Pogansfvo zoper hrftansfvo. Nemški nacionalizem kot pretiranost narodnostnega načela je neskladen z moralnimi načeli krščanstva. Kako poguben je, je dokazala nekdanja avstrijska monarhija, ki je radi njega propadla. Po propadu Avstrije se je ta nacionalizem naselil v Nemčiji. V vsenemškem duhu v Avstriji vzgojeni Adolf Hitler je njegov najizrazitejši predstavnik in njegov najuspešnejši organizator. S smotrenim organizacijskim delom, zlasti med mladino, je nemški narodni socializem, kakor se sedaj imenuje nemški nacionalizem, kmalu dosegel krepek razniah. Med odraslimi pa se ni mogel tako močno uveljaviti. V dobi demokracije je dosegel pri volitvah tudi v najugodnejšem položaju nekaj nad 40% glasov. Ne po svobodni odločitvi ljudstva, marveč z revolucionarno diktaturo, ki jo je omogoČila nesposobnost najvišjih činiteljev v državi, je zavladal nad nemškim narodom. Ko ugasne demokracija, ugasne z njo osebna in družabna svoboda. V Nemčiji so to bridko preizkusili posamezniki in vse ljudstvo. Narodno-socialistična diktatura je pogazila v Nemčiji vse svoboščine, med katerimi zavzema prvo mesto svoboda vesti. V tem je bila v prvi vrsti prizadeta tista veroizpoved, ki polaga na vest največjo važnost, in to je katoliška vera in Cerkev. Svoboda za krščansko vero in njeno udejstvovanje na svetu: to je bila zahteva katoliške Cerkve že od apostolskih časov. S to zahtevo so stopili pred takratne svetovne mogotce po posameznih državah apostoli in njihovi učenci. Od te svoje zahteve niso nikdar odstopili niti za las, rajši so šli v smrt, kakor da bi priznali sužnost krščanstva svetni oblasti. Boga je treba bolj slušati kot Ijudi: to je bilo njihovo geslo. To je ostalo od apostolskih časov vrhovno navodilo za vse zveste in zavedne katoličane. Narodni socializem hoče povse zasužniti katoliško Csrkev v Nemčiji, pravic bi imela le toliko, kolikor jih dovoli samooblastni gospodar svoji brezpravni sužnji. To paje zanikanje katoliške Cerkve, njenega bistva in njene naloge. Cerkev je od Boga ustanovljena družba z določenim namenom zveličanja ljudi in s primernimi sredstvi, da se doseže ta vzvišeni namen. V tem oziru je katoliška Cerkev samostojna, od državne oblasti neodvisna družba. Tega pa narodni socializem s svojim poganskim pojmovanjem naroda in države noče priznati. Tako so kmalu po prevzemu oblasti v Nemčiji med njim in katoliško Cerkvijo nastopili spori. Izpočetka se je čutila ta stranka nesigurno ter je zato sklenila konkordat z rimskim pape- žem. Komaj pa se je začutila varno v sedlu, je začela prezirati posamezna določila konkordata, zlasti določbo, ki zajamčuje katoliški Cerkvi neoviraHo pravico do vzgoje katoliške mladine. Vedno bolj so se gazile konkordatno in postavno zajamčene pravice Cerkve in katoličanov. Papež Pij XI. je s posebno okrožnico, ki jo je izdal dva dni po prazniku sv. Jožefa, opredelil zmote in zablode nemškega narodnega socializma ter protestiral zoper krivice, ki jih prizadeva narodno-socialistični režim katoliški Cerkvi. Odgovor na to okrožnico je bilo še hujše preganjanje duhovnikov in redovnikov. To preganjanje je dobito tako ogabne oblike, da je proti njemu javno protestiral v imenu vesoljnega katoličanstva kardinal Mundelein v Chicagu. V svojem govoru duhovščini je opozoril na to, kako se je Nemčija med svetovno vojno razburjala radi propagande zoper njo ter je vse obtožbe proglasila kot klevete. Kar pa se sedaj počenja zoper katoliško duhovščino v Nemčiji, je nesramno klevetanje, zoper katero Cerkev nima sredstev, ker je brez moči in brez pravic. Kardinalu je odgovo- ril znani širokoustni propagandni muu« ster dr. Goebbels v tako prostaškem tonu, da je kulturni svet nad njim zastrmeU- Kako so sedanji narodno-socialistični mogotci izgubili vsak čut dostojnostl itt vsak smisel za pravico, dokazuje Goebbek sova izjava: »V Nemčiji ni problema (vprašanja), ki bi se o njem ne smelo javno razpravljati.« Vso hudobnost taj laži spričuje dejstvo, da je oblast zaprla vse katoliške tiskarne ter zaplenila vs« njihovo premoženje ter da katoličanl nl-i majo nobenega lista več, v katerem bi sq mogli braniti; celo povse nabožnl listl s« ustavljajo drug za drugim. Nekaj pa so javno razpravlja po nemškem časopisju, ki je brez izjeme narodno-socialistično ali pa mora služiti režimu, in to so ostudne la"zi zoper katoliško duhovščino in zoper katoliško vero. Ponavlja se torej to, kar je uganjalo poganstvo zoper krščanstvo v prvih stoletjih, ko se je pojavila in razširjala katoliška vera po svetu. širile so se najogabnejše laži zoper katoličane. Nemško poganstvo ponavlja te metode, pa bo s svojimi klevetami in s svojo surovo nasilnostjo prav tako propadlo, kot je pro« padlo starodavno rimsko poganstvo.