 
Revus
Journal for Constitutional Theory and Philosophy of
Law / Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava 
15 | 2011
Zakonoslovje
Zakonoslovje
Nov nauk za zakonodajno delovanje
Legisprudence as a New Theory of Legislation, Ratio Juris 19 | 2006.
Luc J. Wintgens
Translator: Andrej Kristan
Electronic version
URL: http://journals.openedition.org/revus/2006
DOI: 10.4000/revus.2006
ISSN: 1855-7112
Publisher
Klub Revus
Printed version
Date of publication: 10 juin 2011
Number of pages: 13-41
ISSN: 1581-7652
 
Electronic reference
Luc J. Wintgens, « Zakonoslovje », Revus [Spletna izdaja], 15 | 2011, Datum spletne objave: 10 juin
2013, ogled: 01 mai 2019. URL : http://journals.openedition.org/revus/2006  ; DOI : 10.4000/
revus.2006 
All rights reserved
www.revus.eu R
ev
us
ov
 k
an
on
Luc J. Wintgens
Zakonoslovje
Nov nauk za zakonodajno delovanje
Ključne besede:  zakonodajalec, svoboda, družbena pogodba 
(zastopniška in menjalna razlaga d. p.), zakonodrštvo 
ali legalizem (togo in prožno z.), zakonoslovna 
načela, skladnost (štiri stopnje s.), Hobbes, Rousseau
14
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
Luc J. Wintgens (Schoten, 1959) 
se je izobraževal v Leuvenu, Parizu 
in Yaleu, doktoriral pa je iz prava in 
iz ilozoije. Več let je predaval zako-
noslovje in zgodovino pravne ilozo-
ije na Evropski akademiji za teori-
jo prava v Bruslju. Bil je asistent na 
Yaleu ter kasneje še profesor in dekan 
Katoliške univerze v Bruslju v lam-
sko govorečem delu mesta. 
Je ustanovitelj in bil je prvi ure-
dnik mednarodne znanstvene pravne 
revije Legisprudence (Hart Publishing, 
Oxford), ki izhaja od leta 2007. Uredil 
je več pravoslovnih zbornikov in na-
pisal nekaj knjig. Tako kot zadnja: 
Legisprudence. Practical Reason in 
Legislation (Ashgate, pred izidom 
v letu 2012), v večini svojih knjig 
obravnava temeljna zakonoslovna 
vprašanja, ob tem pa razvija izviren in 
opazno prodoren normativni nauk za 
delovanje zakonodajne veje oblasti v 
sodobnih družbah. 
Razprava, ki jo tu v slovenščini 
(prev. Andrej Kristan) objavljamo v 
Revusovem kanonu, okvirno prika-
zuje pomemben del tega zakonoslov-
nega nauka. Najprej je bila razprava 
objavljena v francoščini (Archives 
de philosophie du droit (2005) 49, 
93–113) in angleščini (Ratio Juris 
(marec 2006) 19(1), 1–25), kasneje 
pa še v nekaj drugih jezikih. Avtor v 
njej razvije t. im. menjalno razlago 
družbene pogodbe, po kateri mora 
biti vsako zakonodajalčevo ravnanje 
izrecno utemeljeno. Utemeljenost 
nekega zakonodajnega dejanja ali 
ukrepa (kot storitvenega ravnanja) 
– pa tudi utemeljenost opustitvenih 
ravnanj, ki se kažejo tako v odso-
tnosti zakonske ureditve nekaterih 
področij kot v ohranjanju obstoječih 
zakonov v nespremenjeni obliki –, je 
ob vsakem času odvisna od tega, kako 
obravnavani ukrep ali opustitev upo-
števa štiri zakonoslovna načela. To so 
načelo nadomestnosti, načelo nor-
mativne gostote, načelo začasnosti in 
načelo skladnosti. Zahteve, ki jih za-
konodajalcu nalaga zadnje od teh na-
čel, se razčlenjujejo v štirih stopnjah 
skladnosti. Ob tem, da prvo od teh 
stopenj  (skladnost0) opredeljuje skla-
dnost v najstrožjem smislu sočasne 
stanovitnosti, druge pa si v tem po-
gledu sledijo v na nek način pojema-
jočem redu, je posebnega uvodnega 
poudarka vreden še en vidik: zadnjo 
stopnjo (skladnost3) značilno oprede-
ljuje tudi to, da mora zaobjeti celoten 
pravni sistem in ne le nekih ožjih za-
ključenih odsekov tega sistema (kot 
skladnost2), časovne verige odločitev 
v podobnih primerih (kot skladnost1) 
ali zgolj osnovnih enot govora (kot 
skladnost0).
Gre za eno tistih temeljnih bese-
dil, ki v zadnjih nekaj letih končno 
odpirajo razpravo o za naš kulturno-
-civilizacijski svet perečem vprašanju 
preverljivih, razumskih meril kakovo-
sti zakonodajnega delovanja. Kot edi-
no tako besedilo v slovenščini je zato 
nepogrešljivo branje za vse poslance, 
vse člane zakonodajno-pravnih služb 
in vse študente prava, politologije in 
politične ilozoije; nenazadnje pa tudi 
za najvišje sodnike. Zakonodajalec 
namreč zdaj postaja ob političnem še 
pravno vezani igralec.
15
revija za evropsko ustavnost
(2011) 15
www.revus.eu
revus (2011) 15, 13–41
Luc J. Wintgens
Zakonoslovje
Nov nauk za zakonodajno delovanje
Kot bom utrjeval v tej razpravi, je ločevanje prava in politike – ki je bilo do 
nedavna v pravni misli prevladujoče – zakonodajno delovanje izključilo iz polja 
pravnega raziskovanja. Dolgo je namreč veljalo, da je to del politike, zato pa 
pozornosti pravnega nauka nevredno.1 Še danes se z njim najprej in predvsem 
zato ukvarjajo politologi.
To priznamo vsi: pravo je zakoreninjeno v politiki. — Vendar naj bi se naprej 
razvijalo od nje neodvisno, odrezano od svojih korenin. Temu pritrjuje dejstvo, 
da ima pravo – kljub raznovrstnosti posamičnih pristopov – svoj način preu-
čevanja ali svojo metodo; poznamo jo kot »pravno dogmatiko«, splošneje pa jo 
imenujemo tudi kot »pravni nauk«. Kljub temu, da ima pravo torej svoj način 
preučevanja, pa se njegovo zakonsko ustvarjanje ne pojavlja na zaslonih pra-
voslovcev. Skupaj z grajo takšnega stanja bo predmet mojega prispevka ravno 
vprašanje, zakaj je temu tako.
Tole je osrednja trditev razprave: razlog za ločitev prava od politike je poli-
tične narave. Natančneje, omenjeno ločitev se izvaja zaradi spoznavoslovnih ali 
epistemoloških skrbi, posledično pa se prikrivajo politične izbire in odločitve. 
Omenjene skrbi so namreč porodile razumevanje, da so naše vrednote (tj. in 
moralne in politične vrednote) osnovane na tako rekoč nepristranski podlagi, 
takšno razumevanje pa preprečuje oblikovanje razumskega nauka za zakono-
dajno delovanje.2
1 Jeremy Waldron, Law and Disagreement, Oxford, Oxford University Press, 1999, 2 in nasl.
2 V tem pogledu se razhajam z Jeremyjem Waldronom, ki pravi takole: »Zakonodajno delovanje 
slikamo v teh jeznih tonih [sklepanje poslov, konjske kupčije, daj-dam ipd.] zato, da bi zamisel o 
presoji ustavnosti [zakonov] prikazali kot verodostojno.« Jeremy Waldron, he Dignity of Legisla-
tion, Cambridge, Cambridge University Press, 1999, 2. Waldronova trditev je morda pravilna za 
ameriški pravni sistem, kjer ustavnosodna presoja obstaja kljub razširjeni graji. Nepravilna pa je 
ta trditev v pogledu na celinske pravne sisteme, v katerih ustavnosodne presoje bodisi do nedavna 
ni bilo (tak primer je Belgija) ali pa ta sploh ne obstaja (na Nizozemskem, npr.). Zato je treba 
razloge za odsotnost nauka za zakonodajno delovanje ali manko zanimanja zanj iskati drugje.
16
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
1 DRUŽBENA POGODBA IN TRI OSI NOVOVEŠKE 
FILOZOFIJE
Pri oblikovanju zakonoslovja kot razumskega nauka za zakonodajno delova-
nje izhajam iz razmisleka o ureditvi političnega prostora od novega veka naprej. 
Osnovno ogrodje daje tej ureditvi družbena pogodba kot voljno dejanje posa-
meznikov. Ti s sklenitvijo pogodbe ustanovijo suverena, ki ima moč odločati v 
zadevah praktičnega uma. On predpisuje dopustnost človeških ravnanj.
Ustanovitev suverena je oprta na razmišljanja o svobodi, na katere vplivajo 
tri glavne osi novoveškega ilozofskega načrta: (i) spoznavoslovna ali epistemo-
loška os, katere posledica je ilozoija, ki jo prežemajo vprašanja o védenju kot 
resniconosnem spoznanju; (ii) politična os, ki vodi v izgradnjo države; in (iii) 
moralna os, ki se v glavnem osredinja okrog posameznikove svobode.
Prvo izhodišče vseh novoveških razmišljanj je enako. Tako pri Hobbesu ka-
kor pri Rousseauju je to brezmejna svoboda. 
Po Hobbesu naravno pravo vsakomur dopušča, da ravna povsem svobodno. 
Vsakomur daje pravico do vsega; dolžnosti, ki jih sicer nekaj najdemo tudi v 
naravnem pravu, pa so v naravnem stanju vse neizvršljive. Razlog za to misel 
najdemo v Hobbesovem nominalističnem spoznavoslovju: v skladu s tem so 
pojmi (ti so brez ontološke vrednosti) odvisni le od človekovih opredelitev. Ker 
pojme opredeljujemo vsak zase, sledeč lastnim predsodkom ali uvidom, pa so 
zakoni narave torej neizvršljivi. Pojmi, skratka, res obstajajo, a so pomensko 
votli. Samo nek suveren lahko zavezujoče opredeli njihovo pomensko vsebino. 
Vse dokler tega ni, pa imamo vojno vseh proti vsem.
Pri Rousseauju najdemo podobno, le malo drugačno trditev. Zanj je človek 
rojen v svobodi, a je hkrati vsepovsod vklenjen, vsepovsod je v verigah. Čeprav 
je nauk Rousseauja predvsem ekonomskega značaja, pa se Hobbesovemu nau-
ku vendar pridružuje v tem, da sklenitev družbene pogodbe razume kot nujni 
pogoj za to, da se ubranimo pred nevarnostmi vojne.
Iz povedanega lahko ugotovimo, da oba svobodo obravnavata najprej kot 
politično vprašanje: svobodo se predvsem izvršuje v političnem prostoru, soo-
blikovanem z voljo vsakega posameznika.
Svoboda kot moralno vprašanje oba misleca izpostavljata šele na drugem 
mestu. Posameznikovi svobodi kot zmožnosti, da medsebojna družbena ravna-
nja ureja na podlagi lastnih moralnih uvidov in sodb, se posvečata veliko bolj 
obrobno kot politični različici svobode (tj. svobodi v okvirih zakona).
Tako dobiva ureditev političnega prostora prednost pred neko prvotno obli-
ko družbenega samoupravljanja, v katerega ne Hobbes niti Rousseau nista ni-
koli prav verjela. Dokler suveren nekega vprašanja ne uredi, posamezniki seve-
da lahko ravnajo, kot jim je drago. A suveren lahko poseže v njihova ravnanja, 
čim presodi, da bi bilo iz vidika namenov njegovega položaja to lahko koristno.
17
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
Ob političnem in moralnem pogledu na svobodo je nauk o družbeni pogod-
bi končno in predvsem oblikovala tretja, tj. spoznavoslovna os. Najbolj opazno 
je to os zaznamoval Descartes.
Sicer drugače kot Descartes, sta Hobbes in Rousseau svobodo razumela kot 
težavo. Medtem ko je bil Descartes prepričan, da se bo morála prej ko slej pred 
nami razgrnila kot razumski sistem, sta Hobbes in Rousseau menila, da to ni 
mogoče. Čeprav bi lahko rekli, da sta torej stvarnejša od svojega predhodnika, 
pa sta tudi onadva privzela njegov temeljni uvid, ki vodi v prežemanje ilozoije 
– in posebej praktične ilozoije – s spoznavoslovnimi skrbmi o tem, kako priti 
do védnosti ali resniconosnega (spo)znanja.
Filozofska resnica ima po Descartesu nalogo, da nam v vprašanjih praktične 
ilozoije daje gotovost. Tiste misli, ki imajo enako jasnost in razločnost kakor 
cogito, se lahko po njegovem mnenju logično povezujejo tako s slednjim kakor 
med seboj. To po eni strani pomeni, da je resnico mogoče (s)poznati – z razu-
mom. Po drugi strani pa, da moramo kot nerazumno odriniti vse tisto, česar ni 
mogoče logično ali izkustveno dokazati.3
To (spoznavoslovno) stališče je v znanstvenem mišljenju pustilo plodno 
sled, na drugi strani pa je močno skrčilo delokrog praktičnega uma. Vrednot in 
ciljev ali smotrov našega ravnanja namreč ni mogoče dokazati ne z logiko ne z 
izkustvi; in zato za vrednote in cilje ali smotre ne moremo trditi, da so razum-
sko utemeljeni. Posledice so bile občutne skoraj tri stoletja, sam pogled pa se je 
ohranil vse do logičnega pozitivizma in vključno v njem.
Hobbes in Rousseau oba uporabljata opisano Descartesovo metodo pri raz-
lagi družbene pogodbe (kot smo videli, ta metoda pretvarja mišljenje v resnico-
nosno (spo)znanje oz. védenje). Z njo skušata rešiti iz individualizma izvirajoči 
problem političnega združevanja, ilozoijo pa ob tem tako rekoč »prežemata s 
spoznavoslovnimi skrbmi«.
Družbena pogodba je zato pri obeh opojmovana kot resnična miselna pred-
stava. To, da je resnična, tu pomeni, da posamezniki ob uporabi svojega razuma 
ne morejo ne priti do spoznanja (ali védenja), da je pristop k pogodbi bolšji 
od obstoja v naravnem stanju. Razlog v prid pogodbi je torej – kakor bi rekel 
Joseph Raz – izključni razlog (tj. eden takšnih, ki ostale izključuje).4 Razumeti 
je mogoče, da se Hobbes pri tem oslanja na utilitaristično različico razumskosti, 
pri Rousseauju pa je ta veliko bolj izčiščena: po Rousseauju nas do družbene 
pogodbe (ali do pripoznanja »resničnih načel javnega prava«, kot on pogodbo 
opredeli) neizogibno vodi razum sam.
3 Chaïm Perelman in Lucie Olbrecht-Tyteca, Traité de l’argumentation. La nouvelle rhétorique, 
Bruselj, Editions de l’Université de Bruxelles, 1976, 2–5.
4 Joseph Raz, Practical Reason and Norms, Princeton (NJ), Princeton University Press, 1990.
18
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
Kljub razlikam imata obe različici pogodbe isto posledico: pravila, ki jih po-
stavi suveren, so moralno resnična. Po Hobbesu so takšna pravila izraz zakonov 
narave –  in ker so ti zakoni zapovedi Boga, seveda pomenijo edino resnično 
moralo.5 Po Rousseauju so pravila, ki jih postavi suveren, resnična zato, ker no-
ben zakon že kot tak ne more biti nepravičen.6
Logika obeh različic družbene pogodbe je tako rekoč nezmotljiva. Iz resnič-
nosti temelja oz. premis, tj. iz resničnosti družbene pogodbe, je mogoče logično 
izpeljati  resničnost oz. resniconosnost tega, kar v njej temelji – to pa so zakoni.
2 ZAKONODRŠTVO
Do tu strnjeni pregled nam omogoča, da se lotimo razčlenjevanja glavnih 
značilnosti tistega vzorca pravnega mišljenja, ki je prevladovalo vse od 17. stole-
tja do sredine prejšnjega. Navadno se ga označuje kot »zakonodrštvo« ali »lega-
lizem«. Kot poudarja Judith Shklar, je po zakonodrškem pojmovanju normativ-
no tisto ravnanje, ki se drži zakonov oz. pravil.7 Zénon Bankowski opredelitev 
dopolnjuje z dostavkom, da je nepomembno, od kod pravila izvirajo.8 Šteje se, 
da je pravo »pač pred nami«.  
Iz njegovega dodatka jasno izhaja eno od stališč, ki jih zakonodrštvo deli 
tako s pozitivizmom kakor z naravnopravnim naukom: pravo prenaša resnič-
nost, pravo resničnost predstavlja. Za naravnopravni nauk je to stališče očitno, 
saj po njem pravo narekuje nadizkustvena vsebinska norma, ki jo suveren s 
postavljenim pravom le poustvarja ali odslikuje. Manj očitno se ta prenašal-
nost ali reprezentacionalizem kaže v pozitivizmu. Kot zapoved suverena pravo 
ni nič drugega kakor njegova odločitev. Ta odločitev pa je vendarle resnico-
nosna (kot trdita oba – Hobbes in Rousseau), saj ima svoj temelj v družbeni 
pogodbi. Pravila so resniconosna, ker so izpeljana iz pogodbe, ki je resnična. 
Resniconosnost zakonov je torej posledica ilozoije, v kateri je močno prisotna 
sled spoznavoslovnega mišljenja in skrbi. 
5 homas Hobbes, Leviathan or the Matter, Form, and Power of a Commonwealth, Ecclesiastical 
and Civil; ponatisnjeno v William Moleworth (ur.), he English Works of homas Hobbes of 
Malmesbury, III. zvezek, Aalen, Scientia Verlag, 1966, 147.
6 Jean-Jacques Rousseau, Du contrat social (1762); v slov. prevodu Maksa Veselka: Družbe-
na pogodba, Ljubljana, Krtina (Temeljna dela), 2001. Navajano po Jean-Jacques Rousseau, 
Œuvres complètes, III. zvezek, Pariz, Gallimard, 1964, 379. 
7 Judith N. Shklar, Legalism. Law, Morals and Political Trials, Cambridge (MA), Harvard Uni-
versity Press, 1964, 1.
8 Zénon Bankowski, Don’t hink About It: Legalism and Legality, v Mikael M. Karlsson, Ólafur 
Páll Jónsson & Eyja Margrét Brynjarsdottir (ur.), Law, Justice and the State: Studies in Justice, 
Democracy, Nationality, National States, and Supra-National States from the Standpoints of 
Legal heory, Social Philosophy, and Social Science, Berlin, Dunker & Humblot, 1993, 45–57.
19
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
Mesto prenašalnosti, ki tem naukom daje metaizično podlago, dodatno po-
udarjajo še druge štiri značilnosti zakonodrštva. Prvič: ker nam zakoni prina-
šajo resniconosna normodajna določila, moramo tem določilom pripisati tudi 
trajnost oz. brezčasnost. Če bi določila ne bila trajna, bi namreč ne mogla pre-
našati resnice, saj je resnica večna.
Drugič: ker so zakoni resniconosni, njihovi vsebini ne moremo nasproto-
vati, ne moremo je prevpraševati. To pa pomeni, da spornost vrednot, smotrov 
in ciljev ostane prikrita. Če so namreč pravila resniconosna, potem so moralno 
pravilni tudi njihovi vrednote, smotri in cilji. Zakone se zato obravnava le kot 
sredstvo njihovega uresničevanja oz. doseganja (in ne kot stvar izbire, ki bi jo 
bilo treba utemeljiti). Ta vidik zakonodrštva lahko poimenujemo kot prikrito 
sredstvenost ali prikriti instrumentalizem.
Tretjič: iz sklenitve družbene pogodbe izhaja, da vsako normodajno dolo-
čilo suverena ipso facto pretehta nad vsakim drugim določilom, ki se ponaša 
z domnevno normodajno vrednostjo. Z zaslona normodajnih določil so tako 
odstranjene posameznikove moralne sodbe, kaj je prav in kaj narobe pa od tu 
naprej določa le državni zakon. Ta vidik zakonodrštva  imenujemo državarstvo 
ali etatizem.
Končno in četrtič: opazimo lahko, da se preučevanje prava zamejuje na pre-
učevanje resniconosnih določil. S tem se pravo preučevalno oz. metodološko 
približuje naravoslovnim znanostim. Znanstveno postopanje kot opisovanje 
in pojasnjevanje predmetov, ki so »pač pred nami«, je za pravo enako uporab-
no kakor za naravo. Preučevanje prava zato lahko pravilno označimo tudi kot 
»pravno znanost« ali »pravoznanstvo«. Zaključki, ki izhajajo iz pravne znanosti, 
pa lahko delujejo kot dopolnilni pravni vir. To je namreč logična posledica re-
sničnosti njihovih temeljev – tj. samega prava – in odlike znanstvenega načina 
preučevanja. Zaradi tega se tudi pravni sistem predstavlja kot zaprta množica 
med seboj logično povezanih določil.
Zakonodrštvo torej opredeljuje pet značilnosti: prenašalnost (reprezentaci-
onalizem), trajnost oz. brezčasnost, prikrita sredstvenost (instrumentalizem), 
državarstvo (etatizem) in znanstveni način preučevanja (znanstvena metoda). 
Predlagam, da to obliko zakonodrštva, ki jo v nadaljevanju še podrobneje raz-
členim, poimenujemo kot »togo zakonodrštvo«.
3 TOGO ZAKONODRŠTVO IN ZASTOPNIŠKA 
RAZLAGA DRUŽBENE POGODBE
S to kratko opredelitvijo zakonodrštva lahko odpremo prostor teoriji ali 
nauku za zakonodajno delovanje. Zakonodrštvo v glavnem izključuje razvoj 
vsakršnega nauka za zakonodajno delovanje, saj je to politična dejavnost – po-
20
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
litika pa je prostor izbire. Zato, ker so izbire vedno sporne, tj. prevprašljive, je 
vsak nauk, ki bi jih vzel za predmet védnosti ali resniconosnega (spo)znanja, 
od začetka obsojen na neuspeh. Zakonodrštvo to težavo reši s tem, da se drži 
spoznavoslovnega pristopa, praktični um pa obravnava kot vejo teoretičnega 
uma. Vprašanje najstva ali vprašanje, kako moramo ravnati, tako utesni zgolj na 
spoznavanje pravil, ki vsebujejo pravice in dolžnosti. Držati se pravil je miselna 
dejavnost, njihovo izvrševanje pa je stvar preprostega uporabljanja.
Iz tega logično izhaja dvoje. Prvič, da vloga glavnega igralca v pravnih sis-
temih pripade sodniku; in drugič, da je pravoslovje zvedeno na nauk, ki se na-
naša na uporabljanje pravil. Zakonodajalec deluje v zaodrju pravnega sistema. 
Njegova vloga je omejena na sprejemanje političnih odločitev. Resnična načela 
javnega prava – kot je družbeno pogodbo imenoval Rousseau9 – se namreč na-
našajo samo na vzpostavitev ustanov, ne pa tudi na vsebino odločitev, ki se v 
njih sprejemajo.
Vse to je ena od posledic suverenosti. Zakonodajalca, ki je v političnem pro-
storu suveren igralec, pravila ne morejo zavezovati – vsaj ne tako kot zavezujejo 
sodnika. Če bi jim bil zavezan, bi ne bil suveren. Ustava je v tem pogledu zgolj 
politični načrt za zakonodajno delovanje, ne pa množica pravil, ki bi zakono-
dajalca zavezovala. Zakonodajalec je obravnavan kot politični in ne tudi kot 
pravni igralec. Zakonodajno delovanje pa je predmet politike in ne tudi prav-
nega nauka.
V nadaljevanju bom ta pogled izpodbijal. S to razpravo skušam zakonodajal-
ca umestiti in utrditi kot pravnega igralca. To bom storil v treh korakih. Najprej 
bom v preostalem delu tega podpoglavja (3) kratko preučil pomen svobode. To 
mi bo omogočilo razviti drugačno razlago družbene pogodbe (4), končno pa 
opredeliti tudi štiri zakonoslovna načela, s katerimi lahko razvijemo razumski 
nauk za zakonodajno delovanje (5).
V prikazu ne težim k celovitosti. Predstaviti želim le temeljni obris razum-
skega nauka za zakonodajno delovanje, ki sem ga poimenoval »zakonoslovje«.
Začnimo torej pri pojmu svobode. Ob odsotnosti zunanjih omejitev lah-
ko posameznik ravna svobodno, kakor mu je drago.10 To jemljeta za izhodišče 
tako Hobbes kot Rousseau. V logičnem smislu se posameznik sooča z neskonč-
no vrsto možnih oblik izvrševanja svobode; pojem svobode vključuje vsa mo-
goča ravnanja. Le navidez protislovno pa je dejstvo, da moramo svobodo nujno 
omejiti, da bi do ravnanja sploh lahko prišli. Da se ravnanje izvrši, moramo iz 
neskončne vrste mogočih ravnanj izbrati eno samo.
9 Rousseau 1964 (op. 6), 470.
10 Herbert L. A. Hart, Are here Any Natural Rights?, v David Lyons (ur.), Rights, Belmont 
(CA), Wadworth Publishing, 1979, 14–25.
21
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
Vse to pomeni, da je ravnanje mogoče izvršiti samo pod pogojem, da svo-
bodo prej omejimo. Svoboda brez mej je torej zgolj pojem. Na njegovo mesto 
moramo postaviti izbrano obliko izvršitve. Tu predlagam, da jo poimenujemo 
»predstava«. Predstave so nujni predpogoj vsakega ravnanja.
Ob odsotnosti zunanjih omejitev svobode se posamezniki ravnajo po lastnih 
predstavah. Sami morajo izbrati omejitve svobode; sami si izberejo svoje »pred-
stave o svobodi«. Te predstave imajo torej meje, ki jih svobodi postavi posa-
meznik sam. Kadar pa se ta ravna po omejitvah svobode, ki niso plod njegove 
izbire, deluje na podlagi drugačnih »predstav svobode«. Te predstave svobo-
de lahko imenujemo tudi zunanje predstave svobode, saj so meje, ki ravnanje 
sploh omogočajo, posameznikovi svobodi postavljene od zunaj. Drugače je s 
posameznikovimi predstavami o svobodi, ki jih lahko ustrezno poimenujemo 
tudi kot osebne predstave o svobodi.
Hobbes in Rousseau skušata pokazati, da medsebojnih ravnanj v družbi 
ne moremo urejati po osebnih predstavah o svobodi. Najbolj očiten je v tem 
pogledu Hobbes. Po njegovem posamezniki nimamo na razpolago resničnega 
pomena zakonov narave, ker so ti pomensko votli. Vse dokler ne razpolagamo 
s pomenom zakonov narave, pa preprosto nimamo pravil, ki bi lahko urejala 
naša medsebojna družbena ravnanja. Družba brez države ne obstaja.
Rousseau (drugače od Hobbesa) zatrjuje, da družba obstaja, še preden je 
ustvarjena država. Pomen, ki je potreben za urejanje medsebojnih družbenih 
ravnanj, lahko določajo tudi posamezniki: to počno v okvirih pomenotvornih 
okoliščin prispevanja, v katerih se en drugega priznavajo tudi kot člani dolo-
čene družbene zveze. Vojna vseh proti vsem je na primer že dokaz, da družba 
obstaja brez države (vojna je pač ena od oblik medosebnega urejanja družbenih 
ravnanj z določanjem pomena). Obenem pa ta vojna vseh proti vsem vendar 
dokazuje, da je medosebno urejanje družbenih ravnanj obsojeno na neuspeh.
Razlog vojne v preddržavnem stanju je po Hobbesu v tem, da je človek po 
naravi zloben. Po Rousseauju pa je neuspeh brezdržavnega urejanja družbenih 
ravnanj, ki ga dokazuje vojna, posledica odnosov odvisnosti, izhajajočih iz eko-
nomskega ogrodja družbenega prostora.
Kakor koli naj že je, lahko dodamo, da resnica in pomen pač nista eno in 
isto. Medtem ko je pomenov mnogo, je resnica ena sama. In če se s tem naveže-
mo na zgornje izvajanje, ugotovimo, da posamezniki, ki se ravnajo po osebnih 
predstavah o svobodi, ne razpolagajo z njenim »resničnim« pomenom. Osebnih 
predstav o svobodi je namreč neskončno veliko število, »resnični« pomen svo-
bode pa more biti le en sam. 
Po tem, kar smo rekli o svobodi, resnici in pomenu, zdaj lahko izrišem v po-
godbeni okvir tri zgoraj izpostavljene osi. Osebne predstave o svobodi so prak-
tično nujni predpogoj ravnanja. Brez utesnitve svobode v obliki predstav rav-
22
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
nanje namreč sploh ne bi bilo mogoče. Ta praktična nujnost predstav pa hkrati 
pomeni, da ima posameznik neko svojevrstno prednost. Če ni nobenih zuna-
njih omenitev svobode, tj. nobenih zunanjih predstav svobode, potem lahko 
posamezniki ravnajo po svojih predstavah in kakor želijo. Kljub temu je v nau-
kih Hobbesa in Rousseauja praktična nujnost utesnitve svobode tako očlenjena, 
da politiki na koncu daje prednost pred posameznikom. Izvrševanje svobode 
po predstavah suverena namreč pretehta nad ravnanjem po osebnih predstavah 
o svobodi. Razlog za njun sklep korenini v spoznavoslovni osredotočenosti na 
resnico.
Ta spoznavoslovna skrb je izključevalnega ali binarnega značaja. Hobbes in 
Rousseau predpostavljata, da imamo vsi posamezniki enake zmožnosti razum-
skega mišljenja in da bomo z njegovo uporabo vsi spoznali, da je skleniti druž-
beno pogodbo bolje kot ohranjati naravno stanje. Razum je torej tisti, ki resnici 
daje prednost pred golim pomenom.
Tako (pospremljeno s spoznavoslovnimi skrbmi) politično oblikovanje svo-
bode pretehta nad moralnim oblikovanjem svobode, po katerem imajo pred-
nost posameznikove osebne omejitve svobode. Vse od »trenutka« sklenitve 
pogodbe se morajo posamezniki prednostno ravnati po zunanjih predstavah 
svobode. Pristop k pogodbi namreč pomeni pooblastilo suverenu za zastopanje 
in vnaprejšnji sprejem zunanjih omejitev svobode, kakršna koli je že njihova 
vsebina.
Po tej, zastopniški razlagi družbene pogodbe pa te vendarle delujejo kakor 
osebne predstave o svobodi. Pri tem, ko se posamezniki odločajo, da družbeno 
pogodbo sprejmejo, se namreč ravnajo po svojih osebnih predstavah o svobodi. 
Na podlagi splošnega pooblastila suverenu za zastopanje so jim zato tudi zu-
nanje predstave svobode, ki izhajajo iz pogodbe, pripisane, kakor da bi šlo za 
njihove osebne predstave o svobodi.
Ta zastopniška razlaga izhaja iz zgrešenega pogleda na svobodo. Svoboda 
pomeni možnost, da se ob odsotnosti zunanjih omejitev – tj. zunanjih predstav 
svobode – ravnamo po osebnih predstavah o svobodi. Povedano bolj splošno: 
svoboda ni samo izhodiščna točka za urejanje političnega prostora, ampak je 
njegov principium – začetek in vodilo kakor Leitmotiv. 
Po zastopniški razlagi pa politična razsežnost svobode vedno pretehta nad 
njeno moralno razsežnostjo. In ker se (ob spoznavoslovnih skrbeh) politične-
mu oblikovanju svobode daje prednost pred njenim moralnim oblikovanjem, 
ravnanja po zunanjih predstavah svobode vedno in že sama po sebi pretehtajo 
nad ravnanji, ki se držijo osebnih predstav o svobodi. Posledično je prizadet 
premišljevalni značaj pojma svobode; značaj, zaradi katerega je to moralni po-
jem. Svoboda kot moralni pojem je izraz moralne avtonomije, iz katere logično 
izhaja, da se svobodo lahko izvršuje le v svobodi ali, z drugimi besedami, da bi 
23
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
moralo imeti ravnanje po osebnih predstavah o svobodi prednost pred ravnanji 
po zunanjih predstavah svobode.
Prav tega pa ustaljeni nauk o družbeni pogodbi ne prizna: po njem politično 
zastopanje pretehta nad svobodo v moralnem pomenu, saj zunanjim predsta-
vam svobode vedno daje prednost pred osebnimi predstavami o svobodi.
Zdaj bom zato v grobem izrisal nov, drugačen pogled na družbeno pogodbo, 
ki slednje ne razlaga kot zastopniško pogodbo. 
4 PROŽNO ZAKONODRŠTVO IN MENJALNA RAZLAGA 
DRUŽBENE POGODBE
Če imamo vse zunanje omejitve svobode za legitimne in veljavne že samo 
zato, ker jih je postavil suveren, potem nas to pripelje ravno tja, kjer živimo da-
nes: v svet eksponentno naraščajočega števila zakonov. Pooblastilo za zastopa-
nje je suverenu dano z razlogom – po Hobbesu z razlogom osebne svobode, po 
Rousseauju enakosti, po Kantu moralne dolžnosti –, in ta razlog določa namen 
pravnega sistema kot celote: a priori utemeljuje vsako bodočo zunanjo omejitev 
svobode, četudi je njena vsebina v »trenutku« pristopa k pogodbi neznana. Ker 
je pooblastilo za zastopanje splošno, se šteje, da je prav tako širok tudi namen 
pravnega sistema. Vsaka zunanja omejitev svobode je torej pokrita s poobla-
stilom za zastopanje; vsaka zunanja predstava svobode služi namenu pravnega 
sistema. Število zunanjih omejitev svobode na noben način ni omejeno.
Težave, ki jih poraja eksponentna rast števila pravnih pravil, so precejšnje in 
danes dobro poznane. Čeprav je ta količinska težava pomembna, pa je v okviru 
tega prispevka ne obravnavam. V njem se posvetim le kakovostni preobrazbi 
svobode, ki je posledica družbene pogodbe.
Naj najprej poudarim, da je družbena pogodba razumska poustvaritev 
Aristotelovega izgubljenega raja, tj. naravne politične družbe. Ker je v takšno 
politično telo težko vpeljati ontološki individualizem, se moramo – zato da bi 
posamezne dele povezali v celoto – nujno poslužiti razumskih pojmov: razum-
ska politična družba tako s pomočjo družbene pogodbe nadomesti naravno po-
litično družbo.
Ponovimo, da ta miselna poustvaritev ogroža moralno razsežnost svobode: 
če lahko vsaka zunanja omejitev ali predstava svobode legitimno prevlada nad 
notranjimi omejitvami oz. osebnimi predstavami o svobodi, potem se na mesto 
moralnega izvrševanja svobode vedno lahko postavi politično izvrševanje svo-
bode.
Že prej smo videli, da sovpada razlog za sklenitev družbene pogodbe s smo-
trom države ali splošnim namenom pravnega sistema. Zato se zdaj vprašajmo, 
24
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
ali kot splošni smoter pravnega sistema lahko nastopa tudi svoboda v moral-
nem smislu. Če svobodo v moralnem smislu dojemamo kot splošni namen ali 
Leitmotiv pravnega sistema, namreč dobimo vitkejšo različico družbene pogod-
be. V tej različici je pravo tisto, kar moralo omogoča. To prinaša drugačno raz-
lago razmerja med pravom in moralo, kar pa le omenim, ne da bi šel globlje. 
Zadošča naj beseda: na podlagi te razlage razmerja med moralo in pravom ima 
morala prednost pred pravom.
Iz povedanega bi bilo napačno sklepati, da je ta prednost brezobzirna ali 
absolutna. Gre za sorazmerno ali relativno prednost: zunanjim predstavam svo-
bode se namreč lahko priznava prednost pred osebnimi predstavami o svobodi. 
Graja brezobzirnega dajanja prednosti me je pripeljala do drugačnega razume-
vanja družbene pogodbe. Predlagam, da govorimo o njeni menjalni razlagi.
Po menjalni razlagi družbene pogodbe posamezniki suverenu ne dajejo 
splošnega pooblastila za zastopanje. Nasprotno, svobodo se menja za prav vsa-
ko zunanjo omejitev svobode posebej. Z drugimi besedami: medtem ko se po 
zastopniški razlagi družbene pogodbe osebni svobodi odpovedujemo na splo-
šno in vnaprej (odpovedujemo se ji v zameno za možnost doseganja smotra 
države), mora po moji razlagi vsak posamezni predpis v trenutku nastanka in 
razglasitve odtehtati osebne predstave o svobodi, ki so z njim nadomeščene.
Drugače kot po Hobbesovi razlagi družbene pogodbe ta po menjalni razlagi 
ne temelji na nobeni splošni trditvi o človekovi naravi, zaradi katere naj bi bile 
osebne predstave o svobodi neizvršljive. Prav tako se menjalna razlaga odmika 
tudi od Rousseaujevih trditev, saj ne vključuje nobene splošne sodbe o človeški 
družbi, v kateri naj bi bilo medosebno urejanje družbenih ravnanj do te mere 
neuspešno, da bi vodilo v vojno. Enako kot zastopniške razlage družbene po-
godbe pa tudi menjalna razlaga povezuje vse tri osi novoveškega ilozofskega 
načrta – s to razliko, da vse tri postavlja v nov okvir.
Spoznavoslovna os je še posebej preoblikovana. Nič več ne zatrjujemo, da je 
pomen pojmov isto kot resnica, saj imajo pojmi lahko različne pomene, kar je 
pač odvisno od pomenotvornih okoliščin prispevanja. Resnica obstaja neod-
visno od vsakršnih okoliščin, pomen pa, kot rečeno, ne. Zanikanje ločnic med 
resnico in pomenom vodi do zanikanja obstoja pomenotvornih okoliščin pri-
spevanja. Obenem pa nas enačenje resnice in pomena – z mislijo o »resničnem 
pomenu« – pripelje do posvojitve nekakšnega »pogleda od nikoder«11 in do že 
omenjene prenašalnosti ali reprezentacionalizma, ki je značilnost togega zako-
nodrštva.
Politična os je v njem stremela k institucionalizaciji oz. ustanavljanju resnice, 
ki naj bi jo bilo s tem vsaj načeloma mogoče odkriti. Posledice, ki jih je to pusti-
lo na moralni osi, so bile doslej tudi že jasno izražene: posamezniki se – bodisi 
11 homas Nagel, he View from Nowhere. Oxford, Oxford University Press, 1986.
25
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
zaradi svoje narave (po Hobbesu) ali zaradi življenja v družbi (po Rousseauju) – 
naj ne bi bili zmožni ravnati po lastnih moralnih sodbah ali osebnih predstavah 
o svobodi.
Zgoraj uvedeno spoznavoslovno razlikovanje med »pojmom« in »pred-
stavo« pa nam zdaj vendar omogoča, da med politično in moralno osjo vzdr-
žujemo potrebno ravnotežje. Ravnotežje je mogoče loviti šele, če izvrševanje 
svobode po zunanjih predstavah ne pretehta kar samo po sebi nad izvrševanji 
svobode po osebnih predstavah. 
Iskanje ravnotežja je neposredno zvezano z menjavo. Za to pri menjavi prav-
zaprav gre. Ker je svoboda principium in ker vsak predpis, ki ga postavi suveren, 
to svobodo od zunaj omejuje, morajo biti politična in moralna izvrševanja svo-
bode – tj. zunanje predstave svobode in osebne predstave o svobodi – pretehta-
na in med seboj uravnotežena.12
Svoboda kot principium pomeni, da že prima facie dajemo prednost oseb-
nim predstavam o svobodi in da zunanje predstave svobode nad njimi lahko 
pretehtajo le pod pogojem, da je njihova prednost pred osebnimi predstavami 
izrecno utemeljena. Cilj takšne utemeljitve je vzdrževati ravnotežje med politič-
no in moralno osjo.
Ta zahteva po utemeljitvi torej po svoje izraža prednost moralnih predstav o 
svobodi pred političnimi. Sama možnost, da se kakšni politični predstavi svo-
bode vendarle da prednost pred moralno predstavo, pa dokazuje, da prednost 
ni absolutna ali brezobzirna, ampak je od nečesa odvisna.
5 ZAKONOSLOVNA NAČELA
Če se svobodo razume kot principium, potem je treba utemeljiti vsako zuna-
njo omejitev svobode, vsako zamenjavo osebne predstave o svobodi z zunanjo 
predstavo svobode. Prav ta dolžnost utemeljevanja je tisto, na čemer zakono-
slovje gradi. Zakonoslovje je namreč opredeljeno kot razumski nauk za zakono-
dajno delovanje, svoboda kot principium pa je njegov sestavni del.
Utemeljevanje zakonodajnega delovanja je izraz uravnotežanja in tehtanja 
moralnih (tj. osebnih) in političnih (tj. zunanjih) omejitev svobode. Da bi za-
konodajno delovanje orazumili, ga moramo uokviriti z nekaterimi načeli. Le 
tako se zunanje omejitve sploh lahko utemelji. Njihova utemeljitev je pogoj za 
legitimnost, a nikoli ne privede do dokončne, neizpodbitne utemeljenosti.13 
Legitimiranje zunanjih omejitev svobode je namreč proces, ki nima konca.
12 To pomeni, da morajo biti med seboj pretehtane in uravnotežene – ne le ena ali več zunanjih 
predstav svobode, ampak – osebne predstave o svobodi in zunanje predstave svobode.
13 Za komentar se na tem mestu zahvaljujem Manuelu Atienzi.
26
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
Zakonoslovno ogrodje utemeljevanja je sestavljeno iz štirih načel, ki jih bom 
zdaj, ko prehajamo v drugi del te razprave, predstavil in obrazložil. Ta načela so: 
načelo nadomestnosti, načelo normativne gostote, načelo začasnosti in načelo 
skladnosti.
5.1 Načelo nadomestnosti  (NNad)
Po načelu nadomestnosti (NNad) oz. alternativnosti je vsaka oblastno posta-
vljena zunanja omejitev svobode lahko utemeljena le kot nadomestek za medo-
sebno urejanje družbenih ravnanj, ki se je izkazalo za neuspešno.
To, prvo načelo je od vseh najbliže razumevanju svobode kot principium, saj 
jasno daje prednost temu, da se posamezniki ravnanjo po osebnih predstavah 
o svobodi. Naj ponovim, da prednost osebnih predstav pred političnimi (zuna-
njimi) vendarle ni brezobzirna ali absolutna: odvisna je od morebitnega uspeha 
medosebnega urejanja družbenih ravnanj – pri tem pa neuspeha takšnega ure-
janja ne smemo predpostavljati, kot to počneta Hobbes in Rousseau.
Z zahtevano utemeljitvijo mora zakonodajalec torej pokazati, da je suverena 
vzpostavitev določene zunanje omejitve boljša kakor odsotnost takšne omeji-
tve osebnih predstav o svobodi. Razumljivo je, da je odnos med suverenom in 
posamezniki ob tem asimetričen.14 Med sklicevanjem prvega na legitimnost in 
priznavanjem te legitimnosti s strani posameznikov obstaja določen razkorak. 
Če bi bil odnos simetričen, bi se vsako suverenovo sklicevanje na legitimnost 
ipso facto ujemalo z drugostranskim priznavanjem te legitimnosti. To pa bi nas 
postavilo nazaj v okvir zastopniške razlage družbene pogodbe in togega zako-
nodrštva.
NNad kot načelo za utemeljevanje predpostavlja zmožnosti posameznikov, 
da se ravnajo po osebnih predstavah o svobodi. S tem predpostavlja tudi dolo-
čeno samoupravnost družbenih praks in ustvarjanje pomena skozi medosebno 
urejanje družbenih ravnanj. Pomen, ki se na tak način poraja, kaže na pravila, 
ki so vtisnjena v družbeno prakso. To so pravila, ki družbene prakse tudi usta-
navljajo.
Znanstveno raziskovanje, glasbeno poustvarjanje, mizarstvo, šolstvo in re-
ligija: vse to so oblike takšnih praks. Vsaka od njih ima svoja pravila, po kate-
rih tvorijo te prakse polno pomenljive oblike družbenega udejstvovanja. Mark 
Hunyadi je prepričljivo utrjeval, da se obstoj teh pravil jasno pokaže v primeru 
sporov;15 da so torej spori tisti, ki razgrinjajo obstoj pravil in družbenih praks, 
v katerih se ta porajajo. Spori, pravila in pomen so nujni za obstoj družbenih 
praks. Družbeni prostor zato lahko razumemo kot preplet neskončne raznoli-
kosti družbenih praks, ki vključujejo tako spore znotraj njih kakor med njimi.
14 Paul Ricoeur, Science et idéologie, v: Paul Ricoeur, Du texte à l'action, Pariz, Seuil, 1986, 310.
15 Mark Hunyadi, La vertu du conlit. Pour une morale de la médiation, Pariz, Cerf, 1995.
27
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
Če bi vse spore a priori onemogočali, bi se znašli v svetu, podobnem 
Hobbesovi različici politike. Kadar je določanje pomena prepuščeno (izključ-
no) suverenu, se s tem morda res preprečuje ali razrešuje spore. Žal pa takšno 
določanje pomena ogroža obstoj družbenih praks – ker se z njim posledično 
izenačujeta družbeni prostor in politični prostor, izenačuje se družbo in drža-
vo. Posameznikom se odreka položaj avtonomnih moralnih agentov, na podlagi 
osebnih predstav o svobodi pa lahko delujejo le še na nekaj postranskih po-
dročjih – in še to zgolj dokler teh področij ne uredi po svoje suveren, ki na tak 
način lahko ukrepa, kadar koli se to njemu zdi primerno.
Zakonoslovje z NNad ta položaj zato obrača. V skladu s tem načelom lahko 
suveren poseže na neko področje le pod pogojem, da more prednost suvere-
no postavljene zunanje omejitve svobode pred mogočimi osebnimi omejevanji 
utemeljiti z izkazom neuspeha medosebnega urejanja družbenih ravnanj.
5.2 Načelo normativne gostote  (NGost)
Načelo normative gostote (NGost) ob tem postavlja dodatno zahtevo, in si-
cer da se pri vsaki zunanji omejitvi svobode posebej utemelji tudi njeno nor-
mativno moč. Povedano na kratko: zakonodajalec mora predpis kazni, le kot 
primer, posebej utemeljiti, saj tak predpis pomeni, da je svoboda omejena dva-
krat. Že vsak predpis zunanje predstave svobode izključuje ravnanja po osebnih 
predstavah o svobodi in tako torej predstavlja prvo omejitev. Drugo omejitev 
pa dobimo, če je prva pospremljena s kaznijo za kršitve, saj je v takšnem pri-
meru namen, smoter ali cilj pravila mogoče uresničiti le na predpisani način. 
Posamezniku namreč kazen še enkrat onemogoča, da bi se ravnal po osebnih 
predstavah o svobodi.16
Zato naj velja, da zunanje omejitve svobode same po sebi še niso izključni 
razlogi za ravnanja. Nasprotna trditev bi nas postavila na tire zastopniške razla-
ge družbene pogodbe. Po njeni menjalni razlagi pa je splošni namen pravnega 
sistema skromnejši: njegov namen je omogočati moralo.
Četudi je torej neka menjava utemeljena po načelu nadomestnosti (NNad), 
zato še ni nujno, da je kaznovanje najboljše sredstvo za doseganje namena, smo-
tra ali cilja zunanje omejitve svobode.
Poglejmo, kako prepričljiv je bil v tem oziru Hart s svojo grajo tako 
Austinovega kot Kelsenovega pojma pravnih pravil. Po njegovem vsebuje vsak 
pravni sistem neka pravila, ki podeljujejo oblast. Pooblastitvena pravila lahko 
oblast podelijo uradnikom. V tem primeru uradnike pooblaščajo za ustvarjanje 
ali spreminjanje določenih pravil in, seveda, za uporabo (drugih) pravil. Hkrati 
16 Naj pojasnim. Ko je človek v zaporu, je njegovo ravnanje po osebnih predstavah o svobodi že 
samo po sebi omejeno. Podobno pa je tudi v primeru denarnih kazni, saj odvzetega denarja 
ne moremo porabiti v skladu s svojimi željami.
28
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
pooblastitvena pravila tako uradnikom kot občanom omogočajo tudi prepo-
znavanje veljavnih pravil. Na splošno pa lahko rečemo, da pooblastitvena pravi-
la ne predpisujejo nobenih kazni.17
Takšna pravila seveda lahko podeljujejo oblast tudi posameznikom zaseb-
no. Posamezniki tako lahko delajo oporoke, se poročajo ali sklepajo pogodbe. 
Tudi v teh primerih pooblastitvena pravila niso podprta ne z zapovedjo ali gro-
žnjo (Austin) niti niso »bistveno odvisna« od predpisa kazni za njihovo kršitev 
(Kelsen). Nihče, na primer, ni primoran, da se poroči. Če se dva želita poročiti, 
morata v določenem zaporedju izvršiti vrsto dejanj, ki šteje za veljavno poroko. 
Če tega ne storita, zakonske zveze pač ni, četudi morda obstaja kakšna druga 
oblika razmerja.
S tem prikazom Hart izpodbije predpostavko, da morajo zunanje omejitve 
svobode (tj. pravila) nujno vsebovati kazen, da bi bile veljavne. Sledeč načelu 
normativne gostote pa mi lahko storimo še korak naprej. Če kazen ni bistve-
na sestavina pravila, potem moremo ugotoviti, da njena vključitev v pravilo ni 
pojmovno nujna. In če to ni, potem je treba vključevanje kazni v posamezno 
pravno pravilo posebej utemeljiti.
Predpis kazni mora zakonodajalec utemeljiti z razlogi, ki pojasnjujejo, zakaj 
je svobodo treba dodatno omejiti. Denarna kazen in prostostna kazen sta le dva 
od mnogih načinov, kako zagotoviti ravnanje po neki zunanji predstavi svobo-
de. Normativna gostota teh načinov je zelo različna in kazen predstavlja le eno 
od skrajnosti. Primeroma lahko pomislimo že samo na usmerjevalne ukrepe, 
kot so obveščanje, spodbude v obliki davčnih odpustkov, oblike samoupravlja-
nja z etičnimi kodeksi ravnanja ali sporazumi, pa obvezno označevanje proi-
zvodov in podobno.
Bistveno je tole: predpis kazni mora biti utemeljen, ker svoboda kot princi-
pium zahteva, da ima ravnanje po osebnih predstavah o svobodi prednost pred 
ravnanjem po zunanjih predstavah svobode. Najprej obravnavano načelo nado-
mestnosti (NNad) zahteva le, da mora izbrana zunanja predstava svobode pre-
tehtati nad osebnimi predstavami o svobodi. Zato je zunanja predstava svobode 
tista, ki potrebuje posebno utemeljitev. Iz tega, da je morda utemeljena, pa še ne 
izhaja, da je njeno izvrševanje treba zagotavljati s predpisom kazni. To, kar se 
zasleduje, je le cilj, smoter ali namen zunanje omejitve svobode.
Načelo normativne gostote (NGost) zato zahteva, da je izbrano sredstvo za 
uresničitev cilja, namena ali smotra določenega pravila posledica uravnoteža-
nja in tehtanja vseh nadomestnih možnosti oz. alternativ. Namesto, da so npr. 
za posest in uporabo drog predpisane kazni, bi se lahko poslužili obveščevalne 
kampanje. Takšna kampanja bi postregla s podatki o nedobrodošlih posledi-
17 Herbert L. A. Hart, he Concept of Law, 2. izdaja, Oxford, Clarendon, 1994, 91 in nasl.; 1. 
izdaja (1961) v slov. prevodu Jelke Kernev-Štrajn, Koncept prava, Ljubljana, ŠOU, 1994.
29
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
cah uporabe drog. Pospremljena bi bila lahko celo s sporazumom med vlado in 
šolami, ki bi ciljal na to, da šole ostanejo drog čiste. Obenem bi bilo šolam, ki 
bi se tega držale, lahko podeljeno neko priznanje. Na takšno priznanje bi bila 
lahko vezana dodatna denarna podpora. Končno bi se lahko tistim šolam, ki bi 
sporazum uspele spoštovati skozi določeno obdobje, podelilo še nagrado ipd.
To kaže, da je za uresničitev nekega cilja, smotra ali namena omejitve svo-
bode na voljo cela vrsta možnosti in da je predpis kazni le ena izmed njih. Ker 
je pojmovna zvezanost pravil in kazni ovržena, moramo zdaj cilj, smoter ali na-
men pravila povezati s sredstvi za njihovo uresničitev. NGost od zakonodajalca 
zahteva izkaz oz. vzpostavitev takšne povezave.
Jasno je, da imajo različna sredstva različno normativno gostoto in da je 
vpliv vsakega sredstva na svobodo nekoliko drugačen. Samoumevno je, da mo-
rajo imeti prednost tista sredstva, ki imajo – v primerjavi s kaznijo – najmanjšo 
normativno gostoto. Rečeno še drugače: če se zakonodajalec odloči, da predpiše 
kazen, mora biti to posledica utemeljitve, po kateri izbrana vrsta kazni pretehta 
nad vsemi drugimi možnostmi, ki imajo manjšo normativno gostoto.
5.3 Načelo začasnosti  (NZač)
Načelo začasnosti (NZač) uvaja v pravni sistem še časovno razsežnost. Po 
togem zakonodrštvu je pravni sistem trajna množica pravil, ki nam prenašajo 
resničnost in hkrati zavzemajo celotno kraljestvo pomena. Povsem nasprotno 
je stališče zakonoslovja, ki priznava človeški izvor pravil oz. zunanjih omejitev 
svobode. Tako kot vsaka druga dejavnost ljudi je tudi ustvarjanje pravil prežeto 
z zgodovinskimi okoliščinami. Z drugimi besedami: kot vsaka človeška dejav-
nost je tudi ustvarjanje pravil odvisno od časa.
Tisti nauki, ki se kot Hobbessov in Rousseaujev nauk ponašajo z neposre-
dnim stikom z resnico, ne priznavajo, da je videnje resnice pogojeno s časom. 
Vsakršno (spo)znanje, ki izvira iz teh naukov, je zato tudi samo ontološko re-
snično. Drugače od teh naukov za resničnost (tj. naukov, ki resničnost vzpo-
stavljajo oz. opredeljujejo), pa stik z resnico razumejo nauki o resničnosti, ki to 
zgolj opisujejo: zanje je resnica nekaj, kar je nujno posredovano – in to prav z 
nauki, ki jih zaradi te posebnosti lahko imenujemo posredovalni nauki, pa tudi 
»paradigme«. Ena paradigma se vedno naslanja na še kakšno drugo paradigmo 
in tako naprej v nedogled (en posredovalni nauk na drugega). Prej omenjeni 
nauki za resničnost pa ne priznavajo posredovanosti resnice skozi paradigme. 
Domnevno naj bi se sami lahko ponašali kar s prvovrstno, nezaznamovano re-
snico. Na drugi strani se nauki o resničnosti sklicujejo samo na objektivno ali 
nezaznamovano (spo)znanje. Takšno (spo)znanje pa se seveda naslanja na mi-
selni ali teoretični okvir, iz katerega izhaja in od katerega je torej odvisno.
30
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
Miselno, teoretično odvisnost enega nauka od drugega je mogoče razumeti 
kot spoznavoslovni prevod človekove nepopolnosti, ki izhaja iz naše začasne, 
minljive narave. Zavest o časovni pogojenosti (spo)znanja (tj. o njegovi odvi-
snosti) pa se vendar ne sme spreobrniti v dvom v sam obstoj ontološke resnice.
Naša misel o začasnosti se zato ujema z razlikovanjem med resnico in pome-
nom: pomen je vedno odvisen od okoliščin prispevanja in v tem se razlikuje od 
ontološke resnice, ki je od okoliščin neodvisna. Neka trditev je resnična, ali pa 
to ni. Reči, da je neka trditev v danih okoliščinah lahko resnična, še ne pomeni, 
da je resnična tudi v ontološkem smislu. Kadar govorimo o morali in politiki, 
torej ne govorimo o resnici v ontološkem smislu. Tu je bila v naukih, ki govorijo 
o družbeni pogodbi, storjena glavna napaka. Ti, kot rečeno, zatrjujejo, da ima-
jo neposreden stik z resnico – na tej osnovi pa potem gradijo svoj normativni 
okvir, po katerem naj bi se oblikovala ureditev političnega prostora.
Tisto, kar na področju (spo)znanja velja za razlago, lahko trdimo tudi za ute-
meljevanje na področju delovanja: resnica je v tem smislu enaka utemeljenemu 
prepričanju. Da ne bi bil predolg, tega ne bom pojasnjeval posebej. Naj rečem le 
to, da je utemeljevanje oblika delovanja.
Po tem, kar smo povedali, do resnice torej ni mogoče priti drugače kot s 
posredovanjem neke »paradigme«. Paradigma resnico po svoje oblikuje, obe-
nem pa nam preprečuje, da bi bili z njo v neposrednem stiku. Kot resnično zato 
jemljemo »resniconosno (spo)znanje« v smislu utemeljenega prepričanja. To pa 
se s časom spreminja.
Množica mogočih predstav svobode že sama po sebi izključuje možnost, da 
bi obstajal kakršen koli »resnični pomen« svobode. Zato je zakonodajalčeva 
možnost izbire v prid ene od zunanjih predstav svobode podvržena dolžnosti 
utemeljevanja, kot sem pojasnil že zgoraj. Po NNad se mora to zakonodajalčevo 
utemeljevanje osredotočiti na izkaz, da bo zunanja omejitev svobode nadome-
stila (neuspešno) medosebno urejanje družbenih ravnanj. Po NGost mora zako-
nodajalec nato utemeljiti normativno gostoto izbrane omejitve svobode. Načelo 
začasnosti (NZač) pa, končno, poudarja začasnost oz. časovno pogojenost kate-
rega koli pravila in njegove utemeljitve.
NZač postavlja vsa pravila, ki so že utemeljena v skladu z NNad in NGost, 
v časovni okvir. Četudi je neka zunanja omejitev svobode lahko utemeljena na 
podlagi zadnjih dveh načel, je veljavnost takšne utemeljitve torej vezana na čas.
Naj v zvezi s tem opozorim še na dva pomembna vidika NZač. Prvič: poleg 
tega, da mora biti vsebina zunanje omejitve svobode utemeljena po NNad in 
NGost, mora utemeljitev izkazati tudi to, da izbrana zunanja omejitev prihaja 
v »pravem času«. Odločitev za določeno zunanjo omejitev svobode je mogoče 
utemeljiti z življenjskimi okoliščinami hic et nunc. Togo zakonodrštvo je razu-
melo družbeno resničnost kot »brezčasno« in zavračalo časovno pogojenost 
31
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
omejitev svobode. Prožno zakonodrštvo, na katerega se opira zakonoslovje, pa 
časovno razsežnost človekovega delovanja resno upošteva. Razumnost zako-
nodajnega delovanja, ki je prva skrb zakonoslovja, zahteva,  da zakonodajalec 
upošteva življenjske okoliščine, te pa se seveda spreminjajo s časom.
Odločitve, ki so enkrat dobrodošle, so v nekem drugem trenutku v drugih 
okoliščinah kaj hitro lahko neprimerne. To je drugi vidik NZač, na katerega 
moramo biti pozorni. Kar je bilo v nekem trenutku utemeljeno, kasneje lah-
ko postane neutemeljeno. Zato je utemeljevanje zunanjih omejitev svobode 
postopek brez konca; postopek, ki vključuje obveznost, da zakonodajalec pri 
zunanjih omejitvah svobode posameznikov vedno upošteva spreminjajoče se 
okoliščine. Času neprimerna zakonodaja in zunanje omejitve, ki so zapadle v 
pozabo, izgubijo legitimnost. Treba jih je razveljaviti, nadomestiti ali tako spre-
meniti, da bodo spoštovale NNad in NGost.
5.4 Načelo skladnosti (NSklad) in nauk o različnih stopnjah 
skladnosti
Po načelu skladnosti (NSklad) je zakonodajalčeve zunanje omejitve svobode 
končno treba utemeljiti tudi s pogledom na pravni sistem kot celoto. Pravni 
sistem ni samo statičen niz zunanjih omejitev. Nasprotno, gre za zapleteno in 
dinamično množico medsebojno povezanih primarnih in sekundarnih pravil.
V grobem bi lahko rekli, da vsaka sprememba v sistemu vpliva na celoto. 
Čeprav je sistem že po naravi stvari sestavljena celota, se s spremembami nje-
gova zapletenost eksponentno povečuje. To pa končno lahko ogrozi sam značaj 
sistema.
Na tej ugotovitvi lahko razvijemo pojem skladnosti ali koherentnosti prav-
nega sistema. Nekateri skladnost povezujejo s stanovitnostjo ali konsistentno-
stjo. Stanovitnost pomeni odsotnost protislovij znotraj določene množice, ki se-
stavlja nek nauk. Vsakršno protislovje pomeni, da je množica nestanovitna. Če 
sledimo tej opredelitvi in stanovitnost razumemo kot predpogoj za skladnost, 
potem že prisotnost enega protislovja v sistemu pomeni, da ta ne tvori skladne 
celote.
Drugi, ki skladnosti in stanovitnosti ne povezujejo na opisani način, ju pri-
merjajo takole: stanovitnost naj bi bila stvar vsega ali nič, medtem ko naj bi bila 
skladnost vprašanje večje ali manjše mere. V tem pogledu je stanovitnost stvar 
logike, skladnost pa se bolj nanaša na vprašanje, ali in kakšen smisel daje oz. 
ima obravnavana celota.
Razmerje med obema pojmoma pa lahko opredelimo še nekoliko drugače. 
Če skladnost neke množice vpliva na smisel, ki ga ta množica izraža kot celota, 
potem njeno stanovitnost lahko razumemo tudi kot poseben in močan dejavnik 
32
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
z istovrstnim vplivom. Zaradi tega se morda zdi, da je stanovitnost neke mno-
žice stvar vsega ali nič, njena skladnost pa bolj vprašanje večje ali manjše mere.
V okvirih našega pogleda se skladnost kot lastnost pripisuje neki razpravni 
enoti ali neki množici določb oz. trditev ter njihovih povezav. Določbe oz. trdi-
tve so lahko povezane na različne načine. Stanovitnost je en od teh načinov. V 
primeru stanovitne povezanosti imamo opraviti z logično, neprotislovno mno-
žico določb ali trditev, ki kot celota izražajo določen smisel. Na smisel »celote« 
pa vplivajo tudi druge stvari.
To se jasno pokaže, če k »celoti« prištevamo tudi pomenotvorne okolišči-
ne prispevanja – tj. če pravo razumemo ne le kot množico osamljenih določb, 
ampak kot nekaj, kar vključuje družbene prakse, ki se jih s pravom ureja. Ob 
takem, širokem pogledu, ki ga dodatno razčlenim v nadaljevanju, bo laže razli-
kovati med zahtevo po stanovitnosti in zahtevo po skladnosti.
Kot bomo zdaj videli, je treba govoriti o različnih stopnjah skladnosti.
5.4.1 Skladnost0
Osrednja stopnja skladnosti ni posebnost tega nauka. Gre za skladnost brez 
katere sploh ne pridemo do smisla. To stopnjo skladnosti imenujmo skladnost0. 
Nanaša se na osnovno enoto govora (npr. na stavek, na sodno ali zakonodajno 
odločitev). Če se v tej osnovni enoti govora pojavi protislovje, to vpliva tudi 
na vse drugo. Skladnost0 neobhodno pogojuje smisel razpravne celote. Da bi 
celota ne bila brez smisla, na ravni osnovnih enot govora ne sme biti nobene-
ga protislovja. To zahtevo so nekateri kar primerno poimenovali kot »sočasna 
stanovitnost«.18
Zahteva po skladnosti0 ni vsespošna ali univerzalna v tistem smislu, da bi 
bila enaka za prav vse vrste izražanja. Odvisna je od tega, kaj pri eni vrsti izra-
žanja šteje za osnovno, to pa je po drugi strani odvisno od okoliščin. V pesni-
škem jeziku je zahteva po skladnosti0 manj stroga kot pri logičnem izražanju. 
Vsaka vrsta izražanja ima po svoje opredeljene enote osnovne ravni. Čeprav 
so tu razlike, pa je zahteva po skladnosti0 vsesplošno veljavna. Čas nanjo tako 
nima vpliva.
5.4.2 Skladnost1
Zahteva po skladnosti se spremeni, ko ji dodamo časovno razsežnost. 
Upoštevanje časa, kot rečeno, ne vpliva na skladnost0. Zato seveda ni dovolj, 
da dve sodbi, sprejeti v podobnih primerih, a v različnih trenutkih, vsaka zase 
ustrezata le zahtevam skladnosti0. Vsi se bomo strinjali, da morata biti odločitvi 
18 Lewis A. Kornhauser in Lawrence G. Sager, Unpacking the Court, Yale Law Journal (1986) 
96, 105–106. Peter Winch, he Idea of Social Science and its Relation to Philosophy, 2. izdaja, 
London, Routledge, 1990, 61.
33
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
nujno podobni, če sta primera podoba. Če torej sodnik nekoga obsodi zaradi 
tatvine na plačilo 100 EUR denarne kazni, potem oblikovna pravičnost zahteva 
isto kazen v naslednjem podobnem primeru. Drugačno pravilo bi prizadelo naš 
občutek o tem, kaj je pravično.
Oblikovna pravičnost je podobna stanovitnosti, in to v glavnem iz dveh ra-
zlogov. Prvič zato, ker je pravo stvar pravil. To je posledica zgoraj že opisanih 
spoznavoslovnih skrbi, ki so spodbudile tudi razvoj naravoslovnih znanostih. V 
naravoslovnem razumevanju sveta se resničnost kaže skozi pravila: jezik resnič-
nosti so matematična pravila, znanstvene resnice pa so matematične enačbe. 
Vsaj po nekaterih razlagah novoveške znanosti je resničnost v ontološkem smi-
slu matematična. Posnemanje naravoslovnih znanosti v družboslovju pa ima za 
posledico, da se tudi te izražajo s pravili.
Drugi razlog, ki zbližuje oblikovno pravičnost in stanovitnost, je povezan 
s prvim. Tako kot znanstvena pravila morajo biti tudi pravna pravila v enakih 
primerih uporabljana enako. Če ne bi bila, bi sploh ne mogli govoriti, da gre za 
pravila. Ob tem pa se – drugače kot pri pravilih logike – s pravilniško obliko 
zunanjih omejitev svobode izraža še neko vrednostno sodbo. To je vrednostna 
sodba enakosti: kot principium mora biti svoboda za vse enaka. Zato je nuj-
no, da se enake primere obravnava enako. Ta zahteva narekuje in utemeljuje 
dejstvo, da je pravo sestavljeno predvsem iz pravil. Vrednota enakosti je torej 
glavni razlog, zaradi katerega danes dajemo prednost pravu kot množici pravil 
pred pravom kot množico zapovedi.
Če se pravo enači s predmeti naravoslovnih znanosti (tako kot to počne togo 
zakonodrštvo), potem nas to nujno pripelje do enakih zahtev, kot jih postavlja 
stanovitnost. Omenjenemu enačenju botruje predvsem neupoštevanje časovne 
razsežnosti prava. Z drugimi besedami: botruje mu odsotnost razlikovanja med 
skladnostjo0 (kot skladnostjo sočasnega izražanja) in skladnostjo1 (skladnostjo 
raznočasnega izražanja). Medtem ko se ob njunem razlikovanju zahteva po 
skladnosti0 (tj. po odsotnosti protislovij) zamejuje le na osnovne enote govora, 
nam odsotnost njunega razlikovanja onemogoča takšno zamejitev. Zaradi tega 
togo zakonodrštvo razume stanovitnost kot vprašanje vsega ali nič, obstoj smi-
sla pa kot nekaj, kar je vezano na stanovitnost celote.
Ob tem, da nas upoštevanje časovnega vidika pripelje do razlikovanja med 
pravom in predmeti naravoslovnih znanosti, to upoštevanje neposredno vpliva 
tudi na uporabo pravil: čeprav je uporaba pravil v glavnem logično opravilo, 
mora zaradi časovnih dejavnikov golo uporabljanje pravil nadomestiti uteme-
ljevanje njihove uporabe. Zaradi utemeljevanja se zahteva po enakosti primerov 
spremeni v zahtevo po njihovi podobnosti. Zaključek, da sta dva primera po-
dobna, pa ni zavezujoč, ampak je lahko le (bolj ali manj) prepričljiv.
34
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
Ker so utemeljitve podvržene pogojem časa, ne moremo zahtevati, da so iz 
njih izhajajoče zunanje omejitve svobode medsebojno stanovitne (tj. logično 
neprotislovne). Prej nasprotno: s časom se lahko spreminjajo. 
Pri sodniškem odločanju to pomeni, da se sodniki lahko odmaknejo od 
poprejšnjih odločitev. Oblikovna pravičnost kot pravilo sodnega odločanja 
namreč ni nekaj brezobzirnega ali absolutnega, saj mora sodba upoštevati čas. 
Odmik od nekega pravila ali precedensa je zato mogoč – seveda pod pogojem, 
da se ga utemelji; vztrajanje pri uporabi nekega pravila ali sledenje nekemu pre-
cedensu pa posebne utemeljitve ne zahteva.
Na nek način podobno velja za zakonodajno odločanje, čeprav je svoboda 
zakonodajalca večja od svobode sodnikov. Ti so zavezani s pravili pravnega 
sistema. Ker zakonodajalci ta pravila ustvarjajo in ker jih lahko spreminjajo, 
pa tem – logično gledano – niso zavezani. Kljub temu pa zahtevata vprašanji 
spreminjanja zunanjih omejitev svobode in ustvarjanja novih dve pomembni 
pojasnili. Prvo pojasnilo se nanaša na zahteve po skladnosti1, drugo pa na še 
drugačno stopnjo skladnosti, na katere obravnavo se bom kmalu vrnil.
Kot rečeno, sodnikom ni treba utemeljevati dejstva, da se držijo nekega 
pravila ali da sledijo precedensu; utemeljiti morajo edinole, če se od njih od-
maknejo. Drugače pa velja za zakonodajalca. Po NNad, NGost in NSklad mora 
zakonodajalec utemeljiti tako ohranjanje statum quo kakor odmik od obstoje-
čega stanja. Začuda je po NSklad zakonodajalčeva dolžnost utemeljevanja torej 
zahtevnejša od sodnikove. Zakaj?
Omenjena posebnost zakonodajalčeve dolžnosti utemeljevanja izhaja iz dej-
stva, da mora zunanje omejitve svobode utemeljiti na podlagi NNad in NGost. 
Vse dokler se neke okoliščine O ne spremenijo, bi sprememba pravil ali zuna-
njih omejitev svobode pomenila kršitev oblikovne pravičnosti. Če je po obsto-
ječem pravilu P treba obravnavati vse Aje kakor Beje, potem iz vsake spremem-
be tega pravila sledi drugačna obravnava Aja od same spremembe naprej, to pa 
samo po sebi zahteva utemeljitev.19
Če ne bi razlikovali med skladnostjo0 in skladnostjo1, bi ne bilo dopustno 
ničesar spremeniti. Vsaka sprememba bi pomenila kršitev zahteve oblikovne 
pravičnosti. Sodniku pa ni treba utemeljiti spoštovanja, ampak le odmik od 
nekega pravila ali precedensa, medtem ko mora zakonodajalec utemeljiti tako 
19 Vzemimo, da je neko obdavčenje po pravilu P utemeljeno na podlagi NNad in NGost, s tem 
da cilja na povečanje gospodarske dejavnosti. Povsem mogoče je, da učinki pravila P za ure-
sničitev tega cilja ne zadoščajo in da je pravilo treba spremeniti. Taka sprememba mora biti 
utemeljena. Če so se, drugič, okoliščine O s časom spremenile, je to lahko nov razlog za spre-
membo pravila P. Lahko pa so, nasprotno, spremenjene okoliščine tudi razlog, da se tega ne 
stori. V prvem primeru se utemeljitev zahteva na podlagi NGost in NNad. V drugem primeru 
pa je treba dati razlog, da se pravila P ne spremeni. Končno je mogoče tudi to, da je obdavčitev 
dosegla svoj cilj. Če je gospodarska proizvodnja dosegla zastavljeno raven, potem obdavčitev 
kot sredstvo, namenjeno uresničitvi cilja, morda ni več utemeljena...
35
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
status quo kot spremembo zunanjih omejitev svobode. To je, na kratko, tista 
zahteva, ki jo v zakonoslovnem smislu vzpostavlja skladnost1.
Kot sem že prej naznanil, pa je ob pogledu na spremembe zunanjih omejitev 
svobode iz sodniškega zornega kota pomembno še eno razlikovanje, ki odpira 
pot za še eno stopnjo skladnosti.  
5.4.3 Skladnost2
Že zgoraj sem pojasnil, da sodnik, ki se odmakne od precedensa, s tem pre-
krši zahteve oblikovne pravičnosti, to kršitev pa lahko odtehta z utemeljitvijo. 
Ta pogled zahteva nekaj dopolnitev. Osnovan je na razumevanju, da so pravila 
»pač pred nami«,  kakor da bi iz zakonika kar sama padla na sodnikovo pisalno 
mizo. Resničnost pa je vendarle bolj zapletena. Sodniki morajo pravila, ki jih 
potem uporabijo na nekem primeru, izbrati – prav tako kot, na primer, v učbe-
niškem primeru vprašanja, ali je najem v anglosaškem pravu podvržen pravu 
obligacijskih ali lastninskopravnih razmerij. Izbrati je treba cel sklop pri najemu 
uporabnih pravil, ne da bi bila ta izbira zavezujoča, pa vendar zavedajoč se, da 
posledice ene ali druge izbire porajajo resne razlike v pravicah in obveznostih, 
ki iz razmerja izhajajo. V skladu z zahtevo po skladnosti1 je potem izbiri ene od 
ureditev treba slediti, razen če se odmik utemelji. Njegova utemeljitev pa zahte-
va obravnavo še drugačne stopnje skladnosti.
Ta stopnja skladnosti – poimenujmo jo kar skladnost2 – priskrbi razloge za 
odmik od omejitev, ki jih vzpostavljajo zahteve skladnosti1.20 Sistemska razlaga 
je z vidika sodnega odločanja značilni primer takšnega razloga, saj je skladnost2 
tista, ki upošteva pravni sistem kot celoto. Podobno povezane s skladnostjo2 pa 
so tudi druge vrste razlage.
Zakonodajno delovanje je ob skladnosti1 torej podvrženo tudi zahtevam po 
skladnosti2. Tako kot v primeru sodnika te tudi od zakonodajalca terjajo, da 
upošteva sistem kot celoto. A medtem ko se po zahtevah po skladnosti2 sodnik 
20 Moč skladnosti2 lahko orišemo s primerom sodniškega odločanja v Belgiji. Po pravilu iz leta 
1963 je zakonska partnerka, ki ostane doma in skrbi za otroke, upravičena do tako imeno-
vanega »dodatka za zakonsko partnerko pri ognjišču«. Leta 1979 je tak dodatek zahteval nek 
mož. V nasprotju z dobesednim pomenom zakonskega besedila je sodnik odločil v prid to-
žniku. Pri svojem utemeljevanju se je skliceval na druga pravila v pravnem sistemu, ki so raz-
glašala načelo enakosti moža in žene. Našel jih je tako v Zakonu o zakonski zvezi iz leta 1976, 
Evropski konvenciji o človekovih pravicah (1950; v Belgiji pa je bila ratiicirana leta 1955)  in 
Splošni deklaraciji o človekovih pravicah (1948); tudi pravna doktrina je podpirala takšen 
pogled. Odločitev je v povezavi s poprejšnjo sodno prakso vzpostavljala nestanovitnost. Kljub 
temu, da so s tem kršene zahteve skladnosti1, je odločitev bolje osmislila celoto. Zato je torej 
skladnejša od poprejšnjih odločitev. Opira se na sistemsko razlago pravila iz leta 1963, ki pri-
vede do branja tega pravila v luči drugih pravil sistema. 
36
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
lahko opre na sistemski značaj pravnega sistema, od zakonodajalca skladnost2 
zahteva, da pravni sistem upošteva in gradi kot skladno celoto.21
Ko sodniki dajejo razloge v povezavi s skladnostjo2, na primer z upora-
bo sistemske razlage, predpostavljajo enotnost pravnega sistema s tem, da ga 
obravnavajo kot celoto. Od zakonodajalca pa skladnost2 zahteva, da to enotnost 
vzpostavlja.
V nasprotju s togim zakonodrštvom se pri prožnem zakonodrštvu zakono-
dajalčeva razumnost ne predpostavlja na neizpodbiten način. Če bi se, bi bili 
imeli tu na mesto menjalne razlage družbene pogodbe spet zastopniško razlago. 
Zakonodajalec mora zato utemeljiti izbrane zunanje omejitve svobode in s tem 
sodniku omogočiti, da ta podaja razloge v povezavi s skladnostjo2.
S tem, ko je sodnik postavljen v središče, pa postane tudi prostor zakono-
dajalca bolje osvetljen. Zakonodajna zagnanost ali aktivizem zahteva dejavno 
utemeljevanje zunanjih omejitev svobode. Drugače kot sodnik se namreč za-
konodajalec ne more enostavno zadovoljiti s predpostavljanjem, da množica 
pravnih pravil tvori nek sistem.
Bolj ko so zunanje omejite svobode izrecno osvetljene iz vidikov skladnosti0 
in skladnosti1, pa tudi iz vidika njihovega prileganja pravnemu sistemu kot ce-
loti, bolj je zadoščeno zahtevam utemeljevanja na podlagi skladnosti2. Medtem 
ko predpostavka zakonodajalčeve razumnosti spada med ključne predpostavke 
togega zakonodrštva (ker so zunanje omejitve z njim razumljene kot nosilci ali 
predstave resničnosti), pa prožno zakonodrštvo razume proizvajanje pravil kot 
21 Naj to stališče primeroma orišem. Po enem pravilu (P1) dobijo brezposelne osebe nadome-
stilo za brezposelnost (B), in sicer v skladu s določenimi merili prerazdeljevanja. Čez čas 
suveren izda neko drugo pravilo (P2). Po P2 so družbe, ki zaposlijo upravičenca do nadome-
stila za brezposelne po P1, same upravičene do dodatka za vzpodbujanje zaposlovanja gospo-
darsko nedejavnih oseb. Obe podpori izplačuje država. Oseba O2, ki je po P2 upravičena do 
vzpodbude, ponudi službo osebi O1, ki je upravičenka do nadomestila za brezposelne po P1. 
Mogoče je, da sta oba, tako O1 kot O2 zainteresirana za to, da O1 dobi službo in določeno 
plačo (D), O2 pa dobi vzpodbudo. Vendar bo O1 v primeru, da je njegova plača D le malo 
višja od nadomestila B, morda upravičeno menil, da je za svoje delo plačan pravzaprav zelo 
slabo. Prav lahko bi menil, da je tisto, kar s svojim delom »resnično« zasluži, enako razliki 
med D in B. Manjša je ta razlika, bolj verjetno bo O1 nagnjen k takšnemu zaključku. To teža-
vo poznamo kot past brezposelnosti. Hkratni učinki pravil P1 in P2 niso v protislovju. Se pa, 
zelo preprosto, v veliki meri medsebojno izničujejo. Četudi sta tako P1 kot P2 veljavni pravili 
in ex hypothesi zadoščata zahtevam skladnosti0 ter sta utemeljeni z razlogi skladnosti1, pa 
ne zadostita nujno zahtevam skladnosti2. Njuno združevanje slabi sistemski značaj pravnega 
sistema. Njun hkratni obstoj ima za posledico veliko upravnih opravil, sodnih postopkov in 
podobno, in to za učinek, ki je skoraj ničen. P1 in P2 sta, kot bi lahko rekli, pravili, ki sta 
neučinkoviti. Zato je P2 treba podkrepiti z dodatno utemeljitvijo po NSklad; z utemeljitvijo, 
ki naj pokaže, da P2 ustreza sistemu kot celoti. Skladnost2 od zakonodajalca torej zahteva, da 
upošteva sistemski značaj  celotne množice pravnih pravil. Četudi se izogne kršitvam skla-
dnosti0 in skladnosti1, zakonodajalec z dodajanjem pravil morda krši zahteve skladnosti2, če 
so ta pravila neučinkovita, če slabijo sistemsko moč celote, ali pa če izničujejo učinke drugih 
pravil.
37
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
to, za kar dejansko gre – odločitev in nič več; pravila ne nosijo in ne predstavlja-
jo resničnosti.
V okvirih zakonoslovja se zato zakonodajalčeva razumnost nič več ne pred-
postavlja. Njegova razumnost se mora kazati v njegovih dejanjih. Če je bila ra-
zumnost zakonodajalca prej vprašanje predpostavke, je zdaj odvisna od uteme-
ljitev, ki jih zakonodajalec daje.
5.4.4 Skladnost3
Po togem zakonodrštvu sodniki ne počno nič drugega kot to, da – zgolj mi-
selno, tako kot v matematiki – uporabljajo pravila, ki jih zakonodajalci ustvarja-
jo. Samo ustvarjanje pravil je razumljeno kot politično vprašanje, ki se ne poja-
vlja na zaslonih pravnih naukov.
Po prožnem zakonodrštvu pa oboji, tako sodniki kot zakonodajalci pravila 
in ustvarjajo in jim sledijo. Sodniki se pri uporabi pravil držijo drugih pravil in 
ustvarjajo nova, posamična pravila. Zakonodajalci, po drugi strani, pa pravi-
lom sledijo pri ustvarjanju novih, splošnih pravil ali zunanjih omejitev svobode. 
Čeprav so razlike med obema položajema lahko velike, si ti dve vlogi nista v 
nasprotju.
Kar zadeva položaj sodnika, pravila seveda niso nekaj samorazložljivega. 
Postopek izbire pravil in določanja njihovega pomena mora zato, da bi bil razu-
men, upoštevati nek nauk. Razumnost sojenja pa kljub temu ni omejena z ume-
ščanjem novih odločitev v množico že obstoječih pravil; to je le en od načinov 
zagotavljanja tega, kar bi lahko imenovali »notranja razumnost«.22 V tem po-
gledu lahko vsa obstoječa pravila štejemo za razumna ali skladna ali smiselna.
Vendar razumevanje skladnosti kot »smiselnosti celote« terja še en drug 
vidik: da bi nekaj v celoti zaobjeli s pogledom, potrebujemo pogled od zunaj. 
Medtem ko je nek pravni sistem kot množica zunanjih omejitev lahko notranje 
razumen ali notranje skladen, zahteva po smiselnosti sistema kot celote terja 
pogled, ki kaže celoto. To pa je mogoče le, če se nagnemo čez robove tistega, kar 
to celoto tvori. Poleg tega trditev, da celota pridobi na skladnosti, če nekatere se-
stavne dele preoblikujemo, zaradi primerjave od nas zahteva, da celoto upošte-
vamo qua celoto. To pa spet terja nek pogled od zunaj, za katerega predlagam, 
da se poimenuje »zunanja razumnost«. Medtem ko se skladnost1 in skladnost2 
nanašata na notranjo razumnost, je njuna opravilnost pogojena z zunanjo razu-
mnostjo. Naj to pojasnim.
Osnovna predpostavka tega razlogovanja je, da stvari same na sebi nimajo 
pomena; nek pomen se jim lahko samo pripiše. Iz tega ugovora proti doktrini 
jasnega pomena izhaja, da je pomen pravil plod njihovega razlaganja, saj pravila 
22 Jerzy Wróblewski, Einführung in die Gesetztgebungstheorie, Dunaj, Manz, 1984.
38
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
pač ne govorijo sama zase. V tem pogledu sta tako sodniško kot zakonodajače-
vo ravnanje po pravilih v podobnem položaju.
Pomen pravil ne izhaja iz njih samih. Pomena pravil zato ne moremo raz-
brati neposredno, tj. s tem, da vanje zremo. Tako razlaga kot tudi pomen, ki iz 
nje izhaja, sta proizvod določenega nauka, ki pa je sam spet odvisen od druge-
ga. Doktrina jasnega pomena kot zaveznik togega zakonodrštva zanika to od-
visnost, pri čemer se – naj ponovim – naslanja na domnevno neposredni stik 
z resničnostjo. Prožno zakonodrštvo pa priznava, da smo z resničnostjo lahko 
v stiku le posredno; ne pozablja namreč, da je naše videnje resničnosti odvisno 
od nauka, ki to posreduje in uokvirja. To, posredniško vlogo tudi v pravnih sis-
temih igrajo že omenjene paradigme.
Da bi imel pravni sistem kot celota svoj smisel, morajo pravni igralci, ki v 
njem delujejo, budno paziti na to, kar iz sistema dela celoto. To pa je prav pa-
radigma, na katero se sistem naslanja.23 Skladnost3 se nanaša na to paradigmo.
To stopnjo skladnosti je mogoče še najbolje izraziti s pomočjo razlikova-
nja med pogledom na neko pravno pravilo od znotraj in od zunaj. Pogled od 
znotraj nam razkrije normativni značaj pravila. Pogled od zunaj nam pokaže 
zakonitosti, ki so posledica praviloslednega obnašanja (tj. ravnanj, ki se držijo 
pravil).24 MacCormickova razlaga tega izvirno Hartovega razlikovanja pove, da 
pravoslovec z zunanjim pogledom v svoj opis vključuje tudi notranji pogled. 
Pravna doktrina tako lahko povsem zadovoljivo upošteva to, da so pravila »ra-
zlogi za ravnanje«.
Pri svoji razlagi Hartovega »pogleda iz zmerne zunanjosti«, ki ga ustrezno 
poimenuje kar »hermenevtični pogled«,25 pa MacCormick opozori na njegovo 
svojevrstno dinamiko: hermenevtični pogled potuje od zunanjega pogleda proti 
notranjemu pogledu. Povezava med pravoslovčevim načinom preučevanja oz. 
metodo – ekonomsko, moralno, zgodovinsko, sociološko, primerjalnopravno 
in tako naprej – ter »pravom« kot predmetom pa povsem verjetno močno vpli-
va na samo razumevanje tega predmeta.
Po mojem je MacCormickovo hermenevtično dinamiko mogoče tudi obrni-
ti. Ko nam pravoslovec s svojim načinom preučevanja ponudi drugačno razlago 
celote pravnih pravil, s tem zavzema neko »mogoče« stališče. Zaključki, ki iz 
njega izhajajo, seveda nimajo takšne veljave kot sodna odločitev, kljub temu 
pa se lahko – če pravoslovec v svojo razlago vključi tudi notranji pogled – ti 
23 Skupaj s tem bi rad zatrdil, da je tudi sam pravni sistem paradigma. Na žalost bo ta trditev 
ostala zgolj dogmatični predlog, saj mi tu manjka prostora. 
24 Johnu Finnisu se zahvaljujem, da me je ob najinem srečanju 2. februarja 2006 opozoril na to 
točko.
25 Neil MacCormick, Legal Reasoning and Legal heory, Oxford, Clarendon, 1978, 290–292. Neil 
MacCormick, H. L. A. Hart, London, Arnold, 1981, 37–40.
39
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
zaključki zelo približajo sodniškemu razlaganju prava. Zato lahko sodnik ob 
seznanitvi z delom pravoslovca v slednjem najde navidezno sliko samega sebe.   
Ta slika je navidezna, vse dokler pravoslovčevega stališča sodnik ne posvoji. 
Raziskave iz ekonomske analize prava dajejo nazoren primer: s pogledom od 
zunaj lahko ekonomska analiza prava ponudi na primer novo razlago pravila o 
civilni odgovornosti.
Tako je bilo z razlago Calabresija in Melameda:26 ob tem, da so se znotraj 
obravnavanega pravnega sistema pravilu o civilni odgovornosti pripisovali 
različni pomeni, sta sama s pogledom od zunaj, ki ga daje ekonomska anali-
za prava, ponudila še en pomen. Kadar je tak pogled od zunaj zmeren ali, kot 
reče MacCormick, »hermenevtičen«, pride do zrcalnega učinka. Sodnik s spre-
jemom novega pomena  obrača dinamiko hermenevtičnega pogleda. Rečemo 
namreč lahko, da sodnikov pogled napreduje iz notranjosti (tu se kaže, da ima 
zanj pravilo normodajno moč) proti zunanjosti.
Kdo bi morda trdil, da je skladnost3 nekako dopolnilna in pomembna le 
takrat, kadar pravila, ki naj bi jih uporabili, potrebujejo razlago. Z drugimi be-
sedami: da je razlaga potrebna le, če so pravila nejasna, in da naj bi se sodniki 
le v takšnih primerih morali nagibati čez rob celotnega sistema, da bi zunaj te 
celote našli dodatne pripomočke za razlago pravil.
Takšna trditev bi bila napačna. Do ugotovitve, da je pravilo jasno, ne more-
mo priti brez njegove razlage. Če bi bilo res, da razlago potrebujejo samo tista 
pravila, ki niso jasna, potem bi pomen lahko obstajal samostojno – to pa je po-
poln nesmisel. Nasprotno, ugotovitev, da je pravilo jasno, je posledica razlage; le 
da se to dejstvo včasih morda zamolči.
Nek nauk o pomenu, s pomočjo katerega se pravila razlaga, nam sam še ne 
daje prava27 in niti ni del pravnega sistema, ki je množica pravil. Je pa takšen 
nauk pravnemu sistemu vendarle nujno potreben.
Naj strnem. Normodajnost pravnega pravila vključuje dva vidika: spoznav-
nega in voljnega. Voljni vidik pogleda od znotraj pa vendar ni samo voljno de-
janje: odvisen je od določenega nauka, ki ni del samega pravila, pač pa se ga, 
nasprotno, najde v paradigmi predmetnega pravnega sistema. Ta paradigma 
pove, zakaj imamo pravila raje od zapovedi, zakaj dajemo svobodi in enakosti 
prednost pred samovoljo in zakaj naj bodo oblasti v političnem prostoru razde-
ljene itd. Paradigma nekega pravnega sistema je tista, ki usmerja izbiro med več 
sprejemljivimi razlagalnimi nauki, s katerimi sodniki pravilom pravnega sis-
tema pripisujejo pomene in ki posledično dajejo smisel pravnemu sistemu kot 
26 Guido Calabresi in Douglas Melamed, Property Rules, Liability Rules and Inalienability: One 
View of the Cathedral, Harvard Law Review (1972) 85.
27 Michel Troper, La théorie du droit, le droit, l'Etat, Pariz, PUF (Léviathan), 2001, 212.
40
revija za evropsko ustavnost
REVUSOV KANON
(2011) 15
www.revus.eu
celoti. Paradigma nekega pravnega sistema je, skratka, tisto, kar iz tega pravnega 
sistema dela določen pravni red.
Če torej trdimo, da se zakonodajalci ravnajo (tako kot sodniki) po pravilih, 
potem njihovo dejavnost lahko opišemo takole: prav tako kot se pravila pravne-
ga sistema ne razlagajo sama od sebe, tudi pravila ustave redko vsebujejo tvorne 
usmeritve o tem, kakšna naj bo vsebina pravnih pravil, ki jih bo izdal oz. ki naj 
jih izda zakonodajalec. Normodajna moč pravnega pravila naj bi bila v razmer-
ju do zakonodajalca torej omejena na zahtevo, naj ta ne krši pravil, ki naj bi se 
jih držal. Držati se pravil pa je vendar nekaj več od tega, kar zahteva ta minima-
listična razlaga, po kateri naj se pravil pač ne krši.28
Ob tem, da normodajna moč pravil vključuje trpno dolžnost, da se pravil ne 
krši, namreč narekuje tudi tvorno dolžnost prizadevanja, da se omogoči učin-
kovito izvrševanje pravic in dolžnosti, ki jih ta pravila vzpostavljajo – in da se 
torej te pravice v zadostni meri varuje, da se pravice in dolžnosti sodno izvršuje 
itd. Dolžnost prizadevanja zakonodajalcu ne nalaga le neke lahkotnejše politič-
ne težnje, ki bi si ob udejanjanju zaslužila hvalo, ampak mu nalaga ustvarjanje 
najboljših možnih pravil. Le pod tem pogojem lahko – iz zakonoslovnega stali-
šča – rečemo, da ima pravni sistem kot celota svoj smisel.
Na tej točki bi bilo privlačno reči, da je sodba o vprašanju »najboljših možnih 
pravil« stvar politike in da je politika prostor nesoglasij – vendar ravno tukaj 
odigrajo svojo vlogo zakonoslovna načela, vključno z NSklad. Politika skupaj 
s svojimi okoliščinami pomeni, da med posamezniki obstajajo nesoglasja – ob 
tem pa obstaja tudi potreba, da vsaj na nekaterih področjih delujemo ubrano.29 
Namen politike ni to, da nesoglasja izginejo. Nasprotno, politika je tu za to, da je 
ob nesoglasjih sploh mogoče delovati.
Kdo bi rekel, da se ta cilj dosega s spoštovanjem človekovih pravic. To pov-
sem drži. Drži pa tudi to, da so človekove pravice svoje mesto našle prav v jedru 
paradigme pravnih sistemov. Spoštovanje človekovih pravic se doseže s tem, da 
se jih ne krši, in posameznikova svoboda je njimi varovana, v kolikor te zahte-
vajo njeno spoštovanje.
To pa je vendar le eden od možnih načinov, ki svobodi daje smisel. Je le izraz 
trpnega vidika, izhajajoč iz paradigme pravnega sistema, ki slednjega spremi-
nja v pravni red. Premišljevalni značaj svobode pa vendar zahteva precej več 
od trpnega varstva nekaterih njenih bistvenih vidikov. Zato so pravna pravila 
ali zunanje omejitve svobode podvrženi zakonodajalčevemu utemeljevanju po 
načelih nadomestnosti, začasnosti in normativne gostote. Takšno utemeljeva-
nje se kaže kot tvorno uvajanje posameznikove moralne avtonomije. Dodatna 
utemeljitev, osnovana na načelu skladnosti, pa utrjuje povezavo med pojmom 
28 Bankowski 1993 (op. 8).
29 Waldron 1999b (op. 2), 102 in nasl. Waldron 1999a (op. 1), 156 in nasl.
41
revija za evropsko ustavnost
Zakonoslovje
(2011) 15
www.revus.eu
svobode kot sestavnim delom paradigme pravnega sistema in vsakokratnimi 
pravili tega sistema.
Prevedel Andrej Kristan.*
* S prevodom te razprave se v strokovno slovensko pravno izrazje umeščata dve novi besedi: 
zakonoslovje in zakonodrštvo. Kot »zakonoslovje« prevajam angl. legisprudence, kot »zako-
nodrštvo« pa angl. legalism. Tako nadomeščam manj povedno (čeprav pri nas ustaljeno) tujko 
legalizem, za besedotvorni vzor pa jemljem »samodrštvo« in s tem povezane besede. 
 Druge (izbrane) pojme sem slovenil takole: angl. legislation kot »zakonodajno delovanje«, 
angl. (internal) conceptions of freedom oz. fran. conceptions de la liberté kot »(osebne) pred-
stave o svobodi«, angl. (external) conceptions about freedom oz. fran. conceptions sur la liberté 
pa kot »(zunanje) predstave svobode«. Angl. concept je »pojem«, angl. conception pa torej 
»predstava« (v nekaterih drugih besedilih sem angl. conception slovenil tudi kot »pojmova-
nje«). Angl. relexive character (of freedom) sem prevedel kot »premišljevalni značaj« (svobo-
de). Angl. proxy model oz. fran. modèle par procuration prevajam kot »zastopniška razlaga« 
družbene pogodbe; angl. trade-of model oz. fran. modèle d'échange pa kot »menjalna razlaga« 
družbene pogodbe. Zaradi povednosti in čim večje sporočilnosti sem angl. true ponekod pre-
vajal kot »resnično«, drugod pa kot »resniconosno«; odvisno od sobesedila. Angl. realisation 
(of freedom) sem prevajal kot »izvršitev« ali »izvrševanje« svobode. Angl. context of partici-
pation nam v slovenščini da »pomenotvorne okoliščine prispevanja«, angl. social interaction 
pa je »medosebno družbeno ravnanje«. Angl. (exclusionary) reason for action je »(izključni) 
razlog za ravnanje«. Angl. power-conferring rules so »pooblastitvena pravila« oz. »pravila, ki 
podeljujejo oblast«. Angl. rules of recognition so »pravila prepoznavanja (veljavnosti)« in ne 
»pravila priznanja«, kot to sloveni Jelka Kernev Štrajn v prevodu H. L. A. Harta, Koncept 
prava, Ljubljana, ŠOU, 1994. Angl. command da v slovenščini »zapoved«, angl. regulatory 
techniques pa »usmerjevalne ukrepe«. Angl. (in-/direct) access to truth sem prevajal kot »(ne/
posredni) stik z resnico« (lahko bi govorili tudi o dostopu do resnice). Angl. theories of reali-
ty so »(normativni) nauki za resničnost« ali, bolj opisno, »nauki, ki resničnost vzpostavljajo 
oz. opredeljujejo«, angl. theories about reality pa »(opisovalni) nauki o resničnosti«. Angl. 
analytical theory je »posredovalni nauk«. Angl. (simultaneous) consistency je »(sočasna) sta-
novitnost«, angl. coherence da »skladnost«, angl. temporality  »začasnost«, angl. alternativity 
pa »nadomestnost«. Angl. normative density slovenim kot »normativno gostoto«. Angl. inter-
nal/external point of view prevajam kot »pogled od znotraj« oz. »notranji pogled« in »pogled 
od zunaj« oz. »zunanji pogled«.
 Namesto nekaterih sporočilno šibkih tujk sem se odločil za povednejše domače izraze. Lega-
lizem je kot že rečeno postal zakonodrštvo, reprezentacionalizem, etatizem in instrumentali-
zem pa prenašalnost, državarstvo in sredstvenost. Racionalnost je razumnost. Model je pogosto 
razlaga. Absolutno je brezobzirno, relativno pa odvisno ali sorazmerno. Namesto tujke teorija 
večinoma uporabljam razdvoumljena izraza nauk za (v primeru normativnih teorij) in nauk 
o (v primeru opisovalnih teorij); kadar mi dvoumnost v prevodu ustreza, pa rabim izraz nauk, 
ki se nanaša na [...]. Vsaka pripomba bo dobrodošla na andrej.kristan@revus.eu.