽO JORDAN
Stenica je lahko kaj neprijetna živalca. Stenica pa je tudi masivna gozdnata gora, naravno omejena z vseh strani. Morda je prav zato slabo obiskana, kar pa gotovo ne zasluži. Tudi malokdo ve zanjo.
Razgmimo si planinsko karto Pohorje - vzhod, občinsko turistično karto Celja ali Slovenskih Konjic, pa še po Atlasu sezimol Lahko imamo vse, toda raje ne primerjajmo, če je vse enako. Nekaj pa je; karte imajo vrisan le en sam pristop.
Zapeljimo se z Vojnika proti Vitanju do Fužin (Poklič, Stenica 1, upravna zgradba Stenica 2). Desno na skali nad nami nas pozdravlja jeklen gams, na starem vodnem zajetju pa lep celjski grb Za parkiranje tu ni težav. Gams nas mirno opazuje in kaže pot.
Pod njim stopimo na dobro vozno pot in gremo po Kozjem (Pokličevem) grabnu na vzhod. Modra barva je na karti, na deblih pa tu in tam zelen gams, ki označuje lovsko mejo, nam pa pot. Mimo majhnega kamnoloma, dveh opuščenih apnenic, pa nekaj plastičnih kant Petrolove-ga goriva in mimo po česnu dišečega kačjega leka se dvigamo proti prelazu. Da bi zašli, ni bojazni; sprva so skale desno, potem levo, opuščeni kolnik pa se še kar dobro sledi. Po uri hoje smo pri betonskem koritu (KM 1957) s čisto studenčnico. Še malo po trati, posejani z modrimi spomladanskimi zaspančki, in mimo kapele z dvema lipama, pa smo na Vrhivškem prelazu (763 m) pod cvetočo staro hruško, ki da popotniku senco, tovcu pa služi za visoko prežo,
PO POTEH IN BREZPOTJIH
Stoje zapuščene hiše. Od hruške je pot do gozda med hišama: levo je Ramšak (domače ime Vrhivšek), desno Pavfek. Pri kapeli so za t. maj orali. Kakšne dobre steze po južnem pobočju ni najti. Levo od Ramšaka drži gozdni kolovoz, ki nas privede precej visoko, morda pa se celo nadaljuje s stezo. Malo hoje po strmem pobočju je kar prijetne. Vzpeti se je potrebno skoraj naravnost, hojo si pa seveda olajšamo z vijuganjem. Zgoraj le malo pod vršino naletimo na stezo. Ce greš po njej levo, prideš kar kmalu na sleme, desno, proti vzhodu, pa si v kake tričetrt ure malo nad Novinškom na markirani poti (960 m). Prav toliko imaš nazaj po njej do vrha, le malo višje je seveda. Še kar naprej proti slemenu gremo. Tam morda naletimo na majhno jaso. Ce si šel bolj proti vzhodu, boš gotovo našel markirano stezo. Morda najdeš staro tiso, betonske mejnike s številkami in zelo slabo u hoje no stezo, ki te utegne pripeljati do razgledne jase. Tu najdeš markacije. - Vršina ni slemenasta; bolj je podobna hrbtu in te lahko malo zavrti v začaran krog. Na vrhu stoji stara triangulacijska koza, ki
jo vidiš šele tedaj, ko si tik ob njej. Prej boš našel smreko s škatlo in žigom, pa napis Vitanje. Tako ugotoviš, da obstaja še en markiran dostop.
Če se želiš izogniti temu brezpotju, greš s prelaza po novi cesti navzdol in imaš le slabe pol ure do razpotja. Tam boš morda opazil stare markacije, ki te usmerijo levo mimo Pav-leka (le še garaža stoji, hiša razpada) in po travniku do soseda Pečeta, za njim pa boš videl še delujočo apnenico. Spodaj je cesta na Malo goro.
Markacije pri drči pokažejo pot desno navzgor. Strmo je in markirano. Prideš do Novinška (913 m). Naprej so sveže, dobro vidne markacije proti vrhu, ki so z rdečo barvo vrisane tudi na karti.
Mi smo morali še nazaj, toda ne po isti poti. Z vrha prelaza smo se dvignili po severnem pobočju Kislice proti Sodinu (Lindek 23, vodni hram 1959, streha kaže rebra). Lahko pa malo pred koritom krenemo levo, kjer drži dobra gozdna traktorska cesta po severnem oziroma zahodnem pobočju Kislice. Najdejo se še stare markacije Poti XIV, divizije, pa še kako očesce vmes. Tu je precej obširno rastišče tis. Držimo se desno! Spodaj je krmišče za divje svinje. Smo na planem pri kapeli (657m), na širokem prevalu. Levo vidimo tri domačije v Zg. Selcah (tudi Kozjek ali Koznik; Borovnik, Jakob, Pinter; Kozjek 748 m, tudi Greben ali Zagreben). Skoro bolje jo je mahniti tja ir spodaj na označeno Pot XIV. Ko stopimo spodaj pri Senegaškem mlinu (Borko) na cesto, pa pridemo po njej v dobre četrt ure do Fužin.
DODATEK ŽELEZA
Naravnost se pride na Kozjek. Mi smo jo mahnili desno navzdol, kjer naj bi držala stara pot na Fužine. Res je stara, ker se komaj sledi, pride pa se, če te ni strah. Takoj na začetku te v grabnu opogumi avto. Nekdo mi je hudomušno pripomnil, da je to samodejna avtopralnica dotrajanih jeklenih konjičev. Pa mora biti res tu, v vodovarstvenem območju? Ali dodaja železo v vodo?
Prišli smo na cesto pri spodnjem kovaškem obratu. Le malo imamo še po cesti navzgor do gamsa, ki še čaka.
Ce je koga južno pobočje brezpotja preveč zdelalo, naj se z vrha napoti po dobro označeni poti proti Vitanju mimo Steničnika. Zvesti obiskovalec Tonček je zapisal, da rabi z Vitanja na vrh 62 minut. Porabiš približno toliko za spust; spodaj, ko prideš do hiš (Vitanje 22), pa zavij levo po starem dostopu na cesto (Vitanje 18) in po njej kake pol urice navzdol do Fužin. Mar ni izbire preveč, opisov in narisanih dobro markiranih poti pa premalo? Ko bi bile vsaj karte usklajene in staro zamenjano z novim!
POT KOT NALAŠČ ZA NAVDUŠENE POPOTNIKE
NA ROBU PANONSKEGA MORJA
STANE KRANJEC
Zgodnjega januarja, ki je bil že drugo leto umazano rjavo zelen, sva se peljala proti Kranju. Za seboj sva puščala lep izlet na Kriško goro in Tolsti vrh. Prijetna toplota in rahla utrujenost sta sprehajali misli po bežeči okolici, ki se je vsaj tako zdela prijaznejša. »Izšla je knjiga O gradovih, zanimivo bi jih bilo obiskati, mar ne?« se mi je nenadoma utrgalo. Janezov odgovor je bil sila preprost: »Kupi knjigo in organiziraj izlete!«
NAČRT Z ZEMLJEVIDA
Dobiti knjigo zastonj je res dobro, a pozabiti, da si za to tudi kaj dolžan, je nespametno ob takšnem predsedniku, kajti ni minilo poi leta, ko me je vprašal, če načrtujem v prihodnjem letu (devetdesetem) kakšen izlet po gradovih. V zadregi sem se na hitro zlagal in rekel, da bi začel z gradovi po Slovenskih goricah in Prek-murju.
Rečeno - storjeno. V program je bil izlet vpisan in maja bo, to se ve.
Dolgo časa se nisem mogel sprijazniti z neumnostjo, ki me je takrat sicer rešila nadaljnjega gnjaveža, a privezala k nalogi, ki mi je bila daleč, zoprna, dolgočasna in še kaj. »Poslušaj, Stane, a izlet bo?« so bile prve Janezove besede nekega službeno zaspanega jutra, pa še deževalo je povrhu. »Izlet bo,« je bil kratek odgovor. (Pa že nehaj, sem si mislil.)
V Cankarjevi založbi mi je uspelo dobiti lokalne zemljevide, ki naj bi služili iskanju poti. Občinska karta Lenarta in turistična karta Prekmurja sta se mi na pogled zdeli primerni pomagali. Doma sem na karti Lenarta najprej poiskal grad Hrastovec, ga obkrožil in od tam iskal primerne bližnjice, ki ne bi bile presekane z vodami in seveda ne predolge. Po karti je bilo kar zanimivo označevati bodočo pot, kako bo v resnici, je pa itak zapisano v zvezdah. Zarisal sem vse poti, potem sem jih poskušal čimbolj natančno zmeriti, a se mi ni najbolj posrečilo, kajti »cvi-ren« je kaj slabo pomagalo za ugotavljanje razdalj po karti. Nato sem določil tudi morebitne počitke in kje bomo prenočevali. Pot naj bi tekla od Hrastovca mimo Komamiške-ga jezera do Lenarta, od tam pa v Radehovo mimo Radehovskega do Gradiškega jezera, mimo cerkve Svete trojice do Zgornjih Verjan, do križišča in tam levo do kmetije Bunderla, od tam pa po makadamu skozi gozd na gričku čez Staro vas in Ločki vrh v Negovo, kjer je drugi grad in kjer bo daljši počitek. Iz Negove bi šli do Krambergerja in skozi močvirnat gozd in polje na cesto, ki pelje do Janževega vrha, od tam pa v dolino, kjer so Radenci. Dovolj dolga pot za en dan bo, sem si mislil, v Radencih pa se lahko prenoči. Naslednji dan naj bi bil sploh
Griči, na pobočjih vinogradi, na vrhovih pa cerkva
napomejši, kar se kilometraže tiče, saj je iz Radenec do Goričkega, kjer je kraj Grad, in od tam do Murske Sobote skoraj 40 kilometrov, pa še veliko asfalta vmes.
TERENSKI OGLED
Nikoli še nisem hodil po tem delu Slovenije in dobro bi bilo pred izletom pot prehoditi, kajti ne gre računati na potrpežljivost gornikov, posebno ne, ker je pot zelo dolga, sem si mislil. Nič kaj dobre volje se nisem odpravljal iz deževnega ljubljanskega sivomeglenega dopoldneva proti vzhodu Slovenije. Sonce, ki je začelo na Štajerskem predirati oblake, je ponovno pokazalo, da je rojeno na vzhodu. Lep, prijeten, z rahlim vetrom posut dan se je obetal. Na obrobju Pesniške doline desno od glavne ceste sem ugledal Hrastovec. Grad, ki je bil prva točka mojega raziskovanja, stoji na vzpetini, tako da ima lep pregled nad tem delom Pesniške doline. Pod njim domuje Komarniško jezero. Hrastovec je edini grad na celotni poti, ki je obnovljen in vzdrževan, vendar prebivajo v njem ljudje, odmaknjeni na rob našega življenja, tako da je ogled mogoč samo s posebnim dovoljenjem. Od gradu se spustiš po potki proti Pesnici in še preden jo prekoračiš, zagledaš kolovoz, ki pelje ob Pesnici do dveh hiš. Rečico preskočiš prek brvi, ki ni preveč zanesljiva, in prek travnika prideš v malo višje ležeče Lorma-nje. Greš do konca vasi do prvega križišča In tam levo prek polj v Lenart. Ce se hočeš v Lenartu založiti s hrano, se moraš pač podati v mesto, sicer pa nadaljuješ pot proti Radehovi po poti, ki pelje po Pesniški dolini do Ptuja. Na desni strani zagledaš Radehovsko jezero in tik nad njim pod cesto kapelico. Na koncu Radehove imaš možnost, da takoj za mostom čez potok Velka zaviješ levo na makadam, ki te skozi Porte (ime polja) popelje do starega Porčiča, ali pa nadaljuješ pot do Zgornje Senarske in se tam obrneš levo proti Gradi-škemu jezeru in greš mimo njega do vrha, kjer stoji mogočna, s tremi zvoniki okrašena cerkev Svete trojice. Cerkev je zaradi izjemnega polo-
žaja «d ri a daieč naokoli, svoj odraz z mogočnim božjim očesom pa kaže Zgornjim Verja-nam. Tistim, ki morajo v Lenart po hrano, priporočam, da nadaljujejo pot iz Lenarta po cesti, ki pelje v Gornjo Radgono in na začetku Spodnjega Porčiča zavijejo desno ter se prek Starega Porčiča vzpnejo na vrh Svete trojice, kjer se obe poti srečata. Ta varianta je sicer manj vabljiva, ker stalno vodi ob prometnicah in je zategadel neprijetna.
CERKVE IN GRADOVI
Z vrha Svete trojice se po klancu spustiš navzdol proti Zgornjim Verjanam in približno po dveh kilometrih na prvem križišču zaviješ levo. Pri prvi kmetiji (Bunderla) stopiš z asfaltne poti na makadam (kolovoz) in greš takoj za kmetijo levo po potki do bližnjega gozda in naprej čez Staro goro (vas). Pozoren velja biti pri zadnji kmetiji v Stari gori, ko je po približno 50 metrih slabo viden odcep v levo; ta je pravi. Po travniku se spustiš skoraj do vznožja, ko na levi strani na griču prek doline zagledaš zares veličastno cerkev Svetih treh kraljev v Slovenskih goricah. Ne moreš si kaj, da se ne bi usedel in nemara ob hrani užival poglede na pokrajino.
Že ko greš skozi Staro goro, vidiš skrajno desno v meglicah cerkev Svetega Antona v Cerkvenjaku. Biti mora res velika, kajti več kot očitno izstopa iz pokrajine. Začneš se vzpenjati na Ločki vrh, toda ko prideš v gozd, moraš biti pozoren in se držati poti desno, ki pa za hribčkom presenetljivo zavije levo. Tam zagledaš kmetijo, vendar ne greš do nje, ampak proti drugi hiši, ki stoji desno, od tam pa kar čez travnik do gozda, kjer prideš do kolovoza. Po njem greš levo in takoj desno, nato pa do konca gozda, kjer se začne boljši makadam, ki pelje naravnost v Negovo: bolj ko se približuješ kraju, širši je in z obeh strani obdan z mogočnimi smrekami.
Grad stoji na vrhu in v sredini Negove. Je bolj razvalina in je bore malo videti neukemu očesu, čeprav so ga zgradili in dograjevali v različnih slogovnih obdobjih. - Kakšna dva kilometra v smeri Spodnjih ivanjcev stoji v gozdu skrita Krambergerjeva gostilna. Razen kičaste zgradbe in privatne grobnice ni kaj videti. Zanimivo in skrivnostno lepo pa je Negovsko jezero v neposredni bližini. Tukaj si popotnik zares lahko oddahne in uživa v božanskem miru, - Jezero je nastalo iz treh ribnikov in je seveda ribe obdržalo.
Ko se od Negovskega jezera vrneš nazaj na pot proti Spodnjim Ivanjcem, je najbolje, da jo enostavno prečkaš in stopiš na gozdno pot, ki te vodi navzdol v Ščavniško dolino. V vznožju poti se nekaj časa držiš desnega roba gozda in ga nato prečiš na levi rob in greš tik ob njem po močvirnatem svetu kakšnih dvajset minut do ceste proti Janževemu vrhu. Najboljši kažipot je most prek Ščavnice pred Spodnjimi Ivanjci. Ko prideš do mostu, greš desno po ravni in dolgi zoprni asfaltirani cesti. Približno štiri kilometre je do Janževega vrha; sprva čez Ščavni-
ško dolino in nato po edini izmed dolinic Radgonsko-k ape Is ki h goric do Janževega vrha. Tam si zares lahko oddahneš, nahraniš telo s kruhom in dušo z božanskim janževcem. Lahko si ga privoščiš, kajti do Radenec, kjer te ulovi noč, ni več kot slabo uro hoda. Radenci se z Janževega vrha vidijo zelo dobro, a moraš kljub temu (ko z vrha sestopiš v dolino Murskega polja) paziti, da na koncu makadama, ko spet stopiš na asfalt, pri znaku »stop« zaviješ desno in kmalu zatem levo, kajti zelo rado se zgodi, da gre popotnik naprej levo in se tako od Radenec oddaljuje in gre proti Gornji Radgoni. Resda je tam hotel cenejše kategorije, a vendarle ne gre zamuditi priložnosti in noč prebiti v hotelu Radin, kjer je osebje kakor tudi vse drugo zares prijazno.
ŽIVI SIMBOLI PREKMURJA
Iz Radenec do Goričkega in Murske Sobote je za en dan hoje krepak zalogaj. Najbližja pot iz Radenec do gradu v Goričkem je asfaltirana in le od Skakovcev do Domajincev je širok, lepo negovan makadam. Ta del poti ni priporočljivo prehoditi, kajti asfalt res ubija in počasi, a vztrajno utruja podplate do pekočih bolečin. Če vam ni žal poseči v žep, si privoščite taksi, kajti vanj se lahko zbašete vsaj štirje, tako da je ekonomičen prevoz zagotovljen. Če pa se kljub temu odločite za hojo, naj vsaj na kratko predstavim pot, kajti skoraj ni mogoče, da bi se izgubili ali zašli.
Iz hotela Radin greste nazaj do večjega križišča ob avtobusni postaji, kjer zavijete desno in se držite ceste, ki vodi v Mursko Soboto, lahko pa greste za hotelom kar čez park po bližnjici in ravno tako pridete do iste ceste. Po desetih minutah hoje pridete do mostu čez Muro, Tu se seveda splača postati kakšno minuto, kajti Mura je tod že zelo široka, čeravno jo čistoča že dolgo ne krasi več. Če boste hodili po tej poti sredi maja, boste v predelu, kjer Mura poplavlja, videli ogromno bezgovih grmov, ki ravno veličastno cvetijo.
V Petanjcih morate zaviti levo v prvem večjem (praktično edinem) križišču proti Murskim Petrovcem in iti naprej proti Sodišincem. V Gede-rovcih greste v križišču kar naravnost, če seveda po dobri uri in pol hoje ne mislite na svojo dušo in ji izplaknete prah v obcestni gostilni. Pot vodi čez Krajino in v Skakovce in je vseskozi asfaltirana; šele v Skakovcih stopite na dolgo pričakovan makadam. V tem obdobju se da videti tudi kakšno štorkljo, a so v teh krajih Prekmurja redkejše, kajti zemlja tu ni toliko močvirna in vodnata, zato tudi žab, priljubljene hrane štorkelj, ni veliko. Bolj ko se približujete Goričkemu, manj imate možnosti videti štorkljo, tako značilno simbolno ptico teh krajev.
Veliko zgodb o štorkljah je spletenih v teh krajih. Na primer, kako štorklji neki domačin ni dovolil gnezditi na dimniku svoje hiše in ji je gnezdo razdrl. Štorklja se je sicer preselila, nekega dne pa je v kljunu prinesla košček žerjavice in ga spustila na streho njegove hiše. Ker so bile takrat hiše s slamo krite, je seveda
Posebno jeseni je veselje hoditi po PreKmurju
hiša pogorela. Seveda ta zgodba govori bolj o izjemi v razmerju med Prekmurci in štorkljami, kajti med ljudmi je štorklja izredno priljubljena, zato so ji dimniki zelo gostoljubno ponujeni.
VZPETINE SO GOROVJA_
Iz Skakovcev vas bo pot pripeljala prek Topo-lovcev v Oomajince. Tam se morate v križišču obrniti v desno, vendar ne za dolgo, kajti po približno 700 metrih boste spet šli v levo proti Vadaroem. Tu se začne svet dvigati tudi pod vašimi nogami, kajti po dobrih treh ali štirih urah (odvisno do hitrosti hoje) boste končno stopili v svet, ki ste ga že od Skakovcev gledali in hrepeneli po njem. Pokrajina postaja razgibana in gozdnata. To sicer niso gozdovi osrednje Slovenije, a so vendarle lepi in privlačni. Pravijo, da se ravno v teh predelih nabere zelo veliko gob; domačini so si s prodajo zaslužili tudi za hišo, pravijo. Če greste tod s taksijem, imate časa na pretek, zato ne zavijajte v Vadarce, temveč se peljite naravnost do umetnega Kraš-čevskega jezera. Čeravno je umetno, je prav lepo stopljeno z okolico in ob bregovih posejano s številnimi ribiči, ki verjetno bolj zaradi modne muhe in krajšanja časa posedajo ob njem.
Od Vadarcev do gradu v Goričkem je po asfaltu daleč. Pot teče po široki dolinici. Z obeh strani jo obdajajo vzpetinice, ki pa so za tiste kraje pravo gorovje, kajti tam praktično ni višjega. Končno popotnik le ugleda Grad - ime kraja je namreč Grad, medtem ko je tisti grad, ki je bil nekoč graščakovo domovanje, skrit na hribu v gozdu. V naselju Je zanimiva cerkvica, pri kateri je imel določen vpliv glede njenega videza Jože Plečnik. Do gradu pridete po nekajminut-
nem vzponu po gozdni potki, ki takoj za cerkvijo zavije v hrib.
Grad je kot večina naših gradov doživel kruto usodo razpadanja ob vzponu realsocialističnih industrijskih gigantov. Ogledati si ga morate sami, kajti ni ga, ki bi vam kaj zanimivega o njem povedal. Kljub požrtnosti zobovja časa je mogoče videti, da Je bil grad njega dni res imeniten. Svojo jezo lahko po ogledu priklenete v nekaj minut oddaljeni skromni gostilni,
PO MAKADAMU IN PO PROGI _
Od tu se pot prevesi v drugo polovico in počasi spusti nazaj v prostrano ravnico Prekmurja. Murska Sobota vas bo sprejela, ko boste imeli v nogah še približno 18 kilometrov (za razliko od prvega dela) dosti bolj pestre in prijazne poti. Tudi ta del poti ni orientacijsko prav nič zahteven; razen na dveh, treh mestih je dobro malo popaziti. Najprej vas čaka nekaj časa asfalt in kratek vzpon, takoj nato pa zares planinska potka. Tu morate paziti, a ni težko. Prvi odcep levo je makadamska pot, a ni prava. Drugi odcep i evo je pravi in je dosti manj izrazit od prvega, zato pazite: še preden se začne asfaltna cesta ponovno vzpenjati, pri osamljeni hiši zavijete levo. Potka vas popelje skozi gozdiček v dolinico, kjer se pridruži bolj uglednemu makadamu ob potoku Šolnika. Kmalu pridete do razpotja; ena pot vodi levo prek mostička v hrib in je zelo vabljiva, celo logična, a vendarle ni prava; nadaljujte ob potoku, a ne dolgo, kajti po začetku vzpona v prvem levem odcepu zavijte, čeprav se tudi tu zdi nadaljevanje naravnost bolj logično in vabljivejše. Od tu pa vse do Murske Sobote ne boste več padli v dvome, kam. Pot bo nekaj Časa tekla po polju, se oddaljila od potoka in se mu znova približala. Najlepši kos poti teče ob robu gozda,
ki je na pnšojah in kjer ob svojem času na gosto zorijo jagode.
Ko pot zapusti rob gozda, kmalu pridete do razpotja in greste spet levo, kjer je takoj mosti-ček čez potok Bezjak. Po ravnem delu makadama se začenja asfalt, ki ga zapustite žele v Puconcih. - Skozi Bodonce se pot vleče v dolgem levem ovinku v Šaiamence; skozi to dolgo vas greste še mimo gasilskega doma, tam pa v križišču desno, iz Šalamencev že zagledate zvonik v Puconcih, vendar se boste kar lepo spotili do tod. V samih Puconcih stopite na železniško progo, ki vas bo po najkrajši poti pripeljala v Mursko Soboto. Podobno kot iz Šalamencev Puconci se vidi iz Puconec Murska Sobota, a ni blizu. Ob železniško progi je stezica, tako da vam ni potrebno preštevati železniških pragov. Mursko Soboto obdaja na severni strani pas gozda, ki je seveda samo dobrodošla senca sedaj že utrujenim podplatom. Ko progo prečka prva večja pot v gozdu, jo zapustite in zavijete na pot, ki vas prek ledavskega mostu mimo kasarne pripelje naravnost pred murskosoboški grad. Po tako dolgi prehojeni poti boste ugotovili, da ga ob-
navljajo in je zato zaprt. Pa nič ne de! Park okrog njega nudi dovolj klopic in sence za prijeten počitek.
GRADOVI SO LAHKO IZGOVOR
Tu se pot konča. Gradovi so za pot po teh res lepih krajih lahko samo izgovor. 8lago valovita pokrajina, tu pa tam zasajena z gozdovi, rumeno valujočo pšenico, nepreglednimi zelenimi travniki, nam nudi nekaj, česar nismo vajeni -za razliko od še kako lepih, a robatih, ostrih, nevarnih in prepadnih gora. Duša ravninskega človeka se utaplja v pokrajini, je nežna, blaga, tudi otožna. Boste videli: nemalokrat, ko boste domačine spraševali, če ste še na pravi poti, vas bodo povabili v svojo hišo vsaj na kozarček rujnega. Takrat ne bodite robati in sprejmite povabilo, četudi tega niste vajeni. Saj cilj na koncu koncev ni samo prehojena pot, ampak tudi ljudje ob njej.
Tisti, ki pa seveda hočejo še več, ki hočejo poseči v zgodovino, naj kupijo ali si sposodijo knjigo »Gradovi na Slovenskem« Ivana Stoparja.
NEDELJSKI POPOLDNEVI SE LAHKO PRIJETNO IZTEČEJO
DOLGO ISKANJE SVETEGA DUHA
NADA KOSTANJEVIC
Le čemu bi tarnala, da ne morem v hribe za ves nedeljski dan kakor nekoč! Morda se tja odpravim za cel dan le dvakrat ali trikrat na leto: k Abramu za pohod in za dan borca, na Javor-nik, ko je zimski pohod.. In ker avtobusna podjelja nenehno ukinjajo proge v vse smeri, še najraje tiste, ki odpeljejo takoj popoldne, mi ne preostane drugega kot avtostop.
Pravzaprav je smer le ena, iz katere se proti večeru dovolj zgodaj vrnem nazaj: to je ona proti Črnemu vrhu.
Ko odzvoni v Vipavi pri sv, Štefanu poldne, včasih tudi malo prej, se postavim pred hišo in vključim kričefon. Takoj prileti mali rejenček Robi, pastorka Marija se priziblje od sosede, pri kateri je klepetala, ko se je vračala od druge maše, starejši rejenec Samir pa priteče iz kina, kjer je biljeter in je med tem Že »potrgal« vojaške matineje. Samir in Robi zmečeta kosilo vase in že gledata kljuko, kako jo bosta ucvrla - najprej v Podskalo namakat noge, nato zopet v kino, kjer Samir dela célo popoldne. Robert bo morda zajahal eno od večno pokvarjenih koles in bo malo k nogam, malo peš, ker bo kolo zagotovo crknilo, šel k bazenu v Ajdovščino nabirat kondicijo za celodnevne planinske izlete.
Ko so tako družinski člani vsi preskrbljeni (pravijo, da bodo zelo pridni, le da bi se jaz pobrala), obesim predpasnik na kljuko, vzamem polivinilasto torbico, obujem stare Samirjeve 444 telovadne copate, v torbico vržem priročnik o
gobarstvu, karto ajdovske občine in vozni red avtobusov, glavnik in staro jopico ter se odpravim po Vrhpoljskem klancu Pred Vrhpoljem stopam edino Italijane: le oni zagotovo gredo proti Črnemu vrhu. Včasih mi ustavi kakšen domačin, ki se odpravlja tja (ali na Nanos) in me pozna. Sicer grem peš kar nad Tekcov ovinek. Nad Vrhpoljem je bil namreč nekoč pust ovinek okrog kamnite gmajne. S tega ovinka je pot k Tekcu, opuščeni vodni kovačnici v dolini Bele: do tam namreč Bela vedno teče. In Tekcovi so začeli ta ovinek trebiti in navažati zemljo iz različnih izkopov, pridružilo se jim je še nekaj drugih ljudi in v pustem ovinku so zgradili pet hiš, eno obrtno delavnico za optične izdelke, uredili majhen vinograd, sadovnjak, vrt in cvetličnjak, da je srce kar veselo. Jaz bi jim pripela ekološki nagelj! Do tja ponavadi ne stopam, ker lahko kdo z avtom gre tja. Za Tekcovim ovinkom pa se že zgodi, da me kdo pobere. Potem je tu Sanabor-sko (Zavetniško) križišče, kjer ena pot pelje proti Colu, druga pa proti Sanaboru in naprej na Nanos. Proti Colu začnem vsako leto Stopati že na cvetno nedeljo. Takrat poskušam priti do Javornika (kar mi ponavadi uspe) ali vsaj do Cenca. Včasih pa grem raje malo naprej - do Kampelca. pa še naprej do one slikovite kapelice na vrhu, ki je tako fotogenična, da sem jo videla na neštetih verskih in političnih fotografijah. Zakaj? Na cvetno nedeljo moram nabrati kar več šopov teloha in zvončkov, da bodo krasili okna v naši ulici za velikonočno procesijo. Nekaj jih nesem tudi v cerkev. Poleg teloha ob takem času dobim tudi dosti zvončkov. Troben-
tic je takrat tudi v dolini dovolj in jih tam ne nabiram. Pri kapelici Vrh gore sem nekoč našla že petperesni zvonček!
ZA VSAKEGA IZVIREK VODE
Tudi k Snežnikarcam tja nad Kanji dol zaidem kakšno zimsko, pomladno ali poletno nedeljo. Obe tetki sta kar veseli vsakega obiska. Postre-žeta z mnogo življenjske modrosti in optimizma. Njuna kočica je na prevalu med Kanjim Dolom in Šajsno ravnijo. Elektrike nimata (se ne splača za naju dve), a vendar včasih sanjata o agregatu ali pa o centrali na veter, ki jo je nekdo hotel postaviti kar zastonj za poskus. Preslico in kolovrat sučeta obe hitro in pripravno ter redita kravico in prašička.
Od Snežnikarja se včasih spustim doli v opuščeno Kanjedolsko dolino. Pa ni prav opuščena - kakor tudi one domačije blizu nekdanje montažne šole ne. Tja pravzaprav hodijo z živino poleti »taborit« kmetje iz različnih krajev idrske občine. Nekatere družine si tu poleti napravijo krmo za živino in pridelajo semenski krompir, pozimi pa se z živino in krmo vred spustijo bodisi na Col, bodisi v Črni vrh. S Šajsne ravni je lepa cesta do ovinkov nad Črni vrh; a jo nimam rada; nekam pusta in osojna se mi zdi. Grem raje dol v opuščeno kanjedolsko dolino.
Na Javornik zaidem marsikatero poletno popoldne. Zakaj? Kar večkrat želijo dopustniki, ki se vračajo z morja, žigosati transverzalno knjižico še tam in sprašujejo po Javorniku samotno avtoštoparko. Seveda jim povem, da jim prav rada pokažem, kje je Javornik, če me peljejo s seboj. Z Javornika jo rada mahnem skozi gozd po dobri makadamski cesti na Vodice, vas v prijetni dolinici, ki je prav izjemna med vsemi gorskimi vasmi. Leži najbrž na neprepustnem svetu, saj ima prav vsaka od vodiških domačij svoj izvirek pitne vode. In ker v naseljih Kanji Dol, Javornik in Vodice koloradskega hrošča, moljev in polžev sploh ne poznajo, voda ni okužena s pesticidi.
Nekatere vodiške hiše imajo na hišnih številkah (le zakaj?) napisano Malo polje, čeprav je pravo Malo polje tik nad Colom. Ob eni od vodiških hiš, ko že pridete ven iz doline, je globoko in precej neraziskano brezno. Če bi ga raziskali, bi morda prišli do hudih in neprijetnih odkritij.
Če se z Vodic spuščamo po cesti proti Colu, bomo prišli do kažipota, ki nam kaže, da pelje cesta h Korenu. Tu sta četrt ure od glavne ceste dve domačiji. Prva je Fratarjeva. Z nje je čudovit razgled na Čaven, Kovk, pa tudi na daljnje gore, če je vreme, na prostrane gozdove, na vasi v pobočjih Kovka, na Col. Pri Korenu pa so tudi prijazni in imajo lepo urejeno in obnovljeno kmetijo. Od tam se cesta strmo spušča: najprej skozi gozd, nato skozi strme, a lepe in cvetne travnike v Podkraj.
Podkraj se stiska pod tri razmeroma visoke gore: Križno goro, Sv. Duh in Srednjo goro (čeprav je na koncu). Vse tri so skoraj približno enako visoke kot Javornik, le da niso tako
»razvpite«. Na gori Sv. Duha je majhna, že precej stara kapelica.
PRAVLJIČNA LOVSKA KOČA
No, ko sem tako iz Podkraja zrla gor proti gori Sv. Duha, me je zamikalo, da bi jo obiskala. Seveda na nedeljsko popolne in na štop. Sv. Duha sem iskala tri zaporedne nedelje in šele tretjo sem ga našla, a so bile vse tri poti zelo zanimive. Zlahka jih boste našli v Atlasu Slovenije,
Prvo nedeljo sem takoj po kosilu naletela na priletnega soseda, ki je skupaj s soprogo šel nabirat šentjanževke. Povedala sem jima, da bi rada prišla k sv. Duhu, pa sta mi rekla, da gresta skozi vas Bela proti Podkraju. Pridružila sem se jima. Vasica Bela, ena izmed vsaj desetih slovenskih, ki imajo to ime, premore kakih deset razmeroma razmetanih hiš ob istoimenskem potoku, ki teče stalno le do že imenovanega Tekca, do Vipave pa je potem hudournik, ki se zgublja v neštetih požiralnikih, včasih pa začne iz kakšnega kar izvirati in potem zopet usahne.
Nad Belo je gozd Farmance. Tu skozi je zelo široka poseka, ker so tod gradili plinovod. Na tej poseki rastejo šentjanževke, jagode in sploh mnogo koristnih, pa tudi lepih in celo zaščitenih rož, kot so spomladi potonike, potem pa brstič-ne in turške lilije. Teh najdete tudi v Kanjem Dolu. Snežnikarca mi je nekoč rekla: »Če vidite turško ali brstično lilijo, molčite o najdišču. Utrgala, vem, da je ne boste, pa naj se razrasel«
Ko sta zakonca nabrala šentjanževk in jaz jagod, sta rekla, da me bosta poskusila spraviti v Podkraj in k Sv. Duhu, a najprej da gremo pogledat v lovsko kočo. To je pravljična koča malo stran od ceste, ki od nanoškega Abrama in Blažona pelje na Podkraj. Tu smo našli zaključeno lovsko družbo, ki je z nekakšnimi italijanskimi prijatelji proslavljala eno od slavnih »talijanskih penzij«, ki si jo je marsikateri Primorec prislužil v italijanskih kazenskih bataljonih med vojno. Ne vem, kdo je bil penzionist, vem le, da so bile v hipu pred nami slovenske in italijanske dobrote. Toda ko so začeli ponujati alkohol, se je naš voznik raje poslovil. Kmalu smo globoko pod seboj gledali vas Belo In prišli v Podkraj, vas ob cesti proti Hrušici. Tu se radi ustavljajo čebelarji s svojimi panji — enako kot v Beli.
Naš voznik se je ustavil pred neko hišo in se zapletel v pogovor z gospodarjem, njegova žena in jaz pa sva gospodinjo vprašali, kod se gre k Sv. Duhu. Ženica mi je pokazala strm pašnik, vrti tega pa majhen gozdič. Tam daleč gor se beli kapelica.
Toda tedaj je za kapelico in za goro votlo zagrmelo. Usui se je dež, voznik nas je naložil v katro - in hajdi proti Colu. Na Colu je bila to jutro ravno nova maša, zato smo izstopili, da bi si popoldne ogledali slavnostno okrašeno cerkev.
No, tako se mi je prvi poskus izjalovil - pa sem namesto tega doživela »italijansko penzijo« in »novo mašo«.
DRUGA HOJA K SV. DUHU
Naslednjo nedeljo sem se odpravila zopet - in zopet dobila Stop že na Vrhpoljskem klancu. Avtomobilist je šel naravnost na Vodice. Po mojem zemljevidu (kartu čitaj, a seljaka pitaj) se mi je zdelo, da je tista steza med Korenom in Fratarjem ta prava in da me bo brez vsakega truda pripeljala k Svetemu Duhu, a sem se uštela.
Pri Fratarju je neki mladenič na senožeti pod domačijo hitel nakladati v s amo na klad a Ino prikolico seno. Nisem ga hotela moliti in sem se raje podala naprej h Korenu. Tam so zadaj za hišo - a bil je že konec julija - češnje premišljale, ali bi zorele ali ne, Nekaj poti je od hiše -ene bolj proti zahodu, druge proti severu -, hiša pa trdno zaprta. Pa se mi zazdi, da slišim ropotanje traktorja. Res: prikaže se prileten traktorist, in sicer na oni cesti, ki pelje s Pod-kraja na Vodice, za njim prikolica, polna sena, ter kup ljudi, ki so očitno to seno spravljali s strmih senožeti. Ko sem jim povedala svojo željo, so mi prerokovali, da se bom zagotovo izgubila. Tod da se res gre h sv. Duhu, a je mnogo steza in se ne da razložiti, z vodiške vasi pa da pelje tja gor prava vojaška cesta in zato naj grem raje nazaj na Vodice. Vendar sem se odločila, da poskusim tukaj. Rekli so mi, naj grem vseskozi v grič, v grič, v grič -morda le najdem pravo pot aii pa naletim na vojaško cesto.
Lepo sem se jim zahvalila in se podala po kolovozu, ki sploh ni bil videti tako zelo kompliciran. Lepo je speljan po severnem pobočju Križne gore, z njega pa je razgled na slikovito dolino Vodic in na nekatere njene domačije. Po navodilih Korenke sem hodita po tem lepem kolovozu kar slabo uro, nakar je kolovoz prenehal biti kolovoz in postal zanikrna steza, ki se cepi v regiment majhnih stezic. Le hudo zaraščen kolovoz je - nekako preveč proti zahodu - šel »v grič«, vse drugo je šlo kar krepko navzdol. Ne, višine pa nisem hotela izgubljati in sem se raje podala na zaraščen kolovoz, ob katerem je bilo več strmih in nazobčanih skal in več krasnih turških lilij - le Svetega Duha ni bilo nikjer. Končno je zmanjkalo še kolovoza, a ker se je proti jugu skozi gozd svetlikalo, se mi je zdelo, da ne more biti daleč od vrha.
TRETJE ISKANJE SV. DUHA_
In res sem prišla na samoten in precej zaraščen vrh. Ker je bilo zamegleno, sem le nekoliko videla pod seboj vas Podkraj in na ono stran košat hrbet očaka Nanosa. Vrh je bil poln listja od šmarnic. Skalnat, samoten, neobiskan vrh. Z njega ni več nikamor nobene steze. Vedela sem, da sem prišla gor po kolovozu, ki pelje po severnem pobočju. Ker sem videla med potjo nekaj posekanih dreves in pospravljenih vej, se mi je zdeto, da moja steza ni bila daleč, in res: nekajkrat sem se med praprotjo popeljala po zadnji plati, nekajkrat šla skozi praprot in mali-novje - in že sam bila nazaj na svoji stezi. Živega krsta nisem srečala nikjer. Nazaj se mi je pot zdela neprimerno krajša, ker mi je bita
že znana. Nisem hodila celo uro, ko sem že bila pri Korenu, kjer so mi rekli, da sem bila na vrhu Križne gore.
Tretje iskanje sv. Duha se je začelo zelo obetavno. Nekako tri avtomobile sem zamenjala, da sem prišla na Col in sem biia že precej obupana, čeprav je bila ura komaj ena popoldne. S Cola sem jo mahnila mimo Alpinine tovarne čevljev, ki je »kriva«, da vse gorjanske mlajše ženske znajo šofirati - po nekaj skupaj jih kupi avto in se vozijo z vseh gričev in iz grap delat -, in se obrniia proti Vodicam. Za menoj sta pripeljala s hudo razmajanim fičkom fant in punca. Taka dva skromna ljubimca sta se seveda takoj usmilila priletne avtoštoparke. Ko pa sem jima zaupala, da bi rada k Sv, Duhu, sta mi povedala, da gresta brat borovnice in da me bosta pripeljala tja. kjer mi ga res ne bo uspelo zgrešiti.
Najprej smo šli po cesti proti Vodiški vasi, nato smo takoj za odcepom proti Korenovšam zavili na neko gozdno cesto {»Voziš na lastno odgovornost«), ki jo kakšen pošten mercedes ne bi zmogel, razmajani fičo pa je kašljal kar se da, a je lepo vlekel navzgor po prijazni cesti skozi malinovje in mešan iglast in listnat gozd. Zaradi bližine državne meje s staro Jugoslavijo so Italijani tukaj zgradili dosti kar dobrih cest. Vsaj nekaj dobrega so pustili tu! Tako sta komentirala mlada dva. Cesta je kar precej ovinkasta, a bližnjic za pešpot tod ni. Na nekem križišču sta ustavila »Pojdite sedaj gor, po zgornji cesti. Hodili boste kakih deset minut in prišli do ene 'rovne' (ravnice). Potem ne hodite več naprej, temveč navzgor - v grič, v grič, v grič! Zgrešiti ne morete.«
Zahvalila sem se jima in se podala po še kar dobri makadamski cesti. Desno se je dvigal nad menoj gozd med skalami, levo pa sem od časa do časa videla posamezne domačije na Vodicah in na oni strani vrh Javornika in celo Pimatovo kočo. Ob poti so mi migale rdeče ciklame. Potem sem prišla do križišča, ki je bilo vse prej kot »rovna«. Cesta se je le nekoliko zravnala, tako da je bil na križišču prostor za skladovnico drv in za cisterno za vodo Vedela sem, da sem na pravi poti, saj Sveti Duh obnavljajo, poleg cisterne pa je bil tu še kupček gramoza.
Podala sem se na strmo in nekoliko ožjo, a za traktor bržkone še prevozno cesto. Vzpenjala se je in imela celo nekaj 'rovne', levo pa sem videla poraščeno in še višjo »Srednjo Goro«. Tedaj sem zaslišala ropot motorjev. Prišli so trije fantje na motorjih in mi povedali, da bom ravnokar z nosom butnila v Svetega Duha, do Vodic pa da moram iti ali levo ali desno po cesti, ki sem jo pravkar zapustila, bližnjic pa da ni.
IZGUBLJANJE PO ZNANIH POTEH__
Res sem kmalu zagledala zvrnjeno prikolico (zvrnjeno zato, da je ne bi kdo »poslal« po pobočju) in v opaže »oblečeno« lično kapelico. Trdno je bila zaklenjena, okna pa zavarovana s križi. Prav imajo, preveč cerkva so nepridipravi že okradli!
Pogledam v notranjost. Zaenkrat so notri le kozarci in lončki, iz katerih se krepčajo delavci pri obnovi, in preprosta, a zelo prijazna oltarna slika, bržkone delo domačega umetnika. Ko sem zagledala, kje globoko pod menoj je Podkraj, sem bila srečna, da se nisem od tam podala po poti, ki je vse prej kot položna in je razen tega izpostavljena soncu. Seveda je spomladi ta strmi travnik od Podkraja pa do kapelice ves posut z narcisami. Kaj več tam zgoraj ni bilo videti. Tak svet mir je bil tod! Ni ga motilo ne ptičje petje, ne brenčanje žuželk. Najrazličnejše lepo cvetje je cvetelo - ciklame, rumene in bele ivanjščice, različne vrste modrih zvončnic, praprot; nabrala sem lep šopek rož. le kranjska in brstična lilija sta manjkali.
Resda je šele pol treh popoldne, a ker vem, da sem kar daleč od doma, se odločim za sestop. Rada bi prišla do Korena in se jim pohvalila, da sem le našla Sv. Duha. Škoda, da je zaradi vročine zamegleno in je s severnega
pobočja videli le Javornik in bližnje hribe. Vem, da bi bilo ob lepem vremenu videti še vse kaj drugega.
Nisem sestopila k cisterni. Vzela sem pod noge stezico, ki pelje proti zahodu, v upanju, da bom našla stezo in kolovoz, kjer sem hodila prejšnjo nedeljo. Držala sem se severne strani gore, saj bi se morala po južni spuščati po oni zoprni senožeti, Stezâ je bilo ogromno, a ker sem se držala prave smeri, sem se kmalu znašla na onem kolovozu, kjer sem hodila prejšnjo nedeljo. Kako blizu sem bila - pa sem se tam na križišču cest zopet zgubila in namesto h Korenu zavila na neko neskončno gozdno cesto, ki ni bila prava. Ker pa je Šla navzdol, sem vedela, da bom končno le prišla na Col. In res - prišla sem na »vodiško magistralo« in peš premerila vso pot od Sv. Duha do korita na Avžlaku, kajti nihče me ni pobral. Od korita do Snoborskega križišča sem nato imela enega prevoznika, od druge rajde do Vrhpolja drugega in od Skr lovca v Vrhpolju do doma tretjega.
V ŠVICI JE ŽE, V SLOVENIJI BI TUDI LAHKO BILO
MED GORAMI BREZ AVTOV
V Švici, državi med gorami, menda že od nekdaj preganjajo avtomobile - zadnje mesece so tam izredno ostre razprave o tem, da bi tranzitni promet s kamioni prek Švice nasploh prepovedali in da bi bilo treba tâka vozila na državni meji naložiti na vlake in jih na drugi strani spet spustiti na cesto. Toda v tej državi ostro nasprotujejo avtomobilom že »od nekdaj«. Največji švicarski kanton Graubünden je bil »zadnja dežela civiliziranega sveta«, v katero je vkorakal avtomobilski promet Od leta 1900 do 1925 je bila namreč vožnja z avti v Graubundnu prepovedana. Ko so namreč oblasti leta 1900 dobile več pritožb, da so se splašili konji, ko so videli prve avtomobilske pošasti, s katerimi so se meščani peljali v gore, zaradi lega pa da je skoraj prišlo do hudih nesreč, se je vlada odloČila prepovedati zabavni šport nekaterih malo premaknjenih turistov. Pozneje so v kantonu celo razpisali referendum, ali naj bi dovolili vožnje z avti ali ne - in na njem so se državljani izrekli proti avtomobilom -, šele mnogo pozneje pa so pod vplivom hotelske »mafije- avtomobilski promet vendarle dovolili.
Vendar so še pozneje v nekaterih krajih v Švici vnovič prepovedali vožnje z avtomobili, tako da niti dandanašnji tod na ulicah ni videti, slišati in vonjati te pridobitve civilizacije. Najbolj znan med temi kraji je vsekakor Zermatt, kjer vozijo le električni avtomobili, ki so last hotelov. Veliko tujcev se pripelje v kraj z vlakom, domačini pa svoje avte parkirajo pod krajem. Tisto, kar je včasih veljalo za omejitev, je zdaj znak ekskluzivnosti. Tako se je pred kratkim devet švicarskih gorskih turističnih krajev, med katerimi so Saas-Fee, Wengen in Zermatt, združilo v Srenjo švicarskih turističnih krajev brez avtomobilov (GAST), da bi ponudilo »počitnice brez avtomobila«. V teh
krajih je popolna prepoved vožnje z zasebnimi osebnimi avtomobili in je ves promet vezan na električne avtomobile ali konjske kočije - ali pa ljudje preprosto hodijo peš. Samo za nekatere službe, kot na primer gasilce, reševalne avtomobile ali dežurne zdravnike, so dovoljeni avtomobili z motorji z notranjim izgorevanjem. Prav tako lahko s takimi avti vozijo snežni plugi in smetarji. Izjemo so naredili tudi za gorske kmetije, kjer na strmih njivah in travnikih brez strojev in motorjev ne bi mogli delati. GAST je mogoče razumeti kot organizacijo s pionirsko funkcijo. Skupaj še z drugimi, ki jim je kaj do čistega okolja v gorah in okoli njih, se na moč trudi, da bi nekega dne električni avtomobili dobili svoj tok na sončnih črpalkah in bi tako postali pravi solarni avtomobili. Če bo šel razvoj tako naprej, je mogoče nekega dne v švici pričakovati čisto drugačna potovanja. Skozi doline in prek prelazov v Alpah bodo vozili solarni avtomobili, ki ne bodo delali niti hrupa, niti ne bodo smrdeli. Nujno potrebne postaje, na katerih bodo napolnili ali zamenjali baterije, ne bodo nadležna obremenitev, ki bodo zavirale hiter prevoz, ampak bodo spadale k užitka polnem potovanju. Komur pa se bo mudilo, bo seveda naložil svoj avto na vlak in hitro potoval skozi Švico. V Sloveniji bi tudi lahko začeli razmišljati o čem podobnem - ali nemara čisto takem.
Oblegovalci Denalija_
Goro Mount McKinley, kl se /.h:iri čas spet Imenuje po Indijansko Denali. najvišjo goro Severne Amerike, ki sega 61B7 metrov med oblake In pod nebo, je lani oblegalo 991 gornikov In vsi so se želeli povipell na njen vrh. Ta podvig je uspel 571 alpinistom, ki so po Izredno vetrovnih, zasneženih In poledenelih pobočjih prišli na najvišjo točko severnoameriške celine.
UTRINKI IZ KANADSKIH GORA
DEŽELA PRIJAZNIH LJUDI
IZTOK TOMAZIN
Da ne bo pomote: nikakor ne mislim Slovenije, Ob tem, kar smo doživljali v Kanadi, se zdi popularni turistični slogan o prijaznih ljudeh na sončni strani Alp kot neokusna šala, V Kanadi smo presenečeni nad vsesplošno prijaznostjo sprva menili, da gre za prijetna naključja ali pa da se nam že od daleč vidi, da prihajamo iz dežele evropskega vzhoda, ki ima za Severnoameričane navadno tudi priokus nekakšne eksotike in nebogljenosti. Prodajalci, uslužbenci, policaji, naključni mimoidoči in drugi so bili tako vljudni in ustrežljivi, da smo bili, nevajeni tega, včasih že kar v zadregi. Hitro smo ugotovili, daje tâko obnašanje pravilo in ne dragocena izjema. Prijazni so do vsakogar, tudi med seboj. Kjerkoli - v trgovini, na pošti, na bencinski črpalki ali pa na najbolj odročni planinski poti - smo srečevali prijazne, nasmejane obraze, ki so nam voščili vse najboljše, srečo za naprej in za nazaj, ali pa čisto preprosto, brez razloga: »Have a nice day«. Res so bili vsi dnevi v Kanadi in še posebno v kanadskih gorah lepi, ne nazadnje tudi zaradi sproščenega in prijetnega vzdušja med ljudmi, katerih večino smo srečevali in spoznavali po naključju.
Počasi smo tudi sami pričeli presegati zadržanost. Pométli smo ostanke zadrtosti in se napol za šalo, napol zares spraševali, kakšni bomo v prihodnosti na drugi strani oceana, v drugi, drugačni deželi.
CESTA V NEBO
Icefield Parkway je cesta, na kateri se zdi vožnja z avtom kot sanjsko potovanje. Dvesto in več kilometrov daleč se brez predaha vrstijo prizori, ki jemljejo dih. Divje soteske z bobneči-mi brzicami in pršečimi visokimi slapovi stopljenega snega in ledu višav prehajajo v široke zaprodene doline, po katerih igrivo pošumevajo deroči potoki in reke. Rečni tokovi so mnogokrat prekinjeni z jezeri in slapovi. Kar iz avta se dostikrat ponujajo pogledi na pravljično lepoto gorskih jezer. Prevzet se lahko poigravaš z mislijo, katera barva je najlepša - turkizno modra, smaragdno zelena ali pa katera druga iz množice videnih. Strme, nad cesto se prevešajoče stene prehajajo v razsežna pobočja, prekrita s temno zelenimi gozdovi, v katerih žarijo otočki jesensko rumenih macesnov. Otožne, dolgo in mrzlo zimo napovedujoče, pa nepopisno tople jesenske barve gorskega rastja so sredi septembra najizrazitejše na visokih prelazih. Mogočni ledeniki tam pripolzijo skoraj do ceste. Skupaj z neskaljenim, čudovito modrim nebom pa pokrajino obvladujejo gore. Razprostirajo se, do koder seže pogled. Vožnja je en sam mimohod bleščečih se snežišč in ledišč, prepadnih sten, zračnih grebenov in
vabljivih vrhov, ob katerih mora vsakemu gorniku zaigrati srce
Ljubitelj narave po tej cesti ne more voziti hitro. Vsak ovinek je nova skušnjava in midva sva ji pogosto podlegla. Včasih sva se ustavljala vsakih nekaj sto metrov in zdelo se je, da sploh ne bova nikamor prišla. Še večkrat bi morala postati in premagati priganjajočo zavest, da imava vendarle nekakšen, čeprav neobvezen cilj. Navsezadnje sva že bila tam, v osrčju Skalnega gorovja, v pokrajini, ki ji po lepoti in razgibanosti težko najdeš enakovredno. Kolikokrat me je prijelo, da bi kar zapeljal s ceste, pograbil nahrbtnik in stekel v divje gozdove, po bregovih jezer in skozi globoke doline proti visokim snežno belim goram!
Naprej naju je gnala samo zavest, da naju daleč na severu, na namišljenem koncu popotovanja, čaka najvišja, najzahtevnejša in morda tudi najlepša gora kanadskega Skalnega gorovja.
DOLINA TISOČIH SLAPOV
Neminljive so otroške sanje in kasnejša sanjarjenja o nedosegljivi, nadvse mogočni in skrivnostno lepi divjini. Tam so veličastni slapovi, ki se vsi p a jo prek vrtoglavo strmih sten zasneženih in zaledenelih visokih gora; so hrumeče brzice, ki besnijo v temačnih, srhljivo globokih soteskah; so zasanjana ogledala gorskih jezer, ki tiho zbirajo in umirjajo razposajene vode slapov in brzic in jim vdihujejo nove žlahtne podobe in barve. Manjkati seveda ne smejo divje živali v neokrnjenih gozdovih, vso čarobno lepoto pa - odvisno od razpoloženja - objema otožni dih barvite jeseni ali brsteča svežina pred polnim razcvetom pomladi.
Nekatera divja območja pod himalajskimi in severnoameriškimi vrhovi so se sanjskim podobam močno približala. Nešteto slapov, sotesk, jezer, gorâ, pragozdov in marsičesa drugega sem tam občudoval, bistvo pa tako ni bilo za oči.
V Dolini tisočih slapov pod zahodnim ostenjem Mount Robsona je spet izginila meja med možnim in žeijenim. Bila je igra prelepih nasprotij in neponovljivo doživetje prelestne gorske jeseni.
Slapovi so prše I i od vsepovsod v globoko tesen, ki ni dala razpenjeni reki niti trenutka predaha. Soteska se je pričenjala in končevala v široki, barvili dolini. Na obeh koncih sta se iskrita dragulja spokojnih jezer. Čarobno sozvočje mogočnih gora, prostranih gozdov, igrivih vodâ in jasnega neba je bilo tako polno, da se mi vzpon na Robson, zaradi katerega sem v te kraje predvsem prišel, sploh ni zdel več najpomembnejši.
Pomen dejanj je spet enkrat zbledel. V kanadskih gorah sem že opravil nekaj zahtevnih vzponov in vedel sem, da jih bom verjetno še nekaj, a to ni bilo bistveno. To so bili le neobve-z u joči delci celote.
Squamlsh - najpomembnejše središče kanadskega skalnega plezanja, v ozadju 600 metrov visoka stena Squamish Chief, prek katere je Tomazin poletel s padalom. A- stena Apron, v kateri sta navezi Iztok Tomazln-Martina Zupančič In Tomo Virk-Tatjana Cerar preplezali nekaj smeri z oceno VII+
Foto: Iztok Tomazin
SREČANJE
Bobnenje stapu Emperor je počasi zamrlo, soteska se je razprla v široko dolino, nad katero je v opoldanskem mrču kipela orjaška stena. V goščavi ob poti je nenadoma glasno zašume-lo in zahreščalo. Velika, kot oglje črna glava se je iz neposredne bližine zastrmeta v naju, potem pa bliskovito izginila. Pojemajoče lomastenje je oznanilo hitro oddaljevanje težkega telesa. Velik črn medved se naju je očitno še bolj prestrašil, kot sva se midva prestrašila njega. Po hipnem silovitem presenečenju mi je srce prav po otroško zaigralo V divjih kanadskih gorah sem si bil vsaj tako močno želel srečati medveda, kot sem si bit želel opraviti kak zahteven vzpon. Pozabil sem na vse drugo, tudi na steno Robsona, ki sem se jo bil namenil preplezati. Z desnico sem pograbil cepin, v levici sem trdno držal fotoaparat in že sem kar s težkim nahrbtnikom na ramenih teke! za medvedom.
Le malo kasneje sem ga iz zavetja grmovja navdušeno opazoval in fotografiral, medtem ko se je brezskrbno, kot razposajen otrok, prekopi-ceval in čofotal v globoki vodi rečnega rokava. Uživa! sem, dokler ni odhlačai po dolini navzgor. Potem sem mu spet sledil, dokler me ni opazil ali zavohal na čistini raz poteg njenega melišča. Ubral jo je navkreber proti skalni steni in kmalu izginil za robom.
Srhljiva radovednost pa mi še ni dala miru. Počakal sem Martino in ji rekel, naj si za vsak primer poišče primerno drevo, nato pa sem
pohitel skozi gozd proti robu, kjer sem medveda zadnjič videl. Tam se je pričela izpostavljena polica, edini možen prehod prek stene. Previdno sem nadaljeval zasledovanje in ves napet za vsakim robom pričakoval bližnje srečanje. Polica se je ožiia, prepad pod njo pa je bit vse globlji. Zelo me je spominjala na gredino v južni steni Kog la.
Martinini glasni klici iz dna doline so prekinili moje napeto zasledovanje. Zdrvel sem po polici na rob stene in v dolino. Spoznal sem, da me je mogočni kosmatinec lepo ukanil. Medtem ko sem tekel skozi gozd proti robu, kjer sem ga bil zadnjič videl, se je potajil v goščavi. Ko sem izginil za robom in nadaljeval »zasledovanje« po polici, pa je spet pričel lomastiti, brundati in celo nekakšne čudne žvižge je spuščal. Uspelo mu je hudo prestrašiti Martino. Ko sem pritekel do nje, je črnuh mirno sedel pod kakih sto metrov oddaljeno smreko in naju radovedno opazoval. Ves čas se nisva mogia ubraniti varljivega vtisa njegove dobrodušnosti, čeprav sva obenem vedela, da so srečanja z medvedi v divjini Skalnega gorovja lahko zelo nevarna. Preden se je kosmatinec spet zganil, sem ga še nekajkrat fotografiral. Na koncu smo ubrali vsak svojo pot. Črni medved se je z elegantno počasnostjo odzibal v gozd, na lov za svojo najljubšo dobroto -brusnicami, ki jih je v divjini pod Robsonom na pretek. Midva pa sva navdušena nad nenavadnim srečanjem odhitela proti bližnji obali jezera Berg, kjer sem nameraval pričeti drugo, drugačno in dolgotrajnejšo pustolovščino, samotni vzpon v severni steni Robsona.
VEČER NAD PACIFIKOM
Kovinsko lesketanje morja se je ravno prelivalo v zamolklo sivino, ko sem pod večer prisopihal

na vrh Squamish Chief. Trije kanadski padalci so že razpeli pisana padala na vršni ploščadi. Hitro sem razgrnil srebrno modro kupolo svojega padala in se jim pridružil v napetem obredu pred skokom v globino. Na vrhu sem bil prvič, a iz pripovedovanj sem vedel, da je za polet s padalom izredno zahteven in nevaren. Skoraj vodoravna vršna ploščad se mahoma prevesi v plati, ki sa prestrme, da bi se na njih ob neuspešnem startu še lahko ustavil. Sto metrov nižje je široka polica, za njenim odsekanim robom pa se grezi šeststo metrov visoka previsna stena. Zelo redko za kratek čas zapiha za polet edino primeren veter Običajno se to zgodi kmalu po sončnem vzhodu ali tik pred nočjo. Sunki bočnega in včasih celo hrbtnega vetra so nas držali v hudi napetosti. Naglo se je temnilo in iztekale so se zadnje minute dnevne svetlobe. Vedeli smo, da bi bila vsaka napaka na štartu usodna. Za željeno dejanje in doživetje, ki nam je hitro polzelo v nedosegljivost, je veljal preprost, usoden ameriški letalski rek: »Fly or die - polêti ali umri!« Vsak med nami se je zato spopadal z željami, strahom, previdnostjo, skušnjavami.
Vznemirjenje je naraslo do vrhunca, ko se je v polmraku prvi vendarle odločil za štart. Premamila so ga kratkotrajna zatišja med sunki vetra. Na vso moč je stekel proti prepadu in kupola padala se je nad njim obetavno napolnila. Na robu ploščadi, ko bi moral poleteti, pa se je kupola v hipu zdruznila in zaprla. Brez opore in možnosti, da bi se zaustavil, se je zavalil v globino in izginil. Onemeli smo in neslišen krik groze je vzvalovil spokojnost večera visoko nad obalo Pacifika.
Se preden pa smo pretreseni pritekli do roba ploščadi, smo zagledali lepo napeto padalo, ki je počasi tonilo v temo nad pristaniščem. Imel je noro srečo Ko se je že nemočno valil v smrt, se je padalo spet napihnilo in ga potegnilo v zrak, v življenje.
Pod vtisom srhljivega dogodka sem bil prepričan, da ta večer ne bo poletel nihče več, še posebno, ker je bilo do teme le nekaj minut. Nenadno brezvetrje pa nas je spet pahnilo v vrtinec skušnjav. Prvi jim je podlegel bradati Kanadčan z lepim rumenim padalom. Nekajkrat je že poletel z vrha Squamisha. Gledal sem samo njegov napet obraz in kupolo padala Ko je na vso moč tekel v prepad, je bil ves otrdel in spačen od popolnega napora, koncentracije in strahu. Kupola se je lepo napela in uspešno je poletel. Silovit krik olajšanja je zarezal v tišino.
Nepovratno se )e iztekla najlepša priložnost tega večera. Tema je postala glavna ovira. Preostali Kanadčan je razočaran pospravil padalo in rekel, da bo na vrhu bivakiral in znova poskusil jutri ob sončnem vzhodu Tudi skupina plezalcev, ki so navdušeno in obenem prestrašeno opazovali naše dotedanje početje, se je pripravljala na bivak.
Pozno, morda prepozno me je premagala silovita grenkoba zamujene priložnosti in izmikajočega se doživetja. Zelo redko se dâ poleteti z 450 vrha Squamisha, zato včasih cele tedne ne
iz teh krajev za dolgo, morda za vedno. Moj prvi nasprotnik je bila tema. Drugi je vstajal z nočjo - hrbtni veter. Čutil sem ga v gorah za Sguamishem in vedel sem, da je vprašanje minut ali celo sekund, ko bo privršal in me onemogočil. Zanašal sem se na popolno zbranost in na silovit iek, ki sem si ga privzgojil od svojih prvih zmajarskih poletov. Zavedal sem se napake prvega Kanadčana. Med tekom je podzavestno za trenutek zastal na točki, od koder ni bilo več vrnitve. Osupli obrazi plezalcev in preostalega padalca ob mojih pripravah na štart so bili le bežna podoba v kalejdoskopu mnogo pomembnejših stvari. Neznosna teža napetosti, strahu, potrebe po letenju, vse množice razlogov za in proti se je stopnjevala do trenutka odločitve, ko je vse izginilo in je ostalo samo gibanje. Še pred usodnim robom sem vedel, da mi bo uspelo. Ko sem bil že v zraku, sem še kar brcal, kot bi ne mogel ustaviti silovitega teka. Popoln napor se je moral preliti v letenje. Z veliko hitrostjo sem preletel polico, na kateri so plezalci že zakurili ogenj, potem pa se je naenkrat pod menoj odprla mračna globina, da sem kar zavzdihnil ob silovitosti prizora. Zaliv je že zdavnaj izginil v temi, le velike oranžne luči so osvetljevale bližnjo okolico pristanišča in medlo odsevale v srhljivih previsih, ki so počasi rasli za mojim hrbtom.
Ko sem letel nad pristaniščem, je zapihal močan sever in me potiskal proč od mesta načrtovanega pristanka. Daljnovodi, drevesa, množica hiš in dreves so grozili iz teme, ki je izmaličila presojo prostora. Vztrajal sem in samo oster zavoj nad drevoredom in žicami daljnovoda, ki sem jih bolj slutil kot videl, mi je še preostal za dolet na travnik ob tovarni za predelavo lesa
Kot že tolikokrat doslej sta se ob dotiku s tlemi prepletla brezmejno olajšanje in žalost ob koncu opojnih minut najlepšega gibanja.
NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO
STO SLOVENSKIH VRHOV
STANKO KLINAR
Pri ljubljanski Prešernovi družbi, ki je posebno zadnja leta karseda naklonjena planinskim piscem in tudi sama spodbuja takšno pisanje, izide prihodnji mesec knjiga »Sto slovenskih vrhov« našega znanega gornika Stanka Klinar-ja. Založba s tem nadaljuje tradicijo izdajanja vsakoletne »stotice«, v katerih so planinci že doslej našli marsikaj zase, letos pa bo to zanje poln zadetek.
Vsakemu od stotih (kajpada po lastnem okusu in preudarku izbranih) vrhov je avtor namenil nekaj osnovnih podatkov, da bi se bralec tahko orientiral in se nemara odločit za vzpon, če bi ga gora zaradi besedila tako zamikala ali če bi ga avtor preprosto spomnil nanjo. Pri vsakem vrhu posebej so navedena izhodišča, bližnje planinske koče (in kako priti do njih iz izhodišč), vzponi na vrh ter tiskani pripomočki, kot so vodniki in zemljevidi. Po tem kratkem uvodu pa avtor odpre zapornice svojega gorniškega poznavanja teh gorâ in da krila svojemu občudovanju tega sveta. Ker so na koncu koncev faktografski podatki objavljeni še marsikje, predstavljamo z dovoljenjem avtorja samo literarne opise nekaterih vrhov, kot bodo natisnjeni v Klinarjevi knjigi Sto slovenskih vrhov. (Op. ur.)
DEBELI VRH, 2390 m
(Julijske Alpe, skupina Triglava)_
Debeli vrh je lako prisrčen, da ni mogoče mimo njega: bohinjsko zaobljen, debelušen in dobrodušen, a še vedno visoko postaven in korajžen. Kralj fužinskih planin, zaudarja po mleku in siru. Ob njegovem vznožju, V Lazu, še pasejo, mol-zejo in širijo.
Ce je to res tako pohvalno? Ce ni to le krik življenjske stiske? In če niso opuščene planine srečen dokaz, da so se ljudje izvili iz klešč te stiske? »Ganz so romantisch dürfte das gar nicht gewesen sein,«* je menil prijatelj Manfred o (večinoma pokojnem) planšarstvu. »...so romantisch« - kot to opevajo stari idilični epi. Nekaj te »idile« sem v mladih letih še videl od blizu Bilo je še huje, kot trezno sodi France Zupan: »... pot od romantičnega navdušenja do iztreznjenja je menda prehodil marsikateri mestni otrok, ki je s polno glavo literarnih predstav o gorah in njihovih kremenitih prebivalcih prišel v stik s trdo resničnostjo... O idiličnem alpskem prebivalstvu, ki so ga nekoč menda sestavljali postavni fantje, drzni lovci, pastirji in vodniki, brhke majerce in častitljivi sivolasi starčki — o takem prebivalstvu ni sledu: bodisi da je degeneriralo v slabo raščene in zgarane ljudi, kakršne srečujemo po alpskih dolinah, bodisi da ga nikdar ni bilo in je obstajalo
* Čisto romantično to te ni moglo biti.
samo v romantični domišljiji pisateljev in žanr-skih slikarjev 19. stoletja.« Trda beseda, toda resnična. Torej zbogom, stara »idila« na planinah! Dovoli, date pokopljemo, ožarjeno z romantičnim sijem preteklosti, otožnemu hrepenenju pa se raje odpovemo. Lahkega srca pohajkujemo danes okrog Debelega vrha in se veselimo preskrbljenega življenja. Ves svet med Velim poljem, Hribaricami in Planino pri jezeru je poln mikavnih ciljev, da bi se človek kar prestopal z vrha na vrh, Potepu-ško srce, dober tovariš in vsaj dvajsetmetrska pomožna vrv pomagajo čez vse težave. Vrv pride prav že na Debelem vrhu, kakor je sicer ljudomil in dobrodušen. V vzhodnem grebenu ima prav sitno zarezo, ki ne bo vsakomur po okusu. Podobno je s severnim grebenom, ki sploh ni težak, vendar je vseeno precej prepa-den in docela neobplezan. Naravnost idealno je, povzpeti se po tem grebenčku in sestopiti na Lazovški preval, od koder lahko nadaljujemo po drugem severnem grebenčku na Ograde — za boljše počutje bo vrv spet prav prijeten sopotnik -, od koder sestopimo po južnem pobočju na markirano stezo, ki veže Laz s Krštenico,
Podobno lahko - z zemljevidom in vodnikom v roki - načrtujemo in povezujemo vzpone po drugih okoliških vrhovih: po Stogovih, na Šked-njovec in Vrh Hribaric, na Mišeljski konec in Mišelj vrh, pa vzhodno nad Vodnikovim domom na Vernar in Tosc. Recimo takole: z Mišeljskega prevala (t 995 m) lahko prečimo ves Škednjovec (2309m, I.-II. stopnja) do Hribaric (2358 m), od koder splezamo naravnost na Mišeljski konec (2464m, II. stopnja) in se po grebenu brez plezanja napotimo na Mišelj vrh (2350m), od koder sestopimo po južnih pobočjih na Malo in Velo polje. Vernarja (2225 m) ne moremo prečkati, vrnemo se na Bohinjska vratca (1979 m, I. stopnja), od koder smo prišli, zato pa jo nekje sredi poti med Bohinjskimi vratcami in Vodnikovim domom udarimo čez lahko pečevje naravnost na Tosc (2275 m, L—II. stopnja), od koder se po južnih strminah v velikem ovinku vrnemo na Velo polje.
Da si bomo na jasnem: na nobenega od teh vrhov ne pelje markirana pot, pa tudi nobena drugačna pot. Vsi spadajo v kategorijo prešernega fantovskega brezpotja. Srečno! Kje bomo spali, ko nas med tem potepanjem zaloti noč? Hm, ne vem. Morda se zatečemo z zadnjim mrakom še v Vodnikov dom. Morda pa imamo s sabo spalno vrečo in si bomo vso noč pomežikovali z zvezdicami na nebu. Morda nas povabi kdo v pastirski stan, ki to več ni. Morda pa bomo kot davni prvo pri stop niki naredili kje na gozdni meji majhen ogenjček, ob njem presedeli in predrgetali eno noč, drezali v žerjavico in razpihovali plamene, da bodo sence begale mimo ožarjenih obrazov in čez skale za hrbtom, in bodo iz goste teme za nemirnim
Visoki In Srednji Rokav
svetlobnim krogom vstajali duhovi in strahovi davnih dni.
Sence počasi poležejo, glasovi potihnejo, glava zakinka. Deo gratias! Pokrije nas negibna črna noč.
Nalo se krmežljavih oči na vzhodu začrta dan. Iz jutranje sivine se izmotovilijo ravnodušno nevedni obrisi našega prostorčka, Z obrvi si obrišemo roso, iz nahrbtnika in izza srajce zmečemo mravlje. Malo načivkani in opotekavi se počasi spravimo na pot. Kako da je sonce že tako visoko? Ah, kaj! Njegova toplota nas položi na prvo travo, kjer zadremljemo kot dojenček na materinih prsih.
VELIKO ŠPIČJE, 2398 m {Julijske Alpe, skupina Triglava)
Ko se vzpnemo od Ornega jezera mimo Bele skale, se odpre zasanjana pravljična pokrajina Zgornje Komne, neresnična in odmaknjena, kot da »ni od tega sveta«. Gore so tako daleč zadaj, da še misel nerada poleti tja. Raje prišepetava, da je kar dobro tu, kjer smo. pri Dvojnem jezeru, ob nogah prepadne Tičarice, naj si več ne želimo, ker nam sicer bajeslovni vladar lahko zavda. To je namreč Zlatorogovo kraljestvo, skrivnostno in čudno bajno, da se noga upira stopiti v njegovo prostrano neznanko, skorajda v strahu, da se je gospodar medtem vrnil in bo stresel sveti srd na zahrbtnega in pohlepnega človeka.
Ne vem, ali je to občutje krivo, da smo dobili markirano pot na Veliko špičje šeie pred kratkim - morda bo tega dvajset aii trideset iet -, kar ni v nobenem časovnem skladju s častitljivo magistralno »veliko cesto«, ki že od pradavna drži skozi Dolino Triglavskih jezer in čez Hriba-rice na Triglav. Meni bi bilo ljubše, ko bi je ne imeli niti še danes. Z njo je namreč pravljica razbita, vrata v zadnje kotičke Zlatorogovega 452 svetišča brezbožno odprta. Da se le ne bi
starodavni bog spet maščeval, kot se je trentarskemu lovcu, ko ga je pahnil v prepad. Južna steza je na enem mestu tako strmo napeta čez travno vesino, da se utegne v dežju in zmrzali lovčeva zgodba ponoviti. Spet pa je res, da tako mikavnih poti, kot je povezava obeh pristopov na Veliko špičje v eno turo, ni nikoli preveč. In vendar... in vendar bi bilo dobro vedeti, kje so tisti globlji vzgibi, da se vrh, ki se po svoji pojavi še daleč ne more meriti ne z Jalovcem ne s Špikom, še s Cmirom ne in Kukovo špico, ki sta podobnih višin, imenuje tudi Lepo špičje ali Lepa špica. Ali ne izvira ta »lepota« prej iz kakega notranjega doživetja, ki ga zdaj ni več? »Zlatorog« se je zatekel na sosednji Plaski Vogel (2348 m). Komur se hoče prabitnosti, naj stopi tja za njim Gora ni ne lahka ne težka, a daleč naokrog, od severa in juga, od vzhoda in zahoda, docela brezpotna in nekoliko zapletena. Zato boste od dveh ali ceio treh izvedencev (pa tudi v priročnikih) dobili precej različne podatke za smer vzpona, nazadnje pa se vam bo zdelo, da ste goro sploh nanovo »odkrili«. Seveda le tedaj, če se ne bojite streti kak orientacijski oreh in če se ne branite malo poplezati. Po mojih skušnjah je P Vogel laže dostopen od zahoda kot od vzhoda (na obeh straneh I,-II. stopnja). Za nagrado boste spoznali, da prezrti Plaski Vogel še daleč ni najmanjša gora Julijskih Alp, in da je sploh tipično ukrojena po njihovih šegah in navadah: z raztrganimi grebeni in divjim severnim prepadom, prav kot Lepa špica - Morda vas zamika, da bi šli za »Zlatorogom« še v tiste brezpotne dvatisočake, ki se spuščajo s Plasksga Vogla na zahod proti planini Za skalo (Travnik, 2256 m, Plaski Kuk, 2038 m), kijih skoraj dobesedno nihče nima za mar, ali pa tiste, ki se spuščajo na jug (Vršac, 2236 m, Čelo, 2228 m) in so v svoji pozabljenosti ravno tako prepuščeni sami sebi. A vse to je že daleč stran od naše gore. To so čisto samostojni podvigi, ki nimajo z Velikim špičjem nobene prave zveze več.
Zanje navijam le zato, ker je tam še vse tako, kot je bilo ob stvarjenju sveta. Samo noge si nikar ne zlomite v tistih škrapljah. Težko bi vas odkril kdo drug kot kavke in jastrebi,
ZELENIŠKE ŠPICE (Staničev vrh, 1805 m (Kamniške Alpe, osrednji del)
Kdor je okusil Zeleniške špice, vse življenje z ljubeznijo misli nanje. A ne zato. ker bi bil tam kak veličasten vrh, pač pa zaradi prijetne lahke p teza rije, ki brez markacij in klinov pripelje na celo vrsto manjših, a razposajeno naostrenih in malodane deviških vrhov. Povezani v enodnevno grebensko plezalno turo imajo visoko ceno celo v očeh današnjih vrhunskih mojstrov, kot sta lepo izpovedala Tine Mlhelič in Rudi Zaman v knjigi Slovenske stene: »Med plezalnimi vzponi tega razreda bi Zeleniškim špicam v naših gorah komaj našli primero. Tudi veliki, znameniti grebeni Julijskih Alp komaj kje ponudijo toliko plezalskega užitka kot skromne, a tako privlačne Zeleniške špice. V nasprotju z drugimi grebeni jih je narava obdarila s prvovrstno, večinoma tudi na greben-ski rezi trdno skalo. Težko bi našli bolj »grebensko« plezanje. Prestopaš namreč z roglja na rogelj, komaj kak korak opraviš po bokih grebena. Uživaje v navdušenje zbujajoči izpostavljenosti in ob čudovitih pogledih pozabiš, da si na plezalni turi.«
Tej hvali navidez nasprotujejo nekatera dejstva: da so Zeleniške špice v zemljepisnem oziru glede na svojo masivno mater Planjavo, ki jih drži v naročju, drugotna zadeva, nekakšen čipkast okrasek, ki ji pomaga narediti dolinico Repovega kota; da samo najvišji vrhovi v zgornjem delu, kjer se na Srebrnem sedlu (2115m) vežejo na Planjavo, pokukajo nekaj malega čez 2000 m, kar pa ne zadostuje, da bi jih neizvede-
Oblr
ni obiskovalci Planjave in Ojstrice sploh opazili; da je ves greben pomanjkljivo poimenovan, saj poleg Kamniškega Dedca (1663m), kjer se greben začne, in Staničevega vrha, kjer se običajno začne naša plezarija, nobena vzpetina nima svojega imena, še najvišja ne (2127 m, tik ob Srebrnem sedlu). In takih brezimnih, a dovolj izstopajočih vrhov je med Staničevim vrhom in Srebrnim sedlom vsaj pet! če se prvi hip morda to klavrno sliši, pa je naravnost reklama za ta komaj dotaknjeni (a nikakor ne pozabljeni!) svet. Protislovnost je res le navidezna; ta svet sploh ni majhen! Od Kamniškega Dedca je greben dolg okoli 2 km, od Staničevega vrha do Srebrnega sedla pa dober kilometer zračne črte. Narejen pa je. kot smo že slišali, izključno za uživače iz rodu »homo alpinus reptans« (po Janku Mlakarju). Zgodovina prvega vzpona sega že pred prvo vojno, ko so greben preplezati drenovci pod vodstvom vsestransko nadarjenega in raziskovalno neugnanega Bogumila Brinška (ki gaje, žal, prva vojna tudi ubila) in enako vnetega Pavla Kuna ver ja, znamenitega »Sivega volk a« (ki je prijatelja Brinška preživel za več kot sedemdeset let). Opravili so prvovrstno domovinsko dejanje in ga kronali z nadvse posrečenim imenovanjem prvega brezimnega stolpa za Staničev vrh. Kasnejši planinci, ki so že poznali »Silbersattel« na Monte Rosi in Nanga Parbatu. so dodali »Srebrno sedlo«. Najbolj naškrobljene Čipke med tema dvema kotama pa še čakajo svojega Adama. (Njegova vloga našim mladeničem sploh ne bi smela biti težka. Če odpremo njihove plezalne vodničke, se iz njih usip!jejo »Gamsje police«, »Zelena sled«, »Polžek«. »Hruška«, »Prvi tango«, »Poslednji tango«. »Hlev«. Plavo laska«, »Riba«, »Črne oči,«. »Kitajka«, »Tri flaše pira« in naprej za cel slovar nabritih imen. Kako si ne bi mogli izmisliti
nekaj vročega tudi za zeleniške zobe, po Kugy-jevem zgledu, ki je premalo krščeni Viševi skupini šel za botra in ji naredil Divjo kozo in Gamsovo mater?)
Iz svojih skromnih skušenj z Zeleniškimi špica-mi sodim, da je predvsem pomembno, da znamo priti na Sta niče v vrh (ki je za skromnejše lahko samostojen cilj in turo tukaj zaključijo). To najlaže naredimo tako, da se po lovski stezi v dobre pol ure vzpnemo skozi Repov kot na vrh dolinske stopnje; tu, kjer je še vedno gozd in kjer pridemo potoku najbliže, zapustimo lovsko stezo in preidemo čez potok (grapo) na njegov južni, tj. levi breg, potem pa, iščoč najboljših prehodov v razbrazdanem pobočju, dosežemo v eni uri (ali še prej) greben in po njem v lahkem plezanju proti vzhodu Staničev vrh. Tu je precej zračno, in tu se pravo plezanje tudi začne. Sestopni raztežaj naprej proti vzhodu je zahteven in zelo odpet. Nadaljevanje pa nas vodi po odsekih, ki so priznani estetski višek grebena. Iz srca nam bo vrela ena sama sončna hvalnica dobrotni naravi. Tine Mihelič pravi; »Nad naslednjo škrbino se greben za nekaj časa spremeni v pravo žago. Ne da bi se oddaljeval od rezi, obiraš roglje in se v prijetnem plezanju bližaš vznožju najvišjega stolpa... Zdaj pa najlepše! 150 m visok stoip te preseneti s skalo, ki bi bila v čast samemu Razu tančic (Znamenit raz v Dolomitih, op. S. K.) Iz strmega, drzno izpostavljenega raza srše čvrsti roglji. da se vzpenjaš proti vrhu kot po nebeški lestvi,« Neugnana, vedno znova presenetljiva greben-ska pestrost navdihuje k domiselnosti in podjetnosti. Podroben opis zato ni potreben. Seveda se bomo kdaj znašli na »ladijskem kljunu«, »na koncu sveta», a kaj zato! Raztežaj nazaj, spodaj okrog, pa gremo naprej! Tudi v tem je mik! Saj česa pa naj bi se bali v tem prijetnem svetu, ki le pri sestopu s Staničevega vrlia kuka malo tja proti III. stopnji, sicer pa nas ves čas zabava z vedrimi težavami okoli II. V drugi polovici grebena se svet celo nekoliko razširi in sprosti. V nasprotju z omenjenima avtorjema sodim, da naj se ture ne bi lotili brez vrvi. (To svoje priporočilo avtorja z eno od fotografij v knjigi sama ovržeta.) Konec koncev je (navezana) družba prijetna in varstvo sonaveznika koristno. Spomnite se Adama, ki je bil tudi v raju, a se vendarle celo v času svoje neumrljivosti ni želel po njem potikati »ne(na)vezan«.
OBIR, 2142 m
(Vzhodne Karavanke, severna veriga)
Obir bi lahko primerjali s Storžičem. Kot je ta iz druščine bližnjih gora pobegni! na jug in se strmo spušča tik nad gorenjsko ravnino, da z njega plava neoviran pogled v sir in dalj, tako je ušel Obir na sever od glavnega karavanškega grebena, kjer se košati kot popolnoma samostojen, z vseh strani docela razločno zamejen mogotec nad Rožem in Podjuno, z razgledom, ki mu je prinesel vzdevek »koroški Rigi«. Spada v severno vrsto Karavank, katere značilnost je ta, da so jo potoki, ki pritekajo izpod glavne, južno ležeče verige, razrezali na samo-
stojne kope. Medtem ko se južna veriga kaže kot sklenjen greben, ki teče od Peči (avstrijsko-italijansko-jugoslovanske tromeje), ali celo od Ziijice, nepretrgano do Jezerskega (in je takšen silno pripraven za krivično državno mejo; edino Olševa, s katero se južna veriga zaključi, je od glavnega grebena odtrgana po dolini Bele, ki teče izpod Grintovcev proti Železni Kapli), pa severna veriga, ki se začne s Komnico na severnem pobočju Kepe, sestoji iz zaporedja samostojnih kop, ki proti vzhodu pridobivajo veljavo (med njimi so znamenita imena kot Mačenski vrh, Žingarica, Grlovec, Z'če), dokler v Obirju, najvišji kopi, dokončno ne prevzamejo karavanške pobude, ki jo prek Pece, kjer južna veriga že davno presahne, in prek državne meje z energičnim akordom zaključijo v Uršlji gori.
Obir, četudi od nekdaj slovenska gora, stoji v celoti na avstrijskem ozemlju. Po višini je sicer prvak v severni verigi, a po mogočnosti, po obsegu, ga prekaša sosednja samostojna kopa Peca (ki je tudi le nekaj neznanih metrov nižja). Oba nastopata kot južna varuha Podjune: Peca kot zaseben koroški Olimp s pravljico o kralju Matjažu, Obir kot kipeči lepotec nad deželo krog Klopinjskega jezera, S katerim skupaj spominja na podobo Baškega jezera s Kepo v ozadju. Ob njegovi kraljevski postavi se zliva narodna bolečina, o kateri poje pesem:
»Rož, Podjuna, Zilja, venec treh dolin, moja domovina, narod moj trpin. «
Kot enovita mogočna kopa je Obir zgrajen tako, da nobena stranska grbina v masivu kljub pisanim imenom (Kravji vrh, Menihovec, Stara gora. Koš) nima nobene samostojne veljave. Edina majhna, in še ta skoraj zanemarljiva izjema je Mali Obir. Vse planinske želje hite na Ojstrc, glavni in edini vrh. Po vseh poteh je lahko dostopen, naj bo s Šajde čez Kravji vrh, ali iz Podkanje vasi mimo slapa in po mogočni strmi grapi Krtolovec, ali od Reberce, kjer stoji celulozna tovarna žalostnega spomina, ali z Obir-skega, kjer je bit doma pesnik in skladatelj Valentin Polanšek. (Tu je prepeval njegov znameniti ženski oktet, in tu, pri Kovaču, je na njegovo pobudo zasedal tudi penklub.) Pristop z Obirskega je zlasti pripraven za skupinske izlete. Z Obirske planine in od Kâpelske koče nam uhaja pogled na prepadne in raztrgane Grintovce, eno najlepših, a tudi bridko malo znanih prizorišč v slovenskih gorah. Nekoč je bilo podnebje tod okrog milejše. V sosednji Zitäri vasi so gojiti trto. zitarec je bil sicer kisel, in če se je že kdo odločil, da ga bo pil. sta ga brž dva zgrabila, da se ni premislil in pobegnil. O tem priča dr. O. Illaunig, domačin z Reberce, ki so ga »domovini zvesti« po plebiscitu s hrupom in grožnjami odvlekli na mejo in brcnili v »Jugovino«. To so bili isti »branilci domovine«, ki so jo kmalu z gromovitim ploskanjem predali Hitlerju. Po kratkem povojnem predahu so »demokratično« navalili na dvojezične krajevne napise. »Žalost brez meja,« bi rekel Peter Handke. Nič čudnega, da trta več ne raste. Podnebje se je res zelo ohladilo.
NAGRAJENA KNJIGA: K2, SEN IN USODA
KOH-I-NOR HIMALAJE
KURT DI EMBER G ER
Kurt Diemberger: K2, Traum und Schicksal (K2, Sen in usoda), München, Bruckmann 1989. 336 str., ilustrirano
Kurl Diemberger se je rodil I. 1932. Že 25-let-nega je H. Buhl vzel s seboj v Karakorum. Odtlej se je udeležil 30 odprav v azijska gorovja, pri čemer pa mu ni šlo zgolj za osvajanje vrhov: gore so ga spodbujale k vsestranskemu raziskovanju, ga navdihovale za knjige in filme. Zanje je prejel mednarodna priznanja.
V	tej svoji knjigi pripoveduje o »gori vseh gora«, o »Koh-i-Noru Himalaje«, ki ga je uročil, a kaj, ko je tudi v drugih samotnih prostranstvih moč naleteti na neslutena doživetja. Z Julie Tullis, britansko alpinistko, sta ustanovila »The Highest Filmteam in the World« in se vključevala v odprave, vendar sta si vselej zagotovila neodvisnost.
Tako sta se leta 1983 in 1984 napotila tudi h K2 in Julie je postala "najvišja Britanka«; s Kurtom sta se I. 1984 sama povzpela na Broad Peak, bila sta »najstarejša himalajska naveza«. Manjkal jima je samo še vrh najbolj nevarne gore sveta...
Leta 1985 sta dokončala dokumentarni film, ki je prejel prvo nagrado na festivalu v T rentu, Leta 1986 sta se pridružila italijansko-medna-rodni odpravi Quota 8000. V znožju K2 je taborilo devet odprav z velikimi prvenstvenimi in ponovitvenimi načrti. Na stalni preži je bilo ducat snemalcev.,,
20. junija so se prvič odpravili na goro, ki je kmalu nato preteče zamahnila: ledeni plaz je pokopal dva Američana, pri sestopu z vrha sta umrla Barra rdo va.
V	začetku julija se je vreme spet naredilo in naveze so pohitele po Abruškem grebenu proti vrhu. Kurt in Julie sta si postavila šotor na Rami, priložnost za vrh pa sta zamudila; 350 metrov pod njim sta se obrnila in na Rami čakala dva dni, natö pa sestopila v bazo. Medtem sta J, Kukuczka in T. Piotrowski o slabem vremenu preplezala južno steno (prvenstvena smer); med sestopom so se Piotrowske-mu snele dereze in je zdrsnil. Kljub neugodnemu vremenu se je R, Casarotto odpravil še tretjič na goro, se pri taborišču 3 obrnil, med sestopom pa se mu je nedaleč od baze vdrl sneženi most in je omahnil v globoko razpoko. Zaradi hudih notranjih poškodb je izdihnil. Konec julija se je z ledene pregraje pod vrhom utrgal plaz in pometeI taborišči 3 in 4 z vso deponirano opremo vred.
1. avgusta se je vreme spet začelo popravljati in zadnje ekipe so se spet odpravile na goro, kjer je zaradi pomanjkanja šotorov in opreme nastala huda gneča v taborišču 4. Zaradi utrujenosti se 3. avgusta od desetih alpinistov kar
KUK7" Djembekgek
sedmero ni odpravilo na vrh. Naslednji dan se je vreme sprevrglo in jim pri sestopu z vrha odrezalo umik. Le dva sta se po devetih dneh agonije vrnila z gore: Willi Bauer in Kurt Diemberger. V baznem taborišču so bili vsi prepričani, da ni na gori nobenega živega več. Z avtorjevim dovoljenjem objavljamo nekaj odlomkov iz te izpovedi velikega gornika, posvečene Julie in vsem tistim, ki se odpravljajo na velike gore. Zanjo je prejel mednarodno nagrado za gorniško literaturo. Gotovo bomo dočakali dan, ko jo bomo lahko brali v slovenskem prevodu.
SANJE O BRUŠENEM DIAMANTU
Sami smo na območju velikanske 58 km dolge ledene reke Baltoro, ki sodi s pripadajočim gorskim svetom med najlepše in najsamotnejše kraje na svetu. Nešteto stranskih ledenikov poizi med vrhovi, katerih velikost in strmine jemljejo dih, v zavojih, katerih skladnost izžareva nerazložljiv mik, h kotičkom, kjer si nihče ne zastavlja vprašanja »zakaj«, saj ima odgovor tako jasno pred seboj... Danes sva s Hermannom namenjena h K2...
Čedalje višje kipi pred nama.
* * *
Sreča je žarela iz oči temnolase Britanke, ime ji je bilo Julie, medtem ko je plezala ritmično, brez zatikanja: sleherni gib telesa je razodeval moč, izpovedoval radost bivanja, pričal o ubranosti - tako kakor žival, kadar je v svojem elementu, z gibanjem izdaja svojo dušo - in sreča se je iskrila v očeh njenega belolasega, žilavega soplezalca Dennisa...
Z njma sem se bil seznanil pred leti na predavateljski turneji, ko sem leta 1975 zašel tudi v Wales.
»I would go on the boat now,« je dejala Julie.
»Let's go and climb Ihe Alps,« sem odvrnil. Nazadnje sva se odpravila v Himalajo.
Obris K2 ima iz nekaterih smeri ubrano obliko trikotnika, ukrojenega po zlatem rezu. Pogled od zgoraj razodeva v njegovi strukturi svojevrstno simetrijo, ki spominja na brušen diamant. Mogoče ga lahko imenujemo Koh-i-Nor Himalaje.
Globoko v sebi čutiš gorečo željo, ki ti pomaga, da si kos slehernemu naporu, medtem ko slediš neustavljivemu klicu, želji, da bi stopil na vrh te gore. Ali te je uročilo iskrenje velikega kristala? Ali si zaklet, začaran, ali z eno besedo srečen? Kje tiči vzrok? Nihče ne ume tega pojasniti. Gora vseh gora...
P * *
Ali je srečna zvezda toliko časa na nebu, dokler ravnaš ubrano S svojim ritmom... in morebiti zaide, če ubranost poruši vrtinec tujih vplivov?
Preživi tisti, ki obvlada »igro« (zakaj navsezadnje gre za to), vendar mora imeti vsak nekoliko sreče Pomembno vlogo ima usoda...
SMRTNA PAST ZA SEDEM LJUDI
Zmerom sva imela tih dogovor - da nobeden izmed naju ne bo silil drugega, če bo le-ta imel občutek, da ne mara iti gor. Zmerom sva se ravnala po njem. Slutim, da Julie po tej noči z Goretto, po Renatovi smrti, mogoče ne mara več iti gor. Res, nikar naj ne gre, če ji ni do tega...
Vsak odloča zase...
Toda tukaj je še druga misel: če vsaj eden izmed naju tokrat doseže vrh, nama ne bo več v prihodnosti stal na poti. Če tega ne storiva, naju bo »sanjska gora« vabila, dokler ne bova prej ali slej vnovič poskusila. In še na to pomislim, da se morava obrniti k povsem novim ciljem... onstran velikih vrhov. Bova to lahko naredila, ne da bi sklenila račune s preteklostjo? Vem, da bi Julie rada še na Everest, tudi Makalu je omenila.
Saj lahko še zmerom obrneš, če se okoliščine zapletejo. Tako sem pač menil. Zmota: štirikrat sva si bodisi Julie ali jaz pozneje prizadevala preprečiti tragedijo. Zaman. Je to usoda? Se to mora zgoditi - kljub vsemu, kar storiš? Še
dandanes ne vem odgovora, * * »
Ničesar nočeva izsiliti - ne marava izreči dokončne odločitve. Vendar se zdi, da se bo vreme držalo, sva v dobri formi, in če se nama bo vrh proti pričakovanju tudi tokrat izmuznil, sva vsaj poskusila - in se lahko vrneva domov s čisto drugačnim občutkom.
Pozneje sem često premišljeval o tem mestu vzpona, o tem dnevu. Trikrat se je ponovila možnost, da se izogneva tragediji,,. Toda kdo neki bi bil to slutil? V tistem trenutku nihče.
Bila je hudičeva naprava, in v njeno kolesje smo se nezaznavno, nezavedno čedalje bolj zapletali - tako prekanjena, da njenega mehanizma ni čutil noben posameznik; izhodi, ki so še držali iz nje, so se drug za drugim zapirali... po posameznih odločitvah, ki same po sebi niso pomenite najhujšega, v seštevku pa so zaprle smrtno past za sedmero ljudi na višini 8000 metrov. Da sta dva preživela pekel večdnevnega viharja, je vsekakor čudež. Pogosto sva poskušala razumeti, zakaj se je tudi med najboljšimi prijatelji čedalje bolj razpasla obsedenost, da odpravo načrtujejo kar se da kratko, zlezejo na goro na vso moč hitro in jo potem jadrno ucvrejo domov. Čedalje več ljudi se loteva ta bolezen: mar še sploh ljubijo goro? Saj je sploh ne utegnejo doživeti - ali bolje, doživijo jo drugače, morda samo še kot funkcijo samega sebe. Saj razumemo, da se je potrebno včasih, iz taktičnih razlogov, na gori podvizati v posebnih okoliščinah, na nekaterih odstavkih vzpona in sestopa. Vendar to postaja že vsesplošno pravilo. Mar prihajamo v ta čudoviti svet zato, da izpolnimo neko dolžnost - in ga potem kar najhitreje zapustimo?
PROTI KONICI VELIKEGA KRISTALA
Danes je 1. avgust. Čudovit dan! Sreča nam je naklonjena...
Na tej gori se je pogosto izkazalo: da prideš nanjo ob lepem vremenu, se moraš odpraviti že prej, namreč tedaj, ko še nisi čisto gotov, kakšno bo vreme. Seveda se lahko zmotiš in si krenil zaman... Toda če se napotiš nanjo ob najlepšem vremenu, se utegne zgoditi, da se bo, ko boš zgoraj, sprevrglo. Da, Julie, tokrat sva dobro zadelal Njene oči žarijo od veselja; prepričan sem, da žariva oba - pa še morje bleščečih ostric in ledenikov okrog naju, globoko spodaj in daleč naokrog. Njihovi odsevi se zrcalijo na najinih obličjih.
Zdaj se vzpenjava proti konici velikanskega kristala, ki se vzdiguje nad svetom.
2. avgusta. ...težko je obdržati sapo, če bi hotel prešteti vse, kar vre od vsepovsod: to je občutek, da se naslanjaš na veliko goro, ki je hkrati visoko nad svetom in sredi njega, skoraj kakor v središču kristalne krogle, kjer podobe sveta odsevajo, se lomijo in ponavljajo... v očarljivi mnogovrstnosti. Kakor da bi se bili tukaj vsi dnevi zlili v enega, včerajšnji in današnji in jutrišnji - v vrhovih vse naokrog, v ozračju, v sončni obli, ki plove v krogu, v smehljaju, v pogledih, v očeh drugega... Na takšen dan začneš gledati stvari z drugačnimi očmi... Na lepem razumeš, da je neka gora dobila ime »Boginja mati zemlje« -To so dnevi, ko goram vzdevajo imena.
In K2? Ta velikanska, skrivnostna, nedoumljiva gora, po kateri se vzpenjamo vedno višje - ki je ukrojena tako strogo pravilno kakor kristal? Danes se mi začenja svitati, zakaj se lahko imenuje zgolj »Velika gora« - Čogori. Bila je nedostopna... celo za tiste, ki so krščevali gore.
Nad nama na gori se premika ducat ijudi, doslej pa vidiva ie en sam šotori
Kaj je odvisno od enega dne? V določenih okoliščinah vse, vse življenje. Kako doseže človek kritično višino, kako se ji približa - ali hitro ali počasi - je popolnoma odvisno od njega. Lahko je odvisno od vremena, od teže opreme in drugih okoliščin, od stila seveda tudi.
Pa še nekaj, kar je pač težko opredeliti: »ubranost« z vesoljem, uravnovešenost, usklajenost. So dnevi, ko to občutiš..,
K2 ZA TRENUTEK VEČNOSTI
Ko so se Avstrijci odločili, da ne bodo sestopili v taborišče 3, je kocka na K2 spet padla; ne da bi bili vedeli, jih je - nazadnje tudi Alfreda -potegnilo v neusmiljeno mašinerijo višine, časa in viharja, iz katere skoraj ni bilo mogoče ubežati; hkrati z Alfredom je potegnilo v nevidno kolesje tudi Alana in Mrowko. Naslednja sva bila midva z Julie, Po nepotrebnem! Lahko bi bilo Čisto drugače. .
Z Julie sicer nisva bila neposredno prizadeta, vendar naju je krepko oplazil stres. Eno drži kakor pribito: ko je trem Avstrijcem spodletel naskok na vrh, naju je to vrglo iz ravnovesja.
Pretehtati moraš vse dejavnike - razumno moraš poiskati pravo odločitev. V tej višini imaš na voljo samo en »strel«, ki mora zadeti - razsipa-vanje moči za drugi naskok je zadnje, kar si smeš dovoliti.
Postava, ki se neutrudno vzpenja tam gori, izžareva upanje — vendar domala izginja v slepeči belini - - ki jo obdaja grozljivo, presilno, skoraj črno nebo — zdi se, da njegova globoka temačnost požira vse. Zemlja ljudi je tako daleč - -
Vsi tukaj zgoraj, to čutimo, smo v oblasti osem-tisočaka. Da, nikoli ne moreš vedeti, kaj se bo zgodilo, kako se bo končalo - tukaj zgoraj! V radosti spričo tega, da si tokrat tako blizu, da bo po človeški presoji vrh, o katerem si toliko let sanjal, naposled, skorajda nepojmljivo, resnično tvoj — se kakor grožnja meša občutek, da človeška merila tukaj zgoraj komaj še veljajo.
Ura bo kmalu ena - kako hitro vendar beži čas! Do vrha nama manjka še 250 višinskih metrov. Kaj, če bi pustila tukaj nahrbtnik s kuhalnikom, opremo za bivak, žimar - če bi vse to obesila na zadnji klin? —
Vreme se slabša, to je očitno. Toda zdaj sva že previsoko, da bi se izmuznila. Če se bo sprevrglo, sva zapisana pogubi, tudi če se obrneva,,.
Oba sva tičala v pasti, tako kakor Hannes Wieser na Rami, kakor Mrowka, ki je malo pod vrhom obrnila, kakor Aian Rouse, Willi Bauer, Allred Imitzer, ki so že dosegli vrh. Nobene razlike ni bilo: vsi smo bili za cel dan prepozni — ni šlo samo za nekaj ur.
Za trenutek večnosti nama pripada K2. »Julie, our most desired peak« - čutim, da se mi glas trese. Vrh, ki sva si ga najbolj želela. Prelestni K2.
Velike temne oči pod rumeno kapuco, ki lahko izžarevajo tolikšno moč, zaupljiv pogled nad tenkim smehljajem. Julie. Da, to je najina gora. »Our very special mountain« - izreče počasi,
šepetaje; najina prav posebna gora.
* # *
Tisoči vrhov pod najinimi nogami, ni jih videti. Toda to je brez pomena. Minute v snegu, najvišjem snegu K2,,. Prevedel F Vogslnik
Letošnje poletno vreme na Kredarici
V temperaturnem pogledu je bilo letošnje poletno vreme na Kredarici pretopio, v padavinskem pa premokro. Temperaturni povpreček poletja je znašal na Kredarici 5,9 °C (dolgoletni povpreček znaša 4,1°). Skupno je v poletnih mesecih padlo 700 mm padavin in preseglo normalno {= dolgoletno povprečno višino) padavin za 60 mm. Toliko padavin pade v Prekrnurju v vsem letu.
Podrobnosti po posameznih mesecih so naslednje: Junijski temperaturni povpreček 3,2° je bil za 0,1" pod normalno vrednostjo (pod dolgoletnim povprečkom obdobja 1956-85). Julij je bil najtoplejši mesec. Njegov temperaturni povpreček 7,3° je bil kar za 1,6° nad normalno vrednostjo Avgustovski temperaturni povpreček, ki je znašal 7,1°, pa je bil za 1.4C nad dolgoletnim povprečkom. Dolgoletna temperaturna povprečka julija in avgusta sla na Kredarici enaka in znašata 7,1°.
Ekstremne temperature posameznih mesecev so bile v mejah doslej znanih temperaturnih ekstremov, Najvišja junijska temperatura je znašala 12,6° (dne 6. junija), julijska 16,6° (dne 12, julija) in avgustovska 15,6° (dne 7. avgusta). Najnižje mesečne temperature so bile vse pod lediščem in so znašale -5,2° dne 5, junija, -0,3° dne 27. julija in -1,2° dne 29. avgusta. Junijski mesečni povpreček oblačnosti, ki je znašal 6,5 desetin pokritosti neba, je bii pod dolgoletnim povprečkom (7,0). Kljub nekoliko nižjemu povprečku oblačnosti je heliograf na Kredarici registriral samo 172 ur sončnega sija, kar je komaj 37 odstotkov maksimalnega možnega trajanja sončnega sija v tem mesecu. V
16 padavinskih dneh (od tega 8 dni s sneženjem) je skupno padlo 216 mm padavin, kar je 4 mm manj od dolgoletnega povprečka (98% normalne vrednosti). Snežna odeja je ležala ves mesec, njena največja debelina pa je merila 325cm dne 5. junija.
Julijski povpreček oblačnosti, ki je znašal 6,6 desetine pokritosti neba, je bil za 0,2 desetine pokritosti neba nad normalno vrednostjo (6,4). Heliograf je v tem mesecu zabeležil 208 ur sončnega sija, kar je 44 % njegovega maksimalnega možnega trajanja v tem mesecu. Pač pa se je ta mesec odlikoval po količini in intenzivnosti padavin. V skupno 16 padavinskih dneh (dvakrat je vmes tudi snežilo) je padlo 319mm padavin, kar je 159% normalne višine padavin. Snežna odeja je samo še osem dni prekrivala Kredarico. Njena največja debelina je znašala 80cm, in sicer prvi dan v mesecu. Avgusta je znašal mesečni povpreček oblačnosti 6,0 desetin pokritosti neba in je bil tako za neznatno vrednost (0,1) pod normalno vrednostjo za avgust. Čeprav so avgustovski dnevi krajši, je bilo število ur sončnega sija največje med poletnimi meseci, saj je znašalo 219 ur, kar je ravno polovica (50%) maksimalnega možnega trajanja v tem mesecu. Mesečna množina padavin je znašala I65mm, kar je 75 % normalne vrednosti. Zabeleženih je bilo 14 padavinskih dni, 29, avgusta pa je v popoldanskih urah snežilo, vendar se je sneg sproti talil, tako da ni nastala snežna odeja. Avgust je bil edini poletni mesec brez snežne odeje. Iz opisanega povzamemo, da je bil avgust edini poletni mesec, ki je bil ugoden za izlete v gorski svet.	F. Sernot
Medved na Pokljuki_
Tokrat se Triglavu bližamo s strani Pokljuke. Širni gozdovi, veliko poti, toda le ena z markacijami. Kolega Medved (po priimku) trdi, da pozna bližnjico, ki nam pot skrajša najmanj za pol ure. Ne verjamemo mu, kajti če zaideš, se lahko tudi zdaljša pol ure ali pa še več. Sledimo torej markacijam, Medved pa je nejevoljen, ker mu ne zaupamo: » Grem pa sam; ko se bomo čez eno uro sešli, bom jaz že pomalical in se pošteno spočili«
In gre svojo pot.
Po eni uri hoje sem malo zaostal, da se preoblečem in odstranim kamenček iz čevlja. Po tem opravilu grem naprej, da dohitim skupino, dohitim pa dve dekleti, ki nista bili iz naše skupine: »Dober dan, kako gre?« Nato predirljiv klic iz naše skupine pred nami: »Medveeeed!«
Dekleti se streseta, ena se kar obrne in hoče steči nazaj, druga pa: »Sem ti rekla, da so na Pokljuki medvedii« Odpravljam se naprej, dekleti pa me gledata: »A se nič ne bojiš medveda?« »Ne, ne, ta je zelo domač, je iz naše skupine.«	st^Stuctn

Gore, planinci, meja
Dolga leta je bil planincem dostop v planinska območja ob državni meji omejen. Zvezni zakon o prehajanju čez državno mejko in gibanju ob mejnem pasu pa je določal tako imenovan mejni pas ob državni meji, ki je na kopnem obsegal prostor 100 metrov v globino vzdolž mejne črte. Odlok o razširitvi mejnega pasu na posamezne dele državne meje je mejni pas na posameznih delih razširjal tudi na več kot 100 metrov.
Če izvzamemo posamezne omejene točke, kjer je bilo dovoljeno gibanje na podlagi odredbe o posameznih delih mejnega pasu, kjer se jugoslovanski in tuji državljani smejo gibati in muditi brez dovoljenja, so po pravilu naši državljani morali za gibanje v mejnem pasu imeti posebna dovoljenja. Za tujce pa je bilo to gibanje še bolj omejeno.
Takšno omejevano gibanje v planinskem območje ob državni meji je nedvomno zaviralo razvoj planinskega turizma. Tujim turistom je bil z naše strani praktično onemogočen obisk Stola, Golice, planinskih vrhov v bližini Kranjske gore itd.
Naši državljani in še posebno tujci so nemalokrat doživljali neprijetna srečanja z vojaki, ki so v mejnem pasu opravljali naloge varovanja državne meje.
V letu 1984 je bil sklenjen z Republiko Avstrijo sporazum o planinskem turističnem prometu na mejnem območju. Ta sporazum je odprl nove možnosti v razvoju planinskega turizma v Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah in predelu Kozjaka.
Za prehajanje državne meje in obiskovanje posameznih planinskih točk so bila na območju Kepe, Stola, Jezerskega, Savinjskega in Pavličevega Sedla, na območju Pece in Kozjaka odprta posebna prehodna mesta, na katerih je dovoljeno prehajanje državne meje s potnimi listi ali listinami za prehod meje v obmejnem prometu, in sicer v času od sončnega vzhoda do sončnega zahoda: od 15. aprila do 15. novembra na območju Kepe, Stola, Kamniško-Savinjskih Alp in Pece ter od 1. marca do 30. novembra na območju Kozjaka, na območju Duha na Ostrem vrhu pa vse leto. Planinske poti, ki jih je določil sporazum, so bile tudi posebej označene: na naši strani je bil Knafelčevi markaciji dodan še zunanji zelen krog. Že v samem postopku priprave osnutka sporazuma so bile tako z naše kot avstrijske strani izražene želje, da bi sporazum dovoljeval prehajanje državne meje in obiskovanje naših planinskih postojank in vrhov tudi državljanom tretjih držav. Zaradi nasprotovanja naših zveznih organov to v sporazumu ni bilo mogoče doseči. Tako je dovoljeno prehajanje državne meje samo našim državljanom in državljanom Republike Avstrije. To pa je seveda velika pomanjkljivost sporazuma, saj je znano, da je vsako leto prihajalo na vrhove Karavank z
avstrijskega ozemlja večje število tujih turistov, ki letujejo v krajih avstrijske Koroške. Kmalu po sprejetju sporazuma o planinskem turističnem prometu na mejnem območju so tako naše kot avstrijske planinske organizacije dale vrsto pobud za njegovo dopolnitev, V tem času je bila odprta nova koča na Golici, ki jo vse pogosteje obiskujejo tudi planinci z avstrijske strani, Podobne pobude so bile dane tudi za območje Olševe in Potočke zijalke ipd. Kar zadeva planinske predele ob italijanski meji, naj omenim, da je bil v letu 1959 sklenjen Protokol med F LR J In Republiko Italijo o prostem dostopu na vrhova Mangart in Kanin. V letu 1996 je P2S pripravila predlog za nove-lacijo tega sporazuma. V planinski turizem bi poleg Kanina in Mangarta vključili tudi Tromejo, Ponce, Jerebico. Kobariški Stol, Matajur in nekatera območja na Krasu. Zaradi nerazumevanja takšnih pobud ali celo namernega zavlačevanja postopkov s strani naših zveznih organov je ta predlog ostal ie na papirju. S sprejetjem nove slovenske zakonodaje na področju mejnih zadev, ki odpravlja mejni pas, in z umikov vojske z meje so prišli novi časi, ki so bolj naklonjeni razvoju planinskega turizma ob državni meji. Prav bi bilo, da planinci, planinske in turistične organizacije izkoristijo novo nastale razmere ter ponovno ovrednotijo obstoječe rešitve ter ponudijo nove programe razvoja planinstva v naših obmejnih predelih. Meja naj ne bi bita več ovira za razvoj planinskega turizma v predelih, ki so bili do nedavnega zaradi času in prostoru že preživelih administrativnih ovir po nepotrebnem zapostavljeni.
Bogdan Stare
Gore z varne razdalje
Takol In ravno pri alpinizmu smo prvi uspeli prebresti temne vode relativnosti in se znašli na svetlem obzorju edine resnice. Zanimivo, da to ni uspelo alpinistom, ampak tistim, ki se ukvarjajo z alpinističnim filmom (in kaj šele z gorami) iz varne razdalje - kritikom. Nekaj podobnega se mi je porodilo v glavi, ko sem prebral članek Toneta Freliha Trepljanje po rami, ki naj bi bil kritika filma Katedrala Lotse avtorja Tomaža Ravniharja. Svoje pisanje imenuje Frelih »pravo kritiško delo« in »odgovorno početje« ter celo svoj »nepristranski pogled na film«.
Prebral sem torej sestavek, ki je delo nekoga, kateremu se je uspelo skobacati v sfero absolutnega in od tam širiti svoj pogled in s tem edino resnico o alpinističnih filmih. Nimam se namena ukvarjati s sestavo filma po kadrih, sekvencah, prvem, drugem in tretjem planu filma, ker se na te stvari ne spoznam dovolj. Sem pa alpinist in imam tudi že himalajske izkušnje (Slovenska meddruštvena odprava na Nanga Parbat), tako da se mi zdi, da odpravarstvo, alpinizem, ekstremizem pri alpinističnem filmu niso ravno Frelihova močnejša stran. Zato bi se nekoliko pomudil pri tem sestavnem delu kritike g. Freliha. Toda že na začetku moram narediti ovinek s te poti. Frelih se sprašuje: »Zakaj to Česnovo
vživljanje v drugo kulturo, drugo religijo«, ko pa je prišel v Himalajo, med gore, osvojit vrh Lotseja... Toma Česna osebno ne poznam, zatorej tudi ne vem, koliko ga religija in kultura zanimata; vendar če ga, potem je to njegova osebna stvar. Tudi vsak normalen človek, ki pride v tujo deželo, sploh pa tako eksotično, kot je Nepal, se zanima za tamkajšnje vsakovrstne zanimivosti. Pri tem nismo alpinisti nobena izjema. Te ne zanimajo le ignorante. Sploh pa ima odpravarstvo tudi druge in ne le »plezalsko blazne« strani.
Naj se pomudim pri naslednjih podrobnostih:
-	Česen napada (?!) steno Lotseja...
Tu Freliha moti, da je plezanje v ledeniku zaigrano, da plezanje ni locirano, da Česnovo plezanje ne zbuja nobenih emocij, nobenih oblakov ni na nebu, nobenih plazov... Vsak gledalec, povprečno informiran o Česnovih dosežkih, ve, da je bil Česnov vzpon narejen v solo alpskem stilu in da je takega vzpona sposoben samo on. Morda pa bi naš kritik rad imel snemalca, ki bi plezal ob Tomu in ga ves čas snemal? Menda ni treba povedati, da bi moral ta snemalec biti še boljši od Česna, Plezanje Toma se tudi ne da ravno primerjati s plezanjem C h ri stota Profita v Druju in v Problemih Alp, iz katerega so Francozi naredili dobra filma. Naj si dovoiim pripomniti, da helikopter bolj težko leta na višini 8000 metrov, da je tam atmosfera precej nestabilna, pa še oblaki so. Ker pa Frelih očitno še nl bil pod tako ogromno himalajsko steno, naj mu namignem, da je človek v taki steni tako rekoč neopazen. Morda bi šlo s kakšnim izredno močnim teleobjektivom in če bi naročili lepo vreme, pa še tedaj ne vem, če bi se videlo, ali ima plezalec na primer težave z dihanjem.
-	Kritik otita filmu tudi, da ne vsebuje nobene borbe, nobenega napora, nobene nevarnosti itd.
Ne vem, kaj si Frelih predstavlja pod pojmom »borba«. Tako soliranje je predvsem borba ali pa pogovor s seboj, z živci, ne pa nekakšno gladiatorstvo. Na filmu se tudi vidi, kako Česen pleza v ledu spoštljive naklonine. Pomnožimo te plezalne metre z, na primer, 1000 in... stopimo doma na prste in skušajmo tako vztrajati nekaj minut. Vse nam postane bolj ali manj jasno.
-	Tomo Česen v šotoru...
Frelih se čudi: zakaj v šotoru? Gospoda kritika bi vprašal, kaj on naredi, ko se vrne utrujen s sprehoda ali podobne aktivnosti. Verjetno mu kar prija, da se usede doma na fotelj ali stol. Nai bo potem tudi toliko prizanesljiv, da dovoli Česnu, da se vsede na razmajan stol v šotoru, ki je njegov najbližji in najbolj težko pričakovani dom, in da snemalec to posname. Tudi sam, ko sem prihajal z gore v Himalaji, sem težko čakal, da bi se čimprej kolikor toliko udobno zleknil v edinem domovanju - šotoru.
Narobe naj bi bilo tudi to, da se Česen »sprehodi« po melišču v bazno taborišče, medtem ko komentar pripoveduje o hudem peklu sestopa; pravi, da je slika prav smešno kontrastna s tekstom.
In to je krona vsega tega »pravega kritiškega dela«, »odgovornega početja« kritika Toneta Freliha. Tukaj se pokaže, da je to res njegov nepristranski pogled na film, saj je takoj jasno, da o gorništvu, alpinizmu ali le navadni hoji v hribe ne ve nič. Sestop ni samo sestop čez steno, treba je priti tudi v bazni tabor. Po vseh naravnih zakonih velja, da čim dalj hodimo, bolj smo utrujeni. Torej je bil Tomo Česen najbolj utrujen na koncu sestopa pri prihodu v bazni tabor Kakšen pekel se je dogajal v njem, ve samo on. In tega se ne dâ niti povedati, kaj šele posneti. Kako utrujen je bil »navzven- ob prihodu, pa smo lahko videli tudi na filmu. Tone Frelih pravi, naj v Himalajo hodijo avtorji, ki jim gore niso tuje. Popolnoma pravilno! Tudi sam sem enakega mnenja. Menim pa tudi, da bi moral biti kritik alpinističnega filma prav tako dobro »doma« v hribih in stenah kot avtor. Kritik za zborovsko glasbo še ni nujno, da se spozna na rock. Prav tako tudi ni nujno, da poznavalec filma napiše ustrezno kritiko za neki alpinistični film, če te športne zvrsti ne pozna dovolj. Da pa bi jo, me Tone Frelih ni prepričal
Urban Golob
Si ptotoski ffišsrtitam
Sfinga - vrhunski cilj nekega obdobja
V privatnem založništvu Mont je tik pred začetkom slovensko-j u go slovanske vojne kot prva izšla 366 strani debela druga, razširjena in dopolnjena izdaja knjige lastnika založbe Ante-ja Mahkote »Sfinga», ki se mu je konec leta 1979 tako mudilo s tem delom, ki mu ga je izdala Cankarjeva založba, da mu je proti koncu pošla koncentracija in je zadnji del nekoliko zvodenel. Zdaj je dopisal tri poglavja (Most, Trisul in Nagrobnik), zvišal napetost zadnjega dela in slovenska planinska literatura je dobila zanesljivo eno od svojih najboljših del. Sfinga je knjiga o junakih, ki jih skorajda ni več med nami: o veliki svetovni alpinistki Nadji Fajdiga, ki ji je delo posvečeno, o Marku Dularju, Barbki Lipovšek-Ščetinin, Alešu Ku-naverju, Cirilu Debeljaku-Cicu, Branku Pretnarju, Toniju Hiebelerju, Lionelu Terrayu, Dietru Machartu, Andreju Robiču in še kom. Pa tudi knjiga o junakih, ki so še med nami, predvsem o Ante ju M ah koti, vrhunskem alpinistu srednje generacije, ki je za nekaj časa vse drugo v življenju obesil na klin in samo plezal, največji del najtežje smeri tistega časa, ker je hotel biti najboljši in se preživljati z gorskim vodništvorn. Je tudi »nova knjiga iz starih časov«, kot jo je avtor predstavil na tiskovni konferenci v Ljubljani, »v kateri se je v resnici zgodilo vse, kar je v njej popisano, ie da se vsak dogodek ni zgodil natančno tisti čas, kot je postavljen v knjigo.«
To je Mahkota naredil namenoma: zaradi dramaturgije vsakega poglavja posebej, ki ga kot napeto zgodbo iz romantičnih časov še nepre-plezanih vseh slovenskih sten ne prebira samo alpinist ali prijatelj planinstva, ampak vsak Ijubi-460 telj napetega branja o dogajanjih v naravi To
je vešče napisana knjiga za vsakogar, ki ima rad gore in pustolovščine v njih. »Če v mladih ljudeh ni želje po pustolovščini,« piše avtor, »bo usahnila, bo odmrla vsaka civilizacija,« In odkrito priznava, kar je govoril že takrat in kar je bilo za tiste čase skoraj greh v alpinističnih vrstah: »Nisem romantični alpinist, marveč športnik, ki se poteguje za uspeti, za rekord.« Česa vsega Mahkota in njegova generacija niso plezali! Seveda so ogromno plezali že prej in tudi pozneje, vendar je imela komajda katera plezalska generacija pri nas tako veščega popisovalca, kot je Mahkota. Bralec skupaj z avtorjem in njegovimi so plezal ci ob branju doživlja zmagoslavja močnih mladeničev in mladenk, ki so jim uspevala dejanja, kakršna so do takrat komajda komu (ali pa v nekaterih primerih celo nikomur), trepetajo zanje, ko bežijo pred padajočim kamenjem, ledom, plazovi in neurji, in še dolgo premišljujejo, kakšna groza je morala biti takrat v steni, da se je Mahkotova soplezalka, vrh svetovnega ženskega alpinizma tistega časa. hotela že odvezati z vrvi in se pognati v globino, da bi bilo konec trpljenja. Knjiga nikakor ni malikovanje gorâ, niti ni pretirano povzdigovanje herojskih alpinistov in popisovanje njihovega trpljenja v mejnih situacijah ob nenadnih spremembah vremena. Toda z drugimi besedami je povedano prav to: v severno steno Matterhorna, na primer, si do takrat še nikoli ni drznila iti ženska - pa sta šla Fajdigova in Mahkota in jo preplezala kot edina naveza, ki je bila tiste dni v steni: nemška alpinista je takrat do smrti pobilo kamenje, italijanskega pa hudo ranilo. Menda je Mahkota, kot pravi nekje v knjigi, »tvegal in verjel, da se močnim in napadalnim ne more nič zgoditi«. Toda kjerkoli je Mahkota bil, kamorkoli se je odpravil plezat, od vsepovsod se je v mislih vračal v steno Triglava, s katero začenja in končuje knjigo, in v Sfingo, del te stene, ki ji je kakšno desetletje žele! poljubiti lice, prek katerega je na vsak način hotel splezati, dokler mu leta 1966 to ni uspelo (in soplezalcu Petru Ščetininu kajpada tudi). Med začetkom in koncem knjige pa so napete in vsaj deloma tudi duhovite zgodbe iz Dolomitov, Centralnih Alp, Kavkaza, Pamirja, Himalaje, Kilimandžara in Fudžijame (slednja je le omenjena), kjer je Mahkota puščal svoje smeri. Tudi začetki slovenskega himalajizma so nazorno prikazani v tej knjigi, saj je bil avtor član prve jugoslovanske odprave v to pogorje (na Trisule) ter poleg Aleša K u nave rja in Marjana Keršiča-Belača najuspešnejši plezalec odprave. Čeprav je Sfinga Anteja Mahkote romansiran del določenega obdobja slovenske alpinistične zgodovine, je iz njega mogoče natančno videti, kako so naši plezalci vseskozi »drug drugemu stali na ramah« in uspehov te generacije ne bi bilo brez dela prejšnjih slovenskih alpinističnih rodov Je pa vsekakor v tej knjigi popisan eden od slavnejših in uspešnih delov te zgodovine, ki je poleg vsega predstavljen tako. da bo »Sfinga« v zasebnih planinskih knjižnicah postavljena na častnem mestu. In bo vsak izvod prav gotovo večkrat prebran.
Marjan Raztresen
Trekinéki vodnik po Peruju
Prvi zvezek nove serije trekinških vodnikov, ki je začela izhajati pri go miški založbi Rother, predstavlja na 336 straneh formata 11x15 centimetrov izkušenemu popotniku in planincu večdnevne visokogorske ture in gorske vzpone v perujskih Andih, saj se Peru zadnji čas razvija v - za Nepaiom — eno izmed najpriljubljenejših trekinških in planinskih dežel. Samo v perujskem delu Andov, ki je z 8000 kilometri najdaljše enotno pogorje na svetu, je 56 šesttisočakov. Perujski Andi so na severu dežele sestavljeni iz treh verig Kordiljerov, zahodne Cordillere Negre, ledeniške Cordillere Blance z najvišjo goro Peruja Nevado Huasca-ran (6768 m) in komaj 4000 metrov visokim Amazonskim izvirnim gorovjem Cordillero Occidental. Severovzhodno od Lime se te tri verige združijo in se proti jugu razvejajo v dva kraka, med katerima se razprostira visoka planota (Altiplano) z jezerom Titicaca. Medtem ko se vzhodne Kordiijere iztekajo v Bolivijo, se zahodne Kordiljere nadaljujejo kot veriga z več kot 200 vulkani, od katerih doseže najvišji, Nevado Coropuna, višino 6425 metrov. Ko sledi takšni razporeditvi Kordiijere, opisuje avtor knjige Oskar E. Busch s praktičnega vidika (taborni prostori, pitna voda itd.) in z velikim poznavanjem krajev 56 tur po pustolovskih poteh, deloma po starih inkovskih stezah. Vse smeri so v knjigi pregledno razdeljene na dnevne etape, posebej pa so opisani vzponi na vrhove, ki so nekoliko iz smeri glavnih poti. Tukaj dobi gorski popotnik in treker nujno potrebno višino in tudi kondicijo, da bi se morebiti lahko lotil trde preizkušnje - vzpona na enega od enajstih v knjigi izbranih šesttisočakov, ki so vključeni v sisteme dnevnih etap. Poleg tega avtor opiše tudi vzpone in dostope na vse šesttisočake Peruja.
Pregledni indeks, seznam privlačnih slik (61 barvnih in dve črnobeli) in 12 preglednih kart vsakemu trekerju olajša načrtovanje poti, čeprav lahko vsakdo natančno ovrednoti pot na koncu koncev šele v Peruju.
Romanje na sveto goro Tibeta
Kailas, sveta gora Tibeta, ustreza v gorniškem smislu prepovedanemu drevesu v raju: tako lepa je, tako zelo bi se bilo vredno povzpeti nanjo (posebno še prek njene mogočne severne stene s 1500 višinskimi metri kombiniranega plezanja), vendar je po nepisanem pravilu nedostopna za vsak alpinistični podvig. Hinduisti, lamaistični budisti in še verniki drugih ver prihajajo pod njo na romanja, pod to goro, ki je podoba svetovne gore Meru, in sicer po možnosti nekega določenega dne, da bi na svojem naslednjem potovanju duše bili čim manj kaznovani za svoje grehe. Vendar si noben vernik ne bi drznil plezaje se približati 6675 metrov visokemu vrhu. Kot kaže, tega tabuja doslej v resnici še ni nihče podrl, Tudi Reinhold Messner je bil tam. da bi splezal na vrh, pa se mu ni posrečilo, kar se mu je na vseh osemtisoč-metrskih gorah: vrti je ostal neomadeževan.
O tej sveti gori pripoveduje knjiga Russela Johnsons in Kerry Moranove »Na romarski poti k sveti gori Tibeta«, ki je na 123 straneh besedila in s 116 fotografijami izšla pri münchenski založbi J, Berg. Pisateljica Moranova ter filmski človek in sociolog Johnson dajeta v tej knjigi na ogled izredno prepričljive in učinkovite fotografije, posnete z vseh strani Kailasa: fotografsko potovanje gre po poti romarjev. Besedila so kot popotniško poročilo in kot verski in kulturnozgodovinski pregled informativna, čeravno ni nujno, da bi z avtorjema delili duhovni pogled na stvar. Za gornika je lahko knjiga ne glede na morebitni nekoliko moden pogled na svet spodbuda za premišljevanje in za pridobitev novih izkušenj. Morebiti bo spodbudila k razmišljanju tudi prepoved plezanja na vrh: čemu naj bi človek pravzaprav pripiezal na vrh in imel vse pod svojimi nogami! Veliko je že to, da ti je dano gledati lepo goro, pred tem pa se pošteno potruditi, da bi prišel do njenega znožja.
dlftLOlSWiinxü Dimfe!
Tonetu Budinu v spomin
Lani 8. marca si je Toni Budin, Član PD iz Nove Gorice, zapisal v dnevnik naslednje vrstice: »Verjetno vrhov ne bom več iskal. V osemino-semdesetem letu naj ostanejo le spomini, ki pa so lepil« Vendar ga je letošnji avgust 89-letnega ponovno zvabil v pobočje Prisojnika in vleklo ga je navzgor k planikam. Potem pa jih ni več zagledal, kot si je vroče želel. Omahnil je na melišču južne poti na Prisojnik, drsel v globino in obležal nezavesten. Ostal je sam v skalah, kajti njegov spremljevalec Vidko je stekel po pomoč k Tičarjevemu domu: v bližini ni bilo nikogar.
Ko si se prebudil, Toni, iz nezavesti, in si okrog sebe zagledal le skale - ali si v daljavi prepozna! tebi dobro znane vrhove Mojstrovke, Bovškega Grintavca in še dalje Krna? (S tem upanjem se le tolažimo!) Kako čudno naključje je, da sta se tisto jutro odločila planinca iz Ilirske Bistrice Marja in Jože Iskra tik pod vrhom Prisojnika, da se predčasno vrneta navzdol in sta ob poti našla tvoj nahrbtniki Ustavila sta se ob njem, zaslišala stokanje in takoj bila pri tebi. Našla sta te napol sedečega, naslonjenega na roke. Gospa Marja je nato sama ostala pri tebi, dokler ni prišla pomoč. Pogovarjal si se z njo kljub bolečinam v hrbtenici in ranam na glavi. Povedal si ji, da si iz Mirna pri Gorici; na vsa njena vprašanja si odgovarjal.
Ekipa GRS iz Kranjske gore je prišla, kot se je zdelo, pravočasno. Tako dobri so bili s teboj! Dobil si transfuzijo in še zadnjikrat stisni! po navodilu svojo močno delavno pest. Skrbno so te nato spravili navzdol do Tičarjevega doma in naprej v jeseniško bolnišnico. Tudi tam si bil še buden: tvoje močno srce je še kljubovalo. Vendar je bil tvoj duh že pripravljen na večno pomlad, kot si se ti sam nekoč izrazil, in odšel
Zlato priznanje_
Člani vseh slovenskih alpinističnih odprav, ki so bili zadnjega pol desetletja v nepalski Himalaji, so se v Katmanduju, glavnem mestu države, gotovo ustavili pri Slovencu Sergeju Prešernu, ki so ga Združeni narodi poslali iz Londona, kjer je bil prej zaposlen, v Nepal za koordinatorja projektov, ki jih financira OZN. »Natančno enajst slovenskih odprav sem iz Katmanduja pospremil v himalajske gore,« nam je sredi letošnjega septembra dejal naš rojak med obiskom v svojem rojstnem mestu Ljubljani, ko mu je predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar v imenu krovne organizacije slovenskih planincev izročil zlati Častni znak PZS v zahvalo za pomoč predvsem pri premagovanju administrativnih zaprek v Nepalu.
si k Večnemu plačniku še isti dan - 8 avgusta ob 14.35. Izpolnila se ti je davna želja, da bi delal do konca.
Ljubil si delo in glasbo in nadvse si ljubil naše slovenske gore, ki si jih obiskoval dolga leta, včasih kot samohodec, zeio rad pa tudi v družbi prijateljev in zadnje čase tudi vnukov, ki si jih vse popeljal na Triglav. Čudovit pogled na vršace je bil vedno bogato plačilo za tvoje pridno delo v dolini, v Vipavski dolini. Tam v Mirnu te še kar čaka tvoj »latnik«, letos kot vedno obložen z grozdjem, čaka te tvoj obdelan vrt, ki si ga še na večer pred odhodom na Prisojrrik skrbno zali!. Čaka te rojstni dom na Bregu, ki si ga imel tako rad. Vsi te še kar Čakamo in si mislimo: kako lepo bi bilo, če bi nam še enkrat recitiral - tako čudovito, kot si znal - Slovensko pesem...	L M
In memoriam: Ivo Ott
Številni sorodniki, prijaleijki in znanci - planinci so se na karlovškem pokopališču Dubovac poslovili od preminulega in vsem dragega Iva Otta. Tako je odšel še zadnji iz »velike četverice« karlovškega planinstva, v kateri so bili prof. Zvonimir Keller, Zvonko Plevnik, Zlatko Satler in Ivo Ott.
Rodil se je leta 1914 v mestu ob štirih rekah, v Karlovcu, in že kot fant začel obiskovati kraje okoli mesta, tako Vinico. Vodenico, Gero, Žum-beračko goro, Martinščak, Gorski Kotar... Bil je pobudnik za gradnjo planinskega doma »Vodice« nad Sošicami, skupaj s prof, Zvoni-mirjem Kellerjem pa je trasiral in markiral Kar-lovško transverzalo »Po poteh 14, proletarske«, dolgo 72 kilometrov Takrat je bila to druga planinska transverzala na Hrvaškem. - Je avtor številnih planinskih in jamarskih reportaž in potopisov ter knjig, med katerimi sta pomembnejši »Karlovško planinstvo« ter »Žumberak in njegova okolica«. Vrsto let je bil tajnik PD Dubovac, načelnik markacijske sekcije, neumorni transverzalec, znan v vseh predelih drža-
ve in še marsikje po Evropi, Bil je znan kot planinec, ki si je brž oprtal nahrbtnik in šel na pot, ko je zvedel, da so kje »odprli« kakšno novo transverzalo.
Za Ivom, ki je umrl 15. januarja 1991, ostajajo članki, tudi v Naših planinah, zgodovinsko literarni prispevki o rojstnem mestu, nagrade, plakete, odličja, številne slike, ki jih je uokviril - in spomini na srečne dni, preživete z njim.
Dt Ante Starčevic
Priprave na stoletnico
PD Kamnik deluje že 98 let in se že pripravlja na stoletnico, ki jo bodo proslavljali leta 1993. Po številu članstva (lani je društvo štelo 3007 članov) je društvo na tretjem mestu v Sloveniji takoj za PD Velenje, ki ima le tri člane več. Kamniško društvo spada med redka PD, pri katerih se članstvo zadnji čas ni zmanjšalo. Vsekakor je zanimiv podatek, da je v občini Kamnik kar 11 odstotkov občanov včlanjenih v planinsko organizacijo.
PD Kamnik se aktivno vključuje v reševanje konkretnih ekoloških vprašanj. Tako na Kamniški koči na Kamniškem sedlu kot na Zoisovi koči na Kokrskem sedlu so vgradili naprave za izkoriščanje sončne energije, s katerimi so precejšen del energije za razsvetljavo pokrili iz sončnega vira.
Obnovljeni planinski koči
Dne 14. septembra letos so na slovesnosti odprli prenovljeno planinsko kočo na Grohatu pod Raduho, ki jo upravlja PD Mežica, teden dni pozneje, 21. septembra, pa Frischaufov dom na Okrešlju, ki ga upravlja PD Celje. Obe prenovi so redno spremljali člani Gospodarske komisije pri Planinski zvezi Slovenije, ki so si v začetku septembra, skoraj dobesedno tik pred otvoritvijo, ogledali skoraj do konca obnovljena objekta. Ocenili so, da sta obe društvi opravili veliko delo, za kar zaslužita vso pohvalo. Svetovati so, naj bi pri obeh kočah prostor za smeti uredili ločeno za organske odpadke in za druge vrste smeti, ki jih je treba odvažati v dolino (kovine, plastika, steklo). Zato je v kuhinji treba odpadke zbirati ločeno. Obiskovalci morajo vse smeti, ki so jih prinesli s seboj, razen papirja odnašati s seboj v dolino. Svetovali so tudi, naj bi ključ zimske sobe za obe koči shranjevali pri Bukovniku oziroma pri nekom v Logarski dolini, da bi bila možna kontrola obiskovalcev in da bi preprečili slabo vzdrževanje sobe. Poleg tega so svetovali še nekatere izboljšave, ki bodo prispevale k še prijetnejšemu počutju obiskovalcev. Kar zadeva Frischaufov dom, so posebej poudarili, da ima največje zasluge pri prenovi predsednik PD Celje Adi Vrečer, ki je bil vseskozi gonilna sila pri obnovitvenih delih.
Obnovljena Kopinškova pot_
Letošnjega julija je 14 planincev pod vodstvom Florjana Nunčiča iz Celja temeljito obnovilo
znamenito grebensko pot na najvišjo goro vzhodnega dela osrednjih Kamniških in Savinjskih Aip Ojstrico (2349m). Denar za ta dokaj velik poseg so daii Planinska zveza Slovenije, Savinjski meddruštveni odbor planinskih društev in njegova območna skupina za pota ter Zavarovalnica Triglav - enota Celje. Razmeroma zahtevno pot nad Robanovim kotom in Logarsko dolino, ki jo je leta 1940 zgradil znani celjski planinski in turistični delavec Andrej Kopinšek-Andrino, so popravili med 15. in 21. julijem letos. Dve ekipi s po sedem ljudmi sta trdo delali vse dni, saj helikopterja za prevoz iz znanih razlogov ni bilo mogoče dobiti, zato je bilo treba ves material s 40-ki log rams k im agregatom vred s tovorno žičnico pripeljati na Kle-menškovo planino, nato pa na hrbtih znositi pod steno in v steno skoraj do vrha gore. Tako bo zdaj varna ta pot, ki jo avtor planinskega vodnika Peter Ficko odsvetuje vrtoglavim, a zelo priporoča izkušenim planincem.
Miroslav Žolnir
40 let PD Žiri
Planinsko društvo Žiri je lani slavilo 40-letnico delovanja. V počastitev tega jubileja so izvedli več aktivnosti; med drugim so v telovadnici osnovne šole postavili umetno plezalno steno, pripravili fotografsko razstavo, na Radiu Ziri je bilo planinsko društvo predstavljeno z daljšo oddajo, učenci od 1. do 8, razreda pa so napisali ali narisali 180 spisov in risb. Omembe je vredno, da se krepijo vezi med planinskim društvom in osnovno šolo, kar se vidi v večjem zanimanju otrok za dejavnosti in akcije PD. Na petih izletih v gore je bilo 196 učencev, planinsko šolo je obiskovalo 17, plezalni krožek v šoli pa 25 učencev. To je bilo med drugim slišati na letošnjem občnem zboru v lovski koči na Javorču, na katerem je bilo 148 članov. Izvolili so nove organe, Janeza Primožiča pa za novega predsednika.
Planinska predavanja
Od letošnjega novega leta so vsak četrtek z začetkom ob 20. uri v prostorih Hrvaškega planinskega društva Dubovac na Strossmayer-jevem trgu 2 v Karlovcu planinska predavanja, ki jih spremljajo ban/ni diapozitivi ali filmi. Predavatelji so društveni člani, obiskovalci pa uživajo v lepih planinskih motivih in hkrati obnavljajo znanja iz prve pomoči, planinske prehrane in ekologije ter se kaj naučijo o nalezljivih in zajedalskih boleznih in o tem, kako se nudi prva pomoč pri pikih kač in žuželk. Ante stattević
Zahvala za pomoč
Dne 5, avgusta letos sem na poti prek Prisojnika do Pogačnikovega doma pri izviru Mlinarice doživel tragičen dogodek: prijatelja in planinskega tovariša je popoldne zadela srčna kap. Po tem tragičnem dogodku bi se rad javno zahvalil za nesebično pomoč planincem, ki so mi v trenutku žalosti pomagali, med njimi Zvonku
Pristavcu iz Maribora, oskrbniku v Pogačniko-vem domu, za hitro posredovanje. Še posebna zahvala velja Gorski reševalni službi iz Bovca in njenim požrtvovalnim članom, ki so prijatelja karseda skrbno spravili v dolino in mi nudili vso pomoč in uteho v tistih težkih trenutkih. V imenu družne Marčič iz Maribora in v svojem imenu vsem še enkrat iskrena hvala. Boio plav(;ak
Šlantetova 26, Maribor
Urejeno zavetišče v Račji vasi
Na Istrski planinski poti (IPP) je v Račji vasi skupina petih planincev - članov Hrvaškega planinskega društva Željezničar iz Zagreba uredila planinsko zavetišče, last tega društva. Po dogovoru z lastnikom hiše Stjepanom Živkovi-čem je ta skupina planincev od 16. do 18. avgusta uredila jedilnico in eno dvoposteljno sobo, da bi bilo vse popolnoma v skladu s higienskimi predpisi. Tako bodo lahko planinci, predvsem iz Hrvaške in Slovenije, ki najpogosteje hodijo po tej planinski poti, pa tudi iz Italije, saj so tudi ti kar precej pogosti gostje, lahko udobneje prenočevali in obedovali v prijetnejšem okolju.	Josip Sakoman
Mati oglasi_
Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije prodaja stare številke Planinskega vestnika, ki jih je pri zbiralni akciji za svojo knjižnico v Vzgojnoizobraževatnem centru Bavšica zbrala v dvojniku.
Po ceni 10 DEM za letnik prodamo naslednje letnike Planinskega vestnika: 1927,1928,1929, 1930, 1931, 1935, 1936, 1951, 1952, 1953 in 1954. Brezplačno oddamo 16 nepopolnih letnikov, in sicer 1926, 1933, 1940, 1941, 1942, 1946, 1947, 1948, 1949, 1950, 1952, 1971, 1974, 1975, 1976 in 1977 Će želite s temi manjkajočimi številkami izpopolniti svojo planinsko knjižnico, nas pokličite na telefon 061/312553 ali 315493. Mladinska komisija pri PZS je v nekaj letih zbrala že lepo število letnikov PV, manjkajo pa nam še letniki od 1895 do 1923, za katere se priporočamo pri bralcih, ki bi se jim bili pripravljeni odpovedati.
Hrvatski športski muzej iz Zagreba (Ilica 7/I) prosi slovenske planince, ki imajo stare letnike in številke Planinskega vestnika, pa jih ne potrebujejo več, naj jih odstopijo muzeju, ki mu manjkajo letniki od 1895 do 1944 ter naslednje posamezne Številke: 1976/4, 7,1977/7,1984/8. 1986/4 in 1989/2, 3, 6, 7, 8. Kompletne letnike je muzej pripravljen tudi odkupiti. Ponudniki naj se oglasijo na telefon 041/423900, da bi uslužbenci muzeja prišli po revije.
Gospa Kosirnik, ki jo je mogoče dobiti na telefonski številki 061/222916, proda Planinski vestnik letnika 1932 in 1933.
SEZNAM IN CENE PLANINSKIH EDICIJ
Koledarji	Cene v 'lr<i'; r
Sretno v gorah 1992	140
Slovenija 8000	250
Zemljevidi
Gorski Kotar- 1 : 100000 (1, izd 1990)	100
Km s Kobaridom - 1125000 (1, lid. 1930)	100
Stol in SegunjSčica - - 1:25000 [t. izd. 1990)	100
Trents-1:25000(1. lat- 19»)	™
Okolica Ljubljane - 1:50000 (1. izd. 1990)	100
Kranjska gora 2 okolico - 1:25000 (1. izd. 1990)	100
Rogaška Slatina z Botem in Donaiko goro - 1 25 000	(1989) 100
Julijske Alpe - Bohinj - 1:20000 (B. izd. 1990)	100
Julijske Alpe - Triglav - 1:20000 (5. izd. 1990)	100
Grintovci - 1 '25000 ft. Izd. 1987)	100
Julijske Alpe - vzhodni del - 1 :50 000 (8. izd, 1989)	100
Julijske Alpe - zahodni del - 1:50 000 (8. izd. 1990)	100
Triglavski narodni park - 1:60 000 (5. izd.)	100
Karavanke - osrednji del in Grintovci (3, izO. (988)	100
Kamniške m Savinjska Alpe z Obirjem in Peco - 1 :50000 (6. izd. 1990)	100
Pohorje - vztiodni del - 1:50 000 (2. izd.)	v pripravi
Pohorje - zahodni del - 1 ;50000 (4. Izd. 1990)	1OO
Posavsko hribovje - 1:100000 (1. izd, 1936)	100
Škofjeloško hribovje - 1 40000 (3. izd. 19881	100
Stori« In košuta - 1:25000 (1. izd 1983)	100
Gorenjska - Bled. Bohinj, Kranjska gora - 1 :50 000 (2.	izd. 1986) 100
Peš pot E8 - YU - zamjsvidi - 1 :SODOO	100
Slovenska obala in zaledje - 1:50000 [3, izd. 1989)	100
Istra - 1 :100000 (1. izd. 1990)	100
Pomurja - 1:75000 (1. Izd. 19»!	100
Bovec z okolico - 1 :25000 (4. izd. 19661	100
Vodniki
Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji (Dobnik, 1.	izd. 1989) 300
Slovenske planinske kofie (RapoSa, 1. izd. 1990)	115
Kamniške In Savinjske Alpe	v pripravi
Julijske Alpe	v pripravi
Karavanke (Ktinar, 2. izd. 1963)	200
Vodnik po Zasavskem hribovju (Pergar, 1. Izd. 1978)	20O
Po gorah severovzhodne Slovenije (Ficko, 1. izd. 1980)	200
Turni smuki (Črnivec-Praček, 2. izd. 1985)	300
Triglavski narodni park (Fabjan, 1. Izd. 1985)	300
Planine Hrvatske (Poljak, 3. izd. 1986)	200
Vodniki in dnevniki po	veznih poteh
Vodnik po Slovenski planinski poti (6. izd. 1988 )	200
Dnevnik po Slovenski planinski poti (1990)	60
Ctglarjeva pot od Dreve do Jadrana E-6 vu. skice (1984)	50
E7 - evropska peš pot od Sotle do Soče (3. izd 1908)	50
Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov NOB Slovenije	(1. izd. 1980) 100
Dnevnik po transverzali kurirjev In vezistov MOB Slovenije	30
Laška planinska pot (5. izd. 1973)	40
Ljubljanska mladinska pot (1. izd. 1964)	40
Koroška planinska mladinska transverzala	40
Kamniška planinska pot (1983)	50
Vodnik in dnevnik po planinski poti XIV. divizije (1964)	50
Vodnik in dnevnik Trdinove poti	100
Kajakaški vodnitek po slovenskih rekah (1966)	150
Jszerska planinska pot - 90 let Češke koče (2. tzd. 19ÖO)	50
Alpinistični vodniki
Gomiška pot iz Planice na Pokljuko - PP (1989)	60
Kamniške in Savinjske Alpe - Logarska dolina, Matkov	kot -
Peti (Golnar, 1982)	120
Kamniška Bistrica - zahodni del (Golnar, 1988)	120
Kotofnlk (Beđrae-Simonćit 1989)	30
Lućka Bela - Robanov kot	120
Tri Cine (Miheltč 1967)	120
Vodniki v tujih jezikih in	večjezične izdaje cens v dinarjih
39 in pol (Pavle Kozjak)	220
Die Slowenische Berg-Transverzaie (2. Izd. 1979)	150
Triglav - ein kurzer Fiihrer (1980)	100
How to climb Triglav (2. izd.)	100
Triglavski narodni park - štirijeziOna brošura (1983)	80
Kamniške Alpe - Ravenska Kotna - Kletterführer (1977)	150
Pot prijateljstva treh dežel (trijezični vodnik)	100
Zaščitena obmotja (treh dežel) - Naturschutzgebiets - Zone Protette (1961)	200 Slovartek za planince (tridelni, trijezitni) - Wörterbuch
464 für Bergsteiger - Vocabolario per alpinisti (1986)	200
Vzgojna literatura
Planinska šola (2. izd 1983)	80
Planinski dnevnik (s častnim kodeksom, 1982)	50
Planinski vodnik (1983)	100
Hoja In plezanje v gorah (Mihelič-Skarja, 3. izd. 1984)	150
Nevarnosti v gorah (Segula 1979) Sneg. led, plazovi (Segula 1986)	100
	100
Pozor, plaz (1980)	20
Narava v gorskem svetu (Selan, 2. izd. 1982)	100
Zavarovane rastline (Skobeme, 2. izd. 1990)	80
Triglavski narodni park (Skobeme)	IIS
Oris zgodovine planinstva (Strojin, 2, izd. 1978)	80
Navodila za oskrbo In označevanje planinskih poli (1982)	60
Trije TominSki planinci (Strojin, 1981)	80
Dr. Henrik Turna (Strojin, 1976)	30
Planinarstvo 1 alpinizam (Smerke, 19B9)	200
Prehrana v gorah (2. izd.)	v pripravi
Vremenoslovje za planince (2. Izd )	v pripravi
Podhladitev, omrzli ne in druge poškodbe zaradi mraza (1990)	150
Druge edicije
Tomo Česen - SAM Anie Mahkota - SFINGA Dnevnik ppronlr-planrnec (1980} Igre (19B1) Planinska pesmarica Razgled s Triglava (1978) Razglednice s Triglava
Dasei let šole za gorske vodnike v Nepalu (1990) Trikotnik (KompreJ. 1966)
Našitki in nalepke
Planinska zveza Slovenije - našitek Pleninska zveza Slovenije - nalepka GS - našitek Gorske straže
Značke
Triglav - 100 (al - lipov list PZS - 90 let SPD PD Ljubljana matica - 90 1st Savinjska podružnica SPD - 90 let
Drugo blago
Razglednice Triglav - samostojna Slovenija 1991
Vpisna knjige za vrbove
Vpisna knjiga za planinska postojanke
Članske izkaznice
Izkaznice gorske straže - GS
Članski karton
Nakaznica za prenočišče (1990) Trikoma ruta za prvo pomoč Priznanja P D
Popust ob nakupu
Pri nakupu 5 ali več izvodov enakih planinskih edicij, ki jih je izdala ali odkupila PZS po lastni ceni, priznamo 16% popusta. Kupovanje ali naročanje več kot pet izvodov je možno v pisarni PZS. Ljubljana, Dvoržakova 9, v ponedeljek od 14. do 19. ure ali od torka do petka od a. do 14. ure.
Maloprodaja je ludi v pisarni Planinskega društva Ljgbljana-matlca, Miklošičeva 17, v večjih knjigarnah, na sedežih planinskih društev in v planinskih kočah po vsej Sloveniji, kjer je mofno dobiti rudi drugo gradivo o posameznih gorskih območjih. Cene veljajo od 1. 10. 1990,
Informacije
Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9. 61000 Ljubljana, telefon (061) 312553 all 315493.
850 900 30 80 80 20 10 100 80
20 10 20
60 20 20 20
15
300 400 15 IS 3 50 50 50
tek!
Ljubljanske mlekarne ©
_
0
cil
C
1
I
o
C p
(i ■o
ZA VSAKEGA NEKAJ!
IH
'RADAR