366 Ozir po svetu. Pogled na bojišče v Dalmaciji. Se zmiraj boj v Dalmaciji zvonec nosi dandanes* Na drugem mestu povemo, kaj se ondi godi. Tukaj pa posnamemo bralcem našim nekoliko črtic iz knjige, ki je ravnokar na svitlo prišla v Gradcu pod naslovom: 7)Stadien ilber Dalmatien und Oesterreich's Politik v on einem osterr. Offizier". Ce tudi nikakor v vsem ne pritrdimo, kar pisatelj piše, moramo vendar reči, da je knjižica jako zanimiva in da odkritosrčno — a to iz dobrega namena — odkriva mnogoletno krivo politiko avstrijske vlade v tej deželi. Dalmacija je slovanska dežela; prihodnost njena stoji na slovanstvu; za njo stoje slovanske dežele, in zato je ravno Dalmacija tako važna Avstriji, ktera bi bila že danes morala misliti na to, da si srca pridobi slovanskih narodov, ki so zdaj pod turškim gospod-stvom. Al avstrijski vladi ni bilo nikoli za to mar, podpirala je bolj italijanizem, čeravno laški jezik ni narodni jezik, ampak je ondi le kupčij s ki jezik. V vseh srednjih šolah je kraljeval laški jezik kot učni jezik razun gimnazije Senjske in realne gimnazije Kotorske, kjer je učni jezik slovanski. S takim ravnanjem si vlada ni pridobila src slovanskega naroda. J;Kar Vi hočete, za to nam ni mar, Vi morate storiti, kar mi hočemo!'* — tako je zapovedovala vlada in njeni privrženci — „in če se ne vdaste z lepo, vdali se bote s silo!" — Po tej poti pa se ne da zvestoba narodov prisiliti, io za Boga, da potem ni čuda, da se sovražniku pota gladijo. Ne z silo orožja, ampak z zvestobo in udanostjo naroda se da dežela Avstriji ohraniti, zato je treba se poslužiti vseh pomočkov, ki peljejo do tega cilj in konca. Tako in enako govori pisatelj, ki je mnogo časa v Dalmaciji bival in narod in deželo pozna. Zanimiv je njegov popis Dalmacije; naj iz tega povzamemo nekoliko vrstic in jih dodamo temu, kar smo že zadnjic povedali. Dalmacija meri 2229/i0o kvadratnih milj in je tedaj ena manjših dežela našega cesarstva; 7 dežel je še manjših, al zemlja dalmatinska se razdeli na veliko otokov, tako , da je trda zemlja kakih 50 milj dolga, široka pa komaj 8. Prebivalcev šteje okoli 450.000, je po takem enaka drugim goratim deželam, tedaj na eni kvadratni milji biva okoli 1865 duš. Samo eno mesto ima čez 10.000 duš, 14 mest pa, ki imajo manj kot 10.000 prebivalcev. Nekdaj je Dalmacija imela mo- 367 gočne gozde, zdaj so skor vsi zginili. Golo skalovje, Kraške luknje, planjave polne peči nam štrlijo naproti ravno tako na goličavah gora kakor na planem. V teh golih žalostnih krajih spomladi le redka travica raste, ki jo brž koze pomulijo ali pa jo požge poletinska vročina; le z veliko težavo vjame kmetovalec peščico zemlje, ki jo dež poplavi s sprstenelih pečin, da jo porabi za polje. Strašna vročina, potem pa spet ostra burja ste povsod nadlogi tej deželi. Kakor pa je žalosten pogled večega dela te dežele, tako je v dolinah in pa obrežji zemlja ne le rodovitna, temuč tudi rajsko lepa. Polja ima 12 odstotkov, gozda 21, pašnikov 57. Iz tega se vidi, da ima poljd najmanj. Zato vsako leto Dalmacija potrebuje 1 milijon 264.000 vaganov (mecnov) tuje pšenice in rži. Vina prideluje malo. Dalmacija ima malo vodd, le 3 reke so veče: Krka, Cetina in Narenta, — Narenta dela na ovojem koncu velika močvirja; tu je dežela nezdrava, pravo gnjezdo mrzlici. Začeli so sicer poslednji Čas strugo tej reki obravnovati, al prepočasi napreduje to sila potrebno delo. Vprašanje je: ali se ne more poljedelstvo v Dalmaciji povzdigniti? Važno je to vprašanje, al do-zdaj, žalibog! vlada še ni na to mislila. Kako pa stoji z obrtnijo v tej deželi? — Tudi ta je zelo revna; kar velike obrtnije izdelajo, je vredno le pol drugi milijon gold., izdelki male obrtnije pa se cenijo na dobra 2 milijona. Kako pa je s kupčijo? Lega ob morji in izvrstne luke (ladjostaje) kažejo Dalmaciji pot trgovstva po morji. Tu bi se lahko opomogla. Al žalibog! tudi tu se kaže malo veselega. Le dve cesti peljete iz Hrvaškega v gornjo Dalmacijo do Spljeta, odtodi pa le ena sama v južno Dalmacijo , in še ta je večkrat pretrgana. Iz vse Turčije pelje le ena cesta iz Mostara v Metkovič. Sicer je le malo dobrih cest, večidel so poti le za tovoriti čez groblje in ostro kamenje, po kterih osel in mula komaj tavata. — In to je krivo, da tudi trgovstvo hira. Razun vojnih in Llovdovih ladij , ki morajo sem zahajati, ne vidi Dalmacija nobenih druzih parnih ladij; ladij z jadri šteje Dalmacija 45, ki dalje jadrajo, — 74, ki se ob primorji sem ter tje vozijo, in 825 malih ladjic. Na pol manj se izvažva iz Dalmacije, kakor se v Dalmacijo vozi blaga! In vendar so Dalmatinci najbolj i mornarji; njih vidimo na vseh avstrijskih vojnih ladijah, njih na tisoče služi tujim gospodarjem! Tako vidimo Dalmacijo v vsem zanemarjeno brez poljedelstva, brez obrtnije, brez trgovine, ubogo iz zapuščeno! (Kon. prih.) 377 Ozir po svetu. Pogled na bojišče v Dalmaciji. (Konec.) Tako vidimo Dalmacijo v vsem zanemarjeno brez napredka v kmetijstvu, brez obrtnijstva in kupčijstva. Iz lastne moči se ne more povzdigniti. Kdor je bogat, postane še lože bogatejši, — kdor je siromak, ostane siromak in si le težko prisluži svoj vsakdanji kruh. Zato je dolžnost vladi, da pride na pomoč deželi. Ni ne to zadosti, da se izpisujejo davki in s silo tirjajo, — treba je tudi kapitala na posodo dati, in v Dalmaciji bode kapital donašal obilne obresti. Mislimo si zadej turško Hrvaško, Bosno, Ercego-vino obdelano , po cestah in železnicah med seboj , z druzimi bližnjimi deželami in z Dalmacijo zvezano, po tej poti pa kupčijo in obrtnijo povzdignjeno — kako vesel razgled stopi pred naše oči! — Ta razgled naj naši vladniki pred očmi imajo , — to naj bode cilj in konec njihove politike! Dalmacija je sicer le primorska dežela, al ona je ključ, kteri odpira pot v Turčijo. Brez prevdarka, brez pameti se je besedovalo do-zdaj tako-le: turške dežele so na nizki stopinji kmetijstva in obrtnijstva, tedaj tudi Dalmaciji ni pomagati. To je prazna čenčarija; narobe je pravo: ,,ker imamo Dalmacijo, zato jo hočemo v boiji stan spraviti in obdržati, tedaj moramo v dežele, ki so za njo, vriniti se, omikati jih in si jih pridobiti." Zmiraj smo le tiščali v Nemčijo, kjer za nas ne marajo in od kodar nobenega prida nimamo, — v ju-trovih deželah pa je vsaka vlada, in še celo pruska imela več upljiva kakor Avstrija! Nobena dežela v Avstriji nima na malem prostoru toliko trdnjav kakor Dalmacija. Že v starodavnih časih so si jih naredili in francoska in avstrijska vlada jih pomnožile. Leta 1866. je bilo le toliko vojakov v deželi, kolikor jih je treba bilo za brambo trdnjav, namreč kakih 10.000. Le malo krdelo je bilo v gornji Dalmaciji za vojsko na planem odločeno, in temu se je pridružila narodna straža (terrier). Teh je bilo 22.000, ki so bili dobro oboroženi. Bili so pa razdeljeni na 2 kampa, namreč v „mobilno" vojsko in v ,,reservo" za brambo dežele. Koliko moč ima ta narodna straža, to bi bili Lahi izvedeli, ko bi bili leta 1866. napadli Dalmacijo, — to pa pozveda zdaj tudi avstrijska armada, ki se že mnogo tednov bojuje s Kotorci in še si jih ni podvrgla. Dalmacijo moremo tedaj ohraniti — le, ako nam je narod zvest, zato je treba to zvestobo gojiti in ne je žaliti. Ne vojaška sila more nam ohraniti to deželo, ampak le udanost in zvestoba naroda. Dalmacija je poleg mornarjev še 5 odstotkov naroda dala v brambo dežele, — zdaj po novi vojni postavi jih mora v vojsko dati le 3 odstotke. Ali ni bilo staro bolje kakor novo? Al za to se vlada ni brigala; vse je hotela le po enem kopitu osnovati, in to je največ naredilo punt. Zares! ako nočemo za Dalmacijo kaj več storiti kakor dozdaj, in če hočemo napačno pot hoditi kakor smo jo hodili zdaj, potem je pa bolje, da se odkri-žamo Dalmacije; kajti vsak sold, ki ga potrošimo za-njo, je zavržen, in vsaka kaplja krvi, ki jo prelije naša armada, bila bi v nebo vpijoča pregreha. Potem naj se pa Avstrija tudi odpove vladarstvu, ker bi kazala , da ni sposobna, da bi obstala. Če pa tega nočemo, nastopimo drugo pot, in to prav resno in brez obotave. Dajmo obdelati zemljo, — naredimo ceste in železnice v Dalmacijo, — sklenimo kupčijsko zvezo s turškimi deželami, ki so za Dalmacijo, — povzdignimo Šolstvo in vstopimo se odločno na stran slovansko: to so naloge, ki jih ima spolniti vlada. Tako čez nekoliko let ne bode Dalmacija več siro-maška, zapuščena, in ne bo nepotreben „kamniten rep" avstrijsk, ampak postala bode cveteča, srečna dežela. Mislimo tudi na to, kaj nam bode Dalmacija veljala, kedar se začno prekucije na Turškem, ktere bodo pred ali pozneje, in ne več dolgo, tako gotove kakor je amen v Očenašu.