ILUSTRACIJA
LETO III.
LJUBLJANA 1931
% n /
UREDILA DR. RAJKO LOŽAR IN JANKO TRAVEN
7 83247
IZDAJA KONZORCIJ »ILUSTRACIJE« (K. ČEČ & C ON S.) GRAFIČNO DELO JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI (K. ČEČ)
KAZALO
Pesmi:
Domotožje (J. Glaser).................147
Mariborska nedelja (j. Samec) .	.	147
Naša nesreča (Fr. Levstik) .	.	.	299
Utvi (Fr. Levstik)....................299
Branje:
Aleluja (J. Likovič) . . . . . 138 Ampak v življenju je vse drugače (I. Grahor) .	.	.....	74
Če frak dobro pristoja (N. O.)	47
Hafija (B. Magajna)...................189
Jesen (J. Likovič)....................562
Manj, baba, manj! .......	67
Ogorek (R. Kresal)..................... 2
Snežinka (J. Likovič).................415
Svilene nogavice (Helmer Vanberg) 555 Tam v vinskih gorah (I. Matičič) 328 Yeca in njene zlate rože (B. Magajna) .............................118
Ženitev Yussufa Khana (F. Heller)
30, 54, 102, 133, 179, 204, 238, 270,
305, 341, 377, 416
Pokrajina in ljudje:
Akropolis (Dr. Fr. Stele) ...	8
Albanci (Fr. Radešček) .... 405
Albanija  ............................404
Arheolog v Južni Srbiji (B. Saria) 125 Bodoči Bled (Arh. I. Vurnik) . . 276 Francoske kolonije (D. Potočnik) 267 Grad Brdo pri Kranju .... 371 »Jugoslo venska Švica« (Dr. V. B.)	106
Kongres Pen-klubov v Haagu .	.	295
Na vrh Koraba (Dr. V. Kanoni) . 400 Pariški dnevi (S. Škerl) . 263, 300, 413 Pergamski oltar v Berlinu (R.
Ložar) ..............................60
Po Nemčiji (H. F.)....................433
Povodenj na Kitajskem .... 356
Prvikrat v Parizu.....................267
Slovenska vas — muzej .... 225 Teden dni v Parizu (S. V.) . . . 266 Trenta (Ro.)..........................195
Ljubljana:
Arhitekturna razmišljanja o Ljubljani (R. L.) . . . .	193, 201, 211
Dva župana o Ljubljani:
Ivan Hribar.........................182
Dr. Dinko Puc.......................183
Emona (R. Ložar)......................184
Gradbeni razvoj Ljubljane (Fr.
Stele) .............................290
Iz podzemeljske Ljubljane (J. H.)	121
Letališče v Ljubljani (Dr. Stane
Rape)........................ 231,	234
Ljubljana, izhodišče avtobusnega prometa (Dr. R. Savnik) . . . 192 Ljubljanski meščani (B. Orel) 196, 215 Pozdrav iz Ljubljane . . . 181, 200 Slavnostni dnevi (E. Jarc) .	.	.	292
Vrnitev v Ljubljano (L. Mrzel) . 187 Zdrava Ljubljana! (I. Pregelj) . 186
Severovzhod Slovenije:
Celje nekdaj, sedaj in prihodnjič (F. I.)..........................164
Duhovni razvoj Maribora (R.
Rehar)..............................154
Iz junaške dobe Maribora (R.
Maister)	.	159
Izlet na Pohorje (J. Kovačič) . . 176 O sodobnem Mariboru (M. Žnuderl) ................................155
Pierrot in Kolombina v Halozah
(B. Orel)............................177
Po Slovenski Krajini (Dr. V. Bohinec) . .	 168
Prleki (Fr. Baš).......................170
Ptuj (Dr. A. Remec)....................174
Severovzhod Slovenije (Dr. R.
Savnik)..............................148
Študijska knjižnica v Mariboru
(J. Glaser) .........................151
Zgodovinski paberki o Celju,
Mariboru, Ptuju......................146
Zgodovinsko društvo v Mariboru 163
Človek, narava in tehnika:
Akrobati naših streh (J. H.)	. . 363
Bohinjski čudež, idila poštnega
voza (B. Orel).......................113
Božični običaji........................398
Cilji Aerokluba........................230
Če bi ne bilo zalivskega toka .	.	68
Čuvarji našega morja...................280
Eros in pedagog (B. O.) .... 350 Gostilne nekdaj in sedaj .... 334 Grafološka analiza (St. Šproc) . .	87
Gramofonske plošče.....................207
Groza..................................410
Izlet v vsemirje (Tihamer Toth) 370
Izložbe................................124
Iz moderne arhitekture .... 247
Kralj alkohol..........................326
Ledarji (Dr. V. Bohinec) ....	71
Ledene gore........................7,	70
Led, oblikovatelj Alp (Dr. V. Bohinec) ................................. 6
Metulj v legendi, naravi in me-tuljčnici (B. O.) .... 218, 220
Na »Kraljici Mariji«...................216
Naši zrakoplovi in njih tehnično
delo (A. Kuhelj).....................234
Obraz poletja..........................285
Od hloda do polen (F r. Strah) . .	85
O ptičji selitvi (Dr. St. Bevk) . .	98
O sneženem možu, ki ne more v
mitos (B. Orel)...................... 14
O zimskem spanju živali (Dr. St.
Bevk) . . .i < '......................52
Perpetuum mobile.......................366
Pogled v razvojno zgodovino vrtne umetnosti (C. Jeglič) . . . 115 Popotnica A. Karlinova .... 416
Prohibicija v Ameriki..................333
Projekt iz prvih početkov aviatike 430
Reklama................................420
Rože iz blaga in papirja ...	66
Sardine................................210
Slovensko letalstvo....................229
Slovenske zračne linije .... 250 Šahovski turnir na Bledu (V. Vodišek) ................................340
Usoda maske (B. Orel)	. .	38
Važnejši krznaši (Dr. St. Bevk) .	15
Voda...................................258
Likovna umetnost:
Iz domačih keramičnih ateljejev . 359 Jakca Bož. »Amerika« (R. L.) . . 435 Kasimir Luigi (Fr. Stele) .... 395
Košar Franc............................288
O	umetnosti ledene dobe (R. L.) .	18
Pilon Veno.............................323
Razstava Fr. Goršeta (R. Ložar) . 434
Razstava M. Jaine......................144
Razstava likovnih umetnic (R. L.) 360
Slikarska galerija Strahlova	.	.	36
Tratnik France — 50-letnik .	.	.	235
Umetnost na severovzhodu	Slovenije (Fr. Stele)	152
Velesejinska razstava (R. L.)	.	.	224
Reprodukcije del umetnikov: Aldegrever 42, Borelli-Alačevič 360, Chodowiecki 42, Cuderman 27, Čargo 130, 299, Dolinar 304, Dujšin -Gattin 360, Gaspari 420, Gorjup 224, Gorše 224, 434, Hooghe 46, Jakac 436, Jama 144, Kasimir 395, 396, Kocjančič 421, Kos A. G. 294, 420, Košar 288, . Kralj Fr. 224, 362, Kralj-Jerajeva 359, Maleš 375, Maurer 36, Nilson 46, Pilon 324, Režek 324, Rivera 26, Sajovic 337, šantlova 360, Šubic Jurij 398, Urs. Graf. 43, Vavpotič 231, 294, 421, Zupan 46, 131, 350, Zupanc-Sodnikova 360.
Slovenska knjiga:
F. S. Finžgar (J. T.)......................50
Lavtižar J. (V. B.).......................427
Levstik Fr. (Miran Jarc) .... 297 Remec o sebi..............................175
Založništva v Celju in Mariboru . 166
Adamič: Dinamit 323; Almanah grada Sušak 322; Baring: Daphne Adeane 322; Bojer: Izseljenci 322; Cankar t Zbrani spisi 252; Heine: Izbrane pesmi 94; Hugo: Leto strahote 51; Jeglič: Okrasne spenjavke 251; Jeras: Planina smrti 406; Jug: Izseljenec 323; Kapus: Lovski spomini, Pesmice iz prirode 11; Kipling: Zakaj — Zato? 394; Kunčič: Najdenček Jokec, Za židano voljo 322; Lagerlof: Gosta Berling 94: Lapajne: Od Ilirije do Jugoslavije 269; Levstik: Zbrani spisi 286; Likovič: Prodane duše 166; Ljudska knjižnica 95, 434: London: Dolina meseca 394; Lovrenčič: Publius in Ilispala 434; Mal: Zgodovina slovenskega naroda 11; Marolt: Umetnostni spomeniki Slovenije III. 167; Matko: Protituberkulozni dispenzar 167; Mau-riac: Gobavca je poljubila 51; Mesar-Špinčič: ^Stanovanje 286; Mladinska matica 252; Mohorjeva knjižnica 166, 394; Načrt Ljubljane 322; 0’Flaherty: Noč po izdaji 322; Ostenso: Klic divjih gosi 322; Postanek otroka in njegov razvoj 394; Revije in časniki 395; Scott: Mala trojka 394; Sienkiewicz: Skozi pustinje in puščavo 394; Slovenska matica 252; Svenson: Prigode malega Nonnija 51; Timmermans: Župnik iz cvetočega vrta 51; Velikonja: Otroci 434; Vodnik muzejski 394; Wallace: Ben Hur 358; Zbašnik: Iz vojnih časov 358; Zobec: Kmetijska kemija 394: Žgeč: Spolna vzgoja 167.
Gledališče:
Gledališče na prostem (Ost) . . . 294
Glembajevi (R. A.)	 119
Kovačičeva Anta (M. Bambič) . . 417 Mariborsko gledališče (D. Gorinšek) ..................................uk
Mimika................................332
Pavlova Ana (F. Bajd).................119
Scene (drama): Achard: življenje je lepo 157; Angleški gostje 211; An-
zengruber:	Siaba vest 408; Balzac:
Mercadet 4; Begovic: Brez tretjega 408; Cankar: Kralj na Betajnovi 369; Finžgar: Divji lovec 50, 88; Frank: Vzrok 237; Golia: Princezka in pastirček 4; Grum:	Dogodek	v	mestu Gogi 369;
Hofmannsthal: Slehernik 202; Japonski gostje 120; Klabund: XYZ 236; Krleža: Glembajevi 120; Levstik: Juntez 408; Nestroy: Pritličje in prvo nadstropje 408; Real & Ferner: Trije vaški svetniki 88; Rostand: Vest 369; Schnitzler: Zeleni kakaduj 236; Shakespeare: Sen kresne noči 156; Tolstoj: On je vsega kriv 237; Wedekind: Duh zemlje 157. (Opera): Delannoy: Damski lovec 368; Čardaška kneginja 156; Konjovič: Koštana 409; Massenet: Werther 48; Novak: Laterna 368; Pratella: Nina nana 48; Rimski Korzakov:	Snegu-
ročka 237; Straufi: Netopir 156; Šafra-nek-Kavič:	Figurine 48; Šivic:	Pre-
šmentana ljubezen 203: Weill: Car se da fotografirati 409; Wormski orožar 157.
Film:
Biološki oddelek pri Ufi .... 245 Charlie Chaplin govori ....	89
Film v službi higij. propagande
(M. Širola) ..................... •	59
Halo! Chaplin snemi je nov film
(E. E. Kisch)....................89
Jaz sem zvest nememu filmu
(Ch. Chaplin)....................214
Micky-iniška (b. O.)...............514
Micky-miška na platnu .... 313
Montblanc v filmu..................54
O	slovenskem filmu...............110
Polom zvočnega filma (B. O.)	.	278
Prvi slovenski film (J. H.) ....	108
Svetloton-film (M. Jelačin) . 387.	432
Tako 'piše in inscenira R, Clair .	279
Tehnično delo za zvočni film .	.	58
Zvočni film (S. M. Eisenstein) .	.	314
Novi filmi: Ana Christie, (R. A.)
213, Ariana (R. A.) 431, Dreyfus (R. A.)
214, Luči velemesta (B. O.) 246, Maroko (B. O.) 278, Milijon (J. T.) 279. Pod strehami Pariza (B. O.) 278, Vihar na Montblancu (R. A.) 213, V kraljestvu Zlatoroga (B. Orel) 386.
Fotoamater:
Fotografiraj tudi pozimi! (J. Sker-
lep)............................... 12
Fotografiranje živali v naravi •
(J. Herfort) . .  ...............385
Novi motivi (Fr. Krašovec)	.	.	.	232
Zimski motivi (Fr. Krašovec)	.	.	13
Sodelujoči fotoamaterji: V. Bohinc, K. Jurčič, O. Kocjančič, P. Kocjančič, A. Kornič, J. Kovačič, Fr. Krašovec, J. Skerlep,	S.	Škulj,
Fr. Strah, V. Zaletel.
Šport:
Bilanca sezone (V. Vodišek)	.	.	.	348
Drsalke (M. C.)	..............46
Milijone s pestmi (M. Celar) . . 261
Motorne dirke.....................312
Naš nogomet (V. Vodišek) .... 260 Na športni univerzi (D. Ulaga) . 221 Okrog športne standarte (B. Orel) 80
O	plavalnem športu (D. Ulaga) . 256 Prvenstvene tekme (V. Vodišek) .	391
Smuk na Pohorju (A. Z.) ....	44
Smuške tekme v Bohinju .... 84 Zgodovina smuči (M. Celar) ...	20
Športni fotografi:	Kosee-,-
Srebrnič, Vodišek.
Zdravstvo:
Boj starosti! .	 373
Kako je s spanjem? .	...	78
Kopanje in kopališča...............254
Nekaj besed o alkoholizmu	.	.	.	330
Še je čas za prehlajenje ....	94
Vsak poklic zvije in skrivi telo .	374
Moda:
kožuh..............................27
Kožuhi čez poletje ......	16
Londonska šola za mankene .	.	95
Modno poročilo................ 317
Novi klobuki .................139,	318
O	noši..............................._27
Pariško modno pismo................389
Pomladanska moda za moške .	.	142
Za pomlad..........................139
Za zgodnjo pomlad..................92
Žena in gospodinja:
Gospodinja na vrtu.................282
Južno sadje........................96
Konserviranje......................23
Kozmetika (H. Perten) . . .391,	412
Kulinarična razstava...............123
Meso...............................25
Mlekarstvo in gospodinja .... 315 Moderni slaščičarski izdelki . . 384
Moj svet je moj dom................23
Naš vsakdanji kruh.................64
Nekaj kuhinjskih receptov ...	128
Oltarni prt za Ljubno..............198
Pri jedi...........................27
Snaženje parketnih tal.............227
Sodobna žena (R. Zidar) .... 390
Vkuhavanje sadja...................353
Zgodovina juhe.....................26
Zimski vrtiček.....................24
Ples in družabnost:
Družabni ples v letošnji sezoni
(A. Jenko)....................21,	375
Letošnji plesi ....	62,	75,	76
Predpustne prireditve .....	40
Razvoj družabnega plesa (F. Bajd) 42
Portreti:
Domači: Adamič L. 223, 323; Bajd 272; Baš 170; Bauer 172; Bevk 98; Bloudek 230; Brenčič M. 146; Brenčič R. 156; Cankar 252, Cimperman 196; Cvirn 159; Dolinar 304; Dornik 166; Dular 293; Egger 98; Erjavec 196; Finžgar 50; Gestrin 196; Glaser 147: Gologranc 342; Goričan 146: Grahor 74; Graselli 294: Gruden J. 296; Herzog 157; Hribar 182; Ilešič 177; Jakac 286, 435; Jarc E. 292, Jeglič 251; Jelovškova 350; Jeras 406; jug 323; Juvan 146; Kalan 331: Kapus 11; Karlin 172; Karlinova 416; Kašanin 296; Kelemina 166; Kidrič 178; Košir 342; Koširjeva 350; Kovačič 163; Ko/ak 296; kralj Aleksander 304; kraljica Marija 327; Kresal 2; Krleža 120, 434; Kukovec 159; Kunčič 322; Lavtižar 427; Levstik 286, 297, 350; Likovič 166; Lovrenčič 434; Maister 159; Majaron 305: Malenšek 159; Marolt 167; Marušič 5; Matko 167; Mesar 286; Meško 147: Miklošič 178; Mrzel 187; Murko 178: Murn 196; Nardin 230; Novak 332; Oblak 178; Perdanova 286; Perič 294; Peternelj 230; Pilon 323; Pirc 340; Pirkmajer 5: Pohlin 196; Ponebšek 98; Pregelj 186; Prešeren 350; Primčeva 350; Puc 183; Pugelj 302; Ravnik 108; Rehar 154; Remec 175; Rijavec 130; Rosina 159; Rupel 301; Samec 147; Schmid 185; Schoenleben 196; Sedej 172; Slobodnik
159; Slodnjak 286; Slokar 426; Smole 196; Spinčič 286; Stele 290, 296; Šivic 203; Škerl 263; Škrabar 174; Šnuderl 155; Šproc 87; Šuklje 197; Tavčar 294; Tratnik 235; Ulaga 256; Valvazor 196; Vaupotič 159; Velikonjia 434; Vengust 342; Verstovšek 159; Vidmar 340; Vidmarjeva 359; Vodnik 434; Vračko 159; Vraz 177; Vrhove 196; Vrhovnik 196; Zbašnik 358; Žgoč 167.
Tuji:	Aljehin 29, 340; Bogolju-
bov 340; Bojer 322; Bonsels 218; Brun-schwig 501; d’Ange d’Astre 300; Chaplin 89, 94, 214; Clair 278; Dante in Bea-trice 350; Daubler 296; Dostojevski 131; Duhamel 413; Eisenstein 315; Flohr 340; Galsworthy 295; Gwin 300; Heine 94; Hugo 51; Kashdan 340; Ka-simir 395; Keller 274; Kipling 394; La-gerliif 94; London 394; MacDonald 130: Maklecov 49; Maroczy 340; Masaryk 49; Mauriac	51;	0’Flaherty 322;
Ostenso 322; Ould 296; Pavlova 119; Petrarca in Laura 351; Poulaille 414; Remizov 220; Severjanin 49: Sienkie-wicz 394; Spektorski 49; Spielmann 340; Svenson 51, 295; Skenderbeg 403; Timmermans 51, 295; Wallace 358; Zo-gu Ahmed 404.
Razne slike:
Angleški literati v Ljubljani pl. 10. št. Doma ...	49,	268,	269,	336,	429
Dr. Aljehin v Ljubljani ....	29
Fotografska študija obraza . .	. 332
Iz Amerike.......................................112
Iz vsega sveta	. .	32,	100,	206,	240
320, 592, 429 Kolonialna razstava -v Parizu pl. 8 ši.
Konec poletja.........................................309
Levstikova stoletnica............................287
Maske............................................38
Narava oblikuje......................70
Naši otroci .	2,	129,	130,	209,	345
381,	412
Prosvetno delo v Kamniku .	.	.	126
Senzacija............................132
Slavnostni dnevi v Ljubljani .	.	338
Slovenska stanovanjska kultura .	104
Slovenske narodne noše iz Prekmurja ..............................66
Smrtni vozači........................422
Sneženi mož.......................... 14
Spomenike odkrivamo .... 337
Zveza bojevnikov....................311
Živali ... 15,	17,	52,	53, 98.	99
Razno:
Gospod Petelinški (M. Š.) . 23,	43,
86,	122,	354
Grafološki kotiček .	.	22,	86.	215,
246, 354
Listnica uredništva.................215
Pojasnilo....................... ...	431
Popravki............................. 215,	358.	431
Ilustratorji »Ilustracije«: M. Bambič; O. Gaspari; L. Kavčič; I. Ko-kolj; P. Kocjančič.
Fotografi »Ilustracijo« :	Man-
delc, Pfeifer, Raznožnik, Uršič.
Naslovne slike na ovitkih:
Akvareli M. Bambiča. I. Na saneh. — II. Kurent. III. Pomlad. — IV. Za procesijo. — V. Grbi Celja. Maribora in Ptuja. — VI. Ljubljana. — VII. Ikarus. — VIII. Poletje. — IX. Spomenik kralja Petra I. — X. Primi ga, drži ga, nič se ne boj! — XI. Listje odpada. — XTT. Sv. Miklavž.
Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, napreduje!
Okusni novoletni aranžma izložbenega okna veleugledne ljubljanske tvrdke
A. sc E. SKABERNE
ŠTEV. 1 / 1931 / LETO III. / LJUBLJANA, KOPITARJEVA UL. 6 / TELEF. 2549 / ČEK. RAČUN 12.587 NAROČNINA LETNO 100 DIN / POLLETNO 55 DIN / ŠTEVILKE PO 10 DIN / INOZEMSTVO LETNO 120 DIN / AMERIKA 3 DOL.
A'a planinah . .. Foto J. Skerlep
VSEBINA:
(	Na planinah (J. Škerle p)................................. . . /
Ogorek (Rudolf Kresal).......................................... 2
(	Halzac: Mercadet .................................................4
Golia: Princezka in pastirček................................... 5
(	Han in podban dravske banovine ...................................5
Led - oblik od at el j našili Alp (I)r. V. Bohinec)............. 6
(	Ledene gore...................................................... ?
j	Akro pol is (Dr. Fr. Stele)...................................... s
Nove knjige..........................................    .	. . 11
Fotoamater: Fotografiraj tudi pozimi (J.	Škerle p) .... 12
j	Zimski	motivi	(Fr.	Krašovec)	.	.	 13
O sneženem možu. ki ne more v mitos (Boris Orel) ... 14
Važnejši krznaši (Dr. St. Bevk) .................. .... /5
\	O umetnosti ledene dobe (Dr. Rajko	Ložar)...................IH
|	Zgodovina smuči (Mirko Celar)....................................20
Angleški stil v družabnem plesu (A.	Jenko)...................21
l	Grafološki kotiček...............................................22
Moj svet je moj dom .	...	 25
(	Naša gospodinja..................................................24
(	Meso ............................................................25
(	Zgodovina juhe...................................................26
Stori to!.......................................................2?
Obleka in moda  .........................................27, 28
Dr. Aleksander Aljehin v Ljubljani..............................29
j	Ženitev Yussufa Khana (Fr. Heller)...............................30
^	Iz vsega sveta..............................................52,	55
■,	Film: Montblanc v filmu..........................................34
Slikarska galerija graščaka Karla viteza	Stralda.............36
Naslovna slika na ovitku: M. Bambič: Na saneh (risba)
Rudolf Kresal
1	galico, s petrolejke snel steklo	in ga položil na mizo.
wi>oreK	Njegov obraz je bil oib slabotni	luči vžigalice mrtvaško
™	bled. Lase je imel vse razmršene	in so mu padali globoko
na čelo, pretko oči. Stresel je z glavo. Privil stenj in ga prižgal. Zatem je hotel natakniti steklo. Ni ga bilo. Tani, kamor ga je bil položil, ga ni bilo več. Stenj je zagorel močneje. Privil ga je še bolj. Od petrolejke se je zakadilo in zasmrdelo po sajah. Sadar je zakašl jaJ. Zdajci se mu je steklo zasvetlikalo z roba mize. Segel je z levico po njem. Ali steklo mu je ušlo. Padlo je na tla in se razbilo. Sadar je zamižal in še bolj pobledel. Stal je kakor ubit, brez misli. V ušesih mu je zvenel glas ubitega stekla:
Luči nimaš!
Steklo si razbil!
Stenj je ugasnil.
Samo noč še gori. Temna in dolga gori in žge in njega nihče ne vidi, zanj nihče ne ve.
Črno je. V njegovih očeh je vse črno. Skozi okno ne pada najmainjši žarek.
Sadar premišljuje. Misli na njo, ki zanj nima več časa. Misli na nekoga, ki je posegel med njiju.
Ha! Ko bi ga poznal!
Ali Sadarju je te misb takoj žal. Kaj bi storil? Ničesar bi ne storil. Niliče ni kriv. Tako pač mora biti.
Glajva mu je klonila vse niže k mizi. Vendar v njegovili očeh ni bilo spanja, ni bilo utrujenosti. Le tilnik je bil tako neskončno težek. Kakor da ga nevidna roka tišči k tlom. In Sadar se je upiral. Upiral se je vsem zlim mislim. Ko bi le tako tilio ne bilo, je pomislil čez nekaj časa. Pretiho je. Zame, ki sem zmerom sam, je pretiho. Ko bi vsaj na cesti kdo zaživel. Morda bi se laže zavedel vsega. Pa nocoj je tako tiha in temna noč.
Dež bo. Jutri bo dež, je spet pomislil. In kakor da, bi tej svoji misli prav ne verjel, je dvignil glavo in začuden zastrmel v okno, ki se je odražalo v svetlozelenkastem soju. Iznad slemena nasprotne strehe se je vzdigal mesec. Sadarju je zaigral krog ustnic rahel, bolesten nasmeh. Mesec! Mesec! je sam zase mislil. Trenutek je bilo v njegovem obrazu nekaj ciničnega. Takoj izatem pa se je vrgel na posteljo in telo se mu je pričelo krčevito stresati: Mirjana! Mirjama!
Potekla je ura. Sadar leži in strmi v črno. Noč je dolga. Noče je biti konec.
Od nekod prihaja pritajen šepet. Od časa do časa zašepeče znan glas. Sadar se ob vsakem šepetu zgane.
Da, prekmalu sem prišel! misli Sadar. Dejal sem, da pridem pozmo. Ah, zato me je skoro prosila, naj bi ne prišel kmalu domov. Pozabil sem.
Polnoč je že odbila, ko je odklenil hišna vrata. Tiho jili je zaklenil in se pričel plaziti ob steni po temni veži. — Stopnice pod njim so strahotno ječale. Stopil je hitreje. Na vrhu pa je spet zmanjšal korak. Vrata svoje sobe je našel odprta:. Trenutek je obstal. Potem se je naslonil na podboj in se zamislil. Zastrmel se je v smer, kjer naj bi bilo okno. Krog in krog njega je vladala tema.
Minute so )x>tekale in 011 7. Kokolj: Rudolf Kresal	se ni genil.
Zdelo se je,
kakor bi hotel noč prebiti na pragu. Zatopljen v misli na preživi jeni dan. Zaprt v svojo bolečino. Uklonjen v spomine na njo, ki je šla od njega. Oklepala se ga je smrt.
Čez dolgo časa se je premaknil. Stopil je v sobo in pričel nekaj iskati. Med iskanjem je zdaj pa zdaj postal, kakor bi bil pozabil, kaj je iskal. Potem je prižgal. Pol ure je tipal v temi. Po mizi, po postelji, vsepovsod. Nazadnje jih je našel v žepu. Potegnil je vžigalico in prasnil. Počasi, previdno kakor stara žena, ki s tresočo se rolko vtika nit v šivanko, mu je ob škatljici zdrsnila vžigalica. Tenka paličica je zagorela. Medli plamen je vzdrhtel, močno zagorel in pričel ugašati. Sadar je hitro nagnil vži-
Sadar si je prižgal cigareto. Buljil jc predse — kakor bi hotel prisluškovati. Čez nekaj časa ga je objela utrujenost. Zamižal je. Trenutek je premišljeval temo v svojih očeh in jo primerjal z nočjo. Odpiral in zapiral je oči. A videl je le očesce goreče cigarete. Potem je zadremal.
Soba je polna dima.
Sadar se je vzdramil le napol. Odprl je oči in jih takoj spet zatisnil. V glavi je začutil pekočo bolečino in veke so mu padle vkup kar same od sebe.
Kaj je? Dim! Dim je.
Sadarju so se zasolzile oči. V pršili ga je zapeklo. Hotel je vstati, a po telesu je začutil svinčeno ohromelost.
Luči! Luči!
Glas mu je popolnoma odpovedal. Gemiti se ni mogel. Zdelo se mu je, kakor bi sanjal. Čelo mu je stiskal razbeljen obroč.
Cigareta!!
Vsega se je zavedel.
Ne daleč od njega mora nekaj tleti. Vstal bi, pogledal, pogaisil, a njegovo telo je negibno kakor mumija. Le v očeli je življenje. Strini, strmi. In Sadar misli: Takole gleda človek zadnjo uro. In še čaka in premišljuje: Kako •— bo.
Od čaisa do časa sliši smeh mlade ženske. Sadar posluš-kuje. Okno je zdaj svetlejše. V sobi visi težek mrak. Mesec je visoko na nebu. Izza zidu, da, iz sosednje sobe prihaja smeh mlade ženske. Sadai' posluškuje. In dim, ki se	vali proti oknu, se vije v	vitkih sanjavih progah,	kakor
bi	v	mesečini plavala bela	telesa. Sadar strmi in	se ne
gane.
Mirjana! Mirjana! — Zadušim se! Luči! Luči!
A	vse sioi samo misli. Iz	Sadarjevih ust ni glasu.	In te
misli	mu seka smeh mlade	ženske, ki prihaja izza	stene.
Skozi okno pada na Sadarjev obraz svetel pramen mesečine. V njem ne trene mišica. Rumenkasto bel je: ka-inenit obraiz. Iz njegovih odprtih oči sijeta nemoč in bolest.
Vdal se je.
Dima je zmerom več. Zdaj mora že močno tleti. Vsak čas lahko švignejo plameni. Ali v Sadarju se ničesar ne zgane. Misli ga zapuščajo. V prsih ga skeli in peče.
V siosednji sobi šepeta noče biti konec.
Ko bi odprl kdo vsaj okno. Nikogar ni. In Sadar si ne more pomagati. Težki kolobarji dima se drug krog drugega sučejo proti oknu. V Sadarju raste nekaj čudovito sladkega in lepega. Samemu sebi se zdi veselo opojen. Na nekaj, samo še na nekaj misli. Po njegovem obrazu se razliva izraz bolestne sreče. Ustnice mu trepečejo v nasmehu. Zdaj pa zdaj se mu iz prsi izvije komaj slišen stok. Sadar pa se smehljai Ničesar več ne čuti. Ustnice mu drgečejo.
Mirjana! — Kako si mogla? — Mirjana!
Še eno sekundo. Še dve, in tri, in vsemu bo kraj.
Skozi steno pa udari vesel, razigran smeh. Sadarju se . (ti, kakor bi zvonilo srebro.
Posluhnil je. Napel je zadnje moči.
Iz kuhinje se sliši tiktakanje ure. Tenek 'bronast glas je odbil enkrat.
Visoko nad šipami hite mimo meseca sivi oblaki. Sadar gleda. Zbral bi rad svoje misli, svoje moči. Okno je medlo, zelenkastorumeno. Na sobnih tleh je štirioglata rumena lisa. In Sadar se speit zastrmi. Iz teme prihajajo nad rumeno liso modrikasta, svetla, vitka telesa, se dvigajo v mesečev pramen in se v oknu izgubljajo v vrtinčastih vijugah. In časih se porazgube iz svetlega pramena v temo.
Sadar mežika. Peče ga v očeh. Polašča se ga omotica. A zraven misli, kakor bi se bal za vsako živo sekundo.
Minjaua! Mirjana! Kje si! vpije v njem.
V Sadarju je vihar. Veke mu padajo vkup.
Po hiši se je razlegal čudovit, srebrno trepetajoč, z vinsko trto ovenčan smeh.
Vinski smeli.
Zveni. Zveni.
Vse ozračje trepeta.
Moški glas je planil vmes.
Trenutek je bilo vse tiho.
Potem je tiho zarožljal ključ. V tečajih so zaškripala vrata — in zaloputnila.
Stopnice so zaječale.
Zdajci se je razlegel krik.
Gori!
Nekdo je planil v Sadarjevo sobo.
Čelo mu hladi mrzla nočna sapa. Sadar počasi odpira oči.
Kaj je?
Soba je raizsveljena. Okno je od p rt o.
Kaj se je zgodilo?
Zraven njegove postelje stoji v spalni obleki gospo’ dinja. Zasopla je in gleda, gleda, kakor bi se ne bilo ničesar zgodilo, — ali kakor bi bila v zadregi.
Njena usta so na smeh. In zasopla je, — prsi se ji dvigajo in padajo.   ---------------------------------- —	—-------
Da. Z rahlim usmevom zadrege odpira usta. Njeni beli zobje se zeleno leskečejo. Noč je.
»Ali me niste klicali?« je vprašala.
Sadar je molčal. Gospodinja se je počasi sklonila nadenj. Njeni dolgi, temni, razčesani lasje so se dotaknili njegovega čela. Sadar je vztrepetal. V njegove oči je strmel vpralSujoč, prijazen pogled.
Gospodinja je spet spregovorila:
»Niste me klicali? — Kaj vam je. — Tako bledi ste. — Nič hudega ni bilo. — Le soba je vsa zakajena.«
Zravnala sc je. Obraz ji je prepregla žalost. Sadar je molčal. Sanjavo je pogledala kroig sebe. Spet so se ji ustnice zaokrožile v nasmeh. Poigled ji je nehote ulšeil na tla, na temnordečo pirotsko preprogo. Sredi preproge je bila dolga, črna, izžgana lisa.
Sadar je sledil njenim očem. Zdaj se je oprl na komolec in pogledal pred posteljo', pirotsko preprogo. Vse je razumel. Gospodinja je nemo gledala ožgano, mokro preprogo. V njenih velikih, mladostnih očeli n-i bilo najmanjše jeze. Mirno se je ozrla v Sadarja.
»Da, goi&pa,« je spregovoril, »bil je ogorek.«
Njegov glas je bil hladen. Odkod je vzel tako* hladen glas v tej noči, se je sam čudil. Spustil je glavo na blazine.
Gospodinja je še zmerom nepremično stala in gledala Sadarja. Zazdelo se 11111 je, kakor bi ona vse vedela, kako je ž njim. Čez čas je vzdihnila in tiho odšla.
Noč je tekla in Sadar je bedel, ni mogel zaspati.
Pozno je za trenutek zadremal in v polsnu mislil:
Ali je bila Mirjana?--------------Ali	ona, mlada gospodinja,
katere volčji zobje bleste v noči zeleno, opojno, in ki lahko po grehiu vzdihne in vpraša:
»Ali me niste klicali? — Kaj vam je?«
Ne. Ne. Nihče je ne kliče. Pride kakor sanje. Obsojena na trenutek, na vzdih in laž. Kakor sanje.
I11 Mirjana? O, tudi Tebe so same sanje, vzdih in laž, trenutek strasti. Med naju je prišla grenka beseda, trda kakor kamen. Da bi nihče ne gojil več nad, da bi nihče v eč ne mislil do neba, si udarila. Razpršila si v meni čudovito sliko, o, fato morgano mojega življenja. Bog ve, da, če se ti je to dobro posrečilo. Ubila si lepoto in šla za svojini trenutkom. V enem samem nisi čutila večnosti. — Zgorel je del življenja. Ti si prav kakor ona gospodinja. Tvoj obraz je bil nežen in smehljajoč, tvoje srce dobro — pa vendar si lagala zaradi svojega greha — ki ni bil greh
—	ker si se bala svobodne besede. Vem, ko je prišel tisti drugi, se Tvoj obraz, Tvoj nasmeh, Tvoje srce ni prav nič izpremenilo. Za vse ga je dovolj. Z vinsko trto ovenčan smeli krasi Tebe kakor njo, gospodinjo; čudovit, nerazumljiv, ves srebrn. Šla si, v trenutku v sebi vsega osvobojena, vse |»ozabljajoča, vrisnila si v svojem srcu, vrgla glavo vznak in ga pogledala, njega, ki Ti je bil še pred minuto — tujec. V Tebi, Mirjana, je vse minljivo. Ničesar ni, ne misli ne ideala, ki bi te premagoval. Si samo čaša, ki nikoli ne povprašuje, kakšno je vino. Brušena ali navadna čaša.
V	prvi se iskri celo voda.
Noč je potekala. Sadar je govoril sam s seboj:
Življenje človeka je kakor tale piratska preproga prod mojo posteljo. Krasno, živopisano, v harmonično zloženih barvah so jo razgrnili po tleh. Nekaj časa so pazili nanjo kakor na otroka. Previdno in s strahom so stopali po njej. kakor dela ta ali oni pač s svojini življenjem. Potem pa so jo počasi pozabili. Pričela jc bledeti. — Vsak dan je jo manj. Vsak dan je zgori kak del. In nihče ne more zabrisati sledove ognja. 0 pač! lles je — z lažjo. S prevaro. Preproga je nekoč morala biti dolga. Zdaj je kratka. Leto za letom režejo kos za kosom od nje. In preproga jc zmerom preproga. Čuješ, Mirjana, kakor sanje si, pa vendar vem, da si Mirjana. Kaj! Prav za prav sem le jaz pilotska preproga. Vsak lahko stopi nanjo. Vsak, ki more ali hoče, vžge v njo svoje znamenje.
Zakaj nisem pazil? Preproga bi ne zgorela...
Mirjana! Kdo? Ti. ali jaz? Kdo je čemu kriv? Kdo je kriv moji bolečini?
Skozi okno je prisijalo solnce. Sadar se je bolestno zgenil. Vstal je. I11 to jutro je bil raven kakor nikoli poprej. Bolečina 11111 je usločila križ.
Stal je sredi sobe in strmel predse, kakor bi ga ničesar več ne moglo zrušiti. — Bil je le trenutek. Njegova edina misel je Lila:
Kaj /daj? Ene sanje bodo pokopane.
Honore de Balzac: Mercadet
G. Levar — Mercadet
m
U prizoritev Balzacove ko medije v drami kr. Narodn. gle dališča v Ljubljani. — Prevel dr. Fr. Šturm Priredil dr. Ga oella. Režiser dr B. Gaoella. Sce Uljaniičev
Scerut lz ln tjc„u
L. Ui.il t Ui.JLUl
I oto »Ilustracij
ULUui
jUIiJil L ULl
Scena v gozdu pri botri Sumi
P. Golia: Princezka in pastirček
Vesela pravljica v petih dejanjih (šestih slikah). — Glasba: p. Adamič. Režiser: O. Šest. Scena: Uljaniščev. Prva uprizoritev v drami kr. Narodnega gledališča v Ljubljani
Foto tllnstr«cija<
Desno: Boštjanček, pastirček (Gorčev Mitja) z goskami
I epček (g. Železnik) in prin-< ezka, hči graščaka ($a. Šari-čeva)
N odi ban dravske banovine
dr. Drago Marušič
je bil imenovan z ukazom N j.Vel.kralja Aleksandra 5. decembra 1930. Rodom s Krasa je g. Marušič študiral pravo.
V vojni je bil med dobrovoljci in se je udeležil umika čez Albanijo, bil je tajnik jugoslovenskega odbora in po vojni nekaj času tajnik naše delegacije pri reparacijski komisiji
Foto >Uustracija<
Podban dravske banovine
dr. Otmar Pirkmajer
bivši veliki župan v Mariboru, potem generalni inšpektor ministrstva notranje zadeve, odličen upravni strokovnjak. Z ukazom N j. Vel. kralja z dne 11. oktobra 1929 pomočnik dravskega bana v Ljubljani
Foto »Ilustracija
Grofiglockner in Pastirica
Led — oblikovatelj naših Alp
Dr. V. Bohinec
V	tistih davnih časih, ko je pričel prvotni človek z osvajanjem zemeljske površine in ko so prvi neznani Kolumbi in Kortezi prodirali v prašume in na široka morja, je preživela severna polobla zemlje tako rekoč zadnje utripe one velike geološke dobe, ki jo imenujemo ledeno dobo. Iz mnogih pravljic severnih narodov odsevajo še danes medli spomini na tiste čase, kakor n. pr. iz pripovedke o germanskem solmčnem bogu Baldurju, ki ga je ubila sot-vražna roka: tedaj je Zemlji zavladala zima, svetloba in toplota sta nam a h izginili iz sveta, reke in jezera so se spremenila v led, rastline in živali so poginile, bogovi in ljudje pa so žalovali. Vendar pa je človek šele od 1. 1875. dalje spoznal iz kamenja, ki ga je bil v ledeni dobi odložil led, da vsebujejo te pripovedke resnično jedro. Dognal je, da je led sivojčas res trajno pokrival velik ded' sveta in to celo za dobo 200.000 do 500.000 let, tako da sc je takrait obličje prizadetili pokrajin povsem izpremenilo. Ne-dogledna ledena ploskev je, izhajajoč iz Skandinavije, j>o-krivala vso severno Evrope* nekako od 50. širinske stopinje >roti tečaju, a tudi Alpe so bile [»okrite z ledom, enako 'ireneji, Sierra Nevada v Južni Španiji, Srednji Apenin in celo doli nekaterih balkanskih pogorij, tako Vzhodnobo-senskih planin, Orjena, Šare in Bile planine. Kakor v Evropi, tako je leden pas spremljal tudi sibirsko obalo; v Ameriki je led segal daleč preko Združenih držav, ledeniki pa so blesteli tudi v Andih in v afriškem Kilimandžaru.
Če se vprašamo po vzrokih tega izrednega pojava, vemo prav za prav le to, da se je morala takrat znižati ]>ovprečmi letna toplina za kake 3° C, kar je zadostovalo za preložitev ločnice večnega snega n. pr. v Alpah za 1200—1400 m globlje kot danes. Nekateri mislijo, da so morda velike soflnčne pege [>ovzročile to ogromno kolebanje v toplini, drugi mislijo, da se je spremenila lega ekliptike, tretji v novejšem času celo, da so silni vulkanski izbruhi zagrinjali dele tedanje zemlje z gostim pajčolanom ognjeniških par in pepela — vsekakor pa so si vsi edini v tem, da se je tedaj morala zmanjšati intenzivnost solnčnih žarkov.
Iz raznih znakov se da sklepati, da ledena doba ni bila enotna, temveč da so si sledile v njej mrzlejša in toplejša razdobja, tako da razvršča n. pr. Nemec P e nek vso dobo v štiri ledene stadije, vmes pa se nahajajo tako zvane med-ledene ali interglaeiallne dolbe, ki so bile blolj tople. V novejšem času trdijo nekateri učenjaki, da sta alpsko ozemlje preobrazili le dve ledeni dobdi in to skuša A m p f e r e r dokazati baš za našo savsko dolino.
V današnjih Alpah obstoja še krog 1200 ledenikov, od teh je 250 večjih. Ločnica večnegai snega leži v Alpah sedaj krog 2800 m visoko. Sneg obleži nad to višino, ne da bi se mogel odtopiti. Kjer je pobočje dovolj strmo, bo zlbog lastne teže drsel nizdol, pod ločnico večnega snega. Ker je v nižjih predelih bolj toplo, se bo tu deloma topil, ponoči pa zopet zmrznil in se končno spremenil v sren, slednji pa v svojih globljih plasteh v led. Tako nastane ledenik, ki polzi s hitrostjo kaikili 100—200 m na leto ]>o -pobočju nizdol'. Dokaz za tako gibanje ledenikov imamo v grušču in kamenju, ki ga nosijo na svojem hrbtu s seboj. To kamenje imenujemo groblje ali z mednarodnim izrazom morene. Morene sto lahko stranske ali čelne, po kraju, kjer se nahajajo. Če se združita dva iz sosednih dolin prihajajoča ledenika, se bosta združili dve njihovi stranski moreni v veliko1 srednjo moreno. A tudi skozi razpoke ledenika pade mnogo kamenja, ki drsi kot talna morena z ledenikom samim proti dolini.
V	današnjih Alpah je največji ledenik Aletsehgletschor v Švici, ki je dolg 24 km in pokriva z ledom površino 129 km-, njegova ledena plast pa je debela krog 250 m.
V	Jugoslaviji praiv za prav nimamo nobenega pravega ledenika, kajti Triglav jedva še dosega ločnico večnega snega. Na njegovi severnovzhodni strani je pa vendar nastal tako-zvani »Zeleni sneg«, ki nam daje vsaj pojm o velikih ledenikih v drugih delili Alj). A tudi sam Aletsehgletscher aili n. pr. Pastirica pod GroRglockmerjem niti izdalleka ne dosegata obsega ledenodobnih ledenih veletokov, ki so se tekom stotisočletiij zagrizli globoko v apnenec naših Alp. Sren in led sta takrat segala gllolboko v dolinske predele Saive, Drave in Soče in jih izpolnila s tisoč in še več metrov debelo plastjo. Tako je zakrila vso koroško dravsko« dolino, predvsem Bož, ogromna ledena masa in potovala tja do Celovca in Velikovca, kjer nahajamo čelne groblje dravskega ledenika. Po savski dolini navzdol se je pomikala enaka plast ledu, ki je imela svoj konec južno od Badov-ljice. Dolino Soče je pokopal pod seboj ledeni veletok tja do Sela pod Tolmimoim. Povsem ločeno od tega ledenega julijskega sveta je pokrival led tudi Kamniške Alpe.
Ko je po stotisočletjih nastopila zopet toplejša dloba, se je led začel topiti, ledeniki so se krajšali ter se tako rekoč poskrili v gorskih višinah. Izpod ledu se je pokazala povsem nova pokrajina. Ozke, ostrla zarezane doline rek so izginile in na njih mesto so stopila globoka in široka podolja s strmimi stenami na desni in levi, segajoča globoko v osrčje gorovja: odtod koritasta oblika Bohinja, gornjesavske doline, gornjesavinjske doline itd. V dolinskih sklepih, kjer se je led stekal v dolino kar s treh strani, imamo najmogočnejše primere njegovega delovanja. Visoke, navpične sklepne stene Logarske doline, Bohinja, Kamniške Bistrice itd. tvorijo kras našega alpskega sveta.
Seveda so ledeniki izdolbli na ta način iz prej enotnega gorovja vpraiv ogromne množine kamenja. Odnašali so ga s seboj, deloma na svojem hrbtu, deloma pa tako, da so ga s svojim čelom potiskali nizdloil. V gorskih dolinah nahajamo včaisi skale, kakor jih tekoča voda nikakor ne bi mogla privaliti v dolino, ki jih pa je ledenik prinesel sem z lahkoto, dasi seveda tekom zelo dolge dolbe. Naj omenim le dve taki sikali: Žagano peč nedaleč »d izvira Kamniške Bistrice in Skalo med jezeri, kakor imenujejo domačini ogromno skalo, ki jo je odložil mamgrtski ledenik med prvim in drugim Mangrtskim jezerom. Žagana peč je 9 m visoka, 13 m široka, a 15 m dolga. Kakor pripominja profesor Seidl, gotovo najboljši poznavalec Kamniških Alp, bi se bila ta skala v prostem padcu gotovo razletela; le ledenik jo je mogel prinesti varno v to globino. »Skala med jezeri« (Avstrijcem je bila »Budolfsfelsen«, Italijani so pa sedaj vanjo prav vklesali noivo' ime »Masso erratieo Giulio Andrea Pinoma«) je celo naijvečja tovrstna skala v Alpah sploh. Zarila se je globoko v zemljo, kljub tetinu sc pa dviga še za 30 in iz groblje, ki je skupno z njo oddelila prvo jezero od drugega. Njeno vsebino cenijo na 30 do 50.000 m3 in je povsem jasno, da je mogel te ledenik prenesti to silno težo z mangrtske stene v dolino. A ne le velike skalo so potovale z ledeniki, tudi manjše in še sedaj nahajamo povsod, kjer se je leti udejstvoval, že imenovane groblje. Bile so ponekod tako obsežne, da so celo zajezile reke, kakor n. pr. Badovino. Ta je tekla prej po ravnici
(j
TVOR NICA DEŽNIKOV ZALOGA IZ PREHODNIH PALIC
UMIKUŠ
LJUBLJANA
MESINI TRG 15
Čudnu oblika ledene gore, piana joče po morju. Zadaj parnik
vzhodno od Blejskega jezera, zaradi ledeniškega proda pa si je morala utreti novo pot skozi Vintgar, ki ga torej ne bi bilo, da ni bilo ledene dobe.
Izpod ledenikov samih so reke odnašale grušč in pesek še daleč ven iz pravega ledeniškega območja. Ta material je povsod v dolinah Drave, Save in Soče nakopičen v obliki naivnih ploskev, tako zvanih ledniškorečnih ali fluviolgila-cialnih teras. Odtod izhaja ravna črta gorenjskega dolinskega obzorja, nad katerim dvigajo svoje sive sklope alpski velikani! Množina tega proda je bila tolika, da je n. pr. Sava na Ljubljanskem polju zajezila Ljubljanico, ki sedaj ni mogla odtekati in je zato nastalo Ljubljansko jezeroL predhodnik sedanjega Barja. Šele pozneje, ko je prenehal ta naval savskega peska in proda, na katerem stoji danes vsa Ljubljana tja do Gradaščicc, se je Sava »oddahnila« ter si je začela poglabljati strugo v lastni prod. Ljubljansko jezero pa je odteklo šele takrat, ko je ta nova struga bila dovolj globoka. — Ni pa nastalo v ledeni dobi le Ljubljansko jezero, temveč tudi večina naših planinskih jezer. Zlasti na Koroškem, kjer so bili ledeniki pač največji na slovenskih tleh, so se zarili tako globoko v zemljo, da so ostale tu ]>o končani ledeni dobi kotanje, ki jili je takoj zalila voda. Na sličen način je nastalo tudi Bohinjsko jezero, Blejsko pa, ki je bilo že prej, se je poglobilo.
Tudi mnogi slapovi imajo svoj nastanek zahvaliti oblikujoči sili ledu. Tekoča voda si namreč po ledeni dobi ni mogla tako hitro vrezati položne nove struge v živio skalo, temveč se ruši sedaj v globino preko alpskih sten.
Vidimo, da imamo največ je lepote Slovenije: ostre vrhunce, široke gorske doline, krasna jezera, slapove in soteske, mirne prodne terase in končno celo tla, na katerih stoji naša 'bela Ljubljana, zahvaliti davni dobi, v kateri je led bil neomejen gospodar.
Ledene gore
Najman jšu
NE
R E D N O S T
lumore ožeti veni njeno dražest. Gladka in nežna koža je ponos vsake žene
e!Xu
Ledene g o -r e seve r 11 i h m o r i j prihajajo iz ledenikov tečajnih otočij in imajo zato zelo nepravilne oblike;
Zanjo so značilni številni vršiči, odrastki, brazde, galerije. Ladjam so zelo nevarne in zato javljajo v Atlantiku posebne lad je iz vidnice pa-robrodoim brezžičnim potem prihod ledenih gora, a jih skušajo tudi uničiti z razstreljevanjem. Ta iz-vidna služba je organizirana šele od 1. 1912., ko je ledena gora povzročila blizu New Yorka potop angleške ladje »Ti-tanic«, pri čemer je utonilo skoraj 1500 ljudi.
V	južnih 111 o r j i h so ledene gore večinoma kockaste oblike ali sličijo celo ogromnim ploščam s premerom 10—20 km in prav enakomerno višino 30 do 80 m nad vodo. Ledene gore namreč tu niso nič drugega kot odlomki ledene mase, ki pokriva šesti kontinent, Ant-arktido, z nepreglednim enakomernim pokrovom.
(Tekočina za odstranjevanje dlačic)
Odstranjuje odvisne dlačice v nekoliko minutah. Je to izvrsten in edinstven preparat svoje vrste, redka in bistra tekočina, ki jemlje tudi najjačjim dlačicam življenjsko zmožnost ter jih popolnoma uničuje. Uporaba je zelo enostavna in čista, ter poceni. Brez Eau Dixor-a ni moderne dame! Prodajna cena Din 40'—.
SOCIETe DE S PRODUITS »DIXOR«, PARIŠ
DEPO:
COSM CII EMI A ZAGREB Smičiklasova 25
Stena ledene gore, zamrznjene o ledenem morju Antarkiide
Del znamenitega parthenonskega friza
AKROPOLIS
Dr. Fr. Stele
Bilo je krasno sol učilo jutro dne 11. oktobra lanskega leta, ko sem se napotil iz svojega hotela na. Omoniji z namenom, da se orientiram po mestu. Nepričakovano se ini je pogled odprl proti Akropola, zadržal moj korak in je moja duša pila silni vtis prvega pogleda nanjo. Mnogo spomenikov čloiveške kulture in umetnosti sem srečal v svojem življenju, toda prvii vtis sedanje Akropole je daleč prekosil vse dosedanje. To, kar sem gledal, se mi je zdelo kot lepa vizija, privid, stkan iz luči in zračne sinjine — imel sem strah, približati se ji, v lx>jazni, da se za večno ne razprši. Vsa moja pričakovanja so bila več ko uresničena: Videl sem pred seboj sliko, ki nosi vse
sledove zobu časa, ki je razvalina v najpopolnejšem, pomenu besede, v kateri so komaj glavne statične sile stvarno ohranjene, ki jo pa le brez težave uživam kot celoto; vsako črto, naj je še tako v odlomkih naznačena, občutim v njeni popolnosti. Vse je nakazano v svojdl nepogrešili celoti, a vse je krhko tako, da se ne smeš nikjer doltekniti, da se ti kot pajčevina ne zruši pod prsti.
Razumel sem: Akropola nam je danes predvsem	privid čuv-
stveno in kulturno	jake daljne
preteklosti. Ona je več naši fantaziji in našemu čuvstvu kakor razumu. Vprav v rudimentar-nosti njenih spomenikov leži tisti večni izvor duševne ubranosti, ki jo vzbuja v tisočih in tisočih romarjev vsega sveta, ki ipa bi ga bržkone izgubila s tistim dnem, kla bi zopet materialno vstala pred nami v neokru-šeni popolnosti.
Proti večeril sem brodil po mestu ob severnem in za-padnem pobočju Akropole, doživljal vedno nove poglede nanjo in jo videl v največjem sijaju od Tezejevega templja v žaru zahajajočega solnoa. Krasna^ kakor iz suhega zlata	sestavljena,	mi	je	stala sedaj nasprotni v	žaru zahoda
—	zdelo	se	je,	da	se	solnce ne more ločiti od	nje in hoče
pred zatonom razkazati vse njene čare.
Polagoma,	postaj a joč	in uživajoč nove in .nove poglede
nanjo,	sem	se	ji	bližal	čez Areopag in prišel pred njen
vhod prav, ko so se za ta dan zajprla vrata njenim Obiskovalcem.
Nisem dosegel njene neposredne bližine, a sem ob Teze-jevem templju, ki sem ga ogledal iz bližine, odkril enega največjih čarov spomenikov Akropole, skrivnost zilatordeč-kastega bleska njihovega marmora. Penteliški marmor
Vse fotografije: Walter Hege iz knjige »Akropolis«, Deufscher Kunstverlag, Berlin
Stebri iz belega marmora, zadaj temnomodro nebo, io je Akropolis o Atenah
kar nas je obdajalo, smo se povzpeli od Beulejevega vhoda po strmih stopnicah ob templja Nike do Profpilej, monumentalnega slavnostnega vhoda na Akropolo, ki ga je z drugimi slavnimi spomeniki tega zgodovinsko posvečenega kraja ustvarila Periikleje-va doba v drugi polovici petega stoletja pred Kr. Med fantastično v višavo rastočim stebrovjem Pro-pilej smo se polagoma orientirali proti ParthenoTiu in Ereh-thejonu. Veličina fantastičnih slilk, ki so nas obdajale in se javljale sedaj v skupini temnih obrisov stebrov ter njihovih senc, pa zopet v srebru polnega luninega svita, nas je prisilila k molku in tihemu občudovanju. Le tu pa tam se je izvilo temu ali onemu d!z ust par besed, ki so poskusile opredeliti grozno veličast tega, kar je doživljal. Kio smo stopali po neravnih kamenitih tleh od Propdilej do Par-thenona, sem imel vrtiš, da hodim po vulkanu. Še večji kakor ob Propilejah je
Lopa z jonskimi stebri o Erehthejonu.
»Večni obraz< Akropole v Atenah
dobi namreč tekom stoletij na površini rdečkastorumeno do temnorjavo patino. Lepše zlaiordečkaste paitine kakor na Parthenonu pa menda ni. Vsaj ta večer je razkrtila vse svoje bogastvo.
Še tretjič se mi je isti dan razkrila neizčrpna zakladnica fantoma Akropole v prekrajsni mesečni noči, ki je razprostrla svoj srebrni plašč nad morje zlatih luči sodobnega veltemesta Aten.
Prijatelj Aibramič, ravnatelj državnega arheološkega muzeja v Splitu, je izposloval za majhno družijo Slovanov in Dancev izredno dovoljenje za nočni paseit Akropole.
Prevzeti od neizrekljive veličine vsega,
Prevrnjena noga stebru
bil fantastični vtis Partlienonove razvaline. Ali ni mogoče to res doan breztelesnih duhov, zaitočišče večnih idej, pra-oblik vsega vidnega stvarstva, posebno onih, ob katerih je večni izvor vseh umetniških oblik? Ne bil bi se čudil, če bi bil ta trenutek jasnovidec stopil pred nas in nam proglasil tako spoznanje. Akropola v mesečini je nannreč popolnoma razmaterializirana, njene materialne forme so samo prilika, da na njih razkazuje čarovnik mesec svoje umetnije. Naj bo senca velike mase ali forme ali ista v polni srebrni razsvetljavi, vselej je do skrajnosti sproščena svoje teže, vselej je prestavljena v nematerialni, fantastični svet učinkovitega videza, privida, ki se vsak trenutek lahko razprši v nič.
Tako mi je bila ves prvi dan ostala Akropola to, kar v bistvu tudi je in kar mora ostati, če ne mara izgubiti svojih nenadomestljivih razpoloženjskih vrednot, mikaven videz, fantazma tisoč let starega razcveta evropske kulture.
Videl sem jo naslednje dni pogiosto v vsem njenem materialnem bistvu. Občudoval posamezne spomenike, sledil v zemljo njeni zgodovini, posebno pa v akropol-skem muzeju, kjer so zbrani ostanki akropolske umetnosti dobe t. zv. porosa, izkopani v raznih naslojenjih iz predpartenonske dobe, predvsem iz nasipi n po perzijskem razdejanju Akropole 1. 480 pred Kr. kakor tudi ostanki umetnosti Fidijeve delavnice, ki je okrasila sedanji Parthe-non in drugo. Seznanil sem se s Heraklom, ki se bori s Tritonom in triitelesnim morskim demonom s starejšega hekatompeda, s slavnim nosilcem telička, motivnim predhodnikom starokrščanskega dobrega pastirja, s kraisno serijo ljubkih deklic iz inarmora, v katerih je arhaično kiparstvo ustvarilo svoj prvi uspeh in enim njihovih bratov, v katerem se je človeško telo med prvimi razvezalo v vsi statuarični svobodi. Opazoval sem dozorelo lepoto klasično zasanjanega obraza, ki se je 'izvil prvotnemu nasmehu iz zadrege njihovih prednikov v zrelo resnost deklice, ki jo je poklonil Ateni Euthydiikos in mladeniča, od katerega je ohranjena saimo lepa rahlo nagnjena glava. Od Fidijevega partenonskega reliefnega pasu je tu del slavne procesije jezdecev, skupina starcev s sadnimi vejicami in nosivci vrčev, ki dajo slutiti svečano resnost te procesije in očarljivo učinkovitost, ki je predvsem v nenadkriljemi ritmiki njene kompozicije. Končno sem občudoval slavno Nike z ograje Nikinega templa, ko si razvezuje sandalo in je nekaka predhodnica sodobnega profinjenega senzualizma v umetnosti.
Tako mi je vstajala iz razvalin slika Akropole in njene umetnosti vsak dan večja in določnejša, ni pa se zabrisal nepozabni doživljaj prvih treh srečanj, ampak se je le bolj poglobil ter izoblikoval v sliko nenadkriljive fragmentarnosti akropolskih arhitektur in njih zgodovine.
Še eno stran svoje preteklosti in sedanjosti mi je odkrila Akropola pri zadnjih dveh srečanjih dne 23. oktobra.
Ko se je dvignilo jutranje solnce iznad obzorja in smo se mogli razgledati, kje smsov je plula naša ladja od jugu,
kjer se je ponoči srečala z Afroditinim otoikom Kythoi'o, mimo Egiine proti Pireju. Naše oko je iskalo proti severu, kjer se je preganjala nad morjem hiš, ki je v novejši dobi že zalilo presledek med Atenami, Falertonom in Pirejem, in dolgo ni moglo najti, česar je iskalo, Akropole. Naenkrat pa se je površina meglenega morja nekoLiko raizpršila in nasproti nam je zasijal ta nepozabni grič, s katerega je atenslco oko že tisočletja iskalo na jug v daljave .nad morjem. Vstal mi je pred očmi mitični Aegeus, ki je zrl v našo smer, da bi odkril dogovorjeno, zmago nad kretskim Minosom sporočajoče jadro svojega sina Tezeja in se je v obupu vrgel z višine, na kateri stoji danes prelepi tempel Nike, ko je uzrl pomotoma nezamenjano zlovešče črno jadro. Iskal sem v daljavo, kdaj zagori v vzhajajočem solncu pozlačena sulica 16 m visoke Fidijeve Atene Proimahos, ki je stala med Propile-jami in Parthenonom. Vmislil sem se v jutro glavnega dne velikih panathenejskih slavnosti, ko je ob solnčnem vzhodu julijskega dne vsako četrto leto spela na Akropolo procesija, ki jo je Fiidija vpodobil na reliefnem pasu svetišča Parthenona, in nosila kipu boginje zaščitnice na lik jadru razpet rumeni peplos s temno plavo vtkano sliko Atenine borbe z giganti.
Akropola tisočletno oko Aten, svetišče boginje zaščdt-nice mesta, središče za človeško kulturo velepomembnega naroda, najvišje torišče njegove umetnosti in duša njegovih slavnostnih dni se mi je to jutro odkrila iz megle mladega dne in iz megle daljnih stoletij.
Popoldne tega dne seirn doživljal zadnjo doslej napisano stran njene zgodovine. Arhitekt Balanos, ki vodi ogromno, ■odgovornosti polno delo rekonstrukcije akropolskih spomenikov, je povabil majhno izbrano družbo tujih gostov članov bizantološkega kongresa gori, da jiiin sam razloži svoje metode in tehnična opazovanja, ki jih je napravil tekom približno četrtstoletnega dela na teh spomenikih. L. 1909 so bila končana popravila na Erelitliejonu, 1. 1917 na Propilejdih, mi pa smo imeli pred seboj že dovršeno, odrov oproščeno severno stebrišče Parthenona. Pripravlja se delo na vzhodni in južni strani, s čemer bodo ta problematična dela v glavnem končana. Načelo1, ki vodi Balanosa, je, da postavlja na prvotna mesta ohranjene, po tleh raztrošene dele stavb in tako razvalini pomaga do tiste popolnosti; ki jo dopušča ohranjeno gradivo brez vsakih dopolnjujočih sodobnih dostavkov. Ker bi se ti ohranjeni deli arhitektur ne mogli trajno nositi, jim pomaga s skritimi, v njeno v ta namen izvotleno jedro vloženimi železnimi konstrukcijami. Arheološko velepomembna je vsekakor rekonstrukcija nad mestom, kjer je zadel zemljo Pozejdon s svojim triostom. Velevažna opazovanja tehnično estetskega značaja, ki so bila poprej sporna, pa je napravil Balanos na Parthenonu samem, kjer je dokazal obstoj načela tako zvane kurvature, ki lnm je obenem pomagala pri matematično točnem nameščanju raztrešenih kosov na prvotna mesta. Kakor dorski steber ne raste v višino v pravilni, suhoparni ravni črti ampak v rahlo nabrekli, ki daje vtis organske rasti in razvitka njegove sile, tako vlada slična nabreklost v vsi arhitekturi Parthenona, kar ima za posledico tudi nujnost individualne preračunjenostii za vsak posamezni člen.
Po sedanjem vtisu akropolskih spomenikov, ki je pristen in daleč prekaša onega, s katerim je stopila Akropola v naše stoletje, moramo priznati, da je bilo narejeno veliko, estetsko pozitivno dejanje, čeprav se našemu čutu nedotakljivosti spomenikov preteklih kultur upira njih obešanje na nevidne konstrukcije, pri čemer je treba globoko poseči v njihovo tisočletja preživeto jedro. Mogoče tudi, da se ta metoda še kedaj maščuje.
Tako mi je Akropola ob slovesu razkrila tudi konservatorsko stran svojega problema in hvaležen seim se ob solnčnem zahodu poslovil od arhitekta Balanosa in zadnjič od Akropole, najpomembnejšega srečanja v življenju.
Desno:
Povodna podgana, dom ■< v Severni Ameriki
(dej članek dr. Stanislava Bevka: Važnejši kr zn uši, na strani 15.!)
NOVE KNJIGE
Dve lovski knjigi
Lansko leto je izdal lovski pisatelj in prijatelj Vladimir Kapus dve knjižici v samozaložbi. Prva je v prozi z naslovom »Lovski spomini« in nam na 120 straneh opisuje razne lovske občutke v raznih letnih časih, lovska nastrojen j a in predmete lovske zabave od šoj, gamzov, kralja planin do jazbecev itd. Knjiga je ilustrirana, avtorji fotografij pa niso naznačeni. Druga je: »Pesmice iiz prirode« straneh s temle mottoni. nekako vsebinsko raz-
na
ki je
odetje:
Vladimir Kupim
»Kdor živalce trpinči in brezvestno uničuje, vreden ni, da je na svetu, da življenja se radujc.
Zato so te pesmice posvečene 40 živalim in razodevajo mehak izraz lovskega veselja. Ilustracije so delo Nikolaja Pirnata, prav v okviru knjižice. Smelo izdanje v samozaložbi pa so bržkone omogočili številni lovski prijatelji
i	pisatelja i lovske snovi, ki jo jim nudita te dve 'knjižici.
BUJNE GRUDI - LEPE NOGE SSIiSiS
/ošine ter jih razvija pri damah vsake starosti od zdravnikov priporočeni IDEAL MIXTURE. Hiiro spravi nerazvite, mršave grudi do naj lepšega cveta, razvil ka in jakosti. 2e po štiritedenski uporabi nastopi (»mamljiva napetost in zaokroženost, kar potrjujejo tudi mnogoštevilne zahvale. Mršava oblika viatu se izpremeni v lepo harmonično zaokroženo linijo. Izs op kosti izgine. Tenke noge \idno jači IDEAL. Garancua: v slučaju neuspeha se denar vrne.
Cena steklenki Din 12*—, 3 steklenice Din 24* — .
Dr. Nic. Kemeny, Kosiče K. V. Pošt. predal 12 K. 20
Poravnajte naročnino!
4i>
Zgodovina slovenskega naroda
Pred vojno je v izdanju Družbe sv. Mohorja v Celovcu izšlo šest zvezkov obširne >Zgodovine slovenskega naroda«, ki jo je bil pisal pokojni zgodovinar dr. Josip Gruden. Da široka zasnovano delo ne bi ostalo okrnjeno, je ista družba po vojni nadaljevala z izdajanjem zgodo-
ZGODOVINA. SLOVENSKEGA NARODA
NAJ NOVEJŠA DOBA SPISAL DR JOSIP M4L
viue »naj novejše dobe«, ki jo piše dr. Josip Mal. Začel je s časom pre-\ ratov ob rojstvu Napoleonove Ilirije. Lani je izšel 9. zvezek, ki obranava slovenske prosvetne, slovstvene in šolske razmere, kakršne so bile v Sloveniji pred sto leti. Poljudno pisarno čtivo spremlja nebroj slik. Želeti je le, da bi snopiči izhajali obsežnejši, da bi mogočno delo bilo čimprej zaključeno.
Nervozni
umirajo zgodaj!
Ste 11 opaziti pri sebi četudi le tupalam katerega izmed naslednjih znakov bližajoče se živčne oslabelosti?
Hitro razburjenje, nerazooloženje drgetame udov, nemirnost, utripanje srca, omotični napadi, tesnobnost, nespečnost, nemirne san|e. neobčutlil»ost posameznih telesnih delov, plašlilvost, prevelika razdražljivost spričo ugovarjanja, ropota, duha, poželenje po omamilih. tobaku, alkohola, čaju kavi, trzanje očesnih vek ali migljanje pred očmi. naval krvi. tesnoba, muhavost, odpoved spomina ali govora, izredna nagnenja ali odvratnost. Ako se pojavi pri Vas kateri teh znakov nervoznosti, eden močan ali več hkrati, tedaj so Vaši živci resno oslabljeni In ootrebulejo okrepila.
Ne pustite tega vnemar še naprej, ker slede temu lahko kmalu resne motnje duševnih zmožnosti, kot nesmiselno govorjenje in nazavedna deian ia hitra telesna propast in zgodnja smrt. Nič ni na tein, odkod Vaša živčna oslabelost, vabiin Vas, pišite mi! Radevolie Vam
zasloni nosdiiiu' prosto enostaven način odhriirm
ki Vam bo pripravil veselo iznenadenie. Morda ste za razna sredstva izdali že mnogo denarja, dosegli pa v naiboljšem slučaju le kratkotrajno zboljšanje. Zagotavljam Vas, da poznam pravi način
kako slabosti Vaših živcev odpnmnčt.
Ta način prinese oben°m tudi zboljšanje razpoloženja, veselje do življenja, moč in delazmožnost, da, pisal mi le že marsikdo, da ga je povsem prerodil To dokazujejo tud mi«en »zdravnikov. Stane Vas samo dopisnico. Pošljem Vam zelo poučno
knilgo popolnoma zastonj.
Če Vam ni mogoče pisati takoj, si spravite ta oglas)
Ernst Pasternack. Beri " SO
Mlch?elkirihplatl Ko 13 Ut 409
A vendar ima zimska pokrajina nekaj, kar bi moralo navdušiti vsakega fotoamaterja, imai lepa belo odejo, posuto z nebroj kristali, v višjih legah čisto ozračje kot poleti nikdar. Ivje na drevju, globoko zasnežen gozd, pobočja in robovi gora žarijo v krasnem belem svitu. Mnogo lepša kakor poleti je narava pozimi, samo poiskati jo je treba. Kdor tičal vedno doma, seveda tega ne viidi in misli, da je povsod tako žalostno. V mestu leži gosta megla, mračna svetloba komaj prežene noč, pa je že zopet temno. A zunaj, tam je raj. Smuči na noge in ven iv naravo. Tam se nudi amaterju toliko lepote, da mu običajno zmanjka plošč ali filma, zato pa pri prvi priliki pohiti izopat venkaj, navzame se zunaj solnca in letpote in se vrača domov poln lepili spominov, ki so neizbrisni, saj jih ima na ploščah.
Laoina
FOTOAMATER
Fotografiraj tudi pozimi!
Janko Skerlep
Zimska pokrajina v fotografiji ne zavzema takega obsega kakor poletna, To pa zaradi mnenja večine amaterjev, da pozimi ni mogoče napraviti dobrih posnetkov, ker največkrat manjka glaivna gonilna sila, svetloba. Solnce stoji nizko, megla leži dolgo po dolinah, sneži ali pa celo dežuje sredi zime kot letos. Dneva so kratki, mraz in slaba pota ovirajo marsikoga, da rajši ostane doma. Zimski čas je res jako pripraiven za urejanje plošč, povečanje slik in d men taka dela.
Foto J. Skerlep
9* T
y ^	..Ji,
kmečka hiša, sneg, zimsko solnce
Foto J. Skerlep
Led
— J	Foto	J. Skerlep
Fotografiranje samo na sebi ni pozimi prav nič težje koi poleti. Seveda je treba vse okol-nosti upoštevati iin se primerno opremiti1. Danes, ko je fotoaina-terstvo že tako napredovalo, ni treba, da vsak amater prične praiv od početka in se šalle po dragi šoli naoiči dobrega dela. Če danes amater posluša izkušenejše in si nabavlja le preizkušen materija!, mu bo kaj lahko uspelo napraviti tudi pozimi prav čedne slike. V redki megli se dajo posneti krasni motivi, posebno če je na drevju ivje, slike so mehke in iinajo veliko globino. Ob glolnčnem dnevu so sence v snegu najbolj mikavne, posebno one proti svetlobi, kar pa je treba seveda bolj osvetliti. Potrebna je tudi rumenica, sicer so slike le slabe kopije narave, vendar je treba previdnosti, ker ni pravilno in tudi ne lepo, če na sliki vidimo črno nebo. Je sicer v zimskem času nebo v višjih legali temno-modro, vendar še vedno gorke barve, zato je treba slikati s srednje temno rumenico. Kontrasti so pozimi mnogo večji
kat pa poleti, zato je treba posnetke razvijati v zelo razredčenem razvijalcu. Na ta način sc dobijo fine in lahno krite plošče, ki nam pri povečanja pričarajo zopet vso lepoto, ono mehkobo zimske poikrajine, vse one fine in mehke sence in svetlobe, ki jih v poletju ne moremo posneti, ker jih ni.
Zimski motivi
Fr. Krašovec
Pri fotografiranju zimskih motivov nuj upošteva amater nastopno: stojalo dobro postavi, da se ne pogreza v sneg med osvetlje-njem. Pri snimkih proti solncu zasenči objektiv (Worschingov protisvetlobni senčnik!) Uporabljaj srednje občutljive, dobre ortohro-matske, brezobstretne plošče z 2 do 3 X rume-nico. Če si začetnik, pa imej kak instrument za določanje osvetlitve, kot n. pr. Justophot, Bewii ali Lios. Osvetlitve ne določi na sence, kakor tudi ne na luči, temveč uporabljaj srednjo pot. Ravnotako razvijaj zmerno. Tekočine naj ne bodo pod 16° C. Kot vedno, tudi pri zimskih motivih pravilno upoštevaj črte, perspektivo, globino, ravnotežje, razsvetljavo, razdelitev svetlob in senc itd. Sploh naj ne bodo večje snežne ploskve monotone in h rez plastike. Kar je odveč ali moti, odstrani ozir. zmanjšaj s pravilnim izrezom slike.
VSEM FOTOAMATERJEM!
Tudi letos bo »Ilustracija« prinašala kotiček za fotoamaterje, ki se je bil že lansko leto zelo priljubil. To sklepamo iz tega, ker smo prejeli mnogo, mnogo fotografij s prošnjami, da jih objavimo v listu. Na žalost jih je bilo med njimi precej takih, ki niso bile godne za objavo. Teni našim najmlajšim fotoamaterjem sporočamo tole: 1. vse, kar je primernega, bo sčasoma izšlo v listu; 2. rjave kopije niso dobre za reprodukcijo; 3. berite pazljivo) izvajanja naših najodličnejših fotoamaterjev in se ravnajte po njih nasvetih; 4. razširjajte in priporočajte »Ilustracijo« pri svojih znancih: letos bo foto-amaterski kotiček v »Ilustraciji« posebno zanimiv!
Uredništvo revije »Ilustracija«.
Strehe hiš D snegu	Foto	Fr. KraJovec
Zgoraj levo: Na Saoi pozimi	Foto	Fr. Krušover
Desno: Solnce, oblaki in zima	Foto	Fr. KraSovcc
O sneženem možu, ki ne more v mitos
B. Orel.
Ocvetličili in olepotičili smo zimo kar najlepše in kar najprisrč-nejše. S snegom in sankami. Z orehovo potico in zvončki - kragulj-čki. Z božičnimi jaslicami in božičnim drevescem. S pesmijo pastirjev, blagovestjo amgc-ljev in svetimi Tremi kralji. Na sneženega moža, najponižnej-šega in najskrom-nejšega od zimskih ornamentov, pa smo čudno pozabili.
Sneženi mož ali možic. Snež-njak ali snežak.
Zimski »tatnnan«.
Saj ga poznamo.
Iz zimskih otroš-	«*•
kih iger. Ali ven-	XpHCTOC	Ce pORH !
dar: Kdo pa ga je že o vekovečil ? Kdo
piše in poje o njem? Bajka? Pripovedka? Narodna pesem? Slika? Babica za pečjo? Stara Šibila? — Nobeden od teh. Šolski abecednik? W. St. Reymont? O. Župančič? Pa še v teh treh je ubogi sneženi mož le bežen omenek ali pa živ, barvast odtenek zimske slike.
Šolski abecednik:	Ivo in Tine valita sneženo
kepo. Jako velika je. Nanjo postavita še drugo. To je trup za sneženega moža. Tretja kepa na vrhu pa je glava. Iz oglja navede oči in usta, koren je nos. Še klobuka nima. Po skoči Tine in prinese velik počen pisker. Tega potisnejo snežaku na glavo. V roke pa metlo, do bo bolj strašen.
W. St. R e y m o 111 : ...Otroci so bili naravmioist brez uma, psi so povsodi polajavali, grizli sneg in se podili z dečki, vse ceste so zamrgolele, med plotovi so se oglasili vrišči, kričali so in se kepali, valjali se v mehkem, sipkem snegu, stavili velikanske možice, se sankali... (»Kmetje«, Zima.)
O. Župančič:
Nebeški tkalci platno tko. zdaj vsem sirotam dobro' bo, zdaj kučmo ima vsak tat rman, še daljši 110« prav vsak nosan
(»Zimska«.)
Nič več in nič manj.
Pa stoji sneženi mož tam zadaj za hišo ob sosedovem olotu negiben in vklenjen v snežišče. Pustno našemljen in kakor hudomušen pridvig snega. Kakor zasneženo poljsko strašilo in človeku v zimsko veselje, uro in čas. In bi tako
Maksim Gaspari: Sne/,eni mo/, (Iz Mojega proega berila )
radi videli, tla bi se v mesečini prebudil iz svoje negibno*ti ter na polnoč zaplesal iin zagodel. Da bi se izpremenil v devetodeželskega kraljeviča, da bi izvršil kako čudovito, junaško dejanje. Da bi poskočil na luno, in se na zračni poti do nje harlekinsko pozabaval z bisernimi snežinkami. Radi bi dognali njegovo sorodstvo s kraljico Snežinko ali Snegulčico. Z morsko deklico in povodnim možem. Z demonskim vedomcem. Baje v ruski kmečki vraži vendarle pošastno straši. »Na dvorišču so ga pustili otroci. Ko je gledal ponoči kmet skozi oknioi na dvorišče, se mu je zdajci zazdelo, da je sneženi mož z vražjimi rožički oživel in da pleše. Da napravi konec njegovemu vragometnemu plesu, se ojunači, gre na dvorišče ter fantastično sneženo postavo podre.«
Opravljičila pa ga ta ljudska vraža še vedno ni.
In mitos sam o sneženem možu trdovratno molči. Pač: odkrili bi mogoče podtalne črte, ki n. pr. mitičnega volkodlaka ali vedomca vežejo s sneženim možem, ki je v sodobnosti le nedolžen lik iz snega, igrača v zimskih igrah. Volkodlak je stara mitična prispodoba noči, zime in smrti. »Podoba nočne tmine, ki ujema solnčno moč, ki pojeda solnee in luno.« Prirodna prikazen, predstavljena v živalski in tudi v človeški podobi. Kako ta zimski demon preganja solnčno božanstvo, govorijo bajke in pripovedke vseli narodoiv. Bolgarska pravljica o Trajanu" in predvsem ukrajinske pravljice pa še najbolj jasno in primerno osvetljujejo smer od volkodlaka do sneženega moža. Te pravljice le vzbujajo domnevo, da je sneženi mož medel, bled odsev prastarih živalskih in človeških podob iz mitologije tistih narodov, pri katerih so zima, sneg in mraz velevažen dogtodek. — Tudi smer: sneženi mož — pust, bi sneženega moža kaj lahko oklicala za tihega predhodnika pusta.
Toda pri vsem tem visimo v domnevah in dejali bomo kar brez strahu in oklevanja: sneženi mož, ki ga po zimi postavljajo otroci, ni objekt in snov prastarih mitov ( b a j k ) , n i nikak preostanek ali ji o t o m ec nekih p ra v I j i č n i h sneženih 111 o ž. Ni povodni mož, ni volkodlak. Ni ne vilinsko bitje in tudi ne demonsko. V njem ni poosebljeno
nobeno nadnaravno dogajanje, nobena temna ali svetla sila človeka in prirode se ni zgostila v njem. Tost ra nos t ga je oblikovala v posvetnost, vsakdanjost, igračo. In vsakdanjost in igrača sta preživa v njem, da bi ga razgibala v on os t r a nos t, v 111 i-t o s, v Indijo Koromandijo. Zaradi zavaljene falstaffovske dobrodušnosti, <>t lo.ško-pri mi tivine prisrčnosti in groteskne domačnosti, ki veje iz tega sneženega lika, bi najbolj sodil v okvir groteskne zimske idile ali idile kakega Dickensa
Sicer pa ni sneženi mož nič drugega kot eden od mnogih ukrasov zimske slike in vinjet zimskega letnega časa. Zabavnik in tihi burkež, ki so mu sredi zimskega veselja določili važno vlogo. Zanimiv zavoljo tega, ker je uresničenje primitivne plastike igrač v velikem. In kot velika zimska igrača otrok je priplesal v berila šolskih abecednikov in končno tudi na božične in novoletne razglednice, na katerih ga že leta in leta rišejo kot simbol zime, zimskega nastroja in srečnega novega leta. Družbo mu delajo palčki, 'otroci, štiriperesna deteljica in podkev. Postal pa
1	rajan - volkodlak se boji solnca in lune. Nekoč pa skrivnostno zgine. Ko ga iščejo, najdejo le suknjo in kučmo pa perišče snega.
<’rnc -novo
ni samo ulovek teh meščansko-praznih razglednic, ampak naposled tudi umetnih štorij evropskih družinskih listov. Te štorije oblikujejo sneženega moža, nepravijično in neumetniško v pozo junaka-joškavca. Groteskna izmišljevanja se vrtijo brez konca in kraja, preobračanja in zasu-kavanja po mili volji tko brezbarvna predena. Te štorije niso odmaknjene nele od mitičnega vrela, amipaik tudi od najmanjše umetniške stvaritelj nosti. Ali ni potem v
11	e k e (in oziru sneženi m o ž s r e d i š č n a p r i -s p o d o ib a za vse diletantske pravljice m e -š č a n s k i h revij in m a g a c i n o v in za vso tisto zvočno šaro filmskih š a 1 o i g e r naših dni? Ali ni doma v osamelosti in p u š čoiib n os t i sneženega mož a p r oble m tistih pripovedk, ki jih je oblikovala tostranost z neko vsak d a n j o t e n d e n c o? P roblem pripovedk s plehkim erotičnim, podu čilim, m o r a 1 i z u -j o č i m , rekla m n i m pod z v oik in m.
Sneženi mož pa živi, kakor žive vse stvari na zemlji, če jih človek obletava z rojem svojih misli in čustev ali celo ogleduje skozi tista čarobna očala, ki jih je Coppelio dal Hoffmannu. V žalostnih ali veselih čuvstvih človeka pleše sneženi mož liki Olympija, dokler se čarobna očala videza ne razbijejo. Ob tajanju sneženega moža se je mogoče v jedla v človeka misel o minljivosti. Pa še dalje:
nazori in načela človeka — sneženi molžje.
Papirnate hišice.
Misli in želje in strasti človeka: sneženi možje. Zidanje gradov v oblake. Rojstvo in propad idealov, ki jih izvari romantično zanesenjaštvo.
Načeli smo poglavje o sneženem možu, pesem in pravljica pa še vedno nestrpno čakata njegove oživitve. Resnično, sneženi mož ni junak, toda je iz snovi ledenih zvezd, »ki sio se od podnebnega poleta razbite v prah posule na zemljo«. Resnično, težak in okoren je pri igri. Ima pa lahko ganljivo srce, njegova usta so polna zimske pesmi. A kaj bi mu vse to koristilo, bomo dejali iiz Patrona Julija*, če ne bi imel vesti, ki se je oglasila le en dan v letu, kakor muha enodnevnica, ki se oglasi iz temnih globin in raz-proistre peroti, da živi le nekaj ur v solnčnem svitu.
* Gosta Berling.
Ooca tolstorepka, ki nam daje perzijsko in krimsko krzno
Važnejši krznaši
Dr. Stanislav Bevk
Koža, odrta z živali, je bila prvo oblačilo človeka. Treba	pa	je	bilo	zadosti	velike	živali, da se je mogel
človek	zaviti	v	njeno	kožo,	zato	je	moral biti močan in
pogumen, kdor se je lotil take živali. Tako je prišlo, da so se pozneje odevali z živalskimi kožami, zlasti divjih zveri, le junaki in zato je krzneno oblačilo dobilo pomen neke imenitnosti in odličnosti. Kožuhi ali vsaj s krznom oibšita oblačila sioi postala znak veljakov in mogotcev.	To	je	veljalo
seveda le za redkejše in dragocenejše vrsto krzna, v teni ko si n. pr. navadni ovčji kožuli že po svojem izvoru ni mogel prisvojiti nikake posebnosti in je slej ko prej	ostal oblačilo navadnega zemljana.	Toda	tista
vedmo živa, skrita želja človekova, vsaj po vnanjem veljati kaj več, je iztegnila prste preko ovčjega kožuha na boljša krzna — in danes je krzno velika moda.
Krzno dobivamo skoraj izključno od živali iz	reda sesalcev; od	ptičev pri-
dejo v poštev samo pondirki in potap-niki, kojili trebušina se stroji na krzno.
Od sesalcev si® krznaši zveri, pla.vuto-nožci, glodalci in vrečarji, iz ostalih razredov pa le posamezni zastopniki, med katerimi zavzema ovca tolstorepka prvo mesto. — To ovco rede v raznih pasmah v pokrajinah južne Rusije. V puščah ob reki Amu je zlasti zastopana Karakul-ov-ca, ki nam daje znano in cenjeno p e r -
pfaff
ŠIVALNI STROJI
so najbolj priporočljivi za rodbino, obrt in industrijo
Brezplačen pouk v vezenju
Ugodne cene
Plačljivo tudi na obroke
IGN. VOK
veletrgovina s Pfaff šivaln. stroji in Pucli kolesi LJUBLJANA, Tavčarjeva ulica 7. - KRANJ, Glavni trg 140. - Novo mesto, Glavni trg
Južnoameriška činčila, slična naši oeoeria
Ameriški hrbtonos ali oposum 7. mladiči
Kako shranimo kožuhe
čez poletje?
PP.
Tudi
severni medved
je
o hladilnici
Kožuhe iztepavajo s pomočjo siroja
zijsko krzno (Persiaiier), ki izvira samo. od mladičev, do 8 dni starih, in je navadno sinjesAve barve. Največji trg za te kože je Nižji Novgorod. Zopet drugo pasmo goje na Krimskem poluotoku, v Ukrajini in Besarabiji'. Kože te pasme prihajajo na trg z imenom krimsko krzno (Krimmer) in se uporabljajo iz večine v prirodni siivi barvi. Kot astra h a n se prodajajo kože nekaj dni starih mladičev tolstorepk iz KirgLzijske tpulšče. Četrta zvrst se razpečava z imenom široko repka (Breitschwanz) in
t
Hladilnica i obešenimi kožuhi. Delavci so oblečeni o kožuhe, kajti o hladilnici vlada polarni mraz
prihaja največ iz Buhare. Mladiče pobijejo takoj po rojstvu, ker sicer izgubi dlaka svileni sijaj in trpi kodravost. Kort t> u e n o s ali t u k i - širokorepke prihajajo na trg kože navadnih ovac, ki se jinn dlaka okrajša mi umetno povihra. Seveda so te »širokorepke« mnogo cenejše, pa tudi manj lepe. Dolgodlake, navadno ibelodlake kože kitajskih janjčkov se nazivljejo t i b e t. Uporabljajo se večinoma za dekliške garniture ali za ogrtače kot nadomestek za drage bele lisice.
Od drugih domačih živali pridejo v poštev kot krznaši, z-lasti v novejšem času, še teleta lahkih pasem goveda in severnega jelena (pijiki), potem žrebeta (Fohlen), to so mladi puščavski konji iz Rusije, Sibirije in osrednje Azije, ter koz liči. Kozje kože s Kitajskega se imenujejo k id, olne iz osrednje Azije pa muflon. Vse te kože podelava jo največ za damske jopiče in za plašče avtovozačev din so praiv za prav le nekakšno nadomestilo za pravo krzno. Večjega pomena v krznarstvu so domače mačke, zlasti sive s črnimi progami, ki imajo trgovski naziv g e noti. Precej večjo ceno imajo kože divje mačke (felis catus). Iz rodu mačk je pomemben še ris (iynx).
Iz razreda zveri so najboljši krznaši zastopniki k itn j ega rodu. Prvo mesto zaivzema sobolj (martes zibellina, Zobel). Njegova domovina so prostrani gozdovi v obsežnih pokrajinah od Urala do Berinškeiga morja. Velik je kaikor naša kuma, srnje rjave barve in se hrani največ z vevericami, ki jih spretno lovi po drevju. Sobolja love od oktobra do srede decembra. Lov je jako težaven, vendar se dobro izplača, kajti krzno velja za najboljše in se temu primerno plačuje. Ulaka je gosta, svileno-inehka in ima sinji nahuk. Najdražje so kože z dlako, ki ima ibele vršičke. Ker se je število soboljev zaradi strastnega lovljenja že jako skrčilo, je ruska vlada lov omejila iai ga v nekih krajih prepovedala. Vendar je število kož, ki pridejo letno na trg, še vedno ogromno: 20.000 se jih porabi v Rusiji sami, 20.000 jih ride v Evropo in 10.000 jih gre na Kitajsko, jažuh iz soboljega krzna stane okroglo 700.000 Din. Sorodni amerikanski sobolj je cenejši, pa tudi ni tako lep. Jako cenjeno krzno stroje tudi iz kož naših domačih kun, v prvi vrsti; gozdne kune, potem kune belice, dehorja in kepena ali hermelina. Gozdna kuna je rjave barve, na hrbtu temnejše, na trebuhu rumenkaste. Na prsih ima liso, navadno žolte barve. Čim temnejše je krzno, tem večjo veljavo ima. Naši kraji, potem Ogrska, Turčija, dalje vzhodna Pruska in Skandinavija spravijo letno na trg približno 150.000 gozdnih kun (zlatic), ki se podelajo v elegantne garniture. Kuna belica je nekoliko manjša, svetlejše, sivkaste barve in krajše dlake. Poprsna lisa je bela in se spodaj cepi v dve kratki plazi.
pr:
K,c
Rakun (kvv.no Schuppen)
Deli« i' ima jako trpežno krzno, a se ne upošteva tako, kakor bi bilo primerno. Severozapadna Evropa je glavna dobaviteljica dekorjev; do 200.000 jih pride letno na trg. K ep e n postane na zimo bel, le konec repa ostane črn. Samo te zimske 'kože se prodajajo z imenom li e r in e 1 i n in imajo veljavo. V teh pokrajinah živi tudi norka (Nijrz), kii jo štejemo med najboljše krznaše. Večina krzna, ki je na trgu kot norka, ni od prave norke, marveč sorodnega severoameriškega mi nka, ki je nekoliko večji in ga dandanes že mnogo goje v farmah. Norko in in i uka štejemo k močvirskim kunam, prave povodne kune pa so naša navadna vidra, potem severoameriška vidra, južnoameriška vidra in pa morska vidra. Najbolj cenjeno krzno daje severoameriška vidra, zlastil kože z Labradorja uživajo sloves; v trgovini se imenujejo virginijske vidre. Tudi naših ikra jev vidra je odličen krzmaš. Morska vidra (latax lutris, Seeotter), po krznarsko kaimčat-s k i bober, žirvi na obrežjih seivernega dela Tihega oceana, je jako redka in izumira. Precej večja je od navadne vidre m krepkejšaj v truplu. Njeno krzno se porabi večinoma na Ruskem; že tam velja lepa koža 5—10.000 Din.
II	kunam spada tudi še smrduh ali' skunk, do 40 cm dolga, zajetna kunica s košatim repom. Skunks je jako priljubljeno krzno, pa je tudi zelo trpežno. Uporablja se v naravni barvi za ovratnike, ogrtače, rokovnike in na-šive. Skunk živi v Severni Ameriki; v Južni Ameriki ga zastopa s u r i 1 j o (conepatus suffocans), ki mu je po vsem jako podoben.
Od kun je omembe vreden še rosomah, okorna,
I	m dolga žival severnih pokrajin z dolgo dlako.
Poleg kun ima razred zveri še kot krznaše navadno lisico z raznimi zvrstmi, pešca, rjaivega medveda, severnega medveda in rakuna. Kože velikih medvedov so težke, debele iii neporabne za oblačila; rabijo jiih za odeje in pregrinjala, za olbnožnike in slično. Rakunova koža pa je že lažja, saj je žival le 65 cm dolga, zato se iz nje izdelujejo ovratniki, rokovniki in štole. Krzno je rumenkasto-sivo in črno mešamo.
Lisica, naša rjavka, je razširjena po velikem delu sveta, tudi v Avstralijo so jo zanesli, kjer dobro uspeva. Poraba njenega kožuha je znatna. Največ rjavk spravi na trg trgovska družba Hudsoinbay Compamv, ki ima svoje postojanke v vseh krajih Severne Amerike. Iz Kanade prihaja lisic leto za letom ogromne množine na svetovni trg in po njih se potem ravna c (Mia tudi drugod. Srebrna lisica je prvakinja med lisicami; prebiva po najbolj mrzlih krajih Sibirije in Severne Amerike. Že pred desetletji so jih začeli gojiti in danes je v Ameriki, pa tudi v Evropi že na tisoče farm za srebrodlakardce. Črna lisica je posebno temna zvrst srebrne lisice in je še dragocenejša od nje. Bela lisica je vrsta zase; manjša je kot navadna lisica in pozimi pobeli. Njen različek je jako priljubljena, pa draga sinja lisica (Blaufuchs).
V	bližjem sorodstvu z zvermi so plavutonožci. Najbolj dragoceno je krzno morskega im e d v e d a , ki je znameniti s e a 1 s k i n ali seal (sil). Seal vel ja za najele-gantnejše krzno. Nadomestki za dragi seal so na črno barvane vidre, potem bizamovke in ceneni kunci.
Precej dobrih krznašev ima razred glodal cev. Najbolj znana v naših krajih sta polh in veverica.
Polhovke so sicer prišle iiz mode, zato pa se vidijo pogosteje plašči iz polhovih kožic. Veverice, zlasti ruske, se porabljajo kot podloga za jopiče, pa tudi za damske plašče s krznom na zunaj. Največ veveric, in sicer na milijone, pride iz Sibirije. Veveričja koža se razreže v hrbtno (Fehriicken) in trebušno polovico (Fehvvamme). Trebušine so boljše, ker so nežnejše in volj ne j še.
Največji glodalec z jako dragocenim kožuhom je b o -b e r. V obsevernih kraiih Amerike je doma kanadski bober, ki je evrazijskemu jako sličen. Kakih 20.000 jih pride letno na trg. V Južni Ameriki je precej pogost močvirski bober ali koijipu, ki je vidrine velikosti, po postavi pa sliei podgani in ima tudi dolg, gol rep. Krzno, ki se razpečava pod imenom nutria, je zlasti priporočljivo za moške kožuhe, kajti je dokaj lahko, pa gorko in trpežno. Pravaj podgana je ib iiz a mo v k a , ki se je po štev il u skoraj največ pololvi med vsemi krznašd. Preko 15 milijonov znaša letni plen. Doma je v Severni Ameriki in je povodna žival. Porablja se za plašče iai podlogo v naravni barvi ali pa se prebarva v barvo žlahtnejših kož in poteim prodaja kot seal b i z a m . skunk-bizam, s o h o 1 j i b i z a m itd.
Glodalci suhih krajev so svizci. Piavi svizec prebiva visoko v Alpah in jih le malo odstrele. »Sviščevi« kolžuhi zato po veliki večini niso iz kož tega svizca, marveč iz kož sorodnega b a j b a k a odnosno pešanika, ki živita v krdelih po stepah osrednje Azije, ali pa južnoameriške vic ah e, Mnogo kož se podela v enake svrhe kakor svi-ščeve tudi od hrčka im pa od t e k u n i c e.
Na milijone kož gre v stroj od kunca ali kralj i-k a. Kunčje krzno ima v krznarski obrti naziv kanin: navadno je pobarvano in postriženo. Po krznu, katero na j nadomešča, ima ime, kakor sealkanin, bizamrkanin itd.
Prav nasprotno kakor o kuaicu moramo povedati o zadnjem glodalcu, ki ga hočemo še omeniti, mam reč o šin-šili. Ta nežna živa lica veveričje velikosti s sv.il a sto mehko dlako je postala tako redka, da jo je že težko dobiti za drag denar. Živi v Andah im je zadnji čas zašči-tena, da ne izumre popolnoma. V L j ubijam i sta mi znana samo dva ovratnika iz prave šinšile.
II	koncu omenimo še zastopnika vrečarjev, h rb tono sc a in pa lisico vreča rk o, ki se oba v krznarstvu imenujeta oposum, in sicer prvi ameriški oposum, drugi avstralski. V Evropi se proda oposumov nad pol milijona komadov vsako leto. O p o s e t je imitacija, kakor vobče končnica et (ette) polneni posnetek.
Za sklep naj povemo v kratkem, kako je ravnati s kožuhovino, da se kar najd&lje ohrani. Prvi pogoj je ta, da ne devaj kožuha na solnce, kajti na solncu vsako krzno obledil Zlasti rumena im rjava barva sta občutljivi. Sploh krzno ne sme biti na vročem. Vročina dlako skrivi in uniči blesk. S segretim likalom krzno ne sme nikdar v dotiko, tudi od kožne strani ne. Moker kožuh dobro ot rep ni in ga obesi na locen, da se na hladnem posuši. Suhega presrladi z roko ali mehko šcetjo. Zamaščenih ali sicer zamazanih mesi ne čisti sam; to naj napravi krznar. Čez poletje shrani kožuhovino pri krznarju, ki jo bo čuval moljev in po potrebi osvežil. Večja krznarska podjetja imajo hladilnice, kamor spravljajo kožuhovino. V tej nizki temperaturi ne morejo živeti niikaki škodljivci in tudi v kožuhu morebiti že ugnezdeni molji in njih zalega pogine.
Smrduh (krzno skunks)
O umetnosti ledene dobe
R. Ložar
Najstarejši dokazi in primeri umetniškega ustvarjanja človeškega roidu segajo v mlajšo paleolitsko dolbo ali v mlajši del starejše kamnite dobe, kakor imenujemo paleolitik s slovenskim izrazom. Čeprav danes ne štejemo več s stotisočletji časovnih razdobij, je vendar to ogromna starost. Poleolitik obsega vrsto kulturnih stopenj in perijod kvartarne ledene dobe ali diluvija in ga delimo v starejši in mlajši poleolitik. V nasprotju s splošno toplo, tropsko klimo tercijarne dobe pomeni kvartar občutno znižanje temperature, ki je imela za posledico poledenje na zemeljski skorji. Zato imenujemo ta čas tudi kratko »ledena doba«
(gl. članek dr. V. Bohinca). Do nedavna je bilo v geoloških krogih prepričanje, da je bila ta doba skozi in skozi enotna perijoda stalno nizke temperature. Geologa Penck in Briickner sta pa dognala, da moramo marveč razlikovati v ledeni dobi sami četvero ledenih obdobij z nizko temperaturo ter troje medledenih dob, v katerih se je temperatura zvišala, kakor tudi dolgo poledeno dobo, katera tvori prehod v geološko sedanjost. Ta posamezna obdobja sta imenovana učenjaka nazvala po rekah, ki sta v njih terenu ugotovila te geološke znake (Giinz, Mindel, Rifi, Wiirm). V orisani geološki okvir zgodovine zemeljske skorje se arheološka zgodovina prilega na ta način, da se po splošni soglasnosti znanstvenega sveta pričenja paleolitik v predzadnji a,li zadnji medledeni dobi ter sega do njenega konca (Beha). V razmahu teh meja si torej moramo misliti starejšo in mlajšo staro kamnito dolbo, izmed katerih ima vsaka v glavnem troje pododdelkov ali stopenj, imenovanih po glavnih francoskih najdiščih paleolitske kulture, tako da izgleda shema sledeče:
Paleolitik. Starejši p.
a) Chelleen (im. po kraju Chelles, Seine et Marne v Severni Franciji).
b) Acheuleen (im. po jamah pri Saint-Acheulu v okolici
Amiensa. Somnie, Sev. Francija),
c) Mousterien (dim. no votlinah pri kraju Le Moustier, Dordogne, Južna Francija).
Fig. 1. Bizon. Graviran kremenec, Laugerie Bassse.
(Ebert. Reallex. d. V or g. Vil. Taf. 100 b.)
orodje za vsakdanjo, življenjsko potrebo, ki je mnogokrat umno izdelano in obdelano. Vendar pa ni izključeno, da je ta pračlovek že poznal upodabljanje v lesu, v katerem se nam spomeniki seveda niso ohranili, ter da je poznal plastiko slamnatih figur, kar je še običajno pri današnjih primitivnih ljudstvih (Obermaier) in kaitere so tekom časa isto tako razpadle, oziroma bile sežgane. Tako ostane starejši paleolitik slej ko prej doba porabnega kamenitega orodja lahko bi rekli inon urnem talni h oblik, ki jih določa in predstavlja zlasti klin ali zagvozda, glavni motiv te perijode. Mlajši paleolitik te ročne sekire ne pozna več. z Mousterienom izmrje ta kultura, katere nosilec je bil
mlajši p.
a) Aurignacien (im. po najdbah v votlinah pri Aurignac-u, Haute-Garonne (Juž. Fran.).
b) Solutreen (im. po paleolitski naselbini pri kraju Solutre, Saone et Loire, vzh. Franc).
c) Magdalenien (im. po votlini v okiolici La Madeleine pri Tursacu, Dordogne, Juž. Franc.).
Razen navedenih stopenj, ki se nahajajo vse na francoskih tleh. pa razlikujejo arheologi še mnogo drugih razdelkov in to tako za Francijo samo, kakor tudi za druge dežele. Dejstvo, da se vse stopnje paleolitika imenujejo po francoskih najdiščih, ki jih znanstveniki nazivljajo klasična mesta paleolitskih ra:z-iskavanj ((Scliuchhardt), nam postane takoj ra-Fig.4. I.oo na jelena. Slika o	z1lim*jivo, če pomislimo.
svetlordečih barouh. Mas d’en	da je bila oib onem času
Josep. (Eberl, VII. T. III.)	* rancija večinoma pro-
sta ledu, docim je ostala Evropa z izjemo Iberskega, Apeninskega in Balkanskega polotoka ter še nekih drugih predelov (Ukraina) tičala
v snegu in ledu in bila podvržena nizki temperaturi. Tudi ozemlje Slovenije, tesno prisilonjeno k vzhodnemu delu Alp, je brez bogate in prave paleolitske kulture, nedavno odkrita jama an Olševi pripada brez dvoma eni končnih stopenj mlajšega paleolitika.
Če se vprašamo po časovni odmaknjenosti paleolitika od arheološko in geološko datiranih dob, moremo reči, da je danes v znanosti prodrla mišljenje, da ogromne številke let, s katerimi smo še do nedavna računali, nič več ne drže. Po tem starejšem naziranju naj bi bil n. pr. Mou-sterien od začetka neolitika, ki ga danes bolj ali manj soglasno datiramo okrog 5000 1. pr. Kr., oddaljen za 150 do 200.000 let, zadnja perijoda mlajšega paleolitika, Magdalenien, pa okrog 10 do 15.000 let. Mnogo je razlogov, ki silijo novejše učenjake k manjšim številkam. Lahko pa je pravilnejše, če postavimo konec ledene dobe okrog I. 5000 pr. Kr., kar v glavnem za Evropo tudi velja (ne velja pa seveda za Orijent in Azijo, kakor tudi ne za Sredozemlje. In po tem računanju strokovnjakov bi omenjeni Mousterien dosegel le starost 14 do 15.000 let pr. Kr,
Starejši paleolitik je — vsaj za nas —doba brez umetnosti. Rogovja in kosti tedanji človek še ni umetniško uporabljal, edino, kar imamo ohranjenega, je kamenito
po naziranju znano s ti in po pričevanju najdenih okostij različen od sledečega ml adopa leo 1 it s k eg a človeka. Imenuje se neandertalski človek, tudi Homo Mousteriensis, krapinski človek, pač po krajih, odkoder izvirajo temu tipu pripadajoča okostja, v nasprotju z nosilcem mlajše paleolitske kulture, ki ga imenujejo Homo Aurignacensis in pripada rasi Cro-Maignon (ime po najdišču).
Izmed drugih razlik med obema vekovoina bi bilo omeniti naslednje. Starejši paleolitik je bil topla, medle-dena doba kvartarnega dilurvija s toplo-klimatično launo (ajfriški slon, rinocerds, opice itd.) ter identično fLoiro. Mlajši paleolitik pa predstavlja »ledeno« stopnjo, odnosno občutno znižanje temperature, z njim nastopi fauna mrzlih predelov in podnebij, mamut, nosorog, pri nas jamski medved, miš postrušnik itd. V poirabnein orodju človeka se tu jamejo zlasti uveljavljati izdelki od kosti (igle, šila, noži itd.) in to že v zgornjih plasteh Mousteriena, kar priča o eksistenci oblačila. Oblike kamnitega orodja se diferencirajo in postajajo pogosto virtuozne in odlične (zlasti v Solutrenu), že v spodnjih plasteh Aurignaciena pa stopi pred nas prva umetnost človeške zgodovine — najmičnejše in najlepše poglavje človeške kulture.
Diluvijalno umetnost dele v glavnem v drobno umetnost, ki olbsega večinoma samostojne plastične kipce in reliefe ter v stensko umetnost, katera sestoji iz stenskih slikarij ter gravir (vrezanih podob). Glavna najdišča drobne umetnosti se nahajajo v srednji in južni Franciji (Les Eyzies, Laugerie-Basse, Laussel, Brassempouy itd.), od ostalih dežel je manj ohranjenega gradiva, omenimo naj le identične statuete iz Brna in Piedmosta v ČSR ter žensko statueto iz Willendorfa na Donavi (Zg. Avstrija), nazvano Venus iz Willendorfa. Reprodukcije na stenah so se pa ohranile skoraj izključno le v francoskih in španskih jamah ter špiljah (fr. imenovanih: abri). izmed
Fig. 2. Severni jelen na paši. Kerslerloch pri Thaingenu.
Grupirana kost severnega jelena, (bbert I II. 7. 101 b.)
katerih naj zadostujeta za Francijo Les Combarelles ter Font-de Gaume za Dep. Dordogne, za Španijo pa v zvezi s paleolitsko umetnostjo vselej imenovana »pilja v Altamiri (Prov. Santander). Skupno je doslej iz obeh dežel znanih okrog 60 jam. Prvi izdelki paleolitske umetntosti so prišli na dan okrog 1. 1840 na Francoskem in sicer je bila to gravirana kost, dočim so bile prve jamske slikarije odkrite v Španiji okrog 1. 1870—1880.
Najstarejše upodobitve diluvijalne drobne umetnosti predstavljajo človeka bodisi v statuarični obliki, bodisi v reliefu. Upodobljene figure so večinoma ženskega spola.
V	mnogo večji meri pa je zastopana fauna paleolitske dobe. Upodobitve živali razpadajo v samostojne plastične tvorbe (v špilji Tuc d’Audubert se je ohranila skupina bizonov, modeliranih iz špiljske gline, v Mas d Azil plastična glava divjega konja) na eni ter reliefe na drugi strani. Vendar pa tvorijo pri tej skupini večino upodobitve tretje vrste, namreč rezbarije in gravire bodisi v kamnu (fig. 1), bodisi v izdelkih od slonokosti sploh, od roženine ter od druge snovi (fig. 2.). /lasti je treba tu imenovati gravire na tzv. »komandnih palicah« (iz jelenovega rogovja izrezane plitve rogovile z gostejšimi ali redkejšimi luknjami, zelo finega izdelka, verjetno magičen, čaroben predmet) in kopjih. Te že same na sebi izrazite grafične upodobitve, gravire, so pa bile brez dvoma še izrazitejše v paleolitski dobi, ko so še nosile barvo, ki je linije polnila, večinoma rdečo okro, ki nam je v nekaterih slučajih še danes ohranjena:
Fauna paleolitske dobe nam pa ni prisoitna nikjer tako kot v številnih jamskih slikarijah (fig. 3), katere upodabljajo tedanje živali z neverjetnim 'življenjem in razumevanjem. Te slike so izvedene večinoma v rdeči barvi, v okri ali rusi kredi, sinja in zelena barva manjkati, dočim je ohranjenega dovolj oglja po teh jamah. Razen faune je glavni predmet špiljskih kompozicij lovsko življenje primitivnega človeka (sl. 4) v silhuetni obliki in skozi in skozi
Fig. j. Okraski na kosteh. Francija.
(Po Schuchhardtu. Alteuropa)
v rdeči barvi. Da so se te slike tekom tisočletij ohranile tako dobro, zato, ker se nahajajo v takšni oddaljenosti od vhodov, da se jih klimatične spremembe ne tičejo; v jamah vlada leto in dan ista temperatura in tema.
Razen tu omenjenih motivov človeka in živali nahajamo v diluvijalni umetnosti tudi redkejše primere rastlinskega motiva, pojmovanega ali naturalistično ali bolj ali manj ornamentalno (sl. 5), dalje posebno upodobitve šotorom in kočam podobnih bivališč ter abstraktne motive tehničnega značaja. Ti poslednji pa stoje že večinoma na kancu paleolitske doibe, v Magdalenienu, ko; sta se tudi prej naturalistično podajani figuri človeka in živali jeli slikati kot abstrakten shematičen znak, komaj še podoben obliki telesa (sl. 6). Ta stil simbolnega, geometričnega izražanja spada že v popaleolitsko ali epipaleolitsko dobo in ga poznamo zlasti po poslikanih kremencih iz kraja Mas d Azil v Franciji (sl. 6), ki imajo po naziranju strokovnjakov zgolj še religijozen pomen. Čeprav od teh abstraktnih kremenčev z njih črkam podobnimi formami ne drži nobena pot do kesnejših alfabetov (Belin), _moramo vendar v njih videti identičen pojav kakor v južno španskih petroglifih s siin-toli figur: konec palelitskega naturalizma in lovske kulture ter pripravo geometrizma, ki je imel nastopiti s t. zv. neolitsko kulturo, katera je izraz preorijentacije tedanjega človeka, prehoda od lovskega življenja k poljedelstvu.
Tako zatone sredi prvega desettisočletja pr. Kr. velika in enotna kultura paleolitske dobe ali zadnjega dela ledene dobe, in kar sledi, je tako različno od nje, da komaj moremo verjeti v kak razvoj le-tega iz paleolitika. Vendar se je moral vršiti in je le naš pogled v to davnino nezadosten.
K 4> $
a b c d e f
AL d- A.
t
M. d. A.
m®
0)
CT>
8 b c	d	e	f
M. d. A
m
AL d. A-
Fig. 6. 1-4 levo: Shematični pelroglifi iz juv.no-španskih najdišč. 1-4 desno: Poslikani kremenci iz Mas d'Ay.il, Francija. (Ebert Vil. T. 115.)
M. Š.: Prve smuči . . .
Zgodovina smuči
Minko Celar
Dolgo je veljala za doimovino smuči Skandinavija, uaj-brže zbog tega, ker se je tam razvilo smučanje do najvišje ntopnje, in pa za to, ker je biila Evropi od vseh severnih narodov, ki so uporabljali smuči, dolgo časa znana le Skandinavija. V novejšem času je potem dolgo prevladovala domneva, da imamo iskati domovino prvih smuči, v pogorju Altad im pa ob bregovih Bajkalskega jezera, od koder da so se potem razširile po vsej Sibiriji; odtod da so smuči prišle potem na eni strani preko Beringove ceste k severo-ameriškim Eskimom, lut drugi pa s posredovanjem Fincev in Laponcev na današnjo Švedsko in Norveško. Danes pa se po pravici ne vzdržuje več niti ena prejšnjih zadevnih domnev. Smuči najdemo pač pri vseh narodih severne Evrope, Azije in Amerike, povsod tam, kjer je dolgotrajna zima silila človeka, da si je naredil orodje, s katerim se je mogel tudi po še tako globokem snegu kretati in tako v boju z naravo laže bojevati boj za obstanek. Glede smuči je torej čisto nemogoče odgovoriti na vprašanje, kdaj in kje so nastale. Pač pa lahko tvegamo domnevo, da so bili prvi korak k simučem kakršnekoli oblike k r p 1 j i. Najbrže je že predzgodovinski človek-lovec kmalu opazil, da mnogo laže zasleduje divjačino po visokem zapadlem snegu, če si je privezal na noge bodisi šibe, palice ali deske in s tein preprečil udiranje v sneg. Toda človek ni !bil zadovoljen samo s pripravo, ki mu je omogočala lažjo hojo po snegu, ampak je hotel po njem tudi drseti, voziti. Danes se zdi korak od krpljev do prvih smuči sila enostaven, v zgodovini 61'oveštva pa je trajal mogoče stoletja in stoletja.
Zanimivo dejstvo je, da nam tudi zgodovinski viri mnogo prej poročajo o rabi krpljev kot pa o smučeh. Prvi govori o njili že grški zgodovinar Ksenofon, ob priliki znamenitega pohoda preko Male Azilje 1. 400 pr. Kr. Videl jih je pri Armencih, ki so privezovali konjem na kopita vreče, »ker bi se sicer udirali do trebuha v sneg«, kot pravi dobesedno. Pa tudi Armenci sami so unorabl jali krpi je v obliki okroglih plošč, kar nam sporoča Strabo (1.20 pr. Kr.).
Prva zgodovinska poročila o rabi smuči imamo iz že omenjenih razlogov, iz Skandinavije, in sicer od Grka Prokopa (1. 500 po Kr.) in Gota Jordana (1. 550). Oba pripovedujeta, da nazivajo Normani svoje sosede Fince in Laponce »Skridfince« (skrida = drseti), radi njih spretnosti na smučeh. Z istim imenom jih pozna tudi Paulus Diako-nus (ok. 1. 770). Nadalje nam poroča danski zgodovinar Hakso (1. 1199), kako se bojujejo Finci na smučeh. Prvo obširnejše delo o smučeh in smučanju v Skandinaviji pa je knjiga švedskega nadškofa Olausa Maignusa »Historia de gentibus septentrionalibus« iz 1. 1555. Tu iizvemo o Norvežanih, da uporabljajo smuči ne samo kot prometno sredstvo im na lovu, ampak da prirejajo tudi smučarske tekme, pri katerih »znajo ženske prav tako spretno kot moški ravnati s smučmi«. Važna letnica je tudi 1644, ko so bile v drugi izdaji knjige že omenjenega Haksona prvič upodobljene smuči. Da so igrale smuči že veliko vloigoi tudi v vojni, nam pove letnicaj 1718, ko so nastopili v švedsko-norveški vojni celi bataljoni na smučeh.
Vendar pa kljub vsej tradiciji in ozki zvezi smuči s kulturnim življenjem skandinavskih narodov tudi pri njih zanimanje zanje ni bilo vedno enako. Včasih so čisto pozabil i nanje, večkrat po cela desetletja, celo na Norveškem. Popoln preobrat je nastal šele 1. 1879., kil je prav za prav rojstno leto smučarskega športa. Takrat so prvič nastopili na veliki smučarski tekmi pri Oslu kmetje iz Telemarke in Tor jas Heinesvedt je skočil — nekaj izrednega za tedaj — 25 m! »Kot meteor je zaplaval nad začudenoi množico, ki je stala kot začarana«, pripoveduje očividec. Tudi Norvežani torej, pri vseh svojih naravnih pogojih, niso prišli kar čez noč do svojih današnjih 70 metrskih skokov, ampak je bilo za to treba skoraj polstoletnih izkušenj! Leta 1885. so potem ustanovili v Oslu prvi smučarski klub: »Foreiningen til skii straettens fremme«, ki še danes obstoji. Istega leta so prišle prve norveške smuči v Švico (Davos), kmalu nato pa v Nemčijo (Schwarzwald), Avstrijo, Francijo (Vogezi) i. t. d. Prvi smučarski klub v severni Ameriki so ustanovili 1. 1900 v Ispelimagu (Michigan). Najbolj je popularizirala smučarski šport po Evropi Nense-nova knjiga »Na smučeh preko Grornla.ndije«, ki je itzšla I. 1890. Koncem stoletja so bila napisana tudi prva strokovna dela o smučanju, in sicer: »Smuška tehnika« od' Čeha Zdarskega (1897), »Smučanje od dr. Paulcka (1899) in par let pozneje Ricliardsonova knjiga »Ski Run.ning«. Naslednji desetletji sta potem potekli v znamenju izpopolnjevanja smučarske tehnike, skoki postajajo vedno daljši in elegantnejši — in pa v znamenju popolne premoči Norvežanov na tem polju, kjer so tudi še danes nedosegljivi mojstri.
/z triumfa cesarju Maksu /.: lonci (Gembser Jeger) imajo okrog pasu obešene krpi je današnjih oblik
Pri vsem tem pa je ostal smučarski šport v srednji Ev ropi le še dolgo domena precej omejenega števila športnikov in ni prodrl v širše ljudske plasti. Šele v zadnjem desetletju je dosegel oni razmah, ki ga označuje za pravi ljudski šport, in šteje danes po vsem svetil milijone navdušenih pristašev.
PL
1.	Poznani pedagog družabnega plesu g. A. Jenko m gdč. Ksenija Kukčeva, članica Nar. gledališča v Ljubljani. Pravilna in estetična drža pri plesu v V. sliki slom-foxa (gospod z desno korak nazaj in balance — dama 3 korake okrog gospoda in zaključi z balance korakom	Foto	»Ilustracija«
Angleški stil v družabnem plesu
Plesni mojster Adolf Jenko
Danes se mnogo govori o angleškem stilu družabnega plesa. Angleški stil ni samo kopiranje angleških kotrakov, temveč je telesno in tudi duševno pojmovanje vseh umetniških fines tega plesnega načina, ki se naslanja povsem na naravne, harmonične zakone gibanja telesa. Poznavanje telesnega protigibanja pri vsakem koraku, kot n. pr. kadar stopa desna noga naprej, se lahno okrene leva rama naprej, torej v opoziciji. Prijetno menjavanje dviganja in padanja na prste ali na peto daje plesu nekaj lahkega, prožnega. Harmonično doživljanje telesnega gibanja v skladu z ritmom godbe je izrazito pri slow-foxu in angleškem valčku. Vse to v celoti tvori bistvo angleškega stila in ga uveljavlja ot zaželeni ideal vseh ljubiteljev plesa. Angleži so v poznavanju teih stvari za več let pred nami.
Za podlago vsej tej moderni plesni umetnosti nam služi slow-foxtrot. Njegovi počasni, mehko plavujotči gibi nas usposabljajo posebno za študij vseh teh fines, kakor n. pr. dviganje, padanje, protigibanje, telesni zamah itd. Kakor pri vsakem plesu tako so predvsem tu strogo ločeni osnovni koraki: prožni korak (feather step), trikorak (three step) desni — (natural) in levi obrat (reverse tura) in končno obratni val (reverse wave). Vse to se posamezno iizuri in zveže v harmonično medsebojno gibanje. Vsi drugi koraki, kot menjavanje smeri (change of diirection step), Telemark, veliki val itd., so proste variacije, ki ne ovirajo gibalne fantazije posameznikov. Zato nas tudi med vsemi ostalimi družabnimi plesi angleškega stila, kot angleški valček, quiokstep, midway in brodway, najbolj zanima vprav Slow-fox, ki ga hočem natančneje opisati.
Slow-fox
Takt mu je '/«, tempo 40 taktov na minuto. Karakteristika plesa je plavajoče-drsajoče gibanje telesa v nasprotju z valovanjem pri angleškem valčku. Osnoivni korak je dvojen: navadni na pol takta en korak in t. zv. trikorak (three step) na en takt izvršen, to pa dva koraka po 1lt in tretji dolgi na kratko rečeno »quick-quick-slow«, kar znači: hitro-hitro-počasi. Osnovni korak se izvaja iz bokov z drsajočim dolgim korakom z desno počenši, najprvo s peto in nato prenašajoč težo telesa na vso nogo. Obratno nazaj: najprvo stopajoč na prste oz. podplat in nato na peto. Trikolrak se pa izvrši v enako dolgih hitrih korakih, prvi na peto, drugi podplat in tretji« sto pajoč na vso nogo. Oba osnovna koraka se izmenjaje vežeta med seboj z levo ali desno nogo.
I. slika. K o t prva figura pride v poštev prožni korak (feather step) to jc z levo nogo izvršen trikorak ob desni strani dame, tako da je tretji korak že zopet nasproti dame (qu.-qu.-sl.).
II. slika. Obrat v desno (natural tura v *U takta.
Gospod stopi hitro z desno naprej in se obrne v desno, levo nogo nazaj in desno k 1 e -v i priključi na tretjo četrtinko (qu.-qu.-sl.), nato n« desni peti (glej pod. 3. sl.-foxa), obrne nadalje nn 4. četrt v desno in levo naprej. Dama isto obratno ali na tretji udarec stopi pred gospoda naprej (gl. pod. 3.) in desno k levi balance (poldrsajoče) prinoži na 4. četrtinko in nadaljuje nazaj z levo. Gl. pod. 4.
III. slika. Isti obrat ali na 1 Vi takta — •/«. Pričetek kot prej, samo da gospod naredi še nazaj dva koraka na 3. in 4. četrtinko ter na 5. priključi in se na 6. obrne na desni peta kot prej. (Qu.-qu.-qu.-qu.-sl.) Dama vse obratno in zaključi kot pri prejšnji sliki z balance korakom (gl. pod. 3. in 4.).
IV. slika. Obrat v levo — deboite = IM takta ob strani dame. Gospod z levo v levo obrat in desno ter levo nazaj.
2. Pravilna drža dame pri družabnem plesu
3. SloiD-fox: na j k a r ak t e r i s t i č ne j š i moment iz obrata (11. slika). Gospod se obrne na desni peti, a leva noga tik ob desni. Dama z levo naprej in desno balance k levi nogi
4. Po obratu na peti (II. slika) gospod nadaljuje z levo, a dama z desno nazaj
(qu.-qu.-sl.) — dama oi> desni strani gospoda —. nato desno k. levi priključi in se na desni peti obrne ■ v desnoi (pl. ]>od. 3. in 4.) dama vse obratno, na koncu balance.
V. slika. Obrat v levo in nazaj v desno balance na
2	takta skupaj. Gospod kot pri prejšnji sliki obrat v levo, a dama mu je nasproti, nato z desno nogo korak nazaj in se obrača v desno na 'U takta ter levo k desni povleče — balance in nadaljuje z levo —. Dama obratno samo na koncu pri gospodovem balance-ju izvrši tri korake hitre ob desni strani gospoda v polkrogu in 4. korak balance nazaj z desno (qu.-qu.-sl.). Pod. 1.
VI. slika. Twinkel in nihalni korak = 2^>takta. Gospod z desmo nogo 1U obrata v levo v stran, levo priključi in desno olb desni strani dame naprej (qu.-qu.-sl.). Nato levo priključi zračno — ndlhalini korak — (slow), pod. 5 — potem levo nazaj, desno k levi in obrat v desno ter z levo naprej (qu.-qu.-sl.). Dama obratno.
VII. slika. Twinkel s prožnim korakom in obratnim t w i n k 1 o m. Gospod z desno twinkel pravokotno na plesno smer (qu.-qu.-isl.), nato 7. levo ob strani daime trikorak (qu.-qu.-sl.) im z levo ’/i obrata v levo, z desno en korak nazaj (sl.) in twamikel s obratom v desno do plesne smeri ter z levo naprej (qu.-qu.-sl.), dama vse obratno.
Vse te slike se poljubna vežejo in ponavljajo. V glavnem se mora paziti na takt in ritem godibe.
11	koncu naj še omenim pravilno držo, ki jo vidite na slikah. Gospod je po]x>lnoma nasproti dami, z desno roko drži damo malo pod desno lopatic«, z levo pa desnico dame lahko upognjeno v višini čela, dama pa levo roko |>oloži gospodu na desno nadlaktuico.
~>. Tivinkel in nihalni korak — karakteristična slika pri slorv-foxu (VI. slika) in pri angleškem palčku
GRAFOLOŠK1KOTIČEK
»Tajfun«. Nestalen duh, duševno razbičan in zelo dostopen impresijam. Preveč popustljiv, brez močne duševne hrbtenice in večje odpornosti. Duševno zelo oblikoven in prožen, nosi obilo svetobolja in melanholije v svojem srcu. Duševno mehko organiziran, opremljen s finim, sprejemljivim duševnim aparatom, ki hitro reagira na zunanje vplive. Sproščena natura, ljubeča svobodo in duševni razmah; pri vsem tem pa v svojem delovanju mulo prepovršna in premalo oprezna. Njena gonilna sila so čuvstva, ki igrajo v življenju te osebe veliko večjo vlogo kot pa razumsko delovanje. Nosi se naravno, neprisiljeno, za mnenje in sodbo okolici ji je malo mar, gre ji predvsem za dognanje bistva kake stvari in njenega jedrn. Sovraži fomelnost in okostenelo konvencionelnost. čutno močno razvita natura, nosi v sebi pogoje za umetniško ustvarjanje in izživljanje; pri uresničevanju svojih načrtov izbira najmanj naporno pot. ker mu leži komodnost tako rekoč v krvi.
»Jadran«. Oseba z zelo nežnim in občutljivim živčnim ustrojem; je pod močnim vplivom impresij, kur se javlja v menjajočem se duševnem razpoloženju, ki z lahkoto preide od najburnejšega navdušenja in cntu-zijazma do največje potrtosti in zagrenjenosti. V jedru dober in mehak
Brezplačen popis Vašega življenja.
»Vseh skrbi se morete oprostiti«, pravi sloveči astrolog'.
Oris ali popis življenja je za trezno mislečega človeka tako važen, kakor zemljevid za pomorščaka. Zakaj bi hodili slepo naokoli, če doliite lahko potem običajnega pisma točne informacije, ki naj Vam pomorejo do sreče 111 uspi ha?
Prej posvarjen, prej obvarjen.
Profesor Roxroy Vam bo razložil, na kakšen način morete doseči uspeh, v katerih dneh Vam bo sreča naklonjena in kdaj ne, priporočil Vam bo, kdaj se lotite tega ali onega, ali nastopite potovanje, kdaj in koga poročite, kdaj si poizkusite izboljšati svoi položaj, kdaj smete investirati in ali so umestne spekulacije. To vse in mnogo drugega je mogoče doznati iz Vašega življenjskega popisa.
Mine. E. Servagnet, Villa Petit Paradis, Alger, piše:
»Horoskop, ki sem ga prejela, me popolnoma zadovoljuje, kajti mojo preteklost in sedanjost prikazuje nadvse točno, nadalje podaja verno sliko mojega značaja in moje zdravstveno stanje, razkriva pa diskretno tu«li mojo prihodnost ter mi daje tozadevno dragocen nasvet. Delo profesorja Roxroy-a je res nekaj izrednega.«
Ce želite dobiti brezplačno popis \ašega življenja, na-značite samo dan, mesec, leto in kraj V. šega rojstva, napišite razločno in brezpogojno svojeročno Vaše ime in naslov in pošljite te podatke tak >j profesorju Roxroy-u. Če hočete, priložite lahko 10 Din v bankovcih (kovanega denarja ne prilagati) za poštnino, pisnino itd. — Naslov: ROXROY. Dept. 8395 Č, Emmastraat 42, Haag (Holland). Pisemska pristojbina /.a Holandsko: 3 Din.
N. B. Profesor Roxroy ne zna slovensko, ter nni je zelo žal, da more spričo tega odgovoriti le v nemščini (na željo tudi v francoščini ali angleščini).
značaj, zelo oblikoven in prilagodljiv poljubnim razmeram in okolnostim. Manjka mu stalnih principov in trdnih, nespremenljivih nazorov, manjka mu trdnosti in določnosti v vedenju in nastopu. Vendar pa občevanje ž njim ni brez interesantnosti in privlačnosti, kajti prav radi spremenljivosti in originalnosti svojih domislekov ima nekaj igralskega v sebi, kar zabava in kratkočasi. V njegovem delovanju se opaža precejšna površnost in deloma tudi raztresenost, kar je očividno posledica pomanjkanja zmožnosti koncentracije duševnih sil. Manjka mu tudi večje energije in duševnega zaleta, sploh ljubi predvsem komodnost in življenjsko udobnost, premišljevanje in fantaziranje, čutnost je pri njem razvita v precejšnji meri. in ž njo vred smisel za življenjske užitke in dobrine, za naravo in njene krasote. Pretežno pasivna natura, brez posebnih ambicij in stremljenj.
»Slavko«. Navidezno skromna narava, ki se hote zatajuje in brzda, je pa po naravi zelo temperamentna in dovzetna. Rada mnogo govori in debatira, pri tem pa skrbno pazi, da koncem konca njena obvelja. Ima precej diktatorskega in bojevitega v sebi. Njena duševnost je močno sproščena, kar prihaja do izraza v veliki podjetnosti in duševni razgibanosti, prilagodljivosti in univerzalnem stremljenju. Oseba je dober organizator in čuti v sebi močan nagon po točnem in čim jasnejšem izražanju. Svojega vedenja in nastopa očividno ne olepšuje, manjka ji v to svrho potrebne fantazije in igralskega talenta. Volja je dobro razvita in precej
impulzivna, opaža se pa. da se pojavi maksimum hotenja pri delovanju te osebe šele tekom njenega ustvarjanja in ne že takoj na začetku. Oseba je kaj rada zaprta in skrivnostna, le nerada dovoli komu vpogled v njeno duševnost. Ima tudi obilo egoizma in svojcglavnosti v sebi, ter je v marsičem skrajno previdna in nezaupljiva. V ekonomskem oziru ni prav posebno štedljiva, vendar pa tudi ne potratna. — Prip.: Marsikaj imate prav v Vaših izvajanjih; tudi grafološko raziskavanje ni nezmotljivo, posebno težko je pa s sigurnostjo ugotoviti moralno kvaliteto kake osebe. Vendar pa je grafologija velike vrednosti v primerih, ko gre za splošen oris značaja kake osebe.
Kdor hoče analizo svoje pisave, naj pošlje na uredništvo »Ilustracije« vsaj 20 pisanih vrstic in priloži 20 Din za trud grafologa in 2 Din \ znamkah za poštnino. Če navede svoj naslov, prejme odgovor po pošti, sicer sc objavi v tej rubriki.
Opazka k str. 25. Sliki sta pomotoma zamenjani
ul
's? /// /I'' \
M. Š.: (iozpod Petelinški se smuču —
	1,
M ""m	%
l<y\ V J 's. >-/ A/	S 			
v	
	\ <0, v
BOTOT
MILO ZA ZOBE ekonomfčen,
praktičen in dolgo trajan.
DOBER KVALITET JE PRIHRANEK
Konserviranje.
Kako težko jc jedilne liste sestavljati brez zelenjave, ve vsaka gospodinja.
Napredne gospodinje si pomagajo s teni, da malo trpežno zele-njad na razne načine spravljajo ' trpežno zimsko robo v obliki razinih konserv.
Novodobno hrano-slovje je pa zelo našo rot 110 kon ser vi rimi ju. zlasti sterilizaciji, ker se pri konserviranju zelenjave redilne snovi porazgube in n ničijo1. Rastlina ima v sebi tudi lužnine in kisline. Za lužnine ima voda večjo lužično moč, kakor za druge. Ako' odlijemo vodo, v ‘kateri se je kuhala zelenjava, smo s tem zavrgli najel ragocenejšo snov. V novodobnem hranoslov-ju se pri konseviranju strogo pazi, da se zelenjava pari v lastnem soku le kakih 5 minut. Vitaiinina C ne najdemo v konservah po starem načinu. Pomanjkanje tega vitamina povzroča skorbut. — Po starem načinu so segrevali zelenjavo do 100°. po celo uiioi in še več. sedaj pa v lastnem soku pol ure pri 60° C.
Moj svet je moj dom
Resnično: ni srečen tisti dom, ki je bogato opremljen, ima krasen razgled, stoji na zelo prometnem kraju in ima vse mogoče eksotične dobrine, me — nego srečnega se sme imenovati tisti, ki ima za voditeljico domačega ognjišča krepostno, požrtvovalno, izobraženo ženo. Vsak rokodelec se pripravlja za svojo obrt najmanj tri leta, za višje stanove se ljudje pripravljajo po osem in še več let, za stan pa, ki ga moremo primerjati z najvišjim — kako se pripravljajoi naša dekleta za važni gospodinjski stan? Nič manj pripravljena za ves dan. z i vsako uro ne bi smela biti dobra gospodinja, sicer se je bati, da je samo kuharica, ali šivilja ali kar lahko kvarljiva, neizobražena za-povedovalka. Sirota je žena, ki za gospodinjski stan ni pripravljena, sirota ž njo vsa družina. Še bolj sirota je ona, ki svojega naravnega zvanja v družini noče poznati, ki ji vzgoja otrok, ki ji dom ni več skriv-nostnovabljivo svetišče, pa svoje od Boga ji dane talente izrablja za kakšno brezmiselno beganje za najrazličnejšimi zabavami, ne ne — Pomni: prvo pravico do žene in matere in do njene skrbi in ljubezni in njenega dela ima miolž, imajo otroci, ima dom. Šele, ko je dom oskrbljen, ko mož in otroci dobe vso oskrbo; ko je dom ljubko, vabljivo urejen, loisnažen in okrašen, pride zabava za ženo, mateir, gospodinjo.
-V.
■ ' V. :
.
Kuj sem si z a zimo pripravila ...
Kako lepo krasi jedilno ali »tanovalno sobico raznobarven ciklamen in ljubke primule zlasti v januarju. In še, če pomislimo, da vzgoja teh cvetk ni posebno težka. Ciklamen cvete, ako mu nudimo vse pogoje za rast, tekom vse zime. Škoduje mu predvsem pretopel in presuh zrak v zakurjeni sobi. Najbolje uspeva tik ob oknu, kjer znaša temperatura 8° do 12° C. Paziti je zlasti na zalivanje. Zaliva se vedno ob robu loinca, da voda ne more zmočiti gomolja. Listov ne smemo škropiti, ker je ciklamen v tem oziru zelo občutljiv. Ocveilo cvetje in rumeno listje ne reži, mar-
Primuli najbolj ugaja svetel, ne pretopel prostor pri oknu. — Vse sobne rastline potrebujejo skrbnega in pravilnega zalivanja. Voda za zalivanje naj bo najmanj toliko topla kakor zrak, v katerem so rastline. Cvetlice potrebujejo največ vode takrat, kadar rastejo in cveto. Vendar pomnimo: Zalivajmo samo takrat, kadar je res potrebno, a tedaj dobro!
Moj kuhinjski vrtiček o januarju Foto »Ilustracij««
Naša gospodinja
Iz Krekove meščansko-gospodinj, šole v Ljubljani
Poleti ima gospodinja lep vrtiček okoli hišice. Veselje in ponos, če je dobro oskrbovan.
— Toda preden zadnji jesenski vetrič zapihlja črez njen vrtec, že misli gospodinja na zimo. Postane pred gredico, na kateri se košati bujno rastoči rožmarin, majoran, timijan, drobnjak, šetraj, peteršilj, zelena — se zdi', kakoir bi
& rosili: zanesi nas na topilo, ne bo ti žal. — mua gospodinja gre po pripravne zabojčke in lončke, posadi omenjene rastlinice, jih zalije in jih pusti nekaj dni na zraku, če se vreme ne spremenil, da se privadijo tesnobi in ukoreninijo. Ko pritisne mraz, prinese gospodinja posodice z rastlinami v kuhinjo, kjer jim odkaže svetel prostorček pri1 oknu. Kakor jih neguje, tako rastejo in krasijo kuhinjo z lepim zelenjem im prijetnim vonjem. Na sliki vidimo tudi zimsko solato. Ne le motovilec, katerega je težko dobiti izpod snežne odeje, endivija in zelnate glave, kil prezimujejo v kleti in v toplih gredah ali! v nasipnitah, temveč tudi radič ali cikorija nam daje po zimi zdravo in okusno solato. V naših krajih sejemo radič maja, ko nekoliko dorasle, ga prepulimo, da stoje rastlinice po 15 cm vsaksebi. Radič med rastjo večkrat globoko okopljemo. Na jesen ga^ izkopljemo, zavarujemo s prstjo v bližini niše, da je v slučaju potrebe hitro pri roki.
— Pozimi denemo korenine v primeren škaf ali v kako drugo posodo tesno skupaj in zalijemo posodo do polovice z vodo, nato postavimo posodo v kak temen kotiček v kuhinji ali v kleti. Čez nekaj dni poženejo lilsti, katere potrga gospodinja' za solato. V eni in isti posodi se izcimi radič 5 do 4 krat, kakor so pač korenine močne.
Moj zimski cvetlični vrtiček o obednici Krekove meščansko-gospodinjske šole Foto »llu»tt*cij««
Meso
Vegetarijanci trdijo, da meso ni naravna hrana za človeka. Že od vsega početka, da inam je bilo namenjeno sočivje in sadje za hrano. Prazgodovinski človek je bil močan, dosegel je precejšnjo starost, niso ga mučila zaprtja, ker je užival naravno hrano iz sočivja in sadja.
Nekatere živali, krava, slon, žirafa, se hranijo izključno z vegetarično hrano. Njihova prebavna duplina se je sčasoma po/daljšala, da more vsesati vsak košček hranilne vsebine. Njih prebavni soki prebavljajo predvsem ogljikove hidrate. Bakterije, k;i predelujejo celulozo, so v njihovem črevesu. Ker vsebuje njihova hrana le minimalno količino tvai-rine, ki hrani, morajo zauživati hrano skoraj ves ta čas, ko so budni. Te živali so prani vegetarijanci. Pes, mačka, orel in bolha pa imajo le kratko prebavno duplino. Morejo jemati živalskemu mesu proteine, maščobo, ogljikove hidrate, vitamine in rudninsko sol in vse to jim nudi popolno in zadostno hrano. Te živali so pravi mesojedci!.
Če si zdaj ogledamo ustroj človeške prebavne dupline, vidimo, da je človek mnogo bolj nagnjen k temu, da se hrani z mesom kakor pa z rastlinjem. Človeški želodec je preprost. Prebavni soki v obliki pepsina in trypsina, ki lahko spreminjajo živalsko meso v kemične sestavine, potrebne za telo, se vlivajta v dovoljni množini v prebavno duplino. Vamp debelega črevesa, ki je pri vegetarično živečih živalih posebno velik, je pri človeku skrčen v velikost črvi-častega slepega črevesa. Celuloza, ki je precejšen del vegetarične hrane, gre nespremenjena skozi
Žioinozdraonik pregleduje meso o klaonici Množina izdelovanja je karakteristika našega časa. Posledica tega je normalizacija potreb in okusa. Enotni blagooi, klobuki, čevlji, hranila so znaki take uniformizacije. Med hranili je pravkar praznovala klobasica 100 letni jubilej in je pač najstarejša hrana, ki so jo izdelovali d velikih množinah
100 let klobase. Safaladice . . .
človeško prebavno duplino. Človeški zobje so pač bolj uporabni za mesno hrano kakor pa za prežvekovanje. Tloda človek ima tudi prebavne soke, ki dobro služijo pri spreminjanju rastlinskih ogljikovih hidratov, da ga moremo šteti k vsejedcem.
Eskimi so pleme, ki v potrebi žive le od mesa. Če bi povzročala mesna hrana visok krvniii pritisk in ledvične bolezni, tedaj bi take bolezni morale biti najbolj pogtotste pri Eskimih. Dr. William A. Thomas, ki je spremljal arktično ekspedicijo 1. 1926 in preiskal .nekaj Eskimov, pripoveduje, da hrani otroke do 4. celo do 6. leta mati, dokler niso zobje dovolj močni za mesno hrano. Potem je Eskima samo meso. Dr. Thomas je preiskal čez 100 Eskimov, starih 40 do 60 let. Od teli so imeli samo trije takšen krvni pritisk, da bi se jih ameriške zavarovalnice ne dramile zavarovati za življenje.
Dr Vilhjalmur Stefansson, arktični raziskovalec, se je hranil dolgo časa izključno samo1 z mesom in ni mogel ugotoviti nobenih sprememb. Krvni pritisk je bil običajen, prav tako zora,ve ledvice.
Na drugi strani kažejo poizkusi z živalmi na možnost nasprotnega. Končne ugotovitve še niso jasne. Toda toliko je gotovo, da ni mogoče sklepati z ugotovitvami teh .]>oizkusov tudi na vpliv mesne hrane pri ljudeh.
Imamo dokaze za to, da more pomanjkanje mesa v hrani več škodovati, kakor pa uživanje mesa. Kakor vsebujejo neke rastline higienično potrebne vitamine, prav tako so bržkone podobne primesi tudi v mesu, mogoče amino-kisline, ki so za zdravje neobhodno potrebne.
Na skorbut pri odraslih more vplivati i sveže meso i sveže sočivje. Stefansson je ugotovil v polarnih krajih, da so se bolniki s skorbutom hitro popravili, če «o jim dali surovo ali malo kuhano meso; sadnih sokov niso imeli na razpolago.
Vegetarijanci uidejo nevarnosti, če jedo živalske plode v obliki jajc ali mleka. Dobe proteine iz
Ob stoletnici tovarniškega proizvajanja klobasic, se spomnimo tudi naše pristne, domače, kran jske klobase, izdelek našili mesarjev, 'le dobre klobase, ki so znane malodane po vsem svetu, še ni prekosila nobena tuja ponaredba Foto »Ilustracija«
graha in fižola, čeprav to ni gospodarska metoda. Toda ni človeka, ki bi bil od mladih nog do visoke starosti izključno vegetarijanec.
Seveda je mogoče, da sestav,iite jed iz same vegeta-rične hrane, ki je teoretično dovoljna in kil nudi proteine, iz graha, fižola, riža, pšenice in orehov. Idealna hrana pa brez dvoma ne sme biti enostranska. Naj bi bila zmes iz vseh vrst hrane: iz mesa, sadja, sloičivja, maščobe, sladkih stvari, soli, kruha in vode — iz sveže in konzervirane, kuhane in surove hrane.
Zgodovina juhe
samostani pravi gojitelji juhe. Cerkvena zgodovina nas pouči, da so v tistem času prepovedali zaiuživati oib delavnikih več kot eno samo juho. Navada je bila namreč taka, da so na čast svete Trojice vsak dan tri juhe krotile tel: prijateljev dobre juhe. Ohranjena je knjižica »Crolmpli-lnenitierbiichlein« nekega samostana iz južne Nemčije, ki je danes stara svojih 500 let in ki' uči prijatelje juhe bontona pri jedi takole: »Juhe ne pij s krožnika, temveč jo jej z žlico. Pa ne tako glasno, kakor sreblje telica,-temveč tiho kakor devica.«
Po 15. stoletju se je uveljavila juJia povsod. Danes je Francoz svojo pottage, Italijan svojo mineštro. V Turčiji so imenovali še do nedavno neke dostojanstvenike in janičarske polkovnike »čorbadži«, t. j. delilec juhe. Označba izvira iz tistega časa, ko je bilo serviranje julle pri dvornih pojedinah ena najvišjih in najvažnejših nalog. Po tem turškem izrazu imenujejo juho še danes Bolgari »čorba« in prav tako Srbi, v kolikor tega izraza ni pregnala nemška
Med svojimi znanci poznate take, ki ljubijo juho. in take, ki jim juha prav nič ne vzbuja teka. Tudi vami samim neke zvrsti juhe pospešijo tek, druge vam kar nič ne diše. Pa naj vele kuhinjske knjige glede j uhe kar hočejo, naj bo oiku ljudi in kakršen koli in julh.a dobi-a ali slaba — zanimiva je vseeno zgodovina juhe.
Ena prvih kuharic dobre juhe je bila bržkone lopa Grkinja Asua-zija. prijateljica Perikleja in Prak-siltelesa. Baje je znala skuhati z. mesom kuretine in backov izvrstno juho, prav tako. kakor jo danes imenujejo Nemci »Kraftbriihe«. »črna juha« iz krvi in drugih primesi, ki so jo uživali Špartanci, naim ;e znana iz zgodovine. Bržkone bi nam ne teknila.
Zgodovinar iz srednjega veka je Kosilo	bogatina.	Na	krožnikih	—	cekini	pripovedoval, da
Denarja	ni	mogoče	jesti.«	Simbolična,	so ibili tudi Rim-
slik a	mehiškega	slikarja	Diega	Rivere	1 jami debeli pri-
jatelji juhe: toda
dejstvo, da niso poznali žlic, potrjuje naše dvome o tej trditvi. Pač pa so bili v srednjem veku v 13., 14. in 15. veku
»Dober tek«! Slika udeleženca z neke tekme, kdo več poje
isupa«. Egipčani jedo radi svojo surpo, juho iz bravine in cimeta. Največja vrata kairskega zidu celo imenujejo »juhina vrata«. Španci, kakor vsi Romani, imajo svojo rižno juho. Le Angleži so nekam zdržni, dasi vsem Britancem na potovanjih po Evropi juha, dobro tekne.
Italijanska pesem takole hvali mineštro:
»Sedem stvari- je, ki jih juha deli: žejo odpraiviii, lakot pomiri, napolni želodec, očisti zobe, pospeši prebavo, spanec ponudi, s teni zdravjem ti lica rdeče zaide.«
Sovražniki juhe trdijo, da je juha pravo varanje želodca, torej nezdrava. Posledice da iso: oslabi jen je in razširitev želodčnih sten. To naziranje pa ni prav' preveč razširjeno. Tisti, ki juhe ne marajo, naj je ne jedo. Nam drugim pa »dober tek«!
Koliko mesa poje človek v svojem življenju? Podjetni slikar je tu naslikal po svoji fantaziji 15 ovac, 5 telet, 3 krave in 3 prašiče. Pa ne, da bi bilo gnjati premalo in kuretine nič?
Obleka
Stane Cuderman: Pojedina (olje)
PRI JEDI
129.
Kuko ne sinemo jesti?
Kdo je nezmerno?
Kdo je požrešno?
Kdaj zlasti pazimo na lepo vedenje pri jedi?
Kako se gotovo navadimo lepega vedenja pri jedi?
Kdaj pri jedi govorimo?
JESTI ne smemo: nezmerno ali po-
žrešno.
130.
NEZMERNO je, kdor užije
kakor je zdravju koristno.
vee,
131.
POŽREŠNO je: kdor ££3”
hlastno je in kaže preve- žitom in glasno liko nagnjenje do jedi.	srebanje.
132.
NA LEPO vedenje pri jedi pazimo
zlasti, kadar jemo z drugimi ljudmi.
133.
LEPEGA vedenja pri jedi se gotovo navadimo, če se tudi takrat lepo vedemo, kadar smo sami.
160.
PRI JEDI govorimo samo, ako smo vprašani, sami razgovora ne pričenjamo.
Kožuh
Vsa vrednost kožuhorvinastega plašča za daine je danes ta, da se ga niti malo niso dotaknile fantazije tu večnih spremembah ureza in oblike, ki trajajo dve do tri sezone, potem pa že utrujajo. Kar se tiče ureza, se mu kur prilega ravna, klasična oblika, ki le izjemoma poudarja oibseg okrog pasa' in je obšit z okusnimi ovratniki in zapestnicami, Za material uporabljajo v glaivneui pravi breitschvvanz, aii pa njegove neštevilne različice in pomairedbe astrahan, karakul, tucky, ameriški breit-schvvanz, gladka janjčja koža in pa breit-schvvanzlblago t. j. angleška kožna tkanina, krasna ponaredba breisclnvanza. Dragoceni plašči so iz perzijskega, hermelina, ki ga barvajo belo, rjavo in zadnji čas tudi črno, Francija priporoča kuno za plašč in obložbo, zaradi pristojnosti jo cenijo pred lisico. Poleg drugih žrebečje krzno, črno ali rjavo, janjčja, kozja koža, gazela, divja koza. Navadno za kratko kožuhoviuasto jopico.
Glede elegantnega popoldanskega plašča je težko reči, ali je plašč iz blaga s kožuhovino, ali kožuhovinast plašč z blagom, tako bogato je krzno predelano s finim suiknom.
O noši
Oblači se, kakor ti veleva tvnje človeško dostojanstvo. Če se oblačiš lepo, vedi, da jih je mnogo, ki se ne morejo oblačiti razkošno. Če se moraš olblačiti revno, vedi, da obleka ni vse in da se da kupiti za vsak denar. Vedno pa pomni: Obleka bodi snažna, primerna stanu, dostojna, nikdar gizdalinska. Skušaj se oblačiti lepo, nikoli pa ni' zapravljivo. Če si gizdalin, vedi, da z našemljenostjo in hipermodernostjo moreš izgubiti zaupanje resnega človeka.
Ako med jedjo govorimo, ne smemo govoriti s polnimi usti.
To so osnove pravil za lepo vedenje pri jedi in v življenju. Kdor se hoče priučiti še drugim lepim naukom, naj si nabavi lepo knjigo, iz katere smo ponatisnili zgornje stavke: »Stori to«, navodilo za lepo vedenje. Ta knjiga je potrebna i>o svoji vsebini vsakemu mlademu človeku, po svoji opremi pa je edinstveno delo v slovenščini, delo mojstra-umetnika: izmed 108 strani je vsaka zase umetnina, 361 pravil je obdelanih tako spretno, da takoj raz-bereš, kaj je važno. Knjiga stane 45 Din in se dobi pri »Društveni nabavni zadrugi«, Ljubljana, Ljudski dom, Streliška ulica 12 in v knjigarnah.
i
t
Dopoldanska obleka iz modrega volnenega krepa z novim kepom, ki se končuje o plisirane linger. dele in je zvezan z ozkim pasom Sch.
Desno:
Z modne revije, ki jo je priredilo telesno - kulturno društvo >Atena« o Ljubljani. Domači mankeni v oblekah ljubljanskih modnih tvrdk
Foto
»Ilustracija«
MODA
Spodaj: Zimski plašč iz rjave volne z ovratnikom in zapestnicami iz rjave žrebec je kože	Sch.
JHHt
Dr. Aljehin je obiskal v decembru Jugosla-vijo na povabilo g. dr. M. Vidmarja. Med prvimi je posetil Ljubljano. Pri simultanki je porazil 26 šahistov, s ? remiziral, dvema pa podlegel
Svetovni šahovski mojster dr. Aleksander
ALJEHIN v Ljubljani
Dva svetovna šahisla igrata: dr. Aleksander Aljehin in dr. Milan Vidmar pri brzi igri
Levo: G. Julij Gabrovšek, ki je pri simultan-ski igri prvi porazil g. Aljehina
Desno: Aljehin igra z edino damo gospo Scher-banovo na turnirju
Foto »Ilustracija«
Udeleženci poslovilnega banketa na čast g. Aljehinu, ki ga je priredil >Ljubljanski šahovski klub«	Foto	C.	Bohm
Ženitev Yussufa K liana
Roman. Frank Keller.
I.
Lirični prolog
Junak romana, junak cele vrste prigod -— ali ne zveni to kakor nespameten nonsens? Kdo veruje v rotmane v resničnem življenju, kdo veruje, da se še morejo najti prigode:’ Pustolovščine so pred dvesto leti izumrle, tako so saj rekli v osemnajstem stoletju. V času renesanse, tedaj ste še mogli doživeti pustolovščine!
Danes govoriti o prigodah, so ponavljali v devetnajstem stoletju, ha, ha! Morate že oprostiti... Pustolovščine so izumrle z Napoleonom, s to veliko pustolovščino iz krvi in mesa. Za časa Napoleona so še bile pustolovščine. Ampak danes ! Ne, prav zaires morate oprostiti.
Čas gospoda Allana Kragha je bil v dvajsetem stoletju, to se pravi tisti del njegovega življenja, ki ga resnično more tako nazvati. Rodili se je leta 1885. In četudi štejemo z globokim vzdihljajem prvih petnajst let svojega življenja kesneje skoraj vedno k najsrečnejšim letom, je dvomljivo, če jih v tistih letih tudi imamo za take. Zelo dvomljivo. Pa, zakaj ne bi mogli uporabiti za to znamenite ITaecklove teze o življenju individua kot povzemek življenja vrste? Prav tako, kakor je za večino ljudi člen vere to, da se je zgodilo vse, kar je bilo romantičnega, za časa Rima, renesanse, revolucije, jim je pa danes, ko so začeli dotični s svojim lastnim, majhnim privatnim življenjskim obratom, tako daleč od njih in mrtvo, kakor kakšno geološko razdobje ... Natanko tako mislite s svojimi tridesetimi leti na svojih dvajset (tedaj je še bilo veselje živeti), s petdesetimi na trideset, in sploh ves čas, odkar ste začeli nositi dolge hlače, na tisto neizrečno veselo, napeto, romantično deško dtolbo, ki je zdaj mrtva in pokopana in se ne bo nikdar več vinila k nam, ki naj strohnimo v vsakdanjem življenju.
Pri vsem tem pa so ves čas na razpolago pustolovščine, seveda za onega, ki si jih zna poiskati. Plovsod so, kakor sobice in dež, toda v nasprotju s tema dvema precej nesorazmerno razdeljena na pravične in nepravične. Individui žive, ki jim je življenje polno pustolovščin, in prav nič si ne morejo pomagati, in so zopet drugi, ki gredo v smrt, ne rla bi prej srečali kakšno pustolovščino. Kdo ve? Morda jo bodo srečali tam!
To, da je Allan Kragh doživel prigodo, je izviralo pač od njega samega in iz okoliščin, ki jih bomo na kratko orisali. Njegovo življenje se je začelo prav nezanimivo; kaj je namreč bolj nezanimivega kakor mlad mož, če je njegovo življenje v dvajset in prvem letu že točko za točko tako določeno kakor koncertni spored? Najprej začetni marš: par veselih študentovskih let; valček: boljše vrste zaroka; točka ubranosti: zakon se začne — in tako dalje do zadnjega marša za krsto. Vse je kazalo, da se bo tako oblikovale« 'življenje Allana Kragha, izvajal se je pa od vsega prvotnega sporeda samo začetni marš.
Zdaj pač vpraša brarvec: Kako je mogoče, da je bilo življenje gospoda Allana Kragha že v njegovem dvajset in prvem letu tako lepo urejeno? Bogu bodi potoženo, saj se vendar običajno mladini možem ne godi posebno dobro. Ali pa je bil gospod Kragh premožen? Na to vprašanje odgovorimo kar hitro in po resnici: gospod Allan Kragh je bil premožen. V dvajset in prvem letu je celo bil jrospodar svojega premoženja, ker so mu bili starši umrli.
V	tej starosti ga najdemo na univerzi, brez varstva sorodnikov: gospodar svojih petdesetih tisočev kron, nekoliko len, dobrodušen, precej nadarjen, lepo raščen švedski mladec; poleg tega (ali potemtakem) kaikor kralj Erik XIV. lahkomišljen in obdan z ne baš odličnimi svetovalci.
Študije gospoda Kragha nas ne zanimajo posebno. Že v času Mecenata so živeli ljudje, ki so imeli svoje veselje, če so s kolesom vzvrtinčili olimpijski prah dirkališča: drugi zopet, če so slavili v menjajoči se pesniški meri Mecenata, ki je baje izviral od bogov. Allana Kragha je kmalu omamilo prvo onih važnih udejstvovanj: mnogo prahu je vzvrtinčil na svojem akademskem dirkališču, medtem pa so ga slavile osebe njegove najbližje okolice v slavilnih odah: četudi niso izvajali njegovega rojstva «1 tako visokorodnih napanov, ki je od njih baje izviral Mecenas. so ga vendar nazivali zaščitnika in patrona.
Kaj že pravi pesnik o gostiji, ki je trajala osem dni? Allan Kragh ni študiral več kot šest let na univerzi, toda da bi ta leta ne bila leta opojnih gostij, o tem bi mogel dvomiti samo dalekosežni mladič Zena. Na noben način pa ne natakarji v univerzitetnem mestu ali okolice, tudi
ne lastniki kleti, tudi ne krojači. Še manj pa ne banke, kje r so počivale njegove krone, ki se niso samo branile svojih obresti, ampak so še celo kazale to čudno tendenco, da so uhajale iz omrežja blagajne.
Že v prvih letih svojih študij je spoznal Hermanna Bergiusa, ki je bil pri vseh podvzetjih Allanovih šestih let bleska in sijaja — maršal. Hermann Bergius je bil pozno-10jeni potomec vodij piratov in morskih razbojnikov; p»-mehkuženi čas mu je ubranil, da ibi se p ra v tako boril z mečem in da bi si nagrabil denarja; zato se je pač moral boriti z jezikom. Leto za letom je prešlo, generacija za generacijo se je menjavala, vihravi tok časa je drl naprej, toda vsaka nova generacija je našla Hermanna Bergiusa na mestu, kjer je živel če ne tisoč, gotovo pa svojih petsto okroglih let, s pogledom, ki ni začarano zrl v motni tok časa, zato pa tembolj v čašice punča. Po vzoru nekaterih grških filozofov pred Sokratom je delil pot v neskončno število majhnih delov; in kakor so oni na ta način dokazovali, da Ahil ni mogel prehiteti želve, je dokazoval Hermann Bergius na svoj način, da ga čas nikoli ni mogel dohiteti. Njegova izobrazba je bila obsežna, njegov humor nenavaden, njegov tek nezmeren, žeja še večja; zmožnost, da je mogel izdržati maj večje štrapace in razbrdanosti, se je kosala z ono največjega moža vseh Rimljanov.
V	svoji armadi je Allan Kragh opravljal v glavnem službo kvartirmojstra; plačeval je dnevne deleže, skrbel za hrano in prenočišča čet. predvsem pa po pravilih sedemnajstega stoletja za krepke požirke, če že ne za nič drugega. Njegove prijateljske zveze z bankami so mu lajšale to težavno, pa vendar še zmagljivo opravilo. Njegova nagrada je bilo prijateljstvo velikega maršala in različne pohvalne opazke v dnevnih raportih.
Predaleč bi zašli, če bi naštevali vse junake armade velikega časa. John Peter S., najbližji drug Bergiusa in adjutant. In nepregledna množica borcev in neborcev, piratov iz vseli delov države, najemniki za daljšo ali krajšo dobo. Bil je med njimi O. B., star Špartanec, kakor mu je rekel Bergius, ki je vedno oblečen legel v pripravljene postelje. Amanuensis, neodstavljivi Amanuensis v kavarnah, toda v tej lastnosti ga je ta institucija že davno odslovila. Njegov izrek je bil: »Primojdunaj. kdor je bil star narednik, ta vedno še enega prenese.« Poleg Amanuemsisa je bil tudi narednik in sicer s prav takšno pravico, kakor danski kralj v svojih prokiamacijah še vedno vlada Dith-marschen, Lauenburg, Vende in bogve kaj še vse. Dalje: Aistjema, ki je gostoval le kratek čas, preden ga je o pravem času njegova plemenita rodbina še mogla rešiti. Svoj najznamenitejši izrek je izrekel tedaj, ko je skušal tolažiti Bergiusa. ki je bil takrat že dlje časa brez stanovanja: »Da, dragi Hermann, tudi jaz — e, e — sem spoznal vse straliote bohemskega življenja — preživel sem noči, — e, e — ko si nisem upal domov, temveč sem — e, e •— prav zares moral prenočevati v Bristolu.« Kratka pot, toda obetala je mnogo, je sodil Bergius za zadnje slovo, ko so Aistjerno plemeniti sorodniki še o pravem času utegnili rešiti. — Dalje: znameniti baron Altmarkt, strah zardevajočih devic in skrb jokajočih mater, Casanova, narobe v času in prostoru — da, to je bilo pisano spremstvo in pisani so bili doživljaji, ki jih je doživel Allan v njih družbi. Seveda vedno v ozkem zemljepisnem krogu: od daljših potovanj bi bilo prav za prav omeniti le ekspedicijo v Berlin, ki je znamenita radi umika, ki ga je Allan tako mojstrsko obvladal: brez vsakega denarja, v vedni nevarnosti upirajočih se, razburjenih čet, za seboj pa vroče praske zadnjega odelenja s prebivalstvom, hrepenečim po maščevanju — resnično, to ni bila lahka naloga. Končno so bili zopet na švedski zemlji, vsi v najslajšem razpoloženju, in tu je odlikoval Allana sam maršal pri veliki pojedini pred zbranimi četami, še so brzojavno potslali raport o umiku N j. Vel. kralju, nemškemu ministrstvu za zunanje posle in maroškemu sultanu, ki se mu je ob istem času tudi slabo "odilo.
Šest let samih zlatih sekund je na ta način minulo. Tedaj pa je napočil dan. ko se je približal Allanovemu velikemu času katastrofalni konec. Pravi vzrok je bil tako malopomemben, da je kar smešen na prvi pogled. Zgodilo se je, da je šel Allan prvega dne v zimskem semestru sedmega leta pogledat tisti kraj. ki ga že dolgo ni bil videl — univerzo. Predavanja bi se prav morala začeti. Misel, da bi sedel k enemu, se je zazdela Allann strašno humoristična in baročna — prav lepa pripovedka bi to bila za prijatelje. Tri leta so prešla, odkar ie bil zadniič tu. Šel je v prvo nredavalnico in prav nič ni pogledal, kdo in kaj predava. Sedel ie: predavatelj je prišel in začel. Zdnj je videl, da je prišel k uri angleškega lektorja.
fkucu Jč&aetcL v ncMi
je to znak, da boste kmalu nahodni. Ne čakajte, uporabite takoj Forman. Ne zahtevajte sredstva proti nahodu, temveč samo FORMAN!
k.o je Allan to opazil, ga jc nekje nekaj sunilo. V prvih letili svojega študija je obiskoval samo predavanja tujih lektorjev... Ni bil brez talenta za učenje tujih jezikov in se je bil kmalu privadil i angleščini i nemščini. Spomini so hušknili vanj. Sedanji lektor: mlad mož, močan kakor atlet, s čistimi, drznimi očmi. Govoril je o angleški kolonialni literaturi; prepotoval je že bil skoraj pol sveta in je vrival v svoje predavanje osebne spomine in opazovanja. Allan je oparil, da še zna toliko angleščine, da ga more razumeti; sicer pa, kakor rečeno, ni bil padel na glavo. Poslušal je, naenkrat ga je zanimalo, še več: zgrabila so ga opisovanja dežel tani zunaj, in naenkrat je začutil, kakšna vroča rdečica mu je planila na obraz. Kakšno je ibilo to življenje, ki ga je živel z drugimi vred! Kakšna p rovinckvnal na Sybaris! Kako vendar morejo ubijati leto za letom v takem omejenem krogu? Kako je to mogoče ... Leto za letoin ... Ali je mislili, kaj da hoče? Ali je bilo sploh zanimivo to življenje? ... Kar je uganjal z drugimi, to so bile same otročarije.
Zdaj je predavatelj končal in poslušalci so drli iz sobe. Allan je odšel zadnji, misli so ga objemale, se napihovale kakor mehurčki in se razpršile še preden so bile jasne. Pred univerzo je srečal vso armado, ki ga je pozdravila z »živio«-klici. Kosili so v parku, pili kavo in punč. Večer je minil in vrhovno vojno vodstvo velike armade je začelo študirati načrte za vojsko v prihodnjem letu. Zdaj so se sešli prvič po počitnicah. Bodoče leto naj bi porazilo vsa prejšnja svoje vojne zgodovine; pogovarjati so se že jeli o poedinostih in formelno vpraševali o tem in onem kvar-tirmojstra. ki pa je sedel tiho in ves zakvpljen v svoje misli, pred seboj kozarec whiskvja, ušesa polna klepetanja svojih bojnih tovarišev, v glavi samo en občutek, ki mu je bil kakor nov, pa je bil star in ga je obsedel: Zdaj je konec! Konec za vedno. To je bil zadnji pregled čet; Fon-tainebleau; slovo brfez solz in objemov ali predaje sablje; proč od tod — pa naj bo na Elbo ali na Sv. Heleno!
Z drugimi besedami: rastlina, ki je že dlje časa klila v Allanovem srcu, je tistega dne raztrgala svoj tulec, raztegnila korenine in ]»ognala na dan. Čemur bi se bilo čuditi, je to, da se to že ni prej zgodilo.
V	vsem svojem 'življenju je že Allana nekaj gnalo ven, v daljave, k novim, neznanim stvarem. Morda se je prav zaradi tega bilo posrečilo Hermannu Bergiusu, da ga je z rahlim dotikom na to struno naipravil1 iza kvartirmojstra v šestletni vojni. Zdaj šele je uvidel, d.a ga vse eskapade teh šestih let niso zadovol jile. Otročarije .. brez pomena .. brez na|»etosti ... Spomnil se je vseh tistih juter, ko se je vračal domov po mračnih ulicah bogve kakšnega mesteca, kamor ga je vrgla z Bergiusom usoda, vsega tistega veselja, ki ga občuti na samotnem jutranjem maršu, da je ušel drogovom in vsem ranim vrčkom drugega dne, ki so najbolj vlekli. Vedno pa se mu je ta nagon moral umakniti pred drugimi stvarmi. Zdaj je razumel, kaj je to pomenilo. Zdaj je začel brskati po svojem spominu in je razumel še druge malenkostne, skoraj otročje stvari, n. pr. svoje veselje (v največjo nevoljo Bergiusa), da se je mogel seznaniti s tujimi osebami iz dalj,njih krajev, ki jih je slučajno našel v pivnicah in na parnikih; zakaj se je mogel zariti v študij malih, debelih inozemskih voznih redov, ki jih je našel v hotelskih vežah; raizumel svojo neukrotljivo željo po velikih inozemskih časnikih ...
Tisti hip so si začeli tovariši napivati, kar naj bi podkrepilo uvod v novo leto junaštev in idil — toda Allan je
obsedel in ni dvignil kozarca. Obljubljene idile so se mu naenkrat zazdele nadvse omledne in vino v kozarcih tovarišev pusto... Proč, na nove ceste, proč, da vidi solnce v mestih, kjer se godi kaj novega in kjer moreš doživeti prigode! Kaj pa je zasledoval in iskal vseh teh šest let, če ne prigod, novih doživetij? Jutri!...
Tako je mislil Allan Kragh, ker je bil ena tistih narav, ki iščejo prigod; če bi ne bil udarjen na to stran, bi bil pač mislil na novo življenje in bi bil začel redno poslušati predavanja angleškega lektorja.
Drugi dan je ura kazala pol desetih, ko je Allan na hodniku pred velikim hotelom vseučiliškega mesta premišljeval o svojih načrtih v luči septemberskeia solne.). Mislil je o tem, če more storiti zdrav in normalni človek to, kar je storil, ne da bi ga zasledovali. Tedaj pa se mu je odkril še en vzrok, da bi uresničil svoj nejasni načrt, vzrok, ki je bil morda malo netova riški, zato pa je odtehtal fantastično plat njegovega naklepa.
Skrbni starši so poskrbeli, da sc mu ni bilo truditi z lastnim razumom in močjo za denar; toda starši njegovih prijateljev niso bili tako previdni in zato je bila Allanova usoda ta, da je prijateljem v tem pogledu pomagal z različnimi autogrami. »Ne zmaga samo prevodnik menice, pomagajo mu neštevilne vrste podpisov,« je običajno zatrjeval Bergins, če je Allanu zopet preskrbel častno mesto, kakor je rekel; Allan pa je izkusil, da se mora prevodnik menice kakor vojskovodja v starih časih sam vreči v bojni metež, da bi sovražniki ne mogli triiinvfirati — v tem slučaju banke. Z eno besedo: ovekovečil se je na dokumentih, ki jim sam ni vedel števila; in četudi ob času, ki bi imeli začeti sedmo leto svojih vojnih pohodov, še ni bil popolnoma izčrpan, bil je pa je blizu svojemu koncu. Tiho se je nasmehnil: če zdaj uresniči svoj na hitro zamišljeni načrt in če bi mu prav nič več ne koristil, bi imel saj posledice, da bi se neštevilne vrste morale biti same, na lastno pest, brez poveljnika — to pa je tisti višek, ki je vreden napora, kakor uči vojaška vzgoja... in to bi bila ugodna korist za poveljnika, izkušenega1 v šestih letih borbe, tudi za slučaj, da bi se končal njegov pohod v neznane dežele s porazom in umikom...
Allan je bil hudomušen dovolj, da si je dovolil nasmešek, če je pomislil na platonične razgovore, ki se bodo mučili z njimi neštevilne vrste, ko bodo zvedele za podlost svojega vodje. Zdaj je potrkal staremu natakarju z rdečim nosom, ki je spoštljivo opazoval njegovo enourno jutranje premišljevanje. Ko je opazil, da Allan potrkuje, je priskočil, kakor da je priletel iz topa.
»Dve pivi, šestdeset orov.«
»Ali naj naročim zajutrek za gospoda doktorja?«
Allan je promoviral za doktor ja v kavarnah, ne na univerzi. Allan je zmajal z glavo.
»Bržkone čakate na ostale gospode doktorje?«
»Mislim, da ne,« je rekel Allan, »naj me čakajo!«
Pogledal je na uro. Pol enajstih. Ladja od plove ob eni; banka, kovčki, potni list — zadosti časa!
Čez dve in pol ure se je gospod Allan Kragh poslavljal od domovine na krovu. Vrvi so zvili, piščalka se je oglasila s hripavim, zapitim basom; ladja se je zganila in gospod Allan Kragh se je z dvanajstimi tisoči kron v gotovini (ostanek svojega nekoč kneževskega premoženja) in nabitima kovčkoma podal na svoje veliko potovanje v svet.
Naprej! Prigodam nasproti!
(Dalje prihodnjič.)
Iz vsega sveta ^
Govoreča maska proti plinom. Ameriška armada uporablja Totem starega indijanskega rodu iz Britske Columbije, ki nove maske proti plinom. Vojak, ki uporablja to masko, more	kaže	medveda-grizlija, v chicaškem Field-muzeju
govoriti skozi masko, kar je dozdaj mogel le težko. Poleg tega se morejo nove maske mnogo laže nositi. Sliha kaže Američana z masko med telefonskim razgovorom
De*no:
Novost pri telefonu. Sara Miler, »telefonska tajnica«, ki telefonira za odsotne trgovce. Aparate, ki jih vidimo na sliki, so ji dali odsotni trgovci, ki nimajo nobenih nameščencev o svojih pisarnah. Celo tiste aparate, ki so daleč proč od pisarne »telefonske tajnice•€, dovedejo k njei, tako da nikdo ne kliče zastonj tistega trgovca, s ka-terimbi rad govoril
Delavci — artisti. Umioulec oken pri delu na nebotičniku o taki višini, da človeku zastaja kri, če gledate sliko dlje časa
Jabolko, ki ga je Eva ponudila Adamu v paradižu, je bilo baje tako zvano »Sapotes« ali >sad iz vrta Edena«, kar trdijo celo znanstveniki. Ta jabolka rastejo sedaj v Sierra Madre, Kalifornija, kjer tačas sije solnce
Rii/staou psoo o f.ondonu. Svojevrstna slika z razstave psov, ki kale zanimive tipe najrazličnejših pasem
FILM Montblanc v filmu
Filmi, ki so prikazovali divjost narave v gorah, so že večkrat vzbudili dvome v občinstvu, da-li so resnično fi 1-mani v naravi, ali pa so le izdelani v ateljejih z bogve kakšnimi triki filmskih operaterjev.
Zdaj pa se je oglasil režiser najnovejšega nemškega filma z gore Montblanc. ilr. Arnold Fanck, da izpriča s svojimi besedami avtentičnost tega filma:
»Govoril bom o .nevarnostih, pa ne o težavah, ki so pač primes vsakega resnega dela. Najilx>lj nevaren element v visokih gorah niso skalne stene, niti ledene stene, niti ne snežni vihar, komaj lavine, pač pa razpoke v ledeniki h. Poleti, ko ledenik — tn nevarni velikan iz tekočega ledu — nima več svoje snežene obleke, ni razpoka prav nič nevarna, temveč lepa tvorba; brez vsake nevarnosti moreš stopiti na njen skrajni rob in gledati v globino. Toda če pokrije tanka snežna odeja' neštevilne luknje in raizpoke ledu (posebno v poizni pomladi), ali če jih popiha južni veter, tedaj so razpoke najbolj zahrbten sovražnik. In še bolj nevarne v pozni jeseni: pri najbolj rahlem dotiku se ti udere sneg pod nogami v globočino. Večina teh razpok je globok ih 15 do 30 metrov, nekatere 60, 80 celo 100 metrov, nekaj pa jih je 200 in še več.
Leni Riefenstahl igra glavno vlogo v filmu z Montblanca, 4800 m visoko
Znamenita švicarska smučarja Beni Filhrer in David Z.»gg poskušata preplezati ledeniško razpoko. Po vrvi na dno. drugo stran pa bo treba preplezali
Zadnji izhod, da prekoračijo razpoko. Riefenstahlova prekorači neizmerno globočino največje razpoke na Mont-blancu s pomočjo lestve . . .
V	mojem zadnjem filmu nam je šlo za to, da najdemo tako razpoko, ki bi bila tako široka, da bi je ne mogli preskočiti. Tudi ne taka, da bi se mogli spustiti v globočino po vrvi, drugo stran pa preplezati, torej tako globoka, da bi zanjo bile naše vrvi prekratke. Ni pa smela biti tako široka, da bi ne mogli položiti preko nje lestve.
Našli smo jo. Nevarno delo pa se je zdaj začelo. Redno so morali hoditi ljudje od razpoke do aiaiše koče ob vseh drugih razpokali. Zabičeval sem jim, da se držijo vrvi. Zaman. Tudi ko sem sam zdrknil v nevarno razpoko in komaj prilezel na dan, jih je to opomnilo le za par dni. Delo je prevpilo vse varnostne zapoivedi. Prav ob veliki razpoki, kjer bi utegnil biti vsak korak smrten, pai smo .mo rali delati brez pomoči vrvi: delali smo vsak zase.
Filmali sino z dvema, tremi aparati. En operater je filimal od zgoraj dol, drugi je moral v razpoko, tretji molž /. ročno kamero zdaj tu, zdaj tam, moral je celo globoko v razpoko. Režiser se je podil med temi aparati. Da bi onemogočili silhuete nasprotne luči in dobili lepo osvet-Ijenje, sem razpostavil štiri može z velikimi srebrnimi svetlicami, ki pa so se morali ravnati po legi solnca.
Če bi torej vse te može mogel zavarovati z vrvmi, bi rabil za polovico več osobja. Za to ni bilo denarja in še delo bi bolj počasi napredovalo. Moral sem se zanašati na alpinsko-tehnično znanje, izkušnje in instinkt svojih sodelavcev. In še na srečo junaško: videl sem, kako so se udirali ljudje na nevarnih mestih, videl sem pa tudi, kako so se strašno hitro vrgli naprej na trebuh, da jim ni spodrsnila še druga noga, kar je reševalo ljudi.
Igralci? Najteže mi je bilo, ko se je trudila Leni Riefenstahlova. Če jo vidite zdaj na sliki, kako korači na lestvi čez razpoko, se komaj morete zamisliti, kaj bi bilo, če bi deklici na tej majavi in tako primitivni lestvi spodrsnilo ali če bi izgubila ravnotežje. Vidite, da je opasana /. vrvjo. Toda privezana je le nai eni strani vrvi. Če bi ji spodrsnilo, bi padla tako globoko, kakor je dolga vrv med njo in onim, ki jo varuje. Če bi padla 6 metrov, bi se vrv okoli prsi strašno zategnila, nato pa bi z vsem telesom butnila ob nasprotno steno, preden bi ji mogla pomagati vrv. Pa Leni Riefenstahlova ni divja turistiinja,
Človeček ob najbolj divjih ledeniških razpokali na Moni-blancu. Tu so filmali tri tedne. Vsaka teh razpok je strašno globoka, da ni oideti dna
kakor bi se morda zdelo. Nežna deklica je, celo ne brez strahu, in je morala močno stisniti zobe, ko smo bili pri takem delu. Danes je prvovrstna plezalka in smučarka.
Nevarno je bilo vse to naše delo, bolj nevarno, kakor vam morejo ponazoriti posamezne scene na platnu. Danes pa se vprašujem, ali bo rezultat tega dela resnično opravičil vse nevarnosti.
sna sezona
ki je v polnem razmahu, bo zaznamovala uspeh tudi Vam, ako boste negovali svoj obraz in svojo polt s svetovno priznano puder-kremo
Dobiva se povsod, in sicer v beli, naravnih ali slonokoščeni niansi. — Vzorce pošilja brezplačno proti priloženi poštni znamki Din 1 50
Depo COSMOCHEMIA, Zagreb, Smičiklasova lil. 23
/z filmu Casanova*: Diana Karenne in Inan Možuhin. Pravu »ljubezenska« scena
Sonny boy
prvi ameriški zvočni film, ki je napravil pot okoli sveta, da ogreje občinstvo za novo stopnjo filmskega razvoja
Scena iz ateljeja. Filmski aparati pripravljeni za snimanje
Slikarska galerija graščaka Karla viteza Strahla
Novembra 1. 1930 je otvoril predsednik Narodne galerije v Ljubljani, dr. Windischer, razstavo slik, pohištva in umetnoobrtnih predmetov, katere sta pridobila N. gal. in Nar. muzej v Ljubljani na dražbi zapuščine Karla viteza Strabla v Stari Loki. S Karlom vitezom Strahliolm je izumrl poslednji svojega rodu v naši domovini, rodu, kateri je skozi dolgo dobo let zbiral umetnine ter gradil največji privatni muzej v Sloveniji. Grad je dokaj star in je mnogokrat menjal s viol j e lastnike, njegovo zgodovino kot tudi zgodovino svojega rodu je sestavil Karl Strahi. Ta je, kakor v slutnji, da bo za njim, ki je ostal brez potomcev, tema nad grajskim imetjem, sestavil tildi katalog galerije, kjer je navedel vse podatke glede izvora in prihoda poedinih slik v hišno zbirko. Ponekod ta katalog dobro služi in še bo služil raziskovalcu, ponekod pa že tudi Karlu Štraklu ni več uspelo razjasniti mraku in nejasnosti, kako in odkod je ta in ona podoba dm kdo je pravi njen mojster. Kajti gradivo, katero je Karl skušal v tem seznamu obdelati, sega najmanj 300 let nazaj in obsega naj-raznovrstnejšo kvaliteto in provenijenco. Poleg domačih mojstrov starejšega in novejšega čaisa je v zbirki vrsta tujih mojstrov, klil so deloma tudi pri nas delali'. Največji del pa obsegajo tuja dela in kopije, italijanski in nizozemski mojstri, med njimi baje tudi eno Rembrandtovo (?), nemara eno Mengsovo (?) itd.
Karlov oče, Edvard vitez Strahi, je kupil grad v začetku (prejšnjega stoletja; in pod njim so prišla v zbirko nekatera prav lepa dela domačih umetnikov, za tuja dela pa je imel Edvard Strahi za sodelovanje trgovca s starinami, Volpija, kateri mu pa za blago, ki ga mu je preskrboval, često ni vedel dati nobenih podatkov. Strah lov muzej je razen tega obsegal tudi umetno pohištvo, obrit, dočim kiparstva ne.
Mnogo materijala je ostalo v gradu, s katerimi ga je prevzel njegov sedanji lastnik. Izmed tujih lit pa je Karl Strahi postavil na prvo mesto Narodno galerijo in Narodni muzej v Ljubljani, katerih zbirke so se s to voljo plemenitega tujca bogato pomnožile. V zgodovini slovenskih umetnostnih zbirk bo ime Strahi vselej med ustanovnimi imeni
A'eznan slikar, okoli 1800: Meščanka (olje)
Spodaj: Nizozemski slikar
Hubert Maurer (1739—1818): Načrt za oltarno 17. stol.: Kra-sliko so. Janeza Nepomuka	jina (olje)
Izhaja vsakega 1. v meiecu. Naročnina letno 100 Din (inozemstvo 120 Din, Amerika 3 dolarje), polletno 55 Din (inozemstvo 65 Din), številka 10 Din. Izdajr konzorcij Ilustracije (K. Ceč A cona.). Urednik dr. Rajko Ložar. Uredništvo in uprava: Kopitarjeva 6/11. Grafično delo Jugoslov. tiskarne v Ljubljani (K.čeč/
Za vezavo »Ilustracije« priporočamo izvirne platnice, katere je izdala Knjigoveznica Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani. Platnice same stanejo Din 30’—, z vezavo vred pa Din 40'—
SALDA-KONTE, ŠTRACE, JOURNALE, ŠOLSKE ZVEZKE, MAPE, KNJJŽICE ZA ODJEMALCE, RISALNE BLOKE ITD.
nudi po izredno ugodnih cenah
NJI60VEZNKA JUGOSLOVANSKE TISKARNE
V LJUBLJANI, KOPITARJEVA ULICA ŠTEV. b - II. NADSTROPJE
PtkO
TRŽIČ