»Luthera vöposlühnenje« - nova najdba iz evangeličanskega župnišča v Murski Soboti
György Ragyanszki
Univerza Lorända Eötvösa, Filozofska fakulteta, H 1088 Budapest, Müzeum Krt. 4/D. ragyanszki.gyorgy@btk.elte.hu
- 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article -
Prekmurske evangeličanske občine so po prvi svetovni vojni ustanovile seniorat Evangeličanske cerkve v Prekmurju. Vodstvo seniorata je v svojih cerkvenih publikacijah zagovarjalo rabo prekmurskega slovenskega jezika. Prekmurščino so razumeli kot samostojen slovanski jezik, ki ima od Kuzmičevega prevoda Nove zaveze (1771) literarno tradicijo. V prispevku predstavljam prekmursko cerkveno književnost, ki govori o Martinu Lutru. Osredotočam se na rokopis o disputu med Martinom Lutrom in Johannom Eckom v Wormsu. Besedilo je nastalo po drami Otta Devrienta (1838-1894), različico v madžarščini je napisal puconski duhovnik Gyula Porkolab (1875-1913).
After the First World War, Lutheran congregations established the Lutheran Deanery in Prekmurje. The board of the deanery protected the literary language of Prek-murje in their church publications. They explained literary language of Prekmurje as an independent Slavic language that has literary tradition since translation of the New Testament by Števan Kuzmič (1711). I would like to introduce church literature in Prekmurje on Martin Luther. I will concentrate on a manuscript that includes the dispute between Martin Luther and Johann Eck in Worms. The text is a rewritten play of Otto Devrient's (1838-1894) drama. The translator in Prekmurje did not use the original German version but a Hungarian dramatization by Gyula Porkolab (1875-1913), who also worked as a Lutheran minister in Puconci.
Ključne besede: Evangeličanski koledar, Martin Luter, Gyula Porkolab, seniorat Evangeličanske cerkve v Prekmurju, zgodovina slovenskega jezika
Key words: Evangeličanski koledar, Martin Luther, Gyula Porkolab, Lutheran Deanery in Prekmurje, history of Slovene language
Martin Luter v Evangeličanski cerkvi Republike Slovenije
Praznovanje 500. obletnice reformacije v Sloveniji in po svetu je lahko povod za raziskovanje zgodovinskega spomina, toda v prispevku ne želim predstaviti fenomena zgodovinskega spomina v našem času, ampak v prvi polovici 20. stoletja. Leta 2017, ko smo praznovali 500-letnico reformacije, so se evangeličani največ ukvarjali s ključno osebo protestantizma, Martinom Lutrom. Dober primer omenjenega je dejavnost Evangeličanske cerkve na Madžarskem, ki je organizirala več potovanj v Wittenberg, in to kljub temu da protestantska teologija ne podpira
— 355 —
Gyorgy Ragyanszki
romarstva. Verniki in tudi evangeličanski duhovniki so po obisku Wittenberga pisali o svojih občutkih, ki so jih doživeli na romanju. Kaj dokazuje ta fenomen?
Martin Luter je močno prisoten v evangeličanskem spominu in evangeličani spoštujejo Lutrovo dejavnost. 500. obletnica reformacije je bila dobra priložnost za to, da so se evangeličani spominjali Lutra in poročali o dosežkih reformacije.
Evangeličanska cerkev v Republiki Sloveniji začetek slovenske reformacije datira okrog leta 1525, ko se je moral duhovnik Pyrgl zavezati, da se bo bojeval proti luteranskim naukom, v Trstu pa je na začetku leta 1523 nastalo prvo znano žarišče reformacijske miselnosti na Slovenskem. Najpomembnejša oseba slovenskega protestantizma je Primož Trubar, njegova slika se v evangeličanskih publikacijah in cerkvah pojavlja skupaj z Lutrom.
Če zgodovine slovenskega protestantizma ne gledamo s sedanjega zornega kota, ampak jo obravnavamo diahronično, ugotovimo, da so posamezne cerkvene občine svojo zgodovino med obema svetovnima vojnama razlagale na narodnostni ali regionalni podlagi. Štajerski in prekmurski evangeličani v svojem zgodovinopisju niso upoštevali kranjskega protestantizma, ki tako v času med svetovnima vojnama ni mogel postati del njihove identitete. V tem času evangeličani še niso častili Trubarja ali Dalmatina tako, kot ju častijo danes. Če želimo razumeti srž problema, moramo spoznati organizacijsko strukturo evangeličanske cerkve pred prvo svetovno vojno.
Pred razpadom monarhije so prekmurske evangeličanske občine spadale pod cerkveno upravo Prekdonavskega distrikta Ogrske evangeličanske cerkve, po prvi svetovni vojni pa so 2. 2. 1922 ustanovili seniorat Evangeličanske cerkve v Prekmurju. Prvi senior novega seniorata je bil Števan Kovats, ki je kot duhovnik odklanjal gajico in osrednjo knjižno slovenščino, nove cerkvene publikacije je začel objavljati v prekmurščini in z madžarskim črkopisom. Franc Kuzmič, ki je podrobno analiziral evangeličansko cerkev v slovensko-madžarskih odnosih 20. stoletja, je ugotovil, da simpatija prekmurskih intelektualcev in duhovnikov z madžarskim jezikom in kulturo ni bil splošen pojav, temveč je to označevalo predvsem starejše duhovnike in učitelje, »ki so se v mladosti šolali še na Madžarskem« (Kuzmič 2006: 188).
Jezikovni program Števana Kovatsa ni bil preobrat v jezikovnem načrtovanju in politiki evangeličanov v Prekmurju. Po poenotenju slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja so evangeličanski duhovniki vztrajali pri prekmurskem knjižnem jeziku. Marko Jesenšek ta fenomen razlaga tudi kot konfesionalni problem. Katoliški pisci v Prekmurju so sprejeli novo knjižno slovenščino, evangeličani pa »so se bali izrazito katoliško usmerjene habsburške politike« (Jesenšek 2013: 103) in so pod vplivom madžarske nacionalne politike knjižno prekmurščino skušali kultivirati kot samostojen slovanski jezik. Ta postopek je trajal do konca druge svetovne vojne, zato je cerkvena književnost o Lutru pisana v prekmurščini. Prekmurski evangeličanski intelektualci niso prepoznavali kontinuitete med tradicijo kranjskega in prekmurskega protestantizma, zato je bil Martin Luter skoraj edina protestanska osebnost iz 16. stoletja, ki so mu v prekmurski evangeličanski cerkvi izkazovali čast, in posledično so prevajali predvsem Lutra ali pa so o njem pisali vzgojno literaturo.
- 356 --Slavia CentrJL 1/2019
— »Luthera voposluhnenje« - nova najdba iz evangeličanskega župnišča v Murski Soboti — Martin Luter v cerkveni književnosti
Po mnenju kalvinskega duhovnika in pisatelja Sandorja Makkaija (1890-1951) protestanti na Madžarskem na začetku 20. stoletja zgodovine cerkvene književnosti še niso razvili v samostojno znanstveno disciplino (Makkai 1925: 3). Cerkvena književnost je bila le del zgodovine cerkve, ker protestantski teologi niso mogli definirati termina cerkvena književnost, ki se uvršča med znanstveno in umetniško literaturo. Cerkvena književnost je sorodna z obema literaturama, a ima svoje značilnosti. Primarno je opisovanje cerkvenih doživetij, cerkvena književnost pa mora konstruktivno vplivati na svoje bralce. Makkai jo definira kot »konstruktivno književnost, ki umetniško opisuje in razlaga cerkveno življenje« (Makkai 1925: 5). V tej interpretaciji je cerkvena književnost širši pojem, ki vključuje znanstveno literaturo, konstruktivno literaturo (npr. pridige), cerkveno publicistiko, poezijo in glasbo. Mesto Martina Lutra v prekmurski cerkveni književnosti želim predstaviti v tej luči.
Prvi obsežnejši življenepis o Lutru je napisal Pavel Luthar (1839-1919) z naslovom Luther Martona zsitek ali kratko popiszanye onoga, ka sze je zsnyim godilo i ka je on vcsino vu tekaji zsitka nyegvoga. Življenjepis je na 38 straneh izšel leta 1900 v Monoštru in je bil tiskan v Balassagyarmatu. Knjiga Pavla Luthra obsega tudi prilogo: »Dvanajszet glavni punktumov te evangelicsanszke vere, kak sze taksi pri ouszvetnom gorijemanyi katolicsancov vu to evangelicsanszko cerkev za fundamentum posztavijo«. Luthar je bil rojen v Križevcih in je delal kot učitelj in organist. Prevajal je tudi Lutrove himne iz nemščine. To je zelo zanimiv podatek, ker je večina prekmurskih pisateljev prevajala tudi besedila nemških avtorjev iz madžarščine.
Drugi Lutrov življenepis je prevedel Janoš Flisar z naslovom Luthera žitka spis s slikami, 1934. Avtor madžarskega življenepisa je bil profesor teologije Endre Masznyik (1857-1927), ki je napisal več Lutrovih življenepisov. Leta 1887 je izdal Luther elete, A muvelt kozonseg s kulonosen az ifjusag szamara (Življenje Lutra, Za izobraženo občinstvo in za mlade). Flisar je skrajšal originalno besedilo, ki je med protestanti in katoličani na Madžarskem zbudilo ognjevito polemiko. Miklos Lepsenyi (1860-1924), katoliški duhovnik in poslanec parlamenta, je napisal odgovor na Masznyikov življenepis, v katerem je zbral »grehe protestantov« in Lutra ter Kalvina opisal kot »Antikristova pajaca« (Lepsenyi 1888: 277).
Prekmurski evangeličanski pisci se Lutra niso spominjali v biografijah. Franc Kuzmič je v Evangeličanskem koledarju objavil članek Martin Luther in Prekmurje (Kuzmič 2017: 191-194), v katerem je zbral prekmurske prevode in izdaje Malega katekizma, Velikega katekizma in Lutrovih pesmi. Zaradi omejenega obsega ne morem predstaviti vseh prevodov in publikacij, želim pa poudariti, da so v prvi polovici 20. stoletja o Lutru največ pisali v evangeličanskih periodičnih tiskih - v časopisu Duševni list in v koledarju Evangeličanski kalendar. Prvi koledar je izšel leta 1920; evangeličanski senior Števan Kovats ga je poimenoval Luther kalendari, leta 1923 pa je dobil naslov Evangeličanski kalendar.
Evangeličanska periodika je imela pozitiven vpliv na razvoj besedilnih vrst prekmurskih evangeličanskih pisateljev. Marija Bajzek Lukač je po analizi jezika evangeličanskih pisateljev 18. stoletja ugotovila, da se protestantska »besedila po
— 357 —
György Rägyanszki
vsebini in strukturi ujemajo z besedeli madžarskih evangeličanov« (Bajzek Lukač 2017: 228); ta tendenca je ostala tudi v 20. stoletju. V cerkveno publicistiko so vpeljali nove besednilne vrste, npr. vzgojne članke o zgodovini protestantizma, ki pogosto vsebujejo ilustracijo Martina Lutra.
Rokopis Luthera vöposlühnenje
V nadaljevanju podrobneje predstavljam rokopis, ki sem ga našel v evangeličanskem župnišču v Murski Soboti. Murska Sobota je bila med svetovnima vojnama prestolnica evangeličanskega seniorata v Prekmurju. Evangeličansko župnišče nima urejenega arhiva. Stari dokumenti v župnišču niso katalogizirani, raziskovalci morajo sami poiskati potrebne vire. Po naključju sem našel rokopis, ki obsega 16 strani in je pisan v gajici. Rokopis je najbrž iz 20. stoletja, saj so evangeličanski Prekmurci pred tem uporabjali madžarski črkopis.
Najdeni rokopis je besedilo o zaslišanju Lutra na državnem zborovanju v Worm-su, kjer je Luter zagovarjal svoje nauke. Besedilo je disput Martina Lutra in Janeza Ecka. Predpostavljam, da so ta dialog igrali ali brali, na eni strani rokopisa je samo besedilo enega igralca, na vsaki strani pa je tudi zaključni stavek s prejšnje strani.
Po najdbi rokopisa nisem imel informacij o avtorju in izvoru besedila, ker je prva stran obsegala samo naslov Luthera vöposlühnenje (Worms, državni gyüles, 18. april 1521). Moja hipoteza je bila, da gre za prevod iz nemščine ali madžarščine, kar se je potrdilo. Informacijo o dramatiziranem besedilu sem našel v letopisu evangeličanskega liceja v Šopronu, in sicer da je teološki samoizobraževalni krog organiziral kulturni večer, na katerem sta študenta Aladar Mod in Lajos Baliko predstavila igro Gyule Porkolaba z naslovom A vormsi kihallgatas (Zasliševanje v Wormsu) (Gecsenyi-Poszvek 1906: 86). Nadaljeval sem iskanje in v letopisu evangeličanske gimnazije v Spišski Novi Vesi našel podatek, da je izvirnik drame o Lutru (1884) napisal Otto Devrient, Gyula Porkolab pa je na podlagi njega pripravil novo različico. V originalu je v wormski sceni več igralcev, Porkolab jo je prepisal v disput med Lutrom in Eckom.
Preveril sem tudi, ali je bil prekmurski rokopis objavljen. V Evangelicsanskem Kalendarju na 1933 navadno leto sem našel prevod Janoša Flisarja v madžarskem črkopisu (Porkolab 1933: 51-57), a se rokopis in Flisarjev prevod razlikujeta.
Naslov prevoda v koledarju je Luthera vöposzlühnyene. Flisar v svojem prevodu občasno uporablja prevzete besede iz madžarščine, ki se niso ustalile v prekmuršči-ni: »Ar v-fontosnom deli mamo dnesz szkoncsati« (fontos 'pomemben'), uporablja starejše prekmurske besede: »I szam lücsim vsze te knige vu geheno« (gehena 'pekel'); v rokopisu: »ka sem včio i sam lücim v ogenj vse svoje knige«. Slog Flisarjevega prevoda je bolj vzvišen kot v rokopisu: »Romarivao szem vu szveto meszto Rima«, v rokopisu samo: »Romo sem v Rim!«. Rokopis je samo skrajšana verzija prevoda Janoša Flisarja.
Dobro bi bilo oba prevoda primerjati z madžarskim izvirnikom, a do zdaj še nisem našel različice besedila Gyule Porkolaba. V gimnazijskih letopisih sem zasledil več informacij o tem, da je bila Porkolabova različica pogosto igrana v okviru evangeličanskih šolskih programov. Sandor Payr, evangeličanski univerzitetni profesor in urednik zbirke cerkvenih pesmi za šolsko in cerkveno rabo Harfahangok
— 358 —

— »Luthera vöposlühnenje« - nova najdba iz evangeličanskega župnišča v Murski Soboti —
(Glasovi harfe, 1906), je hotel v tej zbirki objaviti besedilo Gyule Porkolaba, a ga je izpustil, ker je bilo preobsežno (Payr 1906: V).
Ker nimam izvirnika, ne morem preveriti, ali je najdeni rokopis ena od verzij Flisarjevega prevoda ali pa novi prevod besedila Gyule Porkolaba. Rokopis objavljam v prilogi tega prispevka. Pri prepisu sem se držal načel diplomatičnega prepisa. Moram pa omeniti, da diftongi v besedilu niso vedno označeni (most za sebomporušo) - pri tem ne morem ugotoviti, ali je avtor pozabil strešico pri besedi most ali pa je to vpliv slovenskega knjižnega jezika.
Sklep
Nova rokopisna najdba iz Evangeličanskega župnišča v Murski Soboti potrjuje, da je vredno nadaljevati z raziskovanjem prekmurske cerkvene književnosti. Prekmurska evangeličanska župnišča namreč lahko skrivajo tudi doslej neznane rokopise. Cerkvena književnost prekmurskih evangeličanskih Slovencev v 20. stoletju doslej iz različnih razlogov ni bila v središču pozornosti.
Jezikovna in estetska raven cerkvene književnosti je počasi upadala. Avtorji so večinoma prevajali iz madžarščine in so v svojih prevodih uporabljali preveč kalkov, zato je njihova prekmurščina umetna. Materni jezik nekaterih avtorjev je bila madžarščina in posledično so pri njih prisotne jezikovne pomanjkljivosti.
Omeniti je treba tudi ideološke razloge. Prekmurski evangeličanski pisci in pisatelji so po oblikovanju osrednjega slovenskega knjižnega jezika upočasnili proces jezikovnega in nacionalnega združevanja Slovencev. Kljub temu da se med svetovnima vojnama jezikovno načrtovanje in politika evangeličanskih Slovencev v Prekmurju nista ujemali s slovenskimi narodnimi težnjami, je lahko literarno delo evangeličanskih pisateljev predmet jezikoslovnih in literarnih raziskav.
Priloga
Luthera vöposlühnenje
(Worms, državni gyMeš 18. apr. 1521)
Osobe:
dr. Eck Janoš, univer prof. - tožec dr. Luther Marton - toženi.
Eck.
Velišanski casar, spravičše vladarov! / Plemenitašje, gospodje z vsej krajov! Prosim / Vas, dobro me poslünte, ar v velkom deli / mamo zdaj skončati. / Jeretinstvi Hus Janoša se je podao eden / blazni barat, osvojo si ji njegov krivi / navuk, povsud glasi svoje blodno včenje, / s petami klači pravdo i pravico - i stotine, / jezerke ga že nasledüjejo. Rimski papa, ze- / melski namestnik Kristuša, ga zaman / kara, on ga niti ne posMša. / Se smo ga pozvali, naj svedostvo dene / od svojega navuka. Včeraj smo ga eti / že pitali, naj odkrito pove, ka predga / i piše i jeli i gotov svoje včenje nazaj / vzeti. Odgovora dati nam je nej vüpo; proso / si ji edn den vremena na premišlavanje. / Te den je preteko! V imeni casara i / pape kak namestnika Kristuša te opominam. / Luhter Marton, zablodjeni sin Svete katoli- / šanske cerkve: pazi se, ka boš pravo! Od / tej knig šteri eti ležijo, si tak vadlüvo, ka / od Tebe shajajo! Jeli spoznaš, ka je to krivi / navuk? Jeli zatajiš vse, ali ništerne z njih??
— 359 —
Gyorgy Ragyanszki
(Jeli spoznaš, ka je to krivi navuk? Jeli zatajiš / vse, ali ništerne z njih? Luther (tiho moli):
Mili Bog, ki poznaš skrivnosti srca, pošli mi / zdaj duha moči! Ti znaš, ka za Tebe stojim eti, ti / znaš, ka se za čistočo tvojega evangelioma bojujem! / Ti, Gospodne, si z menom bio v začetki boja, / bojdi tudi zdaj moja moč i obramba!
(K občinstvi) Veličanski Casar! Spravišče Vlada- / rov! Plemenitašje, gospodje z vsej krajov! Ponizno / Vas prosim, da me prevrazmite i mi odpustite, / če ne vem z vami prav gučati. Preprosti kmečki / sin sem, v preprostom tuvaništvi sem zraso, / ne vem zato tak gučati, kak se v palačaj / dostaja. Ka nosim v srci, to gučijo vusta, tak / gučati sem se navčo od Kristuša. / Isko sem mir, pravi pokoj duše. - Stopo / sem v klošter - a mira sem tam nej / najšo. Romo sem v Rim! - Ali ka sem / vido tam? Vnogo zla i bina. I na konci / sem prišo k pravoj, čistoj vretini evangeli- / oma. Tam je najšla duša, ka je iskala! / Kristuša navuk, sv. pisma reči so mi odprle / oči! / Ka sem fse jaz najšo, to naj tudi drugi / majo. Greh bi bio, drugim zapreti pot do / istine! Svoja spoznanja sem zato v knige
spiso, naj je čtejo po velkom sveti / vsi verni. Jeretinstva v moji knigaj nega / ni ednoga. Samo čisti, pravi navuk / Kristuša zdržavajo. / Želite čuti, jeli one knige za svoje / pravim? -Odkrito vadlujem: od mene / shajajo!
(Želite čuti, jeli one knige za svoje pravim? / Odkrito vadlujem: od mene shajajo!) Eck.
Dobro znaš samoga sebe dičiti! V / tom si mojster, ponizni barat! / Ne zagovarjaj svojega hudoga dela / v masni rečaj nego nosi odgovornost / za to, ka si piso! / Očivesno si vadluvo, ka si e te knige / ti spiso. - Zdaj pa odgovori: / Jeli ji za dobre držiš ali za blodne? / Jeli zatajiš vse ali pa ništerno?
(Jeli zatajiš vse ali pa ništerno?) Luther.
Premožni Gospodje! Med knigami, / štere sem piso, jestejo takše, štere so nej / proti Rimi i štere sam papa za / dobre i hasnovite more spoznati. Jeli / ščete tudi te prepraviti?
(Jeli ščete tudi te prepraviti?) Eck.
Ne kroži telko prefrigani barat! / Z višenimi rečmi daleč ne prideš. / Na moje pitanje daj odgovor!
(Na moje pitanje daj odgovor!) Luther.
Dobro je, gučamo od oni knig, štere ti / za jeretinstvo, za kugo držiš. / Ka v tej knigaj jeste, ne je s sv. pisma vzeto. / Zato so Vam tak ostre moje reči! Zato je nešče / Rim čuti. / Bogme sem jaz v eti - neščem tajiti - od- / krito povedo svoji misli. / Odkrito sem piso: ka je fundament krič / sv. matere cerkve - Kristuš - zavrženi! / Ka na Božem oltari bolvanom aldujejo! / Kloštre si je šatan zebro za svoj stan! Boži / slugi v močvari kališajo! Božo miloščo / za peneze odavajo! Zaman pravi Kristuš, / ka je li eden dober - te nebeski Oče - / Rim je donok pun razločni svetcov! / Boga so zavrgli! Svetomi Marki, Jožefi, / Antoni, Mariji i tim ovim bole zavupajo / kak nebeskomi Oči!
(Svetomi Marki, Jožefi, Antoni, Mariji i / tim ovim bole zavupajo kak nebeskomi Oči!)
— 360 —

— »Luthera voposluhnenje« - nova najdba iz evangeličanskega župnišča v Murski Soboti — Eck. (Luthri čemerno v reč vdari).
Henjaj barat! Lucifera cimbora! / Tvoj jezik gnusno blato luča na / nebo. Vse tvoje dejanje, ves tvoj guč / je blazen! Pred Tebom je celo Rim nej / sveti. / Zgedni se okoli! Vsakši pogled je / edna strela v tvoje srce. Vsakši se zburka / nad tvojimi gnusnimi rečmi! / Pašči se potišati viher, na svoja / grozna djanja odpuščanje prosi!
(Na svoja grozna djanja odpuščanje prosi!) Luther.
Pravica vas boli jelibar? Nej čuda! / Redko jo vupa što povedati i što to napravi / za najem robstvo i grmado dobi. / Ali jaz ne zakrivam istine, pa naj / z vsej oči strelajo bliski na mene! / Odgvušaj me, Dr. Eck, s svetoga pisma, / ka je moje delo hudo! / Pokaži mi v bibliji samo edno / mesto: ka zvun Boga i drugi zna / sveti biti i ka papa oblast ma grehe / odpuščati! / Eti maš sv. pismo! Pokaži mi samo / edno reč, ka je sv. matere cerkve glava / nej Kristuš! / Pokaži mi eno mesto, štero pravi, ka / je papa namestnik Kristuša! / Gda so Kristuša pred Kajafašom slugi / za vuha pluskali za njegov batri- / ven odgovor, je kratko pravo: prijatel, / če sem hudo gučo, posvedoči mi to! / Visika Gospoda, tudi jaz vam to pravim: ogvu- / šajte me, ka sem zablodo! Ka krivo včim! / Če mi s sv. pisma samo edno reč poka- / žete, štera proti mojimi deli svedoči potrto
ga srca mo žaluvo vse svoje delo, / vse, ka sem včio i piso zavržem, / sam razglasim, ka / je vse preklestvo, ka sem včio i sam lučim v ogenj vse / svoje knige - ali pokažte mi to / reč biblije!
(vse zavžem, knige sam lučim v ogenj / - ali pokažte mi to reč biblije.) Eck.
Zadosta je že barat, naše strplivosti je / konec. Trucati, raniti dobro znaš, ali / nede to dugo trpelo! Pazi se, naj tvoja / pokora nede prekesna! / Casara milost te ešče obsija! Popadni / - blazni - to priliko i vzemi nasaj / ništerni svoj krivi navuk! / Nesrečen! Vse zašpilaš s tem, če se / li na biblijo zezavaš, če samo njo / praviš za glavno. Ta sama v sebi je / nej prava vrednost, duše zveličanja / samo v njej nemreš najti. Ka njih / svetost, papa, glasi - to je prava pot / k spravičanji. On je edini gospod / zveličanja i nišče drugi ni na zemli / ni v nebi. / Daj nam za to, že, odgovor, ka / so tvoje knige napunjene z blod- / njami i lažmi!
(Daj nam zato, že, odgovor, ka so / tvoje knige napunjene z blodnjami, / z lažmi). Luther.
Veličanski casar! Visiki gospodje! / le odkriti odgovor iščete od mene / meti - dam vam ga! Naj bodo moje / reči sploj svetle, brez vsake / dvojnosti! Brez zakrivanja povem: / Niti na skončanja cerkveni žinatov, / nita na včenje Rima ne dam jaz / nikaj, ar je očivesno, ka so mnogokrat / blodili, večkrat so sami sebi proti- / pravili i nas vse v temnosti vodili.
(večkrat so sami sebi protipravili / i nas vse v temnosti vodili). Eck. (na njega vreči).
Lažeš, barat! To je že više vse / mere! Dokončaj prvle, kak de / tvoj pekah sploj pun!
(Dokončaj prvle, kak de tvoj pekah sploj pun.) Luther (esvetno)
Dobro je, čujte moj odgovor: / Od svojega včenja tečas ne odstopim, / dokeč ne s svetoga
— 361 —
Gyorgy Ragyanszki
pisma ne vgvu- / šate, ka nemam istine! / S svetoga pisma mi pokašte, ka je / moje včenje nej Kristusa čisti evange- / lion. S svetoga pisma mi to pokažte! / Vi se pa zesavate na pape s žinate, / šteri skončanj pa nemrem za svete / spoznati, ar so večkrat svoja skončanja / podrli i eden drugoga prekunali. / Jas sem svoje reči dobri premislo. / Proti svojoj dušnoj vesti nemrem / činiti. Sodte me kakšteč! - pravica / je z menom! Eti stojim, nemrem / nači Bog me pomori!
(Eti stojim, nemrem nači Bog me / pomori.) Eck (razburjeno)
Ti zablodjena duša, Šatana tuva- / riš! Na tvoje besedno brbranje ne / damo nikaj! / Cesara milošče si nej vreden! / Dobiš svoj najem, oduren jeretnik! / Visiki casar i vsi zmožni Gospodje! / Pred vami je jeretnik, grozen grešnik i / nesramen spelavec! Sod na njega! / Strašen je njegov greh: ogrizavo je / nas i svetoga očo. Na gaoge / valon je! na ogenj / z njim! v pekeo z njim, v gehenno žarečo!!
(v pekeo z njim, v gehenno žarečo!!) Luther (v sebi)
Kocko sem ta lučo, most za sebom / porušo. Sam stojim zdaj proti vsemi sveti. / Vse je proti meni, vse se mi protivi. / Vidim v prišestnost: z vsej krajov / zemli odurjavanje, mržnja siče proti / meni. Vesnice gorijo, srdita bojna / divja povsedik. / I dokeč, divjost trobi / trobenta protivnika - z bojišče se / pesem glasi (Trdi grad). / V prišestnost vidim: na Adriji vodaj / gaja plava: dokeč nesrečni robov / lopate brazde režejo v vodo i tam / se čuti glas himnusa. / Gospodne! Zastavo v dobre roke / položim! Zdaj že mirovno čakam svoj / konec. Ne straše me Rima zmožnost! / Njaj samo Antikristuš, sejaj proklestvo: / proti sili protivnika zmožni doni glas / pesmi: Trdi grad je naš Bog zmožni! / ali (»če bi se ves svet protivio i na nas z / besnočov tro Bog naš bi nam na pomoč / bio i njega bi vkuper stro! Naj mi ne grozi, nas / ne pogrozi sveta poglavnik, Jezuš je oblad- / nik, z ednov rečjov ga pobije!
LITERATURA
Marija BAJZEK LUKAČ, 2017: Razvoj besedilnih vrst in jezika pri prekmurskih evangeličanskih pisateljih 18. stoletja. Slovenistika 10. Zbornik predavanj. Ur. Lukacsne Bajzek Maria. Budapest: ELTE BTK Szlav Filologiai Tanszek. 217-229.
Otto DEVRIENT, 1884: Luther. Historisches Charakterbildin Sieben Abtheilungen. Leipzig: Breitkof.
Miklos FISCHER, 1902: Az Igloi Ag. Hitv. Ev. Fogymnasium Ertesitoje az 1901-1902-ik tanevrol. Iglo: Tatra Konyvnyomda.
Janos FLISZAR, 1942: Magyar-vendszotar. Vogrszki-vendiski (vogrszki-szlovenszki, sztari szlovenszki) recsnik. Budapest: Kokai Lajos kiadasa.
—, 1943: Vend-magyar szotar. Vendiski-vogrszki (vogrszko-szlovenszki sztaro-szlovenszki) recsnik. Budapest: Kokai Lajos kiadasa.
Gusztav GECSANYI, Sandor POSZVEK, 1906: A Dunantuli Ag. Hitv. Evang. Egyhaz-keruleti Soproni Liceum allamilag segelyezett fogimnaziumanak es bolcseszet-theologiai foiskolajanak ertesitoje az 1905/6 tanevrol. Sopron: Rottig Gusztav es Fia Konyvnyomdaja.
Marko JESENŠEK, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 90).
— 362 —
■-S^avt-a. Centra.
— »Luthera vöposlühnenje« - nova najdba iz evangeličanskega župnišča v Murski Soboti —
Franc KUZMIČ, 2006: Evangeličanska cerkev v slovensko-madžarsko odnosih v Prek-murju v 20. stoletju. Protestantizem, slovenska identiteta in združujoča .se Evropa. Ur. Marko Kerševan. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 181-196.
—, 2017: Martin Luther in Prekmurje. Evangeličanski koledar 65, 191-194.
Miklös LEPSENYI, 1888: Välasz Masznyik Endre Urnak Luther elete czimü munkäjära. Pozsony: Szerzoi kiadas.
Pavel LUTHAR, 1900: LutherMärtona zsitek ali krätkopopiszanye onoga, ka sze je zsnyim godilo i ka je on vcsino vu tekäji zsitka nyegvoga. Monoster: Stampano vu Balassa-Gyar-matiskoj stamparnici Tivaristva Talnice.
Sandor MAKKAI, 1925: Az erdelyi reformätus egyhäzi irodalom 1850-töl napjainkig. Kolozsvar: »Az Ut« kiadasa.
Vilko NOVAK, 2015: Slovar stare knjižne prekmurščine. Ljubljana: Založba ZRC.
Sandor PAYR, 1906: Härfahangok. Valläsos költemenyek gyüjtemenye egyhäzi es iskolai hasznälatra. Budapest: Hornyanszky V. Cs. es Kir. Udvari Könyvnyomdaja.
Gyula PORKOLAB, 1933: Luthera vöposzlühnenye. Evangelicsanszke Kalendari XII, 51-57.
—, b. l.: Luthera vöposlühnenje. (Nedatiran rokopis iz župnišča Evangeličanske cerkvene občine Murska Sobota).
"LUTHER'S EXAMINATION" NEW FIND FROM LUTHERAN PARISH IN MURSKA SOBOTA
Lutheran congregations in Prekmurje were part of the Transdanubian District of Lutheran Church in Hungary until the end of First World War. After the war, Lutheran ministers established the Lutheran Deanery in Prekmurje. The board of the new deanery used old literary language of Prekmurje in their publications (newspapers Duševni list, Evangeličanski koledar and other publications). In their interpretation, literary language of Prekmurje was an independent Slavic language, which had literary tradition after which Števan Kuzmič had translated the New Testament in 1711.
According to Lutheran ministers and intellectuals in Prekmurje, there was no continuity between the tradition of Protestantism in Kranjska and in Prekmurje. That was the reason why Martin Luther was the only person of Slovene Protestantism who could get to the collective memory of Lutheran people in Prekmurje between the two world wars. We can find a lot of educational and literary works about Martin Luther's life which were written in literary language of Prekmurje (Pavel Luthar: Luther Martona zsitek ali kratko popiszanye onoga, ka sze je zsnyim godilo i ka je on vcsino vu tekaji zsitka nyegvoga, 1900; Endre Masznyik: Luthera žitka spis s slikami, 1934, translated by Janos Fliszar and educational articles in Duševni list and Evangeličanski koledar).
The Rectory of the Lutheran Church in Murska Sobota has a manuscript from the 20th Century, which was written in Gaj's Latin alphabet and has 16 pages. The title of the manuscript is Luthera voposluhnenje (Luther's examination) which is a dramatized text between Martin Luther and Johan Eck. The manuscript is a literary adaptation of their polemics in Worms. According to philological researches, I could find that the original version is a German drama which was written by Otto Devrient (Luther, 1883). Devrient's drama includes a scene in Worms, which was rewritten by Gyula Porkolab. Gyula Porkolab also worked as a Lutheran minister in Puconci. His play was very popular in Lutheran secondary grammar schools in Hungary at the beginning of the 20th Century. We can find more sources in school yearbooks
— 363 —
Gyorgy Ragyanszki
that Luther's and Eck's polemics were played at school ceremonies. unfortunately, I have not found the Hungarian version yet.
We know that Gyula Porkolâb's play was published in Evangeličanski koledar in 1933. The published text (Luthera voposzluhnyene) was translated by Jânos Fliszâr and it does not correspond with the manuscript in Murska Sobota. Fliszâr's translation was written with Hungarian orthography and the manuscript includes less Hungarian language influences.
— 364 —
'-SëaviiO. (Centra