Grofov ja&ar. Povest iz domačih hribov. 29 Nekega dne je potrkal pri Cenci v Dobrovijah čeden mlad moški, v katerem je Cenca šele po kratkem besedovanju sem in tja spoznala svojega »poba«; potem pa ni vedela, ne kod ne kam, tako se je razveselila. Zavzela se je zanj pri grofu Kristalniku, ki ga je vzel za lovca in logarja. Tako je postal »grofov jagar« ... Odkar je bil spet v njeni bližini, se je Cenci vzbudila vest in jo jela strahovito mučiti. Večkrat mu je hotela povedati, čigav je in da še ni krščen; toda bala se je njegove jeze in ni spravila skrivnosti z jezika — do današnjega dne ne, ko jl jo je izvabila Veronika s svojo odločnostjo in bistroumnostjo... Veronika je bolnici dajala pogum, spodbijala vse njene ugovore in jo na kraju le nagovorila, da je bila voljna spovedati se. Privolila je tudi, da sme Veronika patru Valerijanu poprej vse razložiti. Zdaj je šlo vse lepo svojo pot. Pater je prišel še Isti večer in je ostal dobro uro sam z bolnico. Spovedal jo je, drugo jutro pa jo je prišel obhajat. Ko je bilo vse končano, je ostala bolnica dalj časa sama v tihl molitvi. nato je poldicala delds, ob- jela z obema rokama njeno desnico, jo stisnila in se začela krčevito jokati. »Za božjo voljo, mati, kaj pa je? Kaj vam je?« je vprašala Veronika. »Nič, čisto nič mi ni več,« je ihtela žena. »Duhovnik je vse vzel od mene, tako lahko mi je; zdi se mi, da bi kar umrla. Kar se spominjam, še nikoli nisem bila tako zadovoljna. Zdaj rada umrem, zdaj je vse dobro ... In vse sem tebi dolžna, tebi, tebi... Zapisala ti bom kaj v testamentu, moram ti kaj dobrega storiti.« »Tega pa le ne!« je ugovarjalo dekle. »Z vami se veselim in to mi je plačila dovolj.« »Ti si moj angel varuh.« Proti poldnevu je prišel mojster Gašpar ves vesel in je pohvalil sestro, da se je spravila z Bogom. Cenca je bila danes prijazna z njim, rekla mu je, da mu je veliko dolžna, ker ji je pripeljal tako postrežnico, da bi bolje ne bil mogel. »Da,« se je namuzal Gašpar, »takle strehar se pač razume na to, kake strehe so za stare ženske: Lepe na pogled morajo biti, trdne in močne drže, blago pa mehko in voljno — in solidne okoli in okoli.« Veronika, ki je narahlo zardela, mu je v šali popretila: »Cakajte, sitnež, ko boste prihodnjič potrkali, vam bom prerl r—^ -r^vienila!« Ko je mojster Gašpar odšel, je bolnica tiho obležala in se je ves dan smehljala rairno in spokojno. Vse je bilo dobro, le en križ je še bil: jagru je bilo treba razodeti, kaj in kako je z njim. Tudi to je prevzela Veronika. Naslednji torek je spet prišel grofov jagar. Ko ttiu _ je Veronika odprla, mu je pomignila, naj ji Bledi, in ga je peljala na vrt zadaj za hišo. Tu je Bedla na klop in je jagru pokazala na drugo sebi nasproti. Začudeno jo je pogledal. Tedaj se je nasmehljala pa dejala resno: »Anza, danes boš moral imeti veliko potrpljenja.« »Veronika!« je vzkliknil željno. »Mnogokaj ti moram danes povedati,« je nadaljevala. »Pa se ne smeš razjeziti, če bo morda kaj hudega.« >Ti, Veronika, me ne moreš razjeziti,« je dejal. »Na druge se tudi .ne smeš jeziti, najmanj na mater.« »Zakaj bi se naj na mater jezil? Povej!« »Cuj tedaj!« Zdaj mu je jela pripovedovati vso čudno zgodbo Cjegovega življenja, kakor jo je čula od Cence: kdo ifla Bta njegova starša in posebej že o hudi nemarnostl njegovih rednikov, ki ga nista dala krstiti. Ali Veronika se je zmotila: njeno razodetje jagra Hllkakor ni prijelo tako, kakor je ona mislila. Res da se je zdrznil, ko mu je povedala, da je po materi grofovskega rodu, toda ogenj, ki se mu je v očeh zasvetil, ni bil ogenj jeze, temveč prej plamen komaj prikritega veselja. Za to, da še do te ure ni krščen, se ni mnogo zmenil. Očitno je bilo, da se niti zavedal ni, kaka škoda je zanj, ko še ni sprejel zakramenta svetega krsta. Zasmilil se je Veroniki. »Anza,« mu je dejala napol za tolažbo, napol za pouk, »to je sicer velika, huda nesreča, da še nisi krščen; pa je tudi sreča v tej nesreči. Zdaj se boš mnogo laže spravil z Bogom in umiril. K spovedi ti ni treba.« Zazijal je z usti in z očmi. »Res,« je potrdila, »po krstu se izbrišejo vsi grehi. Po krstu si čist in nedolžen kakor pravkar rojen otrok.« Srce mu je spreletel svetel žarek. »Kaj moram tedaj storiti?« je vprašal in napeto čakal. »Dobro poučiti se moraš v krščanskem nauku, Boga moraš za odpuščanje prosit' in potem sprejeti zakrament svetega krsta.« »Kdo mi bo to storil?« »S patrom Valerijanom sem že govorila o tem. Rad te bo poučil, potem pa pojdeš v Celovec, kjer se daš na tihem krstiti. Nikomur ni treba kaj izvedeti, da še nisi krščen.« »Veronika,« je vzkliknil kar iz sebe, >res si coprnica, ali dobra, dobra. Ti veš vedno, kako je prav, in zmeraj pomagaš.« »Tiho! — Pojdi zdaj k materi in lepo se pogovori z njo! Boji se te, da se boš jezil in ji ne boš mogel odpustiti.« Skočil je pokonci in odhitel v hišo. Ko ga je Cenca zagledala, je na glas zaihtela: »Moj Bog! Moj Bog!« »Nikar si ne ženite k srcu, mati,« jo je miril; »vse je prav, je že vse prav.« »Kaj? Ali že veš — ?« »Veronika mi je povedala.« »Odpusti mi Anza!« »Rad, če je kaj odpustiti.« Tedaj se je presunljivo razjokala. Jagar pa jo je že prijel za roke in jih obdržal v svojih. »Anza, dober si, moj ljubt pob!« je ihtela. »Bog ti bo povrnil.« Še isti večer je šel jagar v trg k patru Valerijanu in je ostal precej dolgo pri njem. Drugo jutro se je podal v Gradec h grofu Kristalniku, da bi ga poprosil za tri tedne dopusta. Grof je bil čez mero ljubezniv; menda je iz te aji druge besede jagrove spoznal, c!a ta ve, kdo je njegova mati. Rad mu je dovolil dopust ki mu je obljubil, da bo na njegovo mesto poslal za ta čas koga drugega v planino. Ko se je jagar poslovil, mu je grof dal celo roko in dejal nenavadno prijazno: »Če ti je kdaj kaj treba, vej, da sem jaz tu! Pridi, ne boš nikoli zarnan trkal! Ali razumeš: zmeraj, če ti je treba! — Vidim, da si pameten, in mislim, da se boš vsake reči po pameti lotil in se ne boš nikoli prenaglil.« Anza ie pokimal, da ga razume, in se je lspo zahvalil. Naslednja dva tedna je ostal jagar v Dobrovijah; ni pa stanoval pri Cenci, ampak dalje zgoraj v hribu pri nekih kočarjih, katerim je dejal, da mora biti zdaj blizu matere, da je pri roki, če bi se kaj hudega pripetilo. Kakor slučajno sta se vsak dan sešla s patrora Valerijanom, ki je prišel sem gor na sprehod. Hodila sta med njivami gor in dol in Anza je pazljivo poslušal duhovnikove nauke. K Cenci dol je pa šel ves ta čas le dva- ali trikrat, pa nikoli ni ostal dalje, kakor kvečjerau kake četrt ure, ki jih je prebil ob bolhičini postelji. Gbe, Cenca in Veronika, sta opazili, da je postal zelo resen in vase zatopljsn. Z dekletom je spregovorU kako prijaznobesedo, pa se hitro poslovil. Nekoč ja rekel v durih: »Veronika, ko bi bil prej vedel, kar zdaj vem, bi se marsikaj ne bilo zgodilo, tudi tisto tam nad Šmarskimi pečmi ne.« »To kar pozabiva, Anza,« je odvrnila in glas ji ie bil mehek in vdan. kakor ga ni bila vajena. (Dalje sledl)