224
Trstu, čez tri leta škof v rojstnem mestu. — Ni ga bilo sram javno preklicati svoje prejšnje zmote na baselskem koncilu. Izdal je pismo Retractrationum, v katerem slovi lepi, odkritosrčni stavek: „fleneam reiicite, Pium recipite."1 Iz vse duše se je zavzel za boj proti Mohamedancem. Evropski vladarji in narodi se mu niso odzvali. Hotel je zato sam poizkusiti izpreobrniti turškega sultana. Preden more izvršiti ta sklep, uporabi vse svoje dohodke, da zbere ladjevje, s katerim hoče nad sovražnike. Zadene ga tragična usoda. Na smrt bolan se privleče do Ankone. Z ekspedicijo ne more. Vidi svoje ladjevje, za katero je vse žrtvoval, a umre 14. avgusta.
To je dvorana,  posvečena   spominu  tega velikega, plemenitega moža.
SRBSKA SKUPŠTINA V BELGRHDU
Nad omarami, polnimi knjig in pergamentov, je 10 slik na presno, katere je napravil Pinturicchio in ki pripovedujejo življenje Eneja Silvija ter Pija II. Nekatere teh slik so mi vedno pred očmi, tako lepe so. Slikar, rojen v Perugiji, je bil mojster v barvah; vse je svetlo, veselo; arhitektonika in narava, ki dela ozadje, se sklada s skupinami v harmonično celoto. Živo se spominjam prve slike: Mladi Enej jaha na koncil. Kdo bi ga ne bil vesel, na belem konjičku! — Ali pa oni sliki: kako je posvečen od Evgena IV., kateremu je svoj čas nasprotoval, v nadškofa; kako pripelje cesarja in njegovo zaročenko Eleonoro prvikrat skupaj. Se en prizor je lep: papež prišteje svojo rojakinjo, Katarino, med svetnice.
1 Eneja zavrzite, Pija sprejmite!
Žal bi mi bilo, če bi ne bil videl te krasne dvorane, z njenimi freskami, s koralnimi knjigami in umetno izdelanimi lesenimi shrambami.
Še parkrat sem šel ta dan v stolnico in mimo nje; lepa je, tako da bi že radi nje noben italijanski romar ne smel izpustiti Siene iz svojega programa; fasada je taka, da se je ne moreš nagledati, vse kipi v jasno, sinje nebo; nič zaprašena, nič zakajena; le eno napako ima: fasada je umetnina zase, je prislonjena na cerkev, ni ž njo v organični zvezi, ne tvori celote, kot to vidimo pri severnih gotiških cerkvah.
Ko sem precej pozneje proti poldnevu stopil v cerkev, je govornik govoril govor, ne posebno vzneseno. Poslušalcev ni bilo veliko. Opisaval je zadnje dni   Zveličarjevega    življenja. Želel  bi  bil  več ognja in   še kaj  drugega.  Stal je v leseni nizki prižnici. — Precej originalen govor sem slišal letos v Florenci  v  cerkvi  karmelitov. Bil je praznik karmelitarice sv. Magdalene de  Pazzis,  rojene Florentinke.   Obhajali so neko obletnico   s    tridnevnico.    Na vseh  cerkvah  je bilo to pla-katirano, govorniki naznanjeni. Zadnji  dan, 27. maja, ima  po večernicah   panegirik eden izmed kanonikov. Prišel bo tudi pomožni   škof,   ki   bo   dal   k sklepu blagoslov. — Radovednost me je gnala v cerkev Car-mine. Na stranskem oltarju je bil   brezizrazen   doprsen   kip sv. Magdalene;  ljudstva se je mnogo zbralo, a je komaj napolnilo prečno ladjo velike cerkve.   Slednjič  stopi  na  nizko prižnico  kanonik in profesor,  da govori panegirik. Dolgo sem ga poslušal, upal sem naužiti se krasnega govora. Mož je pa bil govor doma spisal in ga pred zahvalno  pesmijo  in  sklepom  slovesnosti — čital. To se mi je zdelo preveč podomače.
Na siensko stolnico je prizidana na zadnji strani krstna kapela sv. Janeza. Okoli nje vlada svet mir, do nje se mora po precej stopnicah, ker svet tukaj pada. Stavba jako dobro vpliva od zunaj in znotraj. Posebnost je v njej lepi krstni kamen z reliefi iz brona. Kaj takega bi si želel doma na Slovenskem, in če bi bila samo kopija tega sienskega krstnega kamena, da bi se polagoma izgubili nastavki naših krstnih kamenov, ki so včasih kar monstruozni in zelo   kaze vso   cerkev.   Reliefi  predočujejo  rojstvo