Zgodovinski casopis HISTORICAL REVIEW ZC | Ljubljana | 77 | 2023 | št. 1-2 (167) | str. 1–237 Josip Banic – Sebastiano Blancato, The Agreement between the Patriarchate of Grado and the Patriarchate of Aquileia Regarding the Metropolitan Jurisdiction over Istrian Bishoprics (24th of July, 1180): New Critical Edition of the Charter  Jaka Banfi, Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške?  Aleksander Panjek, Crna leta in rdece številke Ivana Cerneta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: o dolžniško-upniških razmerjih na podeželju  Matic Batic, »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega drugacnega mišljenja«. Nemški goriški list Görzer Wochenblatt in njegova politicna usmeritev  Matic Kristan, Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929)  Denis Cerkvenik, Kozaški korpus v službi nacistov s posebnim ozirom na obdobje delovanja v Operacijski coni Jadransko Primorje (1944-1945)  Goranka Kreacic, Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov Zgodovinski casopis HISTORICAL REVIEW ZC | Ljubljana | 77 | 2022 | št. 1-2 (167) | str. 1–237 GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Mednarodni uredniški odbor: dr. Kornelija Ajlec (SI), dr. Tina Bahovec (SI), dr. Bojan Balkovec (SI) (tehnicni urednik), dr. Rajko Bratož (SI), dr. Ernst Bruckmler (AT), dr. Liliana Ferrari (IT), dr. Ivo Goldstein (HR), dr. Žarko Lazarevic (SI), dr. Dušan Mlacovic (SI) (namestnik odgovornega urednika), dr. Božo Repe (SI), dr. Franc Rozman (SI), Janez Stergar (SI), dr. Imre Szilágyi (H), dr. Peter Štih (SI) (odgovorni urednik), dr. Marta Verginella (SI), dr. Peter Vodopivec (SI), dr. Marija Wakounig (AT) Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji, prav tako morajo poskrbeti za avtorske pravice za objavljeno slikovno in drugo gradivo, v kolikor je to potrebno. Ponatis clankov in slik je mogoc samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zakljucena 10. april 2023. Oblikovanje in oprema: Vesna Vidmar Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija, tel.: (01) 241-1200, e-pošta: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si Letna narocnina: za leto/letnik 2023: za neclane in zavode 32 €, za društvene clane 24 €, za društvene clane – upokojence 18 €, za društvene clane – študente 12 €. Cena tega zvezka v prosti prodaji je 16 € (z vkljucenim DDV). Narocnina za tujino znaša za ustanove 45 €, za posameznike 35 € in za študente 25 €. Placuje se na transakcijski racun: SI 56020 1 000 12083935 Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2, 1520 Ljubljana LJBASI2X So.nancirajo: Publikacija izhaja s . nancno pomocjo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS Prelom: ABO gra.ka d.o.o. – zanjo Igor Kogelnik Tisk: ABO gra.ka d.o.o., Ljubljana, maj 2023 Naklada: 500 izvodov Zgodovinski casopis je evidentiran v naslednjih mednarodnih podatkovnih bazah: Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), Historical Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, ABC CLIO, America: History and Life, Bibliography of the History of Art, Ulrich’s Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies. http://www.zgodovinskicasopis.si info@zgodovinskicasopis.si BULLETIN OF THE HISTORICAL ASSOCIATION OF SLOVENIA (HAS) International Editorial Board: Kornelija Ajlec, PhD, (SI), Tina Bahovec, PhD, (SI), Bojan Balkovec, PhD, (SI) (Tehnical Editor), Rajko Bratož, PhD, (SI), Ernst Bruckmler, PhD, (AT), Liliana Ferrari, PhD, (IT), Ivo Goldstein, PhD, (HR), Žarko Lazarevic, PhD, (SI), Dušan Mlacovic, PhD, (SI) (Deputy Editor-in-Charge), Božo Repe, PhD, (SI), Franc Rozman, PhD, (SI), Janez Stergar (SI), Imre Szilágyi, PhD, (H), Peter Štih, PhD, (SI) (Editor-in-Chief), Marta Verginella, PhD, (SI), Peter Vodopivec, PhD, (SI), Marija Wakounig, PhD, (AT) The authors are responsible for the contents of their articles, they must also secure copyrights for the published photographs and .gures when necessary. Reprints of articles, photographs, and graphic material are only allowed with explicit permission of the editorial of.ce and must be cited as sources. The editing of this issue was completed on April 10, 2023. Design: Vesna Vidmar Headquarters and Mailing Address: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia, phone: +386 1 241-1200, e-mail: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si Annual Subscription Fee (for 2023): non-members and institutions 32 €, HAS members 24 €, retired HAS members 18 €, student HAS members 12 €. Price: 16 € (VAT included). Subscription Fee: foreign institutions 45 €, individual subscription 35 €, student subscription 25 € Transaction Account Number: SI 56020 1 000 12083935 Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2, 1520 Ljubljana LJBASI2X Co-Financed by: Slovenian Research Agency Printed by: ABO gra.ka d.o.o., Ljubljana, May 2023 Print Run: 500 copies Historical Review is included in the following international databases: Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), Historical Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, ABC CLIO, America: History and Life, Bibliography of the History of Art, Ulrich’s Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies. http://www.zgodovinskicasopis.si info@zgodovinskicasopis.si KAZALO – CONTENTS Razprave – Studies Josip Banic – Sebastiano Blancato, The Agreement between the Patriarchate of Grado and the Patriarchate of Aquileia Regarding the Metropolitan Jurisdiction over Istrian Bishoprics (24th of July, 1180): New Critical Edition of the Charter ....................8–37 Sporazum med gradeškim in oglejskim patriarhatom o metropolitanski jurisdikciji nad istrskimi ško. jami (24. julij 1180): Nova kriticna izdaja listine Jaka Ban., Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? ...............................................................38–59 Jobst of Helfenberg (c. 1388–1458): Veronika of Desenice’s executioner? Aleksander Panjek, Crna leta in rdece številke Ivana Cerneta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: o dolžniško-upniških razmerjih na podeželju ....................................60–87 The black years and red numbers of Ivan Cerne, mayor of Tomaj in the middle of the eighteenth century: rural debt and credit relations Matic Batic, »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega drugacnega mišljenja«. Nemški goriški list Gzer Wochenblatt in njegova politicna usmeritev ......88–115 "We Think German, We Feel German, but We Will Not Blame Anyone for His Different Opinion": the German Newspaper Gzer Wochenblatt and Its Political Orientation Matic Kristan, Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) ...............116–148 Anton Sovre between Ri.e and Chalk (1906–1929) Denis Cerkvenik, Kozaški korpus v službi nacistov s posebnim ozirom na obdobje delovanja v Operacijski coni Jadransko Primorje (1944-1945) ....................................................150–162 Cossack Corps in the Service of the Nazis with the special Regard on the Period in the Operational Zone Adriatic Littoral (1944–1945) Goranka Kreacic, Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov .....................................................................164–191Miloš Štibler about his contemporaries: fragments from his diary notes Zapisi – Notes Armando Pitassio, Marco Dogo, inovativen pristop k sodobni zgodovini Balkana .........................................................................194–211 Marco Dogo, an innovative approach to the modern history of the Balkans V spomin – In memoriam Andrej Studen (Žarko Lazarevic) .............................................................214–218 Desanka Kovacevic Kojic (Darja Mihelic) ...............................................219–221 Ocene in porocila – Reviews and Reports Leto 1941 na Slovenskem: vojna in okupacija (Špela Chomicki) ............224–226 Dr. Albin Šmajd, Dnevnik in dosje 1941–1946, znanstveno-kriticna izdaja (Renato Podberšic) ..............................227–229 Marta Verginella, Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom (Urška Strle) ......................................................230–233 * * * Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski casopis ...........................234–237 Instructions for Authors Razprave J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... Josip Banic – Sebastiano Blancato The Agreement between the Patriarchate of Grado and the Patriarchate of Aquileia Regarding the Metropolitan Jurisdiction over Istrian Bishoprics (24th of July, 1180): New Critical Edition of the Charter Banic, Josip, PhD, postdoctoral researcher, Hi­story Department, Faculty of Humanities, Juraj Dobrila University in Pula, HR-52100 Pula, Ivana Matetica Ronjgova 1, jb@histria-historica.eu ORCID: https://orcid.org/ 0000-0001-5329-4258 Blancato, Sebastiano, PhD, research fellow, Istituto Pio Paschini, IT-33100 Udine, Via Treppo 5/B, s.blancato@yahoo.it, https://orcid.org/0000­0002-7047-2105 The Agreement between the Patriarchate of Grado and the Patriarchate of Aquileia Regar­ding the Metropolitan Jurisdiction over Istrian Bishoprics (24th of July, 1180): New Critical Edition of the Charter Historical Review, Ljubljana, Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), No. 1–2, pp. 8-37, 43 notes Language: En. (Sn., En., Sn.) The paper analyzes, critically edits, and translates a treaty signed between the Patriarchate of Grado and the Patriarchate of Aquileia in 1180 whereby the former relinquished to the latter all the claims over Istrian bishoprics, mainly the metropolitan rights, the patriarchal treasury, and some other possessions in the vicinity of Aquileia, thus ending a dispute that plagued the relations between the two patriarchates for centuries and provoked several armed con.icts. As such, the document presents one of the most important historical sources in the context of medieval Istria and the Patriarchate of Aquileia, but the charter itself was never critically edited according to modern ecdotical standards. The authors aim to change this by critically editing the charter, both the treaty as well as the subsequent papal con.rmation, and translating this seminal document into English in an effort to make it more accessible to a wider range of professional and non-professional audiences. Keywords: the Patriarchate of Aquileia; the pa­triarchate of Grado; Pope Alexander III; Venice; Istria; 12th century. Banic, Josip, dr, postdoktorski raziskovalec, Odsjek za povijest, Filozofski fakultet, Sveucilište Jurja Dobrile u Puli, HR-52100 Pula, Ivana Matetica Ronjgova 1, jb@histria-historica.eu, ORCID: https://orcid.org/ 0000-0001-5329-4258 Blancato, Sebastiano, dr., raziskovalec, Istituto Pio Paschini, IT-33100 Udine, Via Treppo 5/B, s.blancato@yahoo., https://orcid.org/0000-0002­7047-2105 Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), št. 1–2, str. 8-37, cit. 43 1.01 izvirni znanstveni clanek: jezik En. (Sn., En., Sn.) Sporazum med gradeškim in oglejskim pa-triarhatom o metropolitanski jurisdikciji nad istrskimi ško.jami (24. julij 1180): Nova kriticna izdaja listine Clanek analizira, kriticno objavlja in prevaja po­godbo, podpisano med gradeškim in oglejskim patriarhatom leta 1180, s katero se je prvi odpo­vedal vsem zahtevam do istrskih ško. j, predvsem metropolitanskim pravicam, patriarhalni zakladnici in nekaterim posestvom v bližini Ogleja, s cimer se je koncal spor, ki je stoletja obremenjaval odnose med obema patriarhatoma in povzrocil vec oboroženih spopadov. Dokument predstavlja enega najpomembnejših zgodovinskih virov v kon­tekstu srednjeveške Istre in oglejskega patriarhata, sama listina pa ni bila nikoli kriticno objavljena v skladu s sodobnimi egdoticnimi standardi. Avtorja popravljata to stanje s kriticno objavo pogodbe same kot poznejše papeške potrditve, ter njunim prevodom v anglešcino, da bi bila dokumenta tako dostopnejša širšemu krogu obcinstva. Kljucne besede: Oglejski patriarhat; Gradeški patriarhat; papež Aleksander III; Benetke; Istra; 12. stol. It was the 24th of July, 1180, when the incumbent patriarch of Grado, Enrico Dandolo – a progeny of the famed Venetian noble house whose offspring included triumphant Doge Enrico Dandolo, the patriarch’s nephew – .nally reached a mu­tually acceptable settlement with the representatives of Aquileian Patriarch Ulrich II of Treffen.1 On this fateful day a de.nitive treaty was solemnly signed, of. cially sanctioning the Patriarchate of Grado’s renunciation of all the claims over Istrian bishoprics, that is, its metropolitan right, thus ending a con.ict that had begun cen­turies ago, during the distant early medieval era of Lombard and Frankish lordship in Friuli. This seminal document, one that profoundly impacted the subsequent hi­storical trajectory of Venice, the Patriarchate of Aquileia, and, most notably, Istria, has never been critically edited according to the standards of modern ecdotics.2 The present contribution aims to change this by critically editing the fateful treaty and translating it into modern English in an effort to make it more accessible to as wide a range of audiences as possible. First, the author brie.y outlines the contours of the centuries-long dispute that reached its conclusion with the of.cial promulgation of the 1180 treaty. Second, the textual and archival tradition of the document in question is examined and discussed, showing that the text survives in three main manuscript traditions, all of which are then taken into account in the critical edition. Finally, the author brie.y analyzes the contents of the treaty, correcting some long-enduring mi­stakes regarding the identi.cation of the mentioned toponyms and offering a detailed summary of the document’s subject matter. Grado vs. Aquileia The centuries-long con.ict between the two patriarchates for the metropolitan rights over the bishoprics of Istria is a well-known, thickly described and meti­culously analyzed chapter of both Venetian and Friulian historiography.3 It would 1 On Patriarch Enrico Dandolo, see Cracco, “Dandolo, Enrico,”; Madden, Enrico Dandolo, 19–38. 2 See e.g., Petrucci, “L’edizione,” pp. 69–80; Stipišic, Pomocne, pp. 175–80; Cammarosa-no, L’edizione, pp. 29–54. The same Cammarosano lamented back in 1988 that he was forced to analyze the seminal document based on “mediocre” editions; Cammarosano, “L’alto Medioevo,” p. 113 fn. 22. 3 Meyer, Spaltung; Lenel, Venezianisch-Istrische Studien, pp. 14–97; Kehr, Rom und Venedig, pp. 56–101; Schmidinger, Patriarch und Landesherr, pp. 12–16; Rando, Chiesa di Frontiera, pp. 73–83; Madden, “Alexander III,” pp. 316–37; Štih, “Gradež kot Aquileia nova,” pp. 354–67. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... therefore be redundant to re-narrate it here in detail, but a short overview is needed to contextualize the hereby-edited treaty. In summary, the seed from which the fateful con.ict would eventually spring was planted already in the 6th century when the Lombards descended into Friuli and subjected great parts of the former Roman province of Venetia et Histria.4 During this invasion, the incumbent patriarch of Aquileia Paul ran from Aquileia and, together with the treasury of his Church, relocated to a safer location – Grado.5 The so-called Three Chapters Controversy further divided the ecclesiastical province of Aquileia when, in 607, the newly elected patriarch of Grado Candidian of. cially accepted the decrees of the Second Ecumenical Council of Constantinople, provoking the remaining schism-supporting clergy to gather behind a newly elected patriarch, John, with his seat in the “old” Aquileia.6 When, at the end of the 7th century, the Lombard patriarch of Aquileia .nally renounced the schism, the two patriarchates were of.cially recognized by the Apostolic See: the Byzantine Patriarchate of Grado and the Lombard Patriarchate of Aquileia.7 From this moment on the two patriarchs split between themselves the once integral ecclesiastical province of Aquileia: the patriarch of Grado retaining the metropolitan jurisdiction over the Byzantine parts (Venetian duchy and Istria), and the patriarch of Aquileia over the Lombard jurisdictions of the former Venetia et Histria.8 The entire situation was further complicated by the Frankish conquest of the Lombards (774/76) and the annexation of Byzantine Istria (most probably in 788, terminus ante quem 791) when the territory united under one temporal jurisdiction (Charlemagne) remained divided between two metropolitans.9 This division would eventually engender numerous disputes, controversies, and ultimately even armed con.icts between the two patriarchs, both of whom pressed claims over Istrian bishoprics as their lawful metropolitans. While the Synod of Mantua of 827 of.cially recognized the patriarch of Aquileia as the sole metropo­litan over Istrian bishoprics, the con. ict was far from over as the Venice-backed 4 HL, book 2, chaps. 7–9, ed. Bethmann–Waitz, pp. 89–91. See also, Krahwinkler, Friaul, pp. 29–35; Borri, “Arrivano i barbari,” pp. 224–28. 5 HL, book 2, chap. 10, ed. Bethmann–Waitz, p. 92; Bratož, Med Italijo, 519–20; Štih, “Gradež kot Aquileia nova,” 354; Colombi, “Storie di cronache,” pp. 761–807 (the most extensive analysis of the episode based on all the principal primary sources). 6 HL, book 4, chap. 33, ed. Bethmann–Waitz, pp. 159–60; Cuscito, Cristianesimo an-tico, 304–10; Cammarosano, “Aquileia e Grado,” pp. 129–55; Bratož, Med Italijo, p. 563; Fon, “Istrska cerkev”. On Three Chapters Controversy the literature is substantial, see e.g., Cuscito, “Aquileia e Bisanzio”; Sotinel, “The Three Chapters.” 7 Carmen de synodo Ticinensi, ed. Bethmann, pp. 189–91; Cuscito, Cristianesimo antico, pp. 310–12; Krahwinkler, Friaul, p. 79; Bratož, Med Italijo, p. 567; Štih, “Gradež kot Aquileia nova,” p. 355. 8 Fedalto, Aquileia is a comprehensive monographic treatment on the topic. See also, Rando, Chiesa, pp. 13–132; Bratož, Med Italijo, pp. 505–67. 9 Štih, “Gradež kot Aquileia nova,” p. 355. Krahwinkler, Friaul, pp. 119–43 for a com­prehensive analysis of Charlmagne’s actions in Friuli between 774 and 776; Benussi, Nel medio evo, pp. 116–17 for the Frankish annexation of Istria, showing that 788 is indeed the most likely year when it took place. Patriarchate of Grado simply refused to accept and implement the decrees of the Mantuan synod.10 The subsequent centuries saw not only both patriarchs procuring privileges from the Roman popes (and in the case of Aquileian patriarchs also from the Roman kings/emperors) in favor of their Church and to the detriment of their opponents, but there was also Patriarch Poppo’s military invasion of Grado of 1024 whereby the patriarchal treasury was stolen and taken back to Aquileia.11 Another military invasion of Grado was undertaken by Patriarch Ulrich II of Treffen in the 1160s, this one ending in utter failure for the invading cleric who had to spend some time in the Venetian prison; as a condition of his release, the defeated patriarch had to sign a humiliating treaty obliging the heads of his Church to a yearly tribute of twelve loaves of bread and twelve pigs due to the doge of Venice, a tribute that would remain an integral part of Veneto-Aquileian treaties for centuries to come.12 Following the failed attempt at a military invasion of Grado, Patriarch Ulrich II slowly began changing his political standpoints throughout the 1160s, remaining faithful to the emperor, but also becoming more supportive of Pope Alexander III.13 By 1169 not only did the Aquileian patriarch manage to be of. cially recognized as the lawful head of his Church by the Roman pontiff, but he was also made an 10 Concilium Mantuanum, ed. Werminghoff, pp. 583–89; Fedalto, Aquileia, pp. 224–26; Krahwinkler, Friaul, pp. 172–79; Štih, “Gradež kot Aquileia nova,” pp. 356–57; Azzara, “Pa-triarchi contro,” pp. 287–97. 11 Štih, “Gradež kot Aquielia nova,” pp. 357–66. Privileges in favor of Aquileia: Conra­di II. et Iohannis XIX. synodus Romana, ed. Weiland, pp. 82–84; Papstukrunden 2, doc. 578, ed. Zimmermann, pp. 1093–94 (both privileges were issued in 1027); Conradi II. diplomata, doc. 205, ed. Bresslau, pp. 277–78 (issued in 1034); Ughelli, Italia sacra 5, cols. 62–63 (Pope Innocent II’s 1132 privilege), 65–66 (Pope Alexander III’s 1177 privilege), the last two papal privileges con. rm the metropolitan right over Istrian bishoprics. Privileges in favor of Grado: Papsturkunden 2, docs. 561–62, 618, ed. Zimmermann, pp. 1057–63 (Pope John XIX privilege of 1024), 1159–164 (Pope Benedict IX’s privilege of 1044) PL 143, doc. 82, ed. Migne, col. 727 (Pope Leo IX’s 1053 recognition of Grado as Aquileia nova); subsequent papal privileges – Ughelli, Italia sacra 5, cols. 1120–1121, 1124 (Pope Innocent II’s privilege of 1135, Pope Lucius II’s privilege of 1144, Pope Hadrian’s privilege of 1157, all of them con. rming old privileges); Corner, Ecclesiae Venetae 3, pp. 73–74 (Pope Alexander III’s con. rmation privilege of 1161) – are not formulated in direct opposition to the metropolitan rights of the Patriarchate of Aquileia, but they do con.rm older privileges, some of them explicitly referencing Pope Leo IX’s 1053 privilege; see also Rando, Una chiesa, pp. 75–83. For Patriarch Poppo’s invasion of 1024: Andrea Dandolo, Chronica per extensum, ed. Pastorello, pp. 205–6; Translatio sanctae Anastasiae, ed. Wattenbach, pp. 225–26; Paschini, “Il patriarca Poppo,” pp. 93–95; Paschini, “Vicende del Friuli,” pp. 18–21. 12 PV 12, ed. Härtel, pp. 46–51 and 52–55 for primary sources; Marino Sanudo, Le Vite dei dogi, ed. Monticolo, pp. 256–59 fn. 1; Paschini, “I patriarchi d’Aquileia,” p. 120. It should be noted that the oldest chronicler who explicitly connects the Aquileian tribute of twelve loaves of bread and twelve pigs to Patriarch Ulrich II’s imprisonment in Venice is not Andrea Dandolo, as stated by Härtel (cited above), but the so-called “Chronicler Mark” who penned his account in 1292: “Ceperunt itaque Acquilegensem patriarcham, ducem Carentani et magnam quantitatem hominum Foroiuliensium et Carentanorum quos conduxerunt Rivoaltum in captivitate. Iuxta hec inter eos concordia facta fuit, propter quod dictus patriarcha annuatim pro tributo duci Venetorum exibet duodecim panes magnos et duodecim porcos non parvos.”; Zon, “Estratti,” p. 263. 13 Paschini, “I patriarchi d’Aquileia,” p. 126, 128–31; Härtel, “Friedrich I.,” pp. 326–30; PV 12, ed. Härtel, p. 58; Madden, “Alexander III,” p. 331. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... of.cial legate of the Apostolic See.14 Moreover, the relations between Venice and the incumbent patriarch of Aquileia also drastically improved due to Ulrich II’s support of Pope Alexander III.15 Following Emperor Barbarossa’s ignominious defeat at the Battle of Legnano of 1176, the stage was set for a peace treaty between the Empire and the Papacy, a diplomatic endeavor whereby Patriarch Ulrich II, an amicus communis of both parties, could play a seminal (and a remunerative) role of a mediator.16 Indeed, the patriarch of Aquileia was present throughout the ensuing peace negotiations between Emperor Frederick I and Pope Alexander III that were taking place in Venice during the spring and summer of 1177; he was also there, right next to the emperor (to whom he translated the pope’s Latin into German vernacular) and with his impressive retinue counting three hundred men (at least according to contemporary Venetian chronicles) when the momentous peace treaty was .nally promulgated on the 24th of July.17 For his diplomatic efforts, Patriarch Ulrich II was aptly rewarded by the emperor and by the pope, both of whom issued solemn privileges in favor of the Church of Aquileia following these fateful events.18 As Pope Alexander III solemnly con.rmed Aquileian patriarch’s metropolitan jurisdiction over all Istrian bishoprics, the centuries-long con.ict between Grado and Aquileia was, at this point (if not already in 1132 with Pope Innocent II’s privilege), effectively over.19 However, the de.nitive treaty that would of.cially and solemnly sanction the end of this historic dispute would only be reached three years later when, again in the presence of Pope Alexander III, Patriarch Enrico of Grado met with the representatives of Patriarch 14 First time using the title “Dei gratia sancte Aquilegensis ecclesie patriarcha et Apostolice Sedis legatus” in March of 1169: MDC 3, doc. 1123, ed. Von Jaksch, pp. 421–22; Paschini, “I patriarchi d’Aquileia,” p. 132; Härtel, “Friedrich I.,” pp. 311, 329–30. 15 PV 12, ed. Härtel, pp. 58–59 for some examples. 16 Paschini, “I patriarchi d’Aquileia,” pp. 142, 151–56; Härtel, “Friedrich I.,” pp. 330–38. On the Battle of Legnano, see Freed, Frederick Barbarossa, pp. 389–91. 17 Romuald of Salerno, Chronicon, ed. Garu., pp. 284–85; Historia ducum Venetorum, ed. Berto, p. 54; Andrea Dandolo, Chronica per extensum, ed. Pastorello, pp. 262–64. The text of the peace treaty: Pactum praevium inter imperatorem et Ecclesiam, ed. Weiland, pp. 362–65. Madden, “Alexander III,” pp. 332–35 offers a detailed account of these events. 18 Friderici I. diplomata, docs. 685, 791, ed. Appelt, pp. 199–200, 354–56; Ughelli, Italia sacra 5, cols. 65–66. 19 “Venerabilis in Christo frater Aquileiensis patriarcha, tibi et per te sancte Aquileiensi ecclesie, cui auctore Deo preesse dignosceris, ad exemplar predecesoris nostri bone memorie Adriani pape, potestatem super sexdecim episcopatus, videlicet Polensem, Tergestinensem, Parentinensem, Petenensem, Emoniensem, Concordiensem, Tarvisiensem, Cenetensem, Bellu­nensem, Feltrensem, Paduanensem, Vicentinensem, Tridentinensem, Mantuanensem, Veronensem, Cumanensem, metropolitico iure concedimus. Item Iustinopolitanam vero ecclesiam, quam tibi et ecclesie tue nichilominus con.rmamus, sedem episcopalem de omnium fratrum nostrum consilio instituimus.” Ughelli, Italia sacra 5, col. 65; Le carte del capitolo della cattedrale di Verona 2, doc. 76, ed. Lanza, pp. 140–43. See also, Paschini, Storia del Friuli, pp. 279–81; Cammarosa-no, “L’alto medioevo,” pp. 111–12; Härtel, “Friedrich I.,” pp. 344–45. For Pope Innocent II’s privilege (preserved in original in ACU, Raccolta Pergamene, vol. 1A, doc. 11), con. rming the same metropolitan jurisdiction (minus the Bishopric of Koper that did not exist at the time), see Ughelli, Italia sacra 5, cols. 62–63; Härtel, “Friedrich I.,” p. 338. Ulrich II in Rome during the Third Lateran Council of 1179.20 The outcome of these negotiations was the 1180 treaty hereby edited, con. rming the status quo and es­sentially con.rming the decision of the distant Synod of Mantua of 827.21 Solemnly promulgated before the pope, nine cardinals, eight invited witnesses from Istria, the Veneto, Cremona and Pisa, and of.cially attested to by the handwritten signatures of .ve bishops of the ecclesiastical province of Aquileia, the treaty ceremoniously marked an end of an era, ushering in a new period of Veneto-Aquileian relations. The 1180 Treaty The 1180 treaty has thus far been edited only by Fernando Ughelli in the 5th volume of his Italia sacra series.22 From there it was taken over by Giuseppe Cappelletti and by Pietro Kandler, but the edition has remained identical.23 As will be shown, Ughelli based his edition of the treaty on a late-14th-century copy of the treaty that features some erroneous transcriptions and blank spaces. Coupled with Ughelli’s liberal use of emendations to “.x” the text, the edition leaves much to be desired. The text of the treaty survives only in later copies, the two principal ones being either coeval to the original or made very shortly thereafter. First, there is an imitative copy of the treaty written on a particularly large piece of parchment that is held in the State Archive in Venice.24 This imitative copy was not known to any editor and remained unedited to this day. Based on paleographical evidence, the fact that the script can be characterized as a transitional form from late Carolingi­an miniscule (or Praegothica) into early Gothic, and especially on the nowadays unfamiliar form of the letter -z that “resembles -h with a long stroke at the top of the shaft” (as featured in the word “Zemulis”), the imitative copy is dated to rou­ghly the same age in which the original treaty was written.25 The same script was used in the famous Tabula Peutingeriana that is, also based on the paleographical evidence, dated to c. 1200.26 The imitative copy, hereby dubbed B, contains only the text of the treaty and features two lists of witnesses in the eschatocol: the . rst list featuring only the names of the witnesses next to the word “testis”, whereas the second one lists the name of the witnesses next to a sign of the cross, the names given in subjective form with the verb subscribere in the .rst person of perfect indicative active (et ego N subscripsi). The two lists of witnesses are physically 20 Tanner, Decrees 1, pp. 205–6. 21 Lenel, Venezianisch-Istrische, p. 97; PV 12, ed. Härtel, p. 60. 22 Ughelli, Italia sacra 5, cols. 1129–131. 23 Cappelleti, Le chiese 8, pp. 252–56; CDI, doc. 166, ed. Kandler, pp. 311–14. 24 ASV, Miscellanea ducali e atti diplomatici, busta 6, .lza B, reg. 13. On imitative cop­ies (Germ. Nachzeichnungen), de.ned as copies that do not only aim to reproduce the tenor of the originals, but that “try to imitate in entirety or in part also their graphic characteristics”, see Bresslau, Manuale, p. 85. 25 Streinmann, “Paleography,” p. 80 (quotation). On Praegothica, see Derolez, The Pal-aeography, pp. 56–71. 26 Streinmann, “Paleography,” pp. 83–85. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... separated from each other, the second one indented to the right and written below the .rst one. Sitting uneasily between the two lists of witnesses is a Vivian, “pres-biter Gradensis ecclesie” who is featured in the .rst list, but with the “subscripsi” instead of the “testis” added after his name. Since the second list of witnesses features only bishops, the Vivian in question was most likely a mere witness to the act that did not put the handwritten sign of the cross on the document as did his hierarchically more elevated peers. The parchment is unfortunately damaged by moisture, rendering certain parts unreadable. Luckily, these parts can easily be reconstructed from other surviving exemplars. The second copy is the one inserted in Pope Alexander III’s con. rmation of the treaty issued six days after the settlement had been reached, that is, on the 30th of July, 1180. This con.rmation survives as a simple copy coeval to the original or made very shortly thereafter and it is held in the Archive of Udinese Chapter in the Diocesan Archive in Udine.27 The script of the copy is the same transitional type employed in B and it even features the same peculiar form of the letter -z as the Venetian imitative copy. This copy was known to Gian Rinaldo Carli who published parts of it in his appendix to Antichitŕ italiche and also offered some corrections to Ughelli’s edition.28 This copy was also known to Paschini who erroneously interpreted it as the original.29 Both Carli and Paschini misread the original written “Zemulis” as “Hemulis” due to the already mentioned peculiarity of the letter’s form.30 This exemplar, hereby dubbed C, features later interpolations in the .rst part concerning papal con.rmation, changing phrases such as “nobis et fratribus nobis” (referring to Pope Alexander III) into “felicis recordationis Alexandro predecessori nostro et fratribus eius.” These “emendations” were interpreted by Paul Fridolin Kehr as corrections made by the papal curia as they were preparing to issue a con. rmation of the said privilege.31 Be that as it may, the exemplar in question features both the papal con. rmation and the text of the treaty, but the series of witnesses includes only those from the . rst list of B and without the aforementioned Vivian. In any case, exemplar C is very similar to B and readable in its entirety, making the lacunae from parchment damage in B easily reconstructable from C. Unlike B, which does not feature either suf.xal -ae or -e, C does, however occasionally and irregularly, introduce the suf. xal -e in place of the classical diphthong -ae. Finally, there is a notarial copy made on the 6th of April, 1397, by Aloysius Foscari, a cleric and canon of Chioggia, who copied the original treaty by the man­date of Bishop of Castello Leonardo Dol. no.32 The copy was certi.ed by two other 27 ACU, Raccolta Pergamene, vol. 1A, doc. 17. 28 Carli, Appendici, pp. 194–96, subsequently partially taken over in CDI, doc. 165, ed. Kandler, p. 310. 29 Paschini, “I patriarchi d’Aquileia,” p. 175 fn. 3. 30 Carli, Appendici, p. 195; Paschini, “I patriarchi d’Aquileia,” p. 175. 31 “Textus in B [referring to the exemplar I dubbed C] correctus est in curia Romana novae privilegii con.rmationis recensendae causa.” IP 7/1, n. 102, ed. Kehr, p. 40. 32 Notary Aloysius Foscari attested twice to the document’s copy. Here is the . rst in extenso notarial attestation (based on the ms. cited in fn. 34): “In nomine domini nostri Iesu Christi, amen. Anno Eiusdem nativitatis millesimo trecentesimo nonagesimo septimo, inditione quinta, notaries, Morando of Philip and Angelo of Luca of Gubbio, who found the copy identical to the original, although there were some parts that, as notary Aloysius himself professed in his attestation, could not be read as “antiquitas temporis” made them illegible.33 This 1397 copy, hereby dubbed D, was not found in the State Archive in Venice. What survives, however, are two copies of D: one made by Philip of Rimini of late Frederick, notary and chancellor of Maffeo Girardi, the die sexto mensis aprilis, Venetiis, in episcopatu Castellano. Hoc exemplum seu transumptum scriptum et exemplatum per me Alouisium Foscari clericum et canonicum Clugiensis ac notarium infrascriptum ex originali et autentico instrumento facto ac publicato manu Iohannis Nicolai Phi-lyppi publici notarii subscripti insinuatum fuit in presentia reverendi in Christo patris et domini domini Leonardi Delphino Dei et Apostolice Sedis gratia episcopi Castellani et a me infrascripto notario unacum Morando et Angelo notariis publicis infrascriptis cum dicto originali et auten­tico instrumento diligenter et .deliter ascultatum collationemque cum ipsis faciens diligentem, idem dominus episcopus reperiens ipsum exemplum seu transumptum cum predicto originali et autentico instrumento in omnibus et per omnia concordare ut ipsi exemplo seu transumpto .des plenaria adhibeatur decetero suam autoritatem interposuit et decretum, mentione facta de suprascriptis dictionibus quas non posui, eo quod in originali instrumento videri nec legi potui, quas antiquitas temporis delinivit.” The second attestation is appended after the certi. cation of two other notaries who inspected the copy and compared it to the original. See the following footnote. 33 Here are the in extenso certi. cations of the two notaries and the second attestation of notary Aloysius Foscari (based on the ms. cited in fn. 34): “(SN) Et ego Morandus Philippi cleri­cus Cenetensis diocesis publicus apostolica et imperiali auctoritate notarius, quia supradictum transumptum sive copiam instrumenti cum ipso originali et autentico cum infrascriptis Angelo Luce et Ludovico notariis publicis coram supradicto reverendo in Christo patre et domino domino Leonardo episcopo Castellano vidi, legi et auscultavi, collationem cum ipsis faciens diligentem, et repperi ad invicem in omnibus et per omnia concordare, ideo hic manu propria subscripsi et signum meum consuetum apposui rogatus et requisitus in testimonio veritatis omnium premis­sorum. (SN) Et ego Angelus quondam Luce de Ugubio clericus Tarvisinus publicus apostolica et imperiali auctoritate notarius suprascriptum exemplum sive transumptum et exemplatum per supra et infrascriptum Ludovicum notarium publicum a suprascripto publico et originali instru­mento unacum suprascriptis Ludovico et Morando coram subscripto reverendo patre domino episcopo Castellano cum ipso originali instrumento diligenter et .deliter auscultavi, et quia ipsum transumptum cum dicto originali instrumento repperi in omnibus concordare, ideo de mandato prefati domini episcopi hic cum signo meo solito me subscripsi in testimonio et robur omnium premissorum. (SN) Ego Aluisius Foscari clericus et canonicus Clugiensis publicus imperiali auctoritate notarius ac iudex ordinarius hoc exemplum seu transumptum a predicto originali et autentico in-strumento scripto et publicato manu Iohannis Nicolai Philyppi publici notarii suprascripti legaliter sumpsi et exemplavi bona .de et sine fraude, nihil addens vel minuens quod sententiam mutet vel variet intellectum. Postea unacum supradictis Morando et Angelo notariis publicis coram supradicto reverendo patre domino episcopo Castellano cum suprascripto originali et autentico instrumento vidi, legi et .deliter auscultavi collationemque cum ipsis faciens diligentem. Et quia ipsum exemplum seu transumptum cum predicto originali et autentico instrumento inveni in omnibus et per omnia concordare ut eidem exemplo seu transumpto decetero plena . des ad-hibeatum, de ipsi domini episcopi mandato in testimonium et robur omnium premissorum me subscripsi signumque meum apposui consuetum, sed quia in originali et autentico instrumento alique dictiones ex antiquitate temporis ita delinite erant quod videri nec legi poterant, tantum­modo pro ipsis et in eodem loco, prout in ipso repperi, spacia dimisi.” J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... patriarch of Venice (elected 1466, con. rmed 1468, †1492);34 and the second one featured in the codex titled Catasticum privilegiorum et notabilium Patriarcatus Venetiarum, made during the reign of Tommaso Donŕ as the patriarch of Venice (1492–1504), and copied under the subsequently appended title Exemplum concor­dii inter patriarchas Aquileiensem et Gradensem.35 These two copies of D, hereby dubbed D’ and D’’ respectively, are largely identical. Compared to exemplars B and C, D and its derivatives differ in some important passages. Most notably, instead of “Zemulis”, both D’ and D’’ have “Cenetensi”, thus erroneously referring to the distant Ceneda instead of correctly to Zčmole by Grado. Compared with existing editions of the treaty, it becomes clear that Ughelli based his edition either on the nowadays lost D or on one (or both) of its subsequent copies. Besides “Cenetensi” being transcribed instead of “Zemulis”, both Ughelli’s edition and the derivatives of D feature blank spaces in exactly the same places. The fact that Ughelli intro­duced many “silent” emendations of his own makes any closer identi. cation of the exemplar he had used impossible to ascertain. What can be deduced, however, is that D was not made on the basis of B because the parts that were illegible to Aloysius Foscari back in 1397 are in B perfectly legible even today. All of the above leads to the construction of the following stemma codicum: Kehr was, it would seem, either not aware of exemplar hereby dubbed B or he misinterpreted it; his regestum of the 1180 treaty states that it is preserved only as an insert in Pope Alexander III’s con.rmation, whereas the regestum of that con.rmation states that an original of this document exists in “Atti diplomatici” series of the State Archive in Venice.36 The “Atti diplomatici” series is nowadays divided into two, Miscellanea atti diplomatici e privati and Miscellanea ducali e atti diplomatici – none of the two series features the supposed original of the papal con. rmation, but B is indeed featured in the second of the two archival collecti­ons. Either Kehr mistook the imitative copy of the 1180 treaty (which does not include the papal con. rmation) for the supposed original or he made some other interpretative/scribal error, but it may safely be stated that the original charters of both the 1180 treaty as well as of the subsequent con. rmation issued by Pope 34 ASV, Mensa patriarcale, busta 3, doc. A n. 34. Here is Philip’s notarial attestation in extenso: “(SN) Ego Philyppus Ariminensis quondam Federici publicus imperiali auctoritate notarius necnon et cancellarius reverendi in Christo patris et domini domini Maphei Girardi miseratione divina patriarche Venetiarum Dalmatieque primatis de mandato eidem transcripsi .deliter suprascriptum transumptum et in .dem me subscripsi signumque meum apposui con-suetum.” On Patriarch Girardi, see Del Torre, “Girardi, Maffeo.” 35 ASV, Mensa patriarcale, busta 1, fols. 18v–19v. 36 IP 7/1, n. 102, ed. Kehr, p. 40. Alexander III are found neither in the State Archive in Venice nor in the Archive of Aquileian Chapter. Subsequent later copies of either the 1180 treaty or the subsequent papal con­.rmation featured in 18th-century manuscripts penned by Friulian erudites – such as Giusto Fontanini, Giuseppe Bini, and Bernardo Maria de Rubeis – are not taken into consideration in this critical edition.37 The Contents The treaty is structured in the following way: I. The protocol opens with a standard invocatio verbalis and datatio chronica expressed in the year of Christ’s incarnation, the year of the incumbent pope’s ponti.cate, indiction, and the day of the month expressed progressively. II. Dispositio follows, featuring a total of six sections (as surmised by the edi­tor), the .rst three detailing the concessions of the patriarch of Grado (hereby progressively marked G1 to G3) and the other three the counter-concessions of the patriarch of Aquileia (hereby progressively marked A1 to A3). The cla­uses of the disposition are written in subjective style (“I Enrico, the patriarch of Grado… renounce” etc.) and, in order of their appearance, they detail the following: G1) In front of ten named witnesses – the Lord Pope and nine cardinal- priests/deacons of Roman churches –, Patriarch of Grado Enrico Dandolo solemnly renounces all the rights that he and his Church pressed over the bishoprics of Istria, renounces the possession of the treasury that Patriarch Poppo stole from Grado, and all the possessions of his Church in Morsano by Belvedere di Aquileia, Aquileia and its territory, Zčmole by Grado and in Marano Lagunare. The new critical edition of the document thus shows that scholars like Cammarosano and Rando have been led astray by Ughelli’s “mediocre” edition that had Ceneda (or the area around Ceneda) instead of Zčmole by Grado as one of the territories in which the Church of Grado renounces its jurisdictions and possessions.38 That Zčmole is indeed the correct reading is further corroborated by the privileges of Pope John XIX from 1024 and Pope Benedict IX from 1044 that con.rm the posses­sions of the Church of Grado “in con.nio sue iam dicte Gradensis civitatis seu in Mureiano vel Gaiaco, in Zemulis, partim in territorio Aquilegie et in Marino termino”.39 37 Kehr identi.ed the manuscripts from Fontanini’s, Bini’s, De Rubeis’, and Count Florio’s collections as featuring the copy of the 1180 Pope Alexander III’s con.rmation. All of these manuscripts date from the 18th century. 38 Cammarosano, “L’alto Medioevo,” pp. 113–15; Rando, Una chiesa, pp. 191–92. 39 Papsturkunden 2, docs. 562 and 618, ed. Zimmermann, pp. 1062 and 1161. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... G2) Repeating the renunciation, Patriarch Enrico adds that he retains for the Church of Grado the following: the right to wine from Koper, the unde.ned “outposts” (stationes), and aptly unde. ned “other” and “special rights” towards any bishop or cleric or parish priest of Istria. The right to Capodistrian wine stems all the way back from the 10th-century accords (from 932 and 977) between Koper and Venice whereby the Istrian community promised to bestow an annual tribute of one hundred amphorae of wine upon the doge, a tribute that was subsequently handed over by Doge Dominico Silvo (1071–1084) to the Patriarchate of Grado.40 G3) Patriarch Dandolo promises never again to bring up this settled dispute or stir controversies regarding all the renounced, acknowledging the patriarch of Aquileia’s metropolitan jurisdiction over the following: the diocese of Aquileia in its current boundaries and the bishoprics of Como, Mantua, Verona, Vicenza, Padua, Treviso, Trento, Bel-luno, Feltre, Ceneda, Concordia, Trieste, Koper, Porec, Pula, Pican and Novigrad, with the sole exception of the two donated parishes: Latisana and San Fior, and again the aptly unde.ned “special rights”. A1) In exchange for this renunciation, the representatives of Aquileian Patriarch Ulrich II – John the bishop of Vicenza and Romulus the master of the schools of the Church of Aquileia – bestow upon the Church of Grado two parishes in perpetual ownership, Latisana and San Fior, with all the appertaining ecclesiastical jurisdictions, with the sole exception of the three-fourths of the tithes which are reserved for the Church of Aquileia and their retainers. That is, the Church of Grado only gets the so-called quartese, the fourth part of the tithes usually reserved for the upkeep of local parishes.41 A2) A clause follows that limits the bestowed incomes from these two parishes to the value of seventy pounds of Veronese coins (not count­ing the incomes from the .nes adjudicated in ecclesiastical courts and from the bene.ces of the local clergy); everything collected above that amount is to be paid to the Church of Aquileia; if the amount of seventy pounds is not collected from the incomes of the two donated parishes, the Church of Aquileia promises to recompense the Church of Grado up to that amount. A3) The dispositio ends with a clause stating that the parishes with their appertaining ecclesiastical rights are given in exchange for the ceded 40 CDI, docs. 70, 81, and 109, ed. Kandler, pp. 155–56, 177–78, and 224–26 (somewhat better editions of the .rst two documents are DRSV 2, docs. 35 and 56, ed. Cessi, pp. 52–55 and 105–8); Andrea Dandolo, Chronica per extensum, ed. Pastorello, p. 215; Marino Sanudo, Le vite dei dogi, ed. Monticolo, p. 154 fn. 3. The chronicles mention the tribute of two hundred amphorae of wine and based on a decree promulgated by the Venetian Great Council in 1297 that also mentions a tribute of two hundred amphorae (MC 3, 23rd of October, 1297, ed. Cessi, p. 430), the original sum was doubled at some point between 1074 and 1297. 41 Boyd, Tithes, pp. 4, 118–21, 132–53. metropolitan rights over Istrian bishoprics and other ecclesiastical rights, whereas the donated possessions and the incomes from these parishes are given in exchange for the ceded possessions (in Morsano, Aquileia, Zčmole and Marano Lagunare) and the treasury. III. The corpus is closed by the clausulae . nales and sanctiones. The sanctions, all of them temporal and expressed either in monetary .nes or in loss of jurisdic­tions over speci.c territories, are embedded within the .nal clauses which are, in turn, clasulae obligativae, praeceptivae, and prohibitivae.42 In order of their appearance in the text and marked with either A if referring to the obligations of the patriarch of Aquileia or G if referring to the Church of Grado, they are the following: A1) First, the patriarch of Aquileia swears to uphold the treaty and legally defend it under the threat of double the value of donated properties. This clausula obligativa is unique to the Church of Aquileia and the same obligation is, for some reason, not assumed by the Patriarchate of Grado. A2/G1) Second, the patriarch of Aquileia promises never to act against this treaty; in case that he does, his .ne is de.ned as the relinquishment of two additional parishes under the same conditions and as much income to the Patriarchate of Grado, namely, San Polo al Tagliamento and Flambro. The same clause obligating the patriarch of Grado fol­lows, who promises never to act against this treaty under the threat of losing the two donated parishes and their return under the spiritual jurisdiction of the Patriarchate of Aquileia. Both of these obligation clauses are further de.ned so that the .nes are to be incurred only following the of.cial warning issued by the injured party and only if within two months of this warning the offending party fails to make proper amends. A3/G2) Two clauses follow whereby the patriarchs promise that neither they personally nor their respective subjects will in any way molest the subjects and properties of the other party in the ceded territories under the threat of a . ne of . fty pounds of Veronese coins. As in the two previous clauses, the penalty is incurred only following the of. cial warning and the period of two months during which the offending party may either make proper amends or excommunicate the offender. IV. Eschatocol closes with an actum line that features a datatio topica without any mention of a toponym (Hoc actum est in presentia pape Alexandri et supradic­torum cardinalium et subscriptorum testium) and repeats the datatio chronica with reference to the protocol (in millesimo et die et indictione supradicta). Even though no place name is given, it can be safely inferred, based on witnesses, the fact that the clergy gathered in Rome for the Third Lateran Council that took place a year earlier, and based on Pope Alexander III’s con. rmation issued 42 Guyotjeannin et al., Diplomatique, 80–83; Stipišic, Pomocne, p. 152. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... from Frascati (Tusculum) just six days later, that the treaty was of. cially signed and sanctioned in Rome. Handwritten signs of the signees follow, proceeded by the above-discussed two lists of witnesses, the .rst without and the second with the appended handwritten signs. Finally, the notarial attestation of notary John of Nicholas Philip, the secretary (scriniarius) of Lord Pope Alexander III closes the eschatocol and ends the text of the treaty. *** Even though the 1180 treaty essentially con.rmed the status quo with regard to metropolitan rights over Istrian bishoprics – the main bone of contention in the entire controversy –, it still solemnly ended a historical episode that spanned centuries and left an indelible mark in the history of Venice, Friuli, and the Istrian peninsula. From this point on, the in.uence of the Patriarchate of Aquileia in Istria – uncontested in the ecclesiastical sphere – would steadily rise, reaching its zenith with King Otto IV’s donation of the entire Margraviate of Istria to Patriarch Wolfger of Aquileia on the 13th of January, 1209, during the imperial Diet of Augsburg.43 The fateful disputes that ensued during the tumultuous 13th century – between Istrian bishops and communes, between the counts of Gorizia, the patriarchs of Aquileia and Venice – all stemmed from the lordship of Aquileian church over Istria and they decisively impacted the historical trajectory of the entire region. This contribution shed some much-needed light on one primary source of seminal importance in this context, but many more documents relevant to the Istrian Middle Ages still await modern, better critical editions which will, hopefully, engender the interest of scholars worldwide in the study of the medieval history of this unique European region. 43 Banic, “King Otto IV’s Donation.” Document 1 Date and Place: 24th of July, 1180, place not speci. ed (Rome). Regestum: Enrico Dandolo, the incumbent patriarch of Grado, of. cially renounces all the claims that he and his Church pressed in Istria, the treasury that Patriarch Poppo snatched from Grado, and all the possessions of the Church of Grado in Morsano (by Belvedere di Aquileia), Aquileia, Zčmole by Grado and Marano Lagunare in favor of the Church of Aquileia and the incumbent Patriarch Ulrich II of Treffen; in return, the Church of Aquileia relinquishes the parishes Latisana and San Fior to the Church of Grado together with the quarter of their tithes and the annual income of up to seventy pounds of Veronese coins, and in the case of the agreement not being promptly carried out, the Church of Aquileia promises to further relinquish the parishes San Polo al Tagliamento and Flambro; both parties solemnly promise not to reignite the centennial controversy regarding the metropolitan jurisdiction over Istrian bishoprics. S ources: B = ASV, M iscellanea ducali e atti diplomatici, busta 6, . lza B, reg. 13; imitative copy coeval to the original; C = Udine, Archivio Storico Dioc­esano, Archivio Capitolare, Raccolta Pergamene, vol. 1/A, doc. 17; insert in Pope Alexander III’s con.rmation of the agreement issued on the 30th of August, 1180 (a simple copy either coeval to the original or made shortly thereafter); D’ = ASV, Mensa Patriarcale, busta 3, doc. A n. 34; a late 15th-century copy made during the reign of Maffeo Gherardi as the patriarch of Venice (1466–1492) by notary Philip of Rimini of late Frederick based on the copy of the original made on the 6th of April, 1397, by notary and canon of Chioggia Aloysius Foscari (= D, a nowadays lost copy); D’’ = ASV, Mensa Patriarcale, busta 1, ms. Catasticum privilegiorum et notabilium Patriarcatus Venetiarum, fols. 18v–19v; a simple copy of D under the subsequently appended title Exemplum concordii inter patriarchas Aquileien­sem et Gradensem made during the reign of Tommaso Donato as the patriarch of Venice (1492–1504). Previous Editions: U = Ughelli, Italia sacra 5, cols. 1129–31 (= Cappelletti, Le chiese d’Italia 8, pp. 252–56 = CDI, doc. 166, ed. Kandler, pp. 311–14); based on D (and/or on D’/ D’’) and featuring liberal use of emendations. Notes on the edition:The following edition is based primarily on B with un­readable passages due to parchment damage reconstructed from C. Variae lectiones from B, C, D’, D’’ and U (= Ughelli’s edition) are reported in the critical apparatus. Note that words differing only in suf. xal -ć/-e/-e, in -c/-t or in the doubling of consonants are not reported in the critical apparatus. The editorial principles fol­low those used in the Fontes Istrie medievalis series, explicated in detail on the following link: https://fontesistrie.eu/editorial (last access: 4th of August, 2022). *** J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... In nomine domini nostri Iesu Christia, amen. Anno Dominice incarnationis MoCoLXXXo, ponti.catus vero domini Alexandri pape Tertiib anno XXoIo, indictione XIII, mensis iulii die XXIIIIc. Ego H[enricus]d Gradensis ecclesie patriarcha hac presenti die – in presentia domini papee Alexandri et dominorumf cardinalium Ubaldig videlicet Hostiensish episcopii, Theodinij Portuensis et sancte Ruphinek episcopil, Iohannism tituli sanc­torum Iohannis et Pauli presbiteri cardinalis, Bibianin tituli sancti Stephani in Celio Monte presbiteri cardinalis, Arduini tituli sancte Cruciso Ierosolimitanep presbiteri cardinalis, Mathei tituli sancti Marcelli presbiteri cardinalis, Pauli tituli sancte Pudentianeq presbiteri cardinalis, Gratiani sanctorum Cosme et Damiani diaconi cardinalis, Iohannis sancti Angeli diaconi cardinalis – renuntio omni iuri adquisito et adquirendor et omnibuss actionibus, tam in rem quam in personam, adquisitis et adquirendist quodu et quas habeo nomine meo et Gradensis ecclesie, vel habere possemv ego vel successores mei in futurum, adversus Oldericumw Aquilegensemx patriarcham et eius ecclesiam super omnibusy episcopatibus Hystriez, et superaa thesauris quos Poppobb Aquilegensis patriarcha de Gradu asportavit, et super pos­sessionibus quas Gradensis ecclesia habuit in Mursianocc et in territorio Aquilegiedd, a om. C. b III C. c XXIV U. d H. BD’ D’’; Henricus CU. e om. U. f duorum U. g Hubaldi C. h Ostiensis U. i et U. j Teodini D’’. k Ru. ne CD’D’’U. l episcoporum U. m Ioannis et undique Ioannes loco Iohannes D’’; Joannis et undique Joannes loco Iohannes U. n sic BCD’D’’: pro Viviani; Viviani U. o seq. in add. U. p Hierosolimitane C; Hierusalem U. q Potentiane D’D’’; Potentianae U. r adquisito et adquirendo] sic et undique sic B; acquisito et acquirendo et undique sic CD’D’’U. s oi cum sign. abbr. BD’; omnibus CU. t adquisitis et adquirendis] aquisitis et aquirendis U. u quos D’D’’U. v possum U. w Olricum et undique Olricus C; Uldericum et undique Uldericus U. x Aquilegiensem et undique Aquilegiensis loco Aquilegensis D‘‘. y om. U. z Ystrie et undique Ystria C; Istrie et saepe Istria seu Histria D‘‘; Istriae et undique Istria U. aa sup B; super CU. bb Popo D’D’’. cc Marsiano D’’. dd Aquilegiensi D’’; Aquilejensi U. in Zemulisa et in Mariano et in prefatis episcopatibusb. Et hancc renuntiationem facio vobis domino Iohanni Vicentinod episcopo et Romulo Aquilegensis ecclesie magistro scolarume procuratoribus O[dalrici] Aquilegensis patriarche constitutis ad transigendum et paciscendum super controversiis quas ego nomine Gradensis ecclesie movebam coram domino Alexandro papa Tertiof contrag Aquilegensem ecclesiamh et per vos ipsi O[lderico] Aquilegensi patriarche eti eius ecclesie. Et cedo vobis procuratoribus et per vos ipsi O[lderico] Aquilegensi patriarche acj eius ecclesie omne ius adquisitum et adquirendum et omnes actiones, tam in rem quam in personam, adquisitas et adquirendas quodk et quas habeo nomine meo et Gradensis ecclesie vel habere possem ego vel successores mei in futurum in predictis et pro predictis omnibus, servato mihi et ecclesie Gradensi iure vini quod annuatim reciperel soleo de Capite Hystrie, et salvis stacionibus et aliis, si qua in presentiarum ibidem possideo, et speciali iure, si quod habet ecclesia Gradensism, adversusn aliquem episcoporum vel clericorum vel parochianorum Hystrie super aliis rebus, si quas detinent. Et renuntio vobis procuratoribus et per vos O[lderico] Aquilegensi patriarche ac eius ecclesie quod nec ego nec mei successores nomine Gradensis ecclesie amplius movebimus controversiam adversus Aquilegensem ecclesiam de metropoliticoo iure super hisp, videlicetq Aquilegensi diocesir, quams nunc possidet, et Cumanot, Man-tuano, Veronensi, Vicentino, Paduano, Tervisinou, Tridentino, Bellunensi, Feltrensi, Cenetensi, Concordiensi, Tergestino, Iustinopolitano, Parentino, Polensi, Petenensiv et Emonensi episcopatibus, et aliis quew in presentiarum ipsa Aquilegensis ecclesia possidet, salva datione et compositione duarum plebium, scilicetx de Latisanay a Cenetensi D’D’’U. b et super thesauris—in prefatis episcopatibus] add. sup. l. C. c hac C. d Vincentino et undique Vincentinus loco Vicentinus D’D’’. e scholarum ed undique sic U. f III CD’U. g om. U. h Aquilegensem ecclesiam] Aquilejensi ecclesias U. i ac U. j et D’’U. k quos U. l habere C. m ecclesia Gradensis] Gradensis ecclesia inv. D’’. n adversum U. o metropolico D’’. p hiis D’; iis U. q ecclesiis U. r Aquilegensi diocesi] Aquilegensis diocesis U. s quas U. t seq. et add. D’D’’. u Tarvisino C. v Penetensi D’D’’. w quos U. x silicet D’’; videlicet U. y de Latisana] della Tisana U. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... et de Sancto Floro, salvo etiam spetiali iure, si quod habeo, in possessionibus rerum immobilium adversus ipsuma vel alios in aliis locis quamb in predictis locis et rebusc cessis et renuntiatisd. Nos igitur prenominati procuratores constituti ade transigendum et paciscen­dum super controversiis quas vos, domine Gradensis patriarcha, nomine Gradensis ecclesief movebatisg contra Aquilegensem ecclesiam pro prefata renuntiatione et cessione omnium predictorum nomine transactionis eth pactionis vice domini O[lderici] Aquilegensis patriarche eiusque ecclesie damus eti tradimus vobis, do-mine Henrice, Gradensi patriarche vestreque ecclesie imperpetuum duas plebes, videlicet illam de Latisanaj et alteram de Sancto Floro cum earum capellis omnibus, cum quartesiis et omni parrochiali et diocesano iure habito et adquirendo necnon et placito christianitatis, quod est ius sinodandik, cum earum libris, paramentis et omnibus earum ornamentis, cuml cimiteriism, domibus, prediis et famulis, si quos habent, et cum omni earum honore ac omnibus ipsarum pertinentiis, excepto iure trium partium decimarum illarum plebium et capellarum, quas tres partes Aquilegensi ecclesie in integrum reservamus. Sane, illi qui predictas tres partes decimarum vel aliquid illarum trium partium per Aquilegensemn ecclesiam hodie nomine feudi vel alio tituloo tenent vel amodop tenebuntq, si in territorio earumdemr plebium vel capellarum terram laborare inventi fuerint, Aquilegensi ecclesie de tribus partibus decimarum, vobis vero Gradensi patriarches in cuius parrochia ipsarum agricultura erit de quartisiist sive quarta parte decimarum, proprieu agriculture hobedientv et respondebunt. Predictas autem plebes et capellas vobis et ecclesie vestre ita tradimus et damusw quod vos et vestri successores de reditibus earumdem plebium et capel- a adversus ipsum] ad et spatium vacuum D’D’’; ad et puncta posuit U. b quas U. c locis et rebus] rebus et locis inv. D’’. d cessis et renuntiatis] cessi et renuntiavi U. e a B. f nomine Gradensis ecclesie] om. U. g CD’D’’U; movebat B h ac U. i ac U. j de Latisana] de la Tisana U. k synodandi CU. l add. sup. l. C. m seq. cum add. C; cymiteriis D’D’’. n per Aquilegensem] pro Aquilejensi U. o ecclesiam—titulo] spatium vacuum D’D’’; om. et puncta posuit U. p amodo] modo aliquo D’D’’U. q tenebant U. r earumde ex earum corr. C. s Gradensi patriarche] Gradensis patriarcha U. t sic BC; quartesiis D’D’’U. u spatium vacuum D’D’’; om. et puncta posuit U. v obedient CD’D’’U. w donamus U. x et capellarum] add. sup. l. C. larumx singulis annis possitis percipere valensa LXXb librarum Veronensisc monete, deductis eis que presbiteri et clerici in eisdem plebibus et capellis divinad celebran­tes hodie per plebanos nomine bene.cii habere videntur. Que utique bene. cia per vos et ecclesiam vestram amodoe tenebunt. Si vero prefate plebes et capelle tantas facultates habere invente fuerint, quod ultra valensf LXX librarum Veronensiumg et ultra ea que presbiterih sivei clerici hodie ibidem per plebanos tenent nomine bene.cii aliquid superhabundaveritj, liceat Aquilegensi patriarche illud totum detrahere et Aquilegensi ecclesie reservare. Si autem eedemk plebes et capelle, exceptis predictis bene. ciisl clericorum, in suis facultatibus etm redditibus valensn LXX librarum non habento, Aquilegensis patriarchap usque ad eandem summam in ipsis .nibus eisdem plebibus supplebit. Banni qui deq placito christianitatis vel alio placito spirituali provenire solent in summam predictarum LXX librarum vobis non extimabunturr; predictas quidem plebes et earum capellas et alia iura ecclesiastica pro episcopatibus et aliis ecclesiasticis iuribus damus; possessiones autem et redditus earundem plebium et capellarum et reliqua in transactione posita pro prefatis possessionibus et thesauris damus. Promittimus insuper vobis et vestris successoribus per stipulationem sub penas dupli vice Aquilegensis patriarche suprascriptas plebes cum predictis earum redditibus ab omni homine iure defensare. Promittimus etiam per stipulationem subnixam vobis et vestris successoribus nomine domini O[lderici] Aquilegensis patriarche et eius ecclesie quod nullo int tempore veniet ipse vel eius successores contrau predictam transactionem, pactio­nem et dationem per se vel per summissamv personam. Quod si hanc promissionem non observaverit, ipse vel eius successores nomine pene dare teneantur ecclesie a valorem U. b septuaginta C et undique sic loco LXX. c ver cum sign. abbr. BD’; ven cum sign. abbr. D’’; Veronensis C; vestre U. d seq. of. cia add. D’D’’U. e modo U. f valorem U. g monete U. h presbyteri et sic undique U. i seu U. j superabundaverit D’D’’U. k dicte D’D’’U. l predictis bene. ciis] bene. ciis predictis inv. D’D’’U. m etiam U. n valoris U. o habeant D‘U. p ecclesia U. q banni qui de] banna quae U; banna quidem D’D’’. r estimabuntur CD’D’’. s sub pena] suppena B; sub pena C; sub poena U. t om. D’D’’U. u tempore veniet contra, ipse vel eius successores inv. U. v submissam D’D’’U et undique sic. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... vestre alias duas plebes, videlicet illam de Sancto Paulo et illam de Fambrioa, cum simili causab et tanto redditu sicut prenominate tradite sunt, nisi commoniti per Gradensem ecclesiam infra duos menses post commonitionemc satisfecerint, pre-dicta transactione, pactione et datione in sua . rmitate imperpetuumd permanentee. Et ego suprascriptusf Gradensis patriarcha nomine ecclesie mee promitto per stipulationem subnixam vobis predictis procuratoribus et per vos domino O[lderico] Aquileiensi patriarche et eius ecclesie quod nullo ing tempore veniam ego vel mei successoresh contrai predictam transactionem, pactionem, renuntiationemj et ces­sionem per nos vel perk summissam personam. Quod si hanc promissionem non observaverimusl ego et mei successores nomine penem an iure predictarum plebium cadamus et ipsas Aquilegensi ecclesie restituere teneamur, nisi commoniti per Aquilegensem ecclesiam infra duos menses post commonitionem satisfecerimus, prefata transactione, pactione, renuntiationeo etp cessione in sua . rmitate imper-petuum permanente. Et insuper nos suprascripti procuratores vice domini O[lderici] Aquilegensis patriarche promittimus vobis prefato patriarche Gradensiq et vestris successoribus per stipulationem subnixam nomine pene L libras Veronensiumr, ita quod si aliqu­iss de iurisdictionet O[lderici] Aquilegensis patriarche et eius ecclesie Gradensem ecclesiam in predictis sibi concessis offenderit, et Aquilegensis patriarcha a Gradensi patriarcha commonitus, si infra duos menses ipse malefactor non satisfecerit, ex tunc, si eum non excommunicaverit aut excommunicatum ante satisfactionem absolverit, supradicta pena L librarum committatur. Et ego suprascriptusu Gradensis patriarcha promitto vobis supradictis procu­ratoribus et per vos ipsi O[lderico]v Aquilegensi patriarche et eius ecclesie per a Fabrio D’D’’U. b om. et puncta posuit U. c commotionem D’’. d in perpetuum D’’U. e manente U. f supradictus U. g om. U. h mei successores] successores mei inv. D’’. i circa D’’. j renovationem U. k om. D’D’’U. l ex servaverimus corr. C; observavero U. m pene C et undique pena loco pena. n ac U. o om. U. p ac U. q prefato patriarche Gradensi] patriarche Gradensi prefato inv. D’’. r L libras Veronensium] librarum L Veronensis D’D’’. s aliquid D’’. t iurisditione U. u supradictus D’’. v om. U. stipulationem subnixam nomine pene L librasa Veronensium, ita quod si aliquis de iurisdictione mea et Gradensis ecclesie Aquilegensem ecclesiam in predictis sibi concessis et renunciatis offenderit, et ego vel mei successores ab Aquilegensi patriarcha commonitib, si infra duos menses ipse malefactor non satisfecerit, exc tunc, si eum ego vel mei successoresd non excommunicaverimus aut excommuni­catume ante satisfactionem absolverimus, supradicta pena L librarumf comittatur. Hocg actum est in presentia dominih pape Alexandri et supradictorum car-dinalium et subscriptorum testium in millesimoi etj die et indictione supradicta. Signa (SC SC SC) manuum supradictorum domini, videlicetk H[enrici] Gra­densis patriarche et domini Iohannis Vicentini episcopi et Romuli Aquilegensisl ecclesie magistri scolarum prefati Aquilegensis patriarche procuratorum, huius carte rogatorum. Petrus Polensis ecclesie episcopus electus testism. Iohannesn Felix domini pape subdiaconus testis. Magister Presbiter de Meudanbertiso Cremonensis ecclesie canonicus testis. Marcus Gradensis ecclesie canonicus et primicerius testis. Iohannesp Polensis ecclesie canonicus testis. Filyppusq sancti Luce de Venetia plebanus testis. Magister Robertus Pysanusr causidicus testis.s Vivianus presbiter Gradensis ecclesie subscripsi. (SC) Ego Gerardus Paduanus episcopus subscripsi. (SC) Ego Octo Bellunensis episcopus subscripsi. (SC) Ego Iohannes Vicentinus episcopus subscripsi. (SC) Ego Conradus Tarvisinus episcopus subscripsi. (SC) Ego Ionathas Concordiensis episcopus subscripsi.t a librarum D’D’’. b admoniti U. c et U. d eum ego vel mei successores] ego vel mei successores eum inv. D’D’’U. e om. U. f L librarum] om. D’D’’U. g om. D’D’’U. h om. U. i mense C; anno U. j om. U. k om. U. l Equilesensis U. m electus testis] testis electus inv. D’’U. n Iohannis C. o lect. dub. B; Madalbertus C; Meudelbertis D’; Meudelbertis ex Meuldelbertis corr. D’’; om. et puncta posuit U; profecto pro Presbitero de Medolago, olim episcopo-electo Cremonensi (v. Savio, Gli antichi vescovi 2/2, pp. 86–87). p P. Jo U. q Philippus CD’’U; Philyppus D’. r Pisanus CD’D’’U. s Magister Presbiter—causidicus testis] add. al. man. in fundo C. t Vivianus presbiter Gradensis—Concordiensis episcopus subscripsi] om. C. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... Ego Iohannes Nycolay Filippya sancte Romane ecclesie scrinariusb, in pre­sentia dominic Alexandri pape Tertiid et supradictorum cardinalium et predictorum testium, rogatus a domino Gradensie patriarcha et supradictis domini Aquilegensis procuratoribus scripsi hec. Document 2 Date and place: 30th of July, 1180, Frascati (Tusculum). Regestum: Pope Alexander III con.rms the afore-edited pact concluded between Enrico Dandolo, the patriarch of Grado, and Ulrich II of Treffen, the patriarch of Aquileia. Sources: B = Udine, Archivio Storico Diocesano, Archivio Capitolare, Rac­colta Pergamene, vol. 1/A, doc. 17; a simple copy either coeval to the original or made shortly thereafter, featuring some later “emendations” and interpolations. P revious Editions: Gian Rinaldo Carli, Appendici di documenti spettanti alla parte quarta delle Antichitŕ italiche (Milan: Imperial monistero di San Giorgio Maggiore, 1791), 194–96; seemingly based on B; Pietro Kandler (ed.), Codice diplomatico istriano, 2nd ed. (Trieste: Riva 1986), doc. 165, p. 310, is a partial copy of Carli’s edition published under the erroneous date of 23rd of July, 1180. Notes on the edition: The following is a diplomatic edition of B with sub­sequently “emended” passages and additions reported in the critical apparatus. The editorial principles follow those used in the Fontes Istrie medievalis series, explicated in detail on the following website: https://fontesistrie.eu/editorial (last access: 4th of August, 2022). *** Alexander episcopus servus servorum Dei venerabili fratri O. Aquileiensi patriarche Apostolice Sedis legato salutem et apostolicam benedictionem. Cumf inter venerabilem fratrem nostrum Heinricum Gradensem patriarcham et procuratores tuosg super episcopatibus Ystrie, quos patriarcha ipse ad ecclesiam suam spectare iure metropolitico proponebat, super thesauris et possessionibus quondam Gradensis ecclesie coram nobis et fratribus nostrish fuisset diutius litigatum tandem ad com-monitionem nostrami controversia ipsa de assensu partium per transactionem . nem a Nycolay Filippy] Nycholai Philippi C; Nicolai Philyppi D’; Nicolai Philippi D’’U. b seq. et exp. C. c add. sup. l. C. d III CU. e add. sup. l. C; Gerardo D’D’’; Henrico U. e seq. olim add. al. man. supra l B. f canc. B et al. man. add. bone memorie O. predecesoris tui. g nobis et fratribus nostris] canc. al. man. et add. supra l. felicis recordationis Alexandro predecessori nostro et fratribus eius. h canc. al. man. et add. supra l. ipsius predecessoris nostri. accepit; quam utique compositionem per scriniarium nostruma iubentibus nobisb in scriptum redactam de verbo ad verbum expressam ad exemplar quidemc ut maiorem habeat .rmitatem sicut instrumento publico per manum Iohannis Nycholai Philippi scriniarii confecto continetur auctoritate apostolica con.rmamus, statuentes nulla privilegia ecclesie tue seu Gradensis vel alia instrumenta ad suscitandam questionem transactione sopitam aliquid ulterius valitura. [seq. doc. 1] Nulli ergo omnino hominum liceat hanc paginam nostre con. rmationis in-fringere vel ei ausu temerario contraire. Si quis autem hoc attemptare presumpserit indignationem omnipotentis Dei et beatorum Petri et Pauli apostolorum Eius se noverit incursurum. Data Tusculani III kalendas augusti. Translation of Documents 1 and 2 Note on the translation: The following is a translation into English of the hereby edited document 2 and including the document 1 as inserted and edited in the same appendix. Document 1 is further indented to clearly mark the contents of the two documents in the translations. Gender natural pronouns (singular “they”) are preferred and introduced where necessary. *** Alexander, bishop, the servant of servants of God, to the venerable brother Ulrich, the patriarch of Aquileia, the legate of the Apostolic See, greetings and apostolic blessing. Since there had been a long dispute presented before us and our brethren bet­ween our venerable brother Enrico, the patriarch of Grado, and your representatives regarding the bishoprics of Istria, which the said patriarch argued belonged to the metropolitan jurisdiction of his Church, regarding the treasury, and the possessi­ons formerly of the Church of Grado, .nally, by our admonition, the very dispute has ended by a settlement consented to by the parties. Which settlement – by our request written down word for word and modelled by our secretary so that it would possess greater legal force as a public charter composed by the hand of Secretary John of Nicholas Philip – we have, of course, con.rmed with apostolic authority, stipulating that no privileges of your Church or of Grado or any other charters referring to the issue settled by this treaty will henceforth have any legal force. a canc. al. man. et add. supra l. suum. b iubentibus nobis] canc. al. man. et add. supra l. iubente predecessore nostro. c ad exemplar quidem] add. supra. l. B. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... In the name of our Lord Jesus Christ, amen. In the year of our Lord’s incarnation 1180, the 21st year of the ponti.cate of Lord Pope Alexander III, 13th indiction, 24th day of the month of July. On this very day, I, Enrico, the patriarch of the Church of Grado – in the presence of lord Pope Alexander and lords cardinals Ubaldo, that is the bishop of Ostia, Theodino the bishop of Porto and St. Ruphina, John, the cardinal priest of the titular Church of St. John and Paul, Vivian, the cardinal priest of the titular Church of St. Stephan on the Celian Hill, Arduin, the cardinal priest of the titular Church of the Holy Cross in Jerusalem, Matthew, the cardinal priest of the titular Church of St. Marcellus, Paul, the cardinal priest of the titular Church of St. Pudentiana, Gratian, the cardinal deacon of St. Cosmas and Damian, John, the cardinal deacon of St. Angel – renounce every right, acquired and to be acquired, and all the actions, both in matters of property rights as in matters of personal rights, acquired and to be acquired, that and which I have in my name and in the name of the Church of Grado, or that I or my successors could have in the future, in opposition to Ulrich, the patriarch of Aquileia, and his Church regarding all the bishoprics of Istria, and regarding the treasury that Poppo, the patriarch of Aquileia, took away from Grado, and regarding all the possessions that the Church of Grado had in Morsano and in the territory of Aquileia, in Zčmole and in Marano Lagunare, and in the aforesaid bishoprics. And this renunciation I offer to you, Lord John, the bishop of Vicenza, and Romulus, the master of the schools of the Church of Aquileia, representatives of Ulrich, the patriarch of Aquileia, appointed to settle and negotiate regarding the disputes that I, in the name of the Church of Grado, have .led against the Church of Aquileia to Lord Pope Alexander III, and through you to the very Ulrich, the patriarch of Aquileia, and to his Church. And I relinquish to you, the representatives, and through you to the very Ulrich, the patriarch of Aquileia, and to his Church every right, acquired and to be acquired, and all the actions, as in the matter of property rights so in the matter of personal rights, acquired and to be acquired, that I have in my name and in the name of the Church of Grado or that I or my successors could have in the future in the aforesaid and on behalf of everything aforesaid, retaining for myself and for the Church of Grado the right to wine which I customarily receive from Koper every year, and with the excep­tion of outposts and other, if I possess any therein at the present, and special right, if the Church of Grado has any towards any bishop or cleric or parish priest of Istria over other things, if they possess any. And I promise to you, the representatives, and through you to Ulrich, the patriarch of Aquileia, and to his Church, that in the name of the Church of Grado neither I nor my successors will ever again stir up controversies to the detriment of the Church of Aquileia regarding the metropolitan right over these: the diocese of the Church of Aquileia, which he has at present, a nd the bishoprics of Como, Mantua, Verona, Vicenza, Padua, Treviso, Trento, Belluno, Feltre, Ceneda, Concordia, Trieste, Koper, Porec, Pula, Pican and Novigrad, and other that the very Church of Aquileia may have in the present, with the exception of the parishes that were donated and bequeathed, that is Latisana and San Fior, and with the exception of a special right, if I have any, regarding the possessions of immovable properties towards himself or the others in places other than these aforesaid places and over the ceded and renounced property. Accordingly, in exchange for the aforesaid renunciation and the concession of all the aforesaid rights by way of settlement and agreement, we, the aforesaid representatives appointed to settle and negotiate over the disputes that you, lord patriarch of Grado, have raised against the Church of Aquileia in the name of the Church of Grado, give and surrender in place of lord Ulrich, the patriarch of Aquileia, and his Church to you, Lord Enrico, the patriarch of Grado, and to your Church two parishes in perpetual ownership, that is the one of Latisana and the other of San Fior, together with all their chapels, the quarters [of tithes] and every held and acquired parochial and diocesan right, and also the right to administer justice in ecclesiastical matters (placitum chri­stianitatis), that is, the right to hold synods, together with their books, apparel, and their every ornament, with their cemeteries, houses, estates and servants, if they have any, and with their every honor and all of their dependencies, with the exception of the right to the [remaining] three parts of the tithes of these parishes and chapels, as these three parts we in entirety reserve for the Church of Aquileia. Of course, those who today hold or in the future will hold the aforesaid three parts of the tithes or any part of these three parts from the Church of Aquileia as .efs or by some other title, if they would be caught tilling the land in the territories of the said parishes or chapels, they will submit and be held accountable to the Church of Aquileia regarding the three parts of the tithes; to you, however, the patriarch of Grado, in whose parish they will till their lands, [they will submit and be held accountable] concerning the quarter, that is, the fourth part of the tithe from their own agricultural produce. We bequeath and give the aforesaid parishes and chapels to you and to your Church, so that you and your successors may be able to collect a seventy pounds of Veronese coins worth a year from the incomes of the same parishes and chapels, not counting that what nowadays the priests and the clergy celebrating Mass in the same parishes and chapels seem to receive from their parish priests as bene.ces, which bene. ces they will certainly preserve in the future under you and your Church. If, however, the said parishes and chapels are found to have so much means that they produce in excess a value above seventy pounds of Veronese coins and above that what the priests and the clergy nowadays hold there as bene.ces from their parish priests, may the patriarch of Aquileia deduct this entire excess and reserve it for his Church. If, however, these parishes and chapels, except the bene. ces of the aforesaid clergy, do not produce the income value of seventy pounds from their own resources, the Church of Aquileia will recompense the very parishes in these territories up to that sum. The incomes from . nes customarily adjudicated in ecclesiastical courts or in other spiritual courts will not be included in the aforesaid sum of seventy pounds. We bequeath the aforesaid p arishes and their chapels and other ecclesiastical rights for the bishoprics and other ecclesiastical rights; for the aforesaid possessions and the treasury, however, we bequeath possessions and the incomes of these parishes and chapels and the rest included in this settlement. Moreover, in the name of the patriarch of Aquileia we swear to you and to your successors, supported by the promise and under the threat of a .ne of double the offered value, to justly defend the aforementioned parishes with their aforementioned incomes from every person. Also, supported by the promise we swear in the name of Lord Ulrich, the patriarch of Aquileia, and his Church to you and your successors that never shall he himself or his successors act against the aforesaid settlement, pact, and bestowal, either person­ally or through a subjected person. In case that he will not observe this agreement, either he himself or his successors ought to give as a .ne to your Church two other parishes, that is, the one of San Polo al Tagliamento and the one of Flambro, with similar conditions and as much income, just as the aforementioned [parishes] have been bequeathed, unless they make amends within two months of them being warned by the Church of Grado, [and] the aforesaid settlement, pact, and bestowal remaining .rm in perpetuity. And in the name of my Church, I, the above-written patriarch of Grado, supported J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... by the promise swear to you, the aforesaid representatives, and through you to Lord Ulrich, the patriarch of Aquileia, and his Church, that never shall I or my successors act against the aforesaid settlement, pact, renunciation and concession, either personally or through a subjected person. In case that we will not observe this agreement, I or my successors ought to lose the rights over the aforesaid parishes and return them to the very Church of Aquileia as a .ne, unless we make amends within two months of us being warned by the Church of Aquileia, [and] the aforesaid settlement, pact, renunciation and concession remaining .rm in perpetuity. And moreover, in the name of Lord Ulrich, the patriarch of Aquileia, we, the afore-written representatives, supported by the promise and under the threat of a . ne of . fty pounds of Veronese coins swear to you, the aforesaid patriarch of Grado, and to your successors, that if anyone subjected to the jurisdiction of Ulrich, the patriarch of Aquileia, and to his Church would offend the Church of Grado in the aforesaid conceded [territories], and if the patriarch of Aquileia is warned by the patriarch of Grado and if within two months of this warning the offender does not make amends, then the aforementioned . ne of .fty pounds is incurred, u nless the offender is excommunicated or absolved of excommunication after they had made amends. And I, the afore-written patriarch of Grado, supported by the promise and under the threat of a . ne of .fty pounds of Veronese coins swear to you, the aforementioned representatives, and through you to the very Ulrich, the patriarch of Aquileia, and to his Church, that if anyone subjected to the jurisdiction of the Church of Grado would offend the Church of Aquileia in the renounced and conceded [territories], and if either I or my successors were admonished by the patriarch of Aquileia and if within two months of this admonishment the very offender does not make amends, then the aforementioned . ne of .fty pounds is incurred, unless either I or my successors excommunicate the offender or absolve them from excommunication after they had made amends. This was done in the presence of Pope Alexander and the above-written cardinals and the below-written witnesses in the above-written year and the day and the indiction. Handwritten signs (SC SC SC) of the above-written lords who asked for this charter [to be written], that is, Enrico, the patriarch of Grado, and Lord John, the bishop of Vicenza, and Romulus, the master of the schools of the Church of Aquileia, the aforementioned representatives of the patriarch of Aquileia. Peter, the bishop-elect of the Church of Pula, witness. John Felix, the subdeacon of lord the pope, witness. Master Presbiter de Medolago, a canon of the Church of Cremona, witness. Mark, a canon and primicerius of the Church of Grado, witness. John, a canon of the Church of Pula, witness. Philip, the parish priest of Santa Luca of Venice, witness. Master Robert, the advocate of Pisa, witness. [I,] Vivian, a priest of the Church of Grado, signed. (SC) I, Gerard, the bishop of Padua, signed. (SC) I, Otto, the bishop of Belluno, signed. (SC) I, John, the bishop of Vicenza, signed. (SC) I, Conrad, the bishop of Treviso, signed. (SC) I, Jonathan, the bishop of Concordia, signed. I, John of Nicholas Philip, the secretary of the holy Roman Church, asked by the patriarch of Grado and by the above-mentioned lords Aquileian representatives, wrote this in the presence of Lord Pope Alexander III and the above-mentioned cardinals and the aforesaid witnesses. Let no man, therefore, be in any way permitted to infringe upon this our charter of con.rmation, or to act against it by reckless audacity. But if anyone presumes to attempt this, they should know that they will incur the indignation of Almighty God and His blessed apostles Peter and Paul. Given in Frascati (Tusculum) on the 30th of July. References Archival Sources ASV – Archivio di Stato di Venezia Miscellanea ducali e atti diplomatici, busta 6. Mensa patriarcale, busta 1, ms. Catasticum privilegiorum et notabilium Patriarcatus Venetiarum, and busta 3. ACU – Archivio Storico Diocesano, Archivio del Capitolo di Udine Raccolta Pergamene Printed Primary Sources Andrea Dandolo. Chronica per extensum descripta aa. 46–1280, ed. Ester Pastorello, Rerum Italicarum Scriptores, 2nd ser., 12/1 (Bologna: Zanichelli 1938), pp. 1–327. Cappelletti, Giuseppe. Le chiese d’Italia dalla loro origine sino ai nostri giorni. 21 vols. Vol. 8: Chiese degli stati austro-italiani (Venice: Giuseppe Antonelli, 1851). Carli, Gian Rinaldo. Appendici di documenti spettanti alla parte quarta delle Antichitŕ italiche (Milan: Imperial monistero di San Giorgio Maggiore, 1791). Carmen de synodo Ticinensi, ed. Ludwig Bethmann, Monumenta Germaniae historica, Scriptores rerum Langobardorum et Italicarum 1 (Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1878), pp. 189–91. CDI – Codice diplomatico istriano, ed. Pietro Kandler. 5 vols, 2nd ed. edited by Fulvio Colombo, Renzo Arcon, and Tito Ubaldini (Trieste: Riva, 1986). Concilium Mantuanum, ed. Albert Werminghoff, in Concilia aevi Karolini. Vol. 2: 819–842, Monumenta Germaniae historica, Concilia 2 (Hannover–Leipzig: Hahnsche Buchhandlung, 1908), doc. 47, pp. 583–589. Conradi II. diplomata / Die Urkunden Konrads II., ed. Harry Bresslau, Monumenta Germaniae historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 4 (Hannover–Leipzig: Hahnsche Buchhandlung, 1909). Conradi II. et Iohannis XIX. synodus Romana, ed. Ludwig Weiland, Monumenta Germaniae historica, Constitutiones et acta publica imperatorum et regum 1 (Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1893), doc. 38, pp. 82–84. Corner, Flaminio. Ecclesiae Venetae antiquis monumentis nunc etiam primum editis illustra­tae ac in decadis distributae. Vol. 3: Decas quarta et quinta (Venice: Giovanni Battista Pasquali, 1749). DRSV – Documenti relativi alla storia di Venezia anteriori al mille, ed. Roberto Cessi. 2 vols. Vol. 2: Secoli IX–X, Testi e documenti di storia e di letteratura latina medioevale 3 (Padua: Gregoriana, 1942). Friderici I. diplomata / Die Urkunden Friedrichs I., ed. Heinrich Appelt, Monumenta Germaniae historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 10 (Hannover: Hahnsche Buch­handlung, 1975–1990). Historia ducum Venetorum, ed. Luigi Andrea Berto. In Testi storici veneziani (XI–XIII secolo), Medioevo Europea 1 (Padua: CLEUP, 1999), pp. 2–83. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... HL – Paul the Deacon. Historia Langobardorum, ed. Ludwig Konrad Bethman and Georg Waitz, Monumenta Germaniae historica, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum separatim editi 48 (Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1878). IP 7 – Italia ponti. cia, ed. Paul Fridolin Kehr. Vol. 7: Venetia et Histria, p. 1: Provincia Aquileiensis, p. 2: Respublica Venetiarum – Provincia Gradensis – Histria (Berlin: Weidmann, 1923–1925). Le carte del capitolo della cattedrale di Verona. Vol. 2: 1152–1183, ed. Emanuela Lanza (Rome: Viella, 2006). Marino Sanudo. Le vite dei dogi, ed. Giovanni Monticolo, Rerum Italicarum scriptores, 2nd. ser., 22/4 (Citta di Castello: Lapi, 1900–1911). MC – Deliberazioni del Maggior Consiglio di Venezia, ed. Roberto Cessi. 3 vols., Atti della Assemblee costituzionali italiane dal Medio Evo al 1831, 3/1: Parlamenti e Consigli Maggiori dei Comuni italiani (Bologna: Zanichelli, 1931–1950). MDC 3 – Monumenta historica Ducatus Carinthiae. Vol. 3: Die Kärntner Geschichtsquellen 811–1202, ed. August von Jaksch (Klagenfurt: Ferd V. Kleinmayr, 1904). Pactum praevium inter imperatorem et Ecclesiam, ed. Ludwig Weiland, Monumenta Germaniae historica, Constitutiones et acta publica imperatorum et regum 1 (Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1893), pp. 362–65. Papsturkunden, ed. Harald Zimmermann. 2 vols. Vol. 2: 996–1046, Österreichische Akademie der Wissenschaften, Denkschriften der phil-hist. Klasse 177, Verfentlichungen der Historischen Komission 4 (Vienna: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 1985) PL – Patrologia Latina, ed. Jacques-Paul Migne. 221 vols. Vol. 143 (Paris: Jacques-Paul Migne, 1853). PV 12 – I patti con il patriarcato di Aquileia 880–1255, ed. Reinhard Härtel, Pacta Veneta 12 (Rome: Viella, 2005). Romuald of Salerno. Chronicon, ed. Carlo Alberto Garu., Rerum Italicarum scriptores, 2nd. ser., vol. 7/1 (Cittŕ di Castello: Lapi, 1914–1935). Tanner, Norman P. Decrees of the Ecumenical Councils. 2 vols. Vol. 1: Nicea I to Lateran V (London–Washington DC: Sheed & Ward–Georgetown University Press, 1990). Translatio sanctae Anastasiae, ed. Wilhelm Wattenbach, Monumenta Germaniae historica, Scriptores 9 (Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1851), pp. 224–29. Ughelli, Ferdinando. Italia sacra sive de episcopis Italiae et insularum adiacentium, 2nd ed. edited by NicolColeti. 10 vols. Vol. 5 (Venice: Sebatian Coleti, 1720). Zon, Angelo. “Estratti dall’opera ms. in lingua Latina del cronista Marco esistente nella Marci-ana.” Archivio storico italiano 8 (1845): pp. 257–67. Secondary Sources: Azzara, Claudio. “Patriarchi contro: Aquileia, Grado e il concilio di Mantova dell’827.” In Ingenita curiositas: Studi sull’Italia medievale per Giovanni Vitolo, ed. Bruno Figliuolo, Rosalba Di Meglio, and Antonella Ambrosio (Battipaglia: Laveglia & Carlone 2018), pp. 287–97. Banic, Josip. “King Otto IV’s Donation of the Margraviate of Istria to the Patriarchate of Aquileia: Augsburg, 13th of January, 1209.” Historijski zbornik 75 (2022): pp. 1–20. Benussi, Bernardo. Nel Medio evo: Pagine di storia istriana. 2nd ed. Collana degli Atti 23 (Rovinj: Centro di ricerche storiche Rovigno, 2004). Borri, Francesco. “Arrivano i barbari a cavallo! Foundation Myths and Origines gentium in the Adriatic arc.” In Post-Roman Transitions: Christian and Barbarian Identities in the Early Medieval West, ed. Walter Pohl and Gerda Heydemann. Cultural Encounters in Late Antiquity and the Middle Ages 14 (Turnhout: Brepols, 2013), pp. 215–70. Boyd, Catherine E. Tithes and Parishes in Medieval Italy: The Historical Roots of a Modern Problem (Ithaca NY: Cornell University Press, 1952). Bratož, Rajko. Med Italijo in Ilirikom: Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki [Between Italy in Illyric: Slovenian area and its neighbourhood in Late Antiquity]. Dela I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 39 – Zbirka Zgodovinskega casopisa 46 (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Zveza zgo­dovinskih društev Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2014). Bresslau, Harry. Manuale di diplomatica per la Germania e l’Italia. Trad. Anna Maria Voci-Roth (Rome: Ministero per i beni culturali e ambientali, Uf.cio centrale per i beni archivistici, 1998). Cammarosano, Paolo. “Aquileia e Grado nell’Alto Medioevo.” Antichitŕ Altoadriatiche 36: Aquileia e l’Arco Adriatico (1990): pp. 129–55. ____. “L’alto medioevo: Verso la formazione regionale.” In Storia della societŕ friulana: Il Medioevo, ed. Paolo Cammarosano (Tavagnacco: Casamassima, 1988), pp. 9–155. ____. L’edizione dei documenti medievali: Una guida pratica. Collana strumenti 3 (Trieste: CERM, 2014). Colombi, Emanuela. “Storie di cronache e reliquie: la nascita del patriarcato di Grado nelle prime cronache veneziane.” Cristianesimo nella Storia 3 (2010): pp. 779–825. Cracco, Giorgio. “Dandolo, Enrico.” In Dizionario Biogra.co degli Italiani. Vol. 32 (Rome: Treccani, 1986), https://www.treccani.it/enciclopedia/enrico-dandolo_res-ce05e794-87eb­11dc-8e9d-0016357eee51_%28Dizionario-Biogra.co%29/ (last access: 4th of August, 2022). Cuscito, Giuseppe. “Aquileia e Bisanzio nella controversia dei Tre Capitoli.” Antichitŕ Altoa­driatiche 12: Aquileia e l’Oriente Mediterraneo (1976): pp. 231–62. ____. Cristianesimo antico ad Aquileia e in Istria. Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia, ser. 2: Studi 3 (Trieste: Deputazione di storia patria per la Venezia Giulia, 1977). Del Torre, Giuseppe. “Girardi, Maffeo.” In Dizionario Biogra.co degli Italiani. Vol. 56 (Rome: Treccani, 2001), https://www.treccani.it/enciclopedia/maffeo-girardi_(Dizionario-Biogra. co) (last access: 4th of August, 2022). Derolez, Albert. The Palaeography of Gothic Manuscript Books: From the Twelfth to the Early Sixteenth Century (Cambridge: Cambridge University Press, 2003). Fedalto, Giorgio. Aquileia: Una chiesa due patriarcati. Scrittori della chiesa di Aquileia 1 (Rome: Cittŕ Nuova, 1999). Fon, Miloš. “Istrska cerkev od Justinijanove obsodbe Treh poglavij do izbruha shizme” [The Church of Istria from Justinian’s Condemnation of the Three Chapters to the Outburst of the Schism], Zgodovinski casopis 63/1–2 (2009): pp. 62–84. Freed, John B. Frederick Barbarossa: The Prince and the Myth (New Haven: Yale University Press, 2016). Guyotjeannin, Oliver, Jacques Pycke, and Benoît-Michel Tock. Diplomatique médiévale. L’atelier du médiéviste 2 (Turnhout: Brepols, 1993). Härtel, Reinhard. “Friedrich I. und die Länder an der oberen Adria.” Vorträge und Forschungen 40: Friedrich Barbarossa: Handlungsspielräume und Wirkungsweisen des stau. schen Kaisers (1992): pp. 291–352. Kehr, Paul Fridolin. “Rom und Venedig bis ins 12. Jahrhundert.” Quellen und Forschungen aus italienischen Archiven und Bibliotheken 19 (1927): pp. 1–180. Krahwinkler, Harald. Friaul im Frmittelalter: Geschichte einer Region vom Ende des fften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts. Verfentlichungen des Instituts f terreichische Geschichtsforschung 30 (Vienna–Cologne–Weimar: Blau, 1992). Lenel, Walter. Venezianisch-Istrische Studien. Schriften der Wissenschaftlichen Gesellschaft in Strassburg 9 (Strasbourg: Karl J. Trner, 1911). Madden, Thomas F. “Alexander III and Venice.” In Pope Alexander III: The Art of Survival, ed. Peter D. Clarke and Anne J. Duggan (Farnham: Ashgate, 2012), pp. 315–39. J. BANIC – S. BLANCATO: The Agreement between the Patriarchate of Grado and ... ____. Enrico Dandolo and the Rise of Venice (Baltimore–London: Johns Hopkins University Press, 2003). Meyer, Wilhelm. Die Spaltung des Patriarchats von Aquileja. Abhandlungen der kiglichen Gesellschaft der Wissenschaft zu Gtingen, phil.-hist. Klasse, Neue Folge, 2/6 (Berlin: Weidmannsche Buchhandlung, 1898). Paschini, Pio. “Il patriarca Poppo ed il suo assalto contro Grado nel 1024 in un racconto bava­rese.” Memorie storiche forogiuliesi 10 (1914): pp. 93–95. ____. “I patriarchi d’Aquileia nel secolo XII.” Memorie storiche forogiuliesi 10 (1914): pp. 1–36, 113–81, 249–305 ____. Storia del Friuli. 3rd ed. (Udine: Arti gra.che friulane 1975). ____. “Vicende del Friuli durante il dominio della casa imperiale di Franconia.” Memorie storiche forogiuliesi 9 (1913): pp. 14–39, 176–205, 277–91, 333–52 Petrucci, Armando. “L’edizione delle fonti documentarie: Un problema sempre aperto.” Rivista storica italiana 75/1 (1963): pp. 69–80. Rando, Daniela. Una chiesa di frontiera: Le istituzioni ecclesiastiche veneziane nei secoli VI–XII (Bologna: Mulino, 1994). Savio, Fedele. Gli antichi vescovi d’Italia dalle origini al 1300 descritti per regioni: La Lombardia. Vol. 2/2: Cremona, Lodi, Mantova, Pavia (Bergamo: S. Alessandro, 1932). Schmidinger, Heinrich. Patriarch und Landesherr: Die weltliche Herrschaft der Patriarchen von Aquileia bis zum Ende der Staufer. Publikationen des Österreichischen Kulturinstituts in Rom 1/1 (Graz–Cologne: Hermann Blaus Nachfolger, 1954). Sotinel, Claire. “The Three Chapters and the Transformations of Italy.” In The Crisis of the Oikoumene: The Three Chapters and the Failed Quest for Unity in the Sixth-Century Mediterranean, ed. Celia Chazelle and Catherine Cubitt. Studies in the Early Middle Ages 14 (Turnhout: Brepols, 2007), pp. 84–120. Stipišic, Jakov. Pomocne povijesne znanosti u teoriji i praksi [Auxiliary historical sciences in theory and practice]. 3rd ed. (Zagreb: Školska knjiga, 1991). Streinmann, Martin. “Paleography.” In Talbert, Richard. Rome’s World: The Peutinger Map Reconsidered (Cambridge: Cambridge University Press, 2010), pp. 76–85. Štih, Peter. “Gradež kot Aquielia nova in Split kot Salona nova? Lokalno zgodovinopisje in oblikovanje krajevne identitete” [Grado as Aquileia nova and Split as Salona nova? Lo­cal Historiography and the Formation of Local Identity]. Zgodovinski casopis 71/3–4 (2017): pp. 350–81. POVZETEK Sporazum med gradeškim in oglejskim patriarhatom o metropolitanski jurisdikciji nad istrskimi ško. jami (24. julij 1180): Nova kriticna izdaja listine Josip Banic – Sebastiano Blancato Ena kljucnih epizod v zgodovini srednjeveške severnojadranske regije je bil usodni spor med dvema patriarhalnima sedežema, Oglejem in Gradežem, glede metropolitanske jurisdikcije nad petimi istrskimi ško.jami - Trstom, Novigradom, Porecem, Puljem in Picanom. Spor je nastal zaradi zgodnjesrednjeveške razdelitve nekdaj celovite oglejske cerkvene province, ki se je raztezala na obmocju nekdanje Desete regije Italije Venetia et Histria. Do razdelitve je prišlo po prihodu Langobardov v Italijo in sporu o Treh poglavjih v šestem in sedmem stoletju. Spor, ki je trajal vec stoletij in je sprožil celo vec oboroženih spopadov, se je uradno koncal šele julija 1180, ko je oglejski patriarh Ulrik II. v prisotnosti in na zahtevo papeža Aleksandra III. Podpisal z gradeškim patriarhom Enricom Dandolom dokoncno pogodbo. Šele takrat se je gradeški pa-triarhat uradno odrekel vsem zahtevam do istrskih ško. j, s cimer se je koncal pomemben spor, kar je napovedalo zacetek novega obdobja beneško-oglejskih odnosov. Pogodbo iz leta 1180 je doslej objavil le Ferdinando Ughelli v petem zvezku svoje znamenite serije Italia sacra, ki je bila prvic objavljena sredi 17. stoletja. Vse naslednje izdaje – Coletijeva v drugi izdaji Ughellijeve zbirke Italia sacra, Cappellettijeva v Le chiese d’Italia in Kandlerjeva v Codice diplomatico istriano – so le prepisale Ughellijevo izdajo. Ceprav so se znanstveniki zavedali, da je obstojeca izdaja še vedno zelo pomanjkljiva, saj je bil Ughelli znan po tem, da je besedila virov pogosto emendiral, ni bila objavljena nobena nova kriticna izdaja, ki bi temeljila na sodobnih ekdoticnih nacelih. Avtorja sta želela s pricujocim prispevkom to spremeniti. Clanek tako prinaša kriticno objavo pogodbe med patriarhoma iz leta 1180 in papeževo potrditev, izdano šest dni pozneje. Na podlagi arhivskih raziskav v beneških in furlanskih arhivih avtorja ugotavljata, da je besedilo pogodbe ohranjeno le v poznejših prepisih, med katerimi obstajajo tri glavna izrocila: prvo je prepis, ki posnema izvirnik in mu je tudi socasen ali pa je bil narejen kmalu zatem (hrani ga Državni arhiv v Benetkah), drugo izrocilo je prepis potrditve papeža Aleksandra III., ki je bil socasen izvirniku ali pa je bil narejen kmalu zatem (hrani ga Arhiv videmskega kapitlja), tretje izrocilo pa je notarski prepis izvirnika iz leta 1397, od kat­erega sta ohranjena le dva poznejša prepisa (oba hrani Državni arhiv v Benetkah). Na podlagi teh rokopisov je pogodba ponovno analizirana, kriticno objavljena in prevedena v anglešcino. J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Jaka Ban. Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Jaka Ban., mag. zgodovine, asistent, mladi raziskovalec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2, , jaka.ban. @zrc-sazu.si, https://orcid.org/0000­0002-3579-2234 Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), št. 1–2, str. 38-59, cit. 112 1.01 izvirni znanstveni clanek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Jošt Helfenberški (Soteški), rojen okoli leta 1388, je bil sin štajerskega deželnega podmaršala Hansa Helfenberškega. Njegova družina je v casu njegovega rojstva že vec kot stoletje prebivala na gradu Helfenberg v bližiniVelenja na Spodnjem Štajerskem. Izvorno bi lahko šlo za ministeriale krških škofov, ki so leta 1340 postali vazali Žovneških (Celjskih). Po postopni inkorporaciji Savinjske marke v Štajersko leta 1311 so postopoma integrirali v vrste štajerskega deželnega plemstva. Jošt Helfenberški je najvidnejši predstavnik družine in je sodil med vidnejše vazale ter uradnike Celjskih, na dvoru katerih je vec let služboval na razlicnih funkcijah. Po ljudskem izrocilu naj bi bil krvnik Veronike Deseniške, cesar pa ne moremo dokazati. Kljucne besede: srednji vek, vitez, plemstvo, Helfenberški, Celjski Jaka Ban., MA, Research Assistant, Young Researcher, ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2, jaka. ban. @zrc-sazu.si, https://orcid.org/0000-0002­3579-2234 Historical Review, Ljubljana, Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), No. 1–2, pp. 38-59, 112 notes Language: Sn. (En., Sn., En.) Jobst of Helfenberg (c. 1388–1458): Veronika of Desenice’s executioner? Jobst of Helfenberg was born around 1388 and was a member of the Helfenbergs, a lower nobility family (knights) from Lower Styria. The Helfenberg family, named after Helfenberg Castle near Velenje, were originally likely mi-nisteriales of the Bishops of Gurk. They were primarily a part of the nobility from the Savinja region, but were later made a part of the Sty-rian nobility with the gradual incorporation of the Savinja region into Styria after 1311. The Untermarschall of Styria, Jobst of Helfenberg, was the most prominent member of this family and was an important liege subject of the Counts of Celje whom he served for several decades. Popular tradition holds that he was also Veronika of Desenice’s executioner, however, that could not (yet) be proven. Keywords: Middle Ages, knight, nobility, the Helfenberg family, Counts of Celje Uvod Ritter Jobst von Helfenberg (als Pilger gekleidet): »Ha! ha! Ein niedlicher Anzug f einen Ritter! Hm! So weit ist‘s mit mir gekommen? Jobst von Helfenberg, der stolze, unbiegsamme Ritter, dessen Schwert die knsten Helden zu Boden blizte, dessen Muth Welten trozt, treibt elende Mummerei, sinkt herab zu Ränken weibischer, furchtsamer H.inge. – Ver.uchtes Loos, den Staub von den Fsen der Grossen zu lekken! Das Werkzeug ihrer Launen, die Puppe ihrer wandelbaren Gunst zu sein! – Aber, Thor! F wen diese Erniedrigung? F den trozigen Herman? F die wolltige, herschshtige Barbara? Nein, nicht f euch, stolzer Graf! mit euren hundert prächtigen Vesten, nicht f die kigliche Buhlerin! – Rache, Rache ist mein zweck, Rache treibt mich, wie meinem Hengst der Sporn – Ha! der armseligen Waisheit, die wähnt, nur Liebe sei das seligste, allmächtigste Gefl! nein; auch Rache ist allvermend, auch ihre Befriedigung gibt Himmelswonne dem beleidigten, emporten Herzen.«1 S temi besedami, položenimi v usta Jošta Helfenberškega, avstrijski literat Johann von Kalchberg (1765–1827) otvori dramsko delo Die Grafen von Cilli: eine Begebenheit der Vorzeit.2 Gre za danes že skoraj pozabljeno dramo s konca 18. stoletja, ki tematizira ljubezensko razmerje med grofom Friderikom II. Celjskim in plemenito Veroniko Deseniško. Jošt je eden glavnih dramskih likov. Kalchberg je iz njega naredil zrcalno podobo dramskega protagonista, grofa Friderika. Jošt je vse, kar idealen vitez ni: hudoben, nadut, zavisten in mašcevalen. Toda kdo je bil in kako je živel resnicni Jošt Helfenberški, ki ga je Kalchberg ovekovecil? Ali je res umoril Veroniko Deseniško, kot pravi ljudsko izrocilo, ocitno še danes 1 Kalchberg, Die Grafen von Cilli, str. 1–2. Prevod: Vitez Jošt Helfenberški (oblecen kot romar): »Ha, ha! Ljubka oprava za enega viteza! Hm! Tako dalec sem prišel? Jošt Helfenberški, ponosni, neupogljivi vitez, cigar mec je najpogumnejše junake pometel k tlom in cigar pogum kljubuje svetovom, se gre bedno maškarado in se spušca na nivo intrigantskih strahopetnih dvorjank. Prekleta usoda, lizati prah s stopal velikih! Biti orodje njihove volje, lutka njihove nestalne naklonjenosti! Bedak! Za koga to ponižanje? Za trmoglavega Hermana? Za poželjivo, gospodovalno Barbaro? Ne, ne za vas, ponosni grof, z vašimi stotimi sijajnimi utrdbami, ne za kraljevo ljubimko! Mašcevanje, mašcevanje je moj namen, mašcevanje me žene, tako kot ostroge mojega žrebca. Ha! Uboga modrost, ki zmotno misli, da je ljubezen najsvetejše, najmogocnejše custvo! Ne, tudi mašcevanje je vsemogocno, tudi mašcevanje je blagodejno za ranjeno srce!« 2 Kalchberg stoji na zacetku ere upodobitev celjskih grofov v dramatiki, ki je leta 1817 dosegla tudi slovenske avtorje. Gl. Hartman, Celjski grofje, zlasti str. 7–18. J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? prisotno v zavesti ljudi, in kar mu pripisujejo nekateri starejši zgodovinarji?3 To so vprašanja, na katera bomo skušali odgovoriti v tej razpravi. Jošt pa nam bo služil tudi kot ogledalo nižjega plemica svojega casa in okolja. Jošt je bil predstavnik šeste generacije Helfenberških (Soteških) iz Spodnje Štajerske. Gre za družino nižjega plemiškega oziroma viteškega stanu, katere prvi poznani predstavnik Henrik se v virih prvikrat pojavi leta 1251.4 Glede na to, da sta bila družinsko gospostvo in grad Helfenberg pri Velenju5 – ki je do leta 1311 sodil v okvir Savinjske marke in ne Štajerske – posest krških škofov, lahko pred­postavljamo, da so bili Helfenberški po poreklu ministeriali krških škofov, a tega ne moremo dokazati. Redno pojavljanje Henrika v spremstvu koroškega vojvode in kranjskega gospoda Ulrika III. Spanheima (1251–1269) pa prica, da je sodil tudi med spanheimsko klientelo.6 Kasneje so prišli pod deželno oblast Habsburžanov, ki so se po zmagi nad ceškim kraljem Otokarjem II. Premyslom leta 1278 uvelja­vili kot novi deželni knezi Avstrije in Štajerske, po letu 1335 pa tudi Koroške in Kranjske.7 Ko je bila Savinjska marka po letu 1311 postopoma inkorporirana v Štajersko, pa so se Helfenberški zaceli prištevati med štajersko deželno plemstvo.8 Kar je za našo temo pomembno, je prehod Helfenberških med celjsko (takrat še žovneško) klientelo. Celjski so spravili Helfenberške pod svojo fevdno oziroma gosposko nadoblast s pridobitvijo Helfenberga v fevd od krške ško.je leta 1340.9 Helfenberški so še naprej ostali na Helfenbergu, vendar kot neposredni vazali Celjskih oziroma posredni (sekundarni) vazali Krke. Celjski so vse do leta 1456 ostali glavni fevdni gospodje Helfenberških, kar je postalo za družino problema-ticno v casu celjsko-habsburške fajde med letoma 1437 in 1443, kot bomo videli v nadaljevanju. Vse do konca 14. stoletja družina ocitno ni imela velike teže v oceh štajerskih vojvod ali celjskih grofov. Nimam podatkov, da bi bili Helfenberški pred letom 1424 vkljuceni v dvorno-teritorialno upravo Celjskih ali da bi pred koncem 14. stoletja opravljali deželne funkcije. Šele leta 1396 srecamo Hansa Helfenberškega v funkciji štajerskega deželnega podmaršala, to se pravi maršalovega namestnika.10 Pirchegger predvideva, da je bila funkcija podmaršala ustvarjena zaradi maršalove odsotnosti v deželi (v tistem casu so deželni maršali bili gospodje Ptujski in pod njimi je funkcija postala dedna).11 Hans je naveden tudi na seznamu baronum et 3 Winklern, Chronologische Geschichte, str. 174; Gubo, Geschichte, str. 100; Gubo, Graf Friedrich, str. 12; https://sl.wikipedia.org/wiki/Veronika_Deseni%C5%A1ka. 4 CKSL, 1251 VIII 6; Kos, Vitez in grad, str. 287. Gl. rodovnik na koncu razprave. 5 Do danes so se ohranile samo skromne ruševine gradu. Podrobneje o gradu in družini v Kos, Vitez in grad, str. 287–289. 6 MDC IV/1, št. 2619; MDC IV/2, št. 2814, 2815, 2818, 2837, 2915, 2965, 2975, 2976, 2992, 2998, 2999, 3007. 7 Kralj Rudolf I. Habsburški je Koroško leta 1286 podelil goriškemu grofu Majnhardu IV. kot povracilo za njegovo podporo v vojni proti kralju Otokarju, Kranjska pa je bila Goriškim zastavljena leta 1297. Oboje so Goriški obdržali do leta 1335. Gl. Štih, Goriški grofje, str. 11 sl. 8 Gl. Kosi, »Dežela, ki je ni bilo«, zlasti str. 551 sl. 9 CKSL, 1340 VII 13; CKSL, 1340 XII 14. Podrobneje o prehodu gospostva in gradu Helfenberg v roke Žovneških (Celjskih) v Ravnikar, »Prehod gradu«. 10 Caesar, Annales ducatus Styriae, str. 808. 11 Pirchegger, Landesfst 3, str. 87; Krones, Landesfst, str. 180. militarium in Carniola, nastalem med letoma 1399 in 1402, vendar mi ni znano, po kakšnem kriteriju je bil uvršcen med Kranjce.12 Omenjeni pa ni nihce drug kot oce našega Jošta. Da je Jošt Helfenberški okoli leta 1388 rojeni sin Hansa, je predpostavka, ki pa ima dobro oporo v virih. Kot prvo vemo, da ga je še leta 1401 v pravni za­devi zastopal njegov stric Štefan, ne pa tudi leta 1404.13 Ker je bila v tistem casu polnoletnost (Vogtbarkeit) dosežena s šestnajstim letom starosti,14 pomeni, da je bil Jošt rojen najkasneje leta 1388. Na podoben nacin lahko zakljucimo, da je bil sin Hansa. Ta je imel tri brate: Alhoha, Štefana in Ulrika. Alhoh in Ulrik sta bila duhovnika, Štefan in tudi Alhoh pa dokazano Joštova strica, zato nam preostane Hans kot edini možni kandidat za oceta.15 Slika 1: Helfenberški grb, upodobljen v grbovni knjigi bratovšcine sv. Krištofa na Arlbergu. Avtor risbe je tirolski slikar Vigil Raber (ok. 1490–1552). (Vir: Wappenbuch der Arlberg-Bruderschaft, fol. 576. Povezava: na: http://bilderserver.at/wappenbuecher/VirgilRaberEXAv2_52z2/) 12 Krones, Landesfst, str. 236. 13 KLA, AUR, 1401 I 18; KLA, AUR, 1404 VI 3. 14 Gl. Celjska kronika, str. 144 ali CFK I, fol. 127. 15 ADG Regesten, 1398 III 25; FK Krka, fol. 234r; KLA, AUR, 1401 I 18; Bizjak, »Gal-lenberški listinski arhiv«, str. 283; TKL I, št. 257. J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Mladost Jošt je bil rojen v okolje, ki ga je zaznamovala viteška mentaliteta. Nacin življenja nižjega plemstva je bil takrat še vedno pretežno viteški in naziv vitez (Ritter) – poleg oprode (Knappe) oziroma hlapca (Knecht) – za nižjega plemica izhaja prav iz viteškega nacina življenja ministerialov in militov, iz katerih se je zacelo formirati nižje plemstvo v 13. stoletju. Vitez sedaj ni bil vec samo poklic in cast, ampak tudi stan. Sam naziv je za viteški plemiški stan postal deden in se je prenašal z oceta na sina in ni zahteval povitezenja.16 Pricakujemo lahko, da je bil Jošt deležen vzgoje, obicajne za nižjega plemica. V prvi vrsti je bilo to viteško urjenje, kamor je sodilo bojevanje s hladnim orožjem (mecem, kopjem, kijem) na konju in peš, jahanje, vzdrževanje bojne opreme in spoznavanje viteške strategije. Za viteza je bila pomembna dobra telesna kondicija, ki je omogocala prenašanje skrajnih naporov bojevanja in obcasnega pomanjkanja. Bojevanje je bilo v tem casu sestavni del življenja plemstva, ni pa zapolnjevalo celotnega urnika. Plemic ni bil samo vitez, ampak tudi zemljiški gospod, zato je seznanjanje z vodenjem zemljiškega gospostva in patrimonialnim sodstvom za mladega plemica bilo neobhodno. Sestavni del vzgoje je morala biti tudi plemiška (viteška) omika in kultura17 ter spoznavanje dolžnosti vazala (služenje gospodu). Morda sta Jošta njegova strica duhovnika naucila branja, pisanja in osnov latinskega jezika. Ker vemo, da je služboval kot izterjevalec davka in visoki dvorni uradnik,18 bi lahko pricakovali, da mu racunanje in branje ni bilo tuje. V poznem srednjem veku pismenost ni bila vec monopol duhovšcine in razmah pisnega poslovanja ter s tem povezan razcvet dvornih pisarn je spodbujal opismenjevanje tistih, ki so si to lahko privošcili.19 Oce Hans, ki je kot podmaršal moral dobro poznati deželni ustroj, bi ga lahko seznanil z dolžnostmi posameznih deželnih uradov. Ne moremo vedeti, koliko vzgoje je bil Jošt deležen doma in koliko morda pri kakem drugem plemicu. Prav tako nimam podatka, da bi se v mladosti klatil po gosposkih dvorih, kot na primer njegov sodobnik Rudolf von Ehingen, ki ga je v desetih letih 15. stoletja pot zanesla iz Švabske na dvor ogrskega kralja Sigismunda in od tam na celjski dvor, koder je nekaj casa uradoval kot maršal grofa Hermana II.20 Jošta šele v tridesetih letih njegovega življenja zasledimo v službi Celjskih in Habsburžanih. Ob vsem tem, kar vemo o njem, ni mogel biti telesno slaboten clo­vek. Njegova za tisti cas razmeroma visoka starost ob smrti (okoli sedemdeset let) in uradovanje v zadnjih letih življenja nakazujeta, da mu je zdravje dobro služilo. Joštova samostojna pot bi se lahko zacela leta 1404, ko je dosegel polnole­tnost. Do leta 1417 si je poiskal ženo, katere ime in poreklo pa mi ni poznano.21 16 Podrobno o razvoju viteštva v Hechberger, Adel im Mittelalter, str. 34–37; Paravicini, Die ritterlich-h. sche Kultur, str. 3–6, 9; Štih, Goriški grofje, str. 35–42. 17 Podrobneje o tem Paravicini, Die ritterlich-h. sche Kultur, str. 6 sl. 18 Gl. DL, 103504 (1425 XII 26). Vec o tem na drugem mestu v tej razpravi. 19 Schubert, Ftsliche Herrschaft, str. 29–33. 20 Ehingen, Reisen, str. 2–5; Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 29. 21 Mlinaric, Zbirka listin, št. 64. V listini ime Joštove soproge ni navedeno. Že v mladih letih se je moral spoznati s svojim gospodom grofom Hermanom II. (ok. 1361–1435),22 ki se je ravno v tem casu strmo vzpenjal po družbeno-politicni lestvici.23 Sodelovanje z ogrskim in kasneje nemškim ter ceškim kraljem Sigi­smundom Luksemburškim (1368–1437), Hermanovim tastom, je Celjskim odprlo pot v Slavonijo, dedovanje po leta 1418 izumrlih gro.h Ortenburških pa jim je prineslo številna gospostva na zahodnem Koroškem in Kranjskem in jih naredilo za deželnemu knezu konkurencne potentate v današnjem slovenskem prostoru.24 Joštova mladost sovpada s tem vzponom in mladi vitez je lahko vse to spremljal na lastne oci. Za ambicioznega in sposobnega nižjega plemica je služenje gospodom, kot so bili Celjski, predstavljalo socialno varnost in možnost družbenega vzpona. Edino, cesar si plemstvo ni moglo obetati od Celjskih, je stanovski dvig, saj je ta pristojnost pripadala samo monarhu, vendar je bilo mogoce preko Celjskih priti tudi do njega. Za nazoren primer lahko vzamemo revnega viteza Jana Vitovca iz Ceške, ki se je zaradi svojih vojaških sposobnosti v celjski službi povzpel do vojskovodje celjskih cet in celjskega podbana v Slavoniji, po izumrtju Celjskih pa je prestopil v službo cesarja Friderika III. in se z njim pogodil za grad Sternberg (Strmec) in zagorsko gro. jo.25 Celjski dvor je bil v casu Joštove mladosti že izoblikovan in to po vzoru deželnoknežjega.26 Zaradi izjemnega ugleda, vpliva in družbeno-politicne moci Celjskih je pritegoval plemstvo iz ožjega in širšega evropskega prostora. Na njem so se srecevali in mrežili ljudje z razlicnih koncev cesarstva, ogrsko-hrvaškega prostora in tudi iz bolj oddaljenih krajev, kot je Francija.27 Celjska dvorno-terito­rialna uprava je poznala številne višje in nižje urade. Nekateri, kot na primer urad dvornega mojstra, maršala, glavarja ali gradišcana (oskrbnika), so bili pridržani samo plemstvu. Ti uradi niso bili samo donosni – predvidevam, da so bili višji uradi placani28 – ampak tudi socialna dobrina. Dvorni mojster uglednega grofa ali gradišcan pomembnega gospostva z deželskim sodišcem sta imela v oceh sodobnikov vecji ugled kot revni vitez z le nekaj hubami. Služenje Celjskim v casu grofa Hermana II. je moralo biti perspektivno in tudi opravljanje manj pomembnih uradov je bilo za nekoga, ki se je spoprijemal z ekonomsko stisko, boljše kot nic. Jošt je imel vsaj dve dobri priporocili za prihod na celjski dvor: bil je sin deželnega podmaršala in 22 Podrobno o Hermanu Kosi »Herman II. Celjski«. 23 Podrobno o Celjskih Kosi »Celjski«. 24 Nesporno najpomembnejša podelitev Celjskim s strani kralja Sigismunda je bila županija Zagorje, ki jim je bila leta 1399 podeljena kot gro.ja (!) Zagorje z možnostjo dedovanja. Gl. CKSL, 1399 I 27. Vec o Celjskih in njihovem politicnem udejstvovanju v Slavoniji oziroma na Ogrskem v Klaic Zadnji knezi Celjski. Gro.ja Ortenburg jim je bila uradno podeljena šele leta 1420, vendar so Celjski z njo razpolagali že od 1418. Gl. CKSL, 1420 II 29. 25 Celjska kronika, str. 132, 150–154; Gubo, »Der Cillier Erbstreit«, str. 68 sl.; Ban. , »Uprava grofov Celjskih«, str. 50–51; Birk, »Urkunden«, str. 146–147. 26 Podrobno o celjskem dvoru in dvorno-teritorialni upravi v Ban., »Uprava grofov Celjskih«, zlasti str. 22–26. 27 Gl. Ban. »Uprava grofov Celjskih«, str. 26, 34. Od tam bi lahko izviral Hermanov zdravnik Mihael Falkonis. 28 Celjske racunske knjige se niso ohranile, toda na podlagi CKSL, 1391 IX 8, vemo, da so grofje vodili racunsko knjigo. J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? predstavnik družine iz neposredne geografske bližine grofov, ki je že od leta 1340 sodila med celjske vazale. Leta 1414 Jošta sicer ne zasledimo med spremstvom grofa Hermana II. na evropsko pomembnem koncilu v Konstanci,29 je pa v tem casu že prisostvoval zadevam, ki so se tikale celjske hiše.30 Služenje trem generacijam Celjskih Jošta jasno locuje od njegovih prednikov, za katere nimam podatkov, da bi služili grofom drugace kot vazali, ceprav je res, da se je celjska uprava zacela razvijati šele od druge polovice 14. stoletja naprej, jasno formo pa je dobila šele dobro generacijo po tistem, ko so Helfenberški postali vazali Celjskih.31 Slika 2: Grašcina Helfenberg v Vischerjevi topogra.ji Štajerske. (Vir: Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, sl. 42) V službi Celjskih in Habsburžanov Graf Herman: »Tapferer Helfenberg! Wir kennen eure Verdienste und euren Eifer! Bleibt in zukunft immer, was ihr bis nun gewesen, so habt ihr die P. ichten eines ächten Ritters, und braven Vassallen erft, und unsere Freundschaft und Gnade wir euer steter Geletisman sein.«32 29 Spremstvo grofov je navedeno v Riechental, Chronik, str. 201. 30 Chmel, Materialien, št. XXVIII, str. 47. 31 Vec o tem Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 22. Podrobno o habsburškem dvoru v 14. stoletju v Lackner, Hof und Herrschaft. 32 Kalchberg, Die Grafen von Cilli, str. 111. Prevod: Grof Herman: »Pogumni Helfenberg! Poznamo vaše zasluge in vašo vnemo! Ce ostanete še naprej to, kar ste bili do sedaj, potem ste izpolnili dolžnost pravega viteza in ubogljivega vazala in naše prijateljstvo ter milost bosta vaš stalni spremljevalec!« Jošta v službi Celjskih in Habsburžanov zasledimo šele v njegovih tridesetih letih. Leta 1419 je prodal Hermanovemu kanclerju Hansu Meusenreuterju gradic Pakenštajn v bližini Celja, ki ga je imel v fevdu od grofa.33 Morda je transakcija stekla na pobudo Hermana, ki je svojega kanclerja želel imeti v bližini svoje rezi­dence.34 Politicno pretkani grof se je obdajal s sposobnimi posamezniki, nabranimi iz vrst lastne klientele, katerim je poverjal razlicne funkcije v upravi. Poznamo vsaj tri posameznike, ki so dolgo uživali grofovo zaupanje in naklonjenost: dol­goletni svetovalec in kancler Meusenreuter (uradoval 1419–1441), dvorni mojster Erazem Lihtenberški (uradoval 1416–1444) in Jošt Helfenberški.35 V dvajsetih letih 14. stoletja je Jošt že sodil v krog Hermanovih uradnikov. Leta 1424 ga lah­ko zasledimo kot njegova vratarskega mojstra (magister janitorum).36 Sam urad je enigmaticen in ga ne prej ne kasneje nisem zasledil v celjski upravi. Sodec po funkciji vratarja (Ther), ki se pojavlja na habsburškem dvoru, bi lahko šlo za nekoga, ki je bil odgovoren za komunikacijo med grofom in obiskovalci dvora ter skrbel za varovanje grofovih zasebnih prostorov in grofovo osebno varnost.37 Glede na stopnjo (magister) bi lahko bil vratarski mojster nadrejen vratarjem. Po pomembnosti ni mogel presegati dvornega mojstra ali kanclerja in je morda bil na ravni dvornega maršala.38 V podobnem casu je Jošt služboval še kot Hermanov izterjevalec kunovine oziroma marturine (exactor mardurinarum)39 v Slavoniji, ko je omenjeni grof opravljal funkcijo slavonskega bana.40 To, da je bil Jošt izterjeva­lec, nam pove nekaj malega o njegovi osebnosti, saj bi pricakovali, da je tovrstna služba zahtevala cloveka s trdnim znacajem. Herman sam je bil znan po tem, da je bremenil slavonsko prebivalstvo z davki, vse dokler se zaradi tega Slavonci niso pritožili njegovemu tastu kralju Sigismundu leta 1432.41 Najkasneje leta 1426 je Jošt nasledil svojega oceta na položaju štajerskega deželnega podmaršala, kar je ostal vse do leta 1453.42 Kot vidimo, mu v tem casu ni manjkalo zadolžitev. 33 CKSL, 1419 VI 18. 34 Kancler Hans Meusenreuter je službo na celjskem dvoru zacel kot Hermanov sekretar (kot tak je omenjen leta 1415) in postopoma napredoval do kanclerja, sodil pa je tudi med celjske svetovalce. Med letoma 1428 in 1432 se omenja tudi kot gradišcan Žovneka. Gl. Ban. , »Uprava grofov Celjskih«, str. 27, 30, 32, 43. 35 Gl. Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 27–28, 30, 32, 35, 43. 36 DL, 11621 (1424 VII 25). Gl. tudi Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 30. 37 Vec o tem Heinig, »Die Ther«, str. 360–361; Lackner, Hof und Herrschaft, str. 161–164. 38 Omenjeni uradi so podrobneje opisani v Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 27–30; Lackner, Hof und Herrschaft, str. 57–58, 82–83, 278–280. 39 Mardurina je bil davek, ki ga je slavonsko in hrvaško prebivalstvo placevalo enkrat na leto, sprva v obliki kunine kože, kasneje pa v denarnem znesku. 40 DL, 103504 (1425 XII 26). Herman je uradoval kot slavonski ban med letoma 1406 in 1408 ter 1423 in 1435. Gl. Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 51; Kosi, »Herman II. Celjski«. 41 Gl. Kosi, »Herman II. Celjski«. 42 ADG Regesten, 1426 XI 26 (zapis Marschall v regestu je napacen); CKSL, 1428 III 7; DL, 13652 (1441 XI 13); KLA, AUR, 1448 V 8; FK Deželni knez, fol. 97v. J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Afera Veronika Deseniška (1425–1426) Jobst v. Helfenberg: »Dein Schiksal ist entschieden! Noch eine Stunde hast du Bedenkzeit, in dieser Stunde wähle entweder mich – oder diesen Becher mit Gift!«43 Danes je Jošt poznan predvsem zaradi svoje stranske vloge v casu celjske družinske krize med letoma 1422 in 1426. Nepricakovana in nepojasnjena smrt celjske gro.ce Elizabete Frankopanske leta 1422 je vrgla senco suma na njenega moža grofa Friderika II. in poslabšala odnose med Celjskimi ter Frankopani. Razkritje zakonske zveze med Friderikom in Veroniko Deseniško44 leta 1425 in govorice, da je Friderik umoril Elizabeto zaradi Veronike, pa so sodu izbili dno. Celjska družinska sloga je bila naceta, družinski ugled ocrnjen.45 Grof Herman II. je bil v teh razmerah prisiljen ukrepati in se je odlocil sanirati zadeve s trdo roko. Svojemu sinu je pobral vsa gospostva in dvorno osebje ter ga kon.niral v stolp zgornjega celjskega gradu, Veroniko pa dal ujeti in privesti pred sodišce, ki ga je bil sklical v Celju.46 V casu sodnega procesa je bil Friderik že pod budnim ocesom Hermanovega cloveka. Zgornji celjski grad je takrat upravljal gradišcan Hans Mel-fried, ki pa v oceh Hermana ocitno ni bil pravi clovek za to, da bi pazil na njegovega sina.47 Bdenje nad Friderikom je bilo tako zaupano Joštu Helfenberškemu.48 Da je Jošt dobil to nalogo, lahko vzamemo za argument, da je užival grofovo zaupanje. Neželena snaha pa je bila tista, ki je »pokasirala« gnev svojega tasta. Porocne zveze, ki je bila sklenjena po vseh pravilih, ni bilo mogoce razveljaviti, zato je Herman skušal ugonobiti Veroniko z obtožbami, da je carovnica in mu je stregla po življenju. Mlado dekle je sodni proces uspešno prestalo in bilo odvedeno ter zaprto v grad Ojstrica pri Vranskem. A Herman z Veroniko še ni opravil. Ce bi razmerje med njo in njenim sinom ostalo zunajzakonsko, to ne bi motilo nikogar. Friderik je enkrat prej ali kasneje že imel razmerje s Siguno Ekenštajner (poroceno s celjskim vazalom Viljemom Višnjegorskim), s katero je spocel otroka,49 mnogo kasneje pa se je po besedah Eneja Silvija Piccolominija zunajzakonskim strastem predajal tudi njegov sin Ulrik II.50 Toda stanovsko neenakovredna (po Celjski kroniki je bila Veronika viteškega stanu)51 in temu neprimerna snaha je bila za Hermana vec, kot je bil pripravljen tolerirati. Vse dokler je bila živa, je za Hermana predstavljala 43 Kalchberg, Die Grafen von Cilli, str. 251. Prevod: Jošt Helfenberški: »Tvoja usoda je odlocena! Še eno uro casa za razmislek imaš in v tem casu izbiraj med mano ali to cašo s strupom!« 44 Podrobno o Veroniki v SBL IV, str. 412–413. Gl. tudi Kovacic, »Veronika Deseniška«, str. 9 sl. 45 Celjska kronika, str. 78. 46 Celjska kronika, str. 78–79. Problematiko sojenja Veroniki Deseniški sta osvetlila Štih, »Celjski grofje«, zlasti str. 227–228 in Kos, »Problem Hermanovega sodišca«, str. 5 sl. 47 CKSL, 1424 VI 1; CKSL, 1424 VI 6; CKSL, 1426 V 31; Ban., »Uprava grofov Celj­ skih«, str. 43. 48 Celjska kronika, str. 79. 49 CKSL, 1430 XI 30. 50 Piccolomini, Historia Australis, str. 495–497. 51 Celjska kronika, str. 78. sramoto njegovi družini in nevarnost njegovemu sinu. Na koncu se je izkazalo, da je grof od samega zacetka nameraval spraviti Veroniko s tega sveta, in ker mu to ni uspelo po sodni in legalni poti, se je zatekel k uporabi gole sile. Enkrat proti koncu leta 1425 ali v zacetku 1426 (datum Veronikine smrti ni poznan) je poslal dva svoja viteza na Ojstrico z nalogo, da Veroniko umorita. Krvnika sta mlado dekle utopila v cebru vode (utopitev je bila obicajna kazen za ženske, obsojene carovništva). Herman je vztrajal pri svojem do konca in jo odnesel brez težav.52 Celjska kronika, ki je glavni vir za ta dogodek, ne omenja imen krvnikov.53 Enako molcec je Enej Silvij Piccolomini.54 Da naj bi bil eden od njiju Jošt Helfen­berški, nisem zasledil v nobenem viru, sta ga pa za krvnika med prvimi oznacila dva starejša avstrijska zgodovinarja, Johann von Winklern in Andreas Gubo,55 ki svojih podatkov ocitno nista preverila oziroma je mlajši povzemal po starejšem. V nobenem primeru navedbi nista podprti z virom. Kako je lahko prišlo do te napake? Na tem mestu za nas postane znova aktualna Kalchbergova drama, ki smo jo izpostavili na zacetku. Drama, ki je bila popularna v casu, ko je Winklern izdal svoje delo, je morda nehote vplivala na zgodovinarjevo pero. Kalchberg si je privošcil umetniško svobodo in priredil podatke, ki jih je zelo ocitno dobil v Celjski kroniki. V drami je Veronika Joštu prepušcena na milost in nemilost, ta pa ima z mladim dekletom, v katero je usodno zaljubljen, svoje namene. Veroniki ponudi možnost, da postane njegova soproga in da skupaj pobegneta z Ojstrice ali pa jo umori.56 Veronika ponudbo zavrne, vendar po spletu okolišcin umre pod roko drugega.57 Obstaja tudi možnost, da sta Winklern in Gubo pisala pod vplivom ljudskega izrocila, ki pravi, da je Jošt bil eden od krvnikov. Kako nezanesljiva so lahko tovrstna izrocila, pa dobro vemo. Ne trdim, da Jošt ni bil eden od Veronikinih krvnikov, se pa na podlagi preostalih znanih podatkov o njem – ki jih bomo še osvetlili – nagibam k temu, da si je roke umazal nekdo drug. V casu Friderikove kon.nacije je Jošt ocitno brez težav opravljal druge za­dolžitev. Kot banovinski izterjevalec je uradoval 26. decembra 1425,58 kar pomeni, da ni bil ves cas v Celju. Verjetno niti ni bilo mišljeno, da bi ga osebno stražil pod stolpom, ampak skrbel za organizacijo in komunikacijo. Po besedah celjskega kronista je kon.nacija pustila posledice na Friderikovem zdravju.59 Užalošceni vdovec je bil izpušcen enkrat do avgusta 1426 in nato je poskrbel za dušni blagor in pokop svoje pokojne žene, kot se mu je zdelo primerno.60 Herman se ni zoper­ 52 Celjska kronika, str. 79–80. 53 Celjska kronika, str. 80. 54 Odlomek o umoru Veronike Deseniške iz Piccolominijeve De Europa je objavljen v Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 236. Gl. tudi Piccolomini, Historia Australis, str. 493–494. 55 Gl. Winklern, Chronologische Geschichte, str. 174; Gubo, Geschichte, str. 100; Gubo, Graf Friedrich, str. 12. 56 Kalchberg, Die Grafen von Cilli, str. 244–255. 57 Kalchberg, Die Grafen von Cilli, str. 265–266. 58 DL, 103504 (1425 XII 26). Herman je uradoval kot slavonski ban med letoma 1406 in 1408 ter 1423 in 1435. Gl. Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 51; Kosi, »Herman II. Celjski«. 59 Celjska kronika, str. 80–81. 60 CKSL, 1426 VIII 24. J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? stavljal. S Friderikovim izpustom je bil Jošt rešen svoje naloge in vse do zadnjih let njegovega življenja ga nisem zasledil v službi na celjskem dvoru, toda iz našega dogleda ne izgine. Potovanje v Španijo (1430) Kmalu po letu 1426 je zacel cedalje bolj stopati v ospredje mlajši pred­stavnik celjske družine, Friderikov sin Ulrik II. (ok. 1406–1456).61 Leta 1430 je štiriindvajsetleten odšel na viteško potovanje (rittersrays) v Španijo.62 Hermanovo pismo velikemu mojstru nemškega viteškega reda izdaja, da je racunal, da bo vnuk obiskal tudi Prusijo.63 Samo potovanje je bilo verjetno zamišljeno kot kombinacija obiskovanja dvorov, romanja, boja proti nevernikom, spoznavanja novega okolja in mreženja z evropsko plemiško elito. Domneva Ignacija Vojeta, da je bil glavni motiv potovanja religiozen in spokorniški (stari grof je poslal mladega vnuka na romanje, da se namesto njega spokori za umor Veronike), se mi ne zdi verjetna.64 Bližje mi je misel, da je bilo potovanje šola za mladega Ulrika. Kot pobudnik je nosil vse ali vsaj vecino stroškov in temu primerno je bil . nancno oskrbljen.65 Spremljalo ga je moštvo najmanj šestdesetih preverjenih plemicev,66 med njimi tudi Jošt Helfenberški in Oton iz Radmannsdorfa,67 oce (bodoce) soproge Joštovega sina. Ali je potovanje kakorkoli vplivalo na poroko njunih otrok, pa ne moremo vedeti.68 Tovrstno potovanje je bilo izkušnja za vse. Popotniki so imeli možnost spoznati novo okolje in ljudi ter si ustvariti širšo socialno mrežo. Povezave s tujino so bile za nekoga, ki je šele vstopal v visoko politiko, izredno pomembne. Samo potovanje, ki se je opravilo sede na konjskem hrbtu v suhem in mokrem, mrazu in vrocini, je bilo . zicno naporno in je zahtevalo dobro telesno pripravljenost. Jošta, ki je po naših izracunih takrat štel že vsaj štirideset let, moci niso zapustile. Glede na to, da se je Ulrik odpravil do Granade um Ritterschaft,69 bi popotniki lahko tam doživeli nekaj križarske akcije, saj je bila takrat še v rokah Mavrov. Križarski pohodi so takrat že imeli neko tradicijo v celjski hiši: leta 1377 so se Celjski odpravili nad pogane na obmocju Prusije,70 leta 1396 pa nad Osmane (Turke).71 Ulrik in moštvo 61 Podrobno o Ulriku Kosi, »Ulrik II. Celjski«. 62 Opredelitev potovanja je navedena v CKSL, 1429 XI 1. Podrobno o Ulrikovem potovanju Voje, »Romanje Ulrika II. Celjskega«. 63 Urkundenbuch 8, št. 208. Ali je Ulrik obiskal Prusijo, se ne ve. 64 Voje, »Romanje Ulrika II. Celjskega«, str. 227. 65 Oce mu je za potovanje posodil 32 tisoc goldinarjev. Gl. CKSL, 1429 XI 1. 66 Seznam trinajstih poimensko poznanih Ulrikovih spremljevalcev je objavljen v Häbler, Das Wallfahrtsbuch, str. 44. Gl. tudi Voje, »Romanje Ulrika II. Celjskega«, str. 227. 67 Gre za Radmannsdorf na današnjem avstrijskem Štajerskem in ne za Radovljico na Kranjskem. 68 Gl. rodovnik na koncu razprave. 69 Gl. Urkundenbuch 8, št. 208. 70 CKSL, 1377 V 1. Križarski pohod je ovekovecil herold Peter Suchenwirt v svoji pesmi. Odlomek, ki omenja celjske grofe, je objavljen v Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 202. 71 Gre seveda za znani križarski pohod, ki se je klavrno koncal pri Nikopolju, koder je Herman II. Celjski med umikom rešil življenje ogrskemu kralju Sigismundu, svojemu bodocemu zetu. sta bila toplo sprejeta tudi na dvoru aragonskega in kastiljskega kralja. Oba kralja sta Ulrika in nekaj njegovih vitezov sprejela v svoj viteški red. V aragonski red vrca je bilo sprejetih trinajst vitezov,72 med njimi tudi Jošt, v kastiljski red ribje luske pa na prošnjo Ulrika samo štirje vitezi njegove hiše (quatro Caballeros a su casa), vendar kastiljski kronist ni navedel, kdo.73 Da je trinajst Ulrikovih poimensko poznanih spremljevalcev sodilo med tesno celjsko klientelo, lahko sklepamo na podlagi tega, da je vecina izmed njih kasneje opravljala funkcije v celjski upravi.74 Celjsko-habsburška fajda (1437–1443) Jeseni 1435 je celjsko hišo prizadela smrt grofa Hermana II. Njegov odhod je povzrocil manjše strukturne spremembe v celjski upravi. Hermanov dvor je prenehal delovati, nekaj njegovega osebja je bilo premešcenega na dvor Friderika in Ulrika, spet drugi so ostali brez službe. Teritorialni uradniki (grajski glavarji, gradišcani, oskrbniki, zemljiški uradniki) so bili še najmanj prizadeti.75 Kancler Meusenreuter in dvorni mojster Lihtenberški sta še naprej ostala na svojih položajih. Kako je bilo z Joštom? Po Ulrikovem viteškem potovanju viri o njem postanejo skromnejši. Nimam podatkov, da bi v tem casu uradoval na celjskem dvoru ali gospostvih. Dejstvo pa je, da mu je Friderik kot novi glavar celjske hiše leta 1436 potrdil vse celjske fevde, med njimi gospostvo in grad Helfenberg.76 Ko je Herman ležal na smrtni postelji, je le docakal povišanje sebe in svoje družine v državne kneze. Cesarju Sigismundu se je ocitno mudilo izpolniti veliko željo umirajocega tasta, zato je bilo samo povišanje prenagljeno in ni imelo pravega ucinka ter je verjetno služilo le pomiritvi duše umirajocega grofa.77 Leto kasneje je sledilo drugo povišanje,78 ki pa je stopilo v veljavo in zapletlo v fajdo Celjske in štajerskega, kranjskega in koroškega vojvodo Friderika V. Habsburškega (kasnejši kralj Friderik IV. oziroma cesar Friderik III.), ki ni dal soglasja za pokneženje svojih vazalov in deželanov.79 Celjsko-habsburška fajda med letoma 1437 in 1443 je pretresla vzhodnoalpski prostor, predvsem Štajersko, Kranjsko in Koroško (kasneje poznano pod kolektiv­nim imenom Notranja Avstrija). Lokalno nižje plemstvo, ki je sodilo med vazale 72 Grof Franko Krbavski, Jurij Tanpeck, Janez Ungnad, Jurij Saurer, Warmund Sternberger, Jošt Helfenberški, Viljem von Stein, Janez Welsberger, Bernard Sachs, Optiz von Seydlitz, Jurij Kollnitzer, Janez Steiner in Oton von Radmannsdorf. Gl. Häbler, Das Wallfahrtsbuch, str. 44. 73 Häbler, Das Wallfahrtsbuch, str. 44. Odlomek iz kastiljske kronike je objavljen v Voje, »Romanje Ulrika II. Celjskega«, str. 225–226. 74 Grof Franko Krbavski je bil glavar Cakovca (1437), Jurij Kollnitzer glavar gro. je v Marki in Metliki (1444–1447), Viljem von Stein Ulrikov dvorni mojster (1433), Jurij Saurer glavar Cakovca (1440–1442) in dvorni mojster Ulrika (1443), Bernard Sachs gradišcan Vinice (1443) in Jošt He.enberški glavar Celja in dvorni mojster Friderika (1452–1454). Gl. Ban. , »Uprava grofov Celjskih«, str. 28, 35, 36, 42. 75 Gl. Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 35–46. 76 CFK I, fol. 85. 77 Listino je objavil Kadich, »Das Fstendiplom«, str. 280–282. 78 CKSL, 1436 XI 30. 79 Celjska kronika, str. 81–92. J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Celjskih in vojvode Friderika V., se je bilo prisiljeno odlociti med prvimi in drugim. Koliko je bil pri tem še živ spomin na grofe Schaunberške, ki so se, podobno kot Celjski, v prejšnjem stoletju skušali iztrgati nadoblasti avstrijskih vojvod in iz svoje gro.je ustvariti samostojno kneževino ter pri tem doživeli poraz, ne moremo vedeti.80 V Joštovem primeru sta se sprla njegov fevdni in deželni gospod: celjski grofje in štajerski vojvoda, ki pa je užival tudi podporo krškega škofa Janeza V. Schallermanna (1433–1453). Jošt je ocitno menil, da Celjski dolgorocno nimajo možnosti uveljaviti se v primerjavi z deželnim knezom, kar se je na koncu izka­zalo za pravilno. Dokazov, da se je Jošt postavil na stran vojvode Friderika V., ne manjka. Tako je na primer bilo leta 1440, ko je krški škof pokril škodo svojemu pilštanjskemu oskrbniku Andreju Gallu, katero je ta utrpel v vojni proti Celjskim.81 Posledice fajde pa je Jošt obcutil tudi sam. Enkrat do leta 1441 so Celjski porušili grad Helfenberg, saj naj bi bil po besedah celjskega kronista preblizu Celja in je predstavljal nevarnost kopicenja sovražne vojske v bližini glavne rezidence grofov.82 Rušenje Helfenberga se je verjetno zgodilo enkrat pred koncem leta 1441. Po njem naj bi postojnska posad­ka, ki je podpirala vojvodo Friderika V., krenila nad trideset kilometrov oddaljen trg Lož, ki je pripadal Celjskim in ga v drugem poskusu tudi zavzela.83 V Ložu je padel Krištof Fladnitzer, nekdanji glavar Soprona, in celjski vazal, ki je bil še 4. marca 1441 živ.84 Glede na to, da je Jošt v listini iz 11. novembra 1441 omenjen kot oskrbnik Postojne,85 ni nemogoce, da je bil soudeležen pri napadu na Lož. Morda je Postojna postala njegovo alternativno bivališce po (zacasni) izgubi Helfenberga. Poleg izgube družinskega gradu je Jošta prizadelo razbojništvo, saj se je razširilo med delom plemstva, ki je izkoristilo fajdo za svojo korist. Na seznamu tako imenovanih deželnih sovražnikov, to je tistih, ki so delovali proti deželnemu pravu in med katerimi je bilo veliko celjskih pristašev, je navedeno, da je bil Jošt oropan – kje, kdaj in kaj mu je bilo odvzeto, ni podano.86 Spet drugikrat je Klain-her – morda kranjski vitez Wernher Kleinherr87 – ugrabil njegovega župana in ga izsiljeval na Forhteneku.88 Naj še omenimo, da fajda med letoma 1438 in 1439 ni mogla imeti velikih razsežnosti, saj se je Ulrik II. Celjski takrat zadrževal na dvoru ceškega in ogr­skega kralja Albrehta II. Habsburškega v Vroclavu v Šleziji. Kastiljski popotnik Pero Tafur (1410–1484), ki se je v tem casu mudil na istem dvoru, poroca, da je tam videl nemalo plemicev, ki so nosili ogrlico viteškega reda ribje luske.89 Kdo 80 Gl. Hageneder, »Die Grafschaft Schaunberg«, zlasti str. 238 sl. 81 ADG Regesten, 1440 XII 9. 82 Celjska kronika, str. 85–86. 83 Celjska kronika, str. 86–87. 84 DF, 202714 (1441 III 4); Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 41. 85 DL, 13652 (1441 XI 13). 86 CKSL, 1440–1441; Otorepec, »Seznam«, str. 339. 87 Gl. Nared, Dežela, str. 319. Predvidevam, da gre za Wernhera Kleinherra, ki je naveden na seznamu kranjskega plemstva iz leta 1446. 88 CKSL, 1440–1441; Otorepec, »Seznam«, str. 335. 89 Tafur, Travels, str. 215. so ti plemici, ne vemo, ni pa nemogoce, da so med njimi Ulrik in kateri od njego­vih štirih vitezov, ki so bili sprejeti v red. Jošta, glede na to, kar vemo o njem, ne pricakujemo med njimi. Stara leta in smrt Celjsko-habsburška fajda se je polegla leta 1443. Celjski so umaknili svoje zahteve po lastni kneževini, v zameno pa je bil zgolj njihovim osebam priznan knežji položaj, kot odškodnino za odpoved kneževini pa so v fevd dobili gro. jo v Marki in Metliki, koder so dejansko nastopali kot deželni knezi.90 Plemstvo se je pomirilo, dobršen del plemstva pa je našel ali si povrnil službo pri gospodu, proti kateremu se je v casu fajde boril. Jurij Ap. trer, ki je leta 1442 obranil Ljubljano pred Ulrikovimi cetami,91 je med letoma 1446 in 1450 uradoval kot celjski dvorni mojster.92 Andrej Gall, ki smo ga že omenili, pa je najkasneje leta 1449 postal gradišcan zgornjega celjskega gradu.93 Tudi Jošt se je vrnil na celjski dvor, ceprav ocitno nekoliko kasneje. Kakšna je bila usoda gradu Helfenberg v tem casu, mi ni poznano. Ob koncu fajde je grad morali biti na ravni gradišca (grajskih ruševin). Kdaj je bil obnovljen, mi ni poznano. Dušan Kos navaja, da naj bi obnova stekla šele po letu 1456.94 V fevdni knjigi Ulrika II. Celjskega, ki navaja podelitve fev­dov med letoma 1454 in 1456, se ne omenja podelitev Helfenberga – ne kot gradu oziroma utrdbe95 ne kot gradišca – ali sploh kakršnihkoli fevdov Joštu, cesar si ne znam razlagi, saj Jošt ni imel v fevdu od Celjskih samo Helfenberga, pa tudi sicer je lahko bilo gradišce še vedno uporabno za bivanje. Med letoma 1452 in 1454 je Jošt uradoval na celjskem dvoru kot prvi poznani glavar celjske gro.je in zadnji poznani dvorni mojster. Domnevam, da je bil dejaven na dvoru grofa Friderika, ki se je na stara leta ustalil na Žovneku96 (Jošt je omenjen kot dvorni mojster v listini, izstavljeni 17. marca 1454, torej ko je bil Friderik še živ; že to, da je bil glavar, je pomenilo, da je moral biti prisoten v gro.ji, kar bi bilo ob mobilnem Ulriku nemogoce).97 Ostarelemu Joštu je verjetno ustrezalo, da je v poznih letih ostajal v domacem okolju in se ni dosti sukal okoli. Morda mu je namesto Helfenberga bilo dodeljeno bivališce kje v Celju (na zgornjem celjskem gradu je bil gradišcan Tomaž Pfaffoitscher).98 Ce je naša predpostavka pravilna in je Jošt v zadnjih letih svojega življenja uradoval na Friderikovem dvoru, lahko 90 CKSL, 1443 III 16; CKSL, 1443 VIII 25. 91 Celjska kronika, str. 89; Kotar, »Apfaltrerji«, str. 199. 92 CKSL, 1446 IV 20; CKSL, 1449 XII 1; CKSL, 1450 II 13; Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 28. 93 CKSL, 1449 XII 1; Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 43. 94 Gl. Kos, Vitez in grad, str. 289. 95 Tako kot v CFK I, fol. 85. 96 Celjska kronika, str. 115. 97 ADG Regesten, 1452 VIII 10; CKSL, 1454 III 17; CKSL, 1454 IV 4; CKSL, 1454 VIII 28; Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 28, 35. 98 Celjska kronika, str. 132; Kosi, Grajska politika, str. 486; Ban., »Uprava grofov Celj­skih«, str. 43. J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? podpremo argument, da z Veronikinim umorom ni imel opraviti nicesar. Da bi Friderik trpel krvnika svoje žene, na katero je bil zelo navezan, v svoji bližini, se mi zdi malo verjetno. To je seveda samo predpostavka. Po smrti grofa Friderika enkrat junija 1454 Jošta vec nisem zasledil kot dvornega mojstra, je pa bil še 28. avgusta 1454 celjski glavar.99 Ali se je po Friderikovi smrti pocasi umaknil z dvora ali je bil umaknjen, mi ni poznano, vsekakor pa je bil takrat že v visokih letih. Z umorom grofa Ulrika II. v Beogradu 9. novembra 1456 so Celjski izumrli v moški liniji. Smrt zadnjega grofa je povzrocila spopad med pretendenti za bogato celjsko dedišcino.100 Cesar Friderik III., ki je zahteval vse zase, je do leta 1460 uredil odnose s preostalimi pretendenti in nekdanjimi celjskimi vazali.101 Z mirom v Požarnici 25. januarja 1460102 se je uveljavil napram vsem pretendentom in pridobil tako rekoc celoten celjski dominij, tudi gospostvo Helfenberg. Ne kaže, da bi z izumrtjem Celjskih Jošt pridobil ali izgubil karkoli, ce odštejemo možnost, da je uradoval na Ulrikovem dvoru. Poleg tega pa so mu bili dnevi že šteti. Zadnja poznana epizoda iz Joštovega življenja sodi v cas pred letom 1457. Takrat se je med njim in Hansom iz Kozjega (Drachenberg) na eni ter Apfaltrerji na drugi strani vnel spor, ki do sedaj še ni bil pojasnjen. Jošt je iz neznanega vzroka ujel in zaprl v jeco – neznano kje in za koliko casa – štiri Apfaltrerje, med njimi nekdanjega celjskega dvornega mojstra Jurija, ki je v jeci umrl, vendar ne kaže, da je bila njegova smrt nasilna.103 Vse skupaj je v zacetku leta 1457 prišlo pred cesarja Friderika III., ki je pomiril sprti strani in razsodil, da mora Jošt poskrbeti za blagor Jurijeve duše.104 Cesarjevega ukaza Jošt ni nikoli izpolnil. Star okoli sedemdeset let je enkrat med letoma 1458 in 1460 našel svoj zadnji pocitek v družinski grobnici pri minoritih v Celju.105 Še pred smrtjo je poiskal svojega naslednika na funkciji štajerskega deželnega podmaršala. Leta 1453 je funkcijo prostovoljno odložil in cesarja zaprosil, da jo podeli njegovemu zetu Juriju Saurerju, kar je cesar tudi storil.106 Zakaj je pri tem zaobšel svoja sinova Jošta ml. in Henrika, mi ni poznano. Šele leta 1466 je Jošt ml. izpolnil cesarjev ukaz in na lastne stroške ustanovil vecno mašo ter kaplanijo v Pilštanju in jo podaril krški ško. ji.107 Spor med Joštom in Jurijem pa ni prerasel v družinsko zamero in dve generaciji kasneje so se Helfenberški že ženili z Apfaltrerji.108 S smrtjo Jošta rodbina Helfenberških ni izumrla, ampak, kolikor mi je znano, se je v moški liniji nadaljevala še pozno v 16. stoletje.109 99 CKSL, 1454 VIII 28. 100 Gl. Celjska kronika, str. 129–133, 136–143 101 Gl. Birk, »Urkunden«, str. 141–149. 102 Gl. Štih, Celjski grofje, str. 34. 103 Birk, »Urkunden«, str. 142. Gl. tudi Kotar, »Apfaltrerji«, str. 199. 104 Birk, »Urkunden«, str. 142. 105 CKSL, 1428 III 7; Starzer, Die landesfstlichen Lehen, št. 140. Družinsko grobnico je ustanovil že Joštov stari oce Štefan. Domnevam, da je bil tudi Jošt v njej pokopan. 106 FK Deželni knez, fol. 97v. 107 CKSL, 1466 III 12; CKSL, 1466 X 15. 108 Zahn, »Das Familienbuch«, str. 410–412. 109 Gl. rodovnik na koncu razprave. Zakljucek V povedanem smo prikazali življenje Jošta Helfenberškega, kolikor so nam dopušcali viri. Sedaj je cas, da odgovorimo na vprašanje, ki smo si ga zastavili na zacetku vprašanje: kdo je bil in kako je živel Jošt Helfenberški? Pred nami se odstira podoba cilega in sposobnega viteza, ki ni mogel biti mehkega znacaja, ce ga sodimo po nekaterih zadolžitvah, ki jih je opravljal. Njegovo življenjsko pot bi lahko oznacili za obicajno pot nižjega plemica njegovega casa in okolja. Namesto da bi sledil svojima dvema stricema med duhovnike, je šel po stopinjah oceta in se odlocil za služenje dvoru, tako kot mnogi njegovi stanovski kolegi. Služenje dvoru na pravem položaju je bilo donosno in je povecalo ugled in politicno moc posameznika, zato si lahko predstavljamo, da je bilo v interesu vsakega plemica, ki je stremel k izboljšanju svojega družbeno-ekonomskega položaja. Lahko recemo, da je Jošt svoje poklicno življenje posvetil predvsem služenju štajerskim vojvodam in celjskim grofom. Na dvoru slednjih se mu je uspelo prebiti v sam uradniški vrh, ceprav v poznih letih, ko si ni mogel kaj dosti obetati od položaja. Da je uradoval pod tremi gro., je zgovoren dokaz, da se je znal približati vsem in uspešno prestati kadrovsko menjavo v upravi, ki je sledila po smrti Hermana II. in Friderika II. Po ocetu je podedoval štajerski deželni podmaršalat, pot na celjskem dvoru pa si je ocitno tlakoval sam. Svetovalec grofov – položaj, ki je bil pridržan samo najbolj tesnim zaupnikom – Jošt uradno ni bil oziroma nimam podatkov, da bi bil, a to samo po sebi še ne zmanjšuje njegovega položaja na dvoru (tudi dolgoletni dvorni mojster Erazem Lihtenberški se ne omenja kot svetovalec).110 Glede na to, da mu je bilo poverjeno straženje Friderika II. v casu njegove kon.nacije, si lahko mislimo, da je užival zaupanje in naklonjenost Hermana II. Da se je spomin na Jošta ohranil vse do danes v zavesti ljudi, pa gre zasluga celjskemu kronistu, ki je ovekovecil usodo Friderika II. Celjskega in Veronike Deseniške. Ceprav se Jošta še vedno drži oznaka Veronikinega krvnika, pa mu umora ni mogoce dokazati. 110 Gl. Ban., »Uprava grofov Celjskih«, str. 27. J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Družinsko drevo Helfenberških Prvih sedem generacij Henrik I. (1251–1269) 8 Vilburga Freudenberška 1256 Henrik II. (1275–†1334) 8 Evfemija (†1347) Bertold Henrik III. Aloh I. (1323) (1290–†1326) (1309–1340) Hajnclin Adelajda Evfemija Štefan I. (†1330) (1341) 8 (1363–1392) 8 Friderik Hollenecker 8 Ringel iz Kozjega Klara iz Greifenfelsa (1382) Aloh II. Štefan II. Ulrik Hans I. (1388–†1420) (1397–†1434) (1400–1415) (1392–1411) 8 Elizabeta n. Ana I. Diemuta Jošt I. (1401–1404) (1405–1415) (*1388–†1458) 88 Viljem IV. Gallenberški Nepoznana soproga (1417) Katarina Henrik IV. Jošt II. (1453) (1458–1484) (1458–1484) 88 8 Jurij Saurau Magdalena Rajhenburška Marija Radmannsdorfer Sedma, osma, deveta, deseta in enajsta generacija Rozina Saloma Margareta Jurij Andrej Friderik Jošt III. Hans II. 8 88 88 Hans III. Pranker 1.Vandula Kainach Barbara Sitzendorfer Magdalena Leisser Amalija Apfaltrer Oton iz Paina 2. Regina Ana Katarina Evfemija Ana Margareta Amalija Hans III. Franc I. 888 88 Hans Višnjegorski Hans Trauner Sigmund Regal 1. Katarina Alapin Felicija Totenbach Barbara Mordachs 2. Franc II. Katarina Ana Hans IV. (1581–1588) 8 Judita Judenberška Franc III. Just Friderik 8 (†1583) Altenhaus n. Henrik IV. (1458–1484) 8 Magdalena Rajhenburška J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Viri in literatura Neobjavljeni viri ADG Regesten – Regesti arhiva ško.je Krka (tipkopis). Arhiv ško.je Krka, Celovec. CFK I – Fevdna knjiga grofov Celjskih za gro.ji Ortenburg in Celje 1436–1447. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana. AS 1073, Zbirka rokopisov, I-57r. CKSL – Centralna kartoteka srednjeveških listin. Ur. Božo Otorepec (tipkopis). Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana. FK Deželni knez – Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469. Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj. Hs. W 274. FK Krka – Fevdna knjiga ško.je Krka 1403–1468. Kärtner Landesarchiv, Celovec. KLA 118-A-2/8. a) Dostopno na portalu Hungaricana:111 DF – Magyar nemzeti levéltár (Madžarski državni arhiv), Budimpešta. Diplomatikai fényképgyuj­temény (listinska fototeka). DL – Magyar nemzeti levéltár (Madžarski državni arhiv), Budimpešta. Diplomatikai levéltár (listinski arhiv). b) Dostopno na portalu Monasterium:112 KLA – Kärtner Landesarchiv, Celovec. AUR – Allgemeine Urkundenreihe. Objavljeni viri Birk, Ernst. »Urkunden-Ausze zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452–1467 aus bisher unbenzen Quellen.« Archiv f Kunde Österreichischer Geschichtsquellen, XI, 1853, str. 139–176. Bizjak, Matjaž. »Gallenberški listinski arhiv in rodbinska genealogija.« Zgodovinski casopis 65, 2011, št. 3-4, str. 248–291. Celjska kronika – Die Cillier Chronik. Text mit kritischer Einleitung und historischen Erläute­rungen. Franz Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Graz: Verlag Leuschner & Lubensky, 1883. Chmel, Josef. Materialien zur Österreichischen Geschichte: aus Archiven und Bibliotheken. Bd. 1/2. Erster Nachdruck. Graz: Akademische Druck- u. Verlaganstalt, 1971. Ehingen, Reisen – Ehingen, Jg von. Des schwabischen Ritters Georg von Ehingen Reisen nach der Ritterschaft. Hg. Franz Pfeiffer. Stuttgart: Litterarische Verlag, 1842. MDC IV/1 – Monumenta historica ducatus Carinthiae (Die Kärntner Geschichtsquellen), 4. Band, 1202–1269, 1. Teil, 1202–1262. Hg. August von Jaksch. Klagenfurt: Fred v. Kle­inmayr, 1906. MDC IV/2 – Monumenta historica ducatus Carinthiae (Die Kärntner Geschichtsquellen), 4. Band, 1202–1269, 2. Teil, 1263–1269. Hg. August von Jaksch. Klagenfurt: Fred v. Kle­inmayr, 1906. Mlinaric, Jože (ur.). Zbirka listin 1246–1856. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 1987 (Pokra­jinski arhiv Maribor, Viri 3). 111 https://archives.hungaricana.hu/en/charters/ 112 http://monasterium.net:8181/mom/home Piccolomini, Eneas Silvius. Historia Australis. Hg. Martin Wagendorfer. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 2009 (Monumenta Germaniae Historica, Scriptores rerum Germanicarum. Nova series, 24). Riechental, Chronik – Chronik des Konstanzer Konzils 1414–1418 von Ulrich Richental. Hg. Thomas Martin Buck. Konstanzer Geschichts- und Rechtsquellen, Bd. XLI. Ost. lder: Jan Thorbecke Verlag, 2014. Starzer, Albert (Hg.). Die landesfstlichen Lehen in Steiermark von 1421–1546. Verfentlic­hungen der Historischen Landes-Commission f Steiermark, 17. Graz: Selbstverlag des Historischen Landes-Commission, 1902. Tafur, Pero. Travels and Adventures 1435–1439. Trans. and ed. by Malcolm Letts. London: Broadway House, Carter Lane, 1926 (The Broadway Travellers). TKL I – Turjaška knjiga listin. I. zv., 1218–1400. Ur. Miha Preinfalk in Matjaž Bizjak. Thesaurus memoriae. Fontes 3. Ljubljana: Založba ZRC, 2008. Urkundenbuch 8 – Liv-, Est- und Curländisches Urkundenbuch, Bd. 8. Hg. Hermann Hildebrand. Riga; Moskau: Verlag von J. Deubner, 1884. Vischer, Georg Matthäus. Topographia Ducatus Stiriae. Spremna beseda in redakcija: Ivan Stopar. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971. Weiss, Norbert. Das Städtwesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter: Quellen. (Pri­loga k Weiss, Norbert. Das Städtwesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter vergleichende von Quellen zur Rechts-, Wirtschaft-, und Sozialgeschichte. Forschungen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steiermark. XLVI. Bd. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskommission f Steiermark, 2002). Zahn, Joseph, »Das Familienbuch Sigmunds von Herberstein.« Archiv f terreichische Ge-schichte, 39. Wien, 1868, str. 293–415. Literatura »Veronika Deseniška«: https://sl.wikipedia.org/wiki/Veronika_Deseni%C5%A1ka (dostop: 15. maj 2022). Ban., Jaka. »Uprava grofov Celjskih (1341–1456).« Kronika 70, 2022, št. 1, str. 21–58. Bker, Johann Reinhard. Ritter Jobst von Helfenberg: Hochwarter aus Gurk. Metnitz, Kärnten, 1879. Caesar, Julius Aquilin. Annales ducatus Styriae. Tomus II. Graecii: typis haeredum Widman­stadii, 1773. Gubo, Andreas. »Der Cillier Erbstreit«. Xenia Austriaca. Festschrift der terreichischen Mittelschulen zur 42. Versammlung deutscher Philologen und Schulmänner in Wien. III. Abtheilung. Moderne Philologie. Wien: Carl Gerold‘s Sohn, 1893, str. 55–98. Gubo, Andreas. »Graf Friedrich II. von Cilli«. Program des K. K. Staats-Gymnasiums in Cilli 1887/8. Hg. Peter Koncnik. Cilli: Johann Rakusch, 1888, str. 4–21. Gubo, Andreas. Geschichte der Stadt Cilli. Graz: Verlag von Ulrich Mosers Buchhandlung (J. Meyerhoff), k. u. k. Hofbuchhändler, 1909. Häbler, Konrad. Das Wallfahrtsbuch des Hermannus Kunig von Vach und die Pilgerreisen der Deutschen nach Santiago de Compostela. Strassburg: J. H. Ed. Heitz (Heitz & Mdel), 1899. Hagender, Otto. »Die Grafschaft Schaunberg. Beiträge zur Geschichte eines Territorium im späten Mittelalter.« Mitteilungen des Oberterreichischen Landesrchivs, 5. Bd. Graz--Kn: Hermann Blaus Nachf., 1957. Hartman, Bruno. Celjski grofje v slovenski dramatiki. Ljubljana: Slovenska matica, 1977 (Raz­prave in eseji 21). Hechberger, Werner. Adel, Ministerialität und Rittertum im Mittelalter. Mchen: Oldenbourg, 2010 (Enzyklopädie deutscher Geschichte; Bd. 72). J. BANFI: Jošt Helfenberški (Soteški) (ok. 1388–1458): krvnik Veronike Deseniške? Heinig, Paul Joachim. »Die Ther und Herolde Kaiser Friedrichs III. Studien zum Personal der deutschen Herrscher im 15. Jahrhundert.« Kaiser Friedrich III. (1440–1493) in seiner Zeit. Studien anläßlich des 500. Todestages am 19. August 1493/1993 (ur. Paul Joachim Heinig). Kn, Weimar, Wien: Blau, 1993. Kadich, Heinrich von. »Das Fstendiplom der Grafen von Cilli«. Monatsblatt der Kais. K. Heraldischen Gesellschaft »Adler«. Nr. 116, II. Bd., Nr. 56, Wien, August 1860. Kalchberg, Johann von. Die Grafen von Cilli: eine Begebenheit der Vorzeit. Cilli: F. J. Jenko; Graz: Leopold Simmon, 1792. Klaic, Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. Krone. Celje: Prese, 1991. Kos, Dušan. »Problem Hermanovega sodišca«. Zgodovina za vse, XVI, 2009, 2, str. 5–14. Kos, Dušan. Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do zacetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kosi, Miha. »Celjski«: https://www.slovenska-biogra.ja.si/rodbina/sbi1023780/ (dostop: 15. maj 2022) Kosi, Miha. »Dežela, ki je ni bilo. Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja.« Studia Historica Slovenica, let. 8, 2008, št. 2–3, str. 527–564. Kosi, Miha. »Herman II. Celjski (okoli 1361–1435)«: https://www.slovenska-biogra. ja.si/oseba/ sbi1023720/ (dostop: 15. maj 2022) Kosi, Miha. »Ulrik II. Celjski (okoli 1406–1456)«: https://www.slovenska-biogra. ja.si/oseba/ sbi1023730/ (dostop: 15. maj 2022) Kotar, Jernej. »Apfaltrerji na Gamberku«. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 197–212. Kovacic, Mojca. »Veronika Deseniška – nesrecne ljubezni in prepovedane poroke v srednjem veku.« Historicni seminar 6. Ur. Katarina Keber in Katarina Šter. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, str. 9–40. Krones, Franz. Landesfst, Behden und Stände des Herzogthums Steier 1283–1411. Graz: Styria, 1906. Mlinar, Janez. Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005 (Historia: znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 11). Nared, Andrej. Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU; Arhiv Republike Slovenije, 2009 (Thesaurus memoriae. Dissertationes 7). Otorepec, Božo. »Seznam deželnih sovražnikov na Kranjskem in Štajerskem iz okoli 1440. Iz borb med Celjskimi gro. in Habsburžani v letih 1436–1443.« Grafenauerjev zbornik. Ur. Vincenc Rajšp. Ljubljana: ZRC SAZU, 1996, str. 331–342. Paravicini, Werner. Die ritterlich-h.sche Kultur des Mittelalters. Mchen: Oldenbourg, 2011 (Enzyklopädie deutscher Geschichte; Bd. 32). Pirchegger, Hans. Landesfst und Adel in Steiermark während des Mittelalters, 3. Teil. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskommission, 1958. Ravnikar, Tone. »Prehod gradu in gospošcine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov.« Studia Historica Slovenica. Casopis za humanisticne in družboslovne študije, 1, 2001, št. 2, str. 327–344. SBL IV – Slovenski biografski leksikon. Cetrta knjiga. Ur. Alfonz Gspan in drugi. Ljubljana, 1980–1981. Schubert, Ernst. Fstliche Herrschaft und Territorium im späten Mittelalter. Mchen: Oldenbourg, 1996 (Enzyklopädie deutscher Geschichte; Bd. 35). Štih, Peter. »Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske.« Grafe­nauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana: ZRC SAZU, 1996. Štih, Peter. Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994 (Razprave Filozofske fakultete). Winklern, Johann Baptist von. Chronologische Geschichte des Herzogthums Steiermark. Graz: Franz Ferstl, 1820. SUMMARY Jobst of Helfenberg (c. 1388–1458): Veronika of Desenice’s executioner? Jaka Ban. Jobst of Helfenberg was a member of the Helfenbergs, a lower nobility family (knights) from Lower Styria. The family can be traced back to 1251 with its .rst prominent member, Henry. Helfenberg Castle, after which the family was named, was owned by the Roman Catholic Diocese of Gurk, therefore, it is conceivable that the Helfenberg family were originally ministeriales of the Bishops of Gurk. The Helfenberg nobility lived in the Savinja region that was gradually incorporated into Styria after 1311. Consequently, that also brought about the integration of the Helfenbergs into the Styrian nobility. In 1340, they became liege subjects of the Lords of Sanneck (subsequent Counts of Celje). Jobst was the son of the Styrian Untermarschall, Hans of Helfenberg, and was born around 1388. He dedicated his adult life to the service to the Styrian dukes and the Counts of Celje. He was the . rst known member of the Helfenberg family to hold of. ce with the Counts of Celje. He was a master of the doorkeepers, Hofmeister, captain of Celje County and tax collector in Slavonia, while also holding of.ce of the Styrian Untermarschall between 1426 and 1453. He was also a jailer of Frederick II, the Count of Celje, while the latter was imprisoned at Celje Upper Castle in 1426. In 1430, he accompanied the young Count of Celje, Ulrich II, on his jo­urney to Spain. During the Celje-Habsburg War (1437–1443), he sided with Duke Frederick V of Styria, who later became king and emperor Frederick IV/III, however, he reconciled with the Counts of Celje after the feud and found his way back to their court. He died around 1458 and is believed to be buried in the family crypt at the Celje Minorite Monastery. Popular tradition holds that he was Veronika of Desenice’s executioner, however, that could not (yet) be proven. Aleksander Panjek Crna leta in rdece številke Ivana Cerneta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: o dolžniško-upniških razmerjih na podeželju Panjek, Aleksander, dr., red. prof., Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Oddelek za zgodovino, SI-6000 Koper, Titov trg 5, aleksander.panjek@fhs.upr.si, https:// orcid.org/0000-0001-8633-9010 Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), št. 1–2, str. 60-87, cit. 38 1.01 izvirni znanstveni clanek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Crna leta in rdece številke Ivana Cerneta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: o dolžniško-upniških razmerjih na podeželju Prispevek nudi vpogled v naravo in mehanizme upniško dolžniških razmerij na slovenskem podeželju na primeru župana v Tomaju, pri cemer se opira na zapise nepremicninskih tran­sakcij med kmeti v glavarstvu Devin na Krasu v 18. stoletju. Izkaže se, da je bilo kmecko zadolževanje prisotno že pred 19. stoletjem, da so na podeželju delovali posojilodajalci razlicnih družbenih slojev, da so se kmetje posluževali uradnih postopkov, da je zadolževanje lahko izhajalo iz podjetnosti ter da velike dote in neposreceni podvigi niso nujno zamajali premoženja velikega kmeta, kakršni so tedaj bili kraški župani. Kljucne besede: kmecki dolgovi, kmecke dote, kmecka podjetnost, Kras. Panjek, Aleksander, PhD., Full Prof., De-partement of History, Faculty of Humanities, University of Primorska, SI-6000 Koper, Titov trg 5, aleksander.panjek@fhs.upr.si Historical Review, Ljubljana, Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), No. 1–2, pp. 60-87, 38 notes Language: Sn. (En., Sn., En.) The black years and red numbers of Ivan Cerne, mayor of Tomaj in the middle of the eighteenth century: rural debt and credit relations The paper provides an insight into the nature and mechanisms of credit-debt relationships in the Slovenian countryside, basing on the case of the mayor in Tomaj and relying on records of real estate transactions between peasants in the Devin manor (Karst) in the eighteenth century. It reveals that peasant resorted to debt before the nineteenth century, that lenders from diffe­rent social classes operated in the countryside, that peasants used of.cial credit procedures, that borrowing could originate from economic agency, and that large dowries and ill-fated ventures did not necessarily sway the property of a large peasant, such as the mayors in the Karst at that time. Key words: peasant debts, peasant dowries, peasant economic agency, Karst Uvod Ali je zemljiški trg med kmeti obstajal in kako je deloval, sta pomembna po­kazatelja v zgodovini podeželja.1 Obstoj zemljiškega trga izkazuje pravico kmetov do bolj ali manj prostega razpolaganja s kmetijami in zemljišci, kar je relevantno za razumevanje samih temeljev kmecke družbe tako s socialnega kot ekonomskega vidika. Njegovo delovanje pa nakazuje na možnosti gospodarske rasti, ker zemlji­ški trg omogoca dinamicno prilagajanje ekonomskim razmeram in s tem vecjo ali manjšo zmožnost kmetov, da se aktivno odzivajo na tržne priložnosti s kupovanjem ali prodajo takih ali drugacnih vrst zemljišc.2 Poleg tega je pomemben vidik trga kmetijskih zemljišc njegova povezanost s kreditnimi razmerji, saj je bila zemlja za kmeta pomembna osnova za pridobivanje posojil in je obenem predstavljala priložnost . nancnega poslovanja urbanih in podeželskih podjetnežev. O tem obstaja dolga tradicija zgodovinske literature na primer v sosednjem severnoitalijanskem prostoru za zgodnji novi vek.3 Namen kmeckih posojil ni bil le premagovanje zaca­snih preživetvenih stisk, temvec tudi pridobivanje . nancnih sredstev za udejanjanje podjetniških pobud v neagrarnih dejavnostih, kot nazorno izkazujeta bližnja Karnija in Beneška Slovenija.4 Kreditno poslovanje na podeželju in kmecko zadolževanje sta bila že v zgodnjem novem veku razširjena ne le v neposredni zahodni sosešcini. To je bil širši evropski fenomen, ki je predmet številnih raziskav in tudi sintez. Laurence Fontaine na primer razkriva ekonomsko kompleksnost pojava, njegovo vpetost v socialne in kulturne dejavnike in »kmecko logiko dolgov«.5 Že klasicna in obenem najtemeljitejša obravnava te teme pri nas so »Kmecki dolgovi na Slovenskem« Žarka Lazarevica, ki obravnava obdobje od druge polovice 19. stoletja dalje.6 Uveljavljena interpretacija v našem zgodovinopisju osrednji mejnik v zgodovini kmeckega zadolževanja prepoznava v zemljiški odvezi sredi 19. stoletja ter v njenih gospodarskih in socialnih posledicah. K temu naj bi bi-stveno pripomoglo »prodiranje kapitalisticnih odnosov« in »uvedba denarnega 1 Prispevek je nastal na podlagi raziskav, .nanciranih iz projekta ARRS J6-3143 »Sloven-ska zgodovina v malem: kontinuitete in spremembe v vaški skupnosti v dolgorocni perspektivi (Tomaj, 16.–20. stoletje)«. 2 Béaur in Chevet, Institutional changes, str. 19–23. 3 Corazzol, Fitti e livelli. 4 Fornasin, Ambulanti, artigiani e mercanti; Beguš, Ekonomija in avtonomija, str. 153–157. 5 Fontaine, The moral economy, str. 41–69. 6 Lazarevic, Kmecki dolgovi. poslovanja« na vasi, tako da se o tem casu piše kot o »prvem obdobju zadolževanja kmetov«.7 Ferdo Gestrin v svojem tridelnem pregledu gospodarskega razvoja in gibanj na Slovenskem med 16. in 19. stoletjem sicer omenja kmetije, ki so se za casa Ilirskih provinc »smele zadolževati«. Obenem pa o prvih dveh desetletjih po zemljiški odvezi piše, da se je »že tedaj zacelo zadolževanje podeželja«, medtem ko za obdobje do vkljucno 18. stoletja kmeckih dolgov sploh ne omenja.8 To še ne pomeni, da je zavedanje o obstoju dolgov med kmeti tudi v zgodnejših obdobjih povsem odsotno. O tem nam prica Bogo Grafenauer v svojem najbolj problemsko naravnanem prispevku k preucevanju kmecke ekonomije, v katerem se osredotoca tudi na metodološke izzive in problematicnost virov za rekonstrukcijo gospodarskih racunov posameznih kmetij za obdobje pred 19. stoletjem. V svojem »Gospodarskem obratu kmetije« je namrec pomenljivo opozoril na to, da bi morala taka analiza med drugim zajeti tudi »zadolžitev«.9 Si pa moramo priznati, da kmecki dolgovi v zgodnjem novem veku niso tema, ki bi doslej pritegnila veliko speci.cnega inte­resa slovenskih zgodovinarjev, vkljucno z avtorjem tega prispevka. Razen morda omembe dejstva, da po kmeckem uporu iz leta 1713 na Tolminskem niso mogli prodati zaseženih kmetij tudi zato, ker so bile preobremenjene z dolgovi. Goriški glavar de Wildenstein in davcni nadzornik Goriške gro. je Roglovic sta oblastem predlagala, da bi se zasegi kmetij 61 upornikom pretvorili v denarne kazni, saj bi sicer državna blagajna ne imela nic od tega. Upniki s predkupno pravico so namrec bili tako številni, donosnost kmetijstva tako nizka, dajatve pa visoke, da ni bilo najti nikogar, ki bi jih odkupil10 – kar je svojevrsten, a prepricljiv dokaz, da je visoka kmecka zadolženost pri nas obstajala že v zgodnjem novem veku. Prispevek nudi vpogled v obstoj, naravo in mehanizme upniško dolžniških razmerij na slovenskem podeželju pred 19. stoletjem, pri cemer se opira na zapise nepremicninskih transakcij med kmeti v gospostvu in glavarstvu Devin na Krasu.11 Niz razpoložljivih dokumentov pokriva dobro dvanajstletje sredi 18. stoletja: naj­starejši je iz januarja 1747, zadnji pa je datiran marca 1759. Zapisi so dveh vrst, ki se med seboj nekoliko razlikujeta in pricata o dveh razlicnih fazah postopka. Prvo vrsto predstavljajo cenitve nepremicnin, ki so bile predmet transakcije, drugo pa notarski zapisi. Prve so praviloma natancnejše pri navedbi kraja (vasi), narave in vrednosti posameznih nepremicnin, kot so njive, travniki, stavbe in drugo, ter njihovih sestavnih delov in lastnosti, drugi pa z vecjo doslednostjo in natancnostjo opredeljujejo . nancno-pravne vidike transakcije, na primer obliko placila, obseg 7 Trcek in Gestrin-Melik po Lazarevic, Kmecki dolgovi, str. 13–14. 8 Gestrin, Oris gospodarstva (1); Isti, Oris gospodarstva (2), str. 68 in Isti, Oris gospo­darstva (3), str. 133–134. 9 Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, str. 623. 10 Panjek, Una grande sollevazione, str. 194. 11 AST, ATTA, b. 195.1-2, fasc. 6, 7, 11, 12, 13. Vsi podatki in informacije v tem clanku so povzeti iz teh arhivskih virov, razen kjer je drugace navedeno. Posamezni listi, strani in za­pisi transakcij niso oštevilceni, zato razpolagamo le s številko na ravni fascikla, vsak od katerih vsebuje na desetine do stotine zapisov, in z datumom posameznega zapisa; slednji si vecinoma sledijo v kronološkem redu, vendar z neredkimi izjemami. Zapisi cenitev so hranjeni v fasciklih št. 6, 7 in 13, notarski zapisi pa v fasciklih št. 11 in 12. dajatev, ki bremenijo zemljišca, bolje predstavijo nastopajoce akterje in vcasih tudi razloge, zakaj je prišlo do transakcije (poplacilo dolga, izplacilo dote). Cenitve in notarski zapisi so ohranjeni v locenih fasciklih in se znotraj omenjenega intervala (1747–1759) le deloma casovno prekrivajo, in sicer v obdobju 1752–1756. Sklop dokumentov izpricuje okoli sedemsto razlicnih transakcij, ki so vecinoma kupopro­daje, dedovanja, dote in zasegi ter so v fazi obdelave in analize v sklopu širše študije. Iz te obsežne mase podatkov in primerov se tu osredotocamo na omejeno število transakcij, katerim je skupno dvoje: da sodijo v kategorijo zasegov zaradi izterjave dolgov in da zadevajo istega glavnega akterja. Ta bo tudi osrednji lik naše obravnave, in sicer Ivan Cerne12 iz Tomaja. Njegov primer odstopa od povprecja množice transakcij in njihovih akterjev. Izjemen je v dveh pogledih, zaradi katerih se bomo posebej osredotocili ravno nanj: ker nastopa v številnih zadevah in ker izstopa po vrednosti zajetega premoženja. Zato njegovega primera ne moremo imeti za reprezentativnega v smislu nekega povprecja, se pa v njem kažejo številne sestavine in znacilnosti zemljiškega trga med kmeti na Krasu sredi 18. stoletja, ki so vecinoma slabše poznane. To posebej velja za dolžniško-upniška razmerja, ki bodo ves cas v središcu naše pozornosti. Znano je, da so bila komorna prizadevanja s konca 16. in zacetka 17. stoletja za (placljivi) prehod iz zakupnega v kupni pravni status zajmov (kmetij) na obmocju Krasa neuspešna in da so kmetje kljub temu lahko kupovali in prodajali zemljišca. Speci.cno za Tomaj, kjer se odvija tudi vecina tu obravnavanih zadev, vemo, da so na zacetku 17. stoletja kupoprodaje zemljišc potekale na podlagi lokalnega obicajnega prava s postopkom v ustni obliki med samimi kmeti.13 S postopkovnega vidika je to opazna razlika s stanjem, kakršnega tu razkrivamo sredi 18. stoletja, ko uprava devinskega gospostva in glavarstva regulira, nadzira in izvaja postopke nepremicninskih transakcij. Sicer v dokumentih, ki so osnova pricujoci razpravi, pravni status zemljišc in kmetij nikoli ni naveden, razen v razmeroma redkih poseb­nih primerih, kot so dejstvo, da se zemljišce nahaja na komorni zemlji, pripadajoci Devinu, da je zemljišce, ki ga prodaja ženska, v njeni osebni posesti (zaradi cesar lahko z njim razpolaga) ali da zemljiški gospod ni devinski, temvec nekdo drug, saj so v tem primeru pristojbine od transakcije pripadale slednjemu.14 Clanek po svoji strukturi odraža dvojni metodološki pristop. V prvem delu so kreditni in dolžniški posli Ivana Cerneta predstavljeni v obliki nekakšne »goste pripovedi«, ki je znacilna za socialno zgodovino, ceprav je tu prežeta z gospodar­skimi podatki. Njen namen je zamotano in mestoma hekticno sosledje zapletov in razpletov splesti v logicno in razumljivo kronološko zaporedje. V drugem delu clanek ubere bolj ekonomsko zgodovinsko kvantitativno metodo, ki nam omogoci 12 V virih iz 17. 18. stoletja je priimek vecinoma zapisan v skladu z italijansko fonetiko kot Cergna, a najdejo se tudi drugacne oblike, ki kažejo na to, da gre za priimek »Cerne«. V 19. stoletju se je zapis spremenil in uveljavil v obliki »Cerne«. To je tudi oblika, ki jo uporabljamo v tem clanku. 13 Za širšo sliko Panjek, Fevdalna renta; speci.cno za Tomaj pa Panjek, Pravda o spornem hramu. 14 Za umestitev primorskega primera v slovenski in vzhodnoalpski kontekst glede posestnih pravic, deljivosti kmetij in prodaje zemljišc glej Panjek, Land will tear us apart. jasnejšo predstavo o obsegu in vrednosti kreditnih poslov in dolgov Ivana Cerneta ter njihovega koncnega izida v rdecih številkah. V tretjem razdelku poskuša povezati posamezne ugotovitve in hipoteze ter jih stkati v kolikor toliko koherentno celoto. V zakljuckih so podane temeljne ugotovitve o naslovni temi. 1. Zapleti in razpleti Družina Cerne je bila v 18. stoletju med vidnejšimi v Tomaju, saj je vec njenih clanov zasedalo položaj župana, sam Tomaj pa je bil po gospodarskem potencialu in administrativni vlogi med pomembnejšimi vasmi v devinskem gospostvu in gla­varstvu. Na mestu župana v Tomaju v letih 1696–1698 zasledimo Marka Cerneta, leta 1715 Andreja v letih 1723–1739 pa Tomaža. Naš osrednji lik Ivan Cerne je bil tomajski župan najkasneje od januarja 1748 in ga na tem položaju srecamo do zacetka leta 1753, ko je 12. januarja že naveden kot »bivši župan«. Kasneje je kot župan v Tomaju uradoval še Jožef Cerne (1771).15 Zaradi vecje jasnosti je kreditne zaplete Ivana Cerneta smiselno lociti na vec zadev, ki so potekale bolj ali manj vzporedno in katerih seznam že sam po sebi prica o njihovi razvejanosti. Poimenovali jih bomo: »zadeva Stankic-Miller«, »zadeva Petelin«, »zadeva Rože«, »zadeva Fattor-Ritterman«, »zadeva Bratovšcina« in »zadeva Zlobec«. Na zacetku petdesetih let 18. stoletja je bil župan Ivan Cerne na prvi pogled na lokalnem kreditnem trgu dejaven v skladu z vzorcem nekaterih drugih županov, ki jih srecujemo v devinski dokumentaciji o nepremicninskih transakcijah, saj je imel skoraj 360 lir terjatev do sovašcana Ivana Petelina. A Cerne ni le posojal, temvec si je tudi izposojal. Za takojšen obcutek povejmo, da je ob koncu teh poslov v letih 1753–1757 Ivan Cerne skupaj izgubil premoženje v vrednosti skoraj 2.700 beneških lir ali 600 goldinarjev kranjske veljave. Pri branju teh vrednosti je za primerjavo koristno vedeti, da je bila lepša kraška kmecka hiša (a ne nova) tedaj vredna okoli 300 lir, dobra dota kraške neveste pa je znašala okoli 500 lir, medtem ko je bila že povsem dostojna dota plemkinje na Kranjskem 500 goldinarjev.16 Sledeccasovnemu zaporedju bomo najprej navedli dve transakciji, ki nista izrecno in nedvoumno povezani s kreditno-dolžniškimi razmerji našega osrednje­ga lika, a prispevata k njegovemu orisu – posebej prva, ki smo jo poimenovali »zadeva Stankic-Miller« in o kateri žal nimamo prav veliko informacij. Februarja 1752 je devinsko sodišce razsodilo v prid Urše, hcere pokojnega Andreja Stankica, porocene z Jurijem Millerjem. Prisodilo ji je ocetovo premoženje na obmocju vasi Vrhovlje (pri Tomaju), »ki ga je dotlej držal Ivan Cerne župan v Tomaju«. Kma­lu zatem je Urša Stankic, por. Miller, prejela sodno odredbo, s katero je uradno »pridobila posest nad omenjenim premoženjem«. Hkrati je odredba »navedenemu županu zapovedovala, naj se ne vmešava« vec. Zaradi svojega »bednega stanja« 15 AST, ATTA b. 202.1, fasc. 15, 17, 29, 36, 41, 42 in AST, ATTA, b. 195.1-2, fasc. 6, 7, 11, 12, 13 (za Ivana); ŠAK, ŽT, MKK 4 (za Andreja). Navedene letnice ne pomenijo celih obdobij županovanj, temvec leta, ko smo zasledili omembo posameznikov na položaju župana. 16 Štuhec, Besede, ravnanja in stvari, str. 137. zakonca Miller nista mogla prevzeti kmetije, saj nista imela potrebnih sredstev za obdelovanje in placevanje dajatev, še manj pa za poplacilo »številnih dolgov, ki jih je pustil navedeni oce«. Zato sta kmetijo prodala krajanu Marku Živcu za skromni znesek 15 dukatov (90 lir), ki jih je kupec zakoncema Miller izplacal v gotovini pred notarjem že proti koncu marca 1752. Prodajalca sta kupcu darovala vrednost, ki bi morebiti presegala vsoto kupnine in dolgov. Vrednost kmetije je bila ocenjena na 2.084,8 lir bruto oziroma 1.472,80 lir neto (brez dajatev), obsegala pa je domacijo (hiša, dvorišce in podrtija), šest njiv (skupaj 0,6 ha) ter deset travnikov (skupaj 5 ha). Kupec Marko Živec je nato leta 1756 prodal ogromen, 2,75 ha velik travnik, da bi poravnal dolgove do urbarja v vrednosti 672,95 lir, ki so bremenili prevzeto kmetijo Stankic; poplacilo teh dolgov je prevzel kupec travnika Tomaž Ravbar namesto izplacila kupnine prodajalcu (Živcu). Koliko je bilo drugih dolgov in kdo so bili upniki, nam dokumentacija žal ne pove (morda je med njimi bil tudi Ivan Cerne, ki si je zaradi tega lastil prihodke od kmetije Stankic). V vsakem primeru je mogoce opaziti, kako si je naš župan prilastil kmetijo, s katere ga je odslovila šele odredba sodišca, kar po eni strani prica o njegovi socialni moci, po drugi pa nakazuje, da je bil njegov ugled nacet. Prav tako ni mogoce zatrditi niti izkljuciti, da je januarja 1753 Jožef Štoka s prodajo njive v Tomaju, vredne okoli 60 lir, tedaj že bivšemu županu Ivanu Cernetu v resnici poravnal svoj dolg. Z zanesljivejšimi informacijami o dolžniško upniških razmerjih našega osrednjega lika zacnemo pri terjatvi v »zadevi Petelin«. Proti koncu meseca marca 1753 je Ivan Cerne z gospo Živec17 v Gocah podpisal pogodbo, na podlagi katere je odkupil terjatve, ki jih je imela do Ivana Petelina. Gospa Živec, ki predstavlja primer ženske posojilodajalke, je Petelinu posodila 31 dukatov in jih zavarovala z »jusom« nad Petelinovo njivo »Pod britofam« v Tomaju. V zameno je moral Petelin vsako leto gospe Živec placevati najemnino (obresti) v pšenici. A glavnice posojila ni povrnil in ji je poleg tega ostal dolžan tudi nekaj zapadlih najemnin, tako da je njegov skupni dolg znašal blizu 237 lir. Po vsej verjetnosti je tudi Ivan Cerne Petelinu posodil denar v isti obliki, saj je bila njegova terjatev sestavljena iz 54 dukatov glavnice in 24 lir neporavnanih obveznosti v pšenici. S tem ko je Cerne odkupil terjatve gospe Živec, je postal edini Petelinov upnik. Junija 1753 je bila izvedena cenitev Petelinove njive kot podlaga za izvršbo, torej njen zaseg za poplacilo dolgov. A takrat je v Tomaju že prišlo do zamenjave župana. Konec meseca marca 1753 na tem položaju prvic srecamo bivšega podžupana Marka Živca. Ni izkljuceno, da je izguba pomembne vloge botrovala plazu pravnih postopkov, ki so se nenadoma zgrnili na bivšega župana Ivana Cerneta. Odtlej namreccasovnica dogodkov deluje, kot bi upniki cakali na trenutek, ko ne bo vec župan (ali pa verjamemo nakljucjem). Prvi udarec je Ivan Cerne sicer prejel že v zadnjem letu svojega uradovanja, ko mu je sodišce odvzelo upravljanje kmetije Stankic v Vrhovljah. Morda je tisti dogodek 17 V virih iz 18. stoletja je priimek zapisan v skladu z italijansko fonetiko kot Siviz ali v podobnih razlicicah. Kasneje je zapis doživel nekaj prehodov, ko se najdejo zapisi (slovenjeno) Šivic in Živic, npr. »Živic (Shivitz, Šivic) Valentin Matija« (1828–1917), Slovenska biogra. ja, Živic, Matija Valentin. Danes temu priimku na Krasu ustreza oblika Živec, ki jo tu uporabljamo. botroval k temu, da ni bil potrjen za nov mandat na položaju, prav gotovo pa je ostalim njegovim upnikom, ki jih bomo postopoma spoznavali, nakazal, da je bilo na devinskem sodišcu mogoce dobiti pravdo proti županu (nato bivšemu županu). Prva slaba novica za Ivana Cerneta po izgubi položaja se v dokumentaciji pojavi v »zadevi bratovšcina«. Po odredbi devinskega sodišca sta se konec junija 1753 izvedla cenitev in zaseg njegovih njiv zaradi dolgov, ki jih je imel do Bratovšcine Svetega rožnega venca iz Tomaja. Ker je odredba sodišca sledila prijavi, je slednja morala biti vložena že nekaj mesecev pred izvedbo cenitve, torej bolj ali manj v casu, ko je Cerne zakljuceval svoj županski mandat. Vendar to še zdalec ni vse, kar se je Ivanu Cernetu dogodilo v njegovem najbolj crnem letu 1753. Le slab mesec po cenitvi njegovih njiv za izvršbo v ko­rist vaške bratovšcine se je našemu Ivanu zacela razpletati tudi »zadeva Rože«. Na devinskem sodišcu je konec julija istega leta izgubil v pravdi s sestro Uršo, poroceno Rože,18 glede izplacila vrtoglave dote v višini »sto skudov po 10 lir«, to je 1.000 lir z dodatkom »enega cekina«. To sicer ni bila zadnja sodba v zadevi Rože, dalec od tega, a so se mu odtlej zaceli nabirati sodni stroški in zamudne obresti. Ker gre v tretje rado, je 20. novembra 1753 devinsko sodišce izdalo še eno odredbo za zaseg nad premoženjem bivšega župana Ivana Cerneta, in sicer zaradi prijave terjatev, ki jih je izkazoval Giuseppe Fattor. S tem v dokumentaciji zacnemo slediti še »zadevi Fattor-Ritterman«. Le teden dni zatem je v bližnji vasi Skopo na domu novega tomajskega župana Marka Živca nastal notarski zapis, s katerim se je »zadeva bratovšcina« zakljucila z uradnim prenosom posesti zemljišc Ivana Cerneta v korist »castitljive bratovšcine svetega rožnega venca tomajske«, ki jo je ob prevzemu zastopal Ivan Kokoravec. S tem je Cerne dokoncno izgubil dva »kosa njive« za 0,4 ha s 164 trtami, »z njihovimi drevesi« in z dvema cešpljama v skupni vrednosti blizu 510 lir. O namenu posojila nimamo informacij, kakor tudi ne o znesku dolga, ki pa je moral biti enakovreden neto vrednosti zaseženih zemljišc. Po treh zaporednih udarcih v zadevah »Bratovšcina«, »Rože« in »Fattor--Ritterman« je Ivanu Cernetu vendarle uspelo to neuspehov polno leto 1753, v katerem se je bil poslovil tudi od županskega položaja, zakljuciti s pozitivno noto. Decembra je bila namrec izvedena cenitev njive »Pot Britofam« zaradi njegovih terjatev do Ivana Petelina. Od njenega dejanskega prevzema je Ivana Cerneta locil le še uradni notarski zapis, ki se je zamaknil v naslednje leto. A pred zakljuckom tega postopka se mu je pripetil še en zaplet, saj je dolžnik Ivan Petelin preminul. Verjetno so ravno zaradi tega v aprilu 1754 natancno izra-cunali in v obliki dvostavnega knjigovodstva zapisali nekoliko zapleteno stanje vzajemnih dolgov in terjatev med upnikoma (Cerne in vdova Živec) in dolžnikom Petelinom, ki ga je pri obracunu zastopal zet Marko Slavec v imenu svoje tašce Katarine, vdove po Ivanu Petelinu (tabela 1). 18 V virih iz 18. stoletja je priimek dosledno zapisan v skladu z italijansko fonetiko kot Rose, kar lahko ustreza slovenskima oblikama »Roze« ali Rože«. Ker je v kraju uveljavljena oblika »Rože«, prevzemamo njeno uporabo. Tabela 1. Izracun dolga Ivana Petelina do Ivana Cerneta, zapisal devinski kancelar 23. aprila 1754 Aktiva – Debetna stran (Deve dare: »mora dati«) Pasiva – Kreditna stran (Deve avere: »mora prejeti«) 1. Mora dati Petelin kot izhaja iz procesa 54 dukatov to je 324 lir. Pšenice 4 polovnike to je 24 lir. Za stroške procesa 11:10 lir. Za njivo, zaseženo zaradi tu nasproti zapisanega dolga, imenovano Pot Britofam, po odštetih dajatvah in X. denarju ocenjeno neto 93 dukatov in 3:3 lire, to je 561:3 lir. Plus za skupaj 3 cebre belega vina in terana, 2. Mora dati za dolg gospe Sivic 31 dukatov to je 186 lir. prejete ob trgatvi leta 1752 po 9 lir za ceber Pšenice po goriški meri 5,5 polovnikov to je to je 27 lir. 35:17 lir. Plus mora prejeti 4:10 lir, ki jih bo gospa Sivic Plus za drugih 2,5 polovnikov to je 15 Lir. morala dati Cernetu to je 4:10 lir. Lir 596:7 Lir 592:13 Plus vdova mora dati za zaprisežence 4:10 lir. Lir 600:17 Prepišem sem nasprotni znesek v višini Lir 592.13 Po odštetem tem znesku ostaja vdova Petelin dolžna 8:4 lir. Zatem sta se v poletnih mesecih leta 1754 v negativno smer razpletali tako »zadeva Fattor-Ritterman« kot »zadeva Rože«. V prvi od obeh je bila konec junija izdana odredba sodišca za zaseg zaradi terjatev, ki jih je na sodišcu prijavil še Mat-tia Ritterman. S tem so bili podani pogoji, da se terjatvi obeh upnikov (Fattor in Ritterman) povežeta in združita v enotno izvršbo. Še huje je bilo v zadevi, vezani na neizplacano doto v korist sestre Urše, omožene Rože, saj je 31. julija 1754 Ivan Cerne z bratom Jakobom izgubil še drugo tožbo. Tokrat je sodba odrejala zaseg zemljišc ustrezne vrednosti. V tej zadevi so se mu poleg glavnice (dote) še naprej kopicile dolžniške obresti in nabirali sodni stroški izgubljenih pravd. K sreci se mu je tudi to leto zakljucilo z žarkom upanja, saj je 30. novembra koncno uradno prejel v posest njivo Pod britofom, s cimer je bil poplacan za Petelinov dolg in prevzete terjatve gospe Živec. Ob tej transakciji je Ivan Cerne »izjavil, da je bil zadovoljén«. Ne gre pa prezreti dejstva, da je s prevzemom Petelinovega dolga do gospe Živec taisti gospe moral izplacati 237 lir. A novo leto bi se težko zacelo s slabšimi obeti, saj je že 7. januarja 1755 devinsko sodišce sestri Urši odobrilo zaseg premoženja Ivana Cerneta zaradi ne­izplacane dote, zamudnih obresti in sodnih stroškov. Zneski so tu šli v višave. Tudi sicer so se njegove zadeve kar vrstile na dnevnem redu devinske uprave in se zanj pretežno odvijale v negativno smer. Marca je bila zabeležena še cenitev travnika, ki ga je imel v sosednji vasi Vrhovlje, in sicer v postopku zasega za poplacilo terjatev povezanih upnikov Fattorja in Rittermana. Bilo je le še vprašanje casa, kdaj bo travnik tudi dejansko izgubil. A pred tem je prišlo do novosti v zvezi s sestrino doto. Glede na predhodni izgubljeni tožbi s sestro Uršo in v prvih dneh januarja odrejeno izvršbo je našemu Ivanu uspelo vsaj delno omiliti težave na tej fronti. V prvih mesecih leta je poskušal sestro prepricati in izprositi, naj vendarle popusti pri svojih zahtevah. Uspelo mu je le deloma. Sestra in svak sta sicer ostala neomajna, a mu vendarle prišla nekoliko naproti in privolila v kompromisno rešitev. Tako je bil v »zadevi Rože« 8. aprila 1755 pred devinskim notarjem sklenjen dogovor med Ivanom Cernetom in bratom Jakobom ter njuno sestro Uršo z možem Andrejem Rožetom o nacinu izplacila dote. Kompromis je predvideval, da mora vsak od obeh bratov sestri izplacati 125 dukatov, kar je skupaj znašalo 250 dukatov oziroma 1.500 lir, poleg tega pa sta ji brata morala dati vsak po eno mlado kravo. Dogovor je predvideval obrocno izplacilo v treh letih, letni obrok je skupaj znašal 500 lir. Ce kateri od njiju ne bi placal svojih obrokov pravocasno, bi samodejno obveljali prejšnji sodbi in bi se posledicno izvršil zaseg zemljišc. S tem je sestra popustila svojima bratoma, ki sta bila v slabšem pogajalskem položaju zaradi že odrejene izvršbe, a je še vedno zahtevala bistveno vec od izhodišcnega zneska dote. Besedilo dogovora je zanimivo branje. Na torkov dan, 8. aprila 1755 v Devinu Ker je bilo s ponovljenima sodbama, eno z dne 23. julija 1753 in drugo z dne 31. julija 1754, Andreju in Urši, zakoncema Rože, prisojeno placilo dote v višini sto skudov po deset lir, ki sta jima ga bila dolžna Ivan in Jakob brata Cerne, ter enega cekina v dar z obrestmi in stroški pravdanja, in kot je bolje videti v omenjenih sodbah, na katere se sklicujemo itd., in glede na to, da je bila zakoncema Rože z odredbo z dne 7. januarja tekocega leta priznana pravica, da lahko oddelita toliko premoženja bratov oziroma svakov Ivana in Jakoba Cerneta po njuni izbiri do vrednosti zneska, ki ga je priznal in opredelil ta Plemeniti Urad v Devinu, vkljucno s stroški, nastalimi do današnjega dne, kar skupaj znese dukatov 298 in lir 4:16, ter na osnovi tega, da zakonca Rože pomilujeta stanje, v katerem se nahajata omenjena Cerneta, in ugodita njunemu rotenju glede na to, da so si bližnji sorodniki, so se pred mano, notarjem, in pricami pogodili in dogovorili kot sledi. To je, da Ivan in Jakob, brata Cerne, prostovoljno priznavata in slovesno zavezujeta sebe in svoje dedice, da bosta zakoncema Rože in njunim dedicem izplacala v gotovini dukatov po šest lir sto in petindvajset vsak, poleg mlade krave ravno tako vsak, na sledeci nacin in pod sledecimi pogoji. 1. Na prihodnjega svetega Egidija dan 1755 bo vsak od obeh bratov izplacal ......................................................... dukatov št. 41 lir 4. 2. Na svetega Egidija leta 1756 prav tako ................................. dukatov št. 41 lir 4. 3. Na svetega Egidija leta 1757 enako bo vsak od njiju izplacal ..................................................................... dukatov št. 41 lir 4. S tem bo dosežena dogovorno dolocena vsota dvestopetdesetih dukatov, poleg dveh mladih krav, ki morata biti izroceni v roku treh let. Poleg tega sta se zavezala in se slovesno zavezujeta navedena brata Cerne, da ce bo katerikoli od njiju ob predvidenem casu opustil placilo obroka, pa naj bo to prvi, drugi ali tretji, se pricujoci dogovor pri prici šteje za nicnega in morajo obveljati dvakratne sodbe, izrecene proti njima, tako da zakonca Rože z njunimi dedici moreta in hoceta zdaj za tedaj poslužiti se prisojene oddelitve za vse, kar bi jima utegnila ostati dolžna v skladu z razsojenim brez najmanjšega hrupa in spora, ter hoceta, da bo zadostovala enostavna priglasitev pri Plemenitem Uradu v Devinu za to, da se doseže takojšnja izvršba, in vse to pod prostovoljno sodbo, ki je nepreklicna iz kateregakoli razloga, tako kot ce bi jo izrekel pristojni sodnik ter brez kakršnekoli mogoce nasprotne izjeme. Na podlagi teh dogovorov in zavez, ki sta jih sprejela veckrat omenjena brata Cerne, tu prisotni Andrej Rože, ki se je zglasil tudi v imenu svoje žene, odobri zgoraj navedeno podaljšanje roka in priznani popust. Vse to sta ena in druga stran pred mano, notarjem, in pricami obljubili in obljubljata, da bosta nepreklicno obdržali in spoštovali ter da ne bosta nikdar ponaredili, ugo­varjali ali kršili iz katerekoli zamisljive namere, razloga ali izgovora, pod vzajemnim jamstvom vsega njihovega premoženja, premicnega in nepremicnega, sedanjega in prihodnjega … Prisotna Andrej Petrac in Martin Kupec prici. 1756, dne 11. marca sem prejel od Andreja Rožeta na racun tega, kar mi je bil dolžan za stroške v sporu s Cernetovimi, lir 10:10. Medtem ko je bila izhodišcna dota dolocena v znesku 1.000 lir in en cekin, se je zaradi zamudnih obresti in sodnih stroškov skorajda podvojila, saj je dolg do sestre narasel na vrtoglavih 1.792,8 lir (298 dukatov in 4,8 lir). Sestra se je sicer usmilila bratov in svoje zahteve spustila na 1.500 lir (to je skoraj 300 lir oz. 16 % »popusta«), kar pa je še vedno za 50 odstotkov presegalo že tako zelo visoke izhodišcne dote za tedanje in tamkajšnje razmere, saj so se bogatejše dote na Krasu sukale med 450 in 600 lirami. Za naš namen pa je posebej zanimivo, kako sta sestra in svak menila, da sta brata Cerne v pomilovanja vrednem stanju. Na podlagi do tu rekonstruiranih dolžniških peripetij povsem razumemo in si zlahka predstavljamo, kako je Ivan Cerne od januarja do aprila sestro rotil, naj mu vendarle prizanese. Pomilovanja je bilo ocitno dovolj za to, da je pristala na kompromisni dogovor in privolila v znižan znesek ter obrocno izplacilo, ne pa tudi za to, da ne bi zahtevala vsaj vecjega dela obresti poleg glavnice dote. Potrpljenje je skoraj presahnilo, saj je svojo pravico Urša dosegla celih petnajst let po poroki z Andrejem Rožetom, sklenjeni 9. februarja 1738.19 Dodajmo, da je družina Rože pripadala stari po­membnejši in premožnejši vaški rodbini, iz katere so že v prvi polovici 17. stoletja izhajali tomajski župani (npr. Pavel Rože leta 1621).20 Vzporedno z »zadevo Rože« se je naglo odvila še »zadeva Fattor-Ritterman«. Po omenjeni cenitvi travnika, zabeleženi marca, je svoj epilog dobila že med aprilom in majem 1755. Konec aprila je nastal notarski zapis, ki je povezal terjatve obeh upnikov do Ivana Cerneta s stroški postopka v skupni višini malenkost cez 49 dukatov. Fattor in Ritterman sta izjavila, da sta že prejela celoten znesek od tretje osebe, in sicer Mateja Ravbarja iz Vrhovelj, ki mu je na tej podlagi pripadal zaseženi travnik. Sredi maja je bil nato tudi uradno izveden odvzem zemljišca Ivanu Cernetu s predajo Mateju Ravbarju. Tak razplet je bil najugodnejši za oba posojilodajalca, saj sta bila takoj poplacana v gotovini in jima ni bilo treba placati 10 % pristojbine na vrednost zaseženega zemljišca. Prevzemnik Ravbar pa je izkoristil priložnost in si zagotovil lep in velik (0,8 ha) travnik v svoji vasi, ki bi sicer težko prišel na trg. Najkrajšo je potegnil zarubljeni dolžnik Ivan Cerne, ker je – kot se je dogajalo ob vsakem zasegu – za poplacilo veljala neto vrednost zemljišca, to je z odšteto obremenitvijo z dajatvami in dodatno znižana za znesek 10-odstotne davšcine na promet z zemljišci. Na ta nacin je bil zarubljeni vselej ob nepremicnino višje vre­dnosti od neporavnanega dolga, tako da je bila škoda še toliko vecja. 19 ŠAK, ŽT, MKP 2. 20 AST, ATTA, b. 196.1, fasc. 6. K temu velja dodati, da je med stroške postopka, ki so se odštevali od vre­dnosti zemljišca in so na ta nacin dejansko bremenili izterjanega dolžnika, sodilo tudi placilo za delo merilcev in cenilcev. Ravno v tem primeru je v zapisu cenitve zaslediti izjemno natancno zabeležko tovrstnih stroškov: Zapriseženim možem za stroške prehrane Lir 3 Plus županu Lir 9 Zaprisežencu Lir 6 Krajevnemu podžupanu Lir 1 Skupaj Lir 19 Meritve in cenitve so namrec praviloma izvajali pristojna župan in podžupan ali zapriseženec (giurato). V slednji vlogi strokovnjaka se pogosto pojavljajo vedno iste osebe. Pri tej cenitvi pa so sodelovali zapriseženec Gašper Gruden, »gospod Tomaž Gruden župan« v Nabrežini (torej zunanja strokovnjaka) in Mihael Ravbar, podžupan v Vrhovljah, kjer se je nahajala parcela. Postopkovna praksa izkazuje, kako je opravljanje uradnih dolžnosti na podeželju predstavljalo vir dohodka za dolocene osebe oziroma pro. le kmeckega prebivalstva. Tu je župan prejel 10 lir, zapriseženec 7, podžupan pa 2, vkljucno s povracilom stroškov za malico (spese cibarie) v vrednosti 1 lire, ki jih je prejel vsak od treh zapriseženih mož, ki so sodelovali v cenitvi. Ce za obcutek te zneske pretvorimo v kolicino pšenice po vrednosti, zabeleženi v socasnem izracunu Petelinovih dolgov, je županov prejemek 9 lir pomenil 46,2 litra pšenice, s katero bi se lahko z belim kruhom prehranje-val kar 57 dni. Po istem kljucu je lira za malico pomenila 5,1 litra pšenice ali pa verjetneje 2,6 litra pšenice in 3,6 litra vina, ce liro razdelimo na dve polovici. S tako »malico« bi lahko svojim potrebam zadostil za vec kot tri dni s pšenico in cel teden z vinom.21 Županu se ni slabo godilo, a tudi njegovima kolegoma zaprisežencu in podžupanu ne (tako zelo). Skoraj smo se že privadili, da lahko na malodane mesecni ravni sledimo novim premikom v kreditnih peripetijah Ivana Cerneta, ko se njegovo ime za nekaj mesecev ne pojavi vec v notarskih in cenitvenih dokumentih. Da bi si za­radi tega naš Ivan oddahnil, je malo verjetno, saj je 1. septembra 1755 zapadlo izplacilo prvega obroka dote njegovi sestri Urši Rože v vrednosti 500 lir (skupaj z bratom) v skladu z dogovorom, sklenjenim 8. aprila. Tedaj je na prizorišce stopil nov predstavnik rodbine Cerne. Le mesec dni po tem dogovoru (3. maja) je Jožef Cerne dal oceniti in nato le tri tedne pred zapadlostjo obroka Uršine dote (6. avgusta) pred notarjem prodal ogromen travnik (2 ha) v Skopem in zanj prejel 613 lir, od katerih je moral odšteti 77 lir za placilo desetega denarica in dodatnih 15 lir za stroške postopka, tako da je dejansko unovcil 521 lir. Jožef je bil Ivanov bratranec po moški liniji, saj sta bila Ivanov oce Andrej in Jožefov oce Tomaž 21 Uporabljene cene predstavljajo najnižje vrednosti pšenice in vina ob žetvi oziroma trgatvi, medtem ko je cenitev zemljišca bila izvedena meseca marca, zato so lahko izracunane kolicine nekoliko napihnjene. Vrednosti so prevzete iz tabele 1: 1 polovnik pšenice = 30,8 litra = 6 lir; 1 ceber vina = 64,67 litra = 9 lir. Dnevna prehranska potreba: 0,8 litra žita in 0,5 litra vina dnevno, glej Panjek, Kruh naredi cloveka, str. 29. brata, sinova Marka Cerneta.22 Jožef Cerne je z izkupickom od prodaje travnika po vsej verjetnosti priskocil na pomoc bratrancu Ivanu s posojilom za placilo obroka dote. Spomnimo, da so vsi pravkar navedeni Cernetovi (Marko, Andrej, Tomaž, Ivan in Jožef) prej ali slej v svojem življenju županovali v Tomaju. Novo poglavje se odpre v naslednjem letu, ko januarja 1756 zaznamo še za­dnjo, sicer najslabše dokumentirano izmed tu obravnavanih dolžniških zadev Ivana Cerneta, to je »zadevo Zlobec«. O tem primeru razpolagamo le z redkobesedno cenitvijo. »Na podlagi odredbe tega Sodišca in z namenom izvršitve stvari, ki so bile razsojene v prid Magdalene, vdove po pokojnem Martinu Zlobcu, proti Ivanu Cernetu« so v Tomaju »izvedli meritev in cenitev navedenih nepremicnin v lasti omenjenega Cerneta«, to je šest kosov njive (0,45 ha) in štiri kose travnika (0,82 ha) v skupni neto vrednosti (z odštetim bremenom dajatev) 1.035 lir. Glede na to, da je bila skupna vrednost zemljišc pri okoli tisoc lirah v bistvu enaka doti Urše, porocene Rože, in da je tudi ta zaseg bil dosežen preko sodnega postopka, lahko postavimo hipotezo, da gre tudi v tem primeru za izterjavo neizplacane dote in da je bila tako kot Urša tudi Magdalena sestra Ivana Cerneta. Žal pa na podlagi maticnih knjig te sorodstvene povezave ni mogoce potrditi, a niti ovreci.23 V opisu zaseženih zemljišc v »zadevi Zlobec« je opaziti znacilno razporedi­tev parcel med sorodniki. Pri treh od petih zaseženih kosih njive je Jožef naveden kot mejaš Ivanovih parcel, kar kaže na pretekle dedne delitve zemljišc v družini. Dalj casa po januarju 1756, ko je bila izvedena cenitev za zaseg v korist Magdalene, vdove Zlobec in verjetne sestre Ivana Cerneta, slednjega ne najdemo v nobeni nepremicninski transakciji. To bi lahko bil pozitiven znak, da so se . nancne zadeve umirile in da mu je uspevalo izplacevati obroke Uršine dote v skladu s spo­razumom. A v resnici je nastopilo le zatišje pred poslednjim viharjem. Oziroma pred dvema sestrskima burjacama, ki sta udarili v razdalji enega leta. Decembra 1757 so namrec Ivanu Cernetu zasegli njivo v korist sestre Urše Rože, kar pomeni, da jima z bratom ni uspelo izplacati vseh obrokov in je v skladu s sporazumom izgubil zelo dobro njivo, veliko 0,3 hektara z 224 drevesi s trtami, v neto vrednosti 913 lir. Vrednost kaže, da nista bila izplacana dva letna obroka po 500 lir od treh in da je bil poravnan le prvi iz leta 1755. Za slednjega smo posumili, da je bil placan iz sredstev 22 Leta 1673 je bil kršcen Andrej, oce Marko Cerne, mati Katarina; leta 1681 je bil kršcen Tomaž, oce Marko Cerne mati Katarina (ŠAK, ŽT, MKK 3). Leta 1702 sta se porocila Tomaž sin Marka Cerneta in Magdalena hci Jakoba Orla iz Avberja (ŠAK, ŽT, MKP 2), leta 1711 pa je bil kršcen njun sin Jožef (ŠAK, ŽT, MKK 4). 23 V maticni knjigi krstov zeva dolgo obdobje, ko po prvem rojstvu v zakonu (hci Katarina, rojena 1700) Andrej Cerne in žena Katarina ne krstita nobenega otroka vse do hcerke Marije (1715),kateri sledita še Urša (1718) in Jakob (1723) ( ŠAK, ŽT, MKK 3 in 4). Urša in Jakob sta kot brat in sestra navedena tudi v tu obravnavani pravdi zaradi dote skupaj z bratom Ivanom. A Ivana v maticni knjigi ni zaslediti. Zaradi tega je možno, da se je Ivan rodil drugje, in sicer med odsotnostjo staršev iz Tomaja, ter da se je enako zgodilo tudi z Magdaleno. A za razliko od Ivana, ki se omenjav knjigi krstov ob rojstvu njegovih otrok z ženo Uršo (med leti 1731 in 1745, ŠAK, ŽT, MKK 4 in 5), Magdalene ne najdemo v nobeni od maticnih knjig (kršcenih, porocenih ali umrlih) župnije Tomaj. Za Uršo Cerne pa se v tomajski maticni knjigi najde njena poroka z Andrejem Rožetomiz Tomaja (9. 2. 1738; ŠAK, ŽT, MKP 2). Te zagonetke v tem prispevku ni mogoce razrešiti. Na podlagi navedenih analogij ostajamo pri hipotezi, da gre pri Magdaleni za sestro. od prodaje njive Jožefa Cerneta in to je lahko dodaten dokaz za hipotezo: ce je bilo tako, se je Ivan Cerne v ta namen zadolžil še pri bratrancu Jožefu. Kakorkoli, 21. decembra 1757 je bila njiva uradno predana v last Urši in Andreju Rože tako, da se je zadeva zakljucila s še eno gmotno izgubo za našega Ivana. Skoraj natanko leto kasneje in skoraj tocno tri leta po cenitvi njiv in travnikov v »zadevi Zlobec« (21. januar 1756) je bila 3. januarja 1759 na uradni zapis taiste cenitve s pripisom dodana opomba. Tega dne je Mihael Baric kot »skrbnik« mladoletnih bratov Toma-ža, Marka in Valentina Zlobec, ocitno Magdaleninih sinov, vplacal deseti denaric in v njihovem imenu prevzel posest »z dotikom roke enkrat, dvakrat, trikrat« (li fu dato il possesso per tactum manus Semel Bis Ter). Trikratni dotik roke gre v tem primeru razumeti kot obredni znak za sklenjeni dogovor oziroma pogodbo. S tem se je zakljucila še zadnja od tu obravnavanih zadev, to je »zadeva Zlobec«. V tem, da se je zakljucila tri leta po cenitvi, bi lahko videli dodatno potrditev, da je šlo za vzporednico z izterjavo dote sestre Urše in da je torej tudi v Magdaleninem primeru šlo za podobno neuresniceno obljubo izplacila enakovredne izhodišcne dote (1.000 lir) v treh letih, za kar pa nimamo pisnih dokazov.24 Kaj so sinovi Magdalene in Martina Zlobca postorili s pridobljenimi zemlji-šci, je mogoce sklepati glede na ravnanje njunega najstarejšega sina. »Tomaž sin pokojnega Martina Zlobca« se je namrec februarja 1760 porocil z »Ano hcerjo Mihaela Barica« in v ta namen pridobil dovoljenje za poroko med sorodnikoma »v 3. in 4. kolenu«.25 Iz tega izvemo, da je bila skrbnik sorodnik preminulega oceta, a hkrati, da je Magdalenin sin Tomaž Zlobec nemudoma in umno porocil s hcerko skrbnika materine dote. S tem je od skrbnika Barica prav gotovo prevzel vodenje tako materinega kot ocetovega premoženja in na njuni podlagi osnoval novo družino. Po januarju 1759 ne moremo vec slediti kreditnim težavam Ivana Cerneta, saj se niz dokumentacije o nepremicninskih transakcijah med kmeti v devinskem glavarstvu prekine. Zato ne vemo, ali je bilo s tem konec njegovih crnih let – a za nas se zakljucijo in nastopi cas obracuna. 2. Rdece številke Pri takih zapletih, kakršne smo predstavili, ob ne povsem popolnih infor­macijah in ne nazadnje kompleksnem nacinu dolocanja vrednosti nepremicnin, ni enostavna naloga potegniti crto pod kreditno nepremicninskimi peripetijami Ivana Cerneta, jih obracunati in izracunati izid njegovih transakcij. Tudi zaradi tega je prva ugotovitev nedvomno lahko ta, da nam njegov primer razblini more-bitno predstavo o enostavnosti kmeckega gospodarjenja s kmetijo in posledicno 24 Slabe tri mesece kasneje (23. marca 1759) je skrbnik Mihael Baric v imenu mladoletnih bratov Tomaža, Marka in Valentina Zlobec sklenil pogodbo za nakup travnika od Tomaža Barica v neznanem kraju in je torej dejansko razpolagal z njihovo lastnino. To je tudi zadnja ohranjena kupoprodajna transakcija iz tega obdobja. 25 Istovetnost oseb sklepamo na podlagi skladnosti imen in priimkov treh oseb hkrati. Kraj poroke in bivanja obeh porocencev ni naveden, a ga spoznamo ob poroki naslednjega brata Marka, »sina pok. Martina Zlobca iz Krajne vasi«, ki se je porocil marca 1767 (ŠAK, ŽT, MKP 2). enostavne »kmecke pameti«. Ce si bil Ivan Cerne, si moral znati, kako se znajti v kar kompleksnih racunih in kako biti dejaven na vec podrocjih hkrati. Ne glede na to, da so se njegovi . nancni podvigi, ki so nam znani, zakljucili neuspešno. Prva težava je ta, da ne poznamo tocnega zneska nekaterih transakcij, predvsem izvornih posojil, ki jih je Ivan Cerne prejel od Rittermana, Fattorja in bratovšcine, ter koliko so znašale obresti, ki jih je placal, in tiste, ki jih ni poravnal, kakor tudi ne, ali mu je Jožef Cerne dejansko posodil 500 lir in ali je placal kak obrok tudi (verjetni sestri) Magdaleni. Poleg tega ne vemo, ali je bil vmes dejaven še v drugih nepremicninskih in kreditnih poslih, o katerih nimamo zapisov. Tretja težava je ta, da smo omejeni na casovni okvir, ki nam ga doloca vir in zato ne vemo, kaj se je dogajalo pred tem in zatem. Ne poznamo niti skupne vrednosti njegovega premoženja, da bi ocenili ucinek prejetih . nancnih in nepremicninskih udarcev. Vse to lahko vzamemo v zakup kot vsak zgodovinar, ki ima kaj izkušenj z delom na virih iz predindustrijske dobe. A kljub navedenim omejitvam pa smo izvedeli zelo veliko v primerjavi s tem, kako obicajno poznamo kmecke gospodarske racune za to obdobje. Vendar glavna težava je v tem, da so bili eno denarni tokovi, drugo pa njihovi nepremicninski izidi, saj se je vrednost zemljišc racunala v treh zaporednih fazah, tako da so za vsako parcelo v bistvu obstajale tri uradne vrednosti (h katerim se je lahko dodala cetrta, dogovorjena med strankama – a ta dodatna spremenljivka v primeru zasegov ne pride v poštev). Prva, bruto vrednost je bila tista, ki je izražala donosnost zemljišca in vrednost njegovih posameznih sestavin. Druga vrednost je bila tista, pri kateri je bila od prve bruto vrednosti odšteta kapitalizirana vrednost dajatev, saj se je racunalo, da zemljiške dajatve in davšcine bremenijo nepremic­nino. Ker jih je moral prevzemnik zatem placevati, so njihovo vrednost izlocali iz vrednosti zemljišca. Ta, druga, vrednost je bila neto vrednost (rekli ji bomo »neto 1«) in je bila blizu pravi oceni zemljišca. A od njenega zneska je bilo treba placati še tako imenovani »deseti denaric« (v viru decimo denaro), to je davšcino na promet z nepremicninami v korist uprave devinskega glavarstva.26 Deseti denaric je, kot njegovo poimenovanje pove, znašal desetino (10 %) prve neto vrednosti zemljišca (brez bremena dajatev). Ko so odšteli še ta znesek, so prišli do tega, kar so devinski dokumenti nazivali »neto« vrednost, mi pa bomo temu rekli »neto 2«. V primeru zasegov, kakršni so primeri tu obravnavanih transakcij, je upnik seveda želel dobiti nepremicnino v vrednosti, ki je ustrezala znesku upov in morebitnih stroškov, da bi bil v celoti poplacan, ne pa da bi od tega moral placati še takso in tako pristal v izgubi. Zato so izvršbe upoštevale vrednost neto 2. Zaradi tega pa je dolžnik ob zasegu zemljišca vselej bil ob nepremicnino, katere dejanska vrednost (neto 1) je vselej bila 11 % višja od zneska dolga in stroškov postopka, ter s tem utrpel tolikšno dodatno gmotno izgubo. Vse navedeno smo upoštevali pri poskusu obracuna izida nam znanih dolžni­ško nepremicninskih zadev Ivana Cerneta med marcem 1753 in januarjem 1759. 26 V strokovni literaturi je poznana tudi pod imenom primšcina, vendar tu po pravilu devinskega glavarstva naceloma bremeni odsvojitelja, razen v primeru drugacnega dogovora med strankama. V preglednici 2a so združeni tako denarni prilivi in odlivi kot nepremicninske transakcije. Da bi dopolnili manjkajoce podatke, smo pri dolgovih, ki jih je Cerne imel do Fattorja, Rittermana in tomajske bratovšcine, upoštevali, da tri leta zapored Cerne ni placal obresti po tedaj obicajni meri 6 %. Iz dokumentacije je namrec mogoce opaziti, da triletno zaporedno neplacevanje obveznosti sproža insolvencne postopke. Zato smo od skupne vrednosti dolga in zapadlih obresti odšteli temu ustrezen znesek ter po tej poti prišli do hipoteticnih glavnic posojil, ki jih je bil Ivan Cerne izvorno sklenil. S tem smo obenem segli tri leta dlje v preteklost: ker so se postopki priceli leta 1753, je po tej logiki posojila sklenil v letih 1749–1750. Pri zadevi Petelin nam vir izrecno navaja tocen znesek izvornih posojil in obseg neplacanih obresti ter stroškov (tabela 1), tako da tu ni vecjih dvomov. Enako velja za placilo prvega obroka povišane dote (1.500 lir) v zadevi Rože, saj je sporazum predvideval, da se zaseg izvede v vrednosti neplacanih obrokov: kasnejši zaseg zemljišc v vrednosti okoli 1.000 lir kaže na to, da je bil prvi obrok placan. Ce je bil obrok placan s posojilom Jožefa Cerneta ali ne, ne spremeni koncnega izida v racunu, temvec le skupni obseg transakcij, ker moramo isti znesek upoštevati tudi pri odhodkih (Ivan je v tem primeru ostajal dolžan, zato je to pasivna postavka). Glede vrednosti nepremicnin smo se odlocili za dvojen prikaz. Najprej smo upoštevali njihovo vrednost »neto 2«, kot smo jo poimenovali, to je z odšteto vrednostjo takse desetega denarica. To je bila vrednost, ki jo je dejansko prejel upnik, saj se je ta davšcina placevala iz premoženja. Te vrednosti so posledicno nižje in ustrezajo prejemku upnika, ne pa tudi temu, kolikšno premoženjsko vre­dnost je izgubil dolžnik, saj se je iz njegovega premoženja placal deseti denaric. Zaradi tega smo ob upoštevanju vseh pravkar navedenih kriterijev skupni izracun kreditno-dolžniških poslov Ivana Cerneta prikazali še v drugi razlicici (tabela 2b) ob upoštevanju nepremicninske vrednosti »neto 1«, od katere še ni bil odštet deseti denaric in je zato bila realnejša tako na splošno kot posebej za razlašcenega dolžnika. Ta razkorak je jasno viden skozi primerjavo stolpcev »saldo« v tabelah 2a in 2b, saj slednja izkazuje vecje (in obenem realnejše) pridobitve, a tudi vecje izgube. Nazadnje smo zaradi jasnejše ponazoritve obsega izgub skupni izid izrazili ne le v lirah, temvec tudi v goldinarjih in dukatih. Pri zadevi Štankic-Miller in nakupu njive od Štoke (oba prvo omenjena pri­mera iz leta 1752) ne vemo, ali sta bila povezana z morebitnimi dolgovi pokojnega Andreja Stankica in Jožefa Štoke do Ivana Cerneta. Ker so naša osrednja tema dolžniško-upniška razmerja in teh primerov ne moremo temu ustrezno . nancno ovrednotiti (znesek morebitnega posojila, razmerje med prihodki in odhodki, vrednost pridelkov od kmetije Stankic ipd.), ju ne moremo vkljuciti v preglednice njegovih »rdecih številk«. Skupna izguba v denarju in nepremicninah je ogromna, blizu 2.700 beneških lir oziroma 600 goldinarjev (tabela 2b). Tak znesek ustreza tedanji vrednosti nad­povprecno velike kmetije na Krasu ali že sprejemljivi doti kranjske plemkinje. Za kmeta, ceprav pripadnika premožnejše županske rodbine, je to ogromen znesek. Za ponazoritev lahko zneske pretvorimo v pšenico po že znanem kljucu. Skupna vrednost premoženja, ki ga je izgubil Ivan Cerne, je po tedanjih krajevnih cenah odgovarjala 13.822 litrom pšenice oziroma 17.277 dnevnim obrokom, s katerimi bi se lahko za eno leto prehranjevalo kar 47 ljudi! In to s pšenico. Ker so bila druga žita, ki so tvorila osnovo kmecke prehrane, nekako za tretjino cenejša od pšenice (rž, proso),27 bi izgubljena vrednost odgovarjala 25.916 dnevnim obro­kom žita, ki bi za eno leto nahranili 71 ljudi. Na podlagi zapisa v istih dokumentih lahko taisti znesek izrazimo tudi kot kolicino govejega mesa (po 6 lir na beneški funt), in sicer 135 kilogramov. Kolicine so nazorne in impresivne, kljub temu pa je ob natancnejši analizi mogoce opaziti tudi nekatere speci.cnejše vidike, ki bolje razložijo izvor izgub in omogocijo objektivnejšo oceno poslovanja našega Ivana. Tabela 2a. Rdece številke Ivana Cerneta: racun z nepremicninami po (nižji) vrednosti neto 2 (v lirah) Zadeva: prihodki / odhodki Prihodki Odhodki Saldo (na neto 2) Zadeva Fattor - Ritterman: posojilo (hipoteticni znesek) / zaseg 272,67 321,75 – 49,08 Zadeva Bratovšcina: posojilo (hipoteticni znesek) / zaseg 431,91 509,65 – 77,74 Zadeva Petelin: placilo prevzetih terjatev vdove Sivic 600,85 236,85 + 24,00 Zadeva Petelin: zaseg, obresti in stroški / kredit in stroški 340,00 Zadeva Rože: placilo obroka dote 0 500,00 – 500,00 Zadeva Rože: zaseg (neporavnana dota) 0 914,60 – 914,60 Zadeva Zlobec: zaseg (neporavnana dota) 0 931,80 – 931,80 Skupaj 1.305,43 3.754,65 – 2.449,22 Jožef Cernja – hipoteticno posojilo / nastali dolg 500,00 500,00 0,00 Skupaj (s hipoteticnim posojilom Jožefa Cernje) 1.805,43 4.254,65 – 2.449,22 – 544,27 – 489,84 – 408,20 Izid v goldinarjih kranjske veljave (: 4,5) Izid v goldinarjih nemške veljave (: 5) Izid v beneških dukatih (: 6) 27 Valencic, Žitna trgovina, str. 150. Tabela 2b. Rdece številke Ivana Cernje: racun z nepremicninami po (realnejši) vrednosti neto 1 (v lirah) Zadeva: prihodki / odhodki Prihodki Odhodki Saldo (na neto 1) Zadeva Fattor - Ritterman: posojilo (hipoteticni znesek) / zaseg 272,67 357,50 – 84,83 Zadeva Bratovšcina: posojilo (hipoteticni znesek) / zaseg 431,91 566,28 – 134,37 Zadeva Petelin: placilo prevzetih terjatev vdove Sivic 655,00 236,85 + 78,15 Zadeva Petelin: zaseg, obresti in stroški / kredit in stroški 340,00 Zadeva Rože: placilo obroka dote 0 500,00 – 500,00 Zadeva Rože: zaseg (neporavnana dota) 0 1.016,22 – 1.016,22 Zadeva Zlobec: zaseg (neporavnana dota) 0 1.035,33 – 1.035,33 Skupaj 1.359,58 4.052,18 – 2.692,60 Jožef Cernja – hipoteticno posojilo / nastali dolg 500,00 500,00 0,00 Skupaj (s hipoteticnim posojilom Jožefa Cernje) 1.859,58 4.552,18 – 2.692,60 – 598,36 – 538,52 – 448,77 Izid v goldinarjih kranjske veljave (: 4,5) Izid v goldinarjih nemške veljave (: 5) Izid v beneških dukatih (: 6) Ce namrec iz obracuna izvzamemo izdatke za obe doti, opazimo, da . nancni neuspeh Ivana Cerneta, cetudi ga izracunamo na osnovi realnejših (višjih) vrednosti nepremicnin, znese vsega 141 lir (tabela 3). Videti je tudi, da je s transakcijo v zadevi Petelin, ko je odkupil terjatve vdove Živec in jih skupaj s svojimi unovcil v naravi s prevzemom njive Pod britofom, dejansko realiziral kar dober dobicek (pri cemer tu niso vštete prejete obresti iz let pred 1752, kar bi tudi sodilo v aktivo, a jih ne moremo dovolj natancno opredeliti). Znesek izgube je vsekakor manjši ali kvecjemu enakovreden tistim, s katerimi je Ivan Cerne obicajno operiral: to je razvidno iz primerjave z zneski posojil, ki jih je pridobil od Fattorja, Rittermana in bratovšcine v Tomaju (tabeli 2a in 2b). Je pa res, da je zaslužek v zadevi Petelin šel na škodo njegove likvidnosti, saj je v zameno za denar (placilo vdovi Živec in lastno posojilo Petelinu) unovcil zemljišce. V tej luci lahko razumemo, zakaj so se njegovi upniki vznejevoljili in šli v izterjavo. Opazili so, da namesto da bi jim placeval obresti (kaj šele vracal glavnice), se je Ivan Cerne šel nepremicninske posle – na njihovo škodo. Vsekakor izguba v višini 141 lir ni bila nemogoce visoka za premožnega kmeta, kot je bil sam. Na podlagi predstavljenih podatkov je povsem jasno, da levji delež izgub Ivana Cerneta ni izhajal iz njegovih osebnih poslov, temvec iz dot. Šele te so predstavljale levinji delež, in sicer skupaj 95 % pridelanega minusa (2.551,5 od 2.692,6 lir; tabela 2b). Ce bi bil še pravocasno poravnal obveznosti za doto, bi si prihranil še 500 lir izdatka za obresti (18,6 % izgub). Tabela 3. Rdece številke Ivana Cerneta – brez dot (nepremicnine neto 1, v lirah) Prihodki Odhodki Saldo na neto 1 Zadeva Fattor - Ritterman: posojilo (hipoteticni znesek) / zaseg 272,67 357,50 – 84,83 Zadeva Bratovšcina: posojilo (hipoteticni znesek) / zaseg 431,91 566,28 – 134,37 Zadeva Petelin: vdova Sivic – placilo prevzetega dolga 236,85 + 78,15 Zadeva Petelin: zaseg, obresti in stroški / kredit in stroški 655,00 340,00 Skupaj 1.359,58 1.500,63 – 141,05 Izid v goldinarjih kranjske veljave (1 : 4,5) – 31,34 Izid v goldinarjih nemške veljave (1 : 5) – 28,21 Izid v beneških dukatih (1 : 6) – 23,51 Skupna denarna vrednost in posamezni elementi obracuna kreditno nepremic­ninskih poslov, kot smo jih prikazali do te tocke, so seveda pomembni in povedni. Ne moremo pa mimo obracuna pridobljenih in izgubljenih kmetijskih zemljišc, ki so v koncni fazi tvorila osrednji premoženjski izid vseh obravnavanih zadev in postopkov zasega. Tako je Ivan Cernja na pozitivni strani uspel pridobiti lepo njivo v zadevi Petelin, ki je merila 0,3 ha in na kateri se je nahajal nasad s 183 drevesi, po katerih so se pletle trte, poleg petih sadnih dreves. To je bil tedaj razširjen vzorec vinogradništva in obenem poljedelstva na Krasu in drugje na južnem Primorskem, ki mu pravimo »mešana kultura«. V primeru zemljišca boljše kakovosti, kakršna je bila njiva Pod britofom v Tomaju, je tolikšen obseg obdelovalne površine v tem casu na Krasu dajal toliko žita, da se je z njim lahko skoraj preživljala ena oseba.28 Ni izkljuceno, da je naš Ivan Cerne imel v mislih, da bi to lepo njivo dal sestri v doto. A nasproti tej pridobljeni njivi stoji vrsta zaseženih kmetijskih površin v skupnem obsegu, ki je presegal hektar njiv s stotinami dreves s trtami in par dese­tinami sadnih dreves ter poltretji hektar travnikov. Združena v celoto bi v tedanjih kraških razmerah ta zemljišca predstavljala že dostojno, povprecno samostojno kmetijo (1,14 ha njiv in 2,64 ha travnikov). Glede na prevladujoco razdrobljenost zemljišc nekatere od teh parcel izstopajo po svoji veliki sklenjeni površini (0,2–0,3 ha njive, 0,7–1 ha travnika). Ce k temu seštevku dodamo še izjemen travnik, ki ga je prodal bratranec Jožef Cerne in je meril kar dva hektarja, pa že dobimo kmetijske površine v obsegu povsem spodobne kmetije, od katerih se je v teh letih poslovila rodbina Cernja (tabela 4). Na koncu tega obracuna ne moremo mimo zemljišc, ki jih je na koncu Ivan Cerne moral predati za poplacilo zahtev iz naslova dot. Ta predstavljajo najvecji delež izgubljenih nepremicnin (67 % površine njiv in 70 % površine travnikov) in tudi vecino razlike med pridobljenimi in predanimi parcelami (90 % njivskih in spet 70 % travniških). Vsega skupaj je zneslo za skromnejšo kmetijo z 0,76 ha njiv in 1,85 ha travnikov, kakršnih tedaj na Krasu ni bilo ravno malo, Urša in Magdalena pa sta vsaka prejela kmetijska zemljišca v obsegu, ki je skoraj zadostoval za to, da bi se odrasla oseba lahko preživljala skozi vse leto z njihovimi pridelki (tabela 5). 28 Panjek, Kruh naredi cloveka, str. 33–35. Tabela 4. Pridobljena in izgubljena kmetijska zemljišca Ivana Cerneta Tabela 5. Izgubljena kmetijska zemljišca Ivana Cerneta na racun dot Njive Travniki Drevesa z in brez drevja Zadeva Njive Cešplje s trtami m2 m2 Št. parcel Število Število Št. parcel Zadeva Rože (Urša) 1 3.143 224 10–20 1 10.234 Zadeva Zlobec (Magda) 6 4.453 50 6 4 8.242 Skupaj za doti 7 7.596 274 16–26 5 18.476 (0,76 ha) (1,85 ha) 3. Možni sklepi, vztrajne neznanke in ovrednotenje posledic za premoženje Ob vsem povedanem in ugotovljenem nam ostaja nekaj sklepov in neznank. Prav s slednjimi bomo priceli ta zakljucni del. Nimamo na primer informacij o tem, cemu si je Ivan Cerne izposojal denar. Na osnovi logike triletnega ne poravnavanja obresti pred izterjavo je mogoce posojila, najeta pri tomajski bratovšcini, Fattorju in Rittermanu, z veliko verjetnostjo umestiti najkasneje v leto 1750 oziroma to leto identi. cirati kot cas, po katerem ni vec placeval obresti. Z vso gotovostjo vemo, da teh sredstev ni uporabil za izplacevanje dot, vsaj nam znanih ne. Poleg tega lahko sklepamo, da Ivan Cerne posojil ni najemal, da bi si zagotavljal preživetje. V ta namen bi zadostovali bistveno manjši zneski od tistega, ki ga je skupaj prejel od Fattorja, Rittermana in bratovšcine, to je 704,5 lire. S tolikšnim zneskom bi namrec nahranil štiri ljudi za polna tri leta. Ce bi bil v hujši preživetveni stiski, bi istocasno ne posojal denarja in odkupoval terjatev, kot smo videli v zadevi Petelin. Ta nam obenem izpricuje, da se je Ivan Cerne vsaj delno ubadal s kreditno-nepre-micninskimi posli. Kakšna pa je logika posojanja denarja in prevzemanja zemljišc, ko imaš tudi sam neporavnane obveznosti po isti obrestni meri (6 %), ki je med drugim višja od tedaj uveljavljene povprecne donosnosti kmetijske zemlje (5 %)? Edina možnost je ta, da racunaš na prejemanje najemnine (obresti) v pšenici po nižji letni vrednosti in na njeno preprodajanje v casu, ko so cene višje, ter na ta nacin unovciš razliko v svojo korist. Isto velja za dodatni pridelek v vinu in sadju od prevzete njive, ce ga ne potrebuješ za prehranjevanje, ker imaš dovolj druge zemlje in pridelkov. To zopet potrjuje, da posojila niso bila namenjena preživetju. Ali je Ivan Cerne kredite uporabljal tudi v druge poslovne namene in kakšni so ti posli bili, pa ne vemo, kakor ostaja odprto vprašanje, ali je svojo podjetnost preizkušal tudi v cisto neagrarnih panogah.29 V vsakem primeru lahko sklenemo, da je bilo premožnemu kmetu pomembno ohranjati in plemenititi svojo kmetijsko posest – s tem nam Ivan Cerne nekaj pove tudi o vrednotah v tedanji kmecki družbi. Na drugi strani pa je verodostojno, da njegove izgube niso bile toliko posledica osnovne poslovne nesposobnosti, kolikor precenjevanja svoje zmožnosti, da bo kos odlašanju likvidnostnih zahtev na vec frontah hkrati (vkljucno s sestrama), oziroma da se mu nacrtovani posli enostavno niso izšli. In spet, morda ni šlo toliko za nespretnost kolikor za to, da se je prevec zanašal na svoje dobro ime in na svojo socialno težo kot župana. Ko pa je snel županska oblacila, je ostal gol in lahka tarca upnikov. A skupna izguba v višini 141 lir, kolikor so znašale rdece številke Ivana Cerneta, ce odmislimo njegove probleme z dotami, ni mogla biti usodna, saj ni bila tolikšna, da bi lahko resno nacela gospodarsko osnovo premožnejšega kmeta, kar je kot pripadnik županske rodbine v Tomaju zanesljivo bil. Ce se nazadnje še enkrat poslužimo »pšenicnega kljuca«, je ta izguba ustrezala kolicini, s katero bi se lahko eno leto prehranjevali dve osebi in pol. To pa nas privede k najšibkejši tocki predstavljenega obracuna, saj ne moremo opredeliti, kolikšen je bil delež 29 Prim. Panjek in Lazarevic, Preživetje in podjetnost. izgubljenih zemljišc v primerjavi z obsegom celotne kmetije Ivana Cerneta. Tega podatka enostavno nimamo. Da bi tega vprašanja ne pustili povsem neodgovorjenega, smo poskusili z obvodom: poiskali smo Ivanove potomce v franciscejskem katastru, najnatancnej­šem viru za agrarno zgodovino za to obdobje. Ker je kataster nastal šest desetletij po zadnji omembi Ivana Cerneta v zemljiških transakcijah devinskega gospostva, smo si pomagali z ledinskim imenom njive, ki jo je Ivan pridobil v zadevi Petelin, to je »Pod britofam«. Natancna rekonstrukcija družinskega drevesa Cernetov od konca 17. stoletja do zacetka 19. presega cilje pricujocega prispevka. Iz maticnih knjig je razvidno, da se skozi drugo polovico 18. stoletja pripadniki rodbine zelo namnožijo. Leta 1820 Franciscejski kataster navaja kar deset gospodinjstev z gospodarjem po pri­imku Cerne.30 V vsaki od obravnavanih generacij iz prve polovice 18. stoletja, ki tvorijo jedro tukajšnje obravnave, pa se je »županska« rodbina Cerne clenila na dva moška dedica (slika 1), s tem da sta kot (verjetno) v primeru Ivana in Jakoba podedovano kmetijo lahko gospodarila skupaj. V naslednji generaciji zgleda, da je prišlo do delitve Andrejeve veje med Ivanovimi in Jakobovimi potomci, vzporedno pa je potekala Tomaževa veja. Slika 1. Tri generacije porocenih moških (dedicev) iz županske rodbine Cerne Enega od naslednikov kmetije, ki sta jo sredi 18. stoletja skupaj vodila Ivan in mlajši brat Jakob, je mogoce identi. cirati z Andrejem Cernetom, ki je leta 1820 po Franciscejskem katastru v sklopu svoje kmetije posedoval tudi njivo, ki je ležala pod tomajskim britofom.31 Andrej je bil najverjetneje potomec Jakoba Cerneta, zato je povsem možno, da se je prvotno skupna kmetija razdelila med potomci obeh bratov. 30 AST, FC, SE, Tomaj, 819.6 – Elenco alfabetico dei proprietari dei fondi. 31 Ta Anton Cerne je preminul do leta 1832, ko je bilo v kataster pripisano, da je pokojni in da so posest po njem podedovali sinovi. Tudi to nam pove, da ne gre za slavnejšega Antona Cerneta, vaškega veljaka in državnega poslanca, o katerem je ljudski glas mogoce brati v Ha-dalin, Govorice in cence, str. 735. Ta Anton Cerne je bil namrecclovek naslednje generacije (1813–1891), njegov oce pa je bil Marko Cerne, glej Slovenska biogra. ja, Cerne, Anton. Marko Cerne je v franciscejskem katastru naveden kot gospodar druge, zelo velike kmetije v Tomaju, istocasno z »našim« Antonom Cernetom. Gre torej za dve veji iste rodbine. Ce seštejemo površine Andreja Cerneta iz leta 1820 s tistimi, ki jih je družina izgubila sredi 18. stoletja, si lahko ustvarimo predstavo o velikostnem redu kmetije Ivana (in Jakoba) Cerneta pred zacetkom njegovih težav: 4,73 ha njivskih in 18,48 ha travniških površin za skupnih (ogromnih) 23,2 hektara.32 Zdaj pa kalkulacija izgube: predati je moral 24 % njivskih in 14 % travniških površin. Kot že vemo, je vecji del te izgube šlo na racun obeh dot. Ti sta maticno kmetijo stali 16 % njiv in 10 % travnikov, tako da je vsaka ustrezala okoli 13 % družinske kmetije. Predstavljena hipoteticna projekcija izkazuje, da sta dve poroceni sestri skupaj prejeli cetrtino vrednosti družinskih zemljišc, porocena sinova pa tri cetrtine. Vse te vrednosti so, kot že receno, približne in jih je treba jemati kot velikostni red, ne nazadnje, ker je povsem možno, da je do Andreja prišel le del prvotne skupne kmetije. Vsekakor je bila družina leta 1820 še vedno premožna. Po njivskih površi­nah je kmetija Andreja Cerneta sodila med srednje velike na vasi, po travniških pa celo med najvecje (tabela 6). Ta skok naprej v prihodnost lahko zakljucimo z ugotovitvijo, da je naslednik kmetije Ivana Cerneta posedoval eno vecjih kmetij v Tomaju, ki bi ji v kraških razmerah lahko skoraj rekli veleposestvo. Tabela 6. Velikost premoženja Antona Cerneta v primerjavi z drugimi v Tomaju po franciscej­skem katastru (1820) Kazalnik premoženja Povprecje na gospodinjstvo Mali kmetje Najvecji kmetje Anton Cerne Stavbna zemljišca in dvorišca (m2) 583,3 - - 1.164,9 Vrtovi (m2) 365,7 - - 143,8 Njive (ha) 0,47 - - 0,97 Njive s trtami (ha) 1,19 - - 2,61 Njive skupaj 1,66 0,57 7,77 3,58 Travniki z lesom (ha) 4,21 - - 11,58 Pašniki (ha) 0,40 - - 0 Pašniki z lesom (ha) 0,28 - - 3,88 Gozdovi (ha) 0,43 - - 0,38 Travniške in gozdne površine skupaj 5,32 2,30 12,95 15,84 Govedo (št.) 1,67 2 8 5 Ovce (št.) 3,91 11 45 20 Prašici (št.) 1,00 - - 6 Vir: Podatki za kmetijo Andrej Cerne, Tomaj št. 16: AST, FC, SE, Tomaj, 819.6 – Elenco alfabetico dei proprietari dei fondi, 819.2 – Protocollo particelle fondi, 820.3 – Protocollo di classi. cazione delle particelle terreni secondo genere di coltura e classe (popravki klasi.kacije za pašnike); za skupno sliko k. o. podatki iz AST, FC, SE, Tomaj, 820.2 – Operato d’estimo catastale S/5. 32 Velikost kmetije Andreja Cerneta, hišna št. 16, leta 1820: njivske površine 3,59 ha, travniške 15,84 ha. Vir: AST, FC, SE, Tomaj, 819.6 – Elenco alfabetico dei proprietari dei fondi, 819.2 – Protocollo particelle fondi, 820.3 – Protocollo di classi.cazione delle particelle terreni secondo genere di coltura e classe (popravki klasi.kacije za pašnike). Zakljucek Na izhodišcno vprašanje glede obstoja zemljiškega trga med kmeti na Krasu si lahko na osnovi prikazanega odgovorimo, da je obstajal, za rekonstrukcijo in razumevanje njegovega delovanja pa bo treba pocakati na celovitejšo analizo vseh oblik transakcij, in ne le zasegov. Iz istega razloga bi bila preuranjena primerjava z mehanizmi kmecke zadolženosti v 19. stoletju.33 Ne glede na to je že v tej fazi mogoce oceniti, da je bil nepremicninski trg dokaj natancno reguliran s strani Devinskega glavarstva, ki je uveljavljalo in izvajalo upravne in sodne postopke v ta namen. Druga možna ocena zadeva samo regulacijo trga, ki je prinašala dokaj visoke transakcijske stroške, saj se je ob prenosu posesti placevala pristojbina v višini 10 % cenilne vrednosti zemljišca, h kateri je bilo treba dodati še poravnavo razmeroma visokih stroškov cenitve in morebitnih sodnih stroškov. Videti je tudi, kako so se sredi 18. stoletja kmetje na Krasu vsaj v nekaterih primerih posluževali notarskih storitev za urejanje premoženjskih razmerij in sporov v družinskem krogu, kar predstavlja vidnejšo razliko s stanjem v istem kraju in glavarstvu dobro stoletje poprej.34 Prav tako so se posluževali sodnih postopkov za razreševanje vzajemnih terjatev, ki so izhajale iz dolžniško-upniških razmerij. Iz videnega se obenem povsem jasno kaže, da so kmetje na Krasu posegali po zadolževanju, in sicer ne le z namenom premošcanja prehodne gospodarske stiske, ampak tudi iz poslovnih vzgibov. O pravnih vidikih oblik zadolževanja nismo izvedeli veliko izrecnega, razen tega, da je vdova Živec na njivi Ivana Petelina v zameno za posojilo imela vzpostavljen »jus«, torej pravico, ki ji je prinašala doloceno letno kolicino pšenice. Pšenica je seveda predstavljala obresti, sama glavnica posojila pa je bila zavarovana s pravico nad zemljišcem, ki je bilo vec vredno od posojila. Ker je bil znesek posojila nižji od vrednosti njive, na kateri je bil zavarovan, kreditni mehanizem ustreza temu, kar so v Lombardiji poznali pod imenom »izrocitveni cinž« (v dobesednem prevodu izvirnika: censo consegnativo) in je bil tam zelo razširjen v 17. in 18. stoletju.35 Druga plat iste kreditne medalje pa je ta, da so bili na kreditnem trgu kmetje dejavni tudi v vlogi posojilodajalca. Že na podlagi relativno omejenega nabora zadev, ki smo jih tu predstavili in so vse povezane z enim in istim osrednjim likom, smo lahko opazili prisotnost dokaj širokega spektra akterjev, ki so na kraškem podeželju delovali kot posojilodajalci. V tej vlogi smo srecali vdovo iz kmeckega stanu, župana in bratovšcino. V tem okolju se v zgodnjem novem veku bratovšcine ponekod prepletajo z vaško skupnostjo (obcina, komun), ta pa je lahko imela vlogo pri upravljanju s premoženjem vaške cerkve. V franciscejskem katastru nekatere obcine nastopajo celo kot lastnice cerkvenih poslopij in nepremicnin Ta vidik bo veljalo poglobiti z nadaljnjimi raziskavami. Vsekakor je vaške bratovšcine mogoce razumeti kot nekakšen gospodarski in . nancni zavod kmecke skupnosti, ki je izvajal 33 Lazarevic, Kmecki dolgovi. 34 Panjek, Pravda o spornem hramu. O nepremicninskem trgu na devinskem Krasu in drugje v Sloveniji glej npr. Panjek, Land will tear us apart. 35 Faccini, La Lombardia, str. 41–63. tudi kreditne posle, s tem pa odigraval ekonomsko in ne nazadnje socialno vlogo v obliki nudenja . nancne pomoci. Svojo materialno osnovo skozi daljše obdobje so bratovšcine gradile na zapušcinah in na zaseženem premoženju insolventnih dolžnikov.36 Poleg navedenih treh akterjev (vdova, župan, bratovšcina) smo sre-cali tudi zunanje posojilodajalce, ki jih kljub pomanjkanju izrecnih indicev lahko razumemo kot mešcane, delujoce na podeželju (Fattor in Ritterman). Zadnje besede bomo namenili županom, posameznim pripadnikom ožjih vaških elit. Na položaju župana so se skozi generacije vrstili posamezniki ozkega kroga enih in istih družin ter rodbin. Svojo vodilno vlogo so bazirali na obsežnem premoženju, ki so ga vzdrževali tudi z nezanemarljivimi prihodki iz izvajanja županske funkcije ter z možnostjo poseganja po dobickonosnih nepremicninskih in drugih poslih na osnovi svoje nadpovprecne gmotne situiranosti. K ekonomski gre dodati socialno moc, katere razsežnost smo lahko zaslutili v zrcalni obliki skozi padec Ivana Cerneta v neizprosno kolesje sodnih izvršb v trenutku, ko je izgubil položaj župana, ki ga je dotlej ocitno implicitno šcitil. Financno sposobnost in poslovno širino kraškega župana v obravnavanem obdobju bomo ponazorili z drugim, zelo povednim primerom, in z njim zakljucili brez komentarja, saj je dovolj ekspliciten in ga je mogoce razumeti s primerjavo tu podanih vrednosti. V šestdesetih letih 18. stoletja je Jožef Mohorcic, župan v Naklem (pri Škocjanskih jamah, v gospostvu Švarcenek), »mojstru Matiji Colja mizarju« posodil kar 500 dukatov (3.000 lir ali 667 goldinarjev kranjske veljave!) po 6 % letni obrestni meri za izgradnjo hiše v tedaj novo nastajajoci Terezijanski cetrti v Trstu. Colja je hišo zgradil, posojilo je bilo zavarovano (dobesedno »za­koreninjeno«: radicato) s stavbo. V letih 1769 in 1770 je Colja hišo in nakopicene zamudne obresti do Mohorcica prodal in predal najprej »mojstru Antonu Zidarju cevljarju«, ki je prevzel tudi njegove dolgove do drugega upnika, »mojstra Jožefa Vidmarja kovaca«.37 A vrnimo se k Mohorcicem. Pol stoletja kasneje v Naklem še vedno najdemo istoimenskega Jožefa Mohorcica, ki je v franciscejskem katastru po stanu opredeljen kot župan (Oberrichter) in je lastnik enonadstropne stanovanjske hiše z dvorišcem, gospodarskim poslopjem, hlevom za tri konje in 12 glav goveda ter vodnjakom v skupni izmeri 1.500 m2. Drugje v vasi ima še hlev za 200 ovac z dvorišcem (700 m2). Na tretji lokaciji pri Škocjanu ob strugi reke Reke je posedoval še pritlicno stanovanjsko hišo z dvorišcem in gospodarskim poslopjem ter zraven še mlin s petimi pari mlinskih kamnov.38 36 Panjek, Statut in privilegiji, 128–129, in Isti, Vidno in navidezno ter v obeh clankih navedena literatura. 37 Panjek, Chi costruě Trieste, str. 671–672. 38 AST, CF, SE, Naklo, 467.4 – Protocollo particelle edi. ci. Viri in literatura Arhivski viri AST, ATTA: Archivio di Stato di Trieste, Archivio Torre-Tasso Antico, škatle 195.1 – 2. del, 196.1 in 202.1. AST, CF, SE: Archivio di Stato di Trieste, Catasto Franceschino, Serie Elaborati, Tomaj in Naklo. ŠAK, ŽT, MKK: Ško.jski arhiv Koper, Župnija Tomaj, Maticna knjiga kršcenih, št. 3, 4 in 5. ŠAK, ŽT, MKP: Ško.jski arhiv Koper, Župnija Tomaj, Maticna knjiga porocenih, št. 2. Spletni viri Slovenska biogra. ja, Živic, Matija Valentin. https://www.slovenska-biogra. ja.si/oseba/sbi903870/ (13. 9. 2022). Slovenska biogra. ja, Cerne, Anton. https://www.slovenska-biogra. ja.si/oseba/sbi165517/ (13. 9. 2022). Literatura Béaur, Gérard in Chevet, Jean-Michel, Institutional changes and agricultural growth. Gérard Béaur, Philipp R. Scho.eld, Jean-Michel Chevet in Maria Teresa Pérez Picazo (ur.), Property rights, Land Markets, and Economic Growth in the European Countrzside (Thirteenth – Twentieth Centuries). Turnhout: Brepols, 2013, str. 19–68. Beguš, Ines, Ekonomija in avtonomija Nadiških dolin v Beneški republiki. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015. Corazzol, Gigi, Fitti e livelli a grano. Un aspetto del credito rurale nel Veneto del ‘500. Milano: F. Angeli, 1979. Faccini, Luigi, La Lombardia fra '600 e '700. Riconversione economica e mutamenti sociali. Milano: F. Angeli, 1988. Fontaine, Laurence, The Moral Economy. Poverty, Credit, and Trust in Early Modern Europe. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2014. Fornasin, Alessio, Ambulanti, artigiani e mercanti. L‘emigrazione dalla Carnia in etŕ moderna. Verona: Cierre edizioni, 1998. Gestrin, Ferdo, Oris gospodarstva na Slovenskem v obdobju agrarne revolucije in prevlade manufakturne proizvodnje. Kronika 17, 2, 1969, str. 65–71. Gestrin, Ferdo, Oris gospodarstva na Slovenskem v obdobju zgodnjega kapitalizma. Kro­nika 17, 1, 1969, str. 1–8. Gestrin, Ferdo, Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma (do leta 1918). Kronika 17, 3, 1969, str. 129–138. Grafenauer, Bogo, Gospodarski obrat kmetije. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I., Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: SAZU – DZS, 1970, str. 619–651. Hadalin, Jurij, Govorice in cence v delu Albina Kjudra Zgodovinski mozaik Primorske. Po-memben kamencek v mozaiku pricevanj ali zgolj obroben podatek? Acta Histriae 19, 4, 2011, str. 729–742. Lazarevic, Žarko, Kmecki dolgovi na Slovenskem. Socialno-ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848–1948. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1994. Panjek, Aleksander in Lazarevic, Žarko (ur.), Preživetje in podjetnost. Integrirana kmecka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2018. Panjek, Aleksander, Chi costruě Trieste. Edilizia, infrastrutture, mercato immobiliare e servizi tra pubblico e privato (1719-1918). Roberto Finzi. Giovanni Panjek in Loredana Panariti (ur.), Storia economica e sociale di Trieste, II, La cittŕ dei traf. ci (1719-1918). Trieste: Lint, 2003, str. 643–758. Panjek, Aleksander, Fevdalna renta in agrarno gospodarstvo na Krasu na podlagi cenitev gospo­stev (1615-1637). Acta Histriae 12, 2, 2004, str. 1–72. Panjek, Aleksander, Kruh naredi cloveka. Kdo je kdaj sit na primorskem podeželju v 17. in 18. stoletju. Mojca Šorn (ur.), Lakote in pomanjkanje: slovenski primer, Ljubljana: INZ, 2018, str. 25–41. Panjek, Aleksander, Una grande sollevazione contadina in terra slovena. La rivolta di Tolmino del 1713. Universitŕ degli Studi di Trieste, Facoltŕ di lettere e Filoso.a, diplomska naloga, 1994. Panjek, Aleksander, Vidno in navidezno v franciscejskem katastru: Rodik (1819–1830). Irena Lazar, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler (ur.), Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanisticnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanisticne študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2020, str. 187–211. Panjek, Aleksander. Pravda o spornem hramu. Obicaj ustne kupoprodaje nepremicnin med kmeti na Krasu (Tomaj, 1619–1620). Zgodovinski casopis 70, 3/4, 2016, str. 290–312. Panjek, Aleksander. Statut in privilegiji komuna ali tabora Rihemberk (1556). Avtoportret so-seske pred izzivi ekonomskih, socialnih in okoljskih sprememb. Goriški letnik 42, 2018, str. 115–148. Panjek, Aleksander. Land will tear us apart. Family-farm division and real estate market in Slo­venia (sixteenth to eighteenth centuries). The history of the family 27, 1, 2022, str. 54–81. Štuhec, Marko. Besede, ravnanja in stvari. Plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica 2009. Valencic, Vlado, Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne. Razprave X/4, Ljubljana: SAZU, 1977. SUMMARY The black years and red numbers of Ivan Cerne, mayor of Tomaj in the middle of the eighteenth century: rural debt and credit relations Aleksander Panjek The existence of a land market gives evidence of the right of peasants to dispose of farms and land, which is relevant for understanding the very foundations of agricultural society from both a social and economic point of view. Its functioning indicates the possibility of dynamic adaptation to conditions and thus a greater or lesser ability of peasants to actively respond to market opportunities by buying or selling land. An important aspect of the agricultural land mar­ket is its connection with credit relations, as land was an important basis for peasants to obtain loans and represented an opportunity for .nancial operations of enterprising peasants. In fact, the purpose of rural loans was not only to overcome temporary survival dif.culties, but also to obtain .nancial resources for the implementation of entrepreneurial initiatives in non-agricultural activities. Already in the early modern period, credit operations in the countryside and peasant borrowing were a Europe-wide phenomenon, which is the subject of numerous researches. In Slovenia, there are not many such studies for the period before the nineteenth century. The paper provides an insight into the nature and mechanisms of credit-debt relationships in the Slovenian countryside, basing on the case of the mayor in Tomaj and relying on records of real estate transactions between peasants in the Devin manor (Karst) in the eighteenth century. Therefore, it concentrates on seizures for the recovery of his debts. His case deviates from the average of the multitude of transactions and their actors, due to the number of cases in which he acted and due to the large value of the assets involved. Thus, his case cannot be considered representative in the sense of an average, but it shows many elements and characteristics of the land market between peasants in the Karst in the mid-eighteenth century, which are mostly less known: this especially applies to debtor-creditor relations. In the .rst part, the credit and debt transactions of Ivan Cerne are presented in a kind of thick description, often used in social history, although here it is permeated with economic data. Its purpose is to weave the entangled and hectic succession of plots and developments into a logical and comprehensible chronological sequence. In the second part, the article adopts a more economic-historical quantitative method, which gives a clearer image of the scope and value of Ivan Cerne›s credit transactions and debts, as well as their .nal outcome in the red numbers. In the concluding part, results and hypotheses are presented. Six cases related to the loans and debts of Ivan Cerne, which took place in the years 1753­1757, are discussed. They concern one con.scation of an unjustly acquired farm, one seizure of land from a non-payer of interest for a loan, two con.scations of land due to non-payment of interest (one of them in favour of the brotherhood that lent money to Ivan Cerne) and two con.scations of land due to unpaid dowries. Bottom line, in his Ivan Cerne lost property worth almost 2,700 Venetian liras or 540 Austrian guilders of German value. At local prices of the time, this amount corresponded to 13,822 litres of wheat, or 17,277 daily meals, which could feed as many as 47 people for one year! But if we exclude the expenses for both dowries from the calculation, we notice that Ivan Cerne›s .nancial failure amounted to only 141 liras. In the case of an important and weall-off peasant family, such as the Cernes in Tomaj, dowries were very high, in this case 1,000 Venetian liras each. As a result of the non-payment, the sums for default interest and court costs of lost legal proceedings have also accumulated. Such a high dowry corresponded to the value of the land, which with its crops could (almost) support one person throughout the year. Despite this, such high expenses did not signi.cantly shake the economic situation of the Cerne family, which remained among the wealthiest in the village of Tomaj even in the following decades. The analysed transactions disclose that, in the middle of the eighteenth century, peasants in the Karst, at least in some cases, used the services of a notary to settle property relations and family disputes. Court proceedings were also used to resolve mutual claims arising from debtor-creditor relationships. At the same time, it appears quite clearly that peasants in the Karst resorted to borrowing, not only with the aim of bridging temporary economic hardship, but also for business reasons. The other side of the same credit coin is that peasants were also active as lenders. Even on the basis of the relatively limited set of cases presented, the presence of a fairly wide spectrum of actors is noticeable, who acted as lenders in the Karst countryside, such as a peasant widow, a rural mayor and a brotherhood (besides townspeople). M. BATIC: »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega ... Matic Batic »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega drugacnega mišljenja.« Nemški goriški list Gzer Wochenblatt in njegova politicna usmeritev Batic, Matic, dr., znanstveni sodelavec, Študijski center za narodno spravo, SI–1000 Ljubljana, Tivolska 42, matic.batic@scnr.si, https://orcid.org/0000-0002-4681-6334 »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega drugacnega mišljenja.« Nemški goriški list Gzer Wochenblatt in njegova politicna usmeritev Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), št. 1–2, str. 88-115, cit. 90 1.01 izvirni znanstveni clanek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Razprava predstavlja znacilnosti nemškega casnika Gzer Wochenblatt, s posebnim poudarkom na njegovi politicno-programski usmeritvi. List, ki je tedensko izhajal leta 1867, preden se je z zacetkom leta 1868 preoblikoval v dvakrat tedensko izhajajoci Gzer Zeitung, predstavlja prvi nemški casopis v Gorici. V prvem delu clanka so predstavljeni zacetki nemške publicistike na Goriškem in znacilnosti tamkajšnje nemške skupnosti. V nadaljevanju razprava obravnava zacetek izhajanja Goriškega tednika, njegove vsebinske znacilnosti in pro-gramsko usmeritev. Zadnji del prispevka je posvecen recepciji novega nemškega casnika s strani slovenskega tabora, predvsem polemiki, ki se je ob tem razvila med goriško Domovino in celovškim Slovencem. V polemiko se je aktivno vkljucil tudi Gzer Wochenblatt, ob cemer je uredništvo podalo svoj pogled na mednacionalne odnose na Goriškem. Kljucne besede: Gzer Wochenblatt, Go-rica, 19. stoletje, nemški casopisi, kulturna zgodovina. Batic, Matic, PhD, Research Fellow, Study Centre for National Reconciliation, SI–1000 Ljubljana, Tivolska 42, matic.batic@scnr.si, https://orcid.org/0000-0002-4681-6334 Historical Review, Ljubljana, Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), No. 1–2, pp. 88-115, 90 notes Language: Sn. (En., Sn., En.) "We Think German, We Feel German, but We Will Not Blame Anyone for His Different Opinion": the German Newspaper Gzer Wochenblatt and Its Political Orientation The article presents the characteristics of the German newspaper Gzer Wochenblatt, with a special emphasis on its political orientation and agenda. The paper, which was published weekly in 1867 before being transformed into the biweekly Gzer Zeitung starting in 1868, was the .rst German newspaper in Gorizia. The .rst part of the article analyses the beginnings of German journalism in the Princely County of Gorizia and Gradisca and the characteristics of the local German community. After that, the beginnings of its publication, its characteristics in terms of content and its agenda are examined. The last part of the article discusses the reception of the new German newspaper by the Slovene community, especially the heated controversy that emerged between two Slovene newspapers, Domovina from Gorizia and Slovenec from Kla­genfurt. Gzer Wochenblatt became actively involved in the dispute, with the editorial board expressing its view on inter-ethnic relations in the County of Gorizia. Keywords: Gzer Wochenblatt, Gorizia, 19th century, German newspapers, cultural history. Uvod1 Sedmega februarja 1867 je v Gorici izšla prva številka tednika Gzer Wochen­blatt [Goriški tednik]. Ceprav zacetki nemške publicistike v Gorici segajo že v 18. stoletje, ko so bile v mestu ob Soci ustanovljene prve tiskarne, lahko Gzer Wochenblatt oznacimo za prvi goriški nemški casopis2 v sodobnem pomenu besede. Z njim je nemška skupnost v Gorici stopila v javni prostor in se aktivno vkljucila v kulturno-politicno življenje dežele Goriško-Gradiške. Tednik tako predstavlja enega najpomembnejših izrazov nemške kulturne dejavnosti na Goriškem in po­sledicno tudi dragocen vir za preucevanje nemške skupnosti v Gorici, ki doslej ne v slovenski ne v mednarodni humanistiki še ni bila deležna celovite obravnave. Isto velja tudi za Wochenblatt, ki je bil v dosedanjih slovenskih pregledih nemške publicistike na Slovenskem deležen zgolj najosnovnejše obravnave, veliko vec pa ni bilo doslej o tej tematiki napisanega niti v mednarodnem prostoru.3 Namen te razprave je celovito predstaviti znacilnosti casnika Gzer Wochen­blatt in njegovo mesto v socasnem kulturno-politicnem življenju Goriške in Habsburške monarhije. V prvem delu razprave je zato casnik najprej umešcen v kontekst publicistike v nemškem jeziku na Goriškem, nato pa sledi predstavitev družbeno-politicnega konteksta v casu njegovega izhajanja. Na tej podlagi je v nadaljevanju analizirana njegova politicna usmeritev glede na socasna pereca po­liticna vprašanja. Pri tem je posebna pozornost posvecena njegovemu odnosu do goriških Slovencev oz. slovenskega politicnega gibanja na Goriškem, ki ga lahko dobro rekonstruiramo na podlagi zanimive polemike, ki se je ob zacetku izhajanja Goriškega tednika razvila v trikotniku med Gzer Wochenblattom ter dvema slovenskima casopisoma, in sicer goriško Domovino in celovškim Slovencem. 1 Nekatere ugotovitve te razprave sem obravnaval v magistrski nalogi z naslovom »Wir denken zwar deutsch, wir flen deutsch, werden es aber niemanden verargen, anderen Sinnes zu sein«: Gzer Wochenblatt (1867) und Gzer Zeitung (1868–1869), ki je nastala leta 2015 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ob tej priložnosti se mentoricama, dr. Petri Kramberger in dr. Mariji Mojci Peternel, iskreno zahvaljujem za vso pomoc pri nastajanju naloge. 2 V tekstu kot sopomenki uporabljam izraza »casnik« in »casopis«, saj je meja med obema pojmoma v slovenskem prostoru zabrisana. 3 Osnovne podatke o Goriškem tedniku v okviru pregleda nemške publicistike na Slo­venskem prinaša Tanja Žigon; gl. Žigon, Deutschsprachige Presse. Osnovni podatki o casopisu so predstavljeni tudi v tujejezicnih pregledih nemške publicistike na Goriškem: Kitzmler, Esperienze giornalistiche in lingua tedesca; Gallarotti in Stasi, I periodici. M. BATIC: »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega ... Zacetki nemške publicistike na Goriškem Zacetki nemške publicistike na Goriškem segajo v 18. stoletje. Nastanek prvih nemških serijskih publikacij je bil nelocljivo povezan z razvojem tiskarstva v Gorici, ki se je zacelo razvijati v drugi polovici 18. stoletja. Raziskave o tej tematiki so za zdaj še pomanjkljive, tako da poznamo le osnovne podatke o prvih tiskarjih in prvih serijskih publikacijah. V Gorici je leta 1754 kot prvi tiskar kratek cas deloval Dunajcan Johann Thomas Trattner, ki pa se je kmalu odselil v Trst. Istega leta je ob podpori prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (1711–1774)4 tiskarno v Gorici odprl Benecan Giuseppe Tommasini. Ocitno je bilo povpraševanje po tovrstnem delu v Gorici dovolj veliko, da je leta 1772 tiskarno odprl tudi Valerio de Valeri iz Cedada, ki je zacel izdajati prvi goriški tednik v italijanšcini z imenom Gazzetta goriziana (1774–1776).5 Kmalu zatem so se pojavile tudi prve serijske publikacije v nemšcini. Pri tem pa je treba opozoriti, da pri teh ne gre za dnevno ali tedensko izhajajoco periodiko, temvec zgolj za letno izhajajoce almanahe, a tudi ti so obicajno izšli le v nekaj številkah. Prvi je bil Kaiserlich=Kiglicher Gzerischer Titular=Kalender (1779–1782). Podobna nemška publikacija je bil enkrat letno izhajajoci K.k. gzerischer Allmanach. Izšel je v letih 1780 in 1782. Kasneje je izhajal Instanz= und Titularkalendar f Gz und Gradisca, in sicer v letih 1792, 1796 in 1799. Sledil je Schematismus f Gz und Gradisca, ki je bil v letih 1801 in 1802 tiskan pri Tommasiniju, nato pa do njegovega zatona v Trstu.6 Po živahnem zacetku goriške publicistike v zadnji cetrtini 18. stoletja je sledilo obdobje zatišja, ki je trajalo vec kot 50 let. O razlogih za tako dolgo prekinitev lahko zgolj ugibamo. Mogoce je, da so k temu prispevali restriktivni predmarcni cenzurni predpisi,7 pomembno vlogo pa je verjetno odigrala tudi gospodarska in demografska stagnacija, ki je zaznamovala Gorico v prvi polovici 19. stoletja.8 Nov zagon v 60. letih 19. stoletja Nove nemške periodicne publikacije na Goriškem so se pojavile v drugi polovici 60. let 19. stoletja. Na nov zagon nemške publicistike v Gorici je blago­dejno vplival nov zakon o tisku, ki je stopil v veljavo 9. marca 1863, noveliran pa je bil 15. oktobra 1868. Novi zakon je precej omilil prejšnjo restriktivno tiskovno 4 Goriška nadško.ja je bila ustanovljena leta 1751 in je obsegala habsburški del ukin­jenega oglejskega patriarhata. Attems je bil za prvega goriškega nadškofa imenovan naslednje leto; podrobneje o njegovem vsestranskem delovanju gl. Dolinar, Attems, Karel Mihael. 5 Bercic, Tiskarstvo na Slovenskem, str. 94–95. Obsežna monografska študija o listu Gazzetta goriziana je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu; gl. Gorian, Založništvo in pretok informacij v Gorici. 6 O prvih nemških serijskih publikacijah v Gorici gl. Gallarotti in Stasi, I periodici, str. 49; gl. tudi Gallarotti in Stasi, La stampa periodica tedesca nel Goriziano. 7 O cenzurnih omejitvah do sredine 19. stoletja gl. relevantne prispevke v Vidmar, Cenzura na Slovenskem. 8 Vec o gospodarski in demografski stagnaciji mesta v tem casu gl. Fabi, Storia di Gorizia, str. 12–15. politiko, ceprav tudi po teh liberalnih spremembah še ne moremo govoriti o popolni svobodi tiska. Nad uredniki, založniki in drugimi sodelavci listov je še vedno visela grožnja denarnih in tudi zapornih kazni. Te so grozile predvsem za žalitve cesarja in kaljenje javnega reda in miru, poleg tega pa so bili casnikarji pogosto kaznovani tudi za druge prekrške po kazenskem zakoniku, denimo zaradi šcuvanja k sovražnosti do nacionalnosti, verskih skupnosti (clen 302), hujskanja in agitacije (clen 300), žalitve casti (clena 488 in 493) idr. Kljub temu je zakon pušcal dovolj svobode za hiter razvoj najrazlicnejše publicistike. Odpravljeni so bili namrec koncesijski in opominjevalni sistem, možnost administrativne ustavitve izhajanja ter casniška kavcija. Izdajatelj je po novem moral predložiti le dokazila o politicni, moralni in intelektualni usposobljenosti za casnikarski poklic ter navesti namen svojega lista. Poleg tega so od leta 1867 o tiskovnih prestopkih presojala porotna sodišca.9 Liberalnejši zakonski okviri so brez dvoma prispevali k ponovnemu razvoju nemške publicistike v Gorici, a njen ponovno pojav je treba razumeti tudi v okviru spremenjenih družbeno-politicnih razmer in upoštevajoc speci.cnosti nemško--govorecega prebivalstva oz. znacilnosti nemške skupnosti v deželni prestolnici ob Soci. Šestdeseta leta 19. stoletja predstavljajo prelomni cas v zadnjem obdo­bju obstoja Habsburške monarhije, saj so politicni pretresi in preobrazbe iz tega obdobja dolocile njen politicni ustroj vse do propada monarhije leta 1918. Pod vplivom vrste zunanjepoliticnih neuspehov se je bil cesar Franc Jožef prisiljen odpovedati želji po avtokratskem vladanju in centralisticno urejeni monarhiji, ki je bila znacilna za t. i. neoabsolutisticno obdobje.10 Rezultat cesarjevega popušcanja je bil dvojni kompromis z dvema osrednjima opozicijskima skupinama v državi, in sicer z madžarsko plemiško elito in liberalnim nemškim mešcanstvom, kar je po vrsti politicnih pretresov koncno pripeljalo do dualisticne razdelitve države na »avstrijski« (cislajtanski) in ogrski (translajtanski) del, v sami Cislajtaniji pa do uvedbe t. i. decembrske ustave leta 1867, ki je zagotavljala temeljne osebne svobošcine in uvajala liberalna nacela delitve oblasti in (delne) demokratizacije.11 Z roko v roki z liberalizacijo in demokratizacijo je šla nacionalizacija politicnega življenja, saj je bil to cas vzpona razlicnih narodnostnih gibanj v monarhiji. Ce je bil nacionalizem v zacetku predvsem projekt politicnih in kulturnih elit, je v tem casu dokoncno presegel zacetne okvire in postal množicno gibanje.12 Skladno s tem 9 Prijatelj, Slovenka kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina II, str. 302; Žigon, Nemški casnik za slovenske interese, str. 33; Globocnik, Alešovcev Brencelj, str. 8. 10 Neoabsolutisticno obdobje, po notranjem ministru Alexandru Bachu pogosto imenovano tudi Bachov absolutizem, se je zacelo leta 1851 z ukinitvijo t. i. oktroirane ustave in politicnih svobošcin, ki jih je ta zagotavljala. Neoabsolutisticni režim se je obdržal do oktobrske diplome leta 1860. O osnovnih znacilnostih tega obdobja gl. Kann, A History of the Habsburg Empire, str. 318–326. 11 Sinteticno o politicnem razvoju Habsburške monarhije v 60. letih 19. stoletja gl. Kann, A History of the Habsburg Empire, str. 326–342; Rumpler, Eine Chance f Mitteleuropa, str. 380–417; Bled, Franc Jožef, str. 285–309; Judson, Habsburški imperij, str. 267–287. 12 O fazah razvoja nacionalnih gibanj gl. Hroch, Social Preconditions of National Revival in Europe. M. BATIC: »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega ... je prišlo tudi do velikega razmaha tiska, ki je bil s procesom vzpona nacionalizma dialekticno povezan.13 Sprico vseh teh dejavnikov so se v 60. letih pojavili številni casopisi v razlicnih jezikih, tudi na Goriškem, kjer je bil položaj nemšcine in nemštva sicer šibkejši v primerjavi z drugimi slovenskimi deželami, saj je bilo Nemcev bistveno manj. Cez ozemlje Poknežene gro.je Goriško-Gradiške (nem. Gefstete Grafschaft Gz und Gradisca, it. Principesca contea di Gorizia e Gradisca), kot je bilo uradno ime dežele, je potekala slovensko-romanska jezikovna meja, tako da je imela približno dve tretjini dežele izrazito slovenski, zadnja tretjina pa italijansko-furlanski znacaj.14 Izjema je bila deželna prestolnica Gorica, v kateri je živela tudi nemška jezikovna skupnost. Približno jezikovno-narodnostno sta­nje v mestu v 60. letih lahko vsaj približno rekonstruiramo s pomocjo podatkov ljudskega štetja leta 1880.15 Leta 1880 je v mestu živelo 20.920 prebivalcev, od katerih je 13.517 kot pogovorni jezik navedlo italijanšcino, 3411 slovenšcino, 2149 nemšcino, preostali pa druge jezike.16 Iz navedenih podatkov je razvidno, da je bila Gorica vecinsko italijansko mesto, saj so Italijani predstavljali 64,61 % prebivalstva, a v mestu sta bili tudi zastopani tudi slovenska in nemška skupnost. Delež nemško govorecih prebivalcev je znašel 10,27 % vseh prebivalcev Gorice, s cimer je mocno odstopal od deželnega povprecja, saj z izjemo Gorice Nemci na Goriškem skorajda niso bili prisotni.17 Kakšna sta bila ob tem socialna struktura nemške skupnosti v Gorici in splo­šen položaj nemšcine v javnem življenju?18 Skladno s procesom nacionalizacije italijansko in slovensko govorecega prebivalstva je nemški jezik po letu 1848 sicer 13 Benedict Anderson opozarja na pomen množicne pismenosti in tiska za razvoj naroda kot »zamišljene« skupnosti, se pravi za identi.kacijo množic z narodom kot kolektivno identiteto; vec o tem gl. Anderson, Zamišljene skupnosti, str. 59–69. 14 Severni del dežele je bil popolnoma slovenski, pri cemer deželna meja v zgornjem Posocju ni bila jezikovna meja, saj so slovensko govoreci prebivalci naseljevali tudi terske in nadiške doline oz. Beneško Slovenijo, ki je že od leta 1866 spadala k Italiji (Grafenauer, Slo­vensko-romanska meja, str. 6–8, 11). Mejo v južnem delu dežele je leta 1852 jasno opredelil Peter Kozler: »Od tod naprej gre meja v sredi med ravnino in grici pod slovenskima obcinama: Mirnik, Medana in Cerovo proti Podgori, prestopi Soco, objame slovenska sela Zdravšino in Doberdob nad Teržicem in se pri Štivani blizu Divina z morskim obrežjem sprime.« (Kozler, Kratek slovenski zemljopis, str. XX–XXI). 15 Štetje prebivalstva je potekalo tudi leta 1869, a ni zbiralo podatkov o nacionalni pri­padnosti oziroma sporazumevalnem jeziku. Po neuradnih ocenah naj bi med 16.659 mestnimi prebivalci tedaj bilo 11.100 Italijanov, 3500 Slovencev in 1800 Nemcev (Marušic, Doktor Karel Lavric, str. 60). 16 Special-Orts-Repertorium vom Ktenlande, str. 164. Poleg tega je v Gorici živelo še 787 tujcev, vecinoma državljanov Kraljevine Italije. 17 Prav tam; gl. tudi Marušic, Pregled politicne zgodovine, str. 46. 18 Nemška skupnost v Gorici ostaja slabo raziskana, literature o tej tematiki je malo. Najvec podatkov prinaša zbornik Cultura tedesca nel Goriziano, ki ga je uredila Liliana Ferrari. Gl. tudi Marušic, Pregled politicne zgodovine, str. 231–236. O nemški literarni in publicisticni dejavnosti gl. Kitzmler, Gz 1500–1915; Kitzmler, Osservazioni sulla produzione letteraria; Kitzmler, Esperienze giornalistiche in lingua tedesca; Batic, »Paradies am Isonzo«. Slika 1: Gorica z okolico, PANG 667, Zbirka razglednic krajev, Goriška 6. izgubljal na racun italijanšcine in slovenšcine,19 a so njegovo nadaljnjo pomembno vlogo zagotavljale institucije Habsburške monarhije in položaj Gorice v okviru te državne tvorbe, v kateri je nemšcina do njenega razpada ohranila vodilno vlogo. V nemšcini je tako vse do konca monarhije komunicirala centralna oblast, ostal pa je tudi vodilni jezik v srednjem šolstvu.20 O pomenu nemšcine v javnem življenju prica 19 V Gorici je med višjimi sloji do 16. stoletja prevladovala nemšcina in vpliv nemškega kulturnega okolja, ceprav so prebivalci govorili tudi italijansko in slovensko, o cemer prica porocilo nuncija Girolama Porzie iz leta 1567: »Im Essen, Trinken und in der Kleidung sind die Gzer Deutsche; allgemein werden die drei Sprachen, deutsch, slavisch und italienisch gespro­chen.« V vseh treh jezikih je potekala tudi dedna poklonitev deželnih stanov nadvojvodi Karlu leta 1564. V 17. stoletju se je položaj nemšcine v Gorici poslabšal, predvsem na racun dejstva, da so v jezuitskem kolegiju v Gorici (ustanovljen je bil leta 1615) uporabljali italijanšcino. Do dolocenega ponovnega vzpona nemšcine je nato ponovno prišlo v okviru centralisticnih reform Marije Terezije in Jožefa II. Vodilni položaj nemšcine in nemških kulturnih vplivov se je obdržal še v prvi polovici 19. stoletja; podrobneje o tem gl. Kitzmler, Gz 1500–1915, str. 11–21. V tem kontekstu je zanimiv tudi opis jezikovnih razmer v Trstu, ki ga je leta 1867 objavil goriški slovenski list Domovina: »Do leta 1860 je imela v Trstu skoro vec privilegijev nemšcina, nego lašcina: zvlasti od leta 1854–1860 se je zacela lašcina izpodrivati. S pomocjo šol, nemških ali ponemcenih uradnikov se je res toliko storilo, da je znal skoro vsak v Trstu do desetih po nemški šteti.« (Domovina, 1. 2. 1867, str. 23). 20 Nasprotno so o ucnem jeziku v (javnih) osnovnih šolah odlocale lokalne oblasti, tako da so se morale manjšinske narodne skupnosti zanašati na zasebne šole. Goriški Nemci so v Gorici odprli zasebno luteransko šolo z nemškim ucnim jezikom, na zasebne šole pa so se v mestih z italijansko upravo morali zanašati tudi Slovenci; vec o tem gl. Devetak, Boj za slovenske šole. M. BATIC: »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega ... tudi dejstvo, da se je vodilni položaj tega jezika marsikje še dolgo ohranil tudi v številnih manjših podeželskih središcih, kjer Nemci razen posameznikov sicer niso bili prisotni. V številnih trgih na Goriškem so tako še v 60. letih delovala nemška kulturna društva, npr. v Kanalu v Soški dolini, kjer je bilo 1848 ustanovljeno nemško bralno društvo. Društvo je ocitno delovalo le krajše obdobje, a štiri leta pozneje je bilo ustanovljeno novo nemško bralno društvo (Leseverein), ki se je obdržalo do sredine 60. let.21 Podobno je bilo stanje tudi v Tolminu v Soški in Ajdovšcini v Vipavski dolini, kjer sta prav tako delovali nemški bralni društvi (Leseverein), nemšcina pa je do sredine 60. let prevladovala tudi v javnem življenju.22 Socialno gledano so bili stebri nemštva na Goriškem državni uslužbenci (uradniki in srednješolski profesorji), pripadniki plemstva in gospodarstveniki, tesno povezani z nemškim prostorom, iz katerega so izšli.23 V 19. stoletju je bilo za nadaljnji obstoj nemške skupnosti pomembno tudi dejstvo, da se je Gorica znotraj Habsburške monarhije uveljavljala kot pocitniški in zdraviliški kraj zaradi svojega milega podnebja.24 Za svoje bivališce so si jo iz tega razloga izbrali številni upo­kojeni uradniki in castniki, med katerimi lahko po pomenu za kulturno dogajanje v mestu izpostavimo Karla von Czoerniga (1804–1889).25 Prav Czoernig, ki se je zaradi bolezni leta 1866 preselil v Gorico, kjer mu je ustrezalo tamkajšnje milo podnebje, je bil tisti, ki je v prihodnjih letih dal vec pobud, pomembnih tudi za razvoj nemškega kulturnega življenja v Gorici. Kot gorec habsburški lojalist, ki je v Gorici našel svoj drugi dom, se je zavedal negotove nadaljnje usode tega vecinsko italijanskega mesta, ki se je po koncani avstrijsko--italijanski vojni leta 1866 znašlo v bližini nove državne meje s Kraljevino Itali­ 21 Devetak, Vzpostavljanje slovenske narodne identitete, str. 496. 22 Marušic, Doktor Karel Lavric, str. 39. Po pricevanju Antona Šaplje je nemšcina v ajdovskem javnem življenju prevladovala do sredine 60. let 19. stoletja: »Do leta 1864 je bila Ajdovšcina vsa skozi in skozi nemška, tj. približno tako, da vsak, kateri je prišel v Ajdovšcino, ni drugega znal in smel govoriti ko nemško; v obcinskem uradu se je vse nemško uradovalo, še celo v šolah so morali nemško kramljati, in taisti otrok, ki ni tega znal ali ni hotel, je moral rdec jezik iz papirja nositi na hrbtu.« (Šaplja, Dr. Lavric v Ajdovšcini, str. 79). O nemškem bralnem društvu in razširjenosti nemšcine v Tolminu gl. Oblak, Doktor Karol Lavric in njegova doba, str. 93. 23 Med nemški gospodarstveniki je po pomenu izstopala družina industrialcev Ritter pl. Záhony iz Frankfurta na Majni, ki je v Gorici živela od leta 1819. Tega leta je namrec Johann Christoph Ritter iz Trsta v Gorico preselil predelovalnico sladkorja. Družinsko podjetje je mocno razširil njegov sin Julius Hektor, ki je v zahodnem predmestju Gorice, Stracicah (it. Straccis), dal posodobiti mlin, zgraditi novo skladišce za žito in postaviti tekstilne obrate. Poleg tega je kupil papirnico pri Podgori in veliko posestvo Monastero v bližini Ogleja. Najvec podatkov o družini Ritter prinaša družinska kronika Chronik und Stammbaum, ki jo je na zacetku 20. stoletja objavil Eugen Ritter Freiherr von Zahony. O družini gl. tudi Colleoni, I Ritter. Posamezne podatke o družini prinašajo študije, primarno posvecene drugim oziroma širšim tematikam, npr. Preinfalk, Vpliv francoskih vojn, str. 83. 24 Podrobno o tem gl. Salamic, Gorica kot klimatskozdraviliška destinacija med letoma 1874 in 1914. Da predstavlja Gorica idealno klimatsko-zdraviliško destinacijo, je v zacetku 20. stoletja izpostavljal nemški vodnik po mestu: »Gz vereinigt alle Bedingungen f einen klimatischen Kurort: mildes und gesundes Klima, pige sitalienische Vegetation, reiche Gelegenheit zu angenehmen Spaziergängen und Aus. en.« ( Frer durch Gz und Umgebung, str. 8). 25 O Czoernigovem delovanju v Gorici gl. Tavano, Karl von Czoernig da Vienna a Gorizia. Slika 2: Gorica proti koncu 19. stoletja, Odsek za zgodovino in etnogra.jo Narodne in študijske knjižnice, Fototeka, HP-HI kraji, Gorica. jo.26 Czoerniga je skrbelo, da bi nezadovoljno lokalno prebivalstvo lahko rešitev zacelo iskati v bližnji Italiji. Kot odgovor je predlagal vsestranski razvoj Goriške, predvsem na podrocju gospodarskega in kulturnega napredka, za kar bi morala poskrbeti habsburška država: Unendlich mehr wird es seine Gränzen sichern, wenn es die Bildung und den Wohl-stand der Vker zu fdern und ihren Geist zu gewinnen weiß, und der gewisse Weg hiezu an dieser Sgränze ist die Umbildung der Colonenwirtschaft in die Bauern- und Gutswirtschaft selbständiger Besitzer und Pächter, die Eisenbahnverbindung dieser Länder untereinander mit dem Zentrum des Reichs und mit den Straßen des Weltver­kehrs, endlich die Grdung einer Hochschule als Mittelpunkt deutscher Cultur und aller geistigen Bestrebungen hier im Sen.27 Czoernig clanka ni objavil v katerem od lokalnih listov, temvec v tedaj enem od osrednjih nemških casopisov, augsburškem Allgemeine Zeitung, kar kaže na to, da je predvsem želel vzbuditi pozornost osrednjih organov Habsburške monarhije.28 26 Po koncu vojne z Italijo leta 1866, ki je za Habsburžane pomenila izgubo Benecije s tamkajšnjim strateškim trdnjavskim cetverokotnikom (mesta Mantova, Peschiera del Garda, Verona in Legnago), je nekdanja goriška deželna meja na zahodu postala nova državna meja. 27 »[Avstrija] bo svoje meje neskoncno bolje zavarovala s spodbujanjem izobrazbe in blaginje ljudstev. Najbolj zanesljiva pot do tega na južni meji pa je preoblikovanje kolonskega gospodarstva v kmecko in posestno gospodarstvo neodvisnih lastnikov in najemnikov, železniška povezava teh dežel s središcem cesarstva in s potmi svetovnega prometa, ter, koncno, ustanovitev univerze kot središca nemške kulture in vseh intelektualnih prizadevanj tukaj na jugu.« (citirano po Kitzmler, Gz 1500–1915, str. 27–29); ta in vsi preostali prevodi nemških besedil so delo avtorja clanka. 28 Tavano, Karl von Czoernig da Vienna a Gorizia, str. 99. M. BATIC: »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega ... Pozimi 1867 je Czoernig v Gorici nato dal pobudo za ustanovitev društva za »go­riško deželoznanstvo«, ki naj bi se ukvarjalo z geografskimi raziskavami Goriške, obenem pa tako prispevalo k boljši valorizaciji klimatskih in geografskih danosti dežele ob Soci. Društvo je bilo ob sodelovanju nekaterih najvišjih politicnih pred­stavnikov, med katerimi izstopa deželni glavar grof Wilhelm Pace (1810–1896), ustanovljeno 16. marca 1867,29 a nato ocitno ni zares zaživelo.30 Zanimivo pa je, da je približno v istem casu, tj. 7. februarja 1867, izšla tudi prva številka tednika Gzer Wochenblatt. V kolikšni meri je prav Czoernigov poziv botroval nastanku prvega nemškega casopisa v Gorici, za zdaj ni jasno, a vsekakor se pojav nemškega casopisa dobro sklada z njegovo željo po krepitvi nemškega kulturnega delovanja na jugozahodni meji Habsburške monarhije. Gzer Wochenblatt – prvi nemški casopis v Gorici Ob izidu prve številke Goriškega tednika je slovenska Domovina objavila kratko notico, v kateri je mdr. zapisala: »To je, kar Gorica stoji, prvi nemški list, ki tukaj izhaja.«31 Kot je že bilo izpostavljeno, segajo zacetki nemške publicistike v Gorici že v 18. stoletje, a Gzer Wochenblatt res predstavlja prvi nemški goriški list, ki se je tako po vsebini kot po obliki približal sodobni publicistiki. Izhajal je vse leto 1867, dokler ni 3. januarja 1868 spremenil frekvence izhajanja (odtlej je izhajal dvakrat tedensko) in skladno s tem tudi spremenil ime v Gzer Zeitung.32 Neposredno ozadje zacetka izhajanja novega lista ostaja nepoznano; o pobudnikih njegovega nastanka, . nancnem zaledju in morebitni vladni podpori tako žal (še) ni (zanesljivih) podatkov. Sklepamo lahko, da je list užival vladno podporo, na kar nakazuje trditev Andreja Marušica (1828–1898), urednika slovenskega casnika Domovina, da Gzer Wochenblatt ni kolkovan,33 pa tudi trdna proavstrijska drža, ki jo je Wochenblatt vseskozi zastopal. Tednik je izhajal ob cetrtkih v založbi Carla Socharja, tiskala pa ga je goriška tiskarna Giovannija Paternollija.34 V zacetku ga je urejal Thomas Hohenwarter, ki je med leti 1855 in 1868 deloval kot profesor na goriški gimnaziji, nato pa je bil premešcen v Linz.35 Hohenwarter je redništvo lista zapustil po 30. številki, saj je 29 Gzer Wochenblatt, 21. 3. 1867, str. 54–55. 30 Glede na pikro porocilo v Slovenskem narodu društvo ni zaživelo, ker mu k delovanju ni uspelo pritegniti dovolj lokalnih Slovencev in Italijanov, cemur naj bi botrovalo to, da so Nemci v njem želeli imeti vodilno vlogo: »Niti Lahi, niti Slovenci niti iz dežele niti iz trgov in mest se niso hoteli meniti z malo pešico Nemcev, ki so se hrustili, kot da bi bili vso ucenost že za zajuterk pozobali.« (Slovenski narod, 18. 4. 1868, str. 2). 31 Domovina, 8. 2. 1867, str. 28. 32 Gallarotti in Stasi, I periodici, str. 44. 33 Domovina, 13. 3. 1867, str. 48. 34 Tiskar in knjigarnar Paternolli je že leta 1837 na tedanji Piazzi Grande (danes Piazza Vittoria, med Slovenci splošno je trg splošno znan kot Travnik) odprl majhno tiskarno, ki je nato neprenehoma delovala do prve svetovne vojne. Pri Paternolliju so bila natisnjena tudi številna slovenska književna dela in casopisi, denimo glasilo goriških mladoslovencev Soca (Bercic, Tiskarstvo na Slovenskem, str. 190–191). 35 Kitzmler, Esperimenti die stampa periodica in lingua tedesca, str. 188. konec avgusta 1867 obvestil bralce, da »anlässlich einer Ferienreise« prepušca »die Redaktion [des] Blattes dem Journalisten und Literaten, Herrn Heinrich Penn aus Laibach«.36 Pennov prihod na uredniško mesto sej je ocitno pripravljal že prej, saj so o tem po Gorici krožile govorice, ki jih je povzela goriška Domovina: »Kar smo že davno vedeli, je od vceraj dognana rec. Tukajšnji nemški ‚Gzer Wochenblatt‘ je prišel v prvo v novi (veliki) podobi pod novim vrednikom na svetlo. Nov vrednik je slovenskemu obcinstvu dobro znani pisatelj g. Heinrich M. Penn.«37 Penn je nato ostal urednik lista, ki se je v zacetku leta 1868 preimenoval v Gzer Zeitung, vse do njegovega zatona marca 1869.38 Slika 3: Prva številka Gzer Wochenblatta, Biblioteca Statale Isontina, Giorn. 5. Gzer Wochenblatt je bil ob zacetku izhajanja po obliki podoben vecini preostalih casopisov tega casa.39 Izhajal je v manjšem formatu 23 cm x 29,5 cm. V glavi so bili natisnjeni ime lista, številka, datum, podatki o ceni casopisa ter 36 Gzer Wochenblatt, 29. 8. 1867, str. 237. 37 Domovina, 6. 9. 1867, str. 188. 38 Podrobno o Heinrichu Pennu in njegovem delovanju v Gorici gl. Batic, »Paradies am Isonzo.« 39 Žigon, Deutschsprachige Presse in Slowenien, str. 200. M. BATIC: »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega ... frekvenca izhajanja. Pisan je bil v nemškem jeziku, pisava pa je bila gotica. Kljub temu je prinašal reklamne oglase v vseh treh glavnih jezikih Goriške, nemšcini, slovenšcini in italijanšcini. Posamezne strani so bile razdeljene v dva stolpca. Tednik je bil paginiran. Vsebinska struktura Gzer Wochenblatta se do prihoda novega urednika Heinricha Penna vecinoma ni spreminjala. Vsaka posamezna številka casopisa se je obicajno zacenjala z uvodnim clankom, ki je praviloma obravnaval pereco politicno temo, nato je sledila rubrika Politische Wochenschau ter preostali clan-ki, ki so obravnavali razlicne tematike politicne in nepoliticne narave. O manj pomembnih novicah je Tednik porocal v rubriki Tagesnachrichten, prinašal je tudi podatke o vremenskih razmerah (rubrika Meteorologische Beobachtungen), seznam v Gorici prisotnih tujcev (Fremdenliste), seznam umrlih (Verstorbene in Gz), železniški vozni red, izžrebane loterijske številke (Lotterie=Ziehungen) ter cene osnovnih življenjskih dobrin v rubriki Marktpreise in Gz. Goriški tednik je objavljal tudi pisma bralcev, in sicer v posebni rubriki Sprechsaal. Vsaka številka se je zakljucevala z reklamnimi oglasi in drugimi sporocili. Opozoriti velja, da je poleg posebne feljtonske rubrike, ki je vsebovala razlicna literarna dela in novice iz kulturnega življenja v mestu in okolici, Gzer Wochenblatt prinašal tudi številne druge prispevke domoznanske, poljudnoznanstvene in kulturne vsebine, ki bi glede na vsebino sodile predvsem v podlistek, a jih najdemo v glavnem delu casopisa.40 Nekatere številke so vsebovale tudi prilogo, ki se je imenovala preprosto »Beilage zur Nro. [...] des Gzer Wochenblattes«. Tanja Žigon sicer pravi, da je prinašala izkljucno cesarske ukaze in imenovanja,41 kar pa ne drži, saj v prilogi poleg cesarskih razglasov42 najdemo številne razlicne informacije, denimo o po­gostosti razlicnih bolezni v goriški bolnišnici,43 ali tudi redne rubrike, za katere je v glavnem delu zaradi kakšnega obsežnejšega clanka zmanjkalo prostora.44 Prihod novega urednika v zacetku septembra 1867 je prinesel številne spremem-be na vsebinskem in oblikovnem podrocju. Najopaznejša sprememba je zadevala format casopisa, saj je Gzer Wochenblatt zacel izhajati v vecjem formatu 30 cm x 45 cm, strani pa so bile razdeljene v tri stolpce. Izhajal je na štirih straneh, ki niso bile vec paginirane. Poleg tega je tudi porazdelitev rubrik postala mnogo bolj jasna in stalna. Casnik se je obicajno zacenjal z uvodnikom, ki je podajal pogled uredništva na aktualna politicna, kulturna in gospodarska vprašanja, nato pa je sledila rubrika Politische Revue, ki je prinašala najpomembnejše politicne novice iz vseh pomembnejših (pa tudi številnih manjših) mest Habsburške monarhije, kot so npr. Dunaj, Pešta, Praga, Trst, Ljubljana, Beljak itd. Gzer Wochenblatt se je pri tem deloma posluževal dopisov svojih korespondentov, ki žal niso poimensko navedeni (prispevki so obicajno podpisani le z »von unserem Corespondent« ali 40 Gl. npr. Gzer Wochenblatt, 6. 6. 1867, str. 142–143. 41 Žigon, Deutschsprachige Presse in Slowenien, str. 201. 42 Npr. o imenovanju grofa Gyula Andrassyja za predsednika madžarske vlade; gl. Beilage zu Nro. 3 des Gzer Wochenblattes, 21. 2. 1867. 43 Gl. npr. Beilage zu Nro. 2 des Gzer Wochenblattes, 14. 2. 1867. 44 Beilage zu Nro. 8 des Gzer Wochenblattes, 29. 3. 1867. »Orig. Correspon.«), deloma pa je povzemal novice iz številnih razlicnih avstrijskih in tudi tujih casnikov, npr. Wiener Zeitung, Neue freie Presse idr. Slika 4: Oblikovna sprememba lista po septembru 1867, Biblioteca Statale Isontina, Giorn. 5. Programska usmeritev Goriškega tednika Gzer Wochenblatt je v casu svojega izhajanja zavzel stališca do nekaterih najpomembnejših perecih družbeno-politicnih vprašanj tedanjega casa. Program-sko usmeritev je mogoce natancno analizirati s pomocjo objavljenih uvodnikov, nacina porocanja, pa tudi polemik, v katere se je list zapletal. Politicna usmeritev predstavlja izjemno dragocen vir za razumevanje nemške skupnosti v Gorici, saj lahko sklepamo, da je pri svoji programski usmeritvi uredništvo zastopalo (ve-cinsko) mnenje lokalnih Nemcev ali vsaj najpomembnejših pripadnikov nemške skupnosti. Po drugi strani pa je casopis seveda tudi ustvarjal javno mnenje.45 45 O tem, kako je nemško casopisje po eni strani odražalo, obenem pa tudi ustvarjalo (spreminjajoce se) lokalno javno mnenje, je primerjalno gledano zanimiva raziskava Janeza Cvirna o Celju, kjer lahko od sredine 19. stoletja do konca prve svetovne vojne sledimo pocasni Pisanje tednika Gzer Wochenblatt tako predstavlja vsaj delni odsev politicnih opredelitev goriškega nemštva konec 60. let 19. stoletja. Pri tem pa velja opozoriti, da je poleg družbenih razmer oz. politicnih opredelitev ciljnega obcinstva treba upoštevati tudi osebno vlogo urednika oz. lastnika lista. Politicna usmeritev lista se je v primeru Gzer Wochenblatta nekoliko spremenila po prihodu Heinricha Penna na uredniško mesto. Ker je programska usmeritev casnika po Pennovem prihodu že bila predstavljena,46 se v nadaljevanju prispevka osredotocam zgolj na obdobje Hohenwarterjevega urednikovanja. Programsko usmeritev novega casopisa je najobširneje predstavljena v uvo­dnem clanku v prvi številki. Clanek sicer ni podpisan, sklepamo pa lahko, da ga je verjetno napisal kar urednik Thomas Hohenwarter. V uvodniku so predstavljeni razlogi za zacetek izhajanja novega casopisa, pa tudi osnovna vodila in cilji, ki naj bi jim nova nemška publikacija sledila. Pri tem je ocitno poudarjeno zavzemanja za politicno zmernost in sodelovanje med razlicnimi narodnostnimi skupnostmi na Goriškem. Upoštevajoc dejstvo, da uvodnik služi kot kljuc, s pomocjo katerega lahko razumemo vse porocanje casnika, na tem mestu navajam daljši odlomek: Dem Wunsche, einem längst geflten Bedfniß entgegenzukommen, und dem Be-streben der gesamten Bevkerung, insbesondere aber den hier lebenden Deutschen, ein Organ zu bieten, in welchem ihre eigenen, wie die Interessen der Stadt und der Provinz ertert werden und ihre Bedfnisse zur Sprache kommen sollen, verdankt das neue Blatt seinen Ursprung. Die Deutschen hierlands, deren Anzahl nicht so gar verschwindend klein, und deren Bedeutung im Beamtenstande, in der Armee und in der Geschäftswelt keine so ge­ringe ist, daß sie gänzlich ignoriert werden knen, wollen keine grere politische Rolle spielen als sie ihnen in Folge der bestehenden Verhältnisse zukommt; ruhig und friedlich wollen sie unter den Landeskindern leben [...] Es soll nach Kräften mitwirken, die er alle Engherzigkeit erhabenen, von jedem guten Staatsbger, welchem Stande, Glauben und politischen Partheistandpunkte er auch anhen me, gleich hochgeschäzten und angestrebten Ger: Bildung, gesunde Erziehung, Sinn und Verständniß f konstitutionelles Leben, heiter Geselligkeit, u. a. zu hegen und zu p. egen. Um diese Aufgabe ungestter und unbeirrter verfolgen zu knen, soll es kein poli­tisches Blatt in des Wortes vollster Bedeutung sein, sondern sich auf eine mlichst objectiv gehaltene politische Wochenschau und eine sachgetreue, leidenschaftslose Darstellung und Besprechung der politischen Tagesereignisse beschränken.47 preobrazbi lokalnega nemškega casopisa od zmernega liberalnega nacionalizma do skrajnega nemškega šovinizma. Spremenjena politicna usmeritev casopisa se je odrazila tudi v preimeno­vanju iz Cillier Zeitung v Deutsche Wacht; vec o tem gl. Cvirn, Boj za Celje. 46 Gl. Batic, »Paradies am Isonzo«; gl. tudi Batic, Goriški Nemci in tabor v Šempasu. 47 »Želji zadovoljiti dolgotrajno potrebo in prizadevanja celotnega prebivalstva, predvsem pa tukaj živecih Nemcev, po organu, v katerem bi lahko razpravljali o svojih lastnih interesih ter interesih mesta in pokrajine, pa tudi izražali svoje potrebe, dolguje novi list svoj nastanek. Tukajšnji Nemci, katerih število ni tako majhno in katerih pomen v državni službi, v vojski in v poslovnem svetu ni tako majhen, da bi jih bilo mogoce popolnoma prezreti, nocejo igrati vecje Iz clanka je razvidno, da se uredništvo Gzer Wochenblatta ob zacetku iz­hajanja ni želelo zapletati v polemike glede aktualnih politicnih vprašanj. Skladno s tem so tudi zapisali, da tednik ne želi biti politicni list. Ceprav je prinašal novice iz politicnega življenja, je to želel poceti na nadstrankarski objektivni osnovi ter tako združevati politicno raznorodne prebivalce Gorice in Goriško-Gradiške. V prvi vrsti je sicer želel biti glasilo goriških Nemcev, a hkrati ni želel nasprotovati kulturnim in gospodarskim prizadevanjem drugih tukaj živecih narodov, dokler slednji spoštujejo njihove pravice.48 Poleg tega so politicne novice zavzemale le manjši del prostora – poleg feljtonisticnih prispevkov v posebnem gra.cno loce­nem delu lista (»pod crto«) je namrecGzer Wochenblatt prinašal številne clanke poljudnoznanstvene in literarne narave tudi v glavnem delu casopisa. Kljub temu moramo na tem mestu opozoriti, da je treba obljube o »eine sachgetreue, leiden­schaftslose Darstellung und Besprechung der politischen Tagesereignisse« razumeti cum grano salis. Uredništvo je v casu urednikovanja Thomasa Hohenwarterja do dolocenih najpomembnejših politicnih vprašanj tedanjega casa namrec zavzelo svoje stališce, ceprav ga je res poskušalo predstaviti na cim bolj zmeren nacin, kar kasneje, ko je glavni urednik postal Heinrich Penn, ni vec vedno držalo.49 V casu Hohenwarterjevega urednikovanja se je na politicnem podrocju Gzer Wochenblatt opredeljeval predvsem do nove dualisticne ureditve Habsburške monarhije ter o mednacionalnih odnosih na Goriškem. V nadaljevanju prispevka je naprej pred­stavljen odnos do dualizma, nato pa podrobneje poseg na podrocje odnosov med razlicnimi narodnostmi na Goriškem, kjer se je jasno odrazil tudi odnos goriškega nemštva do Slovencev in slovenskega politicnega gibanja. Gzer Wochenblatt, dualizem in federalizem Vprašanje notranje (pre)ureditve Habsburške monarhije je bilo eno od osre­dnjih perecih politicnih vprašanj vse od ponovne uvedbe ustavnega življenja s februarskim patentom leta 1861, dodatno pa se je zaostrilo po porazu v vojni proti Prusiji in Italiji leta 1866. Po neuspehu centralisticne politike, ki ni zmogla rešiti ogrskega problema, sta se odpirali dve možnosti: federalizacija celotne monarhije ali locen sporazum z madžarsko politicno elito. Ministrski predsednik grof Richard Belcredi (1823–1902) se je vse od zacetka50 svojega vodenja vlade zavzemal za politicne vloge kot jim pripada glede na obstojece okolišcine; tiho in mirno želijo živeti med deželnimi otroki [...] Po svojih najboljših moceh naj [list] prispeva k negi in skrbi za dobrine, ki so vzdignjene nad vsako ozkosrcnost in jih ceni in želi vsak dober državljan, ne glede na njegov stan, vero in politicno stališce: izobrazbi, zdravi vzgoji, razumnosti, razumevanju ustavnega ži­vljenja, družabnosti itd. Da bi lahko nemoteno opravljal to nalogo, [tednik] ne sme biti politicni casopis v polnem pomenu besede, ampak mora ostati omejen na cim bolj objektiven politicni tedenski obzornik in dejansko, nepristransko predstavitev in razpravo o aktualnih politicnih dogodkih.« (Gzer Wochenblatt, 7. 2. 1867, nepag.). 48 Vec o tem gl. v naslednjem poglavju. 49 Penn se je kot urednik Goriškega casnika vkljucil v vec ostrih politicnih polemik, predvsem glede vprašanja konkordata s Katoliško cerkvijo (Batic, »Paradies am Isonzo«). 50 Belcredi je vlado vodil od julija 1865. prvo rešitev, a mu ni uspelo najti zadovoljive kompromisne rešitve.51 V zacetku februarja 1867 je bil razrešen, novo vlado pa je sestavil Friedrich Ferdinand von Beust (1809–1886). Beust je z Madžari kmalu dosegel kompromis, ki je vodil v dualisticno ureditev monarhije.52 Gzer Wochenblatt je zacel izhajati ob koncu vlade Richarda Belcredija, zato se seveda ni mogel izogniti temu tedaj najpomembnejšemu politicnemu vprašanju. Svoj pogled je prvic pokazal že s tem, ko je pozdravil novico o koncu sistiranja ustave53 in ponovni uvedbi ustavnega življenja ter skorajšnjem Belcredijevem koncu. Odhajajocemu prvemu ministru je sicer priznaval neutrudno zavzetost ter velikodušen odnos do tiska, vendar hkrati tudi ni skrival zadovoljstva nad koncem neustavne politike, ki nasprotuje nemškim interesom. Do prihajajoce nove Beustove vlade je list gojil zmeren optimizem ter ji želel vse najboljše.54 Prav tako je uredništvo navdušeno sprejelo obnovitev delovanja državnega zbora in obnovitev ustavnega življenja. Glede vprašanja sporazuma z Madžari je izrazilo pripravljenost na kompromis. Obe polovici države naj sicer imata svojo ustavo, vendar morata ostati povezani: »Es handelt sich also jetzt darum, diese beiden Reichshälften zu vereinigen, zu bewirken, daß aus unserem Staate kein Staatenbund, keine Personal=Union werde, sondern eine wahre Realunion, ein einiger, mächtiger Staat.«55 Nasprotno pa je Goriški tednik jasno zavrnil zahteve federalisticne opozicije. Federalizem naj bi pomenil konec Avstrije, saj bi posamezni deželni zbori postali koncne politicne instance, ki bi odlocali o vsem. Država bi tako prej ali slej razpadla na svoje sestavne dele.56 Nemški liberalci v Avstriji, ki so vztrajali pri idealu enotne jože. nske Avstrije, so dualizem sprejeli s stisnjenimi zobmi.57 Podobno je sporazum komentiral tudi Goriški tednik. Kljub nacelni podpori vladi ter sporazumu z Madžari dualizma namrec ni sprejel z odprtimi rokami, a se je ocitno zavedal realno-politicne konste­lacije sil, ki popolnoma centralisticne ureditve položaja ni dopušcala: »[…] auch uns wäre ein einheitliches centralisirtes Österreich lieber, als ein in zwei Hälften 51 Rumpler, Eine Chance f Mitteleuropa, str. 405–409; gl. tudi Bled, Franc Jožef, str. 285–287. 52 Bled, Franc Jožef, str. 292–293; Kann, A History of the Habsburg Empire, str. 303–306. 53 Belcredi je 20. septembra 1865 zacasno suspendiral (sistiral) izvajanje februarskega patenta do sprejetja nove ustavne ureditve monarhije. Sistiranje centralisticnega februarskega patenta, ki so mu nasprotovali Madžari in Slovani, naj bi omogocilo federalisticno preoblikovanje monarhije, za katerega se je zavzemal Belcredi (Bled, Franc Jožef, str. 240–241). 54 Gzer Wochenblatt, 14. 2. 1867, str. 11. 55 »Zdaj je naloga združiti ti dve polovici cesarstva, da zagotovimo, da naša država ne postane konfederacija držav, ne personalna unija, ampak prava realna unija, enotna in mocna država.« (Gzer Wochenblatt, 28. 2. 1867, str. 25). 56 Gzer Wochenblatt, 14. 3. 1867, str. 43–45. 57 Grof Anton Auersperg, eden od voditeljev nemških liberalcev na Kranjskem, je denimo na zasedanju kranjskega deželnega zbora 29. decembra 1866 kriticno komentiral možnost uvedbe dualizma: »Gospoda! Locimo se danes tužni, ker prihodnosti ne razsvetljuje nobena mila zvez­dica … Najvažnejše je vprašanje, kako se z Ogri spraviti? Osorna osebna unija, strog dualizem sta poguba Avstriji! Državni organizem je bolan; dualizem bi mu bile le dvojne birglje, namesti zdravih krepkih nog.« (citat po Cvirn, Dualizem in Slovenci, str. 138). getheiltes; wer aber will der Macht der Verhältnisse trotzen?«58 Ceprav je Gzer Wochenblatt izrazil podporo zmernim zahtevam Ogrske po avtonomiji, ga je de­janski dogovor nato razocaral, a je resignirano ugotavljal, da se na »lepih sanjah« ne da voditi državne politike: Man wolle uns nicht mißverstehen; wir jagen keinen Utopien nach und sind nicht Ide­ologen, wie es uns Deutschen erhaupt so gerne vorgeworfen wird. Das Geständniß legen wir zwar, und nicht ohne Stolz ab, daß wir einst gemäßigte Centralisten waren; die schen Träume aber, in denen wir damals er die Zukunft eines einheitlich organisierten Österreich uns wiegten, wurden uns schon längst […] abgestreift […] vlig ernhtert wissen wir der unwiderstehlichen Gewalt der vollendeten Thatsache Rechnung zu tragen.59 Politicni spopadi, povezani z novo ustavno ureditvijo države in zaostrujo-cim se kulturnim bojem med liberalci in zagovorniki vecjega vpliva Katoliške cerkve,60 so politicne razmere v monarhiji Franca Jožefa mocno zaostrili. V takih razmerah je Hohenwarterjev Goriški tednik kljub jasno izraženemu nasprotovanju federalizmu poskušal delovati pomirjevalno – pozival je k pomiritvi med narodi habsburško-lotarinške hiše, kar naj bi bilo nujno za normalno ustavno življenje, posledicno pa tudi pripomoglo k vsesplošnemu napredku monarhije in njeni moci v mednarodnem kontekstu velesil: Wir wissen wohl, daß konstitutionelle Staaten ohne Partheikämpfe nicht denkbar sind;wenn aber diese Kämpfe, wie in Österreich, das konstitutionelle Leben hemmen und sogar gefährden, dann sind solche Zustände nicht mehr normal, sondern bedrohen den ganzen Staatskper in seiner Existenz. […] Wann wird endlich jener langersehnte Vkerfrling eintreten, in dem die Nationen Österreichs, durch allseitige Gerechtigkeit befriedigt, wie die Glieder einer Familie an einem Tische essen, und […] dem kranken Staate eine dauernde Gesundheit und imponierende Machtstellung sichern werden!61 58 »[…] tudi mi bi imeli raje enotno centralizirano Avstrijo, kakor pa razdeljeno na dve polovici; a kdo lahko kljubuje moci okolišcin?« (Gzer Wochenblatt, 7. 3. 1867, str. 33–35). 59 »Ne želimo biti napacno razumljeni; ne išcemo utopij in nismo ideologi, kot nas Nemce tako pogosto obtožujejo. Priznavamo, in ne brez ponosa, da smo bili nekoc zmerni centralisti; vendar so lepe sanje o prihodnosti enotno organizirane Avstrije, v katerih smo se takrat zazibavali, že zdavnaj zgubljene [...] popolnoma streznjeni znamo upoštevati neustavljivo moc doseženih dejstev.« (Gzer Wochenblatt, 23. 5. 1867, str. 125–127). 60 Kulturni boj je v tem casu zadeval predvsem vprašanje konkordata iz leta 1855, ki so mu liberalci mocno nasprotovali. Podrobneje o tem gl. Vocelka, Verfassung oder Konkordat? 61 »Dobro vemo, da so ustavne države nepredstavljive brez strankarskih spopadov; ce pa ti spopadi, kot v Avstriji, ovirajo in celo ogrožajo ustavno življenje, potem takšne razmere niso vec normalne, ampak ogrožajo sam obstoj celotnega politicnega telesa. […] Kdaj bo koncno prišla tista dolgo pricakovana pomlad narodov, ko bodo avstrijski narodi, zadovoljni z vsestransko pravicnostjo, skupaj jedli za eno mizo kot družinski clani in bolni državi zagotovili trajno zdravje in položaj moci!« (Gzer Wochenblatt, 7. 2. 1867, str. 2). Nemško-slovenski odnosi na Goriškem Zavzemanje za miroljubno koeksistenco med narodi v Habsburški monarhiji se je odrazilo tudi pri obravnavi lokalnih mednacionalnih odnosov na Goriškem, kjer se je Gzer Wochenblatt zapletel v zanimivo polemiko, ki se je ob zacetku njegovega izhajanja razvila med goriško Domovino in celovškim listom Slovenec. Polemika odpira dragocen vpogled v nemško-slovenske odnose na Goriškem, o katerih obstaja le malo (poznanih) podatkov, prav tako pa tudi doslej še niso vzbudili vecjega zanimanja. Glede na to, da so na Goriškem Nemci predstavljali maloštevilno manjšino v primerjavi z vecinskimi Slovenci in Italijani, so lahko igrali le sekundarno vlogo na podrocju deželnih mednacionalnih odnosov, ki so se od zacetka ustavnega življenja dalje cedalje bolj izražali kot mednacionalni kon.ikti. Za politicno življenje na Goriškem je pri tem bil osrednjega pomena (pogosto kon.ikten) odnos med slovensko in italijansko skupnostjo.62 A to še ne pomeni, da med goriškimi Nemci in Slovenci ni bilo interakcij ali da so ti odnosi bili povsem nekon.iktni. Prve podatke, ki nakazujejo, da je politicno »prebujanje« obeh narodnih skupnosti lahko hitro vodilo do kon. iktov, najdemo že leta 1848, ko je list Slovenija polemicno porocal o nemški manifestaciji v Gorici: »9. t. m. so Teržacani praznovali volitev nj. vis. nadvojvoda Joana za nemškiga opravnika […]. Po Teržacanih se ravnaje je tudi kosmopolitiška Gorica pri Soci z velikim hrupam na ‚Travniku‘, lepim tergu, nemško (t. j. cerno-rudeco-rumeno) bandero razpela (13. d. t. m.) […] Pa naj, ce tudi celo lepo goriško mesto v kako cerno-rudeco-rumeno plahto zavijete, Gorica vendar nikoli ni nemška, ni, pa ni!«63 O slovensko-nemških odnosih na Goriškem v letih po 1848 nato ni drugih podatkov, kar lahko pripišemo »zamrznitvi« narodno-politicnega delovanja v ne­oabsolutisticnem obdobju. Po ponovni uvedbi ustavnega življenja v 60. letih se je ponovno odprl javni prostor, kar je vodilo do ocitnejše nacionalne diferenciacije, ki pa se je uveljavila le postopoma. Za slovenski tabor predstavljajo prelomnico šele deželnozborske volitve leta 1867, saj pomenijo zacetek organiziranega slovenskega politicnega delovanja oz. vzpostavitev jasnih meja med slovenskim in nemškim politicnim taborom.64 Ta proces je zgodovinopisje doslej analiziralo predvsem na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, medtem ko imamo za Goriško malo podat­kov, vsaj kar zadeva nemško-slovenske odnose. Nemško-govorece prebivalstvo na Goriškem namrec ni vzpostavilo svoje lastne politicne organizacije. Ne glede na to pa lahko odmeve narodno-politicne diferenciacije opazimo tudi na Goriškem, kjer je v zacetku leta zacel izhajati Gzer Wochenblatt. Zacetek izhajanja nemškega casopisa lahko ne glede na kasnejši neuspeh tega projekta namrec razumemo kot 62 Celovitega pregleda slovensko-italijanskih odnosov na Goriškem še nimamo; to tematiko je najobširneje obravnaval Branko Marušic, ki je o tem objavil številne clanke, ki so vecinoma zbrani v zborniku Sosed o sosedu. Poleg tega so slovensko-italijanski odnosi obravnavani v splošnih pregledih politicne zgodovine Goriške; izmed slovenskih avtorjev gl. predvsem Maru­šic, Pregled politicne zgodovine. Na italijanski strani velja izpostaviti sinteticni pregled Gorizia ottocentesca Liliane Ferrari. 63 Slovenija, 18. 7. 1848, str. 18. 64 Melik, Sprememba programa. poskus oblikovanja bodoce središcne tocke nemškega javnega delovanja v mestu, ki bi (v drugacnih razmerah) lahko pridobilo tudi politicno dimenzijo. Poleg tega je zacetek izhajanja nemškega lista spremljala zanimiva javna polemika, ki odstira zanimiv pogled na nemško-slovenske odnose v deželi, ki ocitno še zdalec niso bili povsem nekon. iktni. Povod za zacetek polemike je dal slovenski casopis Domovina, ki je od za-cetka januarja 1867 izhajal v Gorici in predstavlja prvi slovenski politicni list na Goriškem. Tednik je pod uredništvom duhovnika Andreja Marušica, profesorja verouka na goriški gimnaziji in pomembnega clana staroslovenskega tabora, izhajal približno tri leta, zadnja številka je izšla 31. decembra 1869. Politicno je list zastopal staroslovenska konservativna stališca.65 Domovina je o predvidenem zacetku izhajanja novega nemškega lista v Gorici porocala že 25. januarja 1867 ter istocasno obljubila tudi vec informacij v naslednjih številkah.66 Prvo številko Gori­škega tednika je slovenski list komentiral sorazmerno skopo in nevtralno: »Danes je zagledal beli dan prvi list novega nemškega tednika: ‚Gzer Wochenblatt‘ (ki velja, po pošti prejeman, 6 goldinarjev na leto; izdaja se ob cetrtkih; vreduje ga profesor gimnazijski g. Tom. Hohenwarter; založnik K. Sochar). To je, kar Gorica stoji, prvi nemški list, ki tukaj izhaja.«67 Ceprav bi lahko glede na Domovinino reakcijo sklepali, da nemški list v lokalni slovenski skupnosti ni vzbudil vecje pozornosti, to ne drži. Urednik Marušic je program novega nemškega casopisa namrec razposlal narocnikom Domovine, kar je sprožilo negativne odzive pri radikalnejšem mladoslovensko usmerjenem polu goriških Slovencev. Ker ta del slovenskega tabora na Goriškem še ni imel svojega glasila,68 so se goriški mladoslovenci za kritiko Marušicevega ravnanja posluževali celovškega Slovenca, ki ga je 1865 ustanovil koroški slovenski politik, duhovnih in publicist Andrej Einspieler (1813–1888). Einspieler je bil na verskem podrocju pristaš liberalno-katoliških pogledov, na politicnem pa se je zavzemal za federalizem in uveljavitev slovenšcine na vseh podrocjih javnega življenja.69 Slovenec je pred zacetkom izhajanja Slovenskega naroda leta 1868 predstavljal osrednje glasilo, kjer so svoje prispevke objavljali pripadniki mladoslovenske struje na celu s Franom Levstikom (1831–1887).70 Einspieler, ki si v Slovencu ni pomišljal objavljati tudi ostrih kritik najpo­membnejših staroslovenskih veljakov, je tako v zacetku leta 1867 objavil vrsto 65 Podrobno o Domovini gl. Marušic, Domovina; Marušic, Pregled politicne zgodovine, str. 189–195. 66 Domovina, 25. 1. 1867, str. 18. 67 Domovina, 8. 2. 1867, str. 28. 68 Liberalna Soca je zacela izhajati šele 1871. 69 Osnovne podatke o Einspielerjevem življenju gl. v Pirjevec, Einspieler, Andrej; podrob­neje o razlicnih vidikih njegovega delovanja gl. prispevke objavljene v Škulj (ur.), Einspielerjev simpozij v Rimu. 70 Poleg Levstika so pri listu sodelovali tudi drugi vodilni pripadniki mladoslovenske inte­ligence, npr. Josip Vošnjak, Valentin Zarnik, Davorin Trstenjak, Božidar Raic idr. O znacilnostih in pomenu Slovenca kot mladoslovenskega glasila gl. Prijatelj, Slovenska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina II, str. 461–480. dopisov iz Goriške, v katerih anonimni dopisniki71 niso le napadali Marušicevega ravnanja, temvec tudi negativno presojali sam nastanek nemškega casopisa v Go-rici. Kot je razvidno iz anonimnega dopisa, objavljenega 7. februarja 1867, naj bi Gzer Wochenblatt predstavljal orodje germanizacije, podobno kot drugi nemški casopisi na Slovenskem, zelo negativno pa so predstavljeni tudi nemško-slovenski odnosi. Pisec je goriške Nemce obtožil velikonemških nacrtov ter pozival, naj se Slovenci na novi list ne narocajo: Kar je koroškim Slovencem »Klagenfurterca« in njena sestrica, štajerskim »Tage­spošta« in njen pajdaš, kranjskim pa »Laibacherca« in »Triesterca«, to obeta nam primorskim, zlasti pa goriškim Slovencem biti naznanjeni goriški tednik, vulgo»Gzer Wochenblattel«. […] Široko se usti, da bo nemški »Wochenblattel« dostojno ustregel potrebi, ki jo je sleherni dolgo, dolgo cutil; ustregel bode vsem prebivalcem goriške zemlje: Nemški Blattel« pa slovenski narod precudna zveza! Kako bo tujec naše probleme razjasnoval, našo domaco korist zastopoval, ki jih nikakor ne pozna. […] Kako bo Nemec z dušo in telesom v zvezi le z Nemci s kervjo in mesom, v zvezi z malopridnimi narodnimi odpadniki naše tisocletne rane cenil, ko vender le na to kani, kako bi nam sercne komaj zakrašcene rane ponovil in nove kervave zasekal. Tiljudje še zmeraj po Šmerlingu hrepene, in upajo njegove za Avstrijo ocemske naklepe zedinjene z velikonemškimi in pruskimi idejami po tukajšnji slovenski zemlji, tik italijanske meje zasejati in razširjati in s tem Avstriji gotovo pogrez pripravljati. […] Zato Slovenci, ne verujte tem prerokom, ki se z medenim jezikom vam silijo: volkovi so v ovcji obleki. […] Nobeden Slovenec naj se ne naroci na »Gzer Blattel«!72 Sledilo je še vec podobnih dopisov, ki so Domovini ocitali propagiranje lista Gzer Wochenblatt ter trdili, da je Domovina pravzaprav vladni list. Dopisnik iz Solkana se je tako cudil, da je skupaj z Domovino prejel tudi program nemškega casopisa ter resignirano ugotavljal, da je Marušic namenoma poslal program nem­škega lista, saj je cudno »ko bi mi goriški Slovenci podpirali velikonemški casnik, da bi nam vsiljeni tujci lože v sebi gojili neavstrijski duh in tako lože doveršili vsem Slovenom pogubne naklepe.«73 Dopisnik je predvsem ostro nasprotoval trditvam, da naj bi izhajanje nemškega lista ustrezalo že dolgo prisotni potrebi: »Bog ve, kje so podpisani Nemci recene velike potrebe zavohali, kje stare želje po tujšcini in skrivnem sovraštvu smerdljivem tedniku zasledili? Gotovo le v svojej cernej mavhi, ktero pa tudi drugim vsiliti hocejo!«74 Podobno sovražno se je na zacetek izhajanja Goriškega tednika odzval tudi dopisnik iz Šempetra pri Gorici, ki je Nemcem ocital zatiranje slovenskega razvoja: Ti »Whnercni« Nemci so tisti zviti sovražni netopirji, ki bi tudi za naprej kot do sedaj radi pili našo sercno kri in iz narodnjega života radi poserkali živeljni mozeg. 71 Da je bilo dopisnikov vec, bi lahko sklepali na podlagi tega, da se je pojavilo vec ano­nimnih dopisov iz razlicnih krajev na Goriškem (Solkan, Šempeter). Seveda pa je mogoce, da je pri tem šlo za istega avtorja, ki je želel ustvariti vtis, da gre za vecje število piscev, kar je trdil tudi Andrej Marušic. 72 Slovenec, 7. 2. 1867, str. 68. 73 Slovenec, 12. 2. 1867, str. 75. 74 Prav tam. Njih strupeni birokratizem je našemu narodu z raznimi zvijacami zavezoval sercne žile, da so njegovi udje ali popolnoma oterpnili ali jako opešali. Komaj se je jelo narodno življenje nekoliko gibati, narodni duh po naših gorah in dolinah veti, že se repencijo na vseh straneh Nemci in Nemconi, kako bi nas znova zatirali. […] Vsakteri list, tudi domaci, tembolj pa nemški, ki naše narodnosti ne podpira, je naš sovražnik: Mi ga ne bomo podpirali, naj se že tako prilizuje. […] Bojte se goljufnih prerokov! Ako bi bili vsi goriški Slovenci, ako bi bili vsi Slovenci mojih misli, gotovo bi zvita »Whnerca« na našla poti v nobeno slovensko hišo!75 Urednik Marušic se je na napade odzval 22. februarja 1867; zapisal je, da »med Domovino in nemškim tednikom goriškim ni nikake druge vzajemnosti, razen te, da se oba lista v Gorici tiskata in da sta si vrednika njuna na gimnaziji uciteljska tovarša. Protestujem torej zoper vsaukoršno, ocitno ali potuhnjeno podtikanje kake zveze ali solidarnosti med ‚D.‘ in ‚G. Wbl.-tom.‘«76 Marušic je ocenil, da je namen dopisov v Slovencu »tukajšnji nemški tednik ‚Gorzer Wochenblatt‘ v zibelji zadavati, indirektni pa ‚Domovino‘ in vrednika njenega zavratno umoriti.«77 O ustanovitvi novega nemškega lista naj bi porocal iz cisto nevtralnih razlogov, ker je to za Gorico pac pomemben dogodek. Urednik se je prav tako branil pred ocitki, da je programe razposlal zaradi strinjanja s programom in usmeritvijo Goriškega tednika – tega je bila kriva le »nesrecna italijanska civilizacija in vljudnost, ki nas je tod po Goriškem že vse oblizala«.78 Polemiko med Domovino in Slovencem je doslej obravnaval le Branko Maru­šic, ki jo je interpretiral predvsem kot izraz trenj med staro- in mladoslovenskimi veljaki na Goriškem, pa tudi med konservativnim staroslovensko usmerjenim Marušicem in liberalnejšim Einspielerjem.79 Epizodo pa je vsekakor smiselno obravnavati tudi iz stališca nemško-slovenskih odnosov in antagonizmov. Dopisi v Slovencu namrec izražajo odklonilen odnos do lokalnega nemškega prebivalstva, ki je presenetljiv, ce upoštevamo, da na Goriškem dotlej med obema skupnostma ni bilo vecjih napetosti, vsaj ne takih, ki bi našle odmev v virih. Sklepamo lah­ko, da tematizacija nemško-slovenskih odnosov v dopisih ne predstavlja odraza lokalnih razmer, temvec predvsem transfer porajajocih se nemško-slovenskih nasprotij v drugih slovenskih deželah na razumevanje mednacionalnih odnosov na Goriškem. Iz tega vidika predstavlja polemika dragocen vir za razumevanje napredujoce nacionalizacije in krepitve vseslovenske identitete, segajoce preko deželnih meja. Polemika med Domovino in Slovencem je s kriticnim pisanjem o goriških Nemcih in njihovih (domnevnih) nacrtih sprožila tudi odziv Goriškega tednika, ki doslej v literaturi še ni vzbudil pozornosti. Odgovor na napade v Slovencu pred­ 75 Slovenec, 14. 2. 1867, str. 80. 76 Domovina, 22. 2. 1867, str. 36. 77 Prav tam. 78 Domovina, 1. 3. 1867, str. 38–39. 79 Marušic je svoje nezadovoljstvo z Einspielerjevim Slovencem izrazil že 7. julija 1865 v pismu Janezu Bleiweisu: »S ‚taktom‘ ‚Slovencevim‘ nismo tukaj nic zadovoljni.« (Marušic, Domovina, str. 51). stavlja dragocen vir za preucevanje (speci.cne) nemške politicne usmerjenosti na Goriškem. Wochenblatt je namrec odlocno zavrnil tezo, da naj bi casopis želel nasprotovati slovenskim interesom, kot so mu ocitali dopisniki: Wir denken zwar deutsch, wir flen deutsch, werden es aber nieman-den verargen, anderen Sinnes zu sein.80 Nur dann werden wir den nationalen Bestrebungen entgegentreten, wenn das Prinzip der Gleichberechtigung, das wir auch auf uns anzuwenden uns die Freiheit nehmen, verletzt, und den hier lebenden Deutschen, die, wenn auch numerisch schwach, an Intelligenz den Eingebornen gewiß nicht nachstehen, und in industrieller und kommerzieler Beziehung zur Hebung der Wohlfahrt des Landes das ihrige redlich beitragen, dadurch wehe gethan wird. […] Propaganda zu machen haben die Deutschem Gottlob! nicht nhig; sie flen sich ohnehin stark genug, und wollen Niemanden seine nationalen Sympathien rauben.81 Obenem je uredništvo izrazilo obžalovanje, da je Wochenblatt že ob samem izidu naletel na tako ostro nasprotovanje, a obljubilo, da bodo še naprej zvesto sledili svojemu miroljubnemu programu, kot so ga postavili že na samem zacetku izhajanja.82 V prihodnji številki je Gzer Wochenblatt celo objavil prevod pisma anonimnega dopisnika iz Šempetra, ki svari pred njihovim tednikom, ter komentiral, da proti takemu zlobnemu in neresnicnemu pisanju nima smisla polemizirati, ter menil, da dopisi predstavljajo zgolj mnenje zanemarljive manjšine med slovenskim prebivalstvom.83 Slovenec oz. dopisnik iz Gorice na to ni ostal dolžan. Trdil je, da je govorjene o enakopravnosti prazno, saj Nemci ne spoštujejo upravicenih slo­venskih zahtev: »Presneta vaša ravnopravnost, ki Slovencem sili nemške uradnije, nemške šole!«84 Pisec je kritiziral nemško samoljubnost in hvalisanje z domnevno višjo izobraženostjo ter Wochenblattovo porocanje o nekaterih politicnih novicah. Po njegovem mnenju je Goriški tednik koncno tudi kvalitetno nadvse uboren list, ki ga na površju drži le denarna podpora Ritterjev: Po obliki ostudna, po pojmu neprebavljiva »Whnerca« propagande dosti ne bo delala, nobeden rodoljub pa naj nikar ne terpi, da bi ona zbujeno narodno zavest morila, narodno mlacnost širila in podpirala, obcni napredek zavirala! […] In res, ko mu Ritter von Sahony ne bo vec hotel dati potrebne hrane, umerl bo pervi dan! Še Nemci in nemškutarji se ga branijo, veliko so jih s silo prisilili se nanj narociti.85 80 Poudaril avtor clanka. 81 »Mislimo nemško, cutimo se nemško, a nikomur ne bomo zamerili njegovega drugacnega mišljenja. Nacionalnim težnjam se bomo zoperstavili le tedaj, ce bi škodovale nacelu enakoprav­nosti, ki si ga dovolimo aplicirati tudi nase, in povzrocale škodo tukaj živecim Nemcem, ki so sicer številcno šibki, a po inteligenci gotovo nic slabši od domacinov, prav tako pa prispevajo pomemben prispevek v industrijskem in trgovskem smislu k povecanju deželne blaginje. […] Nemcem propaganda, hvalabogu!, ni potrebna; tako ali tako se cutijo dovolj mocne in nocejo nikogar oropati narodnih simpatij.« (Gzer Wochenblatt, 14. 2. 1867, str. 9–11). 82 Prav tam. 83 Gzer Wochenblatt, 21. 2. 1867, str. 21–22. 84 Slovenec, 21. 2. 1867, str. 89–91. 85 Prav tam. Po tem zapisu je polemika pocasi zamrla. Zanimivo je, da je Gzer Wochenblatt kljub ostrim napadom s strani slovenskega casopisja ohranil sorazmerno miren diskurz in vseskozi poskušal delovati pomirjevalno, sledec svojemu osnovnemu programu. Skozi polemiko se je tako po eni strani razkrila napredujoca politicna diferenciacija v slovenskem politicnem taboru, pokazala pa se je tudi speci.cna ideološka usmeritev goriške nemške skupnosti, ki se je vsaj glede odnosa do Slovencev razlikovala od Nemcev na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.86 Kje lahko išcemo razloge za te razlike? Zdi se, da jih je treba iskati predvsem v speci.cnih okolišcinah, v katerih so se v drugi polovici šestdesetih let 19. stoletja znašli Nemci v Gorici. Pri tem moramo upoštevati tako položaj nemške skupnosti kot tudi širšo politicno sliko v deželi, ki se je po vojni leta 1866 znašla na državni meji Habsburške monarhije. Kot je že bilo izpostavljeno, so goriški Nemci predstavljali eno od številcno najšibkejših nemških skupnosti na jugozahodnem robu Habsburške monarhije, saj so bili na Goriškem v vecjem številu prisotni le v Gorici, kjer so predstavljali približno 10 % tamkajšnjega prebivalstva. Njihova prisotnost je bila vezana na državne institucije in položaj Gorice znotraj Habsburške monarhije. Poleg številcne šibkosti je na politicno opredeljevanje Nemcev v Gorici v tem obdobju gotovo vplivala tudi politicna situacija na Goriškem, predvsem vprašanja, povezana z usodo Goriške v casu nastajanja Kraljevine Italije. Združevanje Italije je tudi na Goriškem namrec sprožilo vzpon italijanskega nacionalisticnega gibanja, ki je bilo deloma iredentisticno opredeljeno.87 Sprico aspiracij italijanskih nacionalistov na obeh straneh meje, ki so junija 1866 pripeljale do nove vojne, se je cesarska vlada odlocila za mocnejšo naslombo na slovensko vecino v deželi. Na Goriškem je tako prišlo do na Slovenskem edinstvenega primera zavezništva med organi cesarske države in lokalnimi Slovenci, katerih prisotnost in politicno moc se je vlada odlocila izkoristiti za omejevanje italijanskih teženj.88 Po koncu vojne leta 1866 je goriška deželna meja na zahodu postala tudi nova državna meja. Na Goriškem sta izbruh vojne in nato bližina nove državne meje vsaj kratkotrajno pripomogla k vzponu italijanskega nacionalizma, ki se je nadaljeval tudi v letih po sklenitvi miru.89 Avstrijska vlada je na to odgovorila z 86 Na Kranjskem je bila nacionalna diferenciacija med mešcani zakljucena že v sredini 60. let, v Ljubljani so se odnosi med Nemci in Slovenci prav v tem casu s pretepom v Šantlovi veži (1867) in nato incidenti v Vevcah in na Jancah mocno zaostrili (Matic, Nemci v Ljubljani, str. 20–73; Cec, Tabor v Vižmarjih). O razmerah na Štajerskem v tem casu gl. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 9–62. 87 Marušic, Pregled politicne zgodovine, str. 223–231. O razvoju italijanskega nacionalizma na Goriškem gl. tudi Cavazza, Carlo Favetti; Spazzali, Echi del Risorgimento. 88 Šušmelj, Andrej baron Winkler, str. 71–75. Vrhunec naslonitve vlade na Slovence predstavlja v zacetku junija 1866 sprejeta volilna reforma, ki je za veleposestniško kurijo goriškega deželnega zbora ustvarila dva volilna okraja. Okraja sta bila razdeljena po narodnostnem kljucu – obcine, ki so imele slovensko vecino, so prišle z Gorico vred v prvi volilni okraj, obcine z italijansko vecino pa v drugega. Veleposestniška kurija se je s tem locila na »slovenski« in »italijanski« del. Vsak od obeh okrajev je volil tri poslance, pri cemer je v »italijanskem« delu veljal višji volilni cenzus kot v »slovenskem«. S tem so bili italijanski vecini v deželnem zboru odvzeti trije glasovi, njihova vecina je bila znižana na 11 : 10 poslanskih glasov ( Melik, Volitve na Slovenskem, str. 46–47). 89 Marušic, Pregled politicne zgodovine, str. 228–231. nadaljnjim podpiranjem Slovencev v deželi in s policijskim pritiskom na vodilne italijanske nacionaliste. V 60. letih je na Goriškem tako prišlo do ujemanja ciljev politike habsburških oblasti in lokalnih Slovencev, katerih prisotnost in politicno moc je vlada lahko izkoristila proti italijanskemu nacionalizmu. Tej politiki so sledili tudi goriški Nemci, katerih prisotnost v Gorici je bila nelocljivo povezana z organi habsburške države. Na tej osnovi lahko bolje razumemo spravljiv ton Gzer Wochenblatta do Slovencev in njegovo željo po pomiritvi mednacionalnih strasti. To politicno linijo je goriško nemško casopisje zastopalo ves cas svojega obstoja, najbolj pa se je pokazala prihodnje leto, ko se je Gzer Zeitung, naslednik Gzer Wochenblatta, odlocno postavil v bran slovenskemu taboru v Šempasu.90 Sklep Casopis Gzer Wochenblatt predstavlja enega najpomembnejših izrazov nemškega kulturnega življenja v Gorici. Kot tak nam, posebno ob odsotnosti drugih virov, nudi dragocen vir za preucevanje nemške skupnosti v Gorici, katere zgo­dovina je od vseh nemških narodnostnih otokov na jugozahodnem robu cesarstva Habsburžanov najslabše raziskana. Zacetek izhajanja prvega nemškega casopisa na Goriškem sodi v politicno burno obdobje Habsburške monarhije, ko so se uvajale državnopravne spremembe (uvedba dualizma, nova ustavna ureditev v Cislajtaniji), ki so zaznamovale in usmerjale nadaljnji razvoj monarhije vse do njenega konca. Obenem je bil to cas prav tako pomembnih politicno-kulturnih procesov, predvsem dokoncnega oblikovanja narodnih politicnih taborov, kar je mocno zaostrilo odnose med narodi v državi. Šestdeseta leta 19. stoletja tako predstavljajo cas prehoda Habsburške monarhije v moderno dobo. Gzer Wochenblatt je v tem kontekstu zavzel odnos do obeh najpomemb­nejših politicnih vprašanj svojega casa: državnopravne ureditve Habsburške monarhije in vzpenjajocega nacionalizma. Na obeh podrocjih je zavzel zmerno držo. Ob nezadovoljstvu z delitvijo monarhije je ugotavljal, da je nadaljnji obstoj povsem centralisticno urejene države nemogoc, nasprotoval pa je federalizaciji cislajtanskega dela monarhije. Na podrocju odnosov med narodi na Goriškem se je uredništvo zavzelo za politiko miroljubne koeksistence, pri cemer je vztrajalo kljub nekaterim ostrim napadom iz slovenskega tabora. Skozi porocanje Goriškega tednika se odražajo speci.cne politicne opredelitve goriških Nemcev, ki so, pred­vsem na podrocju odnosa do Slovencev in njihovega politicnega gibanja, odstopale od nemških mešcanskih skupnosti na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, kjer se je v tem casu že zacenjal politicni boj med slovenskim in nemškim taborom. Te opredelitve so izhajale iz speci.cnega položaja številcno šibke skupnosti živece neposredno ob avstrijsko-italijanski meji. Ugotovitve razprave tako dajejo dodaten kamencek v mozaik poznavanja nemškega kulturnega in politicnega delovanja v 19. stoletju na Slovenskem. 90 Podrobneje o tem Batic, Goriški Nemci in tabor v Šempasu. Viri in literatura Arhivsko gradivo Pokrajinski arhiv v Novi Gorici: PANG 667, Zbirka razglednic krajev, Goriška 6. Narodna in študijska knjižnica Trst: Odsek za zgodovino in etnogra.jo, Fototeka, HP-HI kraji, Gorica. Casopisno gradivo Domovina, 1867. Gzer Wochenblatt, 1867. Slovenec, 1867. Slovenija, 1848. Slovenski narod, 1868. Objavljeni viri Kozler, Peter, Kratek slovenski zemljopis in pregled politicne in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov, krajev i.t.d. Ljubljana: Cankarjeva založba; Trst: Založništvo tržaškega tiska; Celovec: Drava, 1975. Oblak, France, Doktor Karol Lavric in njegova doba. Goriški spomini. Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918 (ur. Branko Marušic). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2002, str. 93–133. Special-Orts-Repertorium vom Ktenlande. Repertorio speciale dei luoghi nel Litorale. Posebni krajevni imenik za Primorje. Wien: Alfred Hder, 1885. Šaplja, Anton, Dr. Lavric v Ajdovšcini. Goriški spomini. Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918 (ur. Branko Marušic). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2002, str. 79–81. Literatura Anderson, Benedict, Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia humanitatis, 2007. Batic, Matic, »Wir denken zwar deutsch, wir flen deutsch, werden es aber niemanden verargen, anderen Sinnes zu sein«: Gzer Wochenblatt (1867) und Gzer Zeitung (1868–1869) = »Mislimo sicer nemško, cutimo nemško, a nikomur ne bomo zamerili, ce je drugacnega mišljenja«: Gzer Wochenblatt (1867) in Gzer Zeitung (1868–1869). Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2015. Batic, Matic, Goriški Nemci in tabor v Šempasu. 150 let tabora v Vižmarjih (ur. Dragica Cec). Ljubljana: Slovenska matica, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2020, str. 139–161. Batic, Matic, »Paradies am Isonzo«: delovanje Heinricha Moritza Penna (1838-1918) v Gorici. Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino 69, št. 1, 2021, str. 89–104. Bercic, Branko, Tiskarstvo na Slovenskem: zgodovinski oris. Ljubljana: Odbor za proslavo 100-letnice gra.cne organizacije na Slovenskem, 1968. Bled, Jean-Paul, Franc Jožef. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. Brauneder, Wilhelm, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918. Die Habsbur­germonarchie 1848-1918, Bd. VII/1 (ur. Helmut Rumpler, Peter Urbanitsch). Wien: Verlag der terreichischen Akademie der Wissenschaften, 2000, str. 69–237. Cavazza, Silvano, Carlo Favetti: l'itinerario di un irredentista goriziano. Figure e problemi dell‘ottocento Goriziano: studi raccolti per i quindici anni dell‘Istituto (1982–1997) (ur. Silvano Cavazza, Mauro Gaddi). Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 1998. Colleoni, Aldo, I Ritter: una stirpe germanica con rami. cazioni nell'Impero austro-ungarico. Trieste: Goliardica, 2013. Cvirn, Janez, Boj za Celje: politicna orientacija celjskega nemštva: 1861-1907. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1988. Cvirn, Janez, Trdnjavski trikotnik: politicna orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Maribor: Obzorja, 1997. Cvirn, Janez, Dualizem in Slovenci. Slovenska kronika XIX. stoletja (ur. Janez Cvirn). Ljubljana: Nova revija, 2003. Cec, Dragica, Tabor v Vižmarjih, incidenti in družbene razmere v šestdesetih letih 19. stoletja. 150 let tabora v Vižmarjih (ur. Dragica Cec). Ljubljana: Slovenska matica, 2020, str. 69–110. Devetak, Robert, Boj za slovenske šole in delovanje ženskih podružnic Družbe svetega Cirila in Metoda na Goriškem in Gradiškem v obdobju pred prvo svetovno vojno. Zgodovinski casopis: glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije 74, št. 3/4, 2020, str. 360–387. Devetak, Robert, Vzpostavljanje slovenske narodne identitete na primeru trga Kanal v 60. in 70. letih 19. stoletja. Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: slovenski pogledi (ur. Vanja Kocevar). Ljubljana: Založba ZRC, 2022. Dolinar, France Martin, Attems, Karel Mihael, grof (1711–1774). Novi Slovenski biografski leksi­kon: 1. zv. A. (ur. Barbara Šterbenc Svetina et al.). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. https://www.slovenska-biogra.ja.si/oseba/sbi917659/ (dostop: 10. 11. 2022). Fabi, Lucio, Storia di Gorizia. Padova: Il Poligrafo, 1991. Ferrari, Liliana, Gorizia ottocentesca, fallimento del progetto della Nizza austriaca. Storia d'Italia. Le regioni dall'Unitŕ a oggi. Il Friuli – Venezia Giulia (ur. Roberto Finzi, Claudio Magris in Giovanni Miccoli). Torino: Giulio Einaudi, 2002. Ferrari, Liliana, ur., Cultura tedesca nel Goriziano. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa; Udine: Forum, editrice universitaria Udinese, 2009. Gallarotti, Antonella in Cosimo Stasi, La stampa periodica tedesca nel Goriziano. Cultura tedesca nel Goriziano. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 1995, str. 289–343. Gallarotti, Antonella in Cosimo Stasi, I periodici (1779–1915). Pagine austriache. Stampa e letteratura in lingua tedesca a Gorizia .no al 1915 (ur. Hans Kitzmler). Gorizia: Bibli­oteca Statale Isontina, 1996, str. 49–56. Globocnik, Damir, Alešovcev Brencelj – prvi slovenski satiricni list. Zgodovinski casopis, 58, 2004, št. 1-2, str. 7–45. Gorian, Rudj, Založništvo in pretok informacij v Gorici v 18. stoletju: casopis Gazzetta goriziana. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Grafenauer, Bogo, Slovensko-romanska meja – locnica in povezava: uvodni referat na 23. zbo­rovanju slovenskih zgodovinarjev v Tolminu 1.–3. oktobra 1986. Zgodovinski casopis 41, št. 1, 1987, str. 5–18. Hroch, Miroslav, Social Preconditions of National Revival in Europe: A Comparative Analysis of the Social Composition of Patriotic Groups among the Smaller European Nations. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 1985. Judson, Pieter, Habsburški imperij: nova zgodovina. Ljubljana: Sophia, 2018. Kann, Rober. A., The Multinational Empire: Nationalism and National Reform in the Habsburg Monarchy 1848–1918. Vol. I, Empire and Nationalities. New York: Octagon Books, 1964. Kann, Robert A., A History of the Habsburg Empire 1526–1918. Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press, 1980. Kitzmler, Hans, Esperienze giornalistiche in lingua tedesca a Gorizia nella seconda metŕ dell'ottocento. Studi goriziani LXIX, št. 1, 1989, str. 45–56. Kitzmler, Hans, Gz 1500–1915 – Ein vergessenes Kapitel altterreichischer Dichtung. Eine Ausstellung im Foyer und im Tiefspeicher der Osterreichischen Nationalbibliothek, Wien, vom 3. Mai bis zum 10. Juni 1995. Klagenfurt: Carinthia, 1995. Kitzmler, Hans, Osservazioni sulla produzione letteraria in lingua tedesca a Gorizia. Studi goriziani LXVIII, št. 2, 1988, str. 35–50. Marušic, Branko, Domovina (1867-1869). Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino 13, št. 2, 1965, str. 51–64, 127–139. Marušic, Branko, Pregled politicne zgodovine Slovencev na Goriškem 1848-1899. Nova Gorica: Goriški muzej, 2005. Marušic, Branko, Sosed o sosedu: prispevki k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja. Trst : ZTT, 2012. Marušic, Branko, Doktor Karel Lavric (1818–1876) in njegova doba. Ljubljana: Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU in Lavriceva knjižnica Ajdovšcina, 2016. Matic, Dragan, Nemci v Ljubljani 1861–1918. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2002. Melik, Vasilij, Volitve na Slovenskem: 1861–1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1965. Pirjevec, Avgust, Einspieler, Andrej (1813–1888). Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham – Erberg, ur. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925. http://www.slo­venska-biogra.ja.si/oseba/sbi179691/#slovenski-biografski-leksikon (dostop: 24. oktober 2022). Preinfalk, Miha, Vpliv francoskih vojn na plemstvo v habsburški monarhiji. Zgodovinske dimen­zije Ilirskih provinc (ur. Matija Godeša, Barbara Šterbenc Svetina). Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 75–86. Prijatelj, Ivan, Slovensko kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina 1848–1895. Druga knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956. Rumpler, Helmut, Eine Chance f Mitteleuropa: bgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie. Wien: Ueberreuter, 1997. Ritter Freiherr von Zahony, Eugen, Chronik und Stammbaum der im Jahre 1829 in Österreich mit dem Prädikat »von Záhony« geadelten Familie Ritter aus Frankfurt a. M. Monastero bei Aquileja: samozaložba, 1914. Salamic, Nina, Gorica kot klimatskozdraviliška destinacija med letoma 1874 in 1914. Magistrsko delo. Koper: Fakulteta za humanisticne študije 2016. Spazzali, Roberto. Echi del Risorgimento 1848–1918. Trieste, Gorizia e l'Unitŕ d'Italia (ur. Grazia Tat. Trieste: Deputazione di storia patria per la Venezia Giulia, 2012. Škulj, Edo, ur., Einspielerjev simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 1997. Šušmelj, Jože, Andrej baron Winkler: 1825-1916. Lokve: Društvo ljubiteljev narave Planota, 2014. Tavano, Sergio, Karl von Czoernig da Vienna a Gorizia (1850–1889). Karl Czoernig fra Italia e Austria. Gorizia, Istituto di storia sociale e religiosa, 1992, str. 79–140. Vidmar, Luka, ur., Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarcne dobe. Ljubljana: Založba ZRC, 2020. Vocelka, Karl, Verfassung oder Konkordat? Der publizistische und politische Kampf der terreischischen Liberalen um die Religiongesetze des Jahres 1868. Wien: Verlag der terreichischen Akademie der Wissenschaften, 1978. von Czoernig, Karl, Gz: Oesterreich`s Nizza. Wien: Wilhelm Braumler, 1873. Woerl, Leo, ur. Frer durch Gz und Umgebung. Leipizg: Woerl's Reisebherverlag, 1907. Žigon, Tanja, Nemški casnik za slovenske interese – Triglav (1865–1870). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2004. Žigon, Tanja, Deutschsprachige Presse in Slowenien (1707–1945). 3. Teil: Deutschsprachige Presse in der Untersteiermark, in Kärnten, in Gz und in Triest. Berichte und Forschun-gen. Jahrbuch des Bundesinstituts f Kultur und Geschichte der Deutschen im tlichen Europa. Mchen: Oldenburg, 2005, str. 155–214. SUMMARY “We Think German, We Feel German, but We Will Not Blame Anyone for His Different Opinion”: the German Newspaper Gzer Wochenblatt and Its Political Orientation Matic Batic The article deals with the German newspaper Gzer Wochenblatt, which was published weekly in 1867 in Gorizia before being transformed into the biweekly Gzer Zeitung starting in 1868. The .rst part provides a historical outline of the development of German journalism in Gorizia, as well as a presentation of the characteristics of the German community in the Princely County of Gorizia and Gradisca. Furthermore, the newspaper is placed in the contemporary political and cultural context of the 1860s in the Habsburg Monarchy. The second part of the article examines the agenda of the newspaper, paying particular attention to the attitude towards dualism and federalism and to the treatment of Slovene-German relations. The beginnings of German journalism along the Isonzo River go back to the 18th century, but Gzer Wochenblatt represents the .rst German newspaper in the modern sense of the word, as earlier German periodic publications remained con.ned to yearly almanacs. The background of its publication is connected with the new political conditions in the Habsburg Monarchy in the 1860s, mainly with the progressing liberalization and (partial) democratization. It is likely that the changed political situation after the defeat in the war against Italy in 1866, when the border of the County of Gorizia became the new national border, also contributed to the decision to start publishing the newspaper. Perhaps the decision to start publishing a German newspaper was also in.uenced by the intervention of Carl von Czoernig, who at that time advocated for strengthening the Austrian-patriotic cultural life in the region to serve as a bulwark against Italian irredentism. The .rst issue of the Gzer Wochenblatt was published on 7 February 1867. Until the end of August 1867, it was edited by Thomas Hohenwarter, a teacher at the Gorizia gymnasium, after which the editorship was taken over by the Carniolan author Heinrich Penn. The agenda of the paper in 1867 was therefore primarily shaped by Hohenwarter. In the introductory editorial, it was stated that the aim of the new paper was to have a unifying effect and transcend party divisions. This orientation was adhered to when reporting about all the problems and pressing socio-political contemporary issues. In general, the reporting followed the political line of the German bourgeoisie in Cisleithania, i.e. of contemporary German liberalism. Based on the po­litical situation, the newspaper acceded to a dualistic reorganization of the monarchy, although the editorial board at the same time expressed the belief that they would prefer a centralized Austrian Empire. On the question of federalism, Gzer Wochenblatt took a distinctly negative view, but strongly welcomed the restoration of constitutional life in the monarchy after the fall of Richard Belcredi’s government. A difference compared to other contemporary German newspapers in Slovene lands can be seen in the treatment of German-Slovene relations, though. At the very beginning of the publication of Gzer Wochenblatt, a .erce controversy took place in the Slovene political camp between the newspapers Domovina from Gorizia and Slovenec from Klagenfurt, based on the supposedly too friendly attitude of Domovina towards the new German weekly. Although Gzer Wochenblatt was received with extreme hostility by the more radical wing of the Slovene political movement, it maintained a calm and respectful narrative and advocated a policy of the peaceful coexistence of all nations living in the Princely County of Gorizia and Gradisca. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) Matic Kristan Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) Matic Kristan, študent dodiplomskega študija zgodovine ter latinskega jezika, književnosti in kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, SI-2364 Ribnica na Pohorju, Zgornja Orlica 27, matic.kristan@gmail.com , https:// orcid.org/0000-0002-7956-4794 Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), št. 1–2, str. 116-148, cit. 185 1.01 izvirni znanstveni clanek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) Slovenski klasicni .lolog Anton Sovre je v letih 1906–1907 odslužil vojaški rok v avstro-ogrski vojski kot enoletni prostovoljec. Leta 1913 je postal rezervni porocnik v 96. pehotnem polku in bil mobiliziran med skadrsko krizo. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil vpoklican in oktobra 1914 hudo ranjen v Galiciji. V zacetku leta 1915 se je vrnil na vzhodno fronto, po vstopu Italije v vojno pa je bil premešcen na italijansko fronto, kjer se je boril na Doberdobu. Jeseni 1916 je postal poveljnik 3. dopolnilne stotnije svojega polka v Karlovcu. V letih 1917–1918 je služil v crnogorski okupacijski upravi, nazadnje kot okrajni poveljnik. Med vojno je prejel vec odlikovanj. Po vojni je pouceval na Ptuju. Kljucne besede: klasicna . lologija, rezervni castniki, 96. pehotni polk, Galicija, Crna gora. Matic Kristan, undergraduate student of history and Latin language, literature and culture at the Faculty of Arts, University of Ljubljana, SI-2364 Ribnica na Pohorju, Zgornja Orlica 27, matic.kristan@gmail.com, https://orcid. org/0000-0002-7956-4794 Anton Sovre between Ri.e and Chalk (1906– 1929) Historical Review, Ljubljana, Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), No. 1–2, pp. 116-148, 185 notes Language: Sn. (En., Sn., En.) Slovene classical philologist Anton Sovre completed his term of military service in the Austro-Hungarian army as a one-year volunteer in the years 1906–1907. In 1913, he became a Reserve Lieutenant in the 96th Infantry Re­giment and was mobilised during the Skadar Crisis. At the outbreak of World War I, he was drafted into the army and was gravely wounded in Galicia. In early 1915, he returned to the Eastern Front. After Italy's entry into the war, he was transferred to the Italian Front, where he fough on Doberdob/Doberddel Lago. In the autumn of 1916, he became commander of the 3th Replacement Company of his regiment in Karlovac. In the years 1917–1918, he served in the occupying administration in Montenegro, ultimately as a Precinct Commander. During the war, he received multiple decorations. After the war, he taught in Ptuj. Keywords: Classical philology, Reserve of- . cers, 96th Infantry Regiment, Galicia, Mon­ tenegro. Uvod Povod za nastanek tega clanka je dala razstava ob 100-letnici Oddelka za klasicno .lologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani leta 2019, ob kateri se je porodilo vprašanje konkretnih okolišcin, v katerih je bil véliki prevajalec in profesor klasicne .lologije Anton Sovre v prvi svetovni vojni ranjen.1 Posebna po­zornost bo posvecena njegovi vojaški karieri, o kateri so doslej bolj ali manj krožile samo anekdote. Clanek se bo dotaknil tudi Sovretove poklicne poti v medvojnem obdobju, vendar je bila vecina gradiva, ki je med raziskovanjem prišlo na plano in se je nanašalo na Sovretovo civilno življenje (zlasti družino, šolanje in študij), že obdelana v drugem clanku.2 V zvezi s Sovretovo mladostjo dodajam le, da je bila železniška cuvajnica pod Šavno Pecjo, v kateri je živel kot otrok, leta 2021 porušena.3 Omenjeni clanek je obravnaval tudi vojaško kariero Sovretovih bratov, ravno o njih (in o samem Antonu Sovretu) pa prinaša nekaj novih odkritij clanek Vinka Avsenaka.4 Zlasti dragocen je vojni dnevnik Karla Sovreta, Antonovega brata, ki je prav tam delno objavljen. Prav tako na obdelavo še caka arhiv, ki je verjetno pripadal Antonovi sestri Ivanki. Nedavno je bil najden v zasebni lasti in vsebuje tudi dopisnice in fotogra­.je iz prve svetovne vojne – vendar se zdi, da o Antonu ne nudi novih informacij. Upam, da bo pricujoci clanek nudil dragoceno gradivo ob morebitnem nastanku monogra.je o Antonu Sovretu. Letos ne nazadnje mineva tudi 60 let od smrti tega zaslužnega slovenskega kulturnika. Enoletni prostovoljec (1906/1907) Sovre je maturiral leta 1906, ko je tudi dopolnil enaindvajset let in s tem postal vojaški obveznik. Vojaški rok (Präsenzdienst) je sicer redno trajal tri leta, 1 V prvi vrsti bi se rad zahvalil doc. dr. Mihi Šimacu s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, ge. Ani Cernuta Deželak iz Knjižnice Antona Sovreta Hrastnik in pa prof. Vinku Avsenaku: brez njihovega interesa in požrtvovalne pomoci ta prispevek nikdar ne bi dozorel za objavo. Posebna zahvala velja tudi g. Mirku Mihalicu in njegovi družini za gostoljubje. Zahva­ljujem se še vsem drugim, ki so izkazali interes in mi po svojih moceh pomagali, med drugimi zasl. prof. akad. dr. Kajetanu Gantarju, družini Sovre in g. Mitju Bartenjevu. 2 Kristan, Anton Sre. 3 Ustni vir: Mirko Mihalic; satelitski posnetki na Google Earth. 4 Avsenak, Bratje Sovre`. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) vendar so imeli maturanti pravico služiti le eno leto kot »enoletni prostovoljci« (Einjährig-Freiwillige). Enoletni prostovoljci so bili deležni tudi te ugodnosti, da so si lahko sami izbrali polk služenja in da so smeli stanovati zasebno, v civilni nastanitvi namesto v kasarni. Enoletno prostovoljstvo je bilo zelo privlacno zlasti za posameznike, ki so želeli nadaljevati izobraževanje, saj je pomenilo mnogo krajšo prekinitev šolanja, in tudi Anton Sovre se je odlocil za to možnost. Da je tudi na splošno med slovenskimi maturanti obstajal velik interes za to enoletno prostovoljstvo, lahko vidimo že po tem, da je revija liberalne mladine Omladina leta 1907 za svoje bralstvo objavila podrobna navodila za prijavo k enoletnemu prostovoljstvu. Interesentom za enoletno prostovoljstvo je posebej položila na srce: Vsakdo najboljše stori, da opravi vse v svecanu, da pozneje nima sitnosti, kajti v slu-caju zamude ne pomaga nobena prošnja, niti na cesarja! Poznamo par akademikov, ki so morali vsled tega služiti tri leta.5 Enoletni prostovoljci so naceloma morali služiti na lastne stroške, jim pa je lahko stroške krila tudi država, ce so izkazali pomanjkanje sredstev. Verjetno je tudi Sovre služil na državne stroške, sploh ce pomislimo, da je bila njegova družina dalec od premožne, zaradi cesar je bil prej v gimnaziji oprošcen šolnine. Še zlasti pa je to verjetno, ker se zdi, da potrdila o pomanjkanju sredstev, ki so jih izdajali okraji, ni bilo prevec težko pridobiti, tudi za tiste, ki bi morda zmogli služiti na lastne stroške.6 Sovre je vojaški rok opravil v letih 1906–1907, kot je bilo obicajno, od 1. oktobra do 1. oktobra7 oz. do 30. septembra, in sicer v Ljubljani pri 27. pehotnem polku cesarsko-kraljevega domobranstva.8 Razen tega podatka Sovretovi najzgodnejši vojaški karieri ni mogoce slediti natancno; grobo predstavo si je mogoce ustvariti iz prirocnika Huga Schmida Heerwesen (Vojskovanje), celovitega socasnega prikaza avstro-ogrske vojaške ureditve. Enoletni prostovoljci so imeli po odsluženem roku možnost postati bodisi aktivni (poklicni) bodisi rezervni castniki. Aktivni castniki so naceloma obiskovali vojaške šole. Anton Sovre se je kot vecina odlocil za drugo pot, namrec da bo postal rezervni castnik, torej nekaj med civilistom in vojakom. Rezervni castniki so službovali v civilni sferi, hkrati pa se je od njih pricakovalo, da bodo ohranjali svoje vojaško znanje in da bodo v primeru vojne zmožni nastopiti kot poveljujoci castniki. Rezervni castniki lahko postali izkljucno pripadniki srednjega sloja, saj so morali pred pridobitvijo castniškega cina izkazati vir prihodkov, ki je bil »združljiv z likom castnika«.9 Napredovanje po cinih v rezervi ni bilo samodejno, temvec odvisno od izpolnjevanja pogojev in potreb vojske.10 Sovre je bil po zakljucku enoletnega 5 Omladina 3, št. 11 (februar 1907), str. 173–174. 6 Zehetbauer, Reserveof. zierssystem, str. 38. 7 ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 8 ZAMU I, Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 2. Zahvaljujem se ge. Tei Anžur, ki me je opozorila na to gradivo. 9 Zehetbauer, Reserveof. zierssystem, str. 85. 10 Schmid, Heerwesen, str. 14; Zehetbauer, Reserveof. zierssystem, str. 84. prostovoljstva rezervni podcastnik (Reserveunterof. zier), in sicer je bil verjetno do konca decembra 1907 povišan v cin titularnega poddesetnika (Titulargefreiter), po zakljucku šole za rezervne castnike pa v titularnega desetnika (Titularkorporal), kakor je bilo obicajno za enoletne prostovoljce. Opraviti je moral še teoreticno in prakticno usposabljanje: za Sovreta je res izpricano, da se je leta 1908 udeležil 28-dnevnih vojaških vaj.11 Prvega oktobra zatem (verjetno 1909) je postal narednik (Fedwebel) in kandidat za rezervnega kadeta (Reservekadettaspirant).12 Temu je sledilo povišanje v rezervnega kadeta (Kadett in der Reserve),13 najnižji castniški cin v rezervi. Za Sovreta je to povišanje, ki se je zgodilo z novoletnim povišanjem (Neujahrsavancement) 1. januarja 1910, že konkretno izpricano,14 saj so se povišanja v rezervne kadete in višje cine vršila s cesarjevimi povišanji, ki so bila javno objavljena v Uradnem listu cesarsko-kraljeve vojske in tudi v casopisih. Preko uradnega lista lahko sledimo vsemu nadaljnjemu Sovretovemu napredovanju. Sprva je bil dodeljen svojemu domacemu pehotnemu polku, 87. celjskemu.15 Kot rezervni kadet je moral opraviti še ene vojaške vaje;16 za Sovreta so tudi v letu 1910 konkretno izpricane 28-dnevne vojaške vaje.17 S 1. januarjem 1912 je napredoval v rezervnega praporšcaka (Fähnrich in der Reserve; pred letom 1909 se je ta cin imenoval Kadett-Of. ziersstellvertreter).18 Zacetek uciteljevanja in prva mobilizacija (1912–1914) Sovre je svojo poklicno pot zacel leta 1912, v letu, ko je bila pobrana po njegovem mnenju najboljša letina cvicka.19 Preko razpisa je bil za šolsko leto 1912/1913 imenovan za suplenta (pomožnega ucitelja) na II. državni gimnaziji v Ljubljani, kjer je maturiral, in sicer pod Ivanom Tertnikom,20 svojim gimnazijskim profesorjem in duhovnim mentorjem.21 Sovre je pouceval slovenšcino, nemšcino, latinšcino in gršcino, bil je tudi razrednik 3. C razreda. Vmes je 1. januarja 1913 postal rezervni porocnik (Leutnant in der Reserve).22 Schmid kot povprecen cas napredovanja od enoletnega prostovoljca do rezervnega porocnika navaja tri leta;23 Sovretu je vzelo šest let in pol. Ob povišanju v rezervnega porocnika je tudi prvic naveden pri 96. pehotnem polku, ki je imel naborno obmocje v Karlovcu in je bil zato po jezikovni sestavi skoraj v celoti srbohrvaški. Do vstopa Romunije v prvo 11 ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 12 Schmid, Heerwesen, str. 13. 13 Pred letom 1909 se je ta cin imenoval Reserve-Kadett-Feldwebel. 14 Verordnungsblatt 59, št. 49 (31. december 1909), str. 1122. 15 Schematismus f das Heer 1911, str. 637; 1912, str. 641. 16 Schmid, Heerwesen, str. 14. 17 ZAP/142 Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 18 Verordnungsblatt f das k. u. k. Heer 61, št. 54 (30. december 1911), str. 1081. 19 Prvi Sovrétov vecer, Primož Simoniti, str. 31. 20 Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1912/1913, str. 30. 21 Kristan, Anton Sre, str. 77–78. 22 Verordnungsblatt 62, št. 49 (31. december 1912), str. 841. 23 Schmid, Heerwesen, str. 14. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) svetovno vojno je bil imejitelj (nekakšen »uradni pokrovitelj«) polka romunski kronski princ (od leta 1914 kralj) Ferdinand. I. bataljon 96. pehotnega polka je bil skupaj s III. bataljonom in štabom 96. pehotnega polka od leta 1910 pa vsaj do februarja 1914 namešcen v Petrovaradinu, medtem ko je bil II. bataljon namešcen v Nevesinju;24 ob izbruhu prve svetovne vojne so bili I., II. in III. bataljon ter štab 96. pehotnega polka namešceni v Temišvaru v Transilvaniji.25 Od 96. pehotnega polka je bil v samem Karlovcu namešcen le IV. bataljon (vedno je moral biti en bataljon polka namešcen v nabornem obmocju).26 Prav tako je bil dodeljen drugi enoti kot preostali bataljoni in se je tudi med vojno (vsaj v casu, ko je Sovre slu­žil na fronti) bojeval loceno od preostalih treh bataljonov. Anton Sovre je ostal pripadnik 96. pehotnega polka vse do konca prve svetovne vojne. Prestavljanje castnikov v nedomace polke glede na potrebe vojske je bilo sicer obicajen pojav;27 je pa treba reci, da je Krško bližje Karlovcu kot npr. Ljubljani, torej je bil Sovretu vsaj geografsko še vedno precej blizu. Vojska je posegla že v Sovretovo prvo leto uciteljevanja, in sicer zaradi skadrske krize. V letih 1912–1913 je Crna gora oblegala albansko obalno mesto Skader, za Avstro-Ogrsko pa je imela albanska obala kriticen strateški pomen. Med skadrsko krizo so vse evropske sile podprle svoje zaveznike in dejansko so se že takrat v veliki meri izrisale konstelacije prve svetovne vojne; dejansko je presenetljivo, da svetov­na vojna ni izbruhnila že takrat. Zaradi vojaških napetosti v svojem neposrednem sosedstvu je 7. decembra 1912 Franc Jožef I. ukazal povecanje enot avstro-ogrske vojske na vojno stanje. Sovre je bil sicer mobiliziran šele 5. maja 1913,28 na dan, ko so velesile že sklenile sporazum o mednarodni misiji.29 Vpoklic mu je tudi prepre-cil, da bi opravljal funkcijo tajnika, za katerega je bil v zacetku leta 1913 izvoljen v izobraževalnem društvu Akademija, ki je organiziralo predavanja in tecaje.30 Sovre je med mobilizacijo opravil orožne vaje in ostal v aktivni službi vse do 1. septembra 1913.31 Služil je na crnogorski meji;32 že z ukazom s 7. decembra 1912 so se vodi ob avstro-ogrski meji povecali s 60 na 93 mož, vsakemu pa je bil dodeljen še po en dodatni castnik in castnik v rezervi.33 V samem Skadru je bila sicer vse do izbruha vojne prisotna mednarodna misija in tudi avstro-ogrske cete, vendar je šlo najprej za marince in od konca julija 1913 za slabih 600 mož iz IV. bataljona 87. pehotnega polka z nabornim obmocjem okoli Celja in sedežem v Pulju (skupaj z godbo) ter III. bataljon pionirjev iz Gorice;34 enot 96. pehotnega 24 Schematismus f das Heer 1914, str. 570. 25 Seidel, Kleines Armeeschema, str. 72. 26 Schmid, Heerwesen, str. 32. 27 Zehetbauer, Reserveof. zierssystem, str. 110. 28 Datum navajata tako Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1912/1913, str. 31 kot ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 29 Balla, Scutari-crisis, str. 100. 30 Hojan, Akademija, izobraževalno društvo, str. 124. 31 ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 32 Gantar, Kajetan: Sovrč, Anton (1885–1963), Slovenska biogra. ja. 33 Zehetbauer, Reserveof. zierssystem, str. 111–112. 34 Balla, Scutari-crisis, str. 102–103. polka v Skadru ni bilo. Sovre je za službo med skadrsko krizo prejel spominski križec (ustanovljen 9. junija 1913),35 ki so ga podeljevali tistim, ki so bili med krizo mobilizirani vsaj štiri tedne. Tovrstna odlikovanja so sicer veljala za odlikovanja najnižjega reda, ker niso bila vezana na dejanske zasluge.36 II. gimnazija v Ljubljani je Sovretu podelila suplentstvo tudi za šolsko leto 1913/1914, vendar se ji je 24. septembra odpovedal in namesto tega sprejel su­plentstvo na slovenski državni gimnaziji v Gorici, prvi popolni slovenski javni gimnaziji.37 Njen ravnatelj je bil takrat dr. Janko Bezjak. Tam je bil Sovre v šolskem letu 1913/1914 razrednik 1. B razreda in je vodil dijaško knjižnico. Svoj razred je ucil latinšcino (7 ur), nemšcino (5 ur) in slovenšcino (4 ure).38 Tu je ostal uradno zaposlen vse do leta 1918. Prva svetovna vojna Viri Zelo dragocen in izpoveden vir za Sovretovo vojaško službo med prvo svetovno vojno sta dva Belohnungsanträge, predloga za odlikovanja, ki ju hrani Vojaški arhiv na Dunaju.39 Važne podatke prinašata tudi Sovretova uslužbenska lista: en je hranjen v arhivu Univerze v Ljubljani (ZAMU),40 drugi pa v ZAP. Bolj sumaren vir je Verordnungsblatt f das k. u. k. Heer, vojaški uradni list, kjer so bila formalno objavljena povišanja in odlikovanja. Dragocen vir bi verjetno bila tudi prijava vojaške invalidnosti, kakršne so se po obcinah izpolnjevale leta 1921 (vsaj po rubrikah sodec so bile izcrpne) in jo je zagotovo na Ptuju izpolnil tudi Sovre, vendar mi je ni uspelo najti. Prijave je sicer zbrala Mestna obcina Ptuj, ven­dar je tam ostala le prazna predloga za obrazec;41 na ovoju je navedeno, da so bile izpolnjene prijave poslane Vojaškemu okrugu Maribor.42 ZAP hrani le Sovretovo potrdilo o invalidnosti, ki ga je izdalo Mariborsko vojaško okrožje in se sklicuje na »invalidski list br. 1156«.43 AS na mikro. lmu hrani Sovretovo maticno karto­ 35 Schematismus f das Heer 1914, str. 571. 36 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 24, 285. 37 Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1913/1914, str. 43. 38 Prvo izvestje c. kr. slovenske državne gimnazije v Gorici 1913/1914, str. 11–12. 39 KA, .., ..., Nr. 15.672. Belohnungsantrag za bronasti Signum laudis; .., .., ... Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa. 40 ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. Še eno personalno mapo Antona Sovreta hrani kadrovska služba Filozofske fakultete UL, ven­dar življenjepis v njej ni posebej izpoveden – za to gradivo se zahvaljujem izr. prof. dr. Mateju Hriberšku, red. prof. dr. Tonetu Smoleju in ge. Maji Krapež. 41 ZAP 5, Mestna obcina Ptuj, TE 249. 42 Neuspešne poizvedbe po tem gradivu sem poslal PAM, Državnemu arhivu Srbije, Voja­škemu muzeju Slovenske vojske in AS. Gradivo bi utegnil hraniti tudi Vojaški arhiv Republike Srbije, vendar le-ta s tujimi državljani ne komunicira. 43 V ZAP 5, Mestna obcina Ptuj, TE 9, ov. 145. Za sam invalidski list sem neuspešno poi-zvedoval pri ARS, ZAC in ZAL. Verjetno se je hranil v Krškem, saj potrdilo navaja: »Imenovani pristojen je glasom inv. lista v Krško.« V tem primeru je bil najverjetneje izgubljen skupaj z M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) teko z Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, v kateri pa je le prošnja Republiškega zavoda za socialno zavarovanje Komunalnemu zavodu za socialno zavarovanje Ljubljana za pokojninski spis in prepis likvidacijskega lista v zvezi s Sovretovo ženo Albino.44 Nekaj dragocenih podrobnosti o Sovretovem casu v crnogorski okupacijski upravi prinaša zvocni posnetek pogovora s Sovretom, ki ga je posnel njegov tesni prijatelj Uroš Krek, sicer priznan skladatelj. Arhivskega gradiva, ki bi se nanašalo na Sovretov cas v crnogorski okupacijski upravi, mi ni uspelo najti, vendar je morda kje ohranjeno. Zanimivo bi bilo zlasti gradivo okrajnih poveljstev Cetinje in Rijeka Crnojevica, ki ju je Sovre vodil: vendar povpraševanja po tem gradivu niso bila uspešna ne v Vojaškem arhivu na Dunaju ne v Državnem arhivu Crne gore (ki sicer hrani nekaj drugega gradiva crnogorske okupacijske uprave). Nekaj podrobnosti v svojih spominih ohranja nedavno pokojni Kajetan Gan-tar, ki je še študiral pri Sovretu – z njim sem opravil tudi intervju. Velika škoda je, da Sovre ni napisal spominov, saj bi bili zelo dragoceno zgodovinsko pricevanje. Rana jeseni 1914 Zdi se, da je bil Anton Sovre vpoklican že 27. julija, saj so trije bataljoni 96. pehotnega polka bili razvršceni v že takrat mobilizirani VII. korpus, ta datum pa navaja tudi njegov uslužbenski list v ZAP. Sovretov Belohnungsantrag za viteški križec sicer navaja datum splošne mobilizacije, 1. avgust. Uslužbenski list iz ZAMU kot datum mobilizacije navaja celo 28. junij. Slednja dva datuma sta najverjetneje navedena le pavšalno. Avstro-ogrska vojska se je že pred vojno zavedala, da bodo poveljstvo nad vsemi enotami, manjšimi od bataljona, v primeru vojne že zelo kmalu morali prevzeti rezervni castniki, saj bodo poklicni (aktivni) castniki morali opravljati bolj specializirane naloge.45 To se je tudi zgodilo; Ernst Zehetbauer je v naslovu svojega dela prvo svetovno vojno celo poimenoval Krieg der Reserveof. ziere (»Vojna rezervnih o. cirjev«).46 Rezervni castniki so bili sicer naceloma rangirani pod poklicnimi (aktivnimi) castniki formalno istega cina, tudi ce so služili dlje, in so vecinoma ostali nižji castniki (nižji cin od stotnika). Na bojišcu so bili rezervni castniki vecinoma podrejeni od sebe mnogo mlajšim poklicnim castnikom; tudi zadolžitve v zaledju so naceloma pripadle poklicnim castnikom. Anton Sovre je bil med vojno poveljnik stotnije (Kompanie, tudi »ceta«), torej teoreticno okoli 250 mož. Ker je stotniji obicajno poveljeval stotnik, je Sovre svoj cin presegel za dve stopnji. Ni izpricano, da bi opravljal kakšno funkcijo, nižjo gradivom obcine Krško za leta 1848–1940, ki po navedbah dopisa iz ZAC ni ohranjeno. Ni pa izkljuceno, da se je invalidski list vendarle kje ohranil. 44 SI AS 2132 Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, škatla 41, kolut 1028, kartoteka št. 157.238. Za gradivo se zahvaljujem Službi za odnose z javnostmi ZIPZ in pa g. Žarku Štrumblu ter mag. Mojci Grabnar iz AS. 45 Zehetbauer, Reserveof. zierssystem, str. 112; ÖULK I, str. 55–56. 46 Zehetbauer, Krieg der Reserveof. ziere. V delu se sicer osredotoca predvsem na enoletne prostovoljce med prvo svetovno vojno. Slika 1. Fotogra.ja iz Karlovca, Anton Sovre je skrajno levo. V sredi sedi je neidenti. ciran sto­tnik. Ker Sovre že nosi spominski križec, je mogoce za fotogra. jo postaviti terminus post quem poletje 1913, glede na pomanjkanje odlikovanj pri castnikih pa je po vsej verjetnosti nastala najkasneje ob prvem odhodu na fronto. (Zasebni arhiv družine Mihalic) od te. Nekaj casa je po lastni navedbi poveljeval celo bataljonu (Bataillon),47 torej teoreticno okoli 1000 možem, vendar ni znano, kdaj in kje je vršil to dolžnost. Ker so bataljonom ponavadi poveljevali vsaj majorji,48 je Sovre, ki je takrat verjetno še bil porocnik, svoj cin presegel za tri stopnje. Glede na to, da se je že jeseni boril v Galiciji, je bil Sovre verjetno mobiliziran v enega od prvih treh bataljonov 96. pehotnega polka.49 Le-ti so bili dodeljeni 67. pehotni brigadi (poveljnik generalmajor Wilhelm pl. Lauingen), 34. pehotni diviziji (poveljnik podmaršal Joseph Krautwald pl. Annau), VII. temišvarskemu korpusu (poveljnik general pehote Otto Meixner pl. Zweienstamm – že kmalu zamenjan, gl. spodaj) in pa 2. armadi (poveljnik general konjenice Eduard pl. Bm-Ermol­ 47 Bartol, Obisk pri slovenskem humanistu. 48 Schmid, Heerwesen, str. 32–33. 49 4. bataljon 96. pehotnega polka v okviru XIII. korpusa je bil na vzhodno fronto preme-šcen šele januarja 1915. ÖULK II, str. 105. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) li). Slednja je bila ob zacetku vojne poslana na balkansko fronto in razvršcena pri Beogradu, vendar je bila po ruskem napadu na Avstro-Ogrsko 23. avgusta 1914 in uspešnem prodoru ruske vojske v Galicijo premešcena na to bojišce, in sicer na obmocje jugovzhodno od Lvova.50 VII. korpus je bil prva od enot z Balkana, ki je dosegla Galicijo;51 izkrcaval se je v Žuravnem/Zurawnem,52 Žydacivu/Zydaczu in Hodorivu/Chodoru,53 zbiral pa v Rohatynu.54 34. divizija se je zacela premešcati 22. avgusta,55 zadnji oddelki pa so prispeli v Galicijo 31. avgusta.56 Še preden se je VII. korpus v celoti zbral, je v Rohatynu že doživel ognjeni krst, in sicer v okviru bitke na Gnili Lipi, poimenovane po reki, ki tece skozi Rohatyn; zacela se je 29. avgusta. 2. armadi je nasproti stala ruska 8. armada, ki ji je poveljeval znameniti ruski general Aleksej Aleksejevic Brusilov. Morda je ognjeni krst takrat doživel tudi Sovre. Pri najzgodnejših bojih v Galiciji se ne bomo podrobneje ustavljali, ker iz njih o Antonu Sovretu ni znanega nicesar konkretnega.57 Avstro-ogrski vojski ni uspelo ubraniti Lvova in tudi ne vzpostaviti obrambne linije na reki San, ob utrdbi Prze­mysl. Tako se je tudi 2. armada septembra 1914 predvsem umikala. Najzgodnejši znani podatek o Sovretovi službi v Galiciji je, da je bil v zacetku oktobra ranjen. Eden od Belohnungsanträge za ta dogodek navaja datum 13. oktober;58 pokojni Sovretov sorodnik Dimitrij Mitja Bartenjev je v nekem intervjuju kot datum rane navedel 8. oktober,59 vendar je to pricevanje kot ustno izrocilo manj zanesljivo in tudi z vidika vojaških operacij manj verjetno (gl. spodaj). Sovre je bil torej ranjen med avstro-ogrsko ofenzivo, ki je potekala v tem casu: pri opisu operacij 34. divizije med ofenzivo povzemam Österreich-Ungarns letzter Krieg. VII. korpus, cigar poveljstvo je v tem casu prevzel podmaršal Fail-Griessler, je bil zadolžen za preboj iz Medzilaborce/Medzilaborc cez prelaz Lupk in proti Zagzu ter dalje proti Hyrivu/Chyru. VII. korpus je krenil 4. oktobra. Šestega oktobra je 34. divizija nekoliko nižje od Leskega preckala reko San.60 Ta marš je bil težaven predvsem zaradi slabega vremena.61 Antonov brat Karel Sovre, ki je v teh dneh prav tako korakal proti fronti (ceprav v drugi enoti in nekoliko severneje), je v svojem dnevniku za 6. oktober zapisal: »Korakali dalje, blato do kolen, tema, artilerija zadaj, mi pa šli spat z nabitimi puškami ob stra­ 50 ÖULK I, str. 164. 51 ÖULK I, str. 171. 52 Za kraje v današnji Ukrajini bo navedeno tudi poljsko ime, za kraje na današnjemSlovaškem pa madžarsko, saj se v ÖULK rabijo ta imena. 53 ÖULK I, str. 207. 54 ÖULK I, str. 218. 55 ÖULK I, str. 66, op. 8. 56 ÖULK I, str. 73. 57 Za pregled bojev v Galiciji do konca septembra 1914 z vidika enot iz Hrvaške in Sla­vonije gl. Katanic, Pješacke pukovnije. 58 .., .., ... Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa. 59 Herek, Anton Sovre – portret, 9:56. 60 ÖULK I, str. 377. 61 ÖULK I, str. 376; priloga 16. Der Entsatz von Przemysl. Lage am 8. Oktober 1914 abends. ni. Castniki so nas opominjali, da smo v bližini sovražnika. Noge grozno bole. Želodec tudi. Jutri v boj.«62 VII. korpus je na bregu reke San cakal do 9. oktobra, ko je spet zacel napredovati. Rusi so se umaknili po dolini reke Strvyaž navzgor in za sabo unicili vse mostove. Desetega oktobra so enote VII. korpusa dosegle Hyriv/Chyr; ena brigada 34. divi­zije je pri Dobromyl‘/Dobromilu vzpostavila stik z enotami, ki so jo šcitile z boka.63 Enajstega oktobra zjutraj je armadno poveljstvo ukazalo, naj 34. divizija skupaj z 20. divizijo hvedov napreduje na sever proti Novem Mistu/Nowem Miastu. A ko se je VII. korpus tega dne do zgodnjega popoldneva dejansko iz pohodne kolone razporedil v bojni red in pripravil za spopad s XXIV. in VIII. ruskim korpusom (kar je bilo zaradi utesnjenosti kolone težavno), se je spopad odvijal nekoliko drugace. Ker poveljstvo korpusa še ni prispelo, je poveljeval podmaršal Friedrich Csanády pl. Békés, sicer poveljnik 20. divizije hvedov. 34. divizijo je razdelil na dva dela – tri cetrtine divizije je razporedil pri Nyžnyi Vovci/Wolczi Dolni, preostali del pa je prešel k »Skupini Goiginger« (32. divizija in 103. domobranska pehotna brigada).64 Vemo, da je Sovre ostal pri glavnini 34. divizije pod Krautwaldom, ker so pod Goigingerja iz 34. divizije prešle le enote 43. pehotnega polka.65 Avstro-ogrske enote so sprva uspešno pritisnile naprej: na severu glavnina 34. divizije pod Krautwaldom proti Blozivu/Blozewi Gni, na sredini Csanády proti Skelivki/Felsztynu, na jugu pa »Skupina Goiginger« proti Stari Sil‘/Stari Si. Zvecer je vodstvo, ceprav je Bm--Ermolli izrazil zadržke glede bojne pripravljenosti 2. armade, ukazalo napad nada­ljevati. Bm-Ermolli je tako za naslednji dan ukazal napad, poveljstvo pa je podelil poveljniku XII. korpusa, generalu pehote Kessu. Dvanajstega oktobra zjutraj se je napad res nadaljeval, vendar je bil prodor vseh treh prej omenjenih enot ustavljen, in to kljub temu da so se avstro-ogrske enote borile zgolj z ruski zašcitnicami, ne jedrom ruskih cet. Krautwald je poskušal prodreti v Koniv/Koni in nato s severa obkoliti za rusko artilerijo izjemno prikladno vzpetino Vanhželiska/Wegrzeliska, ki jo je le-ta tudi s pridom izkorišcala, vendar nacrta ni mogel izpeljati, saj so ga na levem boku ogrožali ruski položaji na dvignjenem obmocju med Novim Mistom/Nowem Miastu in Cyžkym/Czyszkim; odlocil se je najprej udariti tja.66 Trinajstega oktobra 1914 je 2. armada spet napadla. Krautwald je napadel že omenjeno dvignjeno obmocje, da bi korpusu izboril manevrski prostor, vendar je napad spodletel, ker so ga z boka obstreljevali ruski artilerijski položaji na vzpetini Magera/Magiera še bolj proti severu. Po vsej verjetnosti je bil torej Sovre ranjen tega dne na tem obmocju, v sklopu opisane vojaške operacije. Kot navaja njegovo potrdilo o invalidnosti,67 je prejel strel skozi levi del lobanje.68 62 Avsenak, Bratje Sovre`, str. 39. 63 ÖULK I, str. 393–394. 64 ÖULK I, str. 402–403. 65 ÖULK I, str. 414. 66 ÖULK I, str. 403–405, 408, 413–414. 67 ZAP 5, Mestna obcina Ptuj 1864-1941, TE 9, ov. 145. Zahvaljujem se ge. Aleksandri Cater iz ZAP, da me je opozorila na to gradivo. 68 Gantar mi je v intervjuju omenil dve drugacni razlicici dogodka, ki pa sta kot ustno izrocilo po mojem mnenju manj zanesljivi: ena je, da je Sovreta ranil drobec granate (to pravi M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) Natancnost uporabljene metodologije za lokalizacijo Sovretove rane je mogoce ovrednotiti s primerom Antonovega brata Karla Sovreta, ki je bil ranjen v istem casu in na istem podrocju, kot domnevamo za Antona. Iz Karlovega voja­škega dnevnika vemo, da je bil ranjen 22. oktobra 1914, dva dni in eno noc marša od vasi Lutk, naslednji dan po rani pa je zjutraj prispel v Hyriv/Chyr (in to peš!).69 Tudi revija Slovenski ucitelj navaja podatke o rani Karla Sovreta, in sicer da je bil ranjen 23. oktobra 1914 pri Novem Mistu/Nowem Miastu.70 Po podatkih iz ÖULK je bil I. bataljon 87. pehotnega polka, ki mu je pripadal Karel Sovre v casu rane,71 dodeljen III. korpusu, natancneje 28. pehotni diviziji.72 Devetnajstega oktobra je omenjena divizija poskušala prodreti proti Felštynu/Felsztynu (danes Skelivka) in Konivu/Koniu, pri cemer so jo Rusi obstreljevali z Vanhželiske/ Wegrzeliske.73 Dvajsetega oktobra se je III. korpus bojeval na gozdnatem podrocju zahodno od Vanhželiske/Wegrzeliske in na liniji Boloziv/Blozew Gna–Sanocani/ Sanoczany–Hrušatyci/Hruszatyce.74 Avstro-ogrske enote so se zacele s tega podro-cja umikati 5. novembra zjutraj v okviru splošnejšega umika.75 Zgolj z uporabo ÖULK in pa podatka o Karlovi enoti ter datumu rane bi dogodek locirali ravno na obmocje Novega Mista/Nowega Miasta. Metoda je torej uporabna, ceprav gotovo ni stoodstotno zanesljiva. Karlovi dnevniški zapiski iz tega casa izpricujejo še, da je Anton prijateljeval z vojaškim sodnikom nadporocnikom dr. Mastnakom, verjetno Leopoldom.76 S Karlom sta se srecala popoldne 23. oktobra v bolnišnici v Hyrivu/Chyru, kjer je bil Karel hospitaliziran. Karel piše: »Da mi 10 cigaret in škatlo žigic s pristavkom – škoda, da nis[o?] C. in M.«77 Tudi romunski publicist Octavian Taslauanu, med vojno rezervni porocnik, ki je kasneje napisal vojne spomine, se je ravno v tistih dneh boril v 103. pehotni brigadi ogrskih domobrancev, nekoliko južno od Sovreta, vendar dovolj blizu, da je opazoval ruske položaje na Vangželiski/Wegrzeliski.78 Pod datumom 13. okto­ber, ko je bil ranjen tudi Sovre, Taslauanu piše: »To so bili najhujši dnevi pohoda tudi Dimitrij Mitja Bartenjev pri Herek, Anton Sovre – portret) – ta razlicica se Avsenaku, Bratje Sovre` , str. 35, zdi bolj verjetna kot strel v glavo; druga razlicica, ki pravi, da je Sovreta v glavo brcnil kozaški konj, pa je gotovo zloben dovtip Sovretovih dijakov. 69 Avsenak, Bratje Sovre` , str. 40–41. 70 Slovenski ucitelj 15, št. 12 (15. december 1914), str. 282; prim. Kristan, Anton Sre, str. 89 – tam sem v op. 133 naslov casnika po pomoti navedel kot Uciteljski tovariš. 71 Nachrichten er Verwundete št. 293 (15. februar 1915), 43. 72 ÖULK I, Kriegsgliederung 1914, str. 72; ÖULK II, priloga 14, Kriegsgliederung 1915, str. 11. 73 ÖULK I, str. 436. 74 ÖULK I, str. 437; prim. skica 26, Lage am 20. Okt. 1914. 75 ÖULK I, str. 503–504; prim. priloga 19, Lage am 5. November 1914 abds. 76 Prim. Schematismus 1914, str. 1144, kjer je dr. prava Leopold Mastnak naveden med aspiranti za poklicne avditorje. 77 Vojni dnevnik Karla Sovreta, zasebni arhiv Marka Sovreta. Avsenak mi je povedal, da glede na druga mesta v Karlovem dnevniku pri »C. in M.« verjetno gre za znamko cigaret – to nakazuje tudi že sam kontekst. 78 Taslauanu, With the Austrian Army, str. 139–140. in nobeno moje izražanje ne bi moglo napraviti pravice vsej njihovi grozi.«79 Na tem podrocju (Felštyn/Felsztyn, danes Skelivka, in Hyriv/Chyr) se odvije tudi epizoda znamenitega romana Jaroslava Haška Dobri vojak Švejk, vendar šele sredi junija 1915, ko je fronta že potekala bolj proti vzhodu.80 Na tem mestu velja zaradi mnogih podobnosti omeniti tudi usodo Tycha pl. Willamowitz-Moellendorffa, sina znamenitega klasicnega . lologa pl. Willa-mowitz-Moellendorffa in vnuka Theodorja Mommsena, enega najvecjih anticnih zgodovinarjev. Tycho je bil prav kakor Sovre letnik 1885 in je študiral klasicno .lologijo. Pred smrtjo se je celo že izkazal za akademsko zelo obetavnega intelek­tualca – njegova ugotovitev, da so Sofoklejeva dela bila namenjena izvedbi (in to enkratni), je temeljnega pomena za grško dramatiko. Tycho je padel 15. oktobra, le dva dni za tem, ko je bil ranjen Sovre, pri Deblinu/Iwangorodu na današnjem Poljskem, in sicer je prav kakor Sovre prejel strel v glavo.81 Tudi Hans von Arnim, profesor na dunajski univerzi, ki je imel na Sovreta velik vpliv, je v prvi svetovni vojni izgubil sina. Slika 2. Sovre na skupinski fotogra.ji odbora Ptujskega muzejskega društva, detajl, najkasneje 1926. Edina znana fotogra.ja, na kateri je vidna njegova deformacija lobanje. (Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika) Sovretova rana je bila nedvomno huda in njegova lobanja je ostala rahlo deformirana (gl. sliko 2);82 izpricano je tudi, da je še leta 1928 cez rano nosil crno 79 Taslauanu, With the Austrian Army, str. 144. 80 V slovenski izdaji iz 1966, DZS, Ljubljana: 3.–4. zvezek, str. 198–202. 81 Calder in Bierl, The Tale of Oblomov, str. 269. 82 Prim. fotogra. ja Odbor ptujskega Muzejskega društva, Koroška osrednja knjižnica. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) prevezo.83 Ocitno mu je bila šele kasneje v glavo vstavljena plošcica;84 vsekakor se na Sovretovih kasnejših fotogra.jah deformacije vec ne vidi. Kakor vecina avstro-ogrskih vojaških žrtev je bil tudi Anton Sovre vpisan v vestnik Seznam izgub (Verlustliste), ki je med vojno izhajal vsakih nekaj dni, vendar se njegov vnos pojavi šele v številki 75, ki je izšla 7. decembra 1914.85 Vest se glasi (z razvezanimi okrajšavami): Sovre Anton, Leutnant in der Reserve, Infanterie-Regiment Nummer 96, 2. Kompanie, verwundet (»Sovre Anton, rezervni porocnik, pehotni polk številka 96, 2. stotnija, ranjen.«). Torej je oktobra pripadal in morda poveljeval konkretno 2. stotniji: ta je pripadala I. bataljonu polka; vse stotnije v polku so bile namrec oštevilcene po vrsti, po štiri zaporedne pa so pri­padale istemu bataljonu. Torej: 1.–4. stotnija so pripadale I. bataljonu polka, 5.–8. stotnija II. bataljonu itd.86 Sovre je kljub hudi rani precej hitro okreval. Gotovo je bil doma vsaj od zacetka do konca novembra, saj je 5. novembra njegov brat Karel, ki se je takrat zdravil v Linzu, prejel Antonovo karto iz Krškega, 26. novembra pa je Karel iz Linza poslal karto njemu – tega dne je Karla na Antonovo narocilo obiskal neki nadporocnik, ki mu je tudi podaril 35 cigaret.87 Petnajstega novembra 1914 se je Anton v Leskovcu pri Krškem porocil z Albino Scher, rojeno in stanujoco prav tam; porocil ju je župnik in dekan Fran Schweiger, prici pa sta bili davcni upravitelj Rudolf Achtschin in posestnik Karel Stovicek.88 Goriški casnik Soca je poroko proslavil v klasicnem duhu: »Himen. — Porocil se je gospod Anton Sovre, nam. gimnaz. ucitelj na tukajšnji slovenski gimnaziji in c. in kr. porocnik v pehotnem polku št. 96., z gospico Albino Scher iz Krškega. Na mnogo let!«89 Albina je bila markantna osebnost, ki je v So-vretovem življenju igrala veliko vlogo – prijel se je je vzdevek Sapfo.90 Njeno doto je Sovre po vojni vložil v svojo knjižnico, ki jo je po njegovi smrti odkupil Oddelek za klasicno .lologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.91 Enaindvajsetega januarja 1914 je casnik Slovenec objavil prispevek Ponos domovine o družinah, ki so imele v vojski vec otrok. V njej se pojavi tudi Anton Sovre II.: med prvo svetovno vojno se je namrec v avstro-ogrski vojski bojevalo vseh šest njegovih sinov92 – Baltazar, ki se edini ni vrnil, v clanku sicer še ne na­stopa, ker ocitno še ni bil vpoklican. Clanek navaja tudi, da je bil Anton III. ranjen, vendar že napoveduje, da se bo kmalu vrnil na bojišce.93 O njegovi vojašcini in rani 83 Fotogra.ja maturantov Klasicne gimnazije leta 1928, zasebna zbirka Maksimilijana Koširja. 84 Ustni vir: Kajetan Gantar. 85 Verlustliste 75 (7. december 1914), str. 6. 86 Schmid, Heerwesen, str. 31. 87 Vojni dnevnik Karla Sovreta, zasebni arhiv Marka Sovreta; Avsenak, Bratje Sovre` , str. 35. 88 NUK, Rokopisna zbirka, Zapušcina Antona Sovreta TE 2, ov. 1. Porocni list. 89 Novico o Sovretovi poroki je objavil tudi ameriškoslovenski casopis Glasnik, sicer šele 1. januarja 1915 (letnik 15, št. 1, str. 6). 90 Herek, Anton Sovre – portret, 9:33. 91 Ustni vir: Kajetan Gantar. 92 O vojaški službi Sovretovih sorojencev gl. Kristan, Anton Sre, str. 89–93. 93 Slovenec 42, št. 267 (21. november 1914), str. 8; vest je bila objavljena tudi v Ameri­ kanskem Slovencu 24, št. 13 (12. januar 1915), str. 5. Slika 3. Albina in Anton Sovre, 1913–zacetek 1915. Domnevno porocna fotogra. ja. (Kopija Kajetana Gantarja; boljši izvod fotogra. je še ni bil najden) je porocal tudi Pedagoški letopis za leto 1915 v prispevku Sodelovanje slovenskega uciteljstva pri prvi svetovni vojni.94 Zima 1914/1915 Sovre je znova zacel služiti v 96. pehotnem polku 25. decembra 1914 in ostal v vojaški službi vse do poletja 1915.95 Po okrevanju se ni vrnil neposredno na fronto, temvec je odšel k 1. dopolnilni stotniji svojega polka v Karlovec: to dokazuje notica z Antonovim naslovom, ki si jo je pod 14. januarjem 1915 v svoj vojni dnevnik zabeležil Karel Sovre.96 Verjetno je Sovre omenjeno enoto pospremil na bojišce.97 V Galiciji se je fronta medtem pomaknila nazaj na Karpate. Sovre se je vrnil na bojišce ravno v enem najbolj tragicnih, ce ne najbolj tragicnem poglavju prve svetovne vojne, med zimsko vojno v Karpatih. Ceprav je bil v zimi 1914/1915 ruski prodor cez Karpate zaustavljen, se tudi avstro-ogrska vojska ni bila zmožna prebiti v Galicijo in je utrpela zelo hude izgube. 3. armada, v kateri se je takrat boril Sovre, je v le dveh tednih na koncu januarja in zacetku februarja 1915 izgu­bila skoraj 90.000 mož (vec kot polovico mož), predvsem zaradi bolezni, pa tudi zaradi padlih, ranjenih in zajetih. Vsa avstro-ogrska vojska je v prvih štirih mese­cih leta 1915 utrpela (ce odštejemo zajete po predaji utrdbe Przemysl 22. marca) 500.000–700.000 izgub: od tega je bilo okoli 10 % umrlih, 40–50 % ranjenih ali obolelih in 40–50 % zajetih. 94 Schmoranzer, Sodelovanje slovenskega uciteljstva, str. 13. 95 .., .., ... Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa 96 Vojni dnevnik Karla Sovreta, zasebni arhiv Marka Sovreta. Sicer se je v notici ocitno zmotil pri številki Antonovega polka, ki jo navaja kot 69, in ne 96. 97 Avsenak, Bratje Sovre` , str. 36. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) Konkretno epizodo iz tega obdobja Sovretove vojašcine opisuje Sovretov Belohnungsantrag za Signum laudis:98 Hervorragend tapferes Verhalten vor dem Feinde beim Nachtangriff am 4. Februar bei Kishely indem er mit der Komp[anie] am linken Flel der Angriffsgruppe vor­rkend plzlich in der Flanke beschossen rasch entschlossen den unvermuteten Feind angriff und wurf und hiedurch die gefährdete Flanke sicherte. »Izjemno pogumno zadržanje pred sovražnikom med nocnim napadom 4. februarja pri Kishelyu, ko je bil med napredovanjem s stotnijo na levem krilu skupine napada nenadoma obstreljevan z boka in je hitro sprejel odlocitev, napadel nepricakovanega sovražnika in ga zlomil ter s tem zavaroval ogroženi bok.« Sovre se je med to akcijo boril v okviru 3. armade, ki ji je poveljeval znameniti Svetozar Boroevic pl. Bojna, takrat general pehote. Konkretneje je pripadal VII. korpusu (poveljnik general konjenice nadvojvoda Jožef), ki je bil razvršcen pod prelazom Dukla, in sicer njegovemu levemu krilu, 17. diviziji, ki ji je poveljeval Aurel pl. le Beau99 in v okviru katere sta se v zacetku leta 1915 borila dva bata­ljona 96. pehotnega polka.100 17. divizija je bila v prvih dneh februarja razvršcena neposredno severno od Svidníka/Felsovízka in pa le malo južneje ležecega Mestiskega/Kishelya, ki ga omenja Belohnungsantrag101 (danes na Slovaškem, v pokrajini (kraj) Prešov). V tem casu je ruska vojska hudo pritiskala proti panon-ski ravnici. Ravno med desnim krilom X. korpusa in levim krilom VII. korpusa, kjer se je boril Sovre, je nastala vrzel, zaradi katere je celo grozila nevarnost, da bodo Rusi prebili fronto. Boroevic je poskušal pritisk na VII. korpus razbremeniti s protinapadi:102 enega od teh verjetno opisuje tudi navedeni Belohnungsantrag. Sedemnajstega aprila 1915 je Anton Sovre za postopanje med tem napadom prejel bronasto medaljo za vojne zasluge (bronzene Militärverdienstmedaille, neuradno Signum laudis, uradno allerhhste belobende Anerkennung, »najvišje pohvalno priznanje«).103 Vlogo za pridobitev tega odlikovanja je podpisal tudi Boroevic. Ker je Sovre odlikovanje prejel med vojno, ga je nosil na »traku voja­škega zaslužnega križca« (am Bande des Militärverdienstkreuz), tj. rdece-belem traku; v mirni dobi in za civilne zasluge so se namrec odlikovanja podeljevala na rdecem traku.104 Decembra 1916 je bila sprejeta odredba, da so se na odlikovanja, 98 .., .., ... Nr. 15.672. Belohnungsantrag za bronasti Signum laudis. 99 Vsi omenjeni so podpisniki Belohnungsantrag za Signum laudis. Podpisa predlagatelja (verjetno poveljnika bataljona) mi ni uspelo razpoznati, poveljnik brigade (takrat polkovnik baron Henneberg) pa ni podpisan. 100 ÖULK II, priloga 14: Kriegsgliederung im Frjahr 1915, str. 12 navaja bataljona 96. pehotnega polka v 1. konjeniški diviziji (stanje 1. maja 1915); vendar op. 2 navaja, da sta bila pred tem v 17. pehotni diviziji; ÖULK II, priloga 7: Kämpfe der 3. Armee pa kaže, da 1. konjeniška divizija v prvih dneh februarja ni bila na fronti, temvec v neposrednem zaledju. 101 ÖULK II, priloga 7: Kämpfe der 3. Armee. 102 ÖULK II, str. 140. 103 Verordnungsblatt 65, št. 53 (17. april 1915), str. 1083. 104 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 25. pridobljena na fronti (torej ne v zaledju) lahko dodali miniaturni meci;105 ker je to veljalo tudi za nazaj, si jih je Sovre pripel tudi na svoj Signum laudis.106 Iz casa Sovretovega služenja na fronti v Galiciji je ohranjena tudi nadvse zanimiva anekdota, ki je sicer ni mogoce datirati natancneje kot z zimo 1914/1915. Izrocilo živi v družini Bartenjev. Dimitrij Bartenjev iz Krasnodara na Kubanu (* 1897; † 1973)107 je med prvo svetovno vojno služil v ruski vojski, med revolucijo pa je emigriral v Jugoslavijo, kjer se je porocil z Milico Svetec, hcerko Emilije Svetec, rojene Scher – Emilija je bila sestra Sovretove žene Albine. Dimitrij Mitja Bartenjev, sin Bartenjeva in Svetceve, je pripovedoval: To je bilo v tistih casih, ko se fronta ni nikamor premaknila, ko so vojaki lacni cemeli v jarkih in zmrzovali, ko se pravzaprav ni nic dogajalo, le tu in tam je bilo slišati kak strel. Potlej pa je moj oce lepega dne zagledal nekega avstro-ogrskega vojaka, ko se je ta povzpel iz jarka in šel opravljat potrebo za neko drevo. Pomeril je nanj in zgrešil. Tudi drugic ga ni zadel, vojak pa je potegnil hlace gor in jadrno skocil nazaj v rov. In zdaj poslušajte tole: mnogo let kasneje je priženjeni stric moje matere, akademik Anton Sovre (pokojnik zdaj pociva v istem grobu kot moj oce) v neki družbi pripovedoval o zimi v Galiciji, o driski, ki ga je kot vojaka tam hudo dajala, o drevesu, o dveh strelih … Vse enako kot v pripovedovanju mojega oceta, seveda z natancnim opisom kraja in situacije. Tako da je resnicno velika verjetnost, da je šlo prav zanju. Anton Sovre je to pripovedoval še mnogim drugim.108 Anekdota je banalna, vendar vseeno predstavlja konkretno pricevanje o Sovre­tovem življenju na fronti. Sicer lahko domnevamo, da je bilo tovrstnih incidentov vec, zato ni mogoce gotovo trditi, da je res šlo ravno za Sovreta in Bartenjeva: verjetnost za to bi bila vecja, ce bi bilo dokazano, da sta oba v istem casu služila na istem odseku fronte. Služba na italijanski fronti in v zaledju Anton Sovre se je bojeval tudi na italijanski fronti. Bartenjev je zanj pripo­vedoval, da je bil iz Galicije premešcen na Koroško:109 morda je prispel tja z eno­tami VII. korpusa zadnji teden maja, vendar je bil v tem primeru locen od svojega polka,110 cigar enote so na italijansko bojišce prispele šele 15. julija 1915.111 A tudi ce je bil locen od svojega polka, je bil v drugi polovici julija spet pri njem, in sicer v II. bataljonu:112 torej se je skupaj s svojim polkom udeležil 2. soške bitke, med 105 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 26. 106 Razvidno v Ranglisten 1918, str. 787. 107 Nagrobnik na Žalah: A, oddelek 40A, vrsta 9, grob 7. 108 Turk, Oce zgrešil Sovreta, str. 16. 109 Herek, Anton Sovre – portret, 1:19. 110 ÖULK II, priloga 14, str. 24 med enotami VII. korpusa, ki so konec maja 1915 prispele na Koroško, ne navaja enot 96. pehotnega polka. 111 Klavora, 96. polk na kraškem bojišcu, str. 50. 112 Sovretovi zdravniški dokumenti v KA Feldspitäler, TE 2065. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) katero so se enote polka bojevale na Doberdobu v okviru VII. korpusa in verjetno 17. pehotne divizije.113 Da se je Sovre bojeval na Doberdobu, je izrecno povedal tudi Bartenjev.114 S 24. julijem 1915 je bil Sovre povišan v nadporocnika v rezervi.115 A Sovre je s svojim polkom na soški fronti ostal najvec dva tedna: njegovo služenje je namrec prekinila bolezen, o kateri pricata dve zdravniški listini.116 So-vre je ocitno na želodcu bolehal že od srede marca, konec julija pa se mu je stanje zaradi vrocine in diareje mocno poslabšalo.117 Tridesetega julija 1915 je izprican v Mariboru, od koder je bil premešcen v rezervno bolnišnico Lugos v Krškem: tja je bil sprejet 1. avgusta, in sicer v I. oddelek, sobo 11 in posteljo 41. Naslednji dan je zdravnik opravil pregled. Sovre je bil nekoliko shujšan in bled ter brez apetita, njegovo odvajanje je bilo neredno; ni pa vec imel vrocine. Zapisal je tudi, da je Sovre tožil nad bolecinami v glavi, ki jih je zdravnik pripisal predhodni rani. Di-agnosticiral ga je z gastritisom in mu predpisal dieto in ricinus. Sedmega avgusta Sovre vec ni imel bolecin v trebuhu in je bil v dobrem splošnem stanju. 15. avgusta 1916 je bil odpušcen iz bolnišnice kot vojaško sposoben. Ni jasno, ali se je Sovre zatem znova vrnil na fronto. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa zanj navaja konec vojaške službe s 1. avgustom 1915 in ponovni nastop šele leta 1917 (gl. spodaj).118 Uslužbenski list iz ZAMU pa navaja: »Do septembra 1915 [na] fronti kot poveljnik stotnije. Ranjen, v bolnici do oktobra 1916 …«119 Rana septembra 1915 ni izpricana nikjer drugje. Ni mogoce izkljuciti možnosti, da se je Sovre po bolezni vrnil na fronto in bil zopet ranjen; vendar je zelo možno, da je pisec uslužbenskega lista pomešal rano iz oktobra 1914 in bolezen iz julija in avgusta 1915, saj rane iz 1914 sicer ne omenja. V vsakem primeru pa je torej Sovre fronto zapustil najkasneje septembra 1915. Sovre je bil 4. septembra 1915 »v priznanje hrabrega zadržanja vprico so-vražnika« odlikovan z vojaškim zaslužnim križcem 3. stopnje z vojno dekoracijo, tj. lovorovim vencem med kraki križa120 – kasneje si je nanj pripel še meca (gl. zgoraj).121 Vojaški zaslužni križec je bil neke vrste višja stopnja medalje za hrabrost, pridržana za castnike. Konkretnih okolišcin tega odlikovanja ne poznamo, ker je Belohnungsantrag za Sovretov zaslužni križec trenutno založen; tudi domneve je težko postavljati, saj so podelitve odlikovanj lahko sledile tudi precej pozno po dejanski pridobitvi zaslug. 113 ÖULK II, str. 750. 114 Herek, Anton Sovre – portret, 1:22. 115 Verordnungsblatt 65, št. 123 (18. avgust 1915), str. 3013. 116 Sovretovi zdravniški dokumenti v KA Feldspitäler, TE 2065. 117 Ni jasno, kdaj tocno je bil Sovre zapustil fronto: listina iz krške bolnišnice navaja datum prihoda 20. julij, ceprav je bil v Krško sprejet šele 1. avgusta. Tudi ce razumemo 20. julij kot datum, na katerega je resno zbolel, se to ne ujema z 21 bolniškimi dnevi (Krankentage), ki bi morali miniti do njegovega odpusta 15. avgusta. 118 .., .., ... Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa. 119 ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. 120 Verordnungsblatt 65, št. 136 (4. september 1918), str. 3383. 121 Ranglisten 1918, str. 787. Uslužbenski list iz ZAMU navaja, da je bil Sovre vse do oktobra 1916 v bol­nišnici; tudi ce to ne drži, se najverjetneje na fronti vec ni bojeval. Morda je bil na zdravljenju, na dopustu ali pa je imel po odhodu s fronte kako neznano zadolžitev v zaledju. Zdi se, da je v tem obdobju vsaj nekaj casa bival v Zagrebu: to izpricujeta portretni fotogra.ji Sovreta in žene Albine, ki nosita logotip zagrebških fotografskih ateljejev.122 Na fotogra.ji Albine Sovre iz ateljeja Mosinger je navedena letnica 1915, za Sovretovo fotogra.jo iz ateljeja Brauner pa je terminus post quem konec avgusta 1915, saj že nosi svoj vojaški zaslužni križec. Slika 4. Portreta Antona (po avgustu 1915) in Albine Sovre (1915), Zagreb. (Rokopisna zbirka NUK) Bolj zanesljiv se zdi podatek, da je Sovre oktobra 1916 v Karlovcu dobil zadolžitev poveljnika 3. dopolnilne stotnije 96. pehotnega polka;123 dopolnilne enote, ki so bile namešcene v zaledju, so bile zadolžene za urjenje in organizacijo okrepitev, ki so bile poslane na fronto. Sovre torej ni bil namešcen le v zaledju, ampak celo blizu svojega domacega kraja. Vojaško generalno guvernerstvo Crna gora Avstro-Ogrska je 6. januarja 1916, ko je že zasedla Srbijo, napadla še Crno goro in že 16. januarja je le-ta kapitulirala. Avstro-Ogrska je 1. marca vzpostavila okupacijsko upravo, ki se je imenovala Vojaško generalno guvernerstvo Crna gora 122 NUK, Rokopisna zbirka, Sovretova zapušcina, TE 1, ov. 9. 123 ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) (Militär-General-Gouvernement Montenegro) in ga je vodil vojaški generalni guverner Viktor Weber pl. Webenau. Desetega januarja 1917 je bil Anton Sovre zopet poslan »na polje«: pridružil se je crnogorski okupacijski upravi kot adjutant okrajnega poveljnika za Cetinje. Za Sovreta je bila zadolžitev vsekakor primerna: kot težek ranjenec je bil gotovo bolj kot za fronto primeren za zaledje (ceprav so v Crni gori delovali oboroženi odporniki, komiti), poleg tega pa je tudi gotovo obvladal jezik te dežele, saj je pripadal srbohrvaškemu polku. Izpricano je, da je kot adjutant bil clan komisije za razmejitev obcine Cetinje.124 Sovre je s 6. julijem 1917 postal poveljnik okraja Cetinje, torej ne katerega­koli okraja, temvec okraja, v katerem je ležala prestolnica crnogorske okupacijske uprave: gotovo je šlo za enega pomembnejših položajev v okupacijski upravi. Crna gora je bila med okupacijo razdeljena na (od višjih do nižjih instanc) okrož­ja (Kreis), okraje (Bezirk) in obcine (Gemeinde; nekaj casa še stare kapetanije). Okrožij je bilo osem: Cetinje, Podgorica, Stari Bar, Nikšic, Kolašni, Pec, Pljevlja in od 1. julija 1917 še Berane. Cetinjsko okrožje se je delilo na okraje Cetinje, Rijeka Crnojevica in Cevo.125 Okrajna poveljstva je vodil okrajni poveljnik, na razpolago pa so mu bili adjutant, referent za poljedelstvo in davcni referent, niso pa okrajna poveljstva imela civilnega komisarja.126 Poveljnik Sovretovega okrožja je bil polkovnik Stefan Letz. Sovre je postal okrajni poveljnik ravno v casu sprememb v okupacijski upra- vi. Desetega julija je pl. Webenaua na položaju vojaškega generalnega guvernerja do konca vojne zamenjal Heinrich Clam-Martinic, ki je bil do takrat cislajtanski premier. Prav tako je bila julija izvedena reforma lokalne samouprave, ki so ji okupacijske oblasti posvetile veliko pozornost: zasluge pri izvedbi te reforme so izrecno omenjene v Sovretovem Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa (gl. spodaj). Sovre je kot okrajni poveljnik (Bezirkskommando, crnogorsko kotarski komandant) morda sprva še ex of. cio opravljal dolžnosti predsednika mestne obcine, saj je od zacetka okupacije veljala takšna ureditev. Julija 1917 pa je bil zakon o mestnih obcinah razširjen na vse obcine in v skladu z njim so bile, kar se za okupacijski režim morda zdi nenavadno, izvedene lokalne volitve, ki celo niso bile enostrankarske. Glasovanje je bilo javno, volilno pravico so imeli moški, zmagal pa je kandidat z najvec glasovi; vendar so si okrožna poveljstva vseeno pridržala velike pristojnosti in so lahko predsednike obcin razreševala. Poleg predsednika obcine so obcinsko upravo sestavljali še obcinski odbor (ponavadi 5–9 clanov), pisar, eventualno tudi podpredsednik in pa tajnik, na razpolago pa so ji bili še pandurji, kot se je imenovalo pomožno osebje. Po volitvah je bila naloga vzpostavitve novih obcinskih uprav izrecno naložena okrajnim poveljstvom, torej tudi Sovretu. Med drugim je morala vsaka obcina pripraviti obcinski pravilnik, ki je opredeljeval na primer naloge in sestavo obcinske uprave, delovni cas, delovanje blagajne, takse in ga je moralo potrditi generalno guvernerstvo. Obcine so v prvi vrsti izvrševale 124 Cetinjer Zeitung 2, št. 61 (15. marec 1917), str. 3. 125 Rakocevic, Crna gora, str. 237. 126 KA, MGG Montenegro, Militär-Bauamt (TE 1720). Änderung der Grundze, Beilage 3: Kreiskommando. odredbe okupacijski oblasti, pristojne pa so bile za preskrbo sirot, vzdrževanje šol, komunalo in vodenje statistike. Obcinske pravilnike je potrjevalo generalno guvernerstvo. Predsednik je bil pristojen za pobiranje prihodkov, sekretar je bil blagajnik, oba pa sta odgovarjala obcinskemu odboru, ki je tudi sprejemal proracun in je moral odobriti izdatke obcine, razen v nujnih primerih, ko je lahko izdatek do 50 kron (približno 80 današnjih evrov) odredil sam predsednik obcine. Glavno težavo pri vzpostavljanju nove lokalne uprave je predstavljala neusposobljenost clanov novih obcinskih uprav: reševali so jo tudi s tecaji, ki so potekali pri okrožnih poveljstvih. Pri postavljanju uprave na noge so se okrajna poveljstva poslužila tudi pomoci kapetanov tradicionalnih crnogorskih plemen, ki so bili dobro vpeti v lokalno okolje in so poznali crnogorsko obicajno pravo.127 Gantar se spominja, da je Sovre ponavadi govoril, da je delal v civilni pre­skrbi.128 To je do neke mere res, saj je imel Sovre kot okrajni poveljnik tudi na tem podrocju pristojnosti in jih je tudi izkorišcal za pomoc posameznikom. Tako je po lastnem pripovedovanju nekemu Rijecanu za njegove otroke iz vojaškega magazina priskrbel 100 kilogramov moke po ceni 5 perperjev, ko je v Rijeki Crnojevica stala že 200 perperjev.129 Vseeno pa ima »delo v civilni preskrbi« drugacen prizvok kot »okrajno poveljstvo«. Morda je pri tem šlo tudi za minimalizacijo lastne medvojne vloge, tipicno za precanske veterane prve svetovne vojne. A ceprav Sovre svoje vojašcine v casu Avstro-Ogrske ni obešal na veliki zvon, je tudi prikrival ni in je o njej veckrat tudi javno spregovoril.130 Prav tako je njegova funkcija okrajnega poveljnika navedena v uslužbenskem listu v ZAMU.131 Sovre se je ukvarjal tudi s pogozdovanjem. Pripovedoval je: »V celi Katunski nahiji je eno samo drevo, en brest, ki sem ga jaz v svojo karto zacahnal«. Po svojih lastnih navedbah je v okolici Cetinja dal zasaditi okoli 25.000 smrek in napraviti zašcitno ogrado.132 To število dreves je pomenilo okoli 6 hektarjev pogozdenega terena133 – za predstavo: površina Parka Zvezda na Kongresnem trgu v Ljubljani znaša približno 1 hektar. Akcija (vsaj za moderne standarde) niti ni bila posebej obsežna: npr. leta 2018 je crnogorska vlada v okviru vsedržavne akcije sklenila zasejati 630.000 dreves.134 V Sloveniji je bila po žledolomu leta 2014 za zasaditev okoli 10.000 predvidena zgolj enodnevna akcija.135 Je pa to konkretno Sovretovo dejanje odražalo splošno avstro-ogrsko politiko v Crni gori. Avstro-Ogrska je namrec že med okupacijo zacela izkazovati velike apetite in strateške interese po tem ozemlju, po vojni pa je bila predvidena bodisi prikljucitev Crne gore bodisi 127 Rakocevic, Crna gora, str. 238–241. 128 Ustni vir: Kajetan Gantar. 129 Krekov posnetek. 130 Npr. Bartol, Obisk pri slovenskem humanistu. 131 ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 2. 132 Krekov posnetek. 133 Za oceno pogozdene površine se zahvaljujem red. prof. dr. Robertu Brusu z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 134 Pošumljavanje Crne gore, Energetski portal (26. oktober 2018). 135 Posadili bodo vec kot 10.000 mladih dreves, Dnevnik (2. april 2019). M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) njeno de facto podreditev.136 Že takoj po okupaciji je zacela Avstro-Ogrska Crno goro z gradnjo cest navezovati nase in na Albanijo,137 pri tem pa se je posluževala tudi prisilnega dela. Zanimiv je podatek, da je Sovretu žena Albina v Crno goro pošiljala cvicek in crno kavo.138 Izpricana je tudi podrobnost, da je ob »Karlovem tednu« pomladi 1918, ko so se zbirala sredstva za cesarjev dobrodelni sklad, Sovre prispeval 20 kron (približno 10 današnjih evrov).139 Z vidika klasicne .lologije je zanimivo, da je Sovre v Crni gori izkoristil priložnost za seznanitev z ljudsko epiko. Za klasicne .lologe je ta književna zvrst zelo zanimiva zaradi sorodnosti s homersko epiko. Pionir raziskav na tem podro-cju je bil slovenski slavist Matija Murko,140 profesor v Gradcu,141 ki ga je Sovre gotovo poznal, saj je kot študent pri njem opravil izpit iz slovenšcine.142 Sovreta je crnogorsko ljudsko petje mocno pritegnilo; Gantar je pripovedoval, da je še kot univerzitetni profesor na predavanjih recitiral guslarje.143 Po svojem pripovedo­vanju144 je Sovre v Crni gori prijateljeval s popom Jovicevicem,145 s katerim sta redno družila ob vecerih. Jovicevic je bil sposoben med igranjem na Sovretove gusle, ki jih je le-ta prejel kot zahvalo od prej omenjenega Rijecana, tudi po dve uri v desetercih opevati Sovretova doživetja tistega dne. »In niti enega verza nisem zalotil, da bi ne bila na pravem mestu cezura,« se je spominjal Sovre.146 Obiskal je tudi Jovicevicevo teto, še bolj vešco narodno pevko, ki je bila kljub visoki starosti 104 let še vedno zmožna producirati na tisoce verzov. Sovre navaja, da se ga je med crnogorskim prebivalstvom prijel vzdevek »Sofra providur«: »providur« je beseda za upravnika, ki izvira še iz casov beneške uprave. Kot se je zavedal že Sovre, je šlo za besedno igro, povezavo z znamenitim crnogorskim epom Gorski vijenec (1847), ki ga je napisal crnogorski vladika Peter II. Petrovic-Njegoš. V Gorskem vijencu se namrec lik Vuk Micunovic norcuje iz navad beneške gospode z besedami (verzi 1674–1681): 136 Izcrpno o Avstro-Ogrski politiki v Crni gori in na Balkanu nasploh: Mitrovic, Prodor na Balkan. 137 Rakocevic, Crna gora, str. 280. 138 Krekov posnetek. 139 Cetinjer Zeitung 3, št. 181 (9. maj 1918), str. 4. 140 Marincic, Književnost arhaicne dobe, str. 37. 141 Glonar, Joža: Murko, Matija (1861–1952). Slovenska biogra. ja. ZRC SAZU, 2013. 142 Kristan, Anton Sre, str. 86. 143 Ustni vir: Kajetan Gantar. 144 Krekov posnetek. 145 Verjetno Ilija Jovicevic, svetnik v konzistoriju (cerkvenem sodišcu). Omenja se npr. ob otvoritvi nove vodovodne napeljave na Cetinju, ko je podelil blagoslov. Cetinjer Zeitung 3, št. 215 (5. september 1918), str. 2–3. Ime veckrat omenja Martinovic, Crnogorski sveštenici, vendar istovetnost ni gotova. 146 Krekov posnetek. Fala Bogu, jest veliko cudo! Vidi te li ovde u Kotoru baš ovoga Sovru providura i ostalu gospodu mletacku? Voli su ti kokoš ali jaje nego ovna ali grudu sira. Koje cudo mogu na godinu kokošakah oni pozobati! Besedna zveza Sovra providur je popacenka beneške besede sovraprovvedi-tore, »vrhovni nadzornik«; ocitno pa je Petrovic-Njegoš (ali njegov lik Micuno­vic) sovra- napacno razumel kot osebno ime.147 Crnogorce je torej priimek Sovre spominjal na to mesto v Gorskem vijencu, zlasti pa je bila asociacija mocna, ker je res imel upravniško funkcijo. Sovre pa je govoril o »Sofri providurju«, ker je verjetno besedo Sovra napacno razumel kot »Sofra« ali »Sofro«, njegov lastni vzdevek, ki so ga rabili njegovi osebni prijatelji in se nanaša na starogrško besedo s.´ f..., »moder«.148 Sovre je v zvezi s svojo slavo med ljudskimi pevci pripovedoval nekoliko šovinisticno in gotovo pretirano, vendar zanimivo anekdoto: Enkrat sem šel z enim Crnogorcem po enih takih kozjih stezah gor in je tam na sredi tiste kozje steze stal en kamen, ki je bil težak recimo [25, 30 kilogramov], nekaj takega. Pa je bil ves zlizan. To se vidi, [da] je vsak clovek, ki je tam šel, stopil na tisti kamen, da je lahko šel naprej. Pa sva se tam ustavila. - Cuješ, Crnogorce. Daj ti meni povedat, koliko godina vec može da stoji ovaj kamen. - E, gospodine, pa može da stotinu godina. Jaz sem dal puško proc, pljunil v roke, pa sem tisto skalo prijel pa sem jo prestavil tja na mejo. »Tako,« sem rekel, »vidiš, tako pa pri nas delamo. In zdaj se ne bo nikdar vec noben Crnogorec spotaknil cez ta kamen.« Cez 14 dni [so] v vsej Crni gori vsi guslarji peli pesem o Sofri providuru, kako je Crnogorce delat ucil. O teh verjetno parodicnih pesnitvah iz Sovretovega casa v Crni gori ne vemo nicesar konkretnega; si pa lahko predstavo o njih ustvarimo iz nekaj ohranjenih desetercev, s katerimi je Cetinjcan Miloš Vuškovic (* 1900; † 1975) pospremil svojo priložnostno karikaturo Sovreta, ko je le-ta pisal svoj zgodovinski pregled Stari Grki (1939):149 147 Gorski vijenac, str. 89, op. Milana Rešetara ad loc. 148 Npr. Vitomil Zupan ga v posvetilu svoje zbirke sonetov ob Sovretovi 70-letnici nagovarja z »Ljubi moj Sofro«. NUK, Rokopisna zbirka, Zapušcina Antona Sovreta, TE 2, ov. 6. 149 Naši razgledi 4, št. 23 (10. december 1955), str. 576. Za kopijo clanka se zahvaljujem gdc. Piji Pust. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) Bože mili cuda velikoga! Ili grmi il‘ se zemlja trese il‘ udara more u bregove? Niti grmi nit‘ se zemlja trese nit‘ udara more u bregove, vec se stvara grcka istorija! To udara Sovro profesore, u makinu što slovo štampava! Puca slovo na makini jadnoj, puca slovo da probije kartu, po tri puta udarit‘ ce jedno. Dokle nadje koje slovo treba! Slika 5. Vuškoviceva karikatura Antona Sovreta. (Naši razgledi 4, št. 23 (10. december 1955), str. 576) Domnevamo lahko, da so pesmi o »Sofri providurju« zvenele nekako tako. Sovre in Vuškovic, ki je bil profesor risanja, sta se sicer spoznala kot sodelavca na gimnaziji Pancevo v šolskem letu 1932/1933;150 med prvo svetovno vojno gotovo še nista navezala stikov, saj je bil Vuškovic ob njenem izbruhu, ko je bil star šele 14 let, interniran na Dunaju. Ocitno Vuškovic do Sovreta kot pripadnika nekdanjih 150 Gimnazija u Pancevu, Godišnji izveštaj 1932/1933. Nastavnicno osoblje. okupacijskih oblasti vseeno ni cutil sovražne nastrojenosti; morda je bilo celo poznavanje Cetinja tisto, ki ju je zbližalo. Verzi Vuškovica, ki je bil sicer likovni umetnik in direktor cetinjskega muzeja, vsekakor potrjujejo Sovretovo opažanje, da je »skoraj vsak Crnogorec pravzaprav bil narodni pevec«.151 Sovre je trdil, da je bil Jovicevic v stiku s kraljem Nikolajem I., svojim sorodnikom, ki je sicer bil v izgnanstvu v Franciji (v Crni gori je kot predstavnik dvora ostal princ Mirko). Sovretu naj bi kralj po predvideni avstro-ogrski zmagi (in posledicni podreditvi Crne gore) celo ponujal prefekturo na Cetinju. Sovre je izjavil: »Mogu da radim što god ocem. To je bil moj dekret.«152 Tudi ce je ta anek­dota pretirana, je Anton Sovre vsekakor bil sposoben upravnik, kar potrjuje tudi dejstvo, da je bil za zasluge v okupacijski upravi posebej odlikovan. Prvega aprila 1918 je bil Sovre predlagan za viteški križec Reda Franca Jožefa153 z utemeljitvijo: F vorzliche Dienstleistung in besonderer Verwendung … Mit beispilgebendem, rastlosem Eifer hat er an der Neuaufstellung der Verwaltungsorganisation gearbeitet. Sein energisches, strammes Auftreten u(nd) zielbewusstes, umsichtiges Handeln hat eine Gemeinderverwaltung geschaffen, die als mustergiltig [sic] bezeichnet werden muss. Seiner unbeugsamen Tatkraft ist es zuzuschreiben, dass alle vorgeschriebenen Kontingente (Getreide, Heu, Stroh, Wolle) aufgebracht und die gesamten Steuern eingetrieben wurden. Ein hervorragender Of.zier, der nicht nur der Mil(itär-)Ver­waltung unschatzbare [sic] Dienste geleistet, sondern auch auf dem Schlachtfelde seinen Mann gestellt hat. »Za odlicen službeni uspeh med posebno zadolžitvijo … Z zgledno, neutrudno vnemo je delal na ponovni vzpostavitvi upravne organizacije. Njegov energicni, strumni nastop in ciljno usmerjeno, preudarno delovanje sta vzpostavila obcinsko upravo, ki mora biti oznacena za vzorno. Njegovi neuklonljivi aktivnosti je treba pripisati, da so bili zbrani vsi predpisani deleži (žito, seno, slama, volna) in pobrani vsi davki. Izvrsten castnik, ki ni le opravil neprecenljive službe za vojaško upravo, temvec se je dokazal tudi na bojnem polju.« Viteški križec je bil najnižja stopnja Redu Franca Jožefa. Redovi so bili odlikovanja najvišjega ranga: avstro-ogrskih redov vojak sploh ni mogel prejeti, ce ni bil castnik.154 Ce bi Sovre prejel viteški križec, bi to bilo njegovo najpresti­žnejše odlikovanje – vendar se zdi, da ga ni, saj podelitev ni izpricana. Zagotovo vemo le, da je Sovre 26. junija 1918 prejel srebrno zaslužno vojaško medaljo (Militär-Verdienstmedaille in Silber, uradno neuerlich die Allerhhste belobende Anerkennung), torej višjo stopnjo odlikovanja Signum laudis, brez mecev;155 kot že omenjeno, je Sovre leta 1916 že prejel bronasti Signum laudis. S predlogom za Red Franca Jožefa so se sicer strinjale vojaške inštance vse do in vkljucno z armadnim poveljstvom. Najverjetneje je na koncu vrhovno vojaško poveljstvo Sovretove 151 Krekov posnetek. 152 Krekov posnetek. 153 .., .., ... Nr. 240.510. Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa. 154 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 24. 155 Verordnungsblatt 68, št. 111 (26. junij 1918), str. 5508. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) zasluge pac ovrednotilo drugace in mu podelilo le srebrni Signum laudis. Ce bi Sovre prejel Red Franca Jožefa, bi sicer postal stanovski kolega Juliusa Kugyja, ki je za zasluge na soški fronti prejel viteški in kasneje o.cirski križec tega redu.156 Leta 1918 je Sovre prejel tudi Karlov cetni križec (Karl Truppenkreuze), ki je bil podeljen vsem, ki so bili v casu vojne vsaj 12 tednov na fronti ali pa so sodelovali vsaj v eni bitki. Šlo je za relativno neugledno odlikovanje, ki ga je decembra leta 1916 uvedel cesar Karel in se je podeljevalo dobesedno v milijonih.157 Sovre je bil nekaj casa tudi okrajni poveljnik v Rijeki Crnojevica, vendar ni znano, kdaj natancno. Funkcijo omenja uslužbenski list v ZAMU, Belohnungsantrag za Red Franca Jožefa pa ne, torej je to funkcijo verjetno opravljal po nastanku sle­dnjega (1. april 1918). Prav tako je po lastnem pricevanju bil ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske tik pred povišanjem v stotnika (Hauptmann):158 v mirni dobi je bilo za rezerviste težko doseci že cin nadporocnika, postati stotnik v rezervi pa je bilo skorajda nemogoce.159 Sovre je ostal vojak vse do konca vojne. Pri odhodu iz Crne gore po zlomu sil osi ocitno ni imel velikih problemov. »Ko sem odhajal, mi je dejal obcinski predstojnik: ‚Nalog imam od komitov (le-ti so se bojevali proti Avstrijcem), da ne bo pocila puška, dokler bo potoval sofra providur od Kotora do Reke,‘« je navedel v intervjuju proti koncu svojega življenja.160 Ta navedba poleg izpricanih prijateljskih stikov s Cetinjcani kaže, da je Sovre med prebivalstvom užival iskreno naklonje­nost, ceprav je bil pripadnik okupacijskih oblasti. V istem intervjuju je cas, ki ga je preživel v Crni gori, celo navedel kot najprijetnejše obdobje svojega življenja. Oba Sovretova uslužbenska lista navaja, da je bil demobiliziran 11. novembra 1918, uslužbenski list iz ZAMU navaja še Ljubljano kot kraj demobilizacije.161 Gantar po drugi strani navaja, da je Sovre ostal v vojski še nekaj mesecev po koncu prve svetovne vojne in da mu je bil ponuden cin majorja, ce bi se aktiviral (ocitno v jugoslovanski vojski).162 V vsakem primeru se je v ucilnico vrnil šele z novim letom (gl. spodaj). Že omenjeni Marko Bajuk je imel po študiju zelo podobno kariero kot Anton Sovre. Oba sta postala profesorja klasicne .lologije. Tudi Bajuk je bil rezervni castnik, in sicer pri 22. pehotnem polku (naborni okraj Sinj). Prav kakor Sovre je bil vpoklican med skadrsko krizo, in sicer kar dvakrat: od 14. decembra 1912 do 6. marca 1913 in zatem od 5. maja do 15. junija 1913.163 Za to je prejel Spominski križec 1912–1913. Med prvo svetovno vojno je dosegel cin rezervnega nadporoc­nika in je bil veckrat odlikovan: prejel je vojaški zaslužni križec 3. stopnje, dvakrat 156 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 254–256. 157 Car, Junaki avstrijskih armad, str. 24, 286–287. 158 Bartol, Obisk pri slovenskem humanistu. 159 Zehetbauer, Reserveof. zierssystem, str. 94; ÖULK I, str. 55–56. 160 Tribuna 12, št. 14 (20. junij 1962), str. 4. 161 ZAP 142, Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis; ZAMU I Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. 162 Gantar, Utrinki ugaslih sanj, str. 233. 163 Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1912/1913, str. 48. srebrni Signum laudis in pa bronasti Signum laudis, vse z meci.164 V Pedagoškem letopisu za leto 1915 zasledimo podatek, da je bil bataljonski adjutant.165 Po vojni Slika 6. Vila Karel, kjer je Sovre preživel svoja ptujska leta (1919–1926). Današnji naslov Pa-nonska ulica 2. (Foto: Matic Kristan) Sovretovo življenje po vojni je dobro poznano, tako da ga na tem mestu ne bi podrobneje obnavljali: bi pa opozorili na nekaj morda spregledanih podrobnosti. Po prvi svetovni vojni je Gorico zasedla Italija, zato je Sovre moral poklicno pot nadaljevati drugje. S šolskim letom 1918/1919, ki se je zaradi epidemije španske gripe zacelo pozno, je zacel poucevati na ptujski gimnaziji.166 Sprva je bil suplent, s 1. januarjem 1921 pa je napredoval v polnega profesorja.167 Živel je v Vili Karel ob Grajeni (današnja Panonska ulica 2). Na Ptuju je ostal vse do leta 1926. Med drugim je bil na Ptuju tudi starešina Sokolov,168 torej se je še vedno politicno udejstvoval v okviru liberalne struje, v kateri je bil aktiven že v svojih študentskih letih.169 Kontrast po vrnitvi iz vojne je moral za Sovreta biti velik. Kasneje se je spominjal: »Med 164 Ranglisten 1918, str. 516. 165 Schmoranzer, Sodelovanje slovenskega uciteljstva, str. 12. 166 50. izvestje državne gimnazije v Ptuju, 1918/1919, str. 13. 167 ZAP 142 Gimnazija Ptuj, Personala (TE 233), ov. Sovre. Standesausweis. 168 Prvi Sovrétov vecer, Kajetan Gantar, str. 19; Gantar, Zasilni pristanek, str. 210. 169 Kristan, Anton Sre, str. 83–84. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) prvo svetovno vojno je bil clovek ves cas odrezan od kulture in je skoraj podivjal. Malokdaj smo dobili kak casopis, knjig pa sploh ne.«170 Ravno po koncu vojne pa je za Sovreta nastopilo izjemno plodno in vsestransko obdobje. Z njim se je pricela Sovretova prevajalska in pedagoška dejavnost, s katero se je najbolj proslavil.171 Vendar je vojašcina na Sovretu seveda pustila trajen pecat. Rana mu je pov-zrocala hude migrene, ki so vplivale na njegovo razpoloženje, zlasti ob slabem vremenu. Kajetan Gantar je rad povedal anekdoto, ki mu jo je povedal bratranec njegove matere, Sovretov dijak v Ljubljani, da je Sovre nekoc v svojega dijaka zagnal crnilnik.172 Še v šolskem letu 1933/1934 je prejel bolniški dopust – tega leta je bil formalno premešcen na realno gimnazijo v Sremskih Karlovcih, vendar se zdi, da zaradi bolniškega dopusta sploh ni pouceval.173 Je pa Sovre ohranil tudi nekaj militaristicnega duha. Ko mu je Gantar pove­dal, da odhaja služit vojaški rok, sta imela dolg pogovor o Sovretovem enoletnem prostovoljstvu. Piše, da mu je Sovre ob tej priložnosti dejal: »Vojašcina v mirnem casu pa sploh ni nic hudega, vojska šele naredi moža! Pošljite mi iz vojske svoj naslov, da vam bom kdaj pisal. Za vojaka ni lepšega doživetja kot pošta iz domacih krajev.« Kasneje je Sovre Gantarju res poslal pismo, na zacetku katerega je Gantarja nagovoril z »gospod . lius Martis« (»Marsov sin«).174 Gantar se spominja tudi, da mu je Sovre svoj cas na Ptuju opisal kot boj »na štirih frontah hkrati«, in pripominja, da mu je bila zaradi vojašcine raba vojaške terminologije tudi sicer blizu.175 Navaja pa tudi anekdoto o Sovretovi navadi, ki skorajda spominja na poklicno deformacijo. Ceprav se morda cudno sliši, vendar se mi zdi, da je Sovrč imel v sebi nekaj vojaškega talenta in duha. […] Moj prijatelj skladatelj Uroš Krek mi je pozneje pripovedoval, kako se je Sovrč, ko so nekoc v Rogaški Slatini skupaj preživljali pocitnice, na sprehodih vcasih na kaki razgledni tocki ustavil in modroval: »Poglej to dolino in ozko grlo, ki vodi vanjo. Z eno samo ceto bi jo lahko ubranil pred celim regimentom! Na to pobocje bi razvrstil en vod, tja drugega, po tistile grapi bi poslal patruljo v sovražnikovo zaledje.« Ni cudno, da je znal v Iliadi s takšno nazornostjo sloveniti ravno prizore dvobojev, bitk in krvavih spopadov.176 Sovre je bil 18. decembra 1921 izvoljen za predsednika poverjeništva Splošne organizacije vojnih invalidov, vdov in sirot na Ptuju.177 Zdi se, da kasneje na tem podrocju ni bil vec aktiven: v krajevnem odboru zveze vojaških invalidov Ljublja-na-Center, ki je bil pristojen tudi za Trdinovo, kjer je Sovre po selitvi v Ljubljano živel do konca življenja, ga ne zasledimo, vsaj med ustanovnimi clani ne.178 Tudi sicer po svojem casu na Ptuju Sovre ni bil vec posebej društveno aktiven. 170 Tribuna 12, št. 14 (20. junij 1962), str. 4. 171 Ta del Sovretove biogra.je je celovito obdelan v zborniku Anton Sovre in Ptuj. 172 Gantar, Sovretova ptujska leta, str. 17. 173 Izveštaj državne realne gimnazije u Sremskim Karlovcima 1933/1934, str. 6–7. 174 Gantar, Utrinki ugaslih sanj, str. 233, 253. 175 Gantar, Sovretova ptujska leta, str. 18. 176 Gantar, Utrinki ugaslih sanj, str. 233–234. 177 Ptujski list, letnik 3, št. 48 (25. december 1921), str. 2. 178 ZAL 707/1, Registracija društev, TE 2, ov. 45: Registracija Zveze vojaških invalidov, krajevni odbor Ljubljana Center. Na ptujskem pokopališcu stoji spomenik v prvi svetovni vojni padlim Ptujca­nom, na katerem je vklesana priredba znamenitega Simonidovega elegicnega distiha, posvecenega padlim v bitki pri Termopilah (480 pr. Kr.). Marija Hernja Masten iz Zgodovinskega arhiva Ptuj je ta napis povezala s Sovretom, ki je takrat, kot že ome­njeno, predsedoval zvezi vojaških invalidov.179 Vendar tega napisa Sovretu nikakor ne moremo pripisati, in sicer zato, ker je preprosto nepravilen. Starogrški izvirnik tega epitafa je ohranjen v dveh razlicicah, napis na Ptuju pa temelji na Ciceronovem prevodu iz Tusculanae Disputationes 1.42.101, ki se glasi: Dic hospes Spartae nos te hic vidisse iacentes, / dum sanctis patriae legibus obsequimur (»Povej, tujec, Sparti, da si nas videl ležati tu, ko smo pokorni svetim poveljem domovine«). Avtor napisa na ptujskem spomeniku je heksameter ponesreceno priredil: Dic hospes domi nos hic vidisse iacentes (»Povej, tujec, doma …«). Ta verz je tako metricno kot slovnicno napacen. Metricno je napacen jamb domi: treba je na silo podaljšati zlog do-, da do-bimo spondej in se heksameter izide; z vidika slovnice pa v akuzativu z in. nitivom manjka osebek (te) – gre torej za izpustni osebek, ki za latinšcino ni znacilen. Kot poklicni klasicni . lolog in poleg tega še velik poznavalec anticne metrike in kom­petenten pisec verzov v klasicnih jezikih Sovre takega napisa gotovo ni ne napisal ne neposredno odobril. Bil je namrec zmožen najti rešitev, ki bi bila tudi metricno in slovnicno upravicljiva. Možnih pojasnil za tak napis je vec. Morda je Sovre samo dal pobudo, da se na spomenik vkleše napis na podlagi Simonidovega epitafa, izbiro konkretne formulacije pa je prepustil komu drugemu. Morda pa je preprosto šlo za napako kamnoseka. Kakorkoli že, avtorju tega napisa se ni zdelo umestno Ptuja enaciti s Sparto, vendar morda ne bi bilo prav nic narobe s tem, ce bi ga; okraj Ptuj je namrec imel po navedbah povojne študije v vsej habsburški monarhiji sorazmerno najvecje število žrtev,180 torej je bil neke vrste »slovenska Sparta«. Sovretova vojašcina je verjetno prispevala tudi k njegovemu posebnemu za­nosu glede bojev za severno mejo. Dokaz zanj najdemo v Sovretovem pedagoškem delu. Kot je porocal Popotnik v prispevku z naslovom Moderna latinska naloga, je 16. maja 1919 Sovre dal svojemu 1. razredu za šolsko nalogo prevod sledecega slovenskega besedila v latinšcino:181 Vojaki! Domovina je v nevarnosti. Krut sovražnik je preplavil našo lepo zemljo. Tužna Koroška plaka. Divje tolpe mucijo in morijo može, žene in otroke. Vojaki, pomagajte jim v nesreci, rešite jih zla! Poženite sovražnika v beg! Bili ste vedno hrabri in radi ste se borili za domovino. Ce boste pomljivi svojega junaštva, boste sovražnike pre­magali in slobodna domovina vam bo hvaležna. Želimo, da izvojujete celo pokrajino, katero je zasedel sovražnik. Vest na koncu doda, da so bili dijaki navdušeni in so nalogo opravili bolje kot obicajno. Naloga je bila res posebej aktualna: ravno v tem casu je namrec potekala 179 Herek, Sofra iz Šavne Peci; Harb, Reportaža ob 120-letnici. 180 Totenverluste nach Nationalitäten, 1919, str. 14. Statistika temelji na reprezentativnem vzorcu številk Verlustliste. Študija navaja na 1. mestu v monarhiji Ptuj s 196,2 padlimi na 1000 pristojnih prebivalcev. Na 4. mestu je Celje z 68,8 padlih na 1000 pristojnih prebivalcev. 181 Vajda, Moderna latinska naloga. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) uspešna jugoslovanska ofenziva na južno Koroško, ki pa vseeno ni uspela zagotoviti prikljucitve te dežele jugoslovanski državi. V zvezi z boji za severno mejo lahko omenimo še podatek, da je Anton Sovre leta 1920 kot lokalni nabiralec na Ptuju zbiral sredstva za spomenik Franju Mal-gaju na Ravnah na Koroškem (takrat Guštanju).182 Sicer je Malgaj tako kot Sovre obiskoval celjsko gimnazijo, in to le pet let za Sovretom. Sovre je vojaško kariero zacel v istem polku (87. celjskem pehotnem) kot Franjo Malgaj, konec vojne pa je docakal celo z višjim cinom kot Malgaj. Sovre je zbral 81 dinarjev. Spomenik je bil postavljen leta 1924, zasnoval pa ga je Jože Plecnik. Med okupacijo so ga nacisti razstrelili. Sovre je bil odlikovan tudi v novi državi, in to celo z redom, za katerega se, kot že receno, zdi, da mu ga je Avstro-Ogrska odrekla. Petnajstega avgusta 1929 je na predlog ministrstva za prosveto prejel Red Sv. Save, in sicer stopnjo o. cirja (druga najnižja stopnja od petih).183 Zakljucki Konkretni podatki o vojaški službi Antona Sovreta potrjujejo sodbo, ki si jo lahko o njem ustvarimo iz njegovega bolje poznanega kasnejšega dela: da je bil zagnana in vsestransko nadarjena osebnost. Med prvo svetovno vojno se je izkazal za sposobnega vojaškega poveljnika. Že mesec in pol po hudi rani glave se je vrnil na fronto in tam služil še dobrega pol leta. Dvakrat je bil odlikovan za hrabrost. Tudi kot funkcionar okupacijskih oblasti v Crni gori se je izkazal za prizadevnega in ucinkovitega; to potrjuje tudi utemeljitev predloga za njegovo tretje odlikovanje. Sovretova skorajšnja smrt, zlasti ce pomislimo še na smrt njegovega vrstnika Tycha pl. Willamowitz-Moellendorffa, nas napeljuje k razmisleku o davku, ki ga je prva svetovna vojna terjala kakor v vseh vidikih družbe in podrocjih cloveko­vega delovanja tudi v klasicni .lologiji. Približno kvantitativno predstavo si lahko ustvarimo iz Slovenske biogra. je: v kategoriji klasicnih .lologov je edini rojen v 90. letih 19. stoletja Anton Cepon, ki se je bojeval na soški fronti in je bil pri Doberdobu dvakrat ranjen.184 Klasicni .lologi so bolje zastopani tako v desetletju pred tem (osem) kot v desetletju za tem (dva – s tem da vec v tem desetletju rojenih klasicnih .lologov še nima življenjepisov: kot tretjega bi bilo treba prišteti vsaj še Milana Grošlja, profesorja klasicne .lologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani). Zanimivo izhodišce za nadaljnje raziskave bi bila sistematicna raziskava študen­tov oz. diplomantov klasicne .lologije iz slovenskih dežel, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Vendar natancna ocena posledic prve svetovne vojne na posame­zno stroko ni zares možna, saj je bil izgubljen predvsem potencial: borci so bili vecinoma premladi, da bi se že resno poklicno oz. strokovno udejstvovali in Tycho pl. Willamowitz-Moellendorff je v tem, da je njegovo delo doseglo odmev že v 182 Jutro 4, št. 244 (18. oktober 1923), str. 7. 183 ZAMU I, Filozofska fakulteta, TE 59, ov. 889. Uslužbenski list Antona Sovreta, str. 3. 184 Bogataj, Jan Dominik: Cepon, Anton (1895–1995). Slovenska biogra. ja. ZRC SAZU, 2013. mladosti, redka izjema. Anton Sovre se je klasicni .lologiji resno posvetil šele po prvi svetovni vojni, ko je zacel prevajati.185 Njegov prvi prevod, Sofoklejev Kralj Ojdip, je izšel leta 1922, v katerem je dopolnil 37 let. Viri in literatura Arhivsko gradivo KA – Kriegsarchiv Wien KA, .., .... KA, FA, NFA, HHK, MV, Militärgeneralgouvernement Montenegro. KA Feldspitäler, TE 2065. NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka Zapušcina Antona Sovreta (nepopisano). ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana ZAL 707/1, Registracija društev. ZAMU – Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani ZAMU I, Filozofska fakulteta. ZAP – Zgodovinski arhiv Ptuj ZAP 5, Mestna obcina Ptuj. ZAP 142, Gimnazija Ptuj. Zasebni arhiv Marka Sovreta Vojni dnevnik Karla Sovreta Vojaška periodika Nachrichten er Verwundete št. 293 (15. februar 1915). Ranglisten des kaiserlichen und kiglichen Heeres 1918 (1918). Schematismus f das kaiserliche und kigliche Heer f 1911 (december 1910). Schematismus f das kaiserliche und kigliche Heer f 1912 (december 1911). Schematismus f das kaiserliche und kigliche Heer f 1914 (februar 1914). Seidels kleines Armeeschema 76 (avgust 1914). Verlustliste 75 (7. december 1914). Verordnungsblatt f das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 59, št. 49 (31. december 1909). Verordnungsblatt f das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 61, št. 54 (30. december 1911). Verordnungsblatt f das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 62, št. 49 (31. december 1912). Verordnungsblatt f das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 65, št. 53 (17. april 1915). Verordnungsblatt f das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 65, št. 123 (18. avgust 1915). Verordnungsblatt f das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 65, št. 136 (4. september 1915). Verordnungsblatt f das k. u. k. Heer. Personalangelegenheiten 68, št. 111 (26. junij 1918). 185 Bartol, Obisk pri slovenskem humanistu. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) Izvestja Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1912/1913. Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1912/1913. Izvestje II. državne gimnazije v Ljubljani 1913/1914. Prvo izvestje c. kr. slovenske državne gimnazije v Gorici 1913/1914. 50. izvestje državne gimnazije v Ptuju, 1918/1919. Gimnazija u Pancevu, Godišnji izveštaj 1932/1933. Izveštaj državne realne gimnazije u Sremskim Karlovcima 1933/1934. Casopisje Amerikanski Slovenec 24, št. 13 (12. januar 1915). Cetinjer Zeitung 2, št. 61 (15. marec 1917). Cetinjer Zeitung 3, št. 181 (9. maj 1918). Cetinjer Zeitung 3, št. 215 (5. september 1918). Edinost 34, št. 239 (26. avgust 1909). Jutro 4, št. 244 (18. oktober 1923). Naši razgledi 4, št. 23 (10. december 1955). Omladina 3, št. 11 (februar 1907). Ptujski list, letnik 3, št. 48 (25. december 1921). Slovenec 42, št. 267 (21. november 1914). Slovenski narod 42, št. 194 (26. avgust 1909). Soca 34, št. 97 (26. avgust 1909). Tribuna 12, št. 14 (20. junij 1962). Uciteljski tovariš 49, št. 1 (2. januar 1909). Ustni viri Prof. Vinko Avsenak. Zasl. prof. akad. dr. Kajetan Gantar. Mirko Mihalic. Avdiovizualni viri Fotogra.ja maturantov Klasicne gimnazije leta 1928, zasebna zbirka Maksimilijana Koširja. Harb, Miran: Reportaža »Anton Sovre« – ob 120-letnici rojstva. Maribor: RTS, 2005. Herek, Boža in Bojan Herek: Sofra iz Šavne Peci. Laško: Vigred, 2005. Herek, Boža in Bojan Herek: Anton Sovre – portret. ARS, 2017. Elektronski viri Historischer Währungsrechner. Österreichische Nationalbank. (www.eurologisch.at/docroot/waehrungsrechner/) Pošumljavanje Crne gore, Energetski portal (26. oktober 2018). (www.energetski­portal.rs/posumljavanje-crne-gore-sadi-se-630-000-sadnica/) Literatura Avsenak, Vinko: Bratje Sovrč v veliki vojni. Na fronti 15, 2022, str. 34–47. Balla, Tibor: The military participation of the Austro-Hungarian Monarchy in the settlement of the Scutari-crisis. Aarms 4, 2005, str. 93–110. Bartol, Vladimir: Obisk pri slovenskem humanistu. Primorski dnevnik 13, št. 155, 30. junij 1957, str. 3. Calder III., William M. in Anton Bierl: The tale of Oblomov. Tycho von Willamowitz- Moel­lendorff (1885–1914). Eikasmos 2, 1991, str. 257–283. Car, Pavel: Slovenci – junaki avstrijskih armad in njihova odlikovanja. Ljubljana: Signum Laudis, 2017. Gantar, Kajetan: Ob spominih na Sovretova ptujska leta. Mira Petrovic (ur.): Anton Sovre in Ptuj. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrca, 2019, str. 16–19. Gantar, Kajetan: Utrinki ugaslih sanj. Ljubljana: Slovenska matica, 2005. Gantar, Kajetan: Zasilni pristanek. Ljubljana: Slovenska matica, 2011. Hašek, Jaroslav. Dobri vojak Švejk v prvi svetovni vojni. 3. in 4. zvezek. Ljubljana: DZS, 1966. Hojan, Tatjana: Akademija, ljudsko izobraževalno društvo (1904–1934). Kronika 54, 2006, str. 115–128. Katanic, Filip: Pješacke pukovnije Austro-Ugarske vojske s podrucja Banske Hrvatske i Slavoniju u galicijskoj bitki 1914. godine. Zbornik Jankovic 3, 2018, str. 230–258. Klavora, Vasja: 96. pehotni polk iz Karlovca na kraškem bojišcu med 2. soško bitko (od 18. julija do 19. avgusta 1915). Sem puško zagledal in jokat zacel: 96. pehotni polk iz Karlovca na soški fronti. Kromberk: Goriški muzej, 2014, str. 48–51. Kristan, Matic: Anton Sovre. Keria 23, št. 2 (2021), str. 68–98. Marincic, Marko: Grška književnost arhaicne dobe. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2004. Martinovic, Srda: Crnogorski sveštenici – glavari, o.ciri i ratnici. Matica 21 (2020), št. 81, str. 341–394. Mitrovic, Andrej. Prodor na Balkan: Srbija u planovima Austro-Ugarske i Nemacke 1908–1918. Beograd: Nolit, 1981. Österreich-Ungarns Letzter Krieg (ÖULK), 1. zvezek (Das Kriegsjahr 1914): Vom Kriegsausbruch bis zum Ausgang der Schlacht bei Limanowa-Lapan. Dunaj: Verlag der Militärwissen­schaftlichen Mitteilungen, 1931. Österreich-Ungarns Letzter Krieg (ÖULK), 2. zvezek (Das Kriegsjahr 1915), 1. del: Vom Au-sklang der Schlacht bei Limanowa-Lapan bis zur Einnahme von Brest-Litowsk. Dunaj: Verlag der Militärwissenschaftlichen Mitteilungen, 1931. Pavlica, Hedvika (ur.): V Šavni Peci obujamo spomine: prvi Sovrétov vecer, 28. junija 1997. Šavna Pec: samozaložba, 1997. Petrovic, Mira (ur.): Anton Sovre in Ptuj. Ptuj: Knjižnica Ivana Potrca, 2019. Petrovic-Njegoš, Peter II.: Gorski vijenac. Biograd, 1892. Rakocevic, Novica: Crna gora u prvom svijetskom ratu 1914–1918. Cetinje: Istorijski institut, 1969. Schmid, Hugo: Heerwesen. 2. Teil. Dunaj: samozaložba, 1916. Schmoranzer, Josip: Sodelovanje slovenskega uciteljstva pri svetovni vojni. Pedagoški letopis 15 (1919), str. 1–18. Taslauanu, Octavian C.: With the Austrian Army in Galicia. London: Skef.ngton & Son, 1918. Turk, Juš: Oce je dvakrat zgrešil Sovreta, zdaj pa pocivata v skupnem grobu. Dinastije na Slo­venskem. Ljubljana: Inštitut za gospodarsko in civilno pravo, 2007, str. 14–18. Vajda, Franc: Moderna latinska naloga. Popotnik 40, 1919, str. 170. Winkler, Wilhelm: Die Totenverluste der t.-ung. Monarchie nach Nationalitäten. Wien: Seidl, 1919. Zehetbauer, Ernest. Das reserveof.zierssystem Österreich-Ungarns: Die alte Armee und ihre »Einjährigen« 1868–1914. Hamburg: Tredition, 2016. Zehetbauer, Ernest. Krieg der Reserveof. ziere 1914–1918: Österreich-Ungarn, die »E.F.« und das Ende der alten Armee. Hamburg: Tredition, 2015. M. KRISTAN: Anton Sovre med puško in kredo (1906–1929) SUMMARY Anton Sovre between Ri.e and Chalk Matic Kristan Slovene classical philologist Anton Sovre completed his term of military service in the Austro-Hungarian army as a one-year volunteer in the years 1906–1907. From the school year 1912/1913, he started teaching as a supplemental teacher in the II State Gymnasium in Ljubljana (in what is now Gymnasium Poljane) under Ivan Tertnik. On 1 January 1913, he was promoted to Reserve Lieutenant at the 96th Infantry Regiment, which had its conscription area in Karlo-vac. He was mobilised during the Skadar Crisis of the same year: he served from 5 May to 1 September, at least for some time on the Montenegrin border. In the school year 1913/1914, he taught in the Slovene gymnasium in Gorizia. At the outbreak of World War I, he was drafted into the army. He acted as a company commander and for some time as a battalion commander. In the autumn of 1914, he fought in the 2nd Army, VIIth Corps, 34th Infantry Division. On 13 October 1914, he was wounded in Galicia, as it seems near what is now Nove Misto in Ukraine. He recieved a shot to his head which left consequences for his entire life. After the war, he was sent to a short recovery leave. During the leave, on 15 November, he married Albina Scher at home in Krško. In January 1915, he was with the 1st Replacement Company of his regiment in Karlovac. He returned to the Eastern Front the same winter. There, he fought in the 3rd Army, VIIth Corps, 17th Infantry Division. For a determined attack on unexpected enemy troops he undertook as company commander in February 1915 near Mestisko/Kishely, he received the bronze Signum laudis. After Italy‘s entry into the war, he was transferred to the Italian Front: during the 2nd battle of Soca/Isonzo, he evidently took part in .ghting on Doberdob/Doberddel Lago. In the summer of 1915, he was promoted to Reserve Oberleutnant. At the end of July, he suffered a stomach illness and received treatment in Krško until the middle of August. He most likely never returned to the front. At the end of August, he was decorated with a Military Cross of Merit for achievements which currently remain unknown. From October 1916, he commanded the 3rd Replacement Company of the 96th Infantry Regiment in Karlovac. In January 1917, he began serving in the Austro-Hungarian occupying administration in Montenegro as an adjutant of the commander of Cetinje precinct. In July, he became the commander of Cetinje precinct and later of Rijeka Crnojevica precinct. For his achievements in the occupying administration – those in establishing local administration and collecting resources were emphasised in particular – he was even recommended for the Order of Franz Josef, but was only awarded the silver Signum laudis. It is also known that he undertook a small forestation. He supposedly even received offers to stay in Cetinje as an administrator after the war. In Montenegro, he was especially fascinated by folk poetry; there were also folk poems sung about Sovre. He remained in Montenegro until the end of World War I. According to his own statements, he was close to attaining the rang of Captain. On 1 January 1919, Sovre became a professor of Ptuj Gymnasium. There began his career as a translator and educator for which he became most renowned – but World War I left a permanent mark on him, which is also evident from statements of individuals who knew him. Considering its grave errors, the Latin inscription on the monument to the victims of World War I in the Ptuj cemetery is not directly related to Sovre. D. CERKVENIK: Kozaški korpus v službi nacistov ... Denis Cerkvenik Kozaški korpus v službi nacistov s posebnim ozirom na obdobje delovanja v Operacijski coni Jadransko primorje (1944–1945) CERKVENIK Denis, dr. asistent, SI-6210 Sežana, Žirje 16, denis.cerkvenik@protonmail. com, https://orcid.org/0000-0003-2518-7396 Kozaški korpus v službi nacistov s posebnim ozirom na obdobje delovanja v Operacijski coni Jadransko primorje (1944–1945) Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), št. 1–2, str. 150-162, cit. 61 1.01 izvirni znanstveni clanek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Nacisti so poleg lokalnih kolaboracionistov pogosto uporabljali tudi enote, sestavljene iz prostovoljcev, pripeljanih iz razlicnih delov oku­pirane Evrope. Višji SS in policijski poveljnik v Operacijski coni Jadransko primorje (OZAK) Odilo Globocnik je imel podrejene številne urade, med katerimi sta bila dva namenjena kolaboracionistom. Prvemu uradu so bili po­drejeni domaci kolaboracionisti (Landeseigene Verbände), drugemu uradu pa drugi oziroma tuji kolaboracionisti (Kosaken und Serben). Glo­bocnik je bil eden prvih nacisticnih poveljnikov, ki je zacel ustanavljati pomožne enote iz tujih kolaboracionistov. Na lastno željo je leta 1944 na obmocje OZAK-a pripeljal Kozaški korpus, ki se je na tem ozemlju bojeval do konca druge svetovne vojne. Clanek bo prikazal, kako je prišlo do sodelovanja med nacisti in kozaki, Globocnikove podreditve Kozaškega korpusa, osrednja pozornost pa bo namenjena samemu delovanju korpusa na obmocju OZAK-a. Kljucne besede: nacisti, Odilo Globocnik, kozaki, kolaboracija, druga svetovna vojna CERKVENIK Denis, PhD, assistant, SI-6210 Sežana, Žirje 16, denis.cerkvenik@protonmail. com, https://orcid.org/0000-0003-2518-7396 Cossack Corps in the Service of the Nazis with the special Regard on the Period in the Ope­rational Zone Adriatic Littoral (1944–1945) Historical Review, Ljubljana, Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), No. 1–2, pp. 150-162, 61 notes Language: Sn. (En., Sn., En.) The Nazis often used in addition to local colla­borators, units made up of volunteers brought from all over occupied Europe. The High SS and Police Commander in the Operational Zone Adriatic Littoral (OZAK) Odilo Globocnik had, for example, two of. ces for collaborators: an of.ce for local (Landeseigene Verbände) and an of.ce for foreign collaborators (Kosaken und Serben). Globocnik, who was one of the .rst Nazi commanders that establish auxiliary units from foreign collaborators, brought the Cossack Corps to the OZAK area on his own request, which fought in that territory until the end of World War II. The article will show how the cooperation between the Nazis and Cossacks developed, Globocnik's subordination of the Cossack Corps. The main emphasis will be put on activities of the Corps in the area of OZAK. Key words: Nazis, Odilo Globocnik, Cossacks, Collaboration, Second World War Nacisticna podreditev kozakov Kozaki so bili ruska vojaška kasta, naseljena predvsem na obmocju ob rekah Don, Kuban in Terek. V casu carstva so veljali za enega od temeljev, s katerim si je car zagotavljal vodilno mesto v državi, po sovjetskem prevzemu oblasti pa so kozaki izgubili vse privilegije, izenaceni so bili z navadnimi kmeti ali pa bili celo poslani v gulage. Kar nekaj kozakov je v nacistih videlo vojaškega zaveznika in možnost ponovne pridobitve starih privilegijev. Težava je bila, da frerjev krog najprej ni odobraval oboroževanja Slovanov, saj je bilo to v nasprotju z nacisticno ideologijo. Kljub vsemu so nacisti zaradi vedno vecjih izgub med nemškim moštvom naredili nekaj izjem, med katerimi so bili tudi kozaški prostovoljci.1 To so med drugim storili s prirejanjem zgodovine. Kozaki so v 14. in 15. sto­letju nastali iz prebeglih ruskih kmetov, ki niso želeli vec biti podložniki. Ob Donu se je stikala meja med veliko moskovsko vojvodino, ki je postopoma prevzemala oblast nad drugimi pravoslavnimi mesti, tatarsko Zlato hordo in poljsko-litovsko državo, zato nobeni od omenjenih držav ni uspelo popolnoma vzpostaviti svojega sistema oblasti in pobiranja davkov. Ti prebegli kmeti so govorili nekakšno mešanico ruskega in tatarskega jezika, zato so nekateri poznejši kozaški pisci pod nacisticnim vplivom trdili, da kozaki niso Rusi, ampak popolnoma samostojen narod.2 Nacisticna ideologija je ob napadu na Sovjetsko zvezo trdila, da »je treba Slovane pustiti kar se da neumne«3 in da noben Slovan ne sme nositi orožja. To stališce se je spremenilo leta 1943, ko Wehrmacht ni imel vec dovolj nemškega moštva, posledicno pa so bili izkorišceni nejasni kozaški zacetki. V nacisticnem Memorandumu o kozaški naci­onalnosti iz leta 1944 je navedeno, da »uradna ruska zgodovina daje kategoricni odgovor, da so kozaki prebegli ruski kmetje«. Sledi pa: »Ni mogoce, da bi poldivji in primitiven narod moskovske države, ki morja še poznal ni, bil sposoben v kratkem casu ustvariti pomoršcake, ki bi s svojimi ladjami preckali nevihtno Crno morje in pripluli celo do obal Španije. Moskovcan tudi ni znal jahati konja, zato ni mogel hitro jezditi po širnih stepah.« Ruski podložniki po nacisticnem mnenju preprosto »niso imeli nobene jahaške tradicije«. Memorandum se zato konca s trditvijo, da »so kozaki star narod slovansko-turških korenin, ki že od davnega živi v dolinah Dona in Kubana kakor tudi ob obalah Crnega morja«.4 1 Newland, Cossacks in the German army 1941–1945, 59. 2 Prav tam, 66. 3 Prav tam, 50. 4 BArch R 6-158. D. CERKVENIK: Kozaški korpus v službi nacistov ... Poleg Memoranduma o kozaški nacionalnosti sta novembra 1943 vrhovni po­veljnik nemške vojske feldmaršal Wilhelm Keitel in nacisticni minister za okupirana vzhodna obmocja Alfred Rosenberg sestavila razglas, ki je kozakom obljubljal: 1. »Vse pravice in privilegije, ki so jih imeli že vaši predniki. 2. Ohranitev kozaških obicajev, s katerimi ste si pridobili zgodovinsko slavo. 3. Nedotakljivost kozaških teritorijev, ki so si jih vaši predniki prislužili z vo­jaškim služenjem in krvjo. 4. Ce vojaške okolišcine ne bi omogocale vrnitve na ozemlja vaših prednikov, vam bomo dali na razpolago ozemlje v zahodni Evropi pod zašcito frerja in vse, kar potrebujete za preživetje.«5 Keitlov-Rosenbergov razglas je nacistom dal možnost, da so kar najtesneje povezali kozaško usodo z usodo Tretjega rajha. Kozaki so bili iz dneva v dan bolj oddaljeni od ozemelj svojih prednikov in vedno bolj kljucen je postajal del razglasa, ki je obljubljal kozaško ozemlje v Zahodni Evropi. Ta tocka razglasa ni govorila o podrobnostih, kar pa je zapolnil Odilo Globocnik6 v svojem dogovoru z atamanom7 Timofejem Ivanovicem Domanovim. Sporazum naj bi bil po mnenju Globocnikovega prijatelja iz otroških dni in vodje njegove pisarne Ernsta Lercha unicen ob umiku iz OZAK-a, vendar pa je kljub temu mogoce povzeti, kaj je bilo napisano v njem. S tem dokumentom je, kot je spo­rocil Heinrich Himmler vodji glavne pisarne SS-a (Chef des SS Hauptamtes) Gottlobu Bergerju, »Domanova enota skupaj z njenim poveljnikom feldatamanom Domanovim prešla pod okrilje vodje glavne pisarne SS-a. Bojni ukazi, dani enoti, mi bodo osebno posredovani.«8 Poveljnik redarstvene policije (Ordnungspolizei) v OZAK-u Hermann Kintrup9 in njegov nadrejeni Odilo Globocnik sta si s sporazumom uradno podredila Kozaški korpus,10 v zameno pa je bilo kozakom obljubljeno: 5 Newland, Cossacks in the German army 1941–1945, 140; Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 262. 6 Odilo Globocnik je bile eden prvih nacistov, ki je zacel uporabljati kolaboracioniste, da bi zmanjšal število nemških vojakov in policistov. V lublinskem okrožju na Poljskem, kjer je bil SS in policijski poveljnik, je uporabljal zašcitne enote (Selbstschutz), poljsko policijo in može iz Trawnikov. Bler, Gerwarth (ur.), The Waffen-SS, 23. Tudi v OZAK-u je imel pod seboj vec kolaboracionisticnih enot, zato je potreboval kar dva urada, omenjena v povzetku, namenjena nadzoru kolaboracionistov. Carnier, Il sterminio mancato, 55. 7 Kozaški poveljnik. 8 Bemungen des Reichsfrers-SS um Übernahme der Kosaken-Division in den Rahmen der SS, Juli 1944, BArch NS 19-3120. 9 Ferenc, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 1, 439. 10 Pred tem je Kozaški korpus vojaško deloval v sklopu Wehrmachta, ki ga je zamenjal SS, medtem ko je bil politicno podrejen ministrstvu za okupirana vzhodna obmocja, kar se ni spremenilo tudi po dogovoru Domanov-Globocnik. Kar pa se tice imena enote, ima ta vec nazi­vov, od Kozaškega korpusa oziroma Kozaško-kavkaškega korpusa, Kozaškega stana, Kozaške enote Domanov, Kozaške vojske do Kozaške armade. Da ne bi prišlo do nesporazumov, se bo tu uporabljal izraz Kozaški korpus. Glede drugih izrazov je v arhivskem gradivu in literaturi mogoce najti izraze vojska v množinski obliki (Kosakenheere); Kozaški stan, kar pomeni kozaška država; Kozaška enota Domanov (Kosaken-Einheit Domanow oziroma Einheit Domanow, primer BArch NS 19-3120); Pier Arrigo Carnier, zgodovinar, ki se je najvec ukvarjal s to enoto, pa jo imenuje Kozaška armada (L‘armata cosacca). Podobne nejasnosti glede poimenovanja je mogoce opaziti tudi pri kozaški diviziji generala von Pannwitza, ki je najprej imenovana 1. kozaška divizija, ob • Ceprav je Kozaški korpus de iure podrejen SS-u, se nacisti niso smeli vme­šavati v kozaško avtonomijo. To pomeni, da so kozaški poveljniki de facto izvajali vojaške naloge,11 imeli so šolo za izobraževanje castnikov, kadetov in majhnih otrok, bolnišnico, banko (Feldbank) in sodišce12 (v želji, da bi spoštovali sporazum, so nacisti le redko posredovali, ko je šlo za kozaško nasilje nad lokalnim prebivalstvom ali posilstva).13 • »Prebivalci italijanskih naselij, oznaceni kot politicno neprimerni, bodo pre­gnani iz svojih hiš, ki jih bodo zasedli kozaki, predvsem tisti, ki so del donske armade. V naseljih, namenjenih za kubanske, terške in stavropolske14 kozake, domacini ne bodo prisiljeni zapustiti svojih domovanj, bodo pa morali narediti prostor za zasedbene cete.«15 Nacisti so torej morali kozakom priskrbeti pre­bivališce, kar je v praksi pomenilo, da so nemške enote prišle v vas in prisilile vse prebivalce, da se izselijo, kot je primer Alessa, kamor so kozaki naselili svoje družine in starce. Obstajala je tudi možnost le delne izselitve in kozaška zasedba le posameznih hiš, zadnja možnost pa je bila prisila, da so domacini sprejeli kozake v svoje hiše. Tako je na primer v Cesclansu, kjer so se naselili kubanski kozaki, nemški castnik šel po hišah in z rdeco barvo oznacil sobe za kozake. Na ta nacin je Cavazzo Carnico, ki je pred prihodom Kozaškega korpusa štel približno tisoc prebivalcev, moral sprejeti dva tisoc kozakov.16 • Nacisti so morali kozake oskrbovati s hrano.17 • Kozaki so dobili za svoje služenje na strani Tretjega rajha placilo. Ker je bil OZAK uradno del italijanskega ozemlja, je bila tudi placa, podobno kot pri slovenskih domobrancih,18 v lirah. • Ker je bil OZAK del Italijanske socialne republike, je nemški poveljnik po­licije na tem obmocju obljubil kozakom, da bodo za svoje služenje nagrajeni z italijanskim državljanstvom.19 Ta obljuba je sama po sebi spodkopavala italijansko suverenost, saj je Neitalijan (Globocnik) državljanom tretje države (Sovjetske zveze) obljubil italijansko državljanstvo.20 prihodu pod okrilje SSa pa postane XV. SS-kozaški konjeniški korpus. Kozaški korpus je tesno sodeloval s Kavkaških polkom, zato je v clanku govora tudi o Kavkazcih. 11 V casu velikih vojaških operacij, kot je na primer Waldläufer, so se kozaki podredili Nemcem, v tem primeru feldmaršalu Albertu Kesselringu. 12 Kosakengericht, ki mu je predsedoval jurist Fedorov. Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 24. 13 Stefanutti, Novocerkassk e dintorni, 7. 14 Terški in stavropolski kozaki so vecinoma predstavljeni kot celota. 15 Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 39. 16 Stefanutti, Novocerkassk e dintorni, 81. 17 V praksi nacistom tega ni uspelo, zaradi cesar so si kozaki hrano pogosto vzeli kar pri domacinih. 18 Mlakar, Slovensko domobranstvo, 100. 19 Italijansko državljanstvo je bilo vedno izkljucno teoreticno, in tudi ko bi lahko prišlo do prakticne vkljucitve italijanskih oblasti, do tega ni prišlo. Ko so se na primer kozaki porocali, so se izvedli cerkveni obredi, ni pa bilo tudi civilne poroke, saj italijanske oblasti nikakor niso bile vkljucene v proces kozaških porok. Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 39. 20 Postavlja se hipoteticno vprašanje, kaj bi bilo, ce bi bili kozaki premešceni na avstrijsko Koroško, kot je bila na primer ideja o premiku v Rož (Rosental), ali bi po zmagi v drugi svetovni vojni kolektivno dobili državljanstvo nacisticne Nemcije? D. CERKVENIK: Kozaški korpus v službi nacistov ... Podobno si je višji poveljnik SS-a in policije v OZAK-u podredil tudi Kavkaški polk Nordkaukasus, ki ga je namestil nekoliko severneje od Kozaškega korpusa in se do tedaj ni bojeval ob strani kozakov. Kavkazce, ki se po nacisticnem mnenju »že dva tisoc let bojujejo za narodno samostojnost«,21 je vodil sultan Klic Ghirey (....-....´.), cigar dinastija je izvirala iz zadnjega kana Zlate horde, njegovi potomci pa so zasedli prestol Krimskega kanata.22 Njegovo vojsko, ki je štela približno sedem tisoc mož, so sestavljali Cerkezi, Dagestanci, Osetijci, Ceceni, Abhazi, Azeri,23 ki so bili vecinoma muslimanske vere, 10 odstotkov pa jih je bilo kristjanov.24 Polk, ki je pred tem deloval okrog Melitopola,25 podobno kot Kozaški korpus, ni bil ravno mobilna bojna enota, saj jo je spremljalo vsaj dva tisoc civilistov, in je lahko nadzoroval le omejeno obmocje blizu krajev, kjer so se naselili civilisti. Tudi s Kavkazci je Globocnik sklenil sporazum, vendar pa ta kolaboracionistom ni dajal tako obširnih pravic in privilegijev kot kozakom, saj »v nasprotju s kozaki, ki so že prej imeli avtonomijo in atamana, ki ima pravico razsojanja, Kavkazci tega nimajo«.26 Ceprav so imeli nacisti pri njih vec besede, so Kavkazci delno ohranili institucije, kot je sodstvo, kar je razvidno iz primera, v katerem je kavkaško sodišce sodilo enemu svojih pripadnikov, ki je na silvestrovo v Ovaru ubil devetnajstletno Lucio Zuliani, ki se je upirala posilstvu. Sodišce v Comegliansu je Kavkazca kljub grozljivemu dejanju oprostilo obtožb.27 Z dajanjem privilegijev si je Globocnik podredil Kavkazce. Tržaško SS­-policijsko sodišce (SS- und Polizeigericht XXXIV Triest) je glavnemu SS–sodi-šcu (Hauptamt SS-Gericht, Amt I) sporocilo, da je Kavkaški polk Nordkaukasus formalno-pravno prešel pod HSSPF Odila Globocnika in pod njemu podrejenega poveljnika redarstvene policije v OZAK-u, SS-policijskega komandirja v Vidmu in s tem tudi pod tržaško SS-policijsko sodišce.28 Do te podreditve je pri kozakih prišlo le de iure, pri Kavkazcih pa do neke mere tudi de facto, saj so ti ohranili manjšo avtonomijo kot Kozaški korpus. Kozaški korpus je bil podrejen Globocniku, ta pa je bil znotraj OZAK-a uradno podrejen vrhovnemu komisarju tega obmocja Friedrichu Rainerju.29 Ta je 18. septembra 1944 prihod kozakov oznanil nacisticnemu pooblašcencu v Italiji Rudolfu Rahnu. V telegramu je vrhovni komisar napisal, da »sta me minister 21 PAAA R 105171. 22 Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 9. 23 Stefanutti, Novocerkassk e dintorni, 6. 24 Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 48. 25 Gerichtsorganisation, Straffälligkeit und gerichtsherrliche Befugnisse, u.a. Bestätigun­gsrecht beim Freiwilligen-Regiment »Nordkaukasus« und den Kosaken-Regimentern.- Bericht des SS- und Polizeigerichts XXXIV, Triest, 12. Nov. 1944. BArch NS 7/125. 26 Prav tam. 27 Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 81. 28 BArch NS 7/125. 29 To je na primeru Kozaškega korpusa pomenilo, da je imel Rainer zadnjo besedo glede prihoda in ne Globocnik. Kljub uradni podrejenosti pa med njima ni prihajalo do vecjih trenj. Wedekind, Nationalsozialistische Besatzungs- und Annexionspolitik in Norditalien 1943 bis 1945, 342. Rosenberg in Reichfrer-SS Himmler prosila, da prevzamem skupino [Kozaški korpus], Reichfrer-SS pa racuna, da bom s temi oboroženimi možmi zmagal v boju z bandami. Po mojih dosedanjih ugotovitvah je upanje upraviceno.«30 Globocnik je bil odgovoren za kozaško bojevanje, medtem ko je bil Rainer tisti, ki je v poro-cilih organom Italijanske socialne republike (RSI) in Rahnu šcitil Globocnikovo odlocitev, da povabi Kozaški korpus v OZAK. Tako je na primer vrhovni komisar Mussolinijevi vladi eksplicitno pojasnil, da ne gre za naselitev kozakov, temvec za zacasno nastanitev (vorergehende Unterbringung),31 kar je seveda v nasprotju z Globocnikovo obljubo kozakom o italijanskem državljanstvu. Uporaba Kozaškega korpusa Globocnik je med tujimi kolaboracionisti v OZAK-u najbolj zaupal možem iz Trawnikov in kozakom.32 Poveljnik SS-a in policije v OZAK-u je Trawnikimänner­jem33 zaupal do take mere, da so postali njegovi telesni stražarji v tržaški vili Ara, po prihodu Kozaškega korpusa pa so bili med stražarje v Globocnikovi hiši sprejeti tudi nekateri kozaki.34 Za kozake se je tudi osebno zanimal, in ko se na primer ni strinjal z delovanjem Eduarda Radtkeja, ki je bil vezni clen med Kozaškim kor­pusom in ministrstvom za okupirane vzhodne teritorije, je s pomocjo predstavnika varnostne službe (Sicherheitsdienst-SD) v Tolmecu aprila 1945 dosegel, da je bil Radtke izgnan z obmocja kozaškega delovanja.35 Te sovjetske kolaboracioniste je višji poveljnik SS-a in policije v OZAK-u, na podlagi dogovora Globocnik-Doma­nov, nastanil v Karniji in severovzhodni Furlaniji. Razlogi zato so bili: 1. želja uniciti osvobojeni obmocji Karnije in vzhodne Furlanije; 2. preprecitev ponovne vzpostavitve mocnega partizanskega gibanja na tem omejenem obmocju; 3. varovanje železniških in cestnih povezav, predvsem gre tu za tabeljsko železnico. Kot primer neuspešnega varovanja železniških povezav je bila navedena partizanska razstrelitev pri italijanskem Tržicu, »kar se ne bi moglo zgoditi, ce bi most varovali kozaki«;36 4. vzpostavitev mocne protiboljševiške locnice med jugoslovanskimi in itali­janskimi partizani.37 Nacisti so kozake stacionirali na logisticno strateško pomembnem obmocju, kjer je Kozaški korpus skupaj s Kavkaškim polkom prepreceval širjenje parti­zanskega gibanja. Pri tem so bili sovjetski kolaboracionisti relativno uspešni, saj je odporniško gibanje šele ob samem koncu vojne doseglo številno moc, ki jo je 30 PAAA R 100 966-2489. 31 Prav tam. 32 Oboji so bili torej tuji, sovjetski kolaboracionisti, medtem ko lokalnim kolaboracionistom ni zaupal do take mere. 33 O možeh iz Trawnikov glej: Di Giusto, Globocnik‘s men in Italy, 1943–45. 34 Carnier, Lo sterminio mancato, 62, 70. 35 Prav tam, 241. 36 Rainer še posebej poudarja tabeljsko železnico. PAAA R 100 966-2489. 37 Izjava Ernsta Lercha, vodje Globocnikove pisarne. Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 32. D. CERKVENIK: Kozaški korpus v službi nacistov ... imelo pred prihodom kozakov. To je Kozaškemu korpusu uspelo z uporabo nacina bojevanja protiband. Res je, da so kozaki nacistom povzrocali težave zaradi oskrbe z orožjem38 in hrano, oteževali so odnose z lokalnim prebivalstvom zaradi kraje hrane in sena, povzrocili izgon tisoce domacih beguncev in med bojnimi operacijami posilili nekaj sto lokalnih deklet, kar so izvedeli celo predstavniki italijanske fašisticne vlade.39 Le zakaj bi si torej nacisti, zlasti Globocnik, želeli imeti na svoji strani nekoga, ki povzroca tolikšne težave, hkrati pa je navajen na stare metode bojevanja, ki temeljijo na uporabi konj? Odgovor na to vprašanje daje ena najpomembnejših knjig, ki jo je izdal nacisticni propagandni oddelek SS-Strandarte »Kurt Eggers« Kommando Adria iz Trsta. Knjiga Bandenkampf in der Operationszone Adriatisches Kterland Hannsa Schneiderja-Bosgarda med drugim opisuje metode boja proti »bandam« (partizanom) na obmocju OZAK-a. V njej je kot najprimernejši nacin poudarjena ustanovitev »protiband«, ki bi zasledovale in unicile partizanske bande. Vodilni nacisti v OZAK-u so bili vecinoma Avstrijci, zato so se zgledovali predvsem po tem, kako je Avstro-Ogrska vladala obmocju Zahodnega Balkana.40 Ta vecetnicna država je po prikljucitvi Bosne in Hercegovine ustanovila Streifkorps in Jagdze, vecinoma sestavljene iz bosanskih muslimanov, ki so delovali kot protibande. Njihov cilj je bil napadati srbske upornike v Bosni in Hercegovini, ki so naspro­tovali Avstro-Ogrski, kmalu pa tudi srbske civiliste. Avstro-Ogrska je izkoristila trenja med muslimani in pravoslavnimi Srbi tudi med prvo svetovno vojno, ko je zasedla Kraljevino Srbijo in razširila delovanje muslimanskih Jagdze tudi na to ozemlje (tu so bili rekrutirani Albanci). Te neregularne enote so se izkazale celo bolje kot redna vojska, predvsem po brutalnosti represij, saj so izkorišcale verske napetosti med lokalnimi etnijami.41 Podobno kot nacisti v drugi svetovni vojni so tudi avstrijski generali želeli izkoristiti kolaboracioniste, da bi se namesto avstro--ogrske vojske bojevali proti gverilcem (banditom). Kolaboracionisticne enote (protibande) so bile po mnenju avtorja knjige Bandenkampf kot tudi njegovega nadrejenega Odila Globocnika kljucne za poraz partizanov na obmocju OZAK-a. Te juriške protibande, imenovane tudi Jagd­kommandos, naj bi bile sestavljene iz »številnih majhnih in še manjših patrulj (15–20 mož) z najboljšo opremo in pod izvrstnim vodstvom, ki bi stalno pritiskale na sovražnika. Na vsako bando je spušcena ena protibanda, ki jo lovi, dokler ni zdesetkana in unicena.«42 Protibande v nasprotju s klasicnimi bojnimi operacijami tudi nimajo casovnih ali ozemeljskih omejitev, temvec lovijo bandite, dokler ti niso uniceni, uporabljajo pa tudi enake nacine boja kot bande.43 Vsaka posamezna 38 INZ, Fond Toneta Ferenca, 236-2. 39 Verardo, »Offesa all›onore della donna«, 197. 40 Napotki za protibande se držijo Navodil za oblikovanje in taktiko protiband, napisanih v Nišu 17. julija 1917. 41 Schneider-Bosgard, Bandenkampf, 55. 42 Prav tam, 156. 43 Predstavnik protibande ima puško, do sto nabojev, granato, prvo pomoc, nahrbtnik, plašc. Prav tam, 158. Podobno opremljeni so kozaki, dobili so italijanske puške in si porazdelili po trideset nabojev. PAAA R 100 966-2489. protibanda ima navodilo za nekaj dni ali tednov naprej, potem pa je spušcena v lov za partizani. Obmocje OZAK-a je bilo podobno kot Kraljevina Srbija ter Bosna in Hercegovina etnicno mešano ozemlje, cesar se je zavedal tudi Schneider-Bosgard, ko je napisal, da »ni nobeden bolj pod vplivom propagande kot majhne in majcene etnicne enklave manjšin jugovzhodne Evrope. Mase, ki so v stalnem gibanju, kar se tice politike.«44 Slovenci, Italijani, Hrvati in Furlani bi lahko bili odlicen primer za Jagdkommando, težava je bila le, da v nasprotju s prvo svetovno vojno proti koncu druge svetovne vojne narod ni imel tako pomembne vloge kot ideologija. Slovenec se je postavil proti Slovencu zaradi vprašanja, ali podpira boljševiško ali protibolj­ševiško stran, tako slovenski partizani kot domobranci pa so se pogosto bojevali ob strani svojih italijanskih kolegov. Poleg tega so se osredotocali predvsem na branjenje postojank, in ne na lov na partizane. Zdi se, da so na obmocju OZAK-a med vsemi kolaboracionisti idejo protiband najbolje izvedli kozaki in Kavkazci.45 Ti so resda imeli zastarel nacin bojevanja, ki so ga nacisti želeli modernizirati z ustanovitvijo castniške šole v Amaru,46 vendar pri delovanju protiband rigidno urjenje in disciplina sploh nista bila kljucna, saj je najbolje, da »se bojujejo, kot so sami navajeni«.47 Kozaki niso osvojili vsega nemškega nacina bojevanja, vendar pa tega tudi niso potrebovali. Njihov primarni namen ni bilo sodelovanje v operacijah proti regularnim vojskam, temvec unicenje partizanov na omejenem obmocju. Ce­prav jih Schneider-Bosgard v Bandenkampfu ne omenja z imenom, so bili kozaki najboljši približek protibandam. Bili so majhna etnicna enklava sredi italijansko--slovenskega-furlanskega etnicnega ozemlja. Nahajali so se tisoc kilometrov od svojega doma, zato so bili veliko dovzetnejši za nacisticno propagando, poleg tega pa je bilo pomembno tudi njihovo število. Razmerje med kozaki in domacim prebivalstvom, kjer so bili prišleki naseljeni (Karnija in severovzhodna Furlanija), je bilo ena proti tri, zato so lahko tudi v praksi na vsako partizansko bando poslali svojo protibando, da jih je lovila. Omeniti gre še agilnost njihovega premikanja, saj so uporabljali konje, vendar pa je najpomembnejši vzrok za uspeh kozaških protiband njihova tradicija. Kozaki so bili v nasprotju s Slovenci, Italijani, Hrvati, pa tudi prišleki, kot so bili cetniki, vojaška kasta. Bili so ponosni na svoje bojne sposobnosti, ob vecerih so si pripovedovali legende o pogumnih prednikih, velikih bitkah iz preteklosti, kar jih je opogumljalo pri bojih s partizani.48 Ta bojna miselnost je bila razširjena tudi med kozaške ženske, ki so v sklopu Kozaškega korpusa oblikovale dva ženska bataljona. Prvi se je imenoval po kozaški junakinji Bele garde iz državljanske vojne Nini Bojko, drugi pa po ustanoviteljici Ženskega bataljona smrti Mariji Bokarovi, 44 Schneider-Bosgard, Bandenkampf, 174. 45 Po mnenju Rainerja so bili kozaki »fanaticni protiboljševiki ter zato naravni in zanesljiv sovražnik band.« PAAA R 100 966-2489. 46 Vodi jo general S. K. Borodin. Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 70. 47 Schneider-Bosgard, Bandenkampf, 156. 48 Ta kozaška bojna nastrojenost se je zacela že z vzgojo otrok. Ruski pisatelj Nikolaj Gogolj, cigar starši so bili kozaki, navaja uspavanko, ki jo mama poje dojencku: »Aja tutaja/ aja, sincek, aja!/ Rasti, rasti v zabavo/ kozaštvu v slavo/ sovražnikom za bitko krvavo.« Gogolj, Veceri na pristavi blizu Dikanjke, 176. D. CERKVENIK: Kozaški korpus v službi nacistov ... ki se je v casu med februarsko in oktobrsko revolucijo bojevala na strani Aleksandra Kerenskega, v državljanski vojni pa na strani protiboljševikov. Bojevniška tradicija in miselnost sta bili med kozaki splošno razširjeni, in ko so po koncu operacije Waldlaer dobili nalogo, naj preprecijo partizanom, da se vrnejo na obmocje Karnije in Furlanije ter onemogocijo nastanek novih partizanskih celic, so to poceli kar najbolj zavzeto. »Kozaki so takoj potem, ko so se nastanili, zaceli neprestano patruljirati vzdolž mulatjer in poti, ki vodijo proti zahodu. Doline Leale, Tremugna in še posebej Palar so precesali v vse smeri in na teh mulatjerah, na teh poteh so potekali hudi neprestani boji, razdrobljeni v tisoce epizod. V teh bojih med kozaki in partizani so zadnji drugo za drugo izgubili svoje postojanke v bajtah, gorske koce so bile požgane in pocasi so bili partizani potisnjeni proti zahodu, na ravninski teren, kjer se ni bilo mogoce skriti. Bili so dolgi tedni, ki so predvsem partizanski enoti Matteotti in Sozzi privedli do skrajnih naporov. Imeli sta veliko ranjenih, primanjkovalo jima je hrane, posledicno je to privedlo do bolezni, uniceno je bilo petdeset odstotkov celotnega moštva, kar je partizanom vzelo željo in vztrajnost za boj.«49 To je bilo tisto, kar sta si želela Globocnik in Schneider-Bosgard: neprestani lov na partizane, ki sploh nimajo casa za reorganizacijo, kaj šele, da bi izvajali napade, saj morajo najprej poskrbeti za svoje preživetje. Predvsem kjer je bilo veliko kozakov, so ti uspešno izvajali metode bojevanja protiband. Na poteh, ki so jih uporabljali partizani, so namestili protipehotne mine, znani pa so bili tudi po številnih zasedah, nastavljenih svojim nasprotnikom. Ko je zapadel sneg, so patruljiranja zmanjšali, vendar pa to sovjetskim kolaboracionistom ni preprecilo, da ne bi naredili obcasnih zased. 14. decembra 1944 se je na podlagi anonimnega sporocila dvesto Kavkazcev odpravilo v karnijsko vasico Pierio, kjer sta imela poveljnik garibaldincev Gracco in predstavnik vrhovnega partizanskega štaba in komiteja za narodno osvoboditev (Comitato di Liberazione Nazionale – CLN) Elio sestanek. Ko je Gracco videl, da je obkrožen, je stekel na senik, Kavkazci pa so sežgali senik in partizana v njem.50 Podobna usoda je doletela tudi garibaldinskega komisarja Guerro, ki se je nastanil na enem od hribov ob zgornjem toku reke Til­ment. 28. februarja 1945 je še pred zoro skupina terških kozakov prišla v bližino njegove nastanitve, razjahala konje ter potihoma napredovala in obkolila koco. Ko je Guerra spoznal, da je obkoljen in da nima vec možnosti izhoda, je odvrgel brzostrelko in se predal. V dolini so ga privezali na voz, ki sta ga vlekla konja, in kozaki so ga peljali skozi okoliške vasi, medtem ko so se vojaki smejali in se iz njega norcevali.51 Zaradi neprestanega kozaškega pritiska se partizanom dolgo casa ni uspelo postaviti na noge in šele tik pred koncem druge svetovne vojne je odpor­niškemu gibanju uspelo doseci število, ki ga je imelo pred operacijo Waldlaer. Slovenski partizani pa so odgovor na ta nacin bojevanja našli v ostrostrelcih. V Špetru Slovenov-Ažla (Azzida) in Srednjem so se nastanili deli 1. kozaškega polka, od koder so hodili patruljirat in ropat sosednje vasi. Ostrostrelci Bene­ 49 Stefanutti, Novocerkassk e dintorni, 90. 50 Carnier, L‘ armata cosacca in Italia, 68. 51 Prav tam, 96. škega bataljona so se približali stanici (kozaški postojanki) in ustrelili stražarja ali kakšnega drugega kozaka. Oddelki kozaške konjenice so skocili na konje in oddirjali proti mestu, od koder je bilo slišati strel. Namesto da bi se zacel lov na partizanske ostrostrelce, jih je tu pricakala zaseda bataljona, ki jih je odbila. To se je ponovilo še nekajkrat, dokler si niso vec upali iz stanice in so ostrostrelcevemu strelu odgovorili le s streljanjem iz postojanke.52 S tem je bila kozakom odvzeta gibcnost,53 ki so jim jo omogocali konji. Poleg manjše koncentracije ne gre zane­mariti tudi dejstva, da je bil Kozaški korpus v Beneciji nastanjen le zadnjih nekaj mesecev vojne (premestitev na slovensko etnicno obmocje se je koncala februarja 1945). Tedaj se je že zacel postopen razpad Tretjega rajha, kar je vplivalo tudi na motiviranost prišlekov iz Sovjetske zveze za bojevanje na nacisticni strani. Kozaki so bili znani po lovljenju partizanov, vendar pa so sodelovali tudi v klasicnih bojnih operacijah na drugih obmocjih OZAK-a, ne samo v Karniji in severovzhodni Furlaniji. Sodelovali so v bojnih operacijah (Unternehmen): 1. Klagenfurt (26.–30. september 1944): zasedba južnega dela Osvobojenega ozemlja vzhodna Furlanija in konec partizanskega ogrožanja tabeljske že­leznice. 2. Waldlaer (8.–22. oktober 1944): cilj operacije je bilo unicenje Osvoboje­nega ozemlja vzhodna Furlanija in Karnija. 3. Achse (27. november–2. december 1944): cilj je bilo unicenje Osvobojenega ozemlja predalpska Karnija. 4. Hornof 54 (8.–14. december 1944): cilj je bilo unicenje lokalnih partizanov v Beneški Sloveniji, da bi na obmocje lahko naselili kozake. Ti niso sodelovali samo pri naselitvi, temvec tudi v operaciji. To so bile operacije, v katerih je sodelovalo veliko število kozakov in Kav­kazcev, v primeru operacije Waldlaer celoten Kozaški korpus in Kavkaški polk, ki sta po koncu spopadov obmocje tudi . zicno zasedla in ostala tam do konca vojne. Poleg prvih štirih operacij so v drugih dveh sodelovali samo deli kozakov in Kavkazcev, vendar po koncu bojevanja obmocja niso zasedli. Ti operaciji sta bili: 5. Rezahl (2.–6. marec 1945) in 6. Winterende (20.–26. marec 1945). Obe operaciji sta potekali spomladi 1945 na obmocju Trnovskega gozda, Idrije in Cerknega, njun cilj pa je bil kar najbolje oslabiti partizane IX. korpusa, še preden pride na obmocju OZAK-a do frontnega bojevanja. V operaciji Rezahl je sodeloval kavkaški bataljon (III. Btl./Frei.Rgt. »Nordkaukasus«), ki je bil skupaj s cetniškima bataljonoma v casu operacije prikljucen bojni skupini Zuschneid (Kam­pfgruppe Zuschneid). Celotna skupina se je bojevala na obmocju med Šempasom in Ajdovšcino, Kavkazci pa so delovali predvsem okrog Šempasa, kjer so ostali še nekaj dni, dokler niso bili 15. marca premešceni v Spilimbergo. Tu so ponovno prešli pod poveljstvo SS-policijskega komandirja v Vidmu, medtem ko so bili v 52 Bavec, Na zahodni meji, 151. 53 Gibcnost je ena kljucnih lastnosti protibande. Schneider-Bosgard, Bandenkampf, 156. 54 Duhovnik iz Laz, Anton Cuffolo je 8. decembra 1944, v zacetku operacije napisal: »Na Varh so prišli kozaki.« Cuffolo, Moj dnevnik, 203. D. CERKVENIK: Kozaški korpus v službi nacistov ... casu operacije v pristojnosti Poveljniškega štaba za boj proti bandam (Frungsstab f Bandenbekämpfung in der OZAK).55 Operaciji Frlingsanfang (19. marec–5. april 1945) in Winterende (20.–26. marec 1945) se pogosto omenjata skupaj, saj sta potekali istocasno, imeli pa sta tudi enak cilj kot operacija Rezahl pred tem: ošibiti IX. korpus še pred prihodom zaveznikov na obmocje OZAK-a. V operaciji Frlingsanfang, ki je potekala v okolici Cerknega in Idrije, so poleg nacistov sodelovali še slovenski domobranci, bataljona srbskih cetnikov in Rusi, podrejeni generalu Andreju Andrejevicu Vlasovu (SS-Sonder-Rgt. 1 »Waräger«),56 ni pa bilo kozakov. Ti so sodelovali v operaciji Winterende (v to operacijo je bilo vkljucenih kar 23.000 mož), ki je potekala na obmocju Cepovana in Trnovskega gozda, kjer so pripadniki 2. kozaškega polka (imenovani Bojna skupina Bikovski po poveljniku polka) iz Grgarja in Lokev prodirali proti Predmeji. Tu se je 2. kozaški polk vkljucil v krvavo bitko za Sinji vrh, v kateri so si cetniki, kozaki, nacisti in partizani veckrat izmenjali vrh hriba, dokler ga koncno niso zasedli nacisti. 26. marca se je operacija koncala, vendar pa ni izpolnila cilja mocno ošibiti IX. korpus, saj je ta sicer izgubil dvajset odstotkov celotnega moštva oziroma 1.500–2.000 mož,57 vendar ostal operativno popolnoma sposoben. Zakljucek Vodilni nacisti, katerih ideologija je temeljila na rasizmu, ne bi v normalnih okolišcinah nikoli oblikovali bojne enote, sestavljene iz Slovanov, ki bi se bojevala na nacisticni strani, kaj šele, da bi bila del SS-a. Do oblikovanja takih enot je prišlo zaradi vedno vecjih izgub med nemškim moštvom, kar potrjuje nacisticno porocilo o kozakih, ki pravi, da »tam, kjer se bojuje ali umre kozak, se ni potrebno bojevati ali celo umreti nemškemu vojaku«.58 Kolaboracionisticne enote so se uporabljale, da bi se zmanjšalo število nemških žrtev na obmocjih, kjer so bile velike potrebe za boj proti odporniškemu gibanju. Eno takih obmocij je bil OZAK, kjer je deloval Odilo Globocnik, ki si je, v nasprotju z nacisticnimi vojaškimi poveljniki,59 želel sodelovanja s Kozaškim korpusom. Z dogovorom Globocnik-Domanov je korpus prešel pod pristojnosti SS-a in bil nastanjen v Karniji in severovzhodni Furlaniji, ob koncu druge svetovne vojne pa sta dva njegova polka prišla tudi na slovensko etnicno obmocje. Kozaški korpus ni bil mobilna enota, saj so vojake spremljale tudi 55 Di Giusto, Operazione Adriatisches Ktenland, 634. 56 Ta enota sodeluje tudi v operaciji Winterende. Prav tam, 638. 57 Prav tam, 639. 58 Newland, Cossacks in the German army 1941–1945, 131. Podobno je delovanje ko­ laboracionistov videl tudi Friedrich Rainer, ki je Erwinu Renerju rekel, da je »treba podpreti iniciativo s strani Slovencev in jim pomagati, celo tako, da bi lahko njihove lastne enote skrbele za red in mir ter bi prevzele glavno breme bojevanja proti partizanom«. Mlakar, Slovensko domobranstvo: 1943–1945, 123. 59 Tak primer je bil na primer državni komisar (Reichskommissar) za Ukrajino Erich Koch, ki se je Kozaškega korpusa želel znebiti. PAAA R 100 966-2489; Collotti, Il Litorale Adriatico nel Nuovo ordine, 104. njihove družine in begunci, zato je bila njegova naloga predvsem varovati bližnja zasedena obmocja. Ozemlje so kozaki nadzorovali z uporabo metode protiband, opisane v nacisticnem prirocniku Bandenkampf in der Adriatisches Ktenland, s cimer so relativno uspešno ustavili širjenje odporniškega gibanja. Viri in literatura Arhivski viri BArch – Bundesarchiv Lichterfelde Berlin NS 7/125 Freiwilligen-Regiment »Nordkaukasus«, Kosaken-Regimenter und serbische Verbände in der Provinz Friaul, Operationszone Adriatisches Ktenland 12. Nov. 1944-7. Feb. 1945 NS 19/3120 Politische und militärische Zusammenfassung der Kosaken 1938, 1942, 1944-1945 R 6/158 Memorandum der kosakischen Nationalisten an die Deutsche Regierung anlässlich ihres Aufrufes an die Kosaken INZ – Inštitut za novejšo zgodovino Zbirka Toneta Ferenca, Rižarna 236. PAAA – Politisches Archiv des Auswärtigen Amts Berlin Pol XIII-R 105171 Behandlung der Krimtataren und der Kaukasusvker Pol XIII-R 100 966-2489 Fremde Volkgruppen Rkfrung v. Mohamedanern aus Krim. Kosaken in Norditalien Objavljeni viri Bavec, Franjo. Na zahodnih mejah – 1945. Operativni štab 9. korpusa za Zapadno Primorsko: (november 1944–maj 1945). Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB, 1997. Bler, Jochen, Gerwarth, Robert. The Waffen–SS: A European History. Oxford: Oxford Uni­ versity Press, 2017. Carnier, Pier Arrigo. L‘ armata cosacca in Italia: 1944-1945. Milano: Mursia, 1993. Carnier, Pier Arrigo. Lo sterminito mancato, la dominazione nazista del Veneto orientale 1943­ 1945. Milano: Mursia, 1982. Collotti, Enzo. Il Litorale Adriatico nel Nuovo ordine. Milano: Vangelista editore, 1975. Cuffolo Anton. Moj dnevnik: z važnimi dogodki od leta 1938 do leta 1946. Cedad; Most: Zdru­ ženje don Eugenio Blanchini, 2013. Di Giusto, Stefano, 2017. Globocnik‘s men in Italy, 1943–45, Abteilung R and the SS–Wachman­nschaften of the Operationszone Adriatisches Kustenland. Atglen: Schiffer Pub. Ltd. Di Giusto, Stefano. Operazione Adriatisches Ktenland: Udine Gorizia Trieste Pola Fiume e Lubiana. Videm: LithoStampa Pasian di Prato, 2005. Ferenc, Tone. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 1, Razkosanje in aneksionizem. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006. Gogolj, V. Nikolaj. Veceri na pristavi blizu Dikanjke. Ljubljana: Prešernova družba, 1974. Mlakar, Boris. Slovensko domobranstvo: 1943–1945: ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. Ljubljana: Slovenska matica, 2003. Newland J., Samuel. Cossacks in the German Army 1941–1945. Abingdon: Routledge. Schneider-Bosgard, Hanns. 2003. Bandenkampf. Resistenza e controguerriglia al con. ne ori­ entale. Gorica: LEG, 2002. Stefanutti, Pieri. Novocerkassk e dintorni: l‘occupazione cosacca della Valle del Lago (ottobre D. CERKVENIK: Kozaški korpus v službi nacistov ... 1944–aprile 1945). Videm: Istituto Friulano per la storia del movimento di liberazione: Coordinamento dei circoli culturali della Carnia, 1995. Šušemlj, Jože. 2012. Kozaki v Furlaniji in na Goriškem. V: Svobodna misel: TV-15: [nestran­karska revija za socialna, politicna, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu], letn. 21, št. 20 (26. okt. 2012), str. 14–15. Ljubljana: Svobodna misel. Verardo, Fabio. 2016. »Offesa all›onore della donna«: le violenze sessuali durante l›occupazione cosacco–caucasica della Carnia 1944–1945. Trst: Istituto regionale per la storia del mo-vimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia. Wedekind, Michael. Nationalsozialistische Besatzungs- und Annexionspolitik in Norditalien 1943 bis 1945: die Operationszonen »Alpenvorland« und »Adriatisches Ktenland«. Mchen: Oldenbourg, 2003. SUMMARY Cossack Corps in the Service of the Nazis with the special Regard on the Period in the Operational Zone Adriatic Littoral (1944–1945) Denis Cerkvenik Under normal circumstances Nazi leaders, who based their ideology on racism, would never form a combat unit composed of Slavs to . ght on Nazi side, let alone be part of the SS. The formation of such units was due to increasing losses among the Germans, which is con. r-med by the German report on the Cossacks, which says that »where a Cossack .ghts or falls in combat, a German soldier does not have to .ght or die.«60 Collaborationist units were used to reduce the number of German casualties in areas where there was a great need to . ght the resistance movement. One such area was OZAK, where Odilo Globocnik operated. Unlike other Nazi military commanders,61 he wanted the Cossack Corps to become one of his units. With the Agreement Globocnik-Domanov, the Corps passed under the jurisdiction of the SS and was settled in Carnia and northeastern Friuli, and at the end of World War II it was even moved to the Slovene ethnic area. The Cossack Corps was not a mobile unit, as the soldiers were accompanied by their families and refugees, so its main task was to protect the nearby occupied areas. In the territory which was assigned to them, they used the anti-bandits method described in the Nazi manual Bandenkampf in der Adriatisches Ktenland. Through it they relatively successfully stopped the spread of the resistance movement. 60 Newland, Cossacks in the German army 1941–1945, 131. 61 Collotti, Il Litorale Adriatico nel Nuovo ordine, 104. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov Goranka Kreacic Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov GORANKA KREACIC, predmet. ucit. svčtnica v pokoju, SI-1352 Preserje, Jezero 34, , goranka.kreacic@guest.arnes.si, https:// orcid.org/0000-0003-0761-6505 Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), št. 1–2, str. 164-191, cit. 60 1.01 izvirni znanstveni clanek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Osnova za pricujoce besedilo so dnevniški zapisiMiloša Štiblerja, ki jih je Arhivu RS izrocila njegova vnukinja Kamila Volcanšek. Štibler je v svojih dnevnih beležkah omenjal sodobnike, s katerimi se je sreceval v šestdesetih letih 20. stoletja. Nekateri med njimi so manj, drugi pa bolj znani, nekaterim namenja vec, drugim malo manj besed. Med njimi srecujemo nje­gove sošolce iz mariborske klasicne gimnazije s konca 19. in zacetka 20. stoletja, politicne somišljenike mešcanske liberalne provenience ter osebe, s katerimi se je spoprijateljil šele kot upokojenec. Vsi po vrsti so zanimive osebnosti, vredne omembe, saj njihove življenjske poti, kdaj pa kdaj tudi tragicne, povedo marsikaj o neki generaciji, ki je odrašcala pred prvo in dozorela med dvema svetovnima vojnama. Kljucne besede: Miloš Štibler, Slavko Raic (Reich), Ignacij Fludernik, Josip Breznik, Josip Wester, Leopold Benko. GORANKA KREACIC, retired subject tea­cher, counsellor, SI-1352 Preserje, Jezero 34, goranka.kreacic@guest.arnes.si, https://orcid. org/0000-0003-0761-6505 Historical Review, Ljubljana, Zgodovinski casopis, Ljubljana 77/2023 (167), No. 1–2, pp. 164-191, 60 notes Language: Sn. (En., Sn., En.) Miloš Štibler about his contemporaries: fragments from his diary notes The basis for this article is the log recordsof Miloš Štibler, which were handed to the Archives of the Republic of Slovenia by his granddaughter Kamila Volcanšek. In his daily memoirs, Štibler mentioned contemporaries he encountered in the 1960s. Some of them are less, others are more famous, some are described in more, others in less words. Among them are his classmates from the late 19th and early 20th centuries, with shared similar political interests and of social liberal provenance as well as people he befriended only as a pensi­oner. All of them are interesting personalities worth mentioning, because their life paths, sometimes tragic. These records say a lot about a generation that grew up before the . rst and matured during two world wars. Key words: Miloš Štibler, Slavko Raic (Reich), Ignacij Fludernik, Josip Breznik, Josip Wester, Leopold Benko. Namesto uvoda: o Milošu Štiblerju Miloš Štibler, obmejni Slovenec iz Dravske doline, maturant tedaj še nemške mariborske državne realne gimnazije, narodno-radikalni študent v Gradcu, potujoci ucitelj Družbe sv. Cirila in Metoda, diplomant višje zadružne šole v Darmstadtu, neutrudni zadružnik in gledališcnik v Celju ter Kukovcev somišljenik v Narodni stranki za Štajersko (NSŠ), je leta 1919 odšel z Dunaja v Beograd kot Kukovcev namestnik. Že leta 1920, ko je Ivan Pucelj zasedel ministrski položaj, je postal njegov šef kabineta. Bolj kot politicno somišljeništvo ju je družilo predvsem to, da se je Štibler porocil s Pucljevo hcerko. Ob tem je ves cas deloval tudi v zadru­žništvu. Takrat je imel priložnost dobro spoznati beograjsko politicno ozadje. Ob nastopu šestojanuarske diktature se je oddaljil od Puclja in umaknil v gospodarstvo ter bil do vojne vodja oddelka za zadružne kredite v Privredni banki in predsednik jugoslovanske Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev. Leta 1946 se je kot 63-letni upokojenec vrnil v Slovenijo oz. v Ljubljano. Ceprav nikoli ni bil socialist, kot mu je to nekoc pripomnil Dragotin Gustincic, je bil kot zadružnik izrazito socialno cutec. Prehod v novo državo, ceprav »ostanek« predvojnega liberalnega mešcanstva, je doživel na nebolec nacin. Ne zato, ker je bil upokojenec, temvec zato, ker se je prilagodil novemu redu in je zato lahko še naprej neutrudno delal kot družbeno-politicni delavec v pravem pomenu besede. Še vedno je bil s srcem in dušo zadružnik starega kova in mislil, da bo to v novem sistemu znova obudil. Ob tem je bil aktiven v upokojenski zvezi, pri graditvi prvih domov za starostnike v Ljubljani, v SZDL, bil predsednik mnogih upravnih ali nadzornih odborov, med drugim Zdravstvenega doma Bežigrad, bežigrajskega gasilskega društva, Dru-štva upokojencev Bežigrad, stanovanjske zadruge, kulturno-prosvetnega društva Svoboda Bežigrad itd. Do 75. leta je nastopal v ljubiteljskih gledaliških društvih: od gimnazijskih let, ko je nastopal kot študent z gimnazijskimi sošolci Franjem Pahernikom, Francem Mravljakom in Ivanom Prekorškom preko ustanovitve samostojnega Dramaticnega društva v Celju skupaj s Prekorškom in Salmicem 1911, do delovanja v kulturnem društvu Ivan Cankar v Beogradu ter nazadnje v kulturno-prosvetnem društvu za Bežigradom. Mnogi med njimi so bili prijatelji iz gimnazijskih dni, sodelavci iz casov naro­dno-radikalnega dijaštva, tisti, ki so bili, tako kot on, kakšno desetletje v Beogradu kot državni uslužbenci, poslanci Narodne skupšcine in ki so se vrnili po vojni ali še prej. S tistimi, s katerimi se je znova sreceval, jih obiskoval ali so oni njega G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov obiskovali, so, denimo, Milan Mravlje in Rasto Pustoslemšek, poslanca Narodne skupšcine Kraljevine Jugoslavije, social-demokrat Karel Kisovec, sodelavec še iz casov narodno-radikalnega dijaštva, Josip Breznik. Ce tej beri dodamo še predvojnega kršcanskega socialista Ernesta Vilfana, prijatelja iz »kvartopirskega« krožka, lahko ugotovimo, da je ta upokojenski krog pripadnikov predvojnih mešcanskih strank z nekaj manjšimi izjemami dokaj mirno preživljal svoja zadnja leta življenja. Dnevniške beležke Miloša Štiblerja so neizcrpen vir zapisov o sodobnikih, ki jih je dnevno sreceval v mestu, se z njimi pogovarjal kar na cesti ali pa so se usedli in nato zasedeli v kakšni gostilni, kjer so »sejali«, kot pravi, vse do zaprtja. Ce je prišel domov po polnoci, se je usedel za mizo in podrobno opisal dnevno-vecerne doživljaje. Zapisoval pa je prav vse: od nadrobnega opisa jutranjega vremena do obnove prebranih knjig, od pogovorov z brivcem, obiskov sorodnikov in dogodkov v hiši Rovanovih, kjer je živel, zato se je bilo treba prebijati do bolj zanimivih delov tudi cez desetine strani. A je takrat trud poplacan, saj se pri marsikaterem opisu srecanj do solz nasmejimo ob cudaških upokojenskih razmišljanjih, šaljivih in pikrih komentarjih, ki kljub resnosti same tematike imajo v podtonu doloceno dozo duhovitosti. Tako 8. 12. 1956 denimo zapiše, da se je dalj casa pogovarjal s Karlom Kisovcem, ki je bil takrat blagajnik v podružnici Društva upokojencev Bežigrad. Kisovec je bil po prvi svetovni vojni v pokrajinskem nacelstvu Socialisticne stranke Jugoslavije in na kandidatni listi za narodnega poslanca. Štibler ga vedno znova omenja kot starega socialdemokrata iz Bernotove skupine.1 Kisovec nato v pogovoru omeni, da je Bernot, ki je umrl leto prej, s poslednjo voljo dolocil, da se njegovo truplo izroci »medicinski visoki šoli v Ljubljani v ucne svrhe«. Štibler nato zakljuci njun pogovor: »Rekel sem Kisovcu, da tako želim storiti tudi jaz. On mi je odgovoril, da se je odlocil spraviti skupaj društvo ljudi, ki bi ravnali tako s poslednjo voljo, kot je to storil Bernot. To pomeni, da bo isto storil tudi Kisovec. Rekel sem mu, da bom clan tega društva.« Nekaj mesecev pozneje (1. 3. 1957)2 se ponovno srecata v Društvu upokojencev, saj Štiblerja zanima Kisovcevo mnenje o vcerajšnjem obcnem zboru Socialisticne zveze, kjer sta bila oba zelo dejavna. Štiblerja zacudi, da ga ni bilo, in Kisovec odgovori, da je bolan in da gre v bolnico: »Kakšna bolezen? Kar tri naenkrat. Ne pije, ne kadi, živi izredno zmerno, kljub temu prihaja huda ura. »Koliko si star?« »Rojen sem leta 1889.« »O, mladenic,«3 mu pravim. Obraz se mu kar razjasni pri mojem vzkliku. Kisovca imam rad. Stari socialdemokrat.4 Nekdaj je bil celo kandidat za poslanca. Bil je tudi leta 1909 na tivolski konferenci jugoslovanske 1 Zvonimir Bernot, politik in publicist (1879–1955), je bil eden najpomembnejših slo­venskih socialdemokratskih politikov. 2 SI AS 2157, Štibler Miloš, 1835–2010. Vsi nadaljnji Štiblerjevi citati so iz njegovih omenjenih dnevniških beležk, ki so sedaj v Arhivu RS. 3 Štibler je bil rojen leta 1882. 4 Karl ali Karel Kisovec, železnicar iz Ljubljane, je bil leta 1927 izvoljen v vodstvo JSDS (Jugoslovanska socialdemokratska stranka), za zveznega poslanca pa je kandidiral na socialisticni listi. socialne demokracije.5 Ta konferenca je izglasovala deklaracijo o združitvi vseh Jugoslovanov v eno državo.« 19. 3. 1958 pa zapiše: »Dopoldne sem obiskal brivca, a nato raznašal plakate, parole in razglase za volitve. Nato sem delal tudi popoldne, na kar sem odšel na sejo upravnega odbora v Zdravstvenem domu. Ko grem po Stanicevi ulici, me z nekega dvorišca nagovori star možakar: »A ste Vi Jože?« »Bil sem, sedaj pa nisem vec.« »Tudi naš stari cesar je bil Jožef,« pravi. »Da, bil je Jožef in je imel veliko državo,« mu odgovorim. »O, veliko, mogocno državo je imel cesar Franc Jožef,« potrjuje možakar. »Pa jo je tudi zapravil, tisto veliko mogocno državo,« ga podražim. »Seveda, malo je eden na vrhu, malo pa drugi,« se v zadregi tolaži ta že precej redek ostanek nekdanjih avstrijskih vzgojencev.« Dan pozneje je srecal znanca, upokojenca in se pogovarjata o »bližajocem se koncu«. Vendar optimisticni upokojenec ob koncu neveselega pogovora pravi: »Jaz sem zopet dober za tri leta!« »Kako to?« ga pobaram. On pa: »Pravkar mi je ljudska milica,« vcasih smo rekli policija, »podaljšala veljavnost osebne izkaznice za tri leta. Imam torej crno na belem,« se je zakrohotal in odkorakal. Ko je bil Štibler pri brivcu, pa nekoc pade tudi beseda o Rusih: »Brivec je dejal, da Rusov ne mara in da je že sit, ce sliši besedo Rus. Jaz molcim, on pa po svoje naprej, kako je v Rusiji slabo, kakšni so in ne vem kaj še. Pa mu pravim: »Pa kaj se tako jeziš na svoje pradede?« »Na katere pradede?« »Na Ruse vendar. Saj so Slovenci prišli iz Rusije!« Enkrat pa je srecal Rasta Pustoslemška (16. 7. 1957)6 in zapiše, da se dobro spominja njegove novinarske dobe, zlasti porocila o sestanku z Izo Boljetincem, po balkanskih vojnah.7 Temo sta obnovila in Štiblerja cudi, da tokrat Pustoslemšek govori drugace, kot je pred leti pisal v Slovenskem narodu. Domenita se, da se bosta naslednjic o tem bolj detajlno pogovorila, vendar Štibler dvomi, da mu bo hotel Pustoslemšek povedati kaj vec in dodaja: »Saj tako ukazuje svetovno znana kranjska fovšija. Dežela Kranjska je imela namrec že od nekdaj samo dve svetovno znani stvari: kranjsko klobaso in – kranjsko fovšijo!!!« Štibler je poznal tudi Milana Stojadinovica, predsednika vlade v stari Jugosla­viji, ki naj bi po Štiblerjevem mnenju hotel posnemati Hitlerja in se je pripravljal za jugoslovanskega vodjo, »dasiravno je bil med takratnimi capini v Beogradu najpametnejši«. Nato piše dalje: »Vodja se izgovarja v srbšcini »voda«. Spominjam se nekega njegovega nastopa na beograjskih ulicah. Odšel je po mestu z velikim spremstvom, a njegovi ljudje so zbrali na ulicah in klicali; »voda, voda!«. Klicali so: vo-da, vo-da, vo-da, tako, da se je lahko slišalo tudi kot da-vo, da-vo, kar po­ 5 Prva jugoslovanska socialnodemokratska konferenca je bila 21.–22. novembra 1909 v Ljubljani, kjer je bila sprejeta t. i. tivolska resolucija. 6 Rasto Pustoslemšek (1875–1960), casnikar in politik. 7 Isa Boljetinac (alb. Isa Boletini, pravo ime Isa Šalja (1864–1916)), albanski borec za neodvisnost in vodja upora proti Turciji, Srbiji in Crni gori. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov meni v slovenšcini hudic. Zaradi tega je bilo med Beograjcani mnogo smeha. Pred Hitlerjevim napadom na Beograd je bil pregnan iz mesta. Odpeljali so ga Angleži na neki svoj otok. A sedaj živi v Buenos Airesu. Izdaja gospodarski tednik, ki ga baje cita vsa Latinska Amerika. On sam pa je bil celo profesor na neki visoki šoli v Buenos Airesu. Je osebni prijatelj sedanjega predsednika republike Argentine, ki ga je hotel spraviti celo v vlado, kar pa je Stojadinovic odklonil. Pac pa je stalen predsednikov svetovalec. Napram Jugoslaviji je baje Stojadinovic zelo korekten. To se najlepše vidi na njegovem tedniku, kjer baje poroca o Jugoslaviji zelo lepo, korektno. Priznava veliki napredek naše države in pravi: »Tudi mi smo svoj cas že mislili na tak razvoj.«« Enkrat je Štibler napisal pismo v Pavliho, humoristicni tednik, ki ga je z ve­seljem bral in kdaj pa kdaj zanj tudi kaj napisal. Tokrat je pisal uredništvu, ker je Zlatoust, stalni sodelavec Pavlihe, imel neke težave z bralci: »V predzadnji številki odpira »plebiscit« o sebi. Nekdo mu je baje dejal, da njegovih stvari v »Pavlihi« nihce ne bere in naj zato gre »na dopust«. Zlatoust želi, da citatelji sami povedo svoje mnenje. Jaz sem napisal tako-le: Za Zlatoustov plebiscit Ne žagaj Zlatoust! Pri miru pust‘ dopust! Še marsikatero žagaj, zavistnežem pomagaj, da kmalu se solit gredo k hudicu v rit! Star prijatelj »Pavlihe«, Ljubljana 18. 9. 1961 Štibler piše v januarju 1963 o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, kar je 60 let pozneje še vedno zanimivo branje: »Šest držav (Francija, Zahodna Nemcija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg) je ustanovilo Evropsko gospodarsko skupnost. Poprej so zahodnoevropske države segle prav po vsem svetu in ga spremenile v svoje kolonije, kjer so brez najmanjšega usmiljenja ropale in strahotno bogatele. Toda kot vsaka hudobija prej ali slej mine, tako neverjetno naglo so v 20. stoletju izgubljali kolonije. Za zapadno Evropo je to bil izredno hud gospodarski udarec. Proti težkim posledicam tega udarca si hocejo pomagati z Evropsko gospodarsko skupnostjo. Dejansko pomeni to združitev gospodarstev šestih držav, ki so dejansko zelo razvite in bo zato skupnost predstavljala veliko gospodarsko moc v svetu. Zgodilo se je, da želi tudi Anglija postati enakopraven clan te skupnosti, a proti tem se z vsemi silami bori Francija. Nemcija je na vsak nacin tudi proti An-gliji, toda ker Amerika želi, da bi Evropska gospodarska skupnost (EGS) sprejela Anglijo, si Nemcija zaradi Amerike ne upa nasprotovati. In ji tudi ni treba, ker po njihovih pravilih zadostuje, ce samo Francija nasprotuje. Ta borba traja že petnajst mesecev, a Francija niti najmanj ne popušca. Po današnjem stanju je skoraj gotovo, da Anglija ne bo sprejeta. Ce bo tako, tedaj bodo posledice vsekakor zelo zanimive in za nadaljnji razvoj evropske politike pomembne.« Teden dni pozneje nadaljuje: »Boj Angležev za njihovo vkljucitev v Evropsko gospodarsko skupnost še ni koncan. Zakaj se Angleži tako borijo za vkljucitev? Pac zaradi svojega nevšecnega gospodarskega položaja. V zacetku tega stoletja so bili najmocnejši v vsem svetu. Ves svet je pred njimi trepetal in bil od njih vec ali manj odvisen. Toda v nekaj desetletjih se je vse spremenilo. Kolonije, ki so dajale Angliji strahotno bogastvo, so postale neodvisne. Nove, velike moci so nastale v svetu, predvsem Združene države Amerike in Rusija. Posebno Združene države Amerike vladajo gospodarsko povsod v svetu. Angleška industrija navzlic neneh­nemu letnemu narašcanju proizvodnje nazaduje, saj narašca proizvodnja drugod mnogo hitreje. A najbolj trpi angleška trgovina. Francija je najhujši nasprotnik angleški prikljucitvi v Evropsko skupnost. Ta dežela namrec upa, da bo v novi skupnosti njej pripadla vodilna vloga. Najbrž pa Francija tako ravna vsaj malo tudi iz mašcevalnosti, saj je pred stoletji ona bila glavna politicna in gospodarska moc svetu, a jo je s tega položaja najbolj spodrinila ravno Anglija. Nemška politika v tem vprašanju je prav hinavska. Nemcem gotovo zelo ugaja francoski odpor proti vkljucitvi Anglije, ker tudi ona sama upa, da bo scasoma Slika 1: Miloš Štibler v šestdesetih letih 20. stoletja, v casu, ko je pisal svoje dnevniške beležke. Iz družinskega albuma njegove vnukinje Kamile Volcanšek. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov zagospodarila v novi Evropski gospodarski skupnosti. Toda navzlic temu si ne upa odprto nastopiti proti Angliji. Boji se namrec zamere z Ameriko. Nemcija se zaradi nerazumljivega francosko-nemškega bratenja tudi Franciji ne mara zameriti, zato je pripravila nekakšen kompromisni predlog za vkljucitev Anglije. Torej niti odlocno proti Angležem, vendar tudi ne odlocno za vkljucitev v EGS. Preprosta zvijacnost, ki jo je lahko takoj prepoznati.« V Štiblerjevih zapisih je mogoce brati veliko o njegovih prizadevanjih za ustanovitve razlicnih kulturnih ustanov, poimenovanja ulic po znanih Pohorcih itd. Leta 1965 piše, kako pogreša muzejsko ustanovo za njegovo ljubo Pohorje: »Spadala bi vsekakor v Ruše! Že zaradi prebivalstva tega kraja. Ruše so znane po tem, da je tam že pred stoletji bila gimnazija. Material, ki ga je zbral in objavil rušenski zgodovinar Josip Mravljak, dokazuje, da je iz pohorskega Podravja bilo v ruški gimnaziji mnogo dijakov. Znane so tudi ruške gledališke igre v 17. stole-tju. To so bile pac prve gledališke predstave štajerskih Slovencev. V novejši dobi pripada Rušanom vodilna vloga v težki borbi za narodni obstanek Slovencev v pohorskem Podravju. V tej zvezi so Rušani prvi organizirali tudi delo za planinski turizem na Pohorju. In ravno ako so nosili Rušani najvecje breme tudi v slavnem pohorskem bataljonu, ki je v težki borbi za domovino padel na Pohorju blizu Ruš dne 8. 1. 1943. K vsemu temu so Ruše tudi najvecje gospodarsko središce. Pa še vse ostalo trpljenje zavednih Rušanov posebno med prvo in med drugo svetovno vojno! Gradiva za muzej ogromno. Kako to, da se v Rušah še nihce ni našel, da bi se lotil organiziranega takega prepotrebnega krajevnega muzeja? Moram o stvari razmisliti in potem napišem pismo ali Janku Glazerju, pesniku in ruškemu rojaku, ali pa Josipu Tušanu, agronomu, v službi pri tovarni dušika v Rušah.« Kljub množici zanimivih Štiblerjevih zapisov o svetovnih dogodkih, osebnih doživljajih, obcudovanja vredni družbeni angažiranosti in o množici sodobnikov smo izbrali za pricujoci clanek danes neznane, a zato nic manj zanimive osebno­sti, pripadnike neke generacije, ki jih je tako ali drugace zaznamovalo burno 20. stoletje, v katerem so živeli in delovali. To so: Slavko Raic in Ignacij Fludernik, sošolca iz gimnazije, klasicna .lologa in germanista; Josip Breznik, tesen Žerjavov sodelavec, ter še en klasicni .lolog, Josip Wester, in .lozof, dr. Leopold Benko. Slavko Raic (Reich) (Gomilsko pri Celju, 25. 4. 1883–Ljubljana, 7. 12. 1967) Dolenjski biografski leksikon omenja Raica v kratkem sestavku, kjer piše, da je študiral latinšcino in gršcino in da se je med službovanjem izven Slovenije usposobil za poucevanje srbohrvašcine ter napisal tudi srbohrvaško citanko. Štibler zapiše 14. 10. 1956 v svojem znacilnem slogu nekoliko vec o službovanju svojega sošolca »izven Slovenije«: »Vceraj sem omenil profesorja Raica. Še za casa stare Avstrije je po koncani šoli odšel službovat v Bosno. V to deželo je šlo tista leta precej Slovencev. Kakor je znano, je Avstrija, cesarstvo Habsburgovcev, bilo že od leta 1867 razdeljeno na dva dela: na Avstrijo z glavnim mestom Dunajem in na Madžarsko z glavnim mestom Budimpešto. To sta bili dve državi s skupnim vladarjem – personalna unija. Slovenci brez Prekmurja smo spadali pod Dunaj, istotako Istra in Dalmacija. Hrvaška – Slavonija je spadala pod Budimpešto. Bosno in Hercegovino je cesar dobil šele leta 1878 in je bila skupna last Avstrije in Madžarske. Komandirali so torej v tej deželi Bosni skupno Nemci in Madžari. Tako so prihajali tja uradniki iz Avstrije in Madžarske. Za Slovence je to bilo lažje zato, ker so se lahko privadili srbohrvaškemu jeziku bosanskega prebivalstva. Raic je torej po koncani šoli odšel takoj v Bosno in je tam ostal do razpada stare Avstrije. Ko je nastala Jugoslavija, smo se seveda takoj zanimali, kako so se naši ljudje za casa avstrijskega cesarstva v Bosni obnašali v politicnem pogledu. Vlada­joci Madžari in Nemci so namrec od tja poslanih uradnikov zahtevali, da podpirajo nemško-madžarsko politiko. Na cast našim ljudem mora biti povedano, da so v tem pogledu skoraj vsi ostali pošteni Jugoslovani in v politicnem pogledu niso pihali v nemško-madžarski rog, marvec so, kjerkoli je bilo mogoce pomagali jugoslovansko mislecim Srbom in Hrvatom. Tudi o profesorju Raicu so Srbi in Hrvati po letu 1918, torej po rojstvu Jugoslavije govorili le pohvalno.« Slavko Reich se je po Štiblerjevem pisanju preimenoval v Raic neznano kdaj, gotovo to ni bilo že v gimnaziji, ko so se takrat preimenovali drugi sošolci, denimo Štibler iz Mihaela v Miloša, Fludernik iz Ignacija v Ognjeslava itd. Znani slovenski profesor Emilijan Lilek, ki je v BiH služboval od leta 1884 do 1902, je zapisal v celjski Novi dobi sestavek o slovenskih šolnikih v Bosni in Hercegovini za casa avstro-ogrskega »gospodstva« od 6. novembra 1879 do 31. oktobra 1918 in za casa jugoslovanske vlade od 1. novembra 1918 do 1929.8 Slavko Raic, ki je tu omenjen še vedno kot Reich, je pouceval latinšcino in gršcino na takratni veliki gimnaziji v Mostarju od 1910 do 1914 in nato od 1925 do 1929 na mali realni gimnaziji ter na veliki realki (pozneje 2. gimnazija) v Sarajevu. Lilekov zapis je gotovo nepopoln, saj je Raic gotovo bil v Bosni tudi v vmesnem casu. Potrdilo o tem smo dobili, ko smo zasledili, da je Raic pouceval nemšcino od 1913 do 1916 tudi na srednji gradbeni šoli v Sarajevu.9 To pomeni, da je pouceval obcasno tudi na vec šolah hkrati, kar lahko zasledimo tudi pri Lileku, ko omenja, da je Raic po potrebi pouceval tudi na ženski gimnaziji v Sarajevu med prvo svetovno vojno. Ko Štibler omenja Raicevo pokoncno narodnostno držo, kaže omeniti tudi njegovo udejstvovanje izven službe. V Sarajevu je namrec deloval od leta 1910 Slovenski klub, v katerem so od zacetka delovali le akademsko izobraženi (zdravniki, profesorji, pravniki, inženirji) Slovenci, ki jih je avstrijska oblast pošiljala v novi sestavi monarhije vse od leta 1878, bolj množicno pa od leta 1908. Med vojno klub sicer ni deloval, saj so mnogi med clani bili vpoklicani v vojsko. Takoj po vojni, v casu, ko se je ustanavljala nova država, Kraljevina SHS, je bila decembra 1918 sklicana skupšcina Slovenskega kluba, kjer so izbirali nov upravni odbor. Za predsednika kluba so izvolili Slavka Raica (še vedno je Reich).10 Klub je imel pester program, saj so imeli dramsko sekcijo, uspešen pevski zbor in so redno prirejali koncerte in gledališke predstave slovenskih gostujocih ustanov. 8 Lilek, Slovenski šolniki v Bosni, 9. 1. 1933, str. 3. 9 Demir, Monogra. ja 120 godina, str. 19. 10 Koštic, »Naša misel«, 1917. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov Za casa njegovega predsednikovanja Slovenskemu klubu je leta 1919 na enem od vsakomesecnih sestankov kluba neki clan kluba Ivancic predlagal, da se delova­nje kluba razpusti, saj za to ni vec potrebe, ker naj bi bili Slovenci »nacionalno in državno zedinjeni« s preostalimi narodi v Jugoslaviji. Ta predlog je bil »energicno in enoglasno zavrnjen«.11 Že cez nekaj mesecev je bil Raic premešcen v Celje, kjer je ostal nekaj let. Leta 1927 so ga premestili v Ljubljano, kjer je pouceval na tretji realni gimnaziji (danes Gimnazija Bežigrad). Dve leti pozneje je izdal srbsko-hrvatsko citanko za nižje razrede osnovnih šol. Takrat se ne piše vec Reich.12 Od leta 1937 do upokojitve leta 1947 je pouceval na ljubljanski klasicni gimnaziji (danes Šubiceva gimnazija).13 Štibler omenja v svojih dnevniških zapisih Raica tudi 13. 10. 1956, ko je že uveljavljeni strokovnjak na podrocju cebelarstva v Ljubljani in na Slovenskem. Prvi Raicev zapis podrocja cebelarstva datira še v leto 1934, ko je napisal življenjepis znanega cebelarja Antona Janše.14 »Ko sem se vracal od Kristana,15 mi pride nasproti profesor Slavko Raic. Nekaj let sva bila sošolca v mariborski gimnaziji, toda takrat se je pisal Rajh. Raic je že v pokoju in se mnogo bavi s cebelarstvom. Povedal mi je, da je pravkar izšla iz tiska velika knjiga o cebelarstvu.16 Pisateljev je menda osem ali deset, on je med njimi in je tudi v uredniškem odboru. Takoj me je odpeljal v pisarno Cebelarskega društva, da vidim knjigo. Obsega 28 pol in ima mnogo slik. Škoda, da niso slike v barvah. Knjiga obravnava teoreticni del. Sledil bo drugi, prakticni del. Knjiga je natisnjena v 3500 izvodih in bo gotovo desetletja koristno služila.« Dve leti pozneje (10. oktober 1958) ga je znova srecal v mestu: »Blago sonce me je zopet zvabilo na ulico. Šel sem do mlecne restavracije. Najpoprej sem srecal profesorja Rajica. Nekaj let sva bila skupaj v gimnaziji. Takrat se je pisal Rajh. Ne vem vec, ali je zaostal v kakšnem razredu ali se je prepisal na drugo gimnazijo.17 Pri maturitetnem izpitu nisva bila skupaj. Študiral je slavistiko in služboval v Bosni. Kdaj je postal Rajic, ne vem. Bil pa je tudi kot Rajh zaveden Slovenec, še za casa cesarja Franca Jožefa.« 11 Isto. 12 Raic, Srbsko-hrvaška citanka, 1929. 13 Cetrta stran trikotnika, str. 65, 66. 14 Raic, Anton Janša: njegovo življenje. 15 Anton Cvetko Kristan, sin Antona Kristana, znanega slovenskega socialdemokratskega politika med dvema svetovnima vojnama. Štibler je Cvetka Kristana pogosto obiskoval, saj je slednji deloval na Glavni zadružni zvezi Slovenije. 16 Bukovec, Sodobno cebelarstvo, 1955. 17 Dolenjski biografski slovar omenja, da je Raic naredil zadnje tri razrede in maturiral leta 1904 v Novem mestu. Toda v Jahres-Bericht des k.k Staats-Gymnasium in Marburg, 1900 piše, da Raica ni bilo vec v 5. razredu (danes je to prvi letnik gimnazije) v mariborski gimnaziji. Omenjeni pa so vsi sošolci, ki jih Štibler navaja kot najboljše prijatelje v razredu s 55 ucenci in zapisanimi kot Ignaz Fludernik, Franz Mravljak, Johann Prekoršek, Mihael Stibler. Dalje sledi zapis, v katerem ugotovimo, da je bil Raic po vrnitvi iz Bosne dejaven tudi v Nabavljalni zadrugi državnih uslužbencev v Ljubljani, kjer je bil clan upravnega odbora. Štibler je bil takrat v Beogradu predsednik Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev Jugoslavije. Raic se mu pritožuje nad slabo kvaliteto moke, ki jo Zveza pošilja po državi:18 »Med prvo in drugo svetovno vojno sem ga našel v Ljubljani med zadrugarji. Bil je v upravnem (ali nadzornem) odboru Nabavljalne zadruge državnih namešcencev v Ljubljani, katerem je takrat predsedoval sodnik Žigon, ki je kot zadrugar užival velik ugled. Rajica pa se od takrat spominjam kot vecnega kritika. Nic mu ni bilo prav, karkoli je prišlo iz Zveze nabavljalnih zadrug v Beogradu. Zveza je tudi imela v Vojvodini dva mlina, da je svoje zadruge oskrbovala z moko. Spominjam se, da sem nekoc prišel iz Beograda v Ljubljano. Ko sem vstopil v pisarno Nabavljalne zadruge, se je tam ravno nahajal tudi profesor Rajic. Takoj me je napadel, ceš, da je Zveza poslala zelo slabo moko, zanic moko. Poznal sem profesorjevo godrnjavost in sem se mirno zanimal, zakaj moka ni dobra. Rajic je zacel pripovedovati, da je nihce ne mara oz., da jo vsi potrošniki obsojajo. A prav takrat, ko je ognjevito branil svoje mnenje, je stopil neki clan upravnega odbora v pisarno. Seveda ni vedel, o cem razpravljava z Rajicem in ko me je zagledal, je naglo stopil k meni, me krepko pozdravil ter takoj zacel pripovedovati, da so prejeli od Zveze odlicno moko in da so gospodinje zelo zadovoljne. Pogledal sem Rajica, ki se mu je obraz še bolj skisal in samo sem prasnil v smeh, na kar se je koncno pridušil še Rajic.« Nato nadaljuje z Raicevim kriticno-pesimisticnim pogledom na razmere okoli sebe in na svoj upokojenski konjicek: »Po drugi svetovni vojni je Rajic le še vnet cebelar. Tudi danes sem ga vprašal za cebele. »Zanic, zanic, vse bo propadlo,« je zacel tarnati, kot je to storil poprej vselej, kadarkoli sem ga vprašal za njegovo cebelarstvo in kot redno odgovarja vsaj velika vecina mestnih (»gosposkih«) cebelarjev. Nikdar se mi še nobeden ni pohvalil s svojo cebelarno. Vedno tarnajo, a od vseh teh nobenega nisem našel, da bi bil cebelarstvo opustil. Tarnajo, a z delom vseeno nadaljujejo. Zakaj neki tako delajo?« Ignacij Fludernik (Ljubno ob Savinji, 1884–Innsbruck, 1973) V mariborski gimnaziji je imel Štibler še enega sošolca, Ignaca Fludernika,19 ki ga omenja, da je bil med tistimi, ki so se iz domoljubja preimenovali. Ob tem velja omeniti, da je to preimenovanje v bistvu prevod latinskega imena Ignacij (ignis – ogenj), kot je to bila navada že vec kot pol stoletja poprej pri pripadnikih ilirskega gibanja, ki se je prejelo predvsem na Hrvaškem. Tudi znani ilirski (hrvaški) 18 Zveza nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev v Beogradu je mlela moko v svojih dveh lastnih mlinih v vojvodinskih naseljih Ada in Mol v severnem Banatu. Desetletnica Saveza nabavljalnih zadrug, Mariborski Vecernik »Jutra«, 29. maj 1931, str. 2. 19 Ceprav je bil Ignac Fludernik dve leti mlajši od svojih prijateljev in sošolcev, jih viri omenjajo, da so hodili v isti razred (glej opombo 14). G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov skladatelj in Fludernikov soimenjak Ignacij Fux je prevedel svoje ime in priimek v Vatroslav Lisinski (Ignis – hrv. vatra, oganj), da ne omenjamo našega Jakoba Frasa oz. Stanka Vraza in drugega znanega ilirskega skladatelja in pravnika slovenskega rodu, Ferdinanda Wiesnerja, ki je danes znan samo kot Ferdo Livadic.20 »Imel pa sem v višji gimnaziji v Mariboru sošolca, ki se je, tudi kot profesor v Bosni, drugace obnašal. To je bil Ignac Fludernik, doma iz cisto slovenskega kraja, Ljubno v gornji Savinjski dolini. V nižji tako imenovani slovenski gimnaziji je bil v Celju, a višjo je zdelal v Mariboru, leta 1903 je maturiral. Bila je to doba hudih narodnostnih bojev v Avstriji. Po velikih krajih, kot je bil nemškutarski Maribor, se je razvila predvsem pri mladih ljudeh posebno mocna narodna zavednost. Najboljši prijatelji v mojem razredu smo bili Fludernik, potem Ivan Prekoršek, Mravljak Franc in jaz, ker smo vsi bili narodno zelo vneti. Fludernik se je tudi sam preimenoval iz Ignacija v Ognjeslava, jaz pa iz Mihaela v Miloša.21 Takšni smo bili v vsem, ko smo zapušcali mariborsko gimnazijo.« Ceprav naj bi se Ignacij preimenoval v Ognjeslava že v gimnaziji, pa ga srecamo v družbi s Slavkom Raicem kot gimnazijskega profesorja v Bosni in Hercegovini s starim imenom Ignacij. Štibler zapiše 14. oktobra 1956, da v Bosni ni bil narodno zaveden kot Raic. Ignacij Fludernik naj bi v Bosni preživel polnih 18 let (od 1909 do 1927). Sprva je pouceval na ženski gimnaziji, nato s sošolcem Slavkom Raicem na veliki realki v Sarajevu, ki je bila leta 1922 preimenovana v 2. gimnazijo. Eno leto naj bi po Lileku pouceval tudi v Gazi Husrevbegovi medresi.22 Med drugim je pouceval nemšcino na gradbeni šoli (1910–1912), preden ga je zamenjal Slavko Raic (zapisan kot Reich).23 Med Fludernikovimi (in Raicevi-mi) sodelavci je mogoce opaziti vecje število slovenskih šolnikov, ki so prav tako prišli v Bosno kot c.(esarjevi) in kr.(aljevi) profesorji, kot so Viktor Paternoster, Fran Kadunc, dr. Janko Kotnik, ce naštejemo le nekatere. Poleg Slovencev so na sarajevskih in v drugih mestih poucevali tudi profesorji iz drugih predelov mo-narhije (Cehi, Nemci, Hrvati) in tako zasledimo, da je bil Fludernikov kolega na gradbeni šoli znani arhitekt Josip Vancaš, ki ga tudi v Sloveniji dobro poznamo, saj je njegov opus kar zajeten (omenimo le najbolj znane: Grand hotel Union ter Mestna hranilnica in Ljudska posojilnica v Ljubljani). 20 O tem, zakaj Ferdo Wiesner oz. Livadic ni prevedel poleg priimka tudi svojega imena, obstaja zanimiva anekdota: vsi prijatelji, ki so to naredili, so ga prepricevali, da mora prevesti tudi ime. Ferdo se je trmasto branil in ni hotel popustiti. Ostal je Ferdo, z našim skromnim pripisom, da je imel prav, saj so prihajale v narodni vnemi nekatere zahteve že do absurda. Ce bi to naredil, bi bil Konjeslav! Etimološki izvor osebnega imena Ferdinand izhaja namrec iz nemškega das Pferd – konj. 21 Štiblerjeva zgodba o preimenovanju iz Mihaela v Miloša je drugacna. To je bilo res preimenovanje in o tem je napisal zanimivo zgodbo, ki smo jo vkljucili v clanek: Kreacic, Miloš Štibler, 2016, št. 2. 22 Lilek, Slovenski šolniki v Bosni, Nova doba, 9. 1. 1933, str. 3. 23 Demir, Monogra.ja 120 godina, 2009, str. 19. Avtor je pomotoma zapisal, da je bil Fludernik na tej šoli od leta 1900, kar ni mogoce, saj je šele leta 1903 maturiral na mariborski gimnaziji. Emilijan Lilek omenja Fludernika za nazivom dr. tako kot Janka Kotnika. Štibler pa omenja, da je naredil neko visoko šolo in da ni študiral v Gradcu ali na Dunaju oz. v Pragi, kamor so odhajali slovenski študentje. Vendar se je Štibler ne­koliko zmotil. Ignacij Fludernik je bil študent Karlove univerze v Pragi, še vedno je bil Ognjeslav in zdi se, da je bil še vedno narodno zaveden. Omladina, glasilo narodno-radikalnega dijaštva, ki jo je v tem casu med drugimi urejal tudi Josip Breznik, pozdravlja dogodek, ko so marca 1906 narodno-radikalni študentje izstopili iz Ilirije, akademskega društva slovenskih študentov v Pragi, ker z »ljudmi savanske kakovosti skupno delo ni mogoce«, in se v zacetku prikljucili ceški študentski zvezi »Svaza ceškoslovanskega studentstva«.24 Ko so bili uradni postopki registriranja novega društva koncani, je v Pragi vzniknila Adria, akademsko društvo slovenskih narodno-radikalnih študentov. Že 8. maja 1906 je potekal ustanovni obci zbor, kjer so izvolili upravljalni odbor. Društvo je ocitno že od zacetka poskrbelo za zgledno število knjig, saj so Fludernika izvolili za društvenega knjižnicarja, ki je tu zapisan še kot Ognjeslav.25 V Bosni se omenja kot profesor nemšcine tako kot Raic, ki je ocitno poleg klasicnih jezikov študiral tudi nemšcino. Oba sta poucevala nemšcino tudi na srednji gradbeni šoli v Sarajevu.26 Štibler po gimnaziji ni imel vec stikov s Fludernikom in je zato bil slabše obvešcen. Istocasno, ko je potekala zgodba okoli ustanovitve Adrie, se je dogajala neka druga zgodba, ki ji je vredno nameniti nekaj besed, saj nam med drugim po­kaže, da sta bila sošolca takrat še v istih vrstah. Predvsem pa nam plasticno opiše dogajanja v casu, ko izginja slogaštvo v vrstah Družbe sv. Cirila in Metoda (DCM). V zacetku marca 1906, torej prav v istem casu, ko so narodno-radikalni slo­venski študentje, med njimi tudi Ignacij oz. Ognjeslav Fludernik, v Pragi ustanovili Adrio, so narodno-radikalni študentje v Gradcu prav tako ustanovili svoje društvo Tabor. Bili pa so še clani akademskih podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda (DCM), skupaj z »roženkranc in sablja« akademskimi društvi Zarja in Triglav. Ceprav so narodno-radikalni študentje spoznali »vse neizprosno sovraštvo združene triglavansko-zarjanske breznacelne klike«, so sklicali letni obcni zbor akademske podružnice DCM.27 Takrat so volili novo vodstvo in omnipresente Miloš Štibler28 je bil izvoljen za predsednika z 19 glasovi vecine. Omladina dalje piše, da »jeza in sovraštvo« clanov Triglava in Zarje ni poznalo nobenih meja, in ko je novoizvo­ljeni predsednik prevzel svoje mesto s taborjanskim trakom na prsih, se je zacelo divje kricanje. Toda to ni bilo vse. Štibler je zasukal trak tako, da se je videla le slovenska trobojnica. »Kakor tolpa nemških buršev so se zaganjali Triglavani v 24 Omladina, 1906/07, str. 11. 25 Društvene vesti in zabave, Edinost, 13. maj 1906, str. 6. 26 Demir, Monogra. ja 120 godina, 2009, str. 19. 27 Omladina, 1906/07, str. 11, 12. 28 Miloš Štibler v svojih dnevniških zapisih ni nikjer zapisal, da je kdaj študiral v Gradcu. Omenja le, da je kakšno leto študiral na Dunaju slovenšcino in zgodovino, a je študij moral opustiti zaradi gmotnih razmer. Oce je pri delu utonil v Dravi, mati se je porocila v drugo, prihajali so novi otroci, tako da je razumljivo, da je nato z zadružno štipendijo koncal višješolski študij v Darmstadtu. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov slovensko trobojnico«29 in Štiblerju, kot novoizvoljenemu predsedniku, ni ostalo nic drugega, kot da zakljuci zborovanje. Zgodba se s tem še ni zakljucila, saj je Štibler moral sklicati na zahtevo petine clanov društva izredni obcni zbor.30 Clani Triglava in Zarje so zahtevali nove volitve in so pripeljali vse, kar »se je dalo dobiti dijaštva (študentov op. av.) v razlicnih kavarnah in gostilnah: stare že davno absolvirane gospode doktorje, uradnike, osivele študente, ki jim je dijaško življenje deveta briga«. Clani novoustanovljenega Tabora so zahtevali, da imajo glasovalno pravico le tisti, ki so placali clanarino za leto 1906 in da je navzocnost že davno službujocih akademikov in srednješolcev nedopustna. Ob splošnem vpitju Zarjanov in Triglavanov je Štibler moral ponovno prekiniti zborovanje. Tako se je ta burka nadaljevala do 12. marca, ko so se sestali clani akademskih podružnic DCM že na drugem izrednem obcnem zboru. Zarjani in Triglavani so zborovanje bojkotirali in je tako upravni odbor podružnice za leto 1906 bil sestavljen samo od predstavnikov narodno-radikalnega dijaštva. Zgodba je za nas zanimiva tudi zato, ker pokaže zacetke razkola v vrstah Družbe sv. Cirila in Metoda in ki je nekaj let pozneje dosegla vrh z »afero Prekoršek«,31 v kateri nastopata kot glavna akterja Štibler in Ivan Prekoršek, še en Fludernikov in Štiblerjev gimnazijski sošolec. Štibler nadaljuje svoj zapis o sošolcu, kjer domneva, da sta poroka z Nemko in študij v Innsbrucku usodno vplivala na njegovo poznejšo narodnostno usmeritev. Ignac Fludernik je ocitno šel po študiju v Pragi v Innsbruck. Viri omenjajo, da je tam doktoriral iz germanistike.32 »Slovenski študentje so takrat najvec študirali na Dunaju in v Gradcu, a zaceli so odhajati tudi že v Prago. Pri Fluderniku je bila izjema. Ni mi znano, kako je do tega prišlo, toda dejstvo je, da je odšel na visoko šolo v Innsbruck na Tirolskem. Gotovo je bil tam na vsej šoli edini Slovenec. Od tam pa v Bosno. Tudi oženil se je z Nemko. V Bosni ni bil vec Ognjeslav, tudi narodna zavest je popolnoma ugasnila. V družbo Srbov in Hrvatov ni zahajal. Po letu 1918 so nam Srbi in Hrvatje pripovedovali, da je bil Fludernik vnet clan »Herrenklub-a«, to je vodilne nemške organizacije v Sarajevu in sploh v Bosni. Ta »Herrenklub« je imel namrec podobno vlogo, kot jo je v Ljubljani imela Kazina na današnjem Trgu revolucije.« O Fludernikovem udejstvovanju v sarajevskem Herrenklubu nismo našli no-benih zapisov, bolj pomenljivo pa je, da prav tako nismo našli zapisov o njegovem udejstvovanju v Slovenskem klubu. Oboje pa v resnici ne pomeni, da je res bilo tako, verjetno je le, da za zdaj ne obstaja obsežnejša študija, ki bi s pomocjo arhivskih podatkov osvetlila življenje in delo slovenskih profesorjev v Bosni in Hercegovini pred prvo in med obema svetovnima vojnama. Ostal pa jim je v spominu kot ustano­vitelj društva lovcev in ribicev, izdajal njihovo glasilo in pisal prispevke. Leta 1930 so ga zato imenovali za castnega clana Ribiškega društva Bosne in Hercegovine.33 29 Omladina, 1906/07, str. 12. 30 Isto, str. 12. 31 Goropevšek, Ivan Prekoršek. Studia Historica Slovenica, št. 1-2, 2004. 32 Cetrta stran trikotnika: Slovenci v Bosni, 2008, str. 64. 33 Isto, str. 64. Štibler nato zapiše še nadaljnjo Fludernikovo usodo, ki še enkrat potrjuje njegovo poznejšo narodnostno usmerjenost ob izbruhu druge svetovne vojne: »S tako preteklostjo Fludernik ni mogel ostati v Bosni. Zato ga po prvi svetovni vojni najdemo v Mariboru. Ko smo leta 1923 obhajali v Mariboru dvajsetletnico mature, njega ni bilo. Pac pa se je deset let pozneje udeležil tridesetletnice. Takrat sem ga po maturi prvic zopet videl in tudi zadnjic. Kajti na 35. letnici, ki smo jo obhajali v Preboldu, v Savinjski dolini ga ni bilo. Po drugi svetovni vojni ob 45. in 50. oble­tnici tudi ne. Saj ni mogel vec priti. Kajti ob drugi svetovni vojni se je Ignacij zopet prelevil. Ob vdoru hitlerijancev v Maribor je spoznal, da mu mesto vendarle ni pri Jugoslovanih. In spet se je vštel, s Hitlerjem vred. Leta 1945 je moral za vedno izginiti iz Jugoslavije. Ali še živi? Ne vem in mi je vseeno. Povem le to, da so taki ljudje bili med Slovenci v tisti dobi silno redki.« Štibler se natancno spominja sošolcev, ki so prihajali na obletnice mature. Fludernika ni bilo ob 10-letnici leta 1923, ker je še pouceval v Bosni in Hercegovini. Deset let po tem pa je res lahko prišel, saj so ga premestili leta 1927 v Maribor na državno realno gimnazijo. Leta 1933/1934 ter 1939/1940 se omenja na tej gimnaziji kot »knjižnicar«, in sicer kot »varuh nemške dijaške knjižnice«.34 Kakšna je bila poznejša Fludernikova usoda, ne vemo, verjetno je Štibler imel prav, ko omenja, da je moral zapustiti Jugoslavijo. Ko Štibler zapisuje leta 1956, da ne ve, kje in ali sploh živi, lahko domnevamo z veliko verjetnostjo, da se je Fludernik naselil v Innsbrucku, kjer je pred leti doktoriral iz germanistike in se takrat domnevno tudi porocil z domacinko. In res, po drugi svetovni vojni je znova zapisan z nemško razlicico imena kot Ignaz, kot je to bil v zacetku stoletja v nemški gimnaziji v Mariboru ter poucuje na višji šoli v Innsbrucku. V casu, ko je Štibler zapisoval te besede o njem, je še vedno živel tam. Umrl je za slednjim v globoki starosti v 89. letu, in sicer leta 1973.35 Josip Breznik (Kamnik, 11. 3. 1888–Ljubljana, 24. 10.1975) Josipa Breznika in Miloša Štiblerja je vezala pripadnost isti politicni opciji. Že v študentskih letih sta bila clana društva narodno-radikalnega dijaštva, le da je Breznik bil na Kranjskem, Štibler pa na Štajerskem. Spoznala sta se verjetno 2. avgusta 1906 na glavni skupšcini društva v Logatcu, ki se jo je udeležil z referatom tudi Miloš Štibler, tedaj predsednik društva slovenskih narodno-radikalnih dijakov (študentov) Tabor v Gradcu. 10. avgusta 1957 je Štibler zapisal v svojem dnevniku: 34 Hartman, Knjižnica mariborske realke, Casopis za zgodovino, 1985, št. 2, str. 156. 35 Amtsblatt Innsbruck, avg./sept. 1973, št. 8/9, str. 6. V rubriki umrlih piše, da je umrl dr. phil. Ignaz Fludernik, ucitelj na višji oblikovni šoli (Lehrer an allgemeine bildenden hern Schulen), stanujoc na Mlerstraße 45. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov »Vceraj sem po dolgem odlašanju vendarle odšel na obisk profesorju J. Brezniku. Poznam ga iz študentskih let. Bil je vkljucen v narodno radikalno mladino. Pozneje bil predsednik protiklerikalne tiskovne zadruge, ki je organizirala tudi Vodnikovo družbo. Bil je zvest in marljiv sodelavec dr. Žerjava. Sedaj je v pokoju v lepi vili na Vrtaci v Ljubljani. Ima prelepo stanovanje in vrt.« Slika 2: Josip Breznik ob vpisu na dunajsko univerzo leta 1903. (ARS, Arhiv družine Breznik) Iz knjige: Škoro Babic, Aida in Košir, Matevž: Spomini Josipa Breznika od konca 19. st. do druge svetovne vojne. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2014. Leto 1906 je bilo na Štajerskem zelo živahno. 30. septembra so ustanovili Narodno stranko za Štajersko (NSŠ), katere predsednik je postal dr. Vekoslav Kukovec. Miloš Štibler se je stranki prikljucil 1908, ko se je vrnil iz Gradca in zaposlil kot zadružni uradnik v Celju. NSŠ je bila somišljenica kranjske Narodno--napredne stranke (NNS), ki jo je vodil Ivan Tavcar. Breznik se je slednji prikljucil 2. februarja 1909 skupaj z narodno-radikalnim dijaštvom na celu z Gregorjem Žerjavom in Albertom Kramerjem. Posebno skrb so narodno-radikalni študentje namenjali vprašanju ustanovitve slovenske univerze. Že leta 1898 je kranjski Deželni zbor sprejel resolucijo za ustanovitev univerze v Ljubljani, a se dolga leta na tem podrocju ni zgodilo nic. Narodno-radikalni študentje so sicer ves cas delali v tej smeri, na velikem tržaškem shodu leta 1905 so sprejeli resolucijo, vendar je to tudi bilo vse. Dve leti pozneje so namenili temu vprašanju posebno skrb.36 Tako se je 27. maja 1907 sestal izvršni odbor (eksekutiva) narodno-radikalnega dijaštva37 v Ljubljani, kjer so sklenili, da se pred zacetkom prve seje novoizvoljenega državnega zbora na Dunaju pripravijo in organizirajo manifestacijska zborovanja za slovensko univerzo v vseh univer­zitetnih mestih monarhije.38 Že 24. junija je bil shod slovenskih visokošolcev v Gradcu, kjer je med drugimi imel govor Miloš Štibler. Tri dni pozneje je bil shod v podporo ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani. V dogodku, ki je dobil epilog 12 let pozneje, sta med drugimi nastopila Gregor Žerjav, spiritus agens narodno--radikalnega dijaštva, in Miloš Štibler.39 Leta 1906 je prišlo do prvih nesoglasij med slovenskimi študenti akademskih podružnic narodnoobrambne organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda, in sicer zaradi svetovnonazorske usmeritve. Tega leta je Miloš Štibler postal predsednik graškega Tabora in v ta cas sežejo zacetki razdora v tedaj še v slogaškem duhu vodeni organizaciji. Ta nesoglasja so se nadaljevala tudi potem, denimo leta 1909, saj mlajši (nekdanji narodno-radikalni študentje) niso mogli razumeti nekaterih Tavcarjevih dejanj.40 Leta 1910 je prišlo do dogodka, v katerem je znova odigral glavno vlogo vseprisotni Miloš Štibler. Breznik natancno opisuje ta dogodek, ki je v zgodovini ostal zabeležen kot razkol med »starini« in »mladini«. Takrat naj bi Tavcar izsilil svojo izvolitev v glavni odbor Družbe sv. Cirila in Metoda (DCM), predlog za izvolitev pa je podal dr. Kokalj. To je razburilo Štajerce in Miloš Štibler je napisal v Narodnem dnevniku, da se »izven Kranjski Slovenci« ne bodo dali terorizirati takšnim ljudem, kot sta dr. Tavcar in dr. Kokalj, ter da se v Ciril Metodovi družbi ne bo »kokaljilo«. Podpisal se je kot »mladin«. Ko mu je dr. Tavcar odgovoril v Slovenskem narodu, da se tudi v DCM ne bo »žerjavilo«, se je podpisal kot »starin«. Od tedaj naprej so bili mladini in starini.41 In vendar so se vsi akterji, mladini in starini, v vecini znašli 1918 v eni sami stranki, ko so se združile kranjska Narodno-napredna stranka, Narodna stranka za Štajersko in primorska Narodno napredna stranka v Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS). Breznik je bil med njenimi ustanovitelji in med leti 1919 in 1923 celo njen podpredsednik. V marcu 1919 je slovenski Narodni svet imenoval predstavnike v zacasno Narodno predstavništvo (zacasno skupšcino) v Beogradu. Med njimi tudi Breznika in Štiblerja. Slednji je bil namestnik Vekoslava Kukovca, Breznik pa kot tajnik 36 Škoro Babic, Košir, Spomini Josipa Breznika, str. 59. 37 V izvršnem odboru narodno-radikalnega dijaštva sta poleg Breznika, Kramerja, Jošta in Zalarja bila še dva Štiblerjeva prijatelja in gimnazijska sošolca: Ivan Prekoršek, kot predstavnik Tabora, akademskega društva narodno-radikalnega dijaštva oz. študentov v Gradcu, in Franc Mravljak, kot predstavnik Slovenije, akademskega društva narodno-radikalnega dijaštva na Dunaju. Isto, str. 112. 38 Isto, str. 128. 39 Isto. 40 Isto, str. 94–95. 41 Isto, str. 96. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov JDS.42 Samo nekaj mesecev pozneje, 16. julija 1919, je Narodno predstavništvo sprejelo zakon o ustanovitvi univerze v Ljubljani. Verjamemo, da sta Breznik in Štibler dobila tudi osebno zadošcenje ob izglasovanju zakona, saj sta bila, kot vneta zagovornika njene ustanovitve in govornika na shodih v njeno podporo, med tistimi, ki sta se za stvar osebno angažirala že v casu narodno-radikalnega dijaštva. Delovanje zacasnega Narodnega predstavništva, kjer sta bila med 32-imi Slovenci (samo zacasno) tudi Breznik in Štibler, je razpustil regent Aleksander 28. novembra 1920, na dan volitev v prvo ustavodajno skupšcino KraljevineSHS. Štibler je še med Beogradom in Dunajem, kjer je bil od junija 1918 v zvezi zadružnikov.43 Zdi se, da je na vec delovnih mestih hkrati, saj Nova doba poroca, da je marca 2019 »naš rojak Miloš Štibler, znani zadružni strokovnjak, imenovan za šefa za organizacijo in pospeševanje kmetijskih zadrug pri poljedelskem mini-strstvu v Beogradu«.44 Takrat še ni bila ustanovljena Slovenska kmetijska stranka (SKS) in Ivan Pucelj se je še brezuspešno zavzemal za pravice kmetov v mešcanski Narodno-napredni stranki oz. zdaj že JDS. Ko pa se je ustanovila SKS, se ji je prikljucil in kmalu postal tudi minister za kmetijstvo, Štibler pa je zasedel mesto vodje njegovega kabineta. V Beogradu je ostal do konca druge svetovne vojne. V Ljubljano se je vrnil decembra 1945 na povabilo zadružne zveze Slovenije oz. Iniciativnega odbora za zadružništvo (IZOS). Po vrnitvi je obnovil stike s starimi somišljeniki in prijatelji, tudi z Josipom Breznikom, ki ga je obiskal 10. avgusta 1957: »Vceraj sem po dolgem odlašanju vendarle odšel na obisk profesorju J. Brezniku. Bavi se s pisanjem. Iz vcerajšnjega razgovora vidim, da je napisal zgodovino tiskov­ne zadruge. Za ljudi, ki se bavijo z našo kulturno zgodovino, bo to vsekakor dobro gradivo, kajti kar je napisal Breznik, je gotovo zgodovinsko popolnoma tocno. Že leta piše tudi življenjepis dr. Žerjava. Vceraj mi je pokazal rokopis, ki ga je že precej. Ker sem letos mnogo cital zgodovino ob prvi svetovni vojni, sem si delal beležke tudi o Žerjavu. S temi beležkami sem šel vceraj k Brezniku in mu vse raztolmacil. Videl sem, da ima že skoraj vse. Novo mu je bilo, da je imel Žerjav tudi zveze z dr. Jovanom Škerlicem, beograjskim vseucilišcnim profesorjem in politikom. A nekaj me je zacudilo: ko sem mu govoril o majniški deklaraciji, sem mu omenil Ogrisovo knjigo Borba za jugoslovansko narodno državo,45 ki jo je izdala Tiskovna zadruga in Kersnika, ki je bil predsednik Tiskovne zadruge, knjiga mu ni bila znana!Breznika vprašam, kdaj bo dal Žerjavov življenjepis v tisk. Pravi, da nikoli. Povedal mi je, da je bil zaradi tega rokopisa klican na notranjo upravo, kjer so ga zasliševali tri ure, kaj piše, zakaj piše itd. V tej zvezi je baje bil v Celju zaslišan tudi Prekoršek Ivan. Stvar mi ni razumljiva. Prvic, ne more iti mimo Žerjava nobeden resen slovenski zgodovinar. In drugic, treba je popraviti tudi veliko stvari, kakor laž o Korošcevih zaslugah za našo narodno osvoboditev ob prvi svetovni vojni. Prav v tole zadnje vprašanje bo Žerjavov življenjepis prinesel mnogo svetlosti.« 42 Politicen pregled. Jugoslavija, 26. februar 1919, str. 3. Breznik sicer ni šel v Beograd, kar je razložil v svojih spominih, in sicer, ker je nekdo moral ostati v Ljubljani in skrbeti za strankino organizacijo in pripravo shodov, str. 189. 43 V maju 2019, ko naj bi bil v Beogradu, poroca za Novo dobo v dveh nadaljevanjih »Kako je v Nemški Avstriji?« Nova doba, 1. in 3. maj 1919, str. 1. 44 Nova doba, 28, 27. marec 1919, str. 8. 45 Ogris, Borba za jugoslovansko državo, 1921. Naslednje leto sta se srecala v mestu. Breznik je pisal svoje spomine, Štibler pa dnevniške zapise, ki niso nikoli postali kaj vec kot to. Ves cas je bil zaseden z delom v razlicnih organih, v nadzornem svetu bežigrajskega zdravstvenega doma in gasilskega društva, v zvezi upokojencev, pri stanovanjskih zadrugah itd. Njegove poskuse pisanja spominov omenja vedno znova, a hkrati dodaja, da je med vojno izgubil vso dokumentacijo in zapise in da je gotovo vec delal in naredil, kot to piše v Slovenskem biografskem leksikonu. Omenja, da je zaradi tega Šlebingerju46 posredoval nepopoln seznam svojega delovanja. »Na svojih poteh sem imel sreco, kajti videl sem znance. Prof. Breznik, ki pripravlja Žerjavov življenjepis, me je dolgo zadržal kar na ulici. Najvec sva govorila o Žerjavu in dr. Korošcu. Ugotovila sva, da je Korošca v jugoslovanskem vprašanju vodil dr. Krek Janez, a po njegovi smrti dr. Žerjav. In je Korošec pod Žerjavovim vodstvom bil bolj slovenski in jugoslovanski, kakor pod Krekovim vodstvom. To je razumljivo, kajti Krek kot katoliški duhovnik je bil v prvi vrsti vatikanec in šele potem Slovenec in Jugoslovan. Kdaj bo zgodovinarstvo vse to tocno ugotovilo? Sedaj je cas, kajti ce pozneje zopet pridejo katoliški popje do neke veljave, bo ta del naše zgodovine zopet zajela neresnica. (7. 8. 1958)« Josip Wester (Dolenje Radulje, 11. 10. 1874–Ljubljana, 6. 12. 1960) Miloš Štibler je ogromno bral. O tem nam pricujejo njegovi dnevniški zapisi, kjer redno beleži, kaj je prebral. Vedno zapiše svoje mnenje, vcasih piše na dese-tine strani o vsebini prebranega in to komentira. Seveda ga najbolj navdušujejo zgodovinske knjige, pa tudi druga tematika mu je blizu, zlasti ce pozna avtorja knjige. Takrat zapiše o njem še kaj zanimivega. Tako je tudi z dnevniškim zapisom z dne 6. novembra 1956, kjer piše o Josipu Westru, danes malo znanemu šolniku, ki je bil tudi navdušeni planinec, zato je prav, da se s tem Štiblerjevim znancem na kratko seznanimo. Josip Wester je po ljubljanski klasicni gimnaziji študiral slavistiko in klasicno .lologijo v Gradcu in se na dveletnem tecaju usposobil za ucitelja telovadbe na srednji šoli. Služboval je na Ptuju, v Novem mestu in Ljubljani, kjer je docakal prvo svetovno vojno. Kot avstro-ogrski vojak bil v Dalmaciji, Trebinju in Albaniji. Po vojni je bil ravnatelj gimnazije v Novem mestu, nato šolski nadzornik (inšpektor) v Ljubljani, kjer so ga iz »proracunskih« razlogov upokojili leta 1926, po samo 28 letih službe, ce seveda upoštevamo še tri leta na fronti. »Strokovnjak v splošnih in posebnih prosvetnih vprašanjih, vzoren ravnatelj in razsoden nadzornik, vedno in povsod mož reda, klasicne natancnosti in zanesljivosti, zvestobe in nepretrgane delavnosti,« kot o njem zapišejo v SBL,47 je že med službovanjem napisal vec kot 20 clankov in brošur o šolstvu. Njegov razpon zapisov v šolstvu obsega razlicne teme od prenove citank za 1., 2., 3. in 4. letnik srednjih šol preko novega ucnega nacrta za telovadbo do brošure Rdeci križ iz leta 1930, kjer je razložil osnove te 46 Janko Šlebinger (1876–1951), slovenski jezikoslovec in bibliograf. 47 Orel, Josip Wester. Slovenski biografski leksikon. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov humanitarne organizacije. Vendar Wester piše in objavlja v Slovenskem narodu in Ljubljanskem zvonu predvsem ocene o leposlovnih delih in Drami SNG. Družil se je Antonom Aškercem in napisal o njem vec sestavkov ter hranil obsežno Aškercevo korespondenco in Sketovo zapušcino, ki sta sedaj v rokopisnem oddelku NUK-a. Wester je napisal nekaj zgodovinskih clankov z razlicno tematiko in napisal vec nekrologov. Novomeške spomine o svojem službovanju v Novem mestu je napisal za Kroniko, casopis za slovensko krajevno zgodovino. Westrov najvecji publicisticni opus pa je povezan z njegovim veseljem do telovadbe in hoje v gore, kar je prišlo do izraza po upokojitvi. Slovenske in nekaj tujih gora je prehodil po dolgem in pocez in je o tem napisal veliko število clankov za Planinski vestnik. Prav tako je napisal nekaj prispevkov za slovensko planinsko zgodovino.48 Tudi Miloš Štibler zapiše nekaj besed o tem, ko bere njegovo knjigo Iz domovine in tujine. Slika 3: Josip Wester. Vir: Slovenski biografski leksikon 48 V Cobissu je mogoce našteti okoli 59 njegovih clankov in knjig, kar gotovo ni dokoncno število. »Prelistal sem zanimivo knjigo pod naslovom Iz domovine in tujine. Izšla je leta 1944, torej med nemško okupacijo Ljubljane. Josip Wester je zbral svoje clanke, ki jih je skozi desetletja objavljal in to vecji del v Planinskem vestniku. Wester je bil cudovit »gorohodec«. Rad je pešacil, nekoc jo je peš mahnil z vrha Triglava do Ljubljane in to ne morebiti po dolinah, marveccez Blegoš in ostale najvišje vrhove med Triglavom in Ljubljano. Obiskal je prav vse slovenske planinske vrhove in o vseh je pisal. Zamerim mu le, da nima nobenega sestavka o mojem dragem zelenem Pohorju. Opisal je celo Šišenski vrh pri Ljubljani, a za tako prijetno Pohorje ni našel casa! Obiskal in opisal je tudi razne planine na Hrvaškem, v Bosni, Crni gori, Avstriji in Nemciji. V Albaniji je služil med prvo svetovno vojno kot castnik. O vsem piše v omenjeni knjigi.« Ko je Štibler v nadaljevanju pisal o Westrovi ljubezni do kovanja novih tvor­jenih besed, kaže omeniti, da je bil Wester leta 1936 predlagatelj poimenovanja novega ljubljanskega pokopališca v Žale ter Navje za spominski park in pokopališce zaslužnih Slovencev s podrocja znanosti in umetnosti. Na Navju (do takrat staro ljubljansko pokopališce sv. Krištofa), ki sta ga leta 1936 uredila arhitekta Jože Plecnik in Ivo Spincic, leži tudi Westrov prijatelj Anton Aškerc. Štibler piše dalje: »Piše zelo zanimivo. Z leti mu je tudi jezik postal nekaj posebnega, svojevrstno izviren. Rad ustvarja nove besede. Na strani 316 svoje knjige je objavil »Seznam nekaterih tvorjenih besed«. Blizu trideset jih je v tem seznamu, v sami knjigi jih je mnogo vec. Tako mu je bajkar ali bajkopisec, kdor pripoveduje ali piše bajke. Vlak mu brzi, pribrzi, odbrzi. Planinec, gornik, torej kdor po gorah hodi, je za Westra gorohodec, gorovnik. Zelo mu je všec beseda hodec v sestavljenkah: gorohodec, prvohodec, samohodec. Istoletnik je istega leta rojen. Korakar je kdor hodi pred družbo in uravnava hojo. Mnogovidec, planinarist, vsebrižen (ki se za vse briga), vsecinitelj (kdor vse stori). Stanko Bunc v Slovarju tujk to prevaja kot glavni delavec, glavna oseba, desna roka komu, duša cesa, za vse pripraven clovek. Strojka je puška strojnica itd.« Miloš Štibler in Josip Wester sta bila 1956 zelo dejavna pri vecno aktualnem vprašanju, ki je 60 oz. 50 let po njuni smrti še vedno perece družbeno vprašanje, in sicer pri ustanavljanju domov za upokojence. Sodelovala sta v Iniciativnem odboru za domove upokojencev v Sloveniji, še posebej sta se zavzemala za ljubljansko obmocje, kjer sta živela in sodelovala tudi v okrajnem odboru Društva upokojencev Ljubljana. Kljub temu da je bilo leta 1956 v Ljubljani po Štiblerjevi oceni petnajst tisoc upokojencev, zapiše en mesec pred zapisom o Westru (10. oktober 1956), da vprašanje o domovih v Ljubljani vendarle napreduje in da bo prvi dom49 nacrtovan za 120 upokojencev, kjer bodo živeli sami ali s svojimi zakonskimi partnerji. V domu naj bi bila tudi kuhinja, kamor bi lahko hodili tudi tisti upokojenci, ki še niso v domu. Kljub temu ni cisto zadovoljen, ker v nacrtu niso upoštevali njihovega predloga, da bi v domu morali biti tudi prostori za družabne potrebe, za citalnico 49 V casu, ko piše Štibler o prvem domu za upokojence v Ljubljani, je od 1953 že deloval dom na Bokalcah, in to še v prvotni obliki. Štibler je šel leta 1965 v ta dom in tam umrl 1969, torej ni doživel ne sprejetja programa ljubljanskih obcin za izgradnjo domov za starejše v sedem­desetih letih, ne mnogo poznejše dvakratne prenove Bokalc, ki naj bi starostnikom omogocile bolj dostojno preživljanje zadnjih let življenja. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov in za prireditve. »Tudi upokojenci si želimo kulturnega, politicnega in družabnega življenja,« pravi in dodaja, da je en sam dom za Ljubljano premalo, a vendarle bodo podprli gradnjo, ker meni, da bodo pri naslednjih domovih morda lažje prodrli z njihovimi nacrti. Morda je Štiblerja spodbudilo k branju Westerjeve knjige ravno dejstvo, da bolje spozna svojega novega znanca in sodelavca pri vprašanju gradnje domov za upokojence v Ljubljani. »Wester je star menda 82 let.50 Pred dvema letoma je zadnjic bil na Triglavu. Tudi to pot je opisal v Planinskem vestniku. Za njega sem nekoc slišal, da se še nikdar v življenju ni nasmejal. Bil sem veckrat v njegovi družbi in sem opazil njegovo izredno resnost. Sedaj sva skupaj v Iniciativnem odboru za domove upokojencev v Sloveniji. Ko ga zopet vidim, mu bom rekel »Agur«. To je baskovski pozdrav, a Wester v svoji knjigi predlaga, naj bi se uvedel kot mednarodni planinski pozdrav.« Leopold Benko (Križe pod Cemšeniško goro, 20. 10. 1887–Ljubljana, 1. 8. 1965) Miloš Štibler je po drugi svetovni vojni, ko je prišel v Ljubljano, najprej poiskal nekdanje znance in sodelavce iz zadružnega delovanja. Med njimi sta bila Emil (Milan) Klebl in Leopold Benko. Benko, doktor . lozo.je, je preživel svojo delavno dobo kot višji svetnik na Direkciji državnih železnic v Ljubljani in vodja . nancnega poslovanja njenega gradbenega oddelka, dolga leta pa je bil tudi urednik glasila nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic v Ljubljani Zadrugar, v katerega so poleg prispevkov o zadružništvu našla pot tudi literarna besedila. Štibler opisuje 21. oktobra 1956, da sta s Kleblom51 šla poiskat Benka, ki je honorarno delal kot upokojenec in bil vnet gorski pohodnik v planinskem društvu. Železnicarska nabavljalna zadruga v Ljubljani je bila ena od najmocnejših zadrug v državi med dvema svetovnima vojnama in je uspešno poslovala, bila dobro or-ganizirana in je oskrbovala svoje clanstvo z vsemi potrebšcinami po nizkih cenah. Organizacijo Zveza nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev je vpeljala nova država Kraljevina SHS zato, da bi s svojim delovanjem dosegla regulacijo cen in omogocila državnim uslužbencem cenejši dostop do življenjskih potrebšcin. Ta ukrep je bil nekakšen korektiv, s katerim bi omilili slabšo kupno moc državnih uslužbencev zaradi nizkih plac. Miloš Štibler je bil še v habsburški monarhiji zadružni revizor v Celju in takoj po vojni še na Dunaju. V Beogradu je takoj zacel aktivno delovati v novoustanovljeni organizaciji. Skupaj s Kleblom sta nastopila na kongresu nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev leta 1937 v Ljubljani: Štibler je imel kot predsednik Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev Jugosla­vije pozdravni nagovor, Klebl pa je navdušil domace in mednarodno obcinstvo s svojim govornim nastopom.52 50 Ko to piše, je bil Štibler star 74 let. 51 Emil Klebl je bil dejaven zadružnik, leta 1939 je bil izvoljen v odbor za »pobijanje draginje in brezvestne špekulacije«, Slovenec, 22. november 1939, str. 7. 52 Samopomoc drž. uslužbencev, Jutro, 1. julij 1937, str. 5. »Vceraj sem že zgodaj odšel v mesto po samih drobnih opravkih. Nato sem iskal Emila Klebla v železniški prosvetni organizaciji »Tine Rožanc«. Dogovorila sva se, da se tam najdeva in skupaj odideva v Slovensko planinsko društvo, kjer je hono­rarno zaposlen dr. Leopold Benko. Vceraj je obhajal sedemdeseti rojstni dan, pa sva mu hotela cestitati: Klebl kot nekdanji predsednik »Nabavljalne zadruge državnih železnicarjev« v Ljubljani in jaz kot nekdanji predsednik »Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev« v Jugoslaviji. Dr. Benko je bil urednik »Zadrugarja«, mesecnega glasila železnicarske nabavljalne zadruge v Ljubljani.« Leopold Benko, predvojni zadružnik, je zacel študirati . lozo.jo pod vplivom prijatelja Franca Vebra, jo dokoncal in doktoriral 1928 v 41. letu z disertacijo Po-izkus vrednostno-teoreticno zasnovane personalne etike.53 Kot .lozof je teoreticne trditve, ki jih je zagovarjal v disertaciji, tudi sam živel,54 zato je prav, da se vsaj na kratko seznanimo s . lozofskim delom cloveka, ki je »ljubil modrost ne zaradi nje same, temvec zato, da bi z njo izboljševal cloveštvo in kulturo.«55 Ko Ošlaj Slika 4: Dr. Leopold Benko. Iz družinskega albuma družin Perovšek in Benko. 53 Ošlaj, Leopold Benko, 2016, str. 141–158. 54 Isto, str. 142, iz Vebrove zakljucne ocene. 55 Isto. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov zakljucuje svoj prispevek o Benku na konferenci o pozabljeni generaciji . lozofov in pove, da je izvirno zastopal pristni humanizem, ki je zasnovan na cloveku in enakopravnosti vseh ljudi, ne glede na njihove siceršnje dispozicije vrednotenja. Benko utemeljuje brezpogojnost eticne odgovornosti do vseh oseb, ne da bi se skliceval na meta.ziko ali religijske predpostavke, do katerih je distanciran in zato ideološko nevtralen, »a hkrati odprt v razlicne smeri pre in transhumanega«. Obenem je realen opazovalec casa, v katerem živi, in je kriticen do vrednot, ki so prežemale družbo med dvema svetovnima vojnama. Obsoja kapitalizem in njegovo izrabljanje cloveka kot sredstva za dosego nižjih vrednot, podrejanje interesov vecine interesom posameznikov, podrejanje eticnih vrednot gospodarskim vrednotam itd. Kdo ve, ce ni Štibler v spodnjem opisu, sicer nerodno in naivno, a vendar podzavestno zadel bistvo prijateljeve teorije idealne in odgovorne družbe, ki naj bi jo pri delu in v življenju tudi udejanjal, ne da bi kdaj prebral njegovo doktorsko disertacijo: »Dr. Leopold Benko je po koncani gimnaziji odšel v bogoslovje v Mariboru. Tam sta bila on in dr. France Veber, ki živi danes kot upokojen vseucilišcni profesor v Ljubljani. V bogoslovju sta se zanimala za širši krog slovstva, kot je to želelo vodstvo bogoslovnih zavodov. Tako sta scasoma zacela dvomiti v nauke, ki jih je bogoslužje nudilo kot nepobitne resnice. Konec je bil ta, da sta nekega dne kot poštenjaka bogoslovje kratkomalo zapustila. Benko je odšel v službo k železnici, a Veber se je vpisal na vseucilišce v Gradcu. Študiral je cisto . lozo.jo (profesor Meinong) in je po prvi svetovni vojni postal profesor . lozo.je na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani.In zgodilo se je, da se je vpisal pri Vebru železniški uradnik Leopold Benko. Študiral je in koncno postal dr. Benko, in sicer doktor ciste . lozo. je. Doktor . lozo.je Benko vseeno železniške službe ni zapustil. Ko sem se v poznejših letih pri zadružnem delu z njim seznanil in zvedel, da je doktor ciste . lozo. je, sem se cudil, kako more službovati pri železnici. Bil je takrat v direkciji državnih železnic v Ljubljani. Cista . lozo. ja in železnica? Ta zveza mi ni šla v glavo. In nekega dne sem ga naravnost vprašal, kakšno delo opravlja pri železnici kot cisti .lozof. In to še v direkciji, v ravnateljstvu! Pove mi, da je zaposlen v personalnem (kadrovskem) referatu. No, zdaj sem vedel, da je to dobra stvar. Pravniki si sicer domišljajo, da je personalni – kadrovski referat v podjetjih izkljucno njihova domena, samo njim pripadajoce delovno podrocje. Motijo se. Cisti .lozof bo to delo opravljal mnogo bolj cloveško in pravicno, kakor pravniki. Seveda se mora tudi .lozof poglobiti v razne predpise, v kolikor so v zvezi s personalnimi vprašanji. Njegova . lozofska razgledanost ga postavlja visoko, posebno nad tiste pravnike, ki pravniški posel opravljajo cisto rokodelsko. A teh je med pravniki žalibog najvec, morebiti celo devet in devetdeset odstotkov.« Leopold Benko, ki ga ne omenja niti novi Slovenski biografski leksikon, je imel štiri otroke: Ljudomilo, uradnico, Dušana, novinarja,56 Vlada, profesorja na visoki šoli za sociologijo, politicne vede in novinarstvo (sedaj FDV),57 ter hcerko Alenko, por. Perovšek, prvoborko in aktivistko OF. 56 Žerdin, Benko, Dušan (1919–2016), Novi Slovenski biografski leksikon, 2017, str. 279. 57 Udovic, Bucar, Benko, Vladimir (1917–2011), Novi Slovenski biografski leksikon, 2017, str. 284. Zvecer 5. septembra 1963 se je oglasil Benko pri Štiblerju, ker je želel njegov sin Dušan58 z nekim profesorjem z visoke politicne šole (morda prav brat Vladimir) odkupiti njegove spomine. Štibler v svojih zapisih vedno omenja, kako jih želi napisati, kako jih bo napisal, kako išce gradivo, toda pri tem je tudi ostal. Njegovih spominov nismo našli, razen dveh krajših sestavkov o Žerjavu in Korošcu, kjer se zlasti pri slednjem vidi, da je zbiral biografske podatke, vendar dlje od tega ni prišel. Toda v spodnjem zapisu omenja Štibler spomine tako, da dobimo vtis, kot da je tega že precej narejeno. V njegovi zapušcini nismo našli nicesar, razen omenjenih krajših sestavkov. »V trenutku, ko sem pospravljal beležke, je prišel zelo redek, a tudi zelo cenjen obisk: dr. Leopold Benko, ki je dolga leta urejeval »Zadrugarja«, glasilo nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic v Ljubljani. »Ravno prav pridem,« pravi in pokaže na moje beležke. »Zaradi tega sem prišel«. Mislil je namrec, da pišem svoje spomine. Nekateri prijatelji vedo za spomine, skoraj nihce pa ne ve za moje dnevne beležke. Tega ne vesta niti moj zet in hcerka, ki sta že odnesla štiri letnike mojih dnevnih beležk. Gotovo tudi mislita, da so to moji spomini. Polde Benko, tako smo ga zmerom klicali, je takoj planil »in medias res«. »Prišel sem zaradi tvojih spominov. Moj sin Dušan in neki profesor z visoke politicne šole v Ljubljani prideta k tebi, da se sporazumete za odkup tvojih spominov. Sedaj mi povej, kdaj lahko prideta«. Jaz sem povedal, da je njegovo sporocilo zelo razveseljivo, toda o odkupu še ne more biti govora, ker delo še ni gotovo. »Kdaj bo?« me vpraša. »Ne vem, cutim pa voljo, dokoncati cimprej. Ce bom še mogel.« Polde je sicer ostal dolgo pri meni, ceprav je bila že popolna noc. Saj stanuje prav blizu. Sporazumela sva se, da naj sporoci svojima mandatarjema, da o prodaji mojih spominov še ne moremo govoriti. Sam bom sporocil, ko pride ta trenutek.« Glede na to, da sta Benko in Štibler postala skoraj nelocljiva prijatelja, ki sta marsikatero vecerno urico preživela ob kozarcku v kakšni mestni ali bežigrajski gostilni, obstaja o njem vec krajših zapisov in omemb. Štibler nikoli ne pozabi omeniti Benka kot doktorja ciste . lozo.je, saj se mu je to zdelo imenitno, zlasti zato, ker je bil do upokojitve uradnik na kadrovski službi pri slovenski železnici. France Veber, ki ga je spoznal preko Benka, mu je denimo samo profesor ali . lozof. Junija 1957 sta se Štibler in Benko srecala v gostilni za Bežigradom in se zadržala na klepetu. Ceprav je Štibler zelo cenil Janeza Evangelista Kreka, saj sta se poznala še iz casov sodelovanja pri zadružništvu (enkrat celo zapiše, da še vedno hrani njegovo razglednico, ki mu jo je slednji pisal 1917), pa tu misli nekoliko drugace: »Precej je bilo vsakodnevnih drobnih opravil. Poleg tega je bilo že dosti casa, da citam casopise in pregledujem snovi za seje. Proti veceru pa sem jo mahnil v gostilno. Mislil sem le za kratek cas in na dva deci vina. Toda prišel je . lozof, doktor ciste . lozo. je Leopold Benko. Zanimiv mi je bil cisto politicni del razgovora. Benko pravi: »Ce med 58 Štibler v svojih beležkah veckrat omenja novinarko Marico Benko, roj. Širca, Leopoldovo snaho in ženo njegovega sina Dušana. Bila je tudi necakinja še enega zvestega Štiblerjevega prijatelja, Milana Vovka, zato jo veckrat srecuje in se z njo pogovarja. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov drugo svetovno vojno ne bi bilo Rožmanovega in Korošcevega duha, marvec bi še živela in vodila Jeglic in J. Evangelist Krek, tedaj bi se taka napaka, kakor jo je zakrivil škof Rožman, ne bila zgodila, kajti škof Jeglic in Krek sta bila prava Jugoslovana.« »Motiš se,« mu pravim, »kajti Jeglic in Krek bi bila vodila prav isto politiko, kakor jo je vodil Rožman, saj sta bila v isti službi, kakor Rožman, namrec v službi Vatikana.« Štibler je preko prijatelja Leopolda Benka spoznal tudi . lozofa Franca Vebra, ki ga prav tako veckrat omenja. Tudi on se jima je marsikdaj pridružil za gostil­niškim omizjem, kjer se poleg zanimivih pogovorov, vsakdanjega kramljanja, kdaj pa kdaj ubadajo tudi z realnimi življenjskimi situacijami. Tako enkrat Štibler zapiše, da sta reševala problem okoli napacnega izracuna Vebrove pokojnine, saj je bil Štibler na tem podrocju zelo aktiven in od nekdaj dober matematik. Znal je na pamet množiti tudi trimestna števila. Veckrat omenja, da piše pisma poslancem v imenu svoje bežigrajske upokojenske organizacije, med njimi tudi Benkovem zetu Francu Perovšku, ce meni, da so izracuni pokojnin premajhni, da niso pravilno upoštevali odstotka povišice itd. Veckrat se mu pridružijo tudi druge upokojenske podružnice, npr. Moste, in zahtevajo povišico, ki jo tudi dobijo. V spodnjem krat­kem zapisu z dne 28. oktobra 1956 pa se znanca pogovarjata o zasebni lastnini, kje Štibler prvic izve za Ivana Belca: »Videl sem profesorja Vebra, .lozofa. Govorila sva o gospodarstvu in preideva na vprašanje lastništva zemlje. Trdil sem, da je zasebna lastnina zemlje huda zmota, kajti zemlja je cloveku za življenje prav tako nujno potrebna, kakor sonce in zrak. Dejal sem, da so se tudi pri Slovencih že zdavnaj culi glasovi o tem, da bi zemlja morala postati skupna last vseh ljudi. Rekel sem, da je menda pri nas prvi v tem smislu pisal in govoril dr. Karol Slanc, ki je bil v Novem mestu odvetnik.59 Veber me je popravil, ceš da pomni še starejšega Slovenca, ki je oznanjeval isto misel: Belec Ivan.60 Doma sem pogledal v Slovenski biografski leksikon in tam najdem na strani 30 podatke o njem. Že leta 1882 je pisal Belec, da je bilo protiprirodno vzeti zemlji »družinski znacaj«. Belec ima mnogo spisov in je bil smatran kot najbolj nadarjen slovenski sociolog svoje dobe. Leksikon ga navaja kot predhodnika dr. Janeza Kreka.« In kmalu zatem: »Ko sem se okrog šeste ure zvecer vracal proti domu, se najdeva s prijateljem . lozofom dr. Leopoldom Benkom. Lepo je bilo že, ko sva samo posedala v gostilni Stadion. Ob 7. uri zapustiva gostilno, toda v istem trenutku pride prijatelj Mile Klebl in naju odvlece nazaj v gostilno. Razgovor je trajal do polnoci in je zlata vreden. Zakaj nimam vec tistega daru spomina, da bi lahko vse zabeležil, kar smo v teku razgovora uganili. Iz gostilne smo šli zadnji.« 59 Dr. Karol Slanc (1851–1916), pravnik in publicist. 60 Ivan Belec (1856–1889), slovenski rimskokatoliški duhovnik, sociolog in socialnipublicist. Seveda se Štibler nato napoti v knjižnico in izposodi njegovo knjigo Kmetom v pomoc: narodno-gospodarska razprava iz l. 1885, jo prebira, zapisuje v dnevnik in tudi komentira. Viri in literatura: Arhivski viri: SI AS 2157, Štibler Miloš, 1835–2010 Ustni viri: – dr. Jurij Perovšek, vnuk dr. Leopolda Benka. Elektronski viri: Amtsblatt Innsbruck, leto 36, avg./sept. 1973, št. 8/9, str. 6. URL: 15. 12. 2019: https://issuu. com/innsbruckinformiert/docs/_amtsblatt_197308_09_nr08_09_gesamt. Belec, Ivan: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Belec (18. 12. 2019). Jahres-Bericht des k.k Staats-Gymnasium in Marburg, 1900. URL: 15. 12. 2019: https://www.dlib. si/stream/URN:NBN:SI:DOC-0V3O3AFQ/267cd491-20e0-4da9-8b8c-10ba3c59dfb6/PDF. Kermavner, Dušan, Slanc, Karel, URL: 18. 12. 2019: https://www.slovenska-biogra. ja.si/oseba/ sbi580190/. Koštic, Mujo, Naša misel, prve novine delavskega kulturnega društva Cankar u Sarajevu. Bo-sniaca, casopis Nacionalne i univerzitetske biblioteke, 1917. URL: http://bosniaca.nub. ba/index.php/bosniaca/article/view/166. Orel, Tine, Josip Wester, Slovenski biografski leksikon: URL: 15. 12. 2019: https://www.slo­venska-biogra. ja.si/oseba/sbi838155/. Raic (Reich) Slavko, Dolenjski biografski leksikon. Knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto: https:// www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=1702. Casniki in casopisi (dlib.si): Edinost, št. 131, 13. maj 1906. Jugoslavija, let. II, št. 51. 26. februar 1919. Jutro, let. XVIII, št. 150, 1. julij 1937. Nova doba, let. 1, st. 28, 27. marec 1919. Nova doba, let. I, št. 42, 1. maj 1919. Nova doba, let. I, št. 43, 3. maj 1919. Nova doba, let. XV, št. 4, 9. januar 1933. Mariborski Vecernik »Jutra«, let. V (XII.), št. 119, 29. maj 1931. Omladina, glasilo narodno-radikalnega dijaštva. Ljubljana: let. III, 1906/07. Slovenec, let. LXVII, št. 268, 22. november 1939. Monogra.je, serijske publikacije: Bukovec, Avgust [et al.], Sodobno cebelarstvo. [1]. Teoreticni del. Ljubljana: Zveza cebelarskih društev Slovenije, 1955. Cetrta stran trikotnika: Slovenci v Bosni in Hercegovini 1878–2000. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 64. Demir, Asmin, Monogra.ja 120 godina Srednje-gradevinsko-geodetske škole u Sarajevu (1889–2009). Sarajevo: Srednja gradevinsko-geodetska škola, 2009. Goropevšek, Branko, Ivan Prekoršek – potovalni ucitelj Ciril Metodove družbe na slovenskem Štajerskem: poti in stranpoti slovenske politike poti na Štajerskem v letih 1908–1912. Studia Historica Slovenica, letnik 4, št. 1-2, 2004, Hartmanov zbornik. Hartman, Bruno, Knjižnica mariborske realke (Realne gimnazije) 1870–1941. Casopis za zgodovino in narodopisje, let. 56, 1985, št. 2. G. KREACIC: Miloš Štibler o sodobnikih: fragmenti iz dnevniških zapisov Kreacic, Goranka, Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist. Arhivi, letnik 39, 2016, št. 2, str. 179–206. Ogris, Albin, Borba za jugoslovansko državo. Zbirka politicnih, gospodarskih in socialnih spisov. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1921. Ošlaj, Borut, Leopold Benko: vrednostno teoreticna zasnova personalne etike. V: Pozabljena generacija . lozofov: Zbornik razprav s simpozija O življenju in delu doktorandov Fran-ca Vebra na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016, str. 141–158. Raic, Slavko, Srbsko-hrvaška citanka za nižje razrede srednjih in njim sorodnih šol. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1929. Raic, Slavko, Anton Janša: njegovo življenje in delovanje. [Ljubljana: Cebelarska zveza, 1934]. Škoro, Babic, Aida, Košir, Matevž. Spomini Josipa Breznika od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2014. Udovic, Boštjan, Bucar Bojko, Benko, Vladimir (1917–2011). Novi Slovenski biografski leksikon, zv. 2. Ljubljana: Založba ZRC, 2017. Žerdin, Ali, Benko, Dušan (1919–2016). Novi Slovenski biografski leksikon, zv. 2. Ljubljana: Založba ZRC, 2017. SUMMARY Miloš Štibler on Contemporaries: Fragments from Diary Entries Goranka Kreacic Miloš Štibler (1882 . 1969), a Slovene from the border area with Austria in the Drava Valley graduated from the then still German Maribor State High School in 1903. He was a national­-radical student in Graz, a traveling teacher of the Society of St. Ciril and Metod, a graduate of the higher cooperative school (Genossenschaftsschule) in Darmstadt. He was a tireless supporter of cooperatives and worked in the Celje theatre. As someone who shared Kukovec‘s political opinions in the National Party for Styria (NSŠ), he left Vienna for Belgrade in 1919 as Kukovec‘sdeputy. As early as 1920, when Ivan Pucelj was appointed ministerial position, Štibler became his chief of staff. The fact that Štibler married Pucelj‘s daughter brought them closer together than their political consensus. At the same time, he remained active in the cooperatives. That was the time when he was acquainted with the Belgrade‘s political landscape. At the beginning of the Sixth January dictatorship, he got estranged with Pucelj and withdrew into the economics. Until the beginning of the Second World War, he was the head of the cooperative credit department at Commercial Bank (Privredna banka) in Belgrade, and the president of the Yugoslav Union of employees of the State Procurement Cooperatives. In 1946, as a 63-year-old pensioner, he returned to Ljubljana, Slovenia. He, albeit a „remnant“ of the pre-war liberal bourgeoisie, experienced the transition to a new regime and a new system in a painless way. He had adapted to the new order and could therefore continue to work tirelessly in the social-political areas. He believed with his heart and soul in the idea of the cooperatives of the old school, and hoped to revive it in the new system. He was also active in the pensioners‘ association, in the construction of the . rst homes for the elderly in Ljubljana, and in the SZDLS (Socialistic Union of Working People of Slove­nia). He was the president of many administrative or supervisory committees, for example the Bežigrad Health Center, the Bežigrad Fire Department, the Bežigrad Pensioners‘ Association, the Housing Cooperative, the Cultural and Educational Association “Freedom” of Bežigrad, etc. Miloš Štibler›s diaries are an inexhaustible source of records about his contemporaries, friends or casual acquaintances whom he met daily in the city, and with whom he often sat down in tavern, debated issues until closing time. After he came home, often after midnight, he sat down at the table and he described in detail the day‘s experiences. He wrote down everything, from a detailed description of the morning weather to the summary of the books he had read, from conversations with the barber, acquaintances and friends, relatives etc. Despite Štibler›s many interesting notes on world and local events and personalities, and his admirable social engagement, for this article we have chosen his contemporaries and friends who are almost forgotten today, but are no less interesting. These are members of a generation that was marked in various ways by the turbulent 20th century. They are his high school clas­smates: classical philologist and germanist Slavko Raic (1883–1967) and Ignacij Fludernik (1884–1973), then geographer, historian and politician Josip Breznik (1884–1975) and another classical philologist and school teacher Josip Wester (1874–1960), and . nally the philosopher PhD. Leopold Benko (1887–1965). Zapisi Armando Pitassio Marco Dogo, inovativen pristop k sodobni zgodovini Balkana Uredniško pojasnilo. V tržaški bolnici na Katinari je 18. aprila 2021 za po­sledicami okužbe s covidom umrl dolgoletni profesor zgodovine Vzhodne Evrope na Oddelku za humanisticne študije v Trstu Marco Dogo. Rojen leta 1946 v Padovi, je leta 1969 diplomiral na Pravni fakulteti padovanske univerze in se neposredno po diplomi prvic študijsko odpravil v Beograd. Sprva se je posvetil raziskovanju jugoslovanskega samoupravljanja, socializma in narodnega vprašanja v Jugosla­viji, nato pa raziskovalno polje razširil s proucevanjem narodnega in državnega oblikovanja balkanskih narodov (posebej Makedoncev, Bolgarov in Albancev), migracij prebivalstva, tradicionalnih identitet ter zgodovine Judov in nacionalnih odnosov na Balkanu. Septembra 1977 je postal asistent na katedri za zgodovino politicnih ved v Padovi, leta 1979 pa se je preselil v Trst, kjer je bil najprej docent, od leta 1985 izredni profesor in od leta 2002 redni profesor na Oddelku za huma­nisticne študije tržaške univerze. Objavil je številne razprave in knjige: Lingua e nazionalitá in Macedonia (1985), Kosovo. Albanesi e Serbi: le radici del con. itto (1992, 1999), Storie balcaniche. Popoli e Statti nella transizione alla modernitá in Pro.tto e devozione. La comunitá serbo-illirica di Trieste 1748–1908 (2008). V letih 1985–1986 je bil clan širšega kroga poznavalcev dela Svetozarja Markovica, ki so pripravljali izdajo njegovih spisov pri Srbski akademiji znanosti in umetnosti, hkrati pa je ves cas aktivno sodeloval z raziskovalnimi ustanovami in raziskovalci v državah jugovzhodne in srednje Evrope ter s srbskimi, hrvaškimi, makedonskimi, albanskimi, bosanskimi in tudi slovenskimi zgodovinarji. Oddelek za humanisticne študije tržaške univerze je 22. aprila 2022 organi­ziral posvet o Vzhodni Evropi in Balkanu v znanstvenem delu Marca Doga, na katerem je profesor vzhodnoevropske zgodovine na univerzi v Perugii Armando Pitassio govoril o »inovativnem pristopu Marca Doga k sodobni zgodovini Bal­kana«. Profesor Armando Pitassio je zgodovino vzhodne Evrope na univerzi v Perugi predaval od leta 1979 do upokojitve leta 2008, v mladih letih, po koncanem študiju na univerzi Sapienza v Rimu in študijskem bivanju v So.ji in na Dunaju, pa je bil tri leta (1963–1966) tudi lektor italijanskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med njegovimi novejšimi knjigami so: Storia dell‘Europa Orientale (2011), Storia della Bulgaria contemporanea (2012) in La federazione perduta : Cronache e ri.essioni sulla disoluzione della Jugoslavia (2021). Pitassio in Dogo sta ob razlicnih priložnostih in pri vec raziskovalnih projektih zelo uspešno sodelovala, v letih 2005–2008 tako pri mednarodnem projektu Le cittá capitali degli stati del Sud Est Europa: i processi di modernizzazione, ki ga je vodil Dogo (knjižna objava 2008). Razpravo Armanda Pitassia o »inovativnem pristopu Marca Doga k sodobni zgodovini Balkana«, ki bo izšla v zborniku posveta, ki so ga leta 2022 pripravili v Trstu, objavljamo z dovoljenjem avtorja in v prevodu dr. Nevenke Troha. Besedilu je za lažje razumevanje na koncu dodano nekaj pojasnjevalnih opomb (i-viii). * * * Marco Dogo se je strokovno oblikoval na Inštitutu za . lozo.jo prava Pravne fakultete Univerze v Padovi. Na fakulteti je takrat deloval Enrico Opocher, med leti 1968 in 1972 rektor padovanske univerze, ki je v veliki meri politicno vplival na sodelavce in študente. Opocher je imel kot katolik, nekdanji partizan in akcionist (clan Stranke akcije),i tesne stike s politicnimi somišljeniki tako v Padovi kot drugje, od Dina Fiorota, dekana Fakultete politicnih ved v Padovi in predavatelja . lozo. je prava, pa vse do Norberta Bobiaii in Silvia Trentina.iii Bil je odprta in tolerantna osebnost, ki kot akcionist sicer ni bil povezan s Komunisticno partijo Italije, a je bil obenem dovzeten za marksizem in v težkih letih za padovansko univerzo naklonjen študentskemu uporništvu. Zaradi tega je bil deležen groženj neofašistov, ki so mu 15. aprila 1969 z dinamitom razstrelili delovno sobo na fakulteti. Z naklonjenostjo je gledal tudi na manifestacije alternativnega marksizma, ki je oporekal tistemu, ki ga je zagovarjala KPI, in so jih organizirali na padovanski univerzi. S simpatijami je spremljal tudi politicno in osebno pot svojega slavnega ucenca Tonija Negrija.iv Slednji je v intervjuju ob Opocherjevi smrti leta 2004 izjavil, da je bil vedno zelo navezan na svojega ucitelja, ne samo zaradi znanja, ki ga je od njega prejel, ampak tudi zaradi njegove naklonjenosti, ki mu jo je izkazoval tudi takrat, ko je bil v zaporu. Potem ko se je oblast odlocila obglaviti Delavsko avtonomijo,v je bil namrec Negri skupaj s skupino somišljenikov 7. aprila 1979 aretiran. V stikih sta ostala tudi kasneje, ko je bil Negri v emigraciji v Parizu.1 Marco Dogo je v študentskih letih zagotovo sodeloval s Tonijem Negrijem, saj je leta 1973 obiskoval njegove vaje za poucevanje . lozo.je politike. Drugi pomemben raziskovalec Mario Isnenghivi je v avtobiogra.ji zapisal, da je v tistih letih prav na Negrijevo pobudo odšel na raziskovalno delo v Beograd.2 In tudi Marco je takoj po diplomi (februarja 1969) dobil štipendijo za delo v Beogradu z nalogo, da proucuje samoupravni socializem in tudi, o cemer je sam ironicno pripovedoval, da preveri marksisticno teorijo o izumrtju države v socialisticni deželi. Verjetno se je Dogo zacel zanimati za Jugoslavijo prav zaradi njenega iskanja alternativne socialisticne poti tako tisti brežnjevskega »realnega socializma« kot tisti »zgodovinskega dogo­vora« in »evrokomunizma« Enrica Berlinguerja. Jugoslovanski model je namrec že nekaj casa vzbujal zanimanje leve struje v Socialisticni stranki Italije, v vrstah katere je v šestdesetih letih deloval tudi Negri, preden se je odlocil za delovanje v zunajparlamentarnih Delavski sili (1967)vii in Delavski avtonomiji (1973). V Italiji so bili takrat mnogi, ne samo Marco Dogo, navdušeni nad jugoslovansko družbo in njenim sistemom samoupravljanja: naj spomnim, da je konec šestdesetih 1 »Il mattino di Padova«, 6. 3. 2004. 2 Mario Isnenghi, Vite vissute e no. I luoghi della mia memori, Bologna, il Mulino, 2020. let mlad ekonomist Carlo Bof.to za založbo Einaudi uredil zanimivo antologijo jugoslovanskih ekonomistov,3 da je leta 1970 založba Longinesi izdala knjigo o jugoslovanskem disidentskem marksizmu4 in da je v sedemdesetih letih Stefano Bianchini zacel objavljati svoje prve eseje o Jugoslaviji ter nato v zacetku osemde­setih let na temo samoupravljanja izdal antologijo in monogra. ji.5 Samoupravljanje je zanimalo tudi Marca Doga, pri cemer je ocenjeval, da je nastalo predvsem iz potrebe jugoslovanskega vodstva, da se je v casu spopada s stalinisticno Sovjetsko zvezo legitimiralo kot revolucionarno.6 Presenetila ga je odlocitev jugoslovanskega vodstva, da odpre meje za odhajanje svojih državljanov na delo v zahodno Evropo, kar je omogocila Kraigherjeva gospodarska reforma leta 1965,7 in z zanimanjem spremljal jugoslovanske teorije o ljudski obrambi.8 Predvsem pa je bil pozoren na nevarna znamenja, ki so se manifestirala v kosovskih vstajah v poznih šestdesetih in tistih hrvaških v zgodnjih sedemdesetih letih ter je zato raziskoval zlasti probleme Zveze komunistov Jugoslavije pri urejanju narodnostnega vprašanja.9 Zanimanje za narodnostno vprašanje ga je privedlo do raziskovanja tega, kako se je socializem v jugoslovanski federaciji uresniceval oziroma ni uresniceval. To je bil verjetno razlog, ki ga je, pravnika po izobrazbi, vodil k raziskovanju prvih pojavov socializma na Balkanu in s tem tudi do tega, da je pripravil prevod izbranih clankov in esejev srbskega protosocialista Svetozarja Markovica.10 Iz obširnega uvoda v tej antologiji razberemo, da je bila ta raziskava že narejena po pravilih zgodovinopisja. V njem Dogo polemizira z »zahodnjaško marksisticno pravovernostjo, ki ni bila sposobna dojeti narodnostne razsežnosti vprašanj srbske stvarnosti iz zacetka dvajsetega stoletja«. Menil je, da Markoviceve vloge ne moremo omejiti zgolj na vlogo velikodušnega razsvetljenskega utopista, kot je to shematicno naredil Plehanov s Cerniševskim,11 ampak da je treba raziskati izvor modernizacijskih procesov v zaostalih državah v 20. stoletju,12 torej, na kakšen nacin se je na Balkanu izrazil kapitalizem, izgradnjo birokratskih aparatov države in njihov odnos s podeželjem. Pri tem je izpostavil odnos, ki je tudi v kritiki marksisticne ortodoksnosti povezoval Markovica s Cerniševskim13 3 Socialismo e mercato, ur. Carlo Bof.to, Torino, Einaudi, 1968. 4 La rivolta di »Praxis«, ur. Giovanni Ruggeri, Milano, Longanesi, 1970. 5 L’autogestione jugoslava, ur. Stefano Bianchini, Milano, Franco Angeli, 1982; Stefano Bianchini, Nazionalismo croato e autogestione, Milano, La Pietra, 1983; ID, La diversitŕ socia­lista in Jugoslavia, Trieste, Stampa triestina, 1984. 6 Marco Dogo, »Alle origini dell‘autogestione: la formazione di una nuova legittimitŕ rivoluzionaria«, Qualestoria, 1980, št. 1, 13–17. 7 Marco Dogo, »Jugoslavia, un paese di emigrazione«, v: Alessandro Sera. ni (ur.), L’operaio multinazionale in Europa, Milano, Feltrinelli, 1977, 149–180. 8 Marco Dogo, »Difesa totale, strategia di pace. Teorie militari jugoslave«, Qualestoria, 1978, št. 3, 39–40. 9 Marco Dogo, »La Lega dei Comunisti della Jugoslavia e la questione nazionale«, Critica marxista, 1973, št. 5, 35–55. 10 Svetozar Markovic, Il socialismo nei Balcani. Scritti scelti, ur. Marco Dogo, Rimi­ni-Firenze, Guaraldi ed., 1975. 11 Prav tam, 8. 12 Prav tam, 9. 13 Prav tam, 35–36. in se pri tem oprl na obširno zgodovinopisje o populizmu, od Franca Venturija do Vittoria Strade, od Andrzeja Walickega do Davida Mitranya. Pri preucevanju Marko­vicevega kratkega življenja je Dogo posebno pozornost namenil njegovim predlogom za balkansko federalizacijo, v katerih Markovic nacelo narodnosti pušca na stranskem tiru: »… predlog federacije za Srbe in druge balkanske narode, ki naj bi se uresnicila v namernem samounicenju narodnostnih identitet: zasnova federalne skupnosti, ki ne bi temeljila na nacelu narodnosti, ampak na nacelu osebne svobode in enakosti v delu, v kateri bi skupno razreševali družbene probleme vanjo vkljucenih narodov«.14 Dogo je ocenjeval, da je Markovicevo neobcutljivost za narodnostno proble­matiko posvojila srbska socialdemokracija in preko nje jugoslovanski komunisti.15 V sedemdesetih letih je posebno pozornost namenil preucevanju ruskega populizma in njegovi balkanski razlicici v 19. stoletju. To raziskovanje je bilo predvsem po­litološko in pozorno do sodobnosti. V tem v levicarskih padovanskih akademskih krogih ni bil izjema. Filozof Enrico Berti se je spominjal: »Levicarski profesorji so predavali zlasti o Marxu, frankfurtski šoli marksizma in o sodobnem marksizmu v vseh njegovih oblikah.«16 Komisija, ki je septembra 1977 Marca Doga izbrala za mesto rednega asistenta na katedri za zgodovino politicnih doktrin, je v sklepu podcrtala »redko poznavanje vec vidikov marksisticne tradicije v slovanski kulturi, ki jo zaradi svojega dobrega znanja srbohrvaškega jezika lahko neposredno preucuje.«17 Negri in njegovi sodelavci so na predavanjih in seminarjih, ki so jih imeli na fakulteti za politicne vede, posebno pozornost namenili Marxu in sodobnosti ter njenemu spreminjanju.18 Želja po prevratništvu, ki je prevladovala v Delavski avtonomiji, ki jo je vodil Toni Negri in od katere se je že oddaljil mladi Massimo Cacciariviii (samo dve leti starejši od Marca Doga), se je kazala ne le v elaboraciji teorij o oboroženi partiji,19 ampak tudi v zastraševalnem nasilju do profesorjev in študentov Univerze v Padovi,20 ki so nasprotovali ali niso soglašali z idejo »takojšnje in upravicene« revolucije proti »državi, ki je v lasti multinacionalk«. V tem ozracju narašcajocega nasilja, ki se po aretaciji Tonija Negrija in njegovih sodelavcev, ki jo je 7. aprila 1979 odredil javni tožilec Pietro Calogero in s katerimi so obglavili Delavsko avtonomijo, ni takoj umirilo, se je Marco Dogo odlocil, da zapusti Padovo in se poteguje za mesto predavatelja zgodovine vzhodne Evrope na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu. Sklep o sprejetju na delo je dobil tri tedne po dogodkih 7. aprila.21 Tako kot drugi profesorji, na primer Ennio Di Nolfo, zgo­dovinar mednarodnih odnosov na isti fakulteti, se je tudi Marco Dogo umaknil iz 14 Prav tam, 16. 15 Prav tam, 16. 16 Enrico Berti, »La . loso.a a Padova«, v: Le cittŕ . loso.che. Per una geogra. a della cultura . loso.ca italiana del Novecento, ur. Pietro Rossi in Carlo Augusto Viano, Bologna, il Mulino, 2004, 156. 17 Arhiv Univerze v Padovi, Serija Zaposleni asistenti, fasc. Dogo dr. Marco, 260/2. 18 Berti, »La . loso.a a Padova«. 19 Angelo Ventura, Per una storia del partito armato, Roma, Donzelli, 58–67. 20 Berti, »La . loso.a a Padova«, 157. 21 Arhiv Univerze v Padovi, Serija Zaposleni asistenti, fasc. Dogo dr. Marco, 260/2. ozracja nasilja, ki je privedlo celo do tega, da je bil predstojnik katedre za sodobno zgodovino Angelo Ventura 26. septembra 1979 žrtev atentata dveh najetih morilcev Komunisticne bojne fronte (Fronte comunista combattente). Ranjen v stopalo se je rešil tako, da je tudi sam streljal na napadalce.22 A takrat je Dogo kot docent v Trstu že zacel predavati zgodovino vzhodne Evrope. Septembra 1985 je bil na tej fakulteti izvoljen v naziv izrednega profesorja in oktobra 2002 v naziv rednega profesorja. Dogo je pisal o neobcutljivosti za narodnostno vprašanje v jugoslovanskem socializmu, ki je segalo vse od Markovica do Zveze komunistov Jugoslavije pred sprejemom zadnje zvezne ustave (1974). Ta ustava je bila zelo obširna in z njo naj bi uskladili zahteve posameznih republik in centralizem, socialisticno in tržno nacrtovanje, samoupravljanje in politicno vodenje. V naslednjih letih in zlasti po Titovi smrti leta 1980, ki je bila prelomnica v krizi, ki je prizadela Jugoslavijo, je Marco Dogo svojo pozornost postopoma preusmeril na izgradnjo balkanskih narodov, ki je bila tesno povezana z izgradnjo države in procesi modernizacije. Po preselitvi v Trst in tudi zahvaljujoc sodelovanju z Jožetom Pirjevcem, s katerim je uredil knjigo o Vuku Stefanovicu Karadicu, se je Dogo dokoncno preoblikoval v zgodovinarja.23 Narodna vprašanja na Balkanu je najprej preuceval na osnovi italijanskih virov in publicistike, zgodovinske literature balkanskih držav in objav mednarodnega, zlasti anglosaškega zgodovinopisja. Pri tem je bil še posebej pozoren do vexata quaestio obstoja makedonskega naroda.24 A se je teme loteval na nov, drugacen nacin. Da bi to novost razumeli, moramo stopiti korak nazaj in videti, kako se je tradicionalno italijansko zgodovinopisje po eni strani ukvarjalo s temo naroda in nacionalizmov, po drugi pa z razmerjem med italijanskim risorgimentom (preporodom) in oblikovanjem nacionalnih držav na Balkanu, ki je vcasih v imenu spominjalo na italijansko izkušnjo (preporod, Vazraždane). Še vedno je bilo dominantno romanticno herderjansko pojmovanje naroda kot trajne danosti in neposredno iz nje je izhajalo pojmovanje risorgimenta – ponovnega razcveta (renesanse) – prebujanja naroda. Ce želim biti v celoti dosleden, moram poudariti, da idejo o kontinuiteti obstoja naroda najdemo tudi v pobudi založbe Einaudi, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tako uglednima ucenjakoma, kot sta Ruggero Romano in Corrado Vivanti, zaupala pisanje zgodovine Italije v casu od padca rimskega imperija do današnjih dni. Ni samo to, da univerzitetne katedre, revije in inštituti nosijo naziv »Risorgimento« (in še danes obstajajo) in s tem pricajo o razširjenem prepricanju o kontinuiteti »ponovno prebujenega« naroda, ampak jo najdemo tudi v delih velikih ucenjakov, kot sta Adolfo Omodeo in Alberto Maria Ghisalberti. 22 Carlo Fumian, »Gli anni dell’impunitŕ«, v: Ventura, Per una storia del partito armato, 8–9. 23 Marco Dogo, Jože Pirjevec (ur.), Vuk Stefanovic Karadžic, la Serbia e l‘Europa, Trieste, Ed. stampa triestina, 1990. 24 Marco Dogo, La dinamite e la mezzaluna. La questione macedone nella pubblicistica italiana 1903-1908, Udine, Del Bianco, 1983; isti, »Risveglio nazionale e questione della lingua nei Balcani. La generazione tormentata dei separatisti macedoni«, Quaderni giuliani di storia, 1984, št. 1, 83–94; isti, Lingua e nazionalitŕ in Macedonia. Vicende e pensieri di profeti disar­mati, Milano, Jaca Book, 1985. Neizogibno je treba postaviti vzporednico med nastankom italijanske (in nemške) nacionalne države ter balkanskih nacionalnih držav. Tudi pri njih je šlo za »prebujenje« grškega, srbskega, hrvaškega, romunskega in bolgarskega naroda, in to je med drugim ugotavljalo tudi zgodovinopisje teh držav. Mar ni bil eden velikih podpornikov ideje o vecnosti narodov, še zlasti romunskega, veliki zgodovinar Nicolae Jorga? Med vplivnimi interpreti te teorije je tudi Angelo Tamborra, ki se je v Italiji uveljavil kot eden od ocetov vzhodnoevropske zgodovine, in to v svojih številnih študijah o odnosih med italijanskim preporodom in srednjo ter jugovzhodno Evropo v devetnajstem stoletju, naprej tistimi o Cavourjevem diplomatskem delovanju na Balkanu25 in o odnosih med Garibaldijem in evropskimi prevratniškim gibanji.26 Tem so sledile številne druge,27 ki jih je potem združil v obširni sintezi o zgodovini srednjevzhodne Evrope v obdobju med devetnajstim in dvajsetim stoletjem.28 Po njegovih stopinjah so šli mnogi drugi. Naj samo spomnim, da so med mojimi prvimi raziskavami tiste o odnosu Garibaldija in nato italijanske levice do nacionalnih gibanj in vstaj na obmocju Balkana.29 Med njimi je tudi Francesco Guida s svojimi odlic­nimi razpravami in bogatimi biogra. jami.30 Tudi Jože Pirjevec, ki je kasneje svojo pozornost posvetil jugoslovanski zgodovini v dvajsetem stoletju, je najprej napisal monogra. jo, posveceno Niccolu Tommaseou, osebnosti, ki je bila most med itali­janskim risorgimentom in nacionalnimi vrenji v devetnajstem stoletju na Balkanu.31 Nezadovoljen z romanticno herderjansko koncepcijo naroda in tezami o nje­govem »prebujenju«, ki še vedno v veliki meri prevladuje v vzhodnoevropskem in deloma tudi italijanskem zgodovinopisju, pa Dogo tem teorijam nasproti ni postavil »mehanske in monokavzalne razlage marksisticnega izvora«, po katerih naj bi bil nacionalizem »popolnoma nov proizvod kapitalizma, uporabljen za interese novo nastajajoce buržoazije«.32 Sodil je namrec, »da ima lahko koncept prebujenja nekaj, ceprav omejene hevristicne ucinkovitosti«, a le tam, kjer »prebujenje« razumemo kot 25 Angelo Tamborra, Cavour e i Balcani, Torino, ILTE, 1958. 26 Angelo Tamborra, Garibaldi e l’Europa, Salerno, Jovane, 1961. 27 Angelo Tamborra, »Panslavismo e solidarietŕ slava«, v: Questioni di storia contempora­nea, Milano, Marzorati, 1955, 1777–1872; isti, Imbro I. Tkalac e l’Italia, Roma, Istituto per la storia del Risorgimento, 1966.; isti, Benedetto XV e i problemi nazionali e religiosi dell’Europa orientale, Roma, Edizioni Cinque lune, 1963. 28 Angelo Tamborra, »L’Europa centro-orientale nei secoli XIX-XX (1800-1920)«, v: Storia universale Vallardi, ur. Ernesto Pontieri, Napoli, Vallardi, 1969. 29 Armando Pitassio, »Il movimento risorgimentale bulgaro e Garibaldi«, Materiali di storia, Universitŕ degli Studi di Perugia, 1983, št. 8, 31–44; isti, »L‘estrema sinistra e il movi­mento garibaldino di fronte alla crisi d‘Oriente del 1875–1878«, Europa Orientalis, 1983, št. 2, 107–121; isti, »Garibaldi e l‘Europa danubiano-balcanica. Mito e realtŕ«, v: Garibaldi e il socialismo, Bari, Laterza, 1984, 259–278. 30 Naj med pomembnimi objavami omenim samo: Francesco Guida, »Problemi del ri­sveglio delle nazionalitŕ nel periodo napoleonico«, v Il risveglio delle nazionalitŕ nel periodo napoleonico, ur. Carlo Francovich, Pisa, Giardini, 1982; ID, »Ricciotti Garibaldi e il movimento nazionale albanese«, Archivio storico italiano, 339 (1981), 97–138; isti, L’Italia e il Risorgimento balcanico. Marco Antonio Canini, Roma, Edizioni dell’Ateneo, 1984; isti, Michelangelo Pinto. Un letterato e patriota romano tra Italia e Russia, Roma, Archivio Guido Izzi, 1998. 31 Jože Pirjevec, NiccolTommaseo tra Italia e Slavia, Venezia, Marsilio, 1977. 32 Marco Dogo, Lingua e nazionalitŕ in Macedonia, 8. fenomen, »pri katerem stara etnografska gradiva prevzamejo nove funkcije in pomene v življenju ljudstva, kar prinaša prednost njihovi integraciji in modernizaciji«.33 A v tem pojmovanju »prebujenja« je bilo le malo tistega, kar razumemo kot prebujenje v romanticnem smislu, medtem ko se je uveljavila ideja o narodu v skladu s shemo, ki jo je pred casom predlagal Miroslav Hroch.34 V tej izgradnji naroda je Dogo pušcal prostor predhodnim etnicnim kulturam. Kasneje je zapisal, da narod ni bil izumljen iz nic: »Niti najbolj zagrizen nasprotnik romanticnih koncepcij ne bi mogel trditi, da so bile sodobne balkanske nacionalne identitete vrisane na tabulo raso, da so njihovi promotorji (ljudje, institucije) delovali kot demiurgi pri elaboraciji mitov, reguliranju jezika, pri pridobivanju politicne lojalnosti novih državljanov«.35 Ko se je ukvarjal s problemom Makedonije in pripetljaji Krsta Misirkova,36 je Dogo posebno pozornost namenil jezikovni kodi.kaciji kot temeljnem elementu za izgradnjo naroda. Pri tem pa ni slepo posnemal tez Ernesta Gellnerja,37 kar je razvidno tudi iz njegove razprave na konferenci v Beogradu leta 1995, kjer je ugo­tavljal, kako je Srbija legitimirala svojo ekspanzijo na škodo Osmanskega cesarstva »in na osnovi de.nicije lastnega narodnostnega obstoja, osredotoceni na opcijo samoopredelitve naroda na etnicno-jezikovni osnovi, ki je do neke mere dopolnjena z zgodovinskim kriterijem. Vendar je verska opcija ostala trajna skušnjava za srb­ske nacionalne nacrte«.38 Ter kako »bo koncept državljanstva, vezanega na zemljo in vero, v srbski politicno-pravni izkušnji dejansko prevladoval še generacije«.39 Na pomen verskega momenta pri izgradnji narodnostne identitete na Balkanu je opozoril tudi kasneje, ko je poudaril, kako pomembno je bilo »pridobiti politicno lojalnost balkanskih muslimanov v obdobju pred padcem Otomanskega cesarstva in tudi po njem«.40 V drugi polovici osemdesetih let je Doga presenetil razcvet historiograf­skega etnocentrizma v Jugoslaviji in še posebej v Srbiji po objavi znamenitega Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti. Poskušal je najti razlago za »spektakularizacijo zgodovine, ki je jugoslovansko družbo spremenila v po­trošniško blago, in za historiografski etnocentrizem«, ter v tem videl vzroke za globoko krizo, ki je zajela državo: »Ko nacrtovanost zbledi in »temeljni miti« zaškripajo, gotovost in udobje ponudita psevdo-nove reprezentacije preteklosti ... že pred casom diskreditirane v korist sedanjosti (po 1945).«41 33 Prav tam. 34 Miroslav Hroch, Die Vorkämpfer der nationalen Bewegungen bei den kleinen Vkern Europas: eine vergleichende Analyse zur gesellschaftlichen Schichtung der patriotischen Grup-pen, Praha, Univ. Karlova, T. Whodoces Tisk, Havlickuv Brod, 1968. 35 Marco Dogo, Storie balcaniche, Gorizia, Libreria Editrice goriziana, 1999, 12. 36 Marco Dogo, »Risveglio nazionale e questione della lingua«; isti, »Lingua e nazionalitŕ nei Balcani: il caso di una grammatica fantasma«, Quaderni giuliani di storia, 1987, št. 2, 255–266. 37 Ernest Gellner, Nations and Nationalism, Ithaca, Cornell Univ. Press, 1983. 38 Iz besedila razprave, ki je bila nato objavljena v Dogo, Storie balcaniche, 164. 39 Prav tam, 163. 40 Marco Dogo, »Introduction. Historians, nation-building, perceptions«, v: Stefano Bian­chini, Marco Dogo (ur.), The Balkans. National Identities in a Historical Perspective, Ravenna, Longo ed., 1998, 27. 41 Marco Dogo, »Divisi dalla storia. A Belgrado la storiogra.a rilancia i nazionalismi«, il manifesto, 6. 3. 1987. Ena od teh psevdo-reprezentacij, ki jih je spodbudil srbski historiografski et-nocentrizem, je tista o dvestoletnem genocidu, ki naj bi ga nad Srbi izvajali Albanci. Dogo je po letih raziskav na temo Kosova, ki jih je nato objavil leta 1992 v monogra. ji o odnosih med Albanci in Srbi, dal odgovor na ta historiografski etnocentrizem.42 Knjiga je izšla že po izbruhu »jugoslovanskih vojn« in jo je realisticno sklenil: »Ce se nobena stran ne odloci govoriti v splošno univerzalnem jeziku ... ostane le upanje, da se bo srbsko politicno in intelektualno vodstvo nekega dne vprašalo, ali je Kosovo res vredno vse višje cene, ki jo zanj placujejo oboji, Albanci in Srbi; in da je v dejanju realizma – ne pravicnosti, ne sprave, ampak skrajnega realizma – pripravljeno svojo javnost pripeljati do tega, da sprejme tisti epohalni popravek svoje usmeritve, torej prepustiti Kosovo njegovi usodi, samo-amputacijo, ki bi jo popravili z manjšimi te­ritorialnimi prilagoditvami in integrirali z izmenjavo prebivalstva ... in da spomenike srbske kulture na »tujem« ozemlju prepusti zašciti Unesca.«43 Tu ne bom obravnaval problema, kako je nato samo-amputacija postala ampu­tacija in kako se še danes razpravlja o vseh drugih Dogovih upanjih. Prav pa je, da poudarim pozitivno vrednost, ki jo je Dogo pripisoval monoetnicni državi tam, kjer drugacne rešitve niso izvedljive. Temu prepricanju je ostal zvest tudi v naslednjih letih. Na predvecer Natovega posredovanja v Srbiji, za katerega je menil, da je imelo skrite namene (odstranitev Miloševica ali celo nadzor Nata nad evropskim dogajanjem), je ponovil potrebo po sporazumni locitvi Kosova od Srbije, »ker Srbija preprosto ne more ‚držati‘ Kosova, saj je to s svojo narodnostno strukturo zanjo že izgubljeno. Ni vec vprašanje, ali bo Kosovo postalo neodvisno, ampak kako in v katerih mejah; in obe vprašanji se razrešita v kako, kar je precej zapleten ‚kako‘ ... [ker mednarodna diplomacija zavraca spremembe meja] Na Kosovu je delitev koristna in možna: demoniziranje v imenu malo verjetnih modelov vecetnicne državnosti pomeni le, da se ne prevzema odgovornosti za njegovo ureditev«.44 V uvodu k razpravam iz devetdesetih let pa je zapisal: »To, da je monoetnicna demokracija nekakšna nujna predpriprava demokracije tout court, je edini konstrukti­ven pomen, ki ga lahko pripišemo tej najnovejši fazi procesa politicne fragmentacije, ki se je na Balkanu zacela pred dvema stoletjema ... Ali je vzrok temu, da je danes Slovenija pred tem, da bo vstopila v Evropsko unijo, njena ‚etno-jezikovna strnje­nost‘, kar velja tudi za Grcijo, edino balkansko državo, ki je že del Evropske unije?«45 Ceprav je ta narodnostna homogenost morda zaželena tam, kjer se izkaže, da vecetnicni državni modeli težko preživijo, je bil Marco Dogo preprican, da je ni mogoce doseci z izmenjavo prebivalstva v obdobju miru, ker »v miru nihce nima moci, daljnovidnosti, niti cinizma, potrebnega za takšne operacije. Cloveške in materialne žrtve se primerjajo s sedanjostjo in se zato zdijo nevzdržne: a se kot neznosne kažejo danes, kot nepomembne pa se bodo pokazale kasneje, vendar šele 42 Marco Dogo, Kosovo. Albanesi e Serbi. Le radici del con. itto, Lungro di Cosenza, Marco ed., 1992. 43 Prav tam, 349. 44 Marco Dogo, »Il Kosovo e la questione serba«, v: Guida all’Europa centrale orientale e balcanica, ur. Stefano Bianchini in Marta Dass Bologna, il Mulino, 1999, 40. 45 Marco Dogo, Storie balcaniche, 15 po katastro. ,« je zapisal aprila 1999 v opombi k clanku, v katerem se je v veliki meri osredotocal na izmenjavo grško-turškega prebivalstva v dvajsetih letih 20. stoletja, vendar z mislijo na takratno aktualno dogajanje na Kosovu.46 V Dogovem zgodovinopisnem ustvarjanju in še posebej v njegovem pristopu k narodnostnemu vprašanju na Balkanu je bila pomembna prelomnica obdobje jugoslo­vanskih vojn. Ta je bila povezana z bosansko tragedijo, s srbskim pritiskom na Albance na Kosovu, z notranjim kon.iktom v Makedoniji med slovansko-makedonsko vecino in mocno muslimansko-albansko manjšino, pa tudi s kampanjo Bolgarije proti turški manjšini in Pomakom, do katere je prišlo v zadnjih letih vladavine Todorja Živkova. K tej prelomnici so zagotovo prispevali tudi stiki s turškim zgodovinopisjem, ki so se okrepili po njegovem študijskem bivanju v Carigradu leta 1992. Na posvetovanju, ki ga je leta 1994 organizirala Srbska akademija znanosti in umetnosti na temo »Bosna in Hercegovina od srednjega veka do danes«, je Dogo opozoril na študije Kemala Karpata o postopnem izginotju Turkov in muslimanov iz balkanskih držav, ki so nastale z razpadom Otomanskega cesarstva. Opomnil je, da je »etnicno cišcenje«, ki je med vojno v Bosni pretresalo zahodno javno mnenje, že dolgotrajno dejstvo, ker »zacetek tega procesa lahko postavimo na leto 1833, ko so bili lokalni muslimani izgnani iz šestih nahij, prikljucenih h kneževini Srbiji, ne da bi se sultan odzval, še vec, izgon je celo odobril.«47 V naslednjih letih je bila ena od osrednjih tem Dogovega raziskovanja neposreden in posreden izgon Turkov in Muslimanov z Balkana. Pisal je o »sto šestdesetletni vojni«, a je kasneje to obdobje moral nekoliko podaljšati, da je vanj lahko vkljucil poboje turškega prebivalstva, ki so jih izvajali grški izgredniki že v dvajsetih letih 19. stoletja.48 Zaradi pobojev, izgonov, spodbujenih in spontanih emigracij turškega in mus-limanskega prebivalstva, ki so zaznamovali nastanek in obstoj balkanskih držav, Dogo ni mogel sprejeti tistega, kar je dolgo veljalo za naravno, to je obnovitev izgradnje balkanskih nacionalnih držav v genericni strugi preporodov. Pravzaprav je leta 1995 podpiral »istovetenje med nacionalno svobodo in izgonom Otomanov. Zelo ociten zakljucek, bodo rekli nekateri. Manj ocitno za tiste, ki so morali tako kot avtor in mnogi drugi v Italiji prodirati v balkansko zgodovino skozi kopico ‚staromodnega‘ zgodovinopisja, ki je slavilo analogijo nacionalnih balkanskih dogodkov z italijanskim modelom preporoda. A je razlika jasna in globoka: v balkanskih dogodkih ima osvoboditev izpod ‚tujega jarma‘ demografski vidik, ki ga v italijanski zgodovinski izkušnji sploh ni«.49 46 Marco Dogo, »Cristiani, musulmani e Stato-nazione nei Balcani«, Il ponte, maj 1999, 98–99. 47 Marco Dogo, »Annotazioni sul retaggio ottomano e le migrazioni dei musulmani bal­canici« (1994), vkljuceno v Storie balcaniche, 113. 48 Marco Dogo, »La guerra dei centosessant’anni, ovvero lo sfratto dei Musulmani dai Balcani«, v: Nazione e nazionalismi nell’Europa sudorientale, »Europa Europe«, 1995, 1. 49 Marco Dogo, »Gli stati-nazione balcanici e la questione dei musulmani«, prispevek v delovni skupini »Europe and the Balkans – International Network« 1995–1996, nato objavljen v Bianchini, Dogo (ur.), The Balkans: National Identities. Tu je objavljen prevod iz italijanske objave v Storie balcaniche, 43. Dve leti kasneje je na kriticne pripombe bolgarskega zgodovinarja Milca La-ikova odgovoril: »moderni balkanski narodi so se oblikovali v procesu razgradnje politicnega sistema, imperialne družbene in kulturne dedišcine, v katerem je bil v celoti v ospredju ‚populacijski‘ aspekt, ki ga moderna Zahodna Evropa ne pozna. Zaradi te speci.ke jugovzhodne Evrope (ki je ne najdemo v sodobnem procesu nacionalnega združevanja Italijanov in Nemcev) ni bila mogoca narodnostna in-tegracija delov prebivalstva, ki so se zaradi svoje verske pripadnosti poistovetili s starim režimom. Tudi ti ‚tuji sektorji‘ bi se sicer lahko kot državljani prilagodili novemu režimu, a so se v njem le stežka prepoznali.«50 Menil je, da se vsega tega ne more zvesti »na dihotomne tipizacije, kot je tista o ‚državljanskem‘ in emancipatornem nacionalizmu ali tista o ‚etnicnem‘ in agresivnem nacionalizmu, ki morda dajejo odgovor na današnje eticne spodbude, a pri tem ne upoštevajo zgodovinskih posebnosti.«51 Dogo je od sredine devetdesetih let preuceval oblikovanje balkanskih na­cionalnih držav, od katerih je bila zadnja, ce pri tem dokaj neprimerno razširimo pojem, kaj je Balkan, turška republika, in poskusil odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj je ta proces privedel do drasticnega, ce ne popolnega izginotja musliman­skega prebivalstva v evropskem delu imperija. Ob tem je zavracal razlikovanja med dobrimi in slabimi nacionalizmi, kot sta jih opredelila Hans Kohn v svojem delu The idea of Nationalism52 in Federico Chabod v predavanjih, ki so bila nato objavljena v knjigi L‘idea della nazione (1943–1944).53 Dogo je izgon/emigracijo turškega in muslimanskega prebivalstva z Balkana povezal z razlicnimi motivi priselitve teh prebivalcev na to obmocje v casu Osman-skega cesarstva. Cesarstvo je Balkan sicer osvojilo z orožjem, a je svojo oblast nato utrdilo z naselitvijo muslimanskega prebivalstva iz Srednje Azije in z množicno spreobrnitvijo lokalnega prebivalstva v islam. Kršcansko prebivalstvo je z njimi sicer sobivalo, a so jih hkrati obcutili kot emanacijo osrednjih oblasti. Ko je slednja zašla v krizo in so se ji na obrobjih cesarstva zaceli upirati, je to prizadelo turško in muslimansko prebivalstvo neposredno v fazi uporov in posredno v fazi izgradnje samostojnih državnih entitet ali tistih neodvisnih od oblasti sultana. Obcutenje, da so tuji novim kršcanskim oblastem in novi zakonodaji ter da so zvesti sultanovi oblasti, jih je privedlo do tega, da so tudi prostovoljno zapustili ozemlja, ki so jih zdaj upravljali neverniki. Najprej so se zatekli na obmocja, ki so bila neposredno v posesti sultana in nato v Turško republiko, ki je bila dejanska dedinja prejšnje države in ki je kljub sekularizmu islamu zagotavljala privilegiran položaj. Ali kot je zapisal Dogo: »Ce je bila demogra.ja sestavni del otomanske vladavine, je bila demografska komponenta neizogibna tudi pri spremembi oblasti.«54 50 Dogov odgovor Lallovu je bil prvic objavljen v Godišnjak za društvenu istoriju – Annual of Social History IV, 1997, št. 1, 1997, in nato v italijanšcini v Storie balcaniche, 54–55. Tu je objavljen prevod italijanske objave. 51 Prav tam, 54. 52 Hans Kohn, The idea of Nationalism. A Study in its Origins and Background, New York, 1944. 53 Federico Chabod, L’idea di nazione, Bari, Laterza, 1961. 54 Dogo, Gli stati nazione balcanici e la questione dei musulmani balcanici, 44. Interes za migracije turškega in muslimanskega prebivalstva na Balkanu je Doga privedel do tega, da je preuceval in med seboj primerjal tudi druge prisilne ali prostovoljne migracije v casu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem v srednji in jugovzhodni Evropi. V devetdesetih letih je razpad jugoslovanske socialisticne federacije v Italiji obudil razpravo o dogajanjih na italijanski vzhodni meji ob koncu druge svetovne vojne in o vprašanju italijanskega eksodusa iz Istre ter Dalmacije. Vse vec je bilo govoric o tem, da je treba ponovno odpreti vprašanje meje, ki so jo Italiji dolocili mirovna pogodba iz leta 1947, spomenica o soglasju iz leta 1954 in Osimskimi sporazumi leta 1975. Vrstili so se predlogi za uradno komemoracijo žrtev (seveda italijanskih), ki so leta 2004 pripeljali do sprejetja posebnega zakona o »dnevu spomina«. V tem kontekstu sta Združenje istrskih, reških in dalmatinskih ezulov v Trstu in Inštitut za istrsko kulturo med drugimi tudi Marca Doga pozvala k organizaciji konference o demografski preobrazbi Istre, Reke in Dalmacije po letu 1945, ki naj bi potekala v okviru mednarodnega srecanja istrskih, reških in dalmatinskih ezulov. Dogo prošnji ni ugodil, ampak je septembra 1997 skupaj z Marino Cattaruzza in Raulom Pupom organiziral mednarodno konferenco o prisilnem razseljevanju prebivalstva v evropskem dvajsetem stoletju. Na tej konferenci se je tragedija istrskega, reškega in dalmatinskega italijanskega prebivalstva umestila v vzhodnoevropsko in sredozemsko dramo a.rmacije nacionalne države: turško in muslimansko izseljevanje z Balkana, izmenjava grško-turškega prebivalstva po dokoncnem propadu megali idee v dvajsetih letih 20. stoletja, biblicni eksodus Nemcev z Baltika, iz Poljske, Ceškoslovaške, Vojvodine in Slovenije po drugi svetovni vojni ter sporazumi med poljsko in sovjetsko komunisticno državo v korist etnicne homogenosti Poljske, Ukrajine, Belorusije in baltskih republik. Na tej konferenci, razprave katere so bile objavljene nekaj let kasneje55 in na kateri so poleg Italijanov sodelovali tudi Nemci, Poljaki, Slovenci, Grki in Turki, je bil v bistvu ovržen tradicionalni italijanski pristop k sodobni zgodovini jugovzhodne Evrope. Italijansko zgodovinsko dogajanje je bilo le delcek – in niti ne posebej relevanten – mozaika dogajanja, ki je preplavilo jugovzhodno in vzhodno Evropo. Pri raziskovanju tega, na kakšen nacin so nastale balkanske nacionalne države in kakšno vlogo je pri tem imel obcutek narodnostne pripadnosti, je Dogo prišel do inovativnih zakljuckov. Menil je, da je bilo obmocje Otomanskega imperija od osemnajstega stoletja naprej v bistvu razdrobljeno ne le z etnicno-demografskega vidika, ampak, kot so menili tudi nekateri strokovnjaki za ta vprašanja,56 na upravni ravni. Na gospodarski ravni pa je bilo to obmocje brez infrastrukture in dalec od tega, da bi bilo enoten trg. Imperij, ki je dejansko že razpadal in je bil prepreden s centrifugalnimi silami, je bil nato reorganiziran v obliki nacionalnih držav, ki so »znotraj sebe poenotile trge in sprožile procese ucinkovite integracije«.57 Balkanske 55 Esodi. Trasferimenti forzati di popolazioni nel Novecento, ur. Marina Cattaruzza, Marco Dogo, Raoul Pupo, Quaderni di Clio, Edizioni Scienti.che Italiane, 2000. 56 Gilles Veinstein, »Le province balcaniche (1606–1774)«, v: Storia dell’Impero ottomano, ur. Robert Mantran, Lecce, Argo, izd. 1999 [1. izd. 1989], 362–367. 57 »Questioni balcaniche e questione serba: domande a Marco Dogo«, ur. Guido Franzinetti, Intervju v I viaggi di Erodoto, 1999, št. 38/39. nacionalne države »were not the cause but the effect of Ottoman political disorder. Much more than implementation of a plan aimed at establishing a new order, the national revolution can be seen as a defensive response to the threatening pertur­bation emanating from the braking-up of the old regime.«58 Prav s to tezo je Dogo zadal nov udarec analogiji »balkanskega nacionalnega osamosvajanja« z »italijanskim modelom preporoda«, kot je to poudarjalo itali­jansko zgodovinopisje po letu 1870. Po koncu jugoslovanskih vojn je zapisal in pri tem vztrajal tudi nekaj let kasneje: »Izhodišce je ugotovitev, da v regiji nobena od držav, ki so se odcepile od ‚evropske Turcije‘, ni nastala kot rezultat uspešnega uporniškega gibanja. Vsak košcek otomanskega ozemlja v Evropi je bil izgubljen bolj zaradi šibkosti in zmede vrhovnih oblasti imperija kot zaradi moci lokalnih uporov. Vse odcepitve od Otomanskega cesarstva v loku celega stoletja je omo-gocilo ali celo odlocilo posredovanje ene ali vec evropskih sil.«59 Dogo je podpiral to interpretacijo oblikovanja balkanskih nacionalnih držav v casu, ko še niso bili opušceni instrumentariji psevdozgodovinskih argumentov, simbolnih podob in zastav, ki so zaznamovali razpad jugoslovanske socialisticne federacije, konec komunisticnih režimov in ponovno odkritje obrambe svetih meja na Balkanu. Soocen z vulgato »otomanskega jarma«, za katero je menil, da je na znan­stveni ravni neprimerna in rezultat propagande, ki so jo pred svojim koncem širili komunisticni režimi v iskanju nove legitimnosti na nacionalisticni osnovi,60 in soocen s praznovanjem vstaj v imenu naroda, si je Dogo postavil vprašanje, koliko je bilo tistih, ki bodisi z izkljucevanjem ali namenoma v svojem delovanju ali v svoji pasivnosti niso imeli opravka z nation-buildingom. Pri tem je ugotavljal, da je bila skupina, ki je vodila srbski upor, prisiljena prijeti za orožje samo zato, ker se je koncal pax ottomana, ki ji je v zameno za podrejenost zagotavljal zašcito, in da so, ko so prijeli za orožje, to storili v imenu sultana. Glede grškega upora je poudarjal, da ta ni nastal kot nacrt organizirane elite, temvec zaradi destabilizacije obmocja po pobudi paše iz Ioannine in preventivnimi poboji, ki jih je izvajalo muslimansko prebivalstvo nad grškimi kristjani. Tudi v bolgarskem primeru so bile grozote, ki so jih proti omejenim lokalnim uporom zagrešile cerkeške neregularne enote, tiste, ki so izzvale posredovanje velesil in privedle do avtonomne bolgarske kneževine. Tudi »nacionalist« Kemal, ko je pozval množice v upor, tega ni pocel v imenu »naroda«, ampak v imenu sultana. Dogo je v zakljucku zapisal: »In sum, a closer look at the underlying causes of the national revolutions in South-Eastern Europe does not reveal any particular preparation or determination, on the part of the élites emerging from the imperial disorder to subvert the old regime. Nor did the 58 Marco Dogo, »Before and outside the nation« v: Marco Dogo, Guido Franzinetti (ur.), Disrupting and Reshaping. Early Stages of Nation-building in the Balkans, Ravenna, Longo editore, 2002, 16. Besedilo avtor navaja v anglešcini, op. pr. 59 Marco Dogo, »Genesi e primi sviluppi degli stati post-ottomani nei Balcani: fattori, repliche e variazioni«, v: Schegge d’impero, pezzi d’Europa. Balcani e Turchia fra continuitŕ e mutamento 1804-1923, ur. Marco Dogo, Gorizia, Leg, 2006, 14. 60 Dogo, Introduction. Historians, nation-building, perceptions, 22. military conduct of the revolutions provide evidence of mass behaviour motivated by loyalty to an abstract, all-embracing new community.«61 Na upore je vsekakor vplival tudi Zahod. Dogo je vrsto raziskav posvetil dogajanju v tamkajšnjih diasporah, ki niso bile tako radodarne pri nudenju pomoci upornikom, kot bi v nacionalisticni viziji lahko pricakovali.62 Prevladujoci motivi ljudi, da so se odlocili za odselitev, so bili iskanje varnosti pred oblastjo države v razpadanju, njena nezmožnost izvajanja reformne politike. To je Dogo opisal v obsežnem clanku o poskusih upravnega in .skalnega prestrukturiranja Podo­navskega gubernija (današnja severna Bolgarija) v šestdesetih letih 19. stoletja in težavah osrednje oblasti pri organizaciji obrambe obmejnih pokrajin, na primer v novopazarskem Sandžaku na prelomu 19. in 20. stoletja.63 Pod varnostjo ne smemo razumeti le konca politicno-vojaških nemirov, ki so na prelomu med 19. in 20. stoletjem zajeli cesarstvo, temvec tudi in predvsem zemljiško-lastninski režim in z njim povezan davek. To je Dogo ironicno opredelil kot »zastarelo formulo«, šlo je za odstranitev produkcijskih odnosov, ki so bili ovira za produktivne sile. Toda vrzel, ki je nastala med kršcanskimi množicami na Balkanu in cesarstvom, bi brez posredovanja zainteresiranih velikih sil le stežka privedla do pomembnih sprememb. Dogo je ugotavljal, da so balkanske države, ki so nastale po razpadu osman­skega imperija, imele tri skupne znacilnosti. Svojo legitimnost so utemeljile s tem, da so se oprle na etnos, trdile, da so suverenost podelile ljudstvu in napredek pojmovale kot navezanost na Zahod.64 A to je bil dolgotrajen proces ne samo za množice, ampak tudi za pobudnike odcepitve od imperija. Prvi vladarji post imperialnih držav niso zagovarjali »etnicne« legitimnosti in suverenosti ljudstva, ki sta jim bila tuja ali so celo nasprotovali ideji nacionalne države, od Miloša Obrenovica in srbskih oligarhov vsaj do leta 1860 pa vse do gr-ških vladarjev, ki so sanjali o restavraciji imperija, da sploh ne omenjamo vladarjev nemškega porekla, vsiljenih Grciji in Bolgariji, ki svojih ekspanzionisticnih progra­mov niso izvajali v imenu naroda. Ocitno je, da je bila ideja nacionalne države tuja tudi nacionalistu Musta. Kemalu, saj je na oblast prišel kot gazi, bojevnik za vero. Zunaj procesa izgradnje države, temeljece na narodu, so dolgo casa bili ne le vladajoci sloji, ampak tudi etnicne in verske manjšine, skupine, ki so bile neodzivne na znamenja, ki jih je vsilila nacionalna država, kot so jezikovno poenotenje, seden­tarnost, poenotenje zakonov, lokalni klani, sekularni državi sovražna duhovšcina. Do klica naroda so bile ravnodušne predvsem kmecke množice, saj izgradnja narodnostne zavesti v prvih desetletjih nacionalnih držav ni potekala ne s politicno angažiranostjo ne z izobraževanjem ne z vkljucevanjem v vojsko.65 Zaradi tega je 61 Dogo, Before and Outside the Nation, 20–21. 62 Marco Dogo, Pro.tto e devozione. La comunitŕ serbo-illirica di Trieste 1748–1908, Lavis, Lint, 2000, 25. 63 Marco Dogo, »‘Tenere insieme l’Impero‘. Declino ottomano e province di frontiera nei Balcani«, Rivista storica italiana, CXV, fasc. II, 2003. 64 Dogo, Before and Outside the Nation, 15. 65 Dogo, Before and Outside the Nation. Dogo poudaril, da tudi za Balkan velja znana teza, ki jo je za francosko podeželje zagovarjal Eugen Weber.66 Svoje zadnje raziskave je Marco Dogo posvetil opisu izgradnje nacionalnih držav in v njihovem okviru balkanskim narodom. Za muzej risorgimenta v Torinu (Museo Nazionale del Risorgimento Italiano di Torino) je zbiral gradivo o nastanku balkanskih nacionalnih držav, prouceval problematiko mest v jugovzhodni Evropi med 19. in 20. stoletjem in preuceval odnos med nacionalno državo in njenimi manjšinami. K zbiranju gradiva o oblikovanju balkanskih nacionalnih držav ga je spodbudil ravnatelj omenjenega torinskega muzeja Umberto Levra, ki je umrl nekaj mesecev za Marcom, in to v okviru splošne prenove muzeja ob 150. obletnici ustanovitve enotne italijanske države, prenove, ki naj bi italijanski risorgimento umestila v evropsko dogajanje.67 Na razstavi za torinski muzej je Dogo želel izpostaviti elemente, ki so po­vezovali naracijo zgodovine Balkana z evropsko zgodovinsko naracijo med 19. in 20. stoletjem, in pa tiste, ki so se od nje razlikovali. Z dokumentacijo podob narodnostnih procesov na Balkanu je še enkrat potrdil,68 da so bile na Balkanu pri oblikovanju posameznih državnosti odlocilne od Carigrada bolj ali manj neodvisne upravne realnosti: »Z delovanjem podjetniških elit in s spletom ugodnih zunanjih okolišcin je bila dosežena neka oblika teritorialne samouprave za prebivalstvo, vezano na predmoderne lojalnosti, in za oblast, ki je šele odkrivala ‚ljudstvo‘ kot politicno sredstvo: skratka nacionalna država brez naroda, ki ga je bilo treba šele zgraditi. Z vsemi distinkcijami, ki so del našega poklica, tu obstaja impresivna sorodnost z italijanskim primerom, kot je povzet v znani formuli ‚naredili smo Italijo, zdaj je treba narediti še Italijane‘: formula, vkljucena v konceptualizacijo, ki danes prevladuje med italijanskimi zgodovinarji, ki so že prepricani, da se je mit o risorgimentu rodil v enotni in neodvisni Italiji in je bil uporabljen pri izgradnji italijanske države (nation buildingu).«69 Dogo torej procesov balkanskega preporoda ni videl samo skozi optiko itali­janskega, temvec je tudi v tem primeru perspektivo obrnil in je na italijanski risor­gimento pogledal skozi optiko preobrazb, ki so se v devetnajstem stoletju zgodile na Balkanu in v zavedanju evolucije italijanskega zgodovinopisja o italijanskem risorgimentu, od Alberta Bantija70 do Umberta Levra, ki je že leta kot vodja torin­skega muzeja spodbujal preoblikovanje študij o tej problematiki.71 Gibalo procesa nacionalizacije, ki sovpada s procesom modernizacije in navezovanja na Zahod, so mesta, vlogi katerih je Dogo v sodelovanju z drugimi 66 Eugen Weber, Peasants into Frenchmen: the Modernization of Rural France 1870–1914, Stanford, Stanford California Press, 1976. 67 Intervju s profesorjem Umbertom Levrom, 15. 10. 2012, youtube, youprovto. 68 Dogo, Disrupting and reshaping. 69 Marco Dogo, »Comparazioni e rappresentazioni. Risorgimento e ‚Risorgimenti‘ nel museo di Torino«, Contemporanea, X, 3, julij 2007, 500. 70 Alberto Mario Banti, L’onore della nazione. Identitŕ sessuali e violenza nel nazionalismo europeo dal XVIII secolo alla Grande guerra, Torino, Einaudi, 2005. 71 Umberto Levra, Fare gli italiani. Memoria e celebrazione del Risorgimento, Torino, Comitato dell’Istituto per lo studio del Risorgimento, 1992. italijanskimi in evropskimi raziskovalci (tako balkanskimi kot drugimi) posvetil posebne raziskave. Menil je, da je bilo preucevanje razmerja med urbanim razvojem, »nacionalno svobodo« in modernizacijo na Balkanu zapostavljeno tako v zahodnem kot balkanskem zgodovinopisju. To je bilo po njegovem mnenju »verjetno zaradi vztrajanja romanticnih pogledov, bolj pozornih do identitetnih vprašanj ‚podežel­skega naroda‘ kot do projektov evropeizirajocih se elit. Lokalno zgodovinopisje in publicistika so v veliki meri prispevali k tej podobi tako s konservativnega kot z demokraticnega vidika«.72 Na eni strani konservativno nezaupanje v preoblikovanje navad pod vplivom Zahoda in varovanje preteklosti, ki so jo predstavljale navade kmeckega sveta, na drugi strani pa vsesplošna sovražnost do mesta, ki so ga razumeli kot izkorišce­valca dela kmeckih množic, oboje je prispevalo k temu, da ni bilo zanimanja za zgodovino mest. To velja tudi za t. i. komunisticno zgodovinopisje, saj so mesta veljala za kraj, kjer so se jasno manifestirali klasicisticni vidiki preobrazb, ki jih je povzrocal domac in tuj kapitalizem. A vse to se zdi kot »epifenomen celotne družbene zgodovine, ki je imela srce na podeželju, pa tudi v podrejenosti impe­rialisticnim državam.«73 A je bil kljub temu preprican: »V preobrazbi, ki jo je jugovzhodna evropska politicna krajina doživela v devetnajstem stoletju, so bila mesta aktivni in pasivni protagonisti. Aktivni zato, ker se je v ‚preporodni‘ fazi prav v njihovem okolju, zahvaljujoc odnosu z zunanjim svetom, oblikovala vecina modernizirajocih se elit, ki so se bile sposobne povezati z nezadovoljstvom podeželja ter zaceti in dokon-cati proces locitve od cesarstva. In aktivni zato, ker so se v fazi izgradnje države postavila kot . zicni in kulturni model za celotno državo, pa tudi kot ‚naravni‘ zbiralec njenih virov. Pasivni protagonisti pa zato, ker so, da bi se predstavila kot . zicni in kulturni model za preostalo državo, v veliki meri podvrgla vplivu zahodnoevropskega modela.«74 To je bilo najbolj ocitno v preobrazbah urbanisticnega nacrtovanja, arhitekture, življenjskih navad v glavnih mestih: ta so bila hkrati projekt, ki naj bi veljal za celotno državo, in izložba, v kateri so lahko premišljali in merili doseženi napredek. In ta napredek se je meril tudi s tem, kako se je odpravljala preteklost: tako, da je bilo zaželeno, da muslimani izginejo z ozemlja nacionalne države in da obenem iz glavnega mesta izginejo znamenja otomanske oblasti in navade otomanskega casa »v 37 letih varovanega kondominija otomanske trdnjave je razvoj Beograda vodil, a tudi oviral cilj, da bi se odrešili trdnjave in jo nato eliminirali.«75 To oddaljevanje od preteklosti je bilo dolgo in bolece. V primeru Beograda, ki mu je Marco Dogo namenil osrednjo pozornost, sta . nancna in kulturna šibkost 72 Marco Dogo, Armando Pitassio, »Introduzione« v: Cittŕ dei Balcani, cittŕ d’Europa. Studi sullo sviluppo urbano delle capitali post-ottomane, ur. Marco Dogo, Armando Pitassio, Lecce, Argo, 2008, 10. 73 Prav tam, 10–11. 74 Prav tam. 75 Marco Dogo, »L’imperfetta fondazione della moderna Belgrado. I vincoli della dipen­denza«, v: Cittŕ dei Balcani, 155. dolgo casa onemogocali izginotje znamenj otomanske preteklosti, ki so bila predmet prezira popotnikov z Zahoda.76 Šlo je za prezir, ki ga je na splošno delila tudi majhna srbska elita,77 ki je sprejela zahodne stereotipe o balkanskem svetu. To je Dogo ugotovil že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na mednarodni konferenci o »jeziku, etnosu, narodnosti: nacionalni stereotipi«, ki sta jo leta 1986 organizirala Oddelek za humanisticne vede in Tržaški inštitut za slovansko . lologijo Univer­ze v Trstu: »Tako imenovano ‚zahodno razsodišce‘ ... je v devetnajstem stoletju imelo odlocilno vlogo, morda bolj, kot se je to kazalo v politicnem dogajanju, pri usmerjanju oblikovanja balkanskih nacionalnih držav in vzpostavljanju stereotipov in avtostereotipov, pri cemer je glede na konjunkture »spodobnosti« vsakemu od njih pripisovalo razlicne stopnje sprejemljivosti.«78 Ko se je nacionalna država zgradila in poistovetila s svojo narodnostno komponento, se je pojavil problem odnosa med njo in razlicnimi narodnostnimi skupnostmi. Kot sem že omenil, je Dogo ta problem vedno poudarjal, tako takrat, ko je obravnaval vprašanje muslimanov, kot takrat, ko je pisal o odnosu med Srbi in Albanci. K temu vprašanju se je vrnil, ko se je ukvarjal z vprašanjem manjšin v Otomanskem cesarstvu,79 in tudi, ko sta s Tullio Catalan obravnavala vprašanje judovske manjšine v nacionalnih državah jugovzhodne Evrope in zlasti v bolgarski državi80 pred njenim padcem v monarhicno diktaturo ter kasnejšim zavezništvom z nacisticno Nemcijo. Dogo se v bistvu ni oddaljil od tega, kar je prej pisal o sožitju razlicnega prebivalstva znotraj ene državne stvarnosti. Tako je v primeru Otoman­skega cesarstva zatrjeval, da bi pravoslavne kršcanske, armenske kršcanske in judovske manjšine lahko bile vir za preživetje cesarstva, ce bi ta proces spremljali reformni procesi v smeri federalizacije. To se ni zgodilo in zadnji obupani poskus modernizacije, ki so ga promovirali Mladoturki, ko se je cesarstvo spremenilo v turško-muslimansko nacionalno državo, je bil za preostale kršcanske manjšine nesprejemljiv, zato so nadaljevale z razgradnjo države. Težave nacionalne države, da bi poleg vecinskega sprejela še druge narode, je Dogo prikazal na primeru Bolgarije. Bolgarska država je kot versko manjšino priznavala judovsko skupnost, ki jo je pred razširjenim antisemitizmom med ljudmi tudi zašcitila. Obenem pa ni nikoli privolila v to, da bi judovsko manjšino priznala kot posebno narodno skupnost, kot se je pod vplivom cionisticnega giban­ja ta opredelila po prvi svetovni vojni. K izolaciji skupnosti je prispevala velika gospodarska kriza v tridesetih letih 20. stoletja, ko je hkrati prišlo do mocnega ponovnega razmaha antisemitizma. 76 Prav tam, 141. 77 Prav tam, 152–154. 78 Marco Dogo, »L’Occidente e la .ssazione di alcuni stereotipi balcanici nell’Ottocento«, Studi goriziani. Rivista della Biblioteca statale isontina di Gorizia, januar-junij 1988, 44. 79 Marco Dogo, »Le minoranze all’interno dell’Impero ottomano: risorsa o fattore disin­tegrativo?«, v: Minoranze negli imperi. Popoli fra identitŕ nazionale e ideologia imperiale, ur. Brigitte Mazohl, Paolo Pombeni, Bologna, il Mulino, 2012. 80 Marco Dogo, »Loyalty Sorely tried: the Jews and the Bulgarian State (1878-1935)«, v: The Jews and the Nation State. * * * To je moj prikaz znanstvene poti Marca Doga in tega, kako je prispeval k pre­novi italijanskega zgodovinopisja o Balkanu. Zavedam se, da prispevek neizogibno vsebuje vrzeli in se za to opravicujem. Obenem je bilo to pisanje zame zelo težko, saj sem imel priložnost veckrat delati z Marcom in z njim razpravljati o idejah in pogledih na problematiko. Poskušal sem biti še posebej previden, da svojih misli ne prekrivam z njegovimi. Upam, da mi je uspelo. Zahvaliti se moram kolegu in prijatelju Guidu Franzinettiju – ne le za informacije in gradivo o Marcovem pado­vanskem obdobju, ampak tudi za to, da je poskrbel za Marcovo bibliogra. jo. Marco Dogo namrec nikoli ni naredil seznama tega, kar je napisal. Nihce ne bo mogel reci, da je bil narcis! Zdaj imamo to bibliogra.jo, pa naj bo še tako nepopolna! i »Akcionisti« so bili clani Stranke akcije (Partito d›Azione). To je leta 1942 v ilegali ustanovila skupina protifašistov liberalno demokraticne in prosocialisticne usmeritve. Nekaj kasneje so v stranko vstopili protifašisticni pregnanci iz gibanja Pravica in svoboda (Giustizia e libertŕ). Stranka akcije je v oboroženem odporu imela svoje enote, poimenovane Pravica in svoboda, ki so se locile od garibaldinskih, ki jih je vodila Komunisticna partija Italije. Stranka se je zavzemala za republikansko, laicno in demokraticno Italijo ter za ustanovitev demokraticne združene Evrope. V njej so bili zlasti intelektualci, zato po koncani vojni kljub dejstvu, da je bil njen osrednji vodja Ferruccio Parri predsednik prve italijanske vlade narodne enotnosti, ni mogla konkurirati z velikimi strankami, ki so uživale množicno podporo, kot so bili kršcanski demokrati, komunisti in socialisti. Notranje razdeljena na liberalce, kolektiviste, socialiste je leta 1947 razpadla. V naslednjih letih so njeni glavni predstavniki igrali osrednjo vlogo v proti­fašisticnih in sekularnih strankah, predvsem pa v italijanski kulturi. ii Norberto Bobbio (1909–2004), eden najpomembnejših italijanskih pravnih teoretikov in politicnih . lozofov. iii Silvio Trentin (1885–1944), eden najboljših upravnih pravnikov. Zaradi svojega pro-tifašizma je moral emigrirati v Francijo. Prikljucil se je gibanju Pravica in svoboda in skupaj z njim aktivno podpiral špansko republiko ter boj proti frankistom. V Italijo se je vrnil kot partizan in umrl leta 1944. Sin Bruno je bil eden najpomembnejših voditeljev CGIL (Conferderazione Generale Italiana del Lavoro, Italijanska generalna konfederacija dela), sindikalne organizacije, ki je bila blizu KPI in levim socialistom. iv Toni Negri (r. 1933, Padova), .lozof, politolog, skupaj z drugimi sodobniki (Tronti, Panzieri idr.) teoretik osrednje vloge delavcev v boju za revolucionarno preobrazbo družbe (de­lavski marksizem). Leta 1979 je bil zaradi obtožb o povezavah s teroristi Rdecih brigad aretiran in v preventivnem priporu prebil štiri leta in pol. Na sojenju leta 1983 je bil obsojen na devet let, a je bil obenem na listi Radikalne stranke izvoljen v poslansko zbornico. Odšel je v Francijo in se v Italijo vrnil šele leta 1997. Kazen je nato odslužil z nekaj meseci zapora in hišnega pripora. v Delavska avtonomija (Autonomia operaia, 1973–1979) je bila marksisticno zunaj­parlamentarno levo gibanje, ki je izhajalo iz organizacije Delavska sila (Potere operaio). Na organizacijski ravni je bila zelo .uidno gibanje, ki se je strinjalo z operaismom (unionizem, workerisem) Delavske sile in bilo v imenu operaisma zelo kriticno do komunisticne partije in tradicionalnih sindikatov, ki so jih imeli za izdajalce delavskega razreda. Zgodovinar Angelo Ventura je prav zaradi tega Delavsko avtonomijo enacil z matriko oborožene stranke, tisto tero­rizma Rdecih brigad. V: Angelo Ventura, Per una storia del terrorismo italiano, Roma, Donzelli editore, 2010, 54–92. vi Mario Isnenghi (r. 1938, Benetke) je raziskovalec sodobne zgodovine, zlasti zgodovine fašizma, italijanske udeležbe v prvi svetovni vojni in zgodovine italijanskega risorgimenta. vii Delavska sila (Potere operaio, 1967–1973) je bila pomembna skupina zunajparlamen­tarne marksisticne levice, ki se je zavzemala za avtonomno organizacijo delavskega razreda, kar je bil zanjo predpogoj za izgradnjo revolucionarne stranke. Iz te skupine je nato izšlo gibanje Delavska avtonomija. viii Massimo Cacciari (r. 1944, Benetke) je bil .lozof in ugleden preucevalec Nietzscheja, Heideggerja in Wittgensteina. Kot mlad študent in nato diplomant je v šestdesetih in sedemdesetih letih kot »operaist« sodeloval pri razlicnih pobudah za zašcito delavskega razreda v Venetu in skupaj z drugimi teoretiki operaisma (Alberto Asor Rosa, Mario Tronti itd.) pri reviji Classe. Tako kot mnogi drugi se ni strinjal z ustanovitvijo Delavske sile in se je nekaj let kasneje pridružil komunisticni partiji. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil vrsto let župan Benetk. V spomin Andrej Studen (19. 5. 1963–5. 11. 2022) V dneh, ko je odjeknila novica o Andrejevi smrti, smo se zavedli naše ranljivosti. Andrej ni odšel nepricakovano, saj ga je bolezen iztrgala iz naše srede že pred dobrim letom dni. Pa vendar je bilo (in še vedno je) težko sprejeti dokonc­nost Andrejevega slovesa. Custva, izkušnje in spomini so še vse prevec živi, cas še ni zameglil spomina. Andrejeva usoda, ko se mu je življenje obrnilo na glavo prakticno cez noc, na mah prekinilo njegovo raziskovalno delo in vecino stikov, je med sodelavce in kolege vnesla nemir. Tudi strah pred neizprosnostjo bolezni. Strah smo najprej skušali premagovati s cloveškim (naivnim) upanjem na izboljšanje. A upanje je z meseci napredovanja bolezni vedno bolj usihalo in prehajalo v zle slutnje. Slabšanje zdravstvenega stanja je zbujalo tesnobo. Dokoncnost slovesa je bila zadnja tocka, ko smo spoznali kako tanka je crta med sedanjostjo in preteklostjo, kako tanka je crta med življenjem in minulostjo. Vsi, ki smo poznali Andreja vemo, da je bil živahna in vecplastna oseba, ki jo je bilo težko prezreti. Ob njem nismo bili ravnodušni. Zbujal je simpatije in naklonjenost. Ker je znal biti prijazen, hudomušen, duhovit, custven, pa tudi neizprosno resen, ko je bilo potrebno. Vse skupaj v eni sami sapi. S trmastim vztrajanjem pri svojih argumentih je bil vcasih naporen sogovornik v razpravah, ki smo jih v desetletjih tesnega sodelovanja neredko imeli. A vendarle je znal tudi spravljivo sprejeti dobro utemeljene in logicno obrazložene argumente svojih sogovornikov. Andreja sem spoznal že med študijem, potem pa so se najine poti združile na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer sva bila vec desetletna sodelavca. Po raziskovalnih interesih sva si bila razlicna, vendar naju je družila sorodnost tematik, generacijska pripadnost in iz tega sledeca lojalnost. Tesno sva sodelovala v programski skupini za gospodarsko, socialno in okoljsko zgodovino, kjer je bil Andrej od zacetka skupine nosilni clan. Kot eden redkih na inštitutu je pokazal ambicije in pogum in se s podporo in pomocjo mentorjev podal na študijsko izpo­polnjevanje v Nemcijo, na univerzo v Mster. Zavedal se je, da nujno potrebuje širša obzorja, kot mu jih je v tistem casu lahko ponudilo slovensko zgodovinopisje. Na ta nacin je skrajšal ucni proces, hitro se je seznanil s sodobnimi metodološkimi prijemi in konceptualnimi izhodišci raziskovanja historicnega vsakdana. Lahko recemo, da je bilo to formativno obdobje, ki je Andreja de.niralo kot zgodovinarja. Doma je kasneje našel iskrena sogovornika v Janezu Cvirnu in Vasiliju Meliku. Družila jih niso samo raziskovalna izhodišca, to je analiza družbenih razmerij z zornega kota vsakdanjega življenja, temvec tudi iskreno prijateljstvo. Prezgodnja smrt Janeza Cvirna je Andreja zelo prizadela. V moci custvenega odziva se je na trenutke zdelo, da je zamrl tudi del Andrejevega žara. Z Janezom Cvirnom sta bila dolgoletna iskrena prijatelja, v mnogih ozirih sta se osebnostno in strokovno do-polnjevala. Skupaj sta zastavila veliko projektov, naj omenim le projekt odmevne revije Zgodovina za vse. Skupaj sta jo urejala in tako na široko popularizirala in usmerjala pot socialne zgodovine v podobi zgodovine vsakdana v zgodovinopisju in tudi širših javnostih. Andrej je bil gotovo med utemeljitelji zgodovine vsakdana. Še pred zaposlitvijo na inštitutu je imel jasno oblikovano raziskovalno agendo. In ko se je zaposlil na inštitutu, si ni bilo za misliti, da bi lahko kot zgodovinar delal kaj drugega. To ni bilo jasno samo njemu, temvec tudi sodelavcem. In temu ni nihce oporekal. Ce je na zacetku potreboval oporo drugih (tujih) avtorjev, da je utemeljeval ”nujnost” uveljavitve raziskovalnih konceptov zgodovine vsakdana, jim je kmalu postal enak. Pridobljene raziskovalne izkušnje, leta dela na izvirnem gradivu, so mu omogocile, da je to raziskovalno podrocje mislil po svoje. Izvirno in stimulativno za strokov-no javnost, privlacno za splošno publiko. Izoblikoval je jasno stališce, da mora zgodovinar imeti na voljo gradivo, ce je le mogoce arhivsko, ki mu omogocajo detajlne študije primerov. Razlikoval je med raziskovalnimi idejami in željami. Ideje so bile zanj podprte z gradivom za študije primerov, želje pa samo bolj ali manj posrecene domislice kaj vse bi lahko delali, ko bi imeli na voljo ustrezne vire. Imel je visoko razvito delovno etiko, bil potrpežljiv raziskovalec in pisec, ki mu ni bilo žal casa za razjasnitev razlicnih historicnih fenomenov, da bi postali razumljivi tudi današnjemu bralcu. Andrej je bil izkušen zgodovinar. Dobro je vedel, kako brati vire med vrsticami, da zveš vec kot je vidno na prvi pogled. V virih je znal locevati lokalno/osebno­stno raven od družbene/globalne ravni. Spretno je znal iz navidez nepomembnih in povsem suhoparnih podatkov ali bizarnih življenjskih praks splesti prepricljivo in dobro argumentirano zgodbo o razlicnih kulturnih in družbenih fenomenih. Imel je obcutek za prepoznavo detajlov, ki so posreceno ilustrirali celoto. Rad je imel svoje historicne like, ugledneže, povprecneže, ljudi brez posebnosti in s posebnostmi, heroje in antiheroje cloveškega vsakdanjika. Ne zato, ker bi se z njimi istovetil, temvec, ker jih je globoko razumel v historicnem kontekstu. Bili so njegovi sogovorniki o preteklem casu, pomagali so mu odstirati tancice skriv­nosti zgodovinske pozabe. Njihove življenjske usode so pripovedovale drugo plat preteklosti, ki ni bila pogosto v raziskovalnem ospredju. Andrej je bil hvaležen analitik njihovega bivanja, sledi njihovih dejanj, njihovih sporocil zgodovinarjem. S tem ko je odlicnežem ali obstrancem (kriminalci, samomorilci, cigani, pijanci) enakovredno dajal glas in podobo, je na široko odpiral vrata zgodovini vsakdana in s tem zgodovini družbenih razmerij. Pokazal je kako so bili ti posamezniki akterji in subjekti zgodovinskega casa hkrati. Kako so imeli svojo kulturo in svoje kode­kse. Iz kronike družbenih odstopanj, ekscesov, anomalij, tudi patologij je ustvarjal podobo družbe, njene mehanizme sobivanja ali kon. iktov razlicnosti, moralnega ustroja preteklih družb in prevladujocih vrednostnih sistemov. Kontekstualizacija življenjskih usod akterjev, sopotnikov ali obstrancev zgodovine, mu je omogocala dobro podkrepljene interpretacije dolgorocnih družbenih sprememb. In zato je žel priznanje, strokovno in cloveško. Andrej je bil strasten predavatelj, ki je znal držati obcinstvo v napetosti, ga zabavati, na lahkoten nacin je znal razlagati zapletene družbene procese, prepri-cljivo umešcati v družbena razmerja življenjske stile, zgode in nezgode bolj ali manj anonimnih posameznikov. Kot predavatelj na oddelkih za zgodovino na primorski in ljubljanski univerzi je bil popularen predavatelj. Rad je imel delo s študenti. Tisti, ki so mislili nekoliko bolj ambiciozno, so vedno lahko racunali na Andrejevo nesebicno pomoc, strokovno podporo in spodbudo. V njegovem seminarju je nastala vrsta izvirnih diplomskih nalog ter nekaj tehtnih magistrskih nalog in doktorskih disertacij. Kot urednik je marsikateremu študentu omogocil prve objave v reviji Zgodovina za vse. Kot je bil sam osebnostno živahen, tako je bil živahen in vztrajen raziskova­lec preteklosti. Zato je Andrej pustil globoko sled v slovenskem zgodovinopisju. Andrej je bil ploden pisec. Opus je širok in raznovrsten. Težko ga je zaobjeti v celoti. V nadaljevanju bom izpostavil nekaj, po mojem mnenju, najbolj znacilnih tock Andrejeva dela. Seveda se še kako zavedam, da je vsako povzemanje ali posploševanje neizogibno tudi pomanjkljivo, selektivno in arbitrarno. Andrejev raziskovalni interes je z leti postajal vedno širši in cedalje bolj zahteven. Bolj je spoznaval družbene in individualne cloveške izkušnje, bolj so se mu odstirala prezrta ali neodkrita poglavja raznovrstnih situacij cloveškega bivanja. Tiste za katere je imel na voljo vire je z obilo domišljije, ki mu je ni manjkalo, prepricljivo ubesedil, na enostaven (tudi lahkoten), a strokovno neoporecen nacin predstavil zapletena družbena razmerja, trke razlicnih predstav o svetu in “nesporazume” razlicnih življenjskih praks. Prvo podrocje, s katerim je Andrej vstopil v svet raziskovanja slovenske zgodovine je tematiziranje stanovanjske kulture v Ljubljani. To ga je zaposlovalo na zacetku njegove raziskovalne poti. Temeljni rezultat teh študij je bila odmevna monogra.ja Stanovati v Ljubljani, s katero je v slovenskem historicnem prostoru uveljavil nove metodološke prijeme socialne zgodovine in najavil oblikovanje nove metodološke in vsebinske usmeritve znotraj slovenskega prostora. Nove metodološke usmeritve, ki jih lahko opredelimo s pojmom historicne antropo­logije, so prišle najbolj do izraza v naslednjem vsebinskem sklopu. Gre za sklop raziskav, ki jih lahko združimo v pojem proucevanja modernizacije življenjskih stilov v slovenskem prostoru 19. stoletja. Gre za raznorodne tematizacije oblacenja, higienizacije, prehranjevanja, vrednostnih spremenljivk (cast, okusi, moda…). Na tam podrocju se je izkazala metodološka prodornost in interpretativna izvirnost njegove raziskovalnega dela, ki je na široko odmevala. Ravno prodornost njegovih raziskav je veliko prispevala k širjenju raziskav vsakdanjega življenja in s tem tudi k oblikovanju posebne metodološke usmeritve, t.i. »zgodovine od spodaj« v slovenskem prostoru in historiogra.ji. In Andrej je eden najbolj prominentnih zastopnikov te zgodovinarske zvrsti. Naslednje podrocje raziskovalnega dela je bilo ravno tako de. citarno. Andrej se je lotil proucevanja zgodovine kriminala in kaznovanja. Raziskovalno delo je zastavil dvoplastno. Na eni strani je sledil normativnemu okviru, na drugi strani se je posvetil kaznovanju v širokem diapazonu njegovih pojavnih oblik. S spoznanji, ki jih je sintetiziral v odmevni monogra.ji Rabljev zamah, je nazorno rekonstruiral tudi ideološko podstat nasilja in kaznovanja kot fenomena s pomembnimi druž­benimi implikacijami tako s stališca dominantnega moralisticnega diskurza kot javno-prostorske spektakularnosti. Proucevanju družbene patologije je Andrej ostal zvest tudi s svojim naslednjim raziskovalnim sklopom. Tokrat je v ospredje postavil tematizacijo alkoholizma, kot socialnega, zdravstvenega in kriminalnega fenomena. Andrej je družbeno patologijo alkoholizma videl v kontekstu moraliz-ma in stvarnih družbenih ucinkov, v osnovnih in širših družbenih skupnostih. V vrednostno družbeno pogojenem moralisticnem izhodišcu se alkoholizem kaže kot tocka družbene diferenciacije na podlagi neformalno predpisanih družbenih razmerij in življenjskih praks. Tudi ta spoznanja je Andrej sinteticno predstavil javnosti v monogra.ji z naslovom Pijane zverine. Monogra.ja je imela velik odmev. Zveza zgodovinskih društev Sloveniji mu je podelila nagrado za najboljše delo s podrocja zgodovinopisja. V delu Neprilagojeni in nevarni se je lotil dolgorocnega položaja in odnosa družbenega okolja do Ciganov oziroma Romov. Lotil se je skupine, ki je, kot vecni in nepoboljšljivi “drugi”, vedno znova postavljala na preizkušnjo vrednote in kon­cepte lokalnih okolij, odpirala vprašanja sposobnosti misliti drugacnost, vprašanja (kon.iktnega) sobivanja razlicnosti, tudi šovinizma ali latentnega rasizma. Tematike se je lotil izrazito dolgorocno, ni prezrl druge svetovne vojne in morije Ciganov. Z zgodbo o “vecnem drugem” je Andrej prepricljivo predstavil vecinsko plat družbe, ki je težila k ideološkemu in nacionalnemu poenotenju, k poenotenju življenjskih stilov in praks. Cigani (Romi) pa so bili pri roki kot hvaležno orodje de. niranja antipoda družbene cistosti in dostojnosti. Zato so bili stigmatizirani, nemalokrat neusmiljeno kriminalizirani. Izpostavi velja tudi knjigo o podjetniku Matku Curku. V tem delu je v so-avtorstvu presegel golo podjetniško zgodovino. Ekonomski uspeh kmeckega sina v gradbeništvu je bil samo izhodišce. Andreja je vedno zanimalo tudi ozadje, kaj življenjska pot posameznika pove o družbenih procesih. Tako je zelo nazorno predstavil pot ekonomske integracije, miselnega sveta podjetnika, samopodobo in prakso razmerij v podjetju v precepu ekonomizacije delovne sile in patriarhalnih nacel obravnavanja zaposlenih. Veliko pozornosti je posvetil socialni integraciji podjetnika v družbo. To je njegovi socialni modernizaciji, ali kot je zapisal Andrej, njegovemu “pomešcanjenju”. V posameznih poglavjih so sledile analize komple­ksnosti, kontradiktornosti in dolgotrajnosti procesa “pomešcanjanja”, kot tranzicij­skega procesa od ruralnega k urbanemu življenjskemu svetu, slogu in miselnosti. Matko Curk je bil sicer eden, njemu podobnih pa cela vrsta. Ena cloveška usoda je torej plasticno ilustrirala oblikovanje mešcanstva v Sloveniji na ekonomskem in socialnem polju. V zadnjih letih se je Andrej posvetil novi temi. Zanimati ga je zacelo vprašanje lakot in prehranskega pomanjkanja. Spodbuda je bila konferenca in raziskovalna usmeritev programske skupine. Po svoji navadi se je najprej odpravil v arhiv in odkril obilico gradiva iz šestdesetih let 19. stoletja, zlasti o prehranski krizi na Notranjskem. V tem projektu je pokazal raziskovalno zrelost in tudi lastnost, ki jo starejši zgodovinarji radi pozabimo. Ni vztrajal v ugodju dodobra preizkušenega vzorca. Andrej je vedel, da novo raziskovalno vprašanje, novo gradivo terja nove interpretativne pristope, nova konceptualna izhodišca, novo organizacijo dela in prilagojen nacin zgodovinarskega mišljenja. Prehranska kriza je bila zopet samo zacetna tocka za analizo kompleksnih družbenih razmerij. Tako je odpiral vpra­šanja posestne strukture, donosnosti kmetijstva, delovne obremenitve kmeckega prebivalstva, vire dohodkov, strukturo družin, delitve dela, okoljsko problematiko, prehranske normative, družbeno (osebno) solidarnost in sebicnost, spopadanje s krizo. Ob tem je zacel študirati tudi koncepte družbenega upravljanja z razlicnimi tveganji in koncepte družbene ranljivosti. Nekaj, kar se je na zacetku zdelo kot tema za en skromen clanek, je hitro preraslo v enega najbolj ambicioznih in zahtevnih projektov v njegovi karieri. V našem zgodovinopisju še ni dela, ki bi ponudilo v razmislek determinante razmerja med okoljem in clovekom, o lakotah in pomanj­kanju, o družbi prehranskega in razvojnega tveganja, o družbeni ranljivosti v pri­meru kratkotrajnih nihanj podnebnih sprememb ter o kriznem upravljanju lokalne skupnosti in državnih organov. Žal je delo ostalo nedokoncano. Ceprav je Andrej umrl, njegova pisna, duhovna dedišcina ostaja z nami. Njegovi clanki in knjige, njegove interpretacije, njegove metodološke usmeritve in pogledi na zgodovino ostajajo nelocljivi in cenjeni deli intelektualne dedišcine slovenskega zgodovinopisja. Andrejeva dedišcina ostaja z nami, kot navdih ali neposredna spodbuda za premišljevanja o zgodovini in mestu malega cloveka v procesih v katerih je akter in subjekt hkrati, o cloveku v negotovem svetu neneh­nih sprememb, o trajnih in variabilnih razmerjih med družbo in posamezniki, ki se znova in znova de.nirajo v spremenjenih okolišcinah. Duhovna dedišcina bo ostala tudi ko bo spomin na Andreja zamrl. Vsega tega pa ne bi bilo, ce Andrej ne bi bil dober zgodovinar z veliko raziskovalne in pisateljske domišljije! Žarko Lazarevic Desanka Kovacevic Kojic (Sarajevo, 3. 10. 1925–Beograd, 13. 8. 2022) Na oblacno poletno soboto 13. avgusta 2022 se je v 97. letu starosti poslovila ugledna srbska medievistka Desanka Kovacevic Kojic, izvrstna poznavalka srednje­veške zgodovine Srbije in Bosne, zlasti njunega gospodarstva in urbane preteklosti. Rodila se je 3. oktobra 1925 v Sarajevu ocetu Dušanu Kovacevicu in materi Ljubici Salatic. Po materini strani so njene korenine izhajale iz hercegovske rodbine – bratovšcine Salatic, ki je po ustnem izrocilu do 19. stoletja živela na obmocju vasi Selišta blizu Bilece, kjer so se ohranili sledovi njihovega družinskega pokopališca. Iz okoliških plemen so pred stoletji izvirali podjetni trgovci in tovorniki. Rokopisno gradivo dubrovniškega arhiva o prometnih povezavah Dubrovnika omenja, da je trgovec Jovan Salatic leta 1672 placeval prevoznino na transportni trasi, po kateri se je tovorilo trgovsko blago od Dubrovnika v notranjost: v Novi Pazar, Beograd, So.jo, Skopje, Odrin in Carigrad. Ob povedanem se zdi, da je bil Desanki Kovacevic navdih za njeno blešceco znanstveno-raziskovalno življenjsko pot po materini strani usojen že ob spocetju. Po koncani osnovni in srednji šoli v Sarajevu je študirala in leta 1950 diplomirala na oddelku za zgodovino (Grupa za istoriju) Filozofske fakultete Univerze v Beogradu. Cez šest let, leta 1956, je na isti fakulteti uspešno zagovarjala doktorat Trgovina u srednjovjekovnoj Bosni. Ugledna starejša kolega Jorjo Tadic in Mihajlo Dinic sta marljivo in ambiciozno doktorantko priporocila za strokovno usposabljanje v Parizu. Izbrana je bila med številnimi kandidati in se v letih 1957/58 izobraževala v Parizu pri slavnem medievistu Fernandu Braudelu na École pratique des hautes études, kar je razširilo njena strokovna obzorja in nadgradilo njene raziskovalne pristope pri preucevanju gospodarske in družbene zgodovine. Že v casu študija se je seznanila z dubrovniškim arhivom, kasneje pa je raziskovala še v arhivih v Benetkah, Firencah in Milanu. Teme njenih raziskav so zajemale gospodarstvo: trgovino, trgovsko knjigovodstvo, carine, denarstvo, rudar­stvo, metalurgijo, obrt, s poudarkom na Bosni in Srbiji ter na njunih gospodarskih povezavah z Dubrovnikom in Mediteranom. Od družbenih tem se je posvecala zgodovini mestnih naselbin v srednjeveški Bosni, razmerju med mestom in vasjo, urbanemu in vaškemu življenje, verski in politicni zgodovini. Objavila je številne clanke – izpostavimo le prispevek Dans la Serbie et la Bosnie médiévales: Les mines d‘or et d‘argent, ki je izšel v znameniti reviji Annales (1960). Odmevne so (bile) njene monogra. je: Bosna i Hercegovina u srednjem vijeku (1954), Trgovi­na u srednjovjekovnoj Bosni (1961), Gradska naselja srednjovjekovne bosanske države (1978), Trgovacke knjige brace Kabužic /Caboga/ (1426–1433) (1999), Staro srpsko rudarstvo (v soavtorstvu s Simo Cirkovicem in Ružo Cuk, 2002), dve zbirki njenih clankov in porocil z znanstvenih srecanj Gradski život u Srbiji i Bosni: XIV–XV vek (2007) in zbirka francoskih in italijanskih prispevkov La Serbie et les Pays Serbes: L‘Éc onomie Urbaine XIVe–XVe sičcles (2012) ter monogra. ja Srednjovjekovna Srebrenica: XIV–XV vek (2010). Sodelovala je pri kolektivnih projektih kot: Enciklopedija Jugoslavije, Leksikon srpskog srednjeg vijeka, Srpska enciklopedija, Istorija srpskog naroda. Predavala je na mnogih mednarodnih kongresih in znanstvenih simpozijih na tujem: v Franciji, Belgiji, Italiji, Avstriji, Nemciji in na tleh druge Jugoslavije. Na pobudo predsednika Zgodovinskega društva za Slovenijo prof. dr. Ignacija Vojeta je 5. aprila 1979 v Ljubljani pritegnila poslušalce s predavanjem o mestnih naselbinah v srednjeveški bosanski državi. Ob tej priložnosti sem jo imela priložnost pobliže spoznati, ko sem kot tajnica Zgodovinskega društva prevzela zadolžitev, da ji razkažem staro Ljubljano in njene znamenitosti. Širina strokovnih povezav Desanke Kovacevic Kojic pa je razvidna zlasti iz pestrega mednarodnega nabora avtorjev, ki so pripravili prispevke za obsežni jubilejni zbornik ob njeni devetdesetletnici Zbornik radova u cast akademiku Desanki Kovacevic Kojic (ur. Đuro Tošic, Banja Luka, 2015). Od leta 1979 do 2004 je bila Desanka Kovacevic Kojic redna clanica Med-narodne komisije za zgodovino mest (Comission internationale pour l’histoire des villes), zatem pa je v komisiji sodelovala kot castna clanica. Od srede devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem bila tudi sama izvoljena v komisijo, sva se pogosto srecevali v razlicnih evropskih mestih na sestankih in posvetih komisije, v kateri je bila zelo priljubljena zaradi svoje vedrine in družabnosti. Potovanja na srecanja pa so scasoma postala zanjo prenaporna; njeni stiki s komisijo so po letu 2004, ko je v Mstru še nastopila z referatom, usahnili. Morda je temu botrovalo tudi dejstvo, da je v komisiji vladalo obzirno, a opazno nestrinjanje z njenim videnjem razmer, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja povzrocile morijo na tleh druge Jugo­slavije: kljub svoji siceršnji raziskovalni pronicljivosti je ob bežnih pogovorih o teh vprašanjih vztrajno in nepopustljivo lojalno zagovarjala srbska stališca in dejanja. Njena poklicna pot je bila vezana na Filozofsko fakulteto v Sarajevu, kjer je po diplomi leta 1950 postala asistentka na Katedri nacionalne zgodovine v srednjem veku. Na isti fakulteti je bila leta 1967 imenovana za docentko, nato pa je prek izredne profesure leta 1969 napredovala v redno profesorico za predmet Zgodovina narodov Jugoslavije v srednjem veku, obcasno pa je predavala tudi pomožne zgodovinske vede. Zaradi odprtosti in širine je bila med kolegi in študenti zelo priljubljena ter vselej pripravljena priskociti na pomoc. Te je bil deležen tudi prof. dr. Ignacij Voje, saj je ljubeznivo posredovala, da je pri Akademiji znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine leta 1976 izšla njegova knjiga Kreditna trgovina u srednjovjekovnom Dubrovniku. Leta 1975 je postala dopisna, 1981 redna clanica Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine. Po izbruhu vojne v Bosni in Hercegovini je v Sarajevu ostala do leta 1993, potem pa ga v casu obleganja zapustila in se preselila v Beograd. Njen fakultetni in akademski kolega, tudi medievist, prof. dr. Marko Šunjic je poskrbel, da se je ohranilo in ji bilo vrnjeno rokopisno gradivo njenih raziskav dubrovniškega arhiva. Tako je mogla nadaljevati svoje znanstveno delo tudi v Beogradu, kjer se je uspešno vkljucila v razna strokovna združenja. Od aprila 1993 je bila zunanja sodelavka pri raziskavah Zgodovinskega inštituta v Beogradu in clanica njegovega znanstvenega sveta. Bila je clanica sveta Vukove zadužbine, ustanove za preucevanje in ohranjanje srbske kulturne dedišcine. Oktobra 1994 je bila izvoljena za redno clanico Srbske akademije znanosti in umetnosti, kjer je vodila projekt Srebrenica u srednjem veku, ki se je leta 2010 zakljucil z njeno zadnjo monogra.jo o srednjeveški Srebrenici. Sodelovala je pri osnovanju Aka-demije znanosti in umetnosti Republike srpske in leta 1996 postala njena clanica zunaj redne sestave. Za svoje delo je bila deležna številnih priznanj: bila je prejemnica nagrade »Veselin Masleša« za znanstveno delo, »Dvadesetsedmojulske nagrade« za knjigo Gradska naselja srednjovjekovne bosanske države (1979) in nagrade »Vladimir Corovic« za življenjsko delo (2002). – Bolj od nagrad pa o njenem delu govori obsežni opus njenih znanstvenih objav, ki za raziskovalno tematiko, ki se ji je po-svecala, še dolgo ne bo presežen in bo ostal nepogrešljivo branje domacih in tujih raziskovalcev srednjega veka na Balkanu. Darja Mihelic Ocene in porocila Leto 1941 na Slovenskem: vojna in okupacija. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2021, 250 str. Leta 2021 je minilo 80 let, ko je vihra druge svetovne vojne dosegla slovensko ozemlje z nemškim napadom na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovinarka Joan Beaumont je po petdeseti obletnici zacetka druge svetovne vojne zastavila vprašanje, in sicer, le kaj bi zgodovinarji poceli brez obletnic, ki jih tako kontinuirano obeležujemo tekom let? Obletnice, na žalost pogosto tragicnih dogodkov cloveške zgodovine, nam namrec dajejo priložnost za raziskave, ki z novimi perspektivami in metodološkimi pristopi prinašajo nova spoznanja ali pa med raziskovalci vzpod­bujajo diskusije iz katerih se porajajo vedno nova vprašanja. S takšnim namenom je ob osemdeseti obletnici zacetka druge svetovne vojne na Slovenskem Študijski center za narodno spravo (SCNR) v sodelovanju s Parkom vojaške zgodovine Pivka v juniju 2021 organiziral simpozij z naslovom Tragedija 1941. Na simpozi­ju je v štirih sklopih predavanj svoje referate predstavilo dvanajst raziskovalcev. SCNR je nato izdal monogra.jo z naslovom Leto 1941 na Slovenskem: vojna in okupacija. Monogra.jo sta uredila Renato Podbersic in Matic Batic, nastala pa je v okviru raziskovalnega programa Kršitve clovekovih pravic in temeljnih svobošcin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju (P6-0380), ki je so.nanciran s strani Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). V monogra.ji je objavljenih devet prispevkov desetih avtorjev, ki so se dotak­nili razlicnih tematik. Raznovrstnost nabora tem prikazuje kompleksnost slovenske medvojne zgodovine. Pri tem so se avtorji osredotocili na okolišcine, ki so pripeljale do izbruha druge svetovne vojne na Slovenskem. Tekom tridesetih let 20. stoletja se je obroc okrog Kraljevine Jugoslavije, z vse vecjimi pritiski fašisticne Italije in nacisticne Nemcije, vse bolj sklepal. V prvih mesecih prelomnega leta 1941 so tako sledili dogodki (od podpisa in pristopa Kraljevine Jugoslavije k Trojnemu paktu, do množicnih demonstracij, državnega udara idr.), ki so pripeljali do napada Tretjega rajha na Kraljevino Jugoslavijo. Obenem je to pomenilo vojno in okupacijo sloven-skega ozemlja s strani štirih okupatorjev – nemškega, italijanskega, madžarskega in hrvaškega, ki so skozi okupatorske sisteme uveljavljali razlicne oblike represivnih in raznarodovalnih ukrepov. Najvec prispevkov v monogra.ji se ukvarja s tragicno tematiko vojne, vojaških operacij, okupacije in terorja na Slovenskem. V monogra­.ji sta objavljena tudi prispevka dveh tujih avtorjev, in sicer Petra Lieba in Bojana Dimitrijevica, ki v svoji tematiki posežeta izven takratnih slovenskih meja. Peter Lieb je predstavil nemško historiogra.jo po letu 1945. Ceprav je bilo za obdobje dveh desetletij po drugi svetovni vojni znacilno, da se je nemška družba distancirala od nacisticne preteklosti, pa se je miselnost spoprijemanja s preteklostjo zacela razširjati v šestdesetih letih 20. stoletja. Proces soocanja nemške družbe s tako grozovitimi zlocini kot je holokavst, ki ga danes razumemo kot eno najtemnejših poglavij cloveške zgodovine, je bil vsekakor težaven. Premik je med drugim dosegla generacija mlajših zgodovinarjev, ki so se osredotocili ne samo na nacisticni režim in na vlogo ozkega kroga ljudi okrog Adolfa Hitlerja, temvec so zaceli preucevati tudi vlogo Wehrmachta v nacisticnem režimu. Avtor v prispevku opiše generacijske kon.ikte pa tudi razlike med soocanjem s preteklostjo v Zahodni in Vzhodni Nemciji. Jelka Piškuric je v svojem prispevku predstavila porocanje slovenskega caso­pisja na predvecer izbruha druge svetovne vojne na Slovenskem med letoma 1939 in 1941. Casopisni viri nam ob kriticnem vrednotenju predstavljajo pomemben vir preucevanja, saj so lahko pokazatelj javnega mnenja, obenem pa lahko iz poro-canja casnikov izvemo v kolikšni meri je bilo prebivalstvo informirano o dogod­kih svetovnega, državnega ali lokalnega pomena. Avtorica se je osredotocila na analizo porocanja dveh vodilnih casopisov z razlicno nazorsko delitvijo, in sicer liberalnega casnika Jutro in katoliškega casnika Slovenec. Z vpogledom v oba casnika je avtorica predstavila njuno porocanje vse od nemškega napada na Poljsko v septembru 1939, skozi celotno drugo vojno leto v Evropi in njuno porocanje o dogajanjih na bojišcih. Obenem je predstavila vzdušje ob vse bolj brezizhodni situaciji, v kateri se je znašla Kraljevina Jugoslavija in kako je vojna nevarnost postajala realna grožnja. V monogra.ji se z analizo casopisnih virov ukvarja tudi prispevek Damjana Hancica. Avtor je analiziral glasilo organizacije Koroške ljudske zveze Karawanken Bote, in sicer za obdobje med julijem in oktobrom leta 1941 z ozirom na njegovo propagandno vlogo na zasedenem obmocju Gorenjske. Avtor je propagandne objave glasila razdelil v vec sklopov od propagande za cimprejš­njo germanizacijo obmocja, socialno propagando, vojaško-politicno propagando, ideološko-politicno propagando in protijudovsko propagando. Aprilska vojna v letu 1941 se je v smislu vojaških operacij odvila hitro. Vojaške operacije jugoslovanske vojske ter nemške vojske in njenih zaveznic med aprilsko vojno leta 1941 sta v svojem prispevku predstavila Tomaž Kladnik in Mateja Coh Kladnik. Prispevek tako obravnava nemške priprave na napad, zacetek vojaških operacij z bombardiranjem Beograda, opis nemških, italijanskih in madžarskih vojaških operacij ter nasproti vojaško delovanje jugoslovanske vojske, ki pa je v kratkem casu morala pristati na kapitulacijo. Avtorja sta ob podani oceni izvedbe omenjenih vojaških operacij besedilu dodala vojaške zemljevide, ki prikazujejo vojaške operacije in situacijo na jugoslovanskem bojišcu skozi obdobje aprilske vojne, kar je pri obravnavani tematiki za bralca zelo dobrodošlo. Igor Grdina je v svojem prispevku predstavil razlicne historiografske razpra­ve o tem, kakšne so bile prakse pricakovanja vojne in okupacije na slovenskem ozemlju in drugod po Evropi. Ceprav si okupacije Kraljevine Jugoslavije ni želel noben tabor, saj so si jo tako sile osi, kot zavezniki želeli ob svoji strani, mnogi katastrofo, ki jo je s seboj prinesla aprilska vojna razumejo tudi kot enega od mej­nikov svetovnega spopada, zaradi katerega je Hitler prestavil napad na Sovjetsko zvezo. V jedru prispevka je predstavljeno delovanje slovenskega politicnega vrha in njihova prizadevanja v zadnjem obdobju pred okupacijo. V monogra. ji sledi prispevek Bojana Dimitrijevica, ki je predstavil okolišcine v Kraljevini Jugoslaviji tekom prelomnega leta 1941, nato pa dogodke, ki so sledili v zasedeni Srbiji. Po okupaciji in razkosanju slovenskega ozemlja so v okupatorskih sistemih kmalu sledili razlicni represivni in raznarodovalni ukrepi, vendar so se razmere med obmocji razlikovale. Najhujši pritisk nad slovenskim prebivalstvom je izvajal nemški okupator, ki je takoj zacel z izgoni in preseljevanjem prebivalstva (najvec na obmocje Hrvaške in Srbije). V skupine za izgon so zraven drugih izobražencev primarno spadali tudi duhovniki in redovniki. Tamara Griesser Pecar se je v svojem prispevku posvetila raziskavi preseljevanja duhovnikov v letu 1941. Predstavila je potek izseljevanja iz razlicnih obmocij slovenskega ozemlja, posredovanja škofov in delovanje Ško.jskega odbora za pomoc izgnanim duhovnikom. Slovenska medvojna zgodovina je med drugim kompleksna tudi zato, ker je vec kot cetrtina slovenskega etnicnega ozemlja že po koncu prve svetovne vojne, natancneje s podpisom Rapalske pogodbe v letu 1920, pripadla Kraljevini Italiji. Slovenci na prikljucenih obmocjih Goriške, Primorske, dela Notranjske, Istre in Trsta so se tako s pritiskom fašisticnega režima srecali že dve desetletji pred izbuhom druge svetovne vojne. Oris razmer na Primorskem v letu 1941 je v svojem prispevku predstavil Renato Podbersic, ki je že v uvodu poudaril speci.cnost razmer, s katerimi so se srecevali tam živeci Slovenci. V clanku je predstavil dogajanje na Primorskem pred izbruhom druge svetovne vojne in po vstopu Italije v vojno z ozirom na par-tizansko delovanje v letu 1941, drugi tržaški proces v decembru istega leta in zacetke komunisticne revolucije ter krepitve osvobodilnega gibanja do leta 1942. Ob zacetku napada na Kraljevino Jugoslavijo so se nemškim vojaškim enotam pridružile tudi italijanske in madžarske enote. Ceprav je obmocje Balkana veljalo za italijansko interesno sfero pa je vodilno vlogo prevzela Nemcija. Z namenom boljšega razumevanja kako je prišlo do preobrata v razmerju moci med silami, je Matic Batic v svojem prispevku predstavil zunanjepoliticne odnose med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo z ozirom na vse vecji vpliv Hitlerjeve Nemcije. Avtor se je osredotocil na oris razmer in predstavitev politicnih odlocitev, ki so Italijo vodile do podrejene vloge v odnosih s Tretjim rajhom. Znanstvena monogra. ja Leto 1941 na Slovenskem: vojna in okupacija je izpolnila svoj glavni cilj, saj so se avtorji ob osemdeseti obletnici izbruha druge svetovne vojne na Slovenskem imeli priložnost posvetiti razlicnim tematikam, ki prinašajo nova spoznanja in odpirajo nove diskusije o prelomnem in tragicnem letu 1941. Monogra.ja se navezuje tako na širši politicni in vojaški kontekst, obenem pa se osredotoca tudi na orise kompleksnih razmer, ki so se na slovenskem ozemlju odvijale med drugo svetovno vojno. S tem je monogra. ja dobrodošla pridobitev tako za zgodovinsko stroko, kot tudi za širšo javnost. Špela Chomicki Dr. Albin Šmajd, Dnevnik in dosje 1941–1946, znanstveno-kriticna izdaja, (ur. Tadej Cankar et al.). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2022, 1040 str. Koncno pred bralce prihajajo dnevniški zapiski dr. Albina Šmajda (1904–1946), odvetnika in vidnega politika Slovenske ljudske stranke (SLS), med drugo svetovno vojno pa enega od voditeljev protirevolucionarnega tabora na Slovenskem. Omenjeni zapiski so edinstven zgodovinski vir, ki bralcu omogoca neposredno spoznavanje krutega dogajanja na naših tleh med drugo svetovno vojno in cas neposredno po njenem koncu. Ob branju se dogodki dnevno vrstijo, pogosto z nekajdnevnimi premori, vidi pa se, da jih je precej fragmentarno zapisal protagonist dogajanja, ki ni imel skoraj nobene literarne žilice. Avtor pogosto uporablja okrajšave, kratice in psevdonime ta protagoniste dogajanja, zapiski so mestoma opremljeni z raznimi lepaki in proglasi razlicnih v vojno vpletenih strani. Dr. Šmajd je svojo kariero zacel v Radovljici, kjer je pred vojno odprl odvetniško pisarno in se zacel ukvarjati s politiko. Leta 1938 je postal poslanec v skupšcini Kraljevine Jugoslavije. Kot se njegova podoba izrisuje iz dnevniških zapiskov, se je med drugo svetovno vojno njegov položaj znotraj SLS in mešcanskega tabora zelo okrepil. Postal je clan širšega vodstva protikomunisticne Slovenske zaveze in je sodeloval v vodstvu ilegalne polvojaške Slovenske legije, kjer je skrbel predvsem za obvešcevalno službo. Dejavno si je prizadeval za ustanovitev vaških straž in kasneje Slovenskega domobranstva. O njegovi vlogi in pomenu znotraj slovenskih protikomunistov govori podatek, da se je že sredi septembra 1943 pogovarjal z nacisticnim generalom Erwinom Renerjem glede ustanavljanja slovenskih domobranskih enot. Svoj odlocen boj proti partizanskemu gibanju pod vodstvom komunistov je Šmajd utemeljeval s prepricanjem, da velja komunizem za najvecjo nevarnost za Slovence. V zacetku leta 1944 najdemo sicer Šmajda, z vednostjo dela vodstva Slovenske legije, pri organiziranju cetniške ilegale na Gorenjskem in v Ljubljanski pokrajini. Nakazoval se je namrec konec vojne in nacisticni zlom, poleg tega je kot izkušen politik vedel, da je prebivalstvo, zlasti na Gorenjskem, bolj naklonjeno Mihailovicevemu gibanju oz. Jugoslovanski vojski v domovini kot domobranstvu. Njegovo delo za cetniško ilegalo je prekinila nemška varnostna policija, ki ga je aretirala v zacetku aprila 1944 in ga po zaporu v Ljubljani in Begunjah sredi junija 1944 poslala v kon.nacijo v Salzburg. Ugibati je možno, kdo vse je stal za njegovo odstranitvijo iz Ljubljane, dejstvo pa ostaja, da je imel številne nasprotnike tako v nemških vrstah (general Rener) kot tudi med domobranci in cetniki. Za pravnika po izobrazbi, kot je bil dr. Šmajd, so bili namreccetniki oz. pripadniki Jugoslovanske vojske v domovini predvsem vojaki kralja Petra II., ki je bil tedaj jugoslovanski državni poglavar in kot tak je pred­stavljal legitimno državno oblast. Vsekakor se je Šmajd v zgodnji jeseni 1944 samovoljno vrnil v Ljubljano, kjer je poslej živel v ilegali. Jeseni 1944 ga najdemo med glavnimi organizatorji protirevolucionarnega Narodnega odbora za Slovenijo, novega skupnega sloven-skega politicnega vodstva mešcanskih strank. Udeležil se je tudi seje »zacasnega slovenskega narodnega predstavništva«, ki je potekala 3. maja 1945 na ljubljanskem Taboru. Tam so razglasili »prvi slovenski parlament« in hkrati oznanili ustanovitev »narodne države Slovenije kot sestavnega dela demokraticne federativne kraljevine Jugoslavije«. Dr. Albin Šmajd je kot tajnik Narodnega odbora za Slovenijo ob tem podal izcrpno porocilo o delu tega odbora. Ob koncu druge svetovne vojne v zacetku maja 1945 se je najprej umaknil na Koroško, kot pomemben akter Narodnega odbora je vzdrževal redne stike z vodilnim politikom SLS dr. Miho Krekom v Rimu, kjer ga je tudi obiskal. Povojne jugoslovanske oblasti so si prizadevale za njegovo izrocitev, sredi avgusta 1945 so ga v odsotnosti celo obsodili na 14 mesecev odvzema svobode s prisilnim delom ter izgubo politicnih pravic za 2 leti in »zaplembo celotne imovine«, obtožnica je Šmajda bremenila »sodelovanja z okupatorjem«. V tem casu je Šmajd ilegalno potoval po severni Italiji in južni Avstriji ter obiskoval politicne begunce po be-gunskih taborišcih. Potoval je tudi v Rim, kjer se je udeleževal sestankov vodstva politicne emigracije. Od septembra 1945 je vecinoma živel v Trstu, kjer ga je vneto spremljala Ozna, tajna jugoslovanska politicna policija. Politicne nasprotnike so jugoslovanski agenti pogosto ugrabljali in jih prepeljali v Jugoslavijo. Šmajd je bil sicer seznanjen s temi ugrabitvami, toda nevarnosti in opozoril ni prevec resno jemal. Nameraval je oditi na Koroško, toda še pred odhodom, ob koncu februarja 1946, so ga pri železniški postaji v Trstu ugrabili pripadniki Ozne in ga odpeljali v centralne zapore Ozne v Ljubljani. Tam so ga v zacetku marca 1946 sistematicno zasliševali oznovski preiskovalci, zasliševanja so potekala podnevi in ponoci, ocitali so mu predvsem sodelovanje z okupatorjem in pomembno vlogo pri organiziranju »bele garde«. Toda proti njemu nikoli niso vložili obtožnice, kaj šele organizirali proces. Po koncu zasliševanj so ga umorili in neznano kje pokopali. Zanimivi Šmajdovi dnevniški zapiski, ki tokrat stopajo pred bralce, so nastajali od jeseni 1941 do zacetka maja 1945, in so danes ohranjeni v Arhivu Republike Slovenije. Hkrati pa so knjižni izdaji dodani tudi Šmajdovi dnevniški zapiski, nastali med zacetkom decembra 1945 in zacetkom januarja 1946, ki jih je avtor zabeležil v Trstu. Slednji del je danes shranjen v Arhivu Studia Slovenica. Naj ob koncu pohvalimo skrbno uredniško delo skupine arhivistov iz Arhiva Republike Slovenije (Tadej Cankar, dr. Mateja Jeraj, dr. Matevž Košir, mag. Ta-deja Tominšek Cehulic, Polona Trobec Mlakar, Mojca Tušar, Tanja Žohar), ki so Šmajdove dnevniške zapiske pripeljali do izdaje. Dodano vrednost knjigi prinaša tudi Šmajdova podrobna biogra.ja, napisana na arhivskih virih in bogati literaturi ter objava osebnega dosjeja in nekaterih dokumentov iz arhivskega fonda AS 1931 (Republiški sekretariat za notranje zadeve), ki dodatno osvetljujejo življenje in delo dr. Albina Šmajda, predvsem pa njegova zasliševanja v zaporu. Še posebej pa velja pohvaliti kratke biogra.je številnih osebnosti, ki nastopajo v Šmajdovem dnevniku in osebnem dosjeju. Uredniki so opravili izvrstno delo, ki pomeni nov pomemben kamencek v mozaiku razumevanja zapletenega dogajanja in osebnih izbir med okupacijo, revolucijo, protirevolucijo in kolaboracijo na Slovenskem. Poleg tega knjiga dopolnjuje poznavanje tragicnih dogodkov med drugo svetovno vojno in hkrati izpostavlja protagonista, intelektualca in organizatorja, cigar delovanje v tistem casu je v desetletjih skoraj popolnoma prekril prah pozabe. Renato Podbersic ml. Marta Verginella, Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom. Lju­bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2022. 132 str. Najnovejša monogra.ja mednarodno uveljavljene zgodovinarke Marte Ver­ginella je slovenski prevod zgodovinopisnega eksperimenta Donne e con. ni, ki je leta 2021 izšel pri založbi Manifestolibri. Rimska založba se že vec kot tri desetletja posveca zlasti strokovnim objavam s podrocja zgodovine, . lozo. je, antropologije in družbeni ved, njena odlika pa je v tem, da favorizira aktualne družbene tematike in z njimi cilja na širše plasti javnosti. Založba je nastala kot del dodatnih ponudb dnevnika Il Manifesto, ki se je konec 60. let prejšnjega stoletja oblikoval v krogu levicarskih novinarjev, v njem pa so sodelovali številni italijanski intelektualci. Zametek knjige je predstavljal krajši avtobiografski zapis o doživljanju pandemije, ki je v Il Manifesto izhajal v feljtonih. Rimska zgodovinarka Teresa Bertilotti in urednica omenjene založbe Simona Bonsignori, ki sta se odlocili za zbiranje ženskih pricevanj na temo pandemije, sta v lucidnih zapisih Marte Verginella prepoznali potencial za knjižno izdajo. Knjiga je nastajala na vrhuncu pandemi­je, v samoizolaciji v Trstu, z retrospektivnim pogledom v vznemirjen londonski vsakdan in na nelagodno vracanje domov, saj je bila avtorica ob izbruhu covida na študijskem obisku v britanski prestolnici. V svoji izkušnji hekticne poti iz Londona do Trsta in osamljenega doživljanja karantene – kot tudi skozi prizmo izkušenj iz svoje socialne mreže, zlasti družine, in neposredne okolice – je v casu ohromlje­nega delovanja družbe in težavnega prehajanja državnih meja prepoznala nekatere sorodnosti z zgodovinopisnimi opažanji, ki se jim kot zgodovinarka posveca že vec desetletij. Ukrepe, ki so v casu pandemije hromili prehajanje nacionalnih, namrec meja primerja z zaostrenim nadzorom nad mobilnostjo v casu vojn in težavnih povojnih let. Te primerljivosti so botrovale tudi strukturi knjige. Kazalo knjige nakazuje izmenjujoci se preplet dnevniških zapisov iz casa prvega vala pandemije covida-19 in zgodovinskih esejev o razlicnih plasteh žensk na podrocju severnega Jadrana, podanem v tekocem pripovednem stilu. V izbiri naracije nemara tici želja, da bi svoje razmisleke o življenju žensk skozi cas pri­bližala vecjemu krogu bralstva, kot to velja za obicajne zgodovinopisne razprave. Berljivemu ctivu, ki zmore ocarati tudi ljubitelje beletristike, vsekakor ne manjka ne interpretativne moci ne sinteticne prepricljivosti. Dnevnike pa ob pretanjenem obcutku za pisano besedo odlikuje še pozornosti vredna samore.eksija, ki je pre­žeta z avtorici lastno ostrino opazovanja sodobne družbe, vpogledom v zasebno življenje in je zacinjena z izdatno emotivno noto. Prikaz svojega doživljanja strahu pred okužbo z virusom, ki je v medijskih porocilih dobival podobo apokaliptic­nega patogena, je bržkone vkljucevala iz zavedanja, kako mocno pomeni, ki jih ljudje pripisujejo dolocenemu fenomenu, de.nirajo njihovo vedenje in obnašanje v družbi. Zgodovinopisna pozornost na cloveških doživljanjih in custvih, o cemer sta pionirsko pisala tudi Lucien Fevbre in Peter Gay, je med drugim tudi eno od pomembnih opazovališc na polju ustne zgodovine, ki jo je znana zgodovinarka promovirala tako na svoji raziskovalni kot tudi pedagoški poti. Nastali »hibridni žanr«, ki kombinira zgodovinjenje žensk z avtobiografskim virom, je nemara za marsikoga brez dvoma vsaj nenavaden, ce že ne sporen. Ampak ce knjigo beremo s pozornostjo za izbrane detajle, bodisi teh iz osebnih doživljanj bodisi onih iz premišljevanja o zgodovinski snovi, lahko kaj kmalu sklenemo, da je ta dvom manj upravicen, kot deluje na prvi pogled. V opisu nedavno doži­vetega, kakor piše v predgovoru za slovensko izdajo, resda ni možno »racunati na celovitost niti na poglobljenost uvida. Zadovoljiti se moramo s površinskostjo in parcialnim pogledom, veckrat tudi z anekdotami. V iskanju prave distance do tega, kar se je zgodilo pred našimi ocmi, se izkažejo še najbolj koristni prehodi iz sodobnosti v preteklost in iz preteklosti v sodobnost. Podobno se tudi v ozadju premikov od subjektivnega k obcemu in od kolektivnega k individualnemu pokaže ujetost slehernika v širše tokove demografskih, gospodarskih, socialnih in kultur­nih procesov. Tudi v mojem avtobiografskem pricevanju, ki povezuje posamezne zgodovinske študije na temo ženske mobilnosti in migracij, se mikroraven izkušnje prepleta z makroravnijo dogajanja.« Pogosto je tako, da se preucevalci preteklosti ne le poistovetimo s snovjo, ki jo preucujemo, ampak nas dolocena zgodovinska poglavja kar nekako poklicejo. V nizih avtoricinih avtobiografskih zapisov se jasno izrisujejo a.nitete do družbenih tematik in perspektiv, ki hkrati zrcalijo tudi njene zgodovinopisne radovednosti. Te se, v kolikor preletimo bibliogra.jo Marte Verginella, posvecajo razlicnim skupi­nam žensk, mejnim prostorom, kolektivnim identitetam, migracijskim tematikam, zgodovini Trsta in njegove vpetosti v širši geopoliticni kontekst, biografskim študijam in tako dalje. In prav skozi avtobiografsko pisanje postane jasno, da se vse naštete tematike neposredno dotikajo nje same, da se njena raziskovalna ve­doželjnost oblikuje ne le iz dobrega pregleda nad mednarodnim zgodovinopisjem, ampak tudi iz njenih neposrednih izkušenj in opazovanja svoje okolice. V luci kreativnega odnosa, ki se spleta med zgodovinarko in interpretacijo zgodovinske snovi, se neobicajna struktura knjige izriše kot konsistentna, kot plod resnega epistemološkega premisleka. Marta Verginella, rojena slovenskemu paru, je po rodu iz Križa (Santa Cro­ce), razpotegnjeni vasi na strmem nabrežju tržaškega Krasa, ki so ga v preteklosti de.nirale zlasti kmecke in ribiške dejavnosti. Formiranje njene identitete je od šolanja v Trstu dalje precilo okvire slovenske zamejske skupnosti, de.nirali pa so jo tudi prehod iz podeželskega kraja v mestno središce regije ter zanimanja za druge kulturne svetove. Kljub temu, da se je pocutila domace ob vstopanju v razlicne kolektive, v nobenem ni pognala mocnih korenin. Prav ta »nepripadnost« ji je, kot sama pove v intervjuju na RTV z dne 13. 5. 2018, omogocila kriticno distanco in obenem tudi opazovališce za manj ukalupljeno nadgrajevanje intelektualnih spoznanj. Vso svojo akademsko dobo je aktivno vpeta v italijansko in slovensko znanstveno-raziskovalno okolje, pri cemer povsem organsko širi spoznanja iz slo­venskega zgodovinopisja med italijanske kolege in kolegice, dognanja iz italijanske historiogra.je pa med slovenske zgodovinarje in zgodovinarke ter širše. Knjiga Ženske in meje se je v temelju formirala na avtoricinem tenkocutnem opazovanju lastne .uidnosti med obema kulturama in je rezultat veckulturnih raziskovalnih uvidov in vzdrževanja medkulturnih akademskih povezav. Za slovenski prevod recenzirane knjige je brez vecjih popravkov avtorice odlicno poskrbel Mišo Renko, dolgoletni novinar in urednik casopisa Delo. Knjiga je v digitalni obliki dostopna tudi na spletni platformi Znanstvene založbe Filo­zofske fakultete, ki je knjigo izdala (https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/ book/342). Obenem pa pomeni tudi prvo knjižno izdajo v novi fakultetni zbirki M/F, katere namen je izdajanje knjig s feministicnim in psihoanaliticnim prese­kom med zgodovino in . lozo.jo. Ime zbirke artikulira slovensko parafrazo m/f: a feminist journal (1978-1986), ki je temeljila na teoretski in politicni obravnavi spolnih razlik v družbi, obenem pa podobno kot znamenita britanska revija zrcali zacetnici vplivnega humanisticnega misleca Michela Foucaulta, ki je med drugim neizbrisljivo zaznamoval tako sodobno zgodovinsko vedo kot tudi avtorico samo, ki je hkrati s . lozo.njo prof. dr. Evo Bahovec tudi sourednica zbirke. Ženske in meja je knjiga, ki se ne zadržuje zgolj v zgodovinopisni vedi, ampak skuša – kot je to znacilno za intelektualno formacijo avtorice, njene znanstvene mreže in njena akademska stremljenja – zgodovinopisna opazovališca crpati iz drugih vej znanosti, ki so obcutljive za preucevanje cloveških dejavnosti, obenem pa jo narediti privlacno za tudi ostale humanisticne in družboslovne discipline. Nemara lahko v fejltonsko zasnovani formi pisanja, ki žarci ambicijo literarizirane ubeseditve svojih misli, opažanj in stališc, išcemo tudi zbliževanje z umetniškimi izrazi, ki zgodovinopisju ne bi smeli ostajati tuji in ki se prav tako izrisujejo v delovnih in prostocasnih aspiracijah avtorice. Obenem pa velja izpostaviti še eno ocitno štrlino: veckulturna zasnova knjige je prav tako del avtoricine dolgoletne promocije transnacionalnih študijskih konceptov, izhajajo iz njenega prepricanosti o izpetosti zgolj nacionalne perspektive in o njenih številnih slepih pegah in po­menskih preobteženostih, ki šibijo interpretativne moci zgodovinjenja. Avtorica poudarja pomen preucevanja tistih plasti prebivalstva, ki pogosto uidejo panoramskim (ali institucionalnim) pogledom na preteklost, izrisuje usode navidezno obstranskih posameznikov in posameznic ter izpostavlja potencial zgodovinopisne senzibilnosti za detajle, v katerih se nemalokrat zrcalijo dogajanja velikih pomenov. Prav tako – kar je poudarjeno že v naslovu – doprinos zgodovinarjevega delovanja vidi tudi v opazovanju aktualnih dogajanj svoje dobe, v katerem se lahko odcita komparativni vidik delovanja cloveške družbe skozi prostor in cas. In ceravno je v naslovu izpostavljen izraz meja, je knjiga vse prej kot ctivo, ki bi poustvarjalo zgolj posledice zamejevanja, locevanja, omejevanja, ampak se veliko bolj osredotoca na prehajanja, povezovanja in razlicne oblike sodelovanja v prostoru, kamor je veckrat neživljenjsko zarezala meja. Poroznost politicne meje je navsezadnje ponazorjena tudi v disciplinarni, konceptualni in navsezadnje stilski zgradbi besedila, v kateri sem – kljub hkratni jasnosti, strukturiranosti in strokovni prepricljivosti besedila – zaznala premocrtno nenaklonjenost okorelim nacinom podajanja zgodovinopisne snovi. Obenem pa sem skozi to zasnovo prepoznala epistemološko sporocilo, da nas za raziskovanje nikoli povsem ulovljivih (med)cloveških izkušenj, ki zorijo tako v labirintih razmerij moci kot tudi ob trkih z zapovedanim in prepovedanim, meja nikdar ne sme zaustaviti, ampak prej spodbuditi, da pogledamo še onkraj nje. Urška Strle Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski casopis 1. Temeljne usmeritve Zgodovinski casopis objavlja razprave v slovenskem, angleškem, nemškem, francoskem, italijan skem in hrvaškem jeziku. Ostale prispevke (krajše clanke, ocene, porocila ipd.) objavlja v slovenskem jeziku. Prispevki naj bodo po možnosti napisani v pisavi Times New Roman. Obicajna velikost crk je 12, razmak med vrsticami pa 1,5. Za jezikovno korektnost prispevkov so dolžni poskrbeti avtorji, prav tako so odgovorni za stro­kovno in znanstveno korektnost prispevkov. Vsak prispevek mora vsebovati poštni in elektronski naslov avtorja ter njegovo telefonsko številko. Prispevke je potrebno oddati v tiskani in elektronski obliki na naslov uredništva: Uredništvo Zgodovinskega casopisa, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, SI-Ljubljan a; info@zgodovinskicasopis.si ali peter.stih@guest.arnes.si. Naslov datoteke sestav ljata ime in priimek avtorja. Prispevkov, ki jih uredništvo Zgodovinskega casopisa sprejme v objavo, avtorji ne smejo hkrati poslati drugi reviji. Za prevod izvleckov in povzetkov v tuj jezik poskrbi uredništvo. Razprave so recenzirane, recenzentski postopek je anonimen. Uredništvo prispelega gradiva ne vraca. 2. Navodila za pripravo prispevkov Uredništvo bo v postopkih za objavo upoštevalo le prispevke, ki bodo pripravljeni v skladu s sle decimi navodili. Razprave: Razprava mora vsebovati naslednje elemente, ki si sledijo po navedenem vrstnem redu: – glavni naslov razprave (male tiskane crke, velikost crk 16, okrepljeno, središcna poravnava); – ime in priimek avtorja (velikost crk 12, okrepljeno, središcna poravnava); – izvlecek oz. sinopsis (velikost crk 10), ki naj v prvem odstavku vsebuje: priimek in ime avtorja (okrepljeno), avtorjeva izobrazba in strokovni/znanstveni naziv, avtorjev poštni in elektronski naslov. Drugi odstavek naj vsebuje naslov razprave (okrepljeno). Tretji odstavek naj vsebuje izvlecek vsebine (skupaj s presledki do okvirno 600 znakov), cetrti odstavek pa do 5 kljucnih besed; – besedilo razprave (velikost crk 12), v katerem naj bodo jasno oznacena mesta za slikovno gradivo, ki ga je potrebno predložiti loceno. Odstavki naj bodo brez vmesnih vrstic in se zacenjajo z zamikom od levega roba. Naslovi (pod)poglavji so okrepljeni in pisani z malimi tiskanimi crkami; – povzetek razprave, ki naj vsebuje njen naslov (male tiskane crke, velikost crk 12, okrepljeno) ter ime in priimek avtorja, naj skupaj s presledki okvirno obsega do 6000 znakov. Porocila, krajši zapisi, knjižne ocene: – porocila s simpozijev, konferenc in drugih dogodkov vsebujejo tocen naslov dogodka ter datum in kraj prireditve (male tiskane crke, velikost crk 12, okrepljeno); – knjižne ocene vsebujejo ime in priimek avtorja ali urednika (razprto, velikost crk 12), naslov knjige (okrepljeno), založbo, leto in kraj izida, število strani. Pri tem tipu prispevkov sta ime in priimek avtorja prispevka navedena na njegovem koncu na desnem robu. Pri vseh prispevkih naj avtorji želene poudarke v besedilu oznacujejo s poševnimi crkami in ne s podcrtavanjem ali okrepljeno. 3. Citiranje Citiranje je obvezno v opombah pod crto (velikost crk 10). Na koncu prispevka mora slediti seznam uporabljenih virov in literature (velikost crk 12), ki vsebuje vse v prispevku citirane vire in literature. V opombah se doloceno delo ali vir citira samo na skrajšan nacin in sicer na sledec nacin: priimek avtorja, kratka oznaka citiranega dela (naj ne presega treh besed in v poševnih crkah), navedb a strani (okrajšano) (npr. Grafenauer, Mesto Simona Rutarja, str. 11). Smiselno se ta dolocba uporablja tudi pri citiranju arhivskih in objavljenih virov ter gradiva z medmrežja. V seznamu virov in literature na koncu loceno navedemo vire (arhivske, objavljene, ustne, casopisne ipd.) in literaturo (naslovi sklopov so pisani z malimi tiskanimi crkami, okrepljeno). Znotraj teh sklopov je gradivo navedeno po abecednem redu priimkov avtorjev (urednikov, fondov itd.); enote istega avtorja pa so razvršcene kronološko. Seznam vsebuje samo popolne navedbe citiranih del oziroma gradiva: – pri arhivskih virih navedemo ime arhiva, ime fonda ter po potrebi številke fasciklov ali škatel; – pri monogra.jah navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) (v poševnem tisku) monogra. je. Naslov serije, v kateri je monogra.ja objavljena (po potrebi). Kraj izida: ime založbe, leto izida (npr. Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991); – pri clankih navedemo: priimek in ime avtorja: naslov clanka. Naslov periodike ali zbornika (v poševnem tisku), za periodiko še letnik, leto, strani celotnega clanka (npr. Grafenauer, Bogo, Mesto Simona Rutarja v slovenski historiogra. ji. Goriški letnik 3, 1976, str. 9–19). Pri zbor­niku za naslovom clanka navedemo: (po potrebi ime in priimek urednika). Naslov zbornika. Kraj izida: ime založbe, leto izida, strani celotnega clanka (npr. Janša-Zorn, Olga, Turizem v Sloveniji v casu med vojnama (1918–1941). Razvoj turizma v Sloveniji. Zbornik referatov. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 78–95). 4. Slikovno gradivo Zgodovinski casopis naceloma objavlja le crno-belo slikovno gradivo. Slikovno gradivo sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki resoluciji (300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste TIFF. Slikovno gradivo (fotogra. je, gra. koni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti loceno (v tekstu naj bo oznacena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgovarjajoce podnapise z navedbo vira. Uredništvo Zgodovinskega casopisa Instructions for authors 1. Basic Submission Instructions Zgodovinski casopis (Historical Review) publishes papers in Slovene, English, German, French, Italian, and Croatian languages. Other contributions (short articles, reviews, reports, etc.) are published in Slovene. Contributions should be written in Times New Roman, size 12, with 1,5 line spacing. The authors are solely responsible for linguistic and scienti.c accuracy of their contributions. Each contribution should contain postal and E-mail address of its author, together with his/her phone number. Contributions should be submitted in printed format as well as by e-mail to the editorial of. ce: Uredništvo Zgodovinskega casopisa, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, SI-Ljubljana; info@zgodovinskicasopis.si or peter.stih@guest.arnes.si. The name of the submitt ed .le should consist of its author’s name and surname. Contributions that have been approved for publication by the editors should not be submitted for publication elsewhere. Translation of abstracts and summaries into a foreign language shall be provided by the editors. The papers are subject to peer review evaluation; the reviewers remain anonymous. Contributions submitted for publication shall not be returned to their authors. 2. Submission Information In order to be considered for publication all submissions should be prepared accord ing to the following guidelines: Papers: All papers must conform to the style guide below and should contain the following elements listed in the following order: – Title (lowercase letters, font size 16, bold, center). – Author’s name and surname (font size 12, bold, center). – Abstract (font size 10). Its .rst paragraph should contain author’s surname and name (bold), education, professional/academic title, postal and e-mail address. The second paragraph should contain the paper’s title (bold). The third paragraph should contain an abstract of the paper’s contents (not to exceed approximately 600 characters, including spaces). The fourth paragraph should contain up to 5 key words. – Text (font size 12) with clearly indicated spaces for illustrations (which should be submitted separately). There should be no double spacing between paragraphs. Each paragraph should start with indentation for the left margin. Chapter (and subchapter) titles should be written in lowercase letters, bold. – Summary should contain the paper’s title (lowercase letters, font size 12, bold) and author’s name and surname. The summary should not exceed 6000 characters, including spaces. Reports, Short Articles and Notes, Book Reviews: – Reports from conferences and other events should contain the exact title, date, and location of the event (lowercase letters, font size 12, bold). – Book reviews should contain the name and the surname of the author or editor (expanded spacing, font size 12), book title (bold), publisher, year and place of publication, number of pages. The name and the surname of the author of contributions of this type should be listed on the right-hand side at the end of the text. Desired emphases should be written in italics rather than underlined or in bold letters. 3. Citations (Footnotes) Citations should be written as footnotes at the bottom of the page (font size 10). The text should be concluded with a list of all sources and literature (font size 12) that have been cited within the text. When citing a work or a source in a footnote the following (abbreviated) format is used: author’s surname, a short title of the cited work (written in italics, it should not exceed three words), and page number (abbreviated) (i.e. Grafenauer, Mesto Simona Rutarja, p. 11). The same format is used for the citing of archival, published, and online sources. Alphabetical listing of all references should be placed at the end of the text, with sources (archival, published, oral, newspaper, etc.) and literature listed separately (titles of each type of references should be written in lowercase letters, bold). Within each reference type, material should be listed alphabetically according to the surname of the author (editor, fund, etc.); several works of the same author should be listed chronologically. The listing of references should contain only complete citations of cited works or material: – Archival sources: archive name, fund name, and (when necessary) number of . le storage folder or box. – Monographs: author’s surname and name, title of monograph (and subtitle) in italics. Title of the series in which the monograph has been published (when necessary). Place of publica­tion: publisher, date (i.e. Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991). – Articles: author’s surname and name: title of article. Title of periodical or miscellany (in italics); in case of periodicals, the title should be followed by volume number, date, cited page(s) (i.e. Grafenauer, Bogo, Mesto Simona Rutarja v slovenski historiogra. ji. Goriški letnik 3, 1976, pp. 9–19). In an edited miscellany the title of the article should be followed by: (surname and name of editor – when necessary). Title of miscellany. Place of publication: publisher, date, cited page(s) (i.e. Janša-Zorn, Olga, Turizem v Sloveniji v casu med vojnama (1918–1941). Razvoj turizma v Sloveniji. Zbornik referatov. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, pp. 78–95). 4. Graphic Materials Zgodovinski casopis generally publishes graphic materials only in black and white. They should be submitted in electronic form and in high resolution (300 dpi), saved in non-compressed TIFF . le format. Graphic materials (photographs, graphs, tables, maps, etc.) should be submitted separately (with their correct positions clearly marked in the text), in a separate folder (.le) marked with author’s name and surname. Graphic materials should always carry a caption explaining the image and its source. Editors ISSN 0350-5774 9 770350 577002 ZC | Ljubljana | 77 | 2023 | št. 1-2 (167) | str. 1–237