Slovensko slovstvo.
* Tičnik, spevoigra (opereta) v enem djanji, zložil dr. Benjamin Ipavee.
„Tičnik", kteremu besede je vrli mladi pisatelj slovenski Rogački po Kotzebue-ovem „Kafig" svobodne osnoval, je v muzikalnem oziru delo tako izvrstno, da bi bila pregreha nad umetnostjo domačo, ako ne 6j obširneje govorili o njem. Ako Offenbach izdela kake še manj dobro opereto, vsi nemški časniki so polni hvale; ali bomo mi molčali, ko se je polje domače umetnosti poslavilo s takim delom? ali bomo molčali, ko vidimo, da umetnost slovenska nastopa čedalje obširneje kroge, da je od pesmi prestopila na spevoigro?
Ipavčev „Tičnik" je izvrstno delo, večidel izvirno v smislu in pravega slovanskega značaja, prilega se pa tudi vsak napev situacii svoji. Preglejmo ga na drobno, pa preglejmo ga tako, kakor terja to kritika odkritosrčna. Ce tudi celo vsega ne bomo enako hvalili, nam slavni skladatelj tega ne bo za zelo vzel; nadjamo se, da nam bo še pritrdil, da mu dobrovoljno povemo, kaj bi — saj po naših mislih — utegnilo drugače biti.
Spevoigra šteje 9 številk; v prvi vrsti se odlikujejo baritonova arija štev. 4.; sopran-dvospev štev. 6. in finale štev. 9.; tem pa se vvrstuje trispev štev. 3. Vse presega štev. 6. Romanca za sopran, ki je bila s toliko pohvalo sprejeta, je kaj ljubka, sega močno v srce, ritmus njen je dobro vredjen, — al prava slovanska muzika se nam ne zdi, marveč se v njej italijanska kanconeta strinja z nemškim „laendlarjem", ki bi vzlasti še tedaj bolj na glas stopil, ako bi se večina taktov hitreje igrala. Dozdeva se nam, da je skladatelj naš hotel s tem le ustreči tistim krogom, kjer se je ta spevoigra vprvič pela, kajti na Stajarskem, kakor tudi na Kranjskem so taki spevi v 3/4 taktu zelo priljubljeni. Al taki spevi (laendlarji) niso slovanski, in treba je, da zlasti tako izvrstni skladatelji, kakor je naš Ivavec, ne strežejo po tujstvu pokvarjenemu okusu. — Arija za bariton pod štev. 4. je od prve do zadnje pičice izvrstna,   krepka,  in   če tudi iz začetka neki Mozartovi
71
pesmi iz „Figaro" nekoliko podobna, jo v daljem sprevodu vsa izvirna, krasno vredjena, glas izvrstno izbran; samo, da pevec je ne sme peti „allegro moderato", ampak „a!legro vivace." — Ženski dvospev št. 6. se po pravici more prištevati najboljim kompozicijam te vrste: mikavna je skozi in skozi in živa in ljubeznjiva do konca; še veči vtisek pa bi učinila , ako bi se gibala v višem glasu. Zanimivo je čuti, kako lepo je ge-nijalni skladatelj sem ter tje brez okornosti kontrapunkt rabil. Da ne delamo veliko besedi, rečemo le to, da dvospev ta zvonec nosi med vsemi pesmami te spevoigre. — Finale imponuje z možkim svojim zborom, kteremu je, kakor ves slovenski svet ve, Ipavec tak mojster, da je le obžalovati, da besede „Tičnikove" mu niso prilike dale, več zborov vložiti v to spevoigro. Peti se pa mora ta zbor ne zmerno (moderato), ampak živahno, rezno, in poslednji osmeri takti se morajo v tempu „alla breve" ali „molto mosso" ponavljati. — Prvi del štev. 3. je dramatično dobro nastavljen; škoda, da nekako opeša, ko se začne F-dur peti. Drugemu delu te številke (prav za prav trispevu) škoduje pregloboki glas sopranov, ker ga tlačita možka glasa. — Vse ostale številke so dobre, a še več vtiska bi delale, ako bi se skladatelj ne bil prestrogo držal besed; nektere izvrstne melodije kar hipoma prenehajo, ko bi jih človek še le prav rad poslušal. Tudi to imamo še omeniti, da je skladatelj ženske napeve vsakemu glasu primerne narediti hotel, tedaj jih ni zložil odločno za sopran in alt (ali mezzosopran), — to pa nekako škoduje še večemu efektu. Bariton se lepo giblje od konca do kraja v svojem glasu; tenorjeva naloga pa omahuje zdaj med previsocim, zdaj med prenizkim glasom; le v samospevih je zmiraj na pravem naravnem glasu. Ne škodovalo bi tudi, ako bi se bile opustile prevečkratne mo-dulacije v veliko terco doli, na priliko, iz E v C, iz A v F, iz F v As.
Tako smo pregledali vse partije te spevoigre, s ktero se res ponašati moremo in ki nas sili do prav žive želje, da bi nam gospod dr. Ipavec kmali zopet zložil kako spevoigro in si izbral zato kak naroden predmet. — —
Naj nam je pri tej priliki še pripuščeno omeniti izpeljave „Tičnika" v čitalnici ljubljanski.
Skladatelj je spevoigro zložil za glas o vir. Da pa doseže še veči efekt, jo je pevovodja g. Josip Fabjan vredil za različne inštrumente in pri tej prestavi iznova pokazal temeljito svojo muzikalno vednost, ki ga stavi   v prvo vrsto pravih naših muzikalnih umetnikov.
Vršila pa se je spevoigra po gospodičinah pevkah in gospodih pevcih tako izvrstno, da smo mislili se v gledišču, kjer izurjene moči izvršujejo spevoigre. Cisti mladi glasi, igra vsaki situacii primerna, vse gladko in ročno: delalo je skupnost tako, da občna pohvala je bila res tudi zaslužena pohvala. Ker je vsak zadostil svoji nalogi popolnoma, ni druzega razločka mimo tega, da je ta ali una naloga sama po sebi „bolj hvaležna." Zbor tudi se je tako živahno in čvrsto obnašal, da je bilo veselje. Orhester vojaški, med kterim je tudi naš umetnik g. Viktor Bučar godil, je lepo izvršil svojo nalogo.
Priporočamo tedaj po vsem tem „Tičnika" živo vsem slovenskim čitalnicam, ki imajo saj 5 dobrih pevskih moči in dober zbor. Ker ne potrebuje nika-koršnih glediščinih priprav in se tudi s spremstvom samega glasovira da dobro peti, ni druge težave o izpeljavi. Da gospod dr. B. Ipavec dovoli igro vsem čitalnicam, porok nam je rodoljubje njegovo.
* Mladi vincar. Vinorejcem v poduk. Od več strani dobivam dopise, naj bi vinorejcem našim vstregel s knjižico  „Mladega  vincarja."    Naznanjam   toraj   tole :
Namenil sem iz začetka le za tvojega vincarja ob kratkem najvažnejša vodila mu izrositi, da se ve* brez mene na mojem posestvu gibati in dela svoja opravljati. Neki prijatel pa me zavrne rekoč: „Za vse slovenske vincarje naj bo! saj veš, ia je dosti nemških posestnikov, ki svojih slovenskih vincarjev ne umejo, in tudi niso vedno pri njih: tako boš onim in tem jako vstregel." In na to zares obliko pisave v občno rabo spremenim in se predrznem Pejtalocija posnemati.
Kdor tedaj želi „Mladega vincarja" (prodajam ga po 20 novih kraje.), naj se v :rankiranih pismih obrne do založnika z napisom: „Fance Jančar, kaplan v Negovi, Post Radkersburg in Steiermark" s tem do-stavkom, da se znesek na zadnji pošti plača, to je, „gegen Postnachnahme"; ako je pa veči znesek, naj se mu naravnost pošlje.
Pri Negovi 19. svečana 1836.
France Jančar, kaplan.
72