Dopisi.
V Buda-Peštu 28. decembra. V. B. — Čitateljem „Novic" je znano, da sta 20. decembra minister Beust in ogerski dvorni kancelar Majlath v Buda-Pešt prišla, da se z Deak-om in njegovimi prednejširni privrženci pomenita, kako bi se dale ogerske postave leta 1848* djansko vpeljati, vkljub vsem uporom in dobrim svetom, kteri dunajsko vlado svare pred nasledki vpeljave teh postav. Vendar zdaj neki sam Beust sprevidi, da iz. Deakove moke ne more biti pravega kruha za Avstrijo* — Deakova  adresa (poslanica) je   od   obeh   zbornie
6
7
brez premembe sprejeta; pri posvetovanji o tej adresi sta srbska poslanca Mile tić in Stratimirovic Magja-rom v zbornici poslancev take resnice solila, da jima nikdo ni mogel resnice njunih govorov veljavno spod-i)iti; al tem veči hrup so Magjari zagnali, čem hujše so jim besede Miletićeve in Stratimirovićeve do živega segale. Iz govora Miletičevega le to omenim, da je brez ovinkov rekel, da so vse obravnave z dunajsko vlado marne ter brez vsega vspeha, dokler se Magjari z drugimi narodi o narodni enakopravnosti ne poravnajo. Stratimirovic pa je Magjare opominjal, naj za Boga prilike ne dajo Slovanom in Rumunom, da bi z Magjari tako ravnali, kadar bodo Slovani in Rumuni na peštanskem zboru večino imeli, kakor sedaj Magjari s Slovani in Rumuni ravnajo. Se ve, da so se Magjari Stratimiroviću zaničljivo posmehovali, da mu le more kaj tacega v misel priti, da bi kedaj na deželnem zboru v Peštu mogel kdo drug gospodovati nego Magjari. — Miletić in Stratimirovic sta zahtevala, da bi se v adresi ne reklo „magjarski narod", marveč „narodi ogerske dežele." Al Magjari tega nikakor ne dajo veljati, da bi na Ogerskem kak drug narod politično opravičen bil nego magjarski, dasi tudi cesar sam v svojem reskriptu od 17. novembra 1866 naravnost pravi, da je njegova volja, da se vsem oger-skim narodom pravica godi. — Kako je vendar to logično, da Magjari sedaj v eno mer od političnega „magjarskega naroda" na Ogerskem žvekajo, leta 1861. pa niso mogli dosti tistih zasmehovati, kteri so o avstrijski narodnosti govorili in pisali! — Al kaj ? Magjari so po svojih mislih politično najvzdelanejši in najmodrejši narod, in ker se jim tudi dunajska vlada kar največ more iz pota umikuje, zato mora magjarska stranka res kaj posebnega na sebi imeti — in to je — največo sebičnost, največo silovitost, največo vladihti-vost in največo trdovratnost! — V gosposki zbornici sta se posebno grofa Ciraki in Anton Sečen Deakovi adresi upirala — al vse je bilo brez vspeha. Sečen je svaril, naj si Magjari ne stiskajo preprijazno rok z Nemci, ker bi s tem druge avstrijske narode na dvoboj klicali. Vendar je ta zbornica Deakovo adreso z veliko veČino glasov za svojo sprejela. Tako je ta adresa na Dunaj potovala. In kaj ta adresa zahteva? — Brezodkladno ustanovljenje ogerskega minister-stva, ker brez svojega ministerstva se Magjari z dunajsko vlado ne bodo nikdar spravili. — Videti, da se je Deakov časnik „Pešti-Napl6" nad Mileticem in Stratimi-rovičem hudo srdil zarad njunih govorov o adresi, toda modrovanje Deakovega časnika je tako jalovo in smeha vredno, da bi se vsak pošten časopis obotavljal, tako modrost razlagati. Jedro dolge pravde v „Pešti-Naplo" o govorih Miletič-a in Stratimirovič-a je ta, da noben narod nima pravice postavnim naredbam upirati se ter je zametavati, dasi tudi so naredbe na pogubo narodu. Zdi se mi to, kakor če bi zdravnik bolnika,z zdravilom (medicino) silil, po kterem se bolnik ne more nikdar ozdraviti, marveč po njem poginiti mora, pa zdravnik z zdravilom le zato bolnika nadleguje, ker je zdravilo zapisal.^ Tak zdravnik je peštanski deželni zbor za ne-magjarske narode, in zdravilo, ktero imajo nema-gjarski narodi jemati, so — postave leta 1848. Nema-gjarski narodi postav leta 1848. niso nikdar za svoje sprejeli, toraj imajo tudi pravico, tem postavam se upirati , ravno tako, kakor se Magjari upirajo postavam Bach-a in Schmerlinga.
Iz Velikovca na Koroškem 23. dec. —a. — Današnji dan ostane vsakemu Velikovčanu nepozabljiv. Bila je tu važna in velika svečanost, vsem meščanom v veselje in k lepi časti našemu županu g. Hut-u. Njih c. k. apost Veličanstvo je   namreč  njemu v priznanje
velikih zaslug o zadnjem vojskinem času, kjer je naše mesto toliko za vojake storilo, zlati križ za zasluge podelilo. — Ko se je to iz časnikov izvedelo, je bilo veliko veselje v mestu. Pevsko društvo pope-valo je zvečer pod okni županovimi mnogo pesmic, zunaj mesta pa so gromeli možnarji. Danes pa je bila še le prava svečanost, ko je okrajni predstojnik županu na prsi pripel zlati križ. Na noč se je napravila velika bakljada in pevsko društvo je pelo prav izvrstne reči županu in okrajnemu predstojniku na čast. Tako se je končal dan, kteri nam v blagem spominu ostane.
Iz Postojne 30. dec. — Tudi letošnji božični čas se je tukaj poskušalo dobrotnih darov nabrati za obleko in obutev ubozih šolskih otrok. V ta namen je bila v prostorni in lepo okinčani in razsvetljeni šolski sobi dvakrat napravljena večerna veselica, pri kteri ste izvrstno petje in godba se premenjevali z igro za tombolo, kjer so tudi dobički večidel iz dobrotnih rok pripravljeni bili. Oboja veselica je dala nenadjan znesek za 180 gld., tako da je bilo mogoče obleke in obuvala za 40 otrok, polovico dečkov in polovico deklic, pripraviti. Ta milosrčna darila so se zopet bolj praznično delila. V četrtek pred božičem se je v Šolski sobi postavilo božično drevo okinčano z lučmi in raznimi otrokom sladkimi stvarmi; soba sama je bila tudi lepo razsvetljena in ozaljšana, in mnogo šolski mladini prijaznih gledalcev se je zbralo. Govor za milosrčno slovesnost primerjen v slovenskem jeziku je dal začetek; izbrana šolska mladina, za petje dobro izurjena, je spevala pred in potlej lepe božične in druge pesmi; ko se je pripravljeno oblačilo in obuvalo že razdelilo, so ubožni otroci in ž njim vred mali pevci in pevke dobili še sladkih daril z božičnega drevesa. Otrokom in odraščenim, ki so bili pričujoči, bo ta večer ostajal v prijetnem spominu.
Iz Ljubljane. V saboto 29. t. m. je deželni zbor končal svoje delovanje. Grof Anton Auerspergje po dovršenih obravnavah poprijel besedo in govoril blizo tako-le: Gospoda! ločimo se danes tužni, ker prihodnosti ne razsvetljuje nobena mila zvezdica. Nočem kamnov lučati na sedanje ministerstvo, ker žalostnega stanja ni samo ono krivo, temuč tudi predniki njegovi. Da nismo občutkov svojih razodeli v adresi (pismu) do Njih veličanstva, kakor drugi zbori, temu vzrok je skušnja o adresi poslednjega našega zbora, o kteri je bila viharna borba. Nobena stranka se menda ni izneverila svojemu geslu; drugače je zdaj le to, da tisti, ki so lani upali, so izgubili zaupanje; ki pa so se že takrat bali, da ne bode napredovalo ustavno življenje, boje se tega dandanes še bolj. Ko bi se tedaj bili v sedanjem zboru poprijeli adrese, velike večine bi ne bila dobila nobena stran, trohica glasov pa ne šteje nič. Da država naša je v velicih stiskah, o tem smo vsi edinega prepričanja; ali kako stiske odvrniti, o tem smo si brž ko ne navskriž. Najvažnejše je vprašanje, kako se z Ogri spraviti? Osorna osebna unija, strog dvalizem sta poguba Avstriji! Državni organizem je bolan; dvalizem bi mu bile le dvojne birglje (živahni dobroklici od vseh strani) namesti zdravih krepkih nog. Če že nikakor ne more biti brez dvalizma, naj je dvalizem podoben dvema rokama, ki ju oživljam giblje eno srčno bitje. To vem, gospoda, da izrazujem misli in želje vseh, ako rečem, da Avstrija ima vsem deželam skupne zadeve, ki naj se rešujejo v skupnem zboru. (Dobro-klici od vseh strani.) v merilo skupnih zadev se ne spuščam; al le to rečem, kdor želi, da živi Avstrija, želeti ji mora krepak, zdrav život. Mili Bog varuj domovino našo Kranjsko in veliko Avstrijo! — Govor ta, ki je zboru veljal za adreso na adreso Ma-gjarov, je bil z občno pohvalo sprejet. — Poslednjič
je govornik zahvalo izrekel bivšemu in sedanjemu deželnemu glavarju in deželnemu odboru, pa se tudi hvaležno spominjal umrlega odbornika Ambroža in izsto-pivšega pl. Strahl-a. — Na to se mu zahvaljuje deželni glavar pl. dr. Wurzbach, rekši, da stolica predsednikova ni mu bila s trnjem obraščena, marveč mu je lahko bilo predsedniku biti; če tudi je včasih zagrmelo ; mirno je vendar ladjica zborova prijadrala v loko. — Potem se predsednik zahvaljuje cesarskemu namestniku Njih eksc. baronu Bach-u za preprijazno podporo in ga prosi te tudi v prihodnje, in naposled zakliče slavo Njih veličanstvu cesarju, kteri klic ves zbor navdušeno ponavlja trikrat. Konečno se zahvaljuje cesarski namestnik za prijaznost, ki mu jo je zbor vseskozi razodeval, in pohvali koristno delovanje zborovo. — Po vsem tem predsednik sklene zborovanje Gletno.
— V nedeljo dopoldne je Njih eksc. c. kr. deželni poglavar sklical društvo milosrčnih gospd, ki so o letošnji vojski nabirale pripomočke ranjenim vojakom, da je prednici tega društva Njih eksc. gospe baronovki Bachovi in družim gospem in gospodičinam naznanil najvišje priznanje Njih Veličanstva in še druga pohvalna pisma; potem je z blagim ogovorom izročil sreberni križec za zasluge Marii Okornovi, ki se je kakor leta 1859. tudi letos pravo Samaritanko ska-zala. Ko je bila vpričo mnozih gospodov, ki so prejeli milostljiva odlikvanja od Njih Veličanstva, ta slovesnost končana, je gosp. deželni poglavar naznanil še ostali kapital, in kako naj bi se rabil, in naposled je naprosil gospe, naj po vsej svoji moči pripomorejo, da se za milodarno loterijo nabere dobrovoljnih dobitkov in se proda obilno srečk.
•v
— (Iz čitalnice ljubljanske.^ Na sv. Štefana dan ob 11. uri dopoldne je bil vsled družbinih pravil občni zbor tukajšnje narodne čitalnice. Predsedoval je predsednikov namestnik gosp. dr. Orel, in zbor s prijaznim nagovorom pričel. Potem je bral tajnik gosp. A. Pra-protnik letno sporočilo, iz kterega se je razvidelo, da tudi to leto je čitalnica marljivo obdelovala svoje polje, dokler delovanja ni ustavil vesoljni vojskini vihar, ki je kolikor toliko tudi prihrumel v naše kraje, za njim pa kuga kolera. S sporočila se je povzelo, da je lani čitalnica imela 67 različnih časopisov v mnozih jezikih; besed in veselic je sama ali pa združena z „Južnim Sokolom" napravila 10, pri kterih so se glediščine igre igrale 7krat, 5krat doma, dvakrat pa v očitnem gledišču. Niste pa omenjeni narodni družbi delali samo sebi na veselje, temuč tudi vpodporo ubozim. Tako ste siromakom Dolencem naklonili po besedi v gledišču 415 gld. 34 kr., ubogim šolskim otrokom v Ljubljani pa 207 gold. 10 kr. v domači dvorani. Pri tem delovanji se pa imena tistih preblagih gospa in gospodičin, ki so hodile zimske večere v čitalnico za uboge otroke šivat in izdelovat obleke, domoljubnemu očesu še posebno milo blišče v barvah naše narodne zastave. — Ko so se ob vojskinem času zbirali darovi za ranjene vojake, je tudi čitalnica po svoji moči darovala 50 gld. — Kar se tiče čitalničinega pevskega zbora, je imel preteklo leto to zapreko, da je bil skoro pol leta brez rednega pevovodja, kar je g. Fabjan stopil v krdelo prostovoljcev. Vendar je pevski zbor trdno stal in narodni dom podpiral kot glavni steber na vse strani. Gosp. V. Valenti gre hvala, da je ves čas vrlo namesto val pe-vovodjo. Vesela prikazen za domače glediščine igre je novo osnovano dramatično društvo, od kterega moremo pričakovati zdatne podpore v napredek teatralni. Vse narodno življenje naj pa kakor doslej tudi za naprej sega iz roke v roko, naj se preseluje iz društva v dru-
—    8
štvo, iz društev pa zopet v skupno središče na korist m čast našemu narodu! — Za tajnikovim sporočilom naznanil je blagajnik gosp. Iv. Vilhar račun preteklega in proračun prihodnjega leta, s kterim je bil ves zbor zadovoljen. — O ^ plači za pevovodja se je sklenilo , da se pismeno vabijo udje v prostovoljni donesek po 2 ghL na leto v čitalnično blagajnico, iz ktere pevovodja dobiva svojo plačo. — H koncu so sledili še nekteri nasveti posamnih udov. Predno je bila volitev predsednika, blagajnika in odbornikov, prosita gospoda blagajnik in tajnik, naj bi se namestu nju volila druga v odbor,, češ / da je bolje, da ima odbor večkrat novih in ne-vtrujenih moči. Bili so izvoljeni za predsednika dr. «L Bleiweis, za blagajnika zopet g. Ivan Vilhar, v odbor pa gospodje: dr. Costa, dr. Toman, Debevec, Horak, Ravnikar, Grazeli, Jamšek, dr. Orel, Jož. Pleiweisr dr. Zupanec, A. vitez Grariboldi, dr. Vončina, Svetec^ Fr. Vidic, dr. Poklukar.
—  Tudi letos je društvo rokodelskih pomaga cev v dvorani svoji praznovalo veselo božičnico^ Okoli božičnega drevca so družbeniki popevali slovenske in nemške zbore in deklamovali slovenske in nemške pesmi; potem je bila tombola. Ravnatelj prisrčne te veselice je bil že leta in leta skrbni oče tega družtva^ prečastiti gosp. prof. dr. Vončina.    Hvala mu!
—   Veselica, ki jo je napravil „južni sokol" poslednji večer preteklega leta, je bila tako izvrstna, da si pridržujemo za prihodnji list obširniši popis.
Iz Ljubljane — Občni zbor trgovskega društva za bolne bode na dan sv. 3 kraljev ob 10. uri pred poldne v mestni dvorani. Prvosednik začne zbor z ogovorom, potem pridejo sledeče reči na vrsto: sklep računa in naznanilo družbenikov, ki so se svojim letnim plačilom zaostali, volitev 7 odbornikov, volitev 2 pregledovalcev računa, vprašanje zarad plesa o pustu na  korist družtveni blagajnici, družbenikov predlogi.