Poslej bom slušala ...
|QfUlka! Julka!"
S| 'r Namrškega gradiča je klicala gospa Karla "SgŽs- hčerko Julko. Ponovila je večkrat klicanje. Iz loga se je oglasila šoga. Julka ni čula mame.
nTa otrok.1''
Tako je vzdihnila mama in zaprla okno.
Pc log-ih in brežinah je bilo še tuintam za belo plahto snega. Na prisojnih krajih so pa zacveteli zvon-čki, vetrnice in kar cele _ blazine rdeče vrese so se razgrinjale po bregovih. Čebelice so Sumele po vresi. Nekoliko okorne so brenčale od kobuljca do kobuljca. Kdo ne bi bil okoren, če mora biti zaprt celo dolgo zimo v majhno celico ter prezebati in dremati dolge mesece. A sedaj je prislo pomladno solnce in je po-trkalo na ulnjake. Čebelice so se zdramile iti izlelele na prve cvetke.
S čebelicami vred je zapustila Julka gradič. Ven, ven, po cvetlice. po prve znanilke pomladi je hitela. Mama je klicala za njo, naj se ogrne, naj ne zaupa solncu. A Julka ni sluSala. Njeni bujni črni laski so zavihrali v vetrecu in kakor srnica je hitela po bre-žinah. Tu jo je zvabil teloh. ki je gledal izpod grma. Tam ji je pozvončkal zvonček, drugod je zašumela vresa . .. in Julka je hitela in hitela ter trgala cvet za cvetom. Sama ni vedela, kdaj se je oddaljila vrh griča. Njeni drobni prstki so komaj objemali bogata šopa cvetlic. Vsa izpehana je dospela vrh griCa.

—   5«   —
Kako prijetna sapa je zavela v njeno goreče lice. Prav tam od snežnikov je prihajalo to pihljanje. Julki je bilo tako ugodno. Njene vesele oči so se smejale cvetlicam — saj so bile njene sestrice. Položila je šopka na tla. obrisala si je potno lice in popravila si razkodrane lase, potera pa sedla na zemljo in pričela plesti lepo cvetno kito. — — —
Doplela je.
Dvignila jo je kvišku,  in se radostno zasmejala.
,Mama, mama, kako boš gledala:"
Tedaj se ji je zazdelo, kot bi od daleč slišaia očitajoči glas: Julka! Julka'.
Po udih jo je spreletel mraz. Neugodno ji je bilo. Dopletene kite se ni več veselila. Bila je tako silno trudna . . .
Domov gredč jo je polil večkrat leden mraz po hrbtu. Toda premagovala se je in prinesla slovesno prvo cvetno kito mami.
Oospa Karla je bila vesela cvetja, a na licu ji je ležala skrb.
,Bleda si, kaj ti jer"
.,NiL, mama! DaleC sem šla, pa sem se utrudila!"
Julko je polila rdeCica. Lagala je, zunaj bilo ji jc prav slabo.
Vežerja ji ni diSala.
Noč jc bila dolga kakor večnost. Kuhala jo je vročina. Drugo jutro ni mogla iz postelje.
,Zakaj nisi slušala? Sedela si na vlažnih tleh? Ti nesrečno dete!"
Mati je tarnala. Poslali so po zdravnika.
Julka je resno obolela.
Koliko noči je prečula dobra mama ob njeni po-steljici! Julka je trpela in molčala. Samo njene bolne oči so se vpirale v mamo tako silno proseče: ,Odpusti! Nikoli več ti ne uidem!" — — —
Zunaj so prepevale tice. vse zeleno je bilo po gozdu, prvo cvetje je že minevalo, ko je Julka toliko okrevala. da \e sedela v stolu, oprta z blazinami in gledala skozi okno cvctočo pomlad.
V naročju so ji dehteli narcisi. Pa ona jih ni duhala. Oj te cvetice! Ve ste mc izpeljale, da seni tako obolela!
—   59   —
Pa se je sklonil nadnjo angelček varih in ji po-šepetal na uho: Julka, Julka! Cvetke so nedcižne! Da si poslušaia mamo, ne bi oboiela! Spoštuj očeta in mater. . .
Po bledih licih ji je zaplula kri, v srcu je ostalo kesanje in Julka je trdno sklenila:
Poslej bom slušala ...                              F. S.F.