152 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/1 OSEBNOSTI DRUGE SVETOVNE VOJNE Uredila dr. Mateja Ratej, založba ZRC SAZU, Ljubljana 2023, 343 str. Slovenska zgodovinopisna bera je bo- gatejša za zanimivo monografijo iz- pod peresa 18 eminentnih avtorjev in v ured ništvu dr. Mateje Ratej, ki se je doslej že nekajkrat potrdila ne samo kot izvrstna in pronicljivo pišoča zgo- dovinarka, temveč tudi kot dobra ure- dnica. Recenzenta knjige sta bila dr. Jure Gašparič in dr. Mojca Šorn, lekto- rica pa dr. Jožica Narat. Za oblikovanje in prelom je poskrbela Nina Semolič; knjiga je v nakladi 300 izvodov izšla pri založbi ZRC SAZU v zbirki Življenja in dela XXX, Biografske študije, 22. zve- zek. Za izdajatelja se je podpisal glavni urednik založbe Aleš Pogačnik. Urednica Mateja Ratej nas v uvod- nem zapisu h knjigi z naslovom Defi- nitivni obračun opozori, da je glede na ugotovitve sodobne psihološke zna- nosti »časovna distanca osemdesetih let pravšnja za odpiranje kolektivnih travmatičnih tem in dogodkov, a tudi soočenj, ki so jih generirale osebnosti različnih nazorskih in ideoloških stra- ni, saj so bile vzporedno z drugim sve- tovnim vojaškim spopadom vpletene v idejne konflikte skrajnih razsežno- sti. Ob politični polarizaciji kot zvesti sprem ljevalki velikih družbenih spre- memb so se sčasoma vsi sloji prebival- stva, vključno z intelektualci, spremenili iz običajnih sopotnikov v ljudi, ki so se zmogli gledati le še prek puškinih ce- vi. Na antifašizmu utemeljena epoha, ki jo je izcedila pomiritev enormnega družbenega konflikta, je nekaterim od akterjev vojaškega spopada nameni- la vlogo nacionalnih junakov, drugim izdajalcev«. V to se lahko vnovič pre- pričamo skozi skrbno branje izbranih osemnajstih življenjskih zgodb ljudi, ki jim je vrtinec druge svetovne vojne z vojnim požarom v razkosani in okupi- rani Sloveniji v letih 1941–1945 krojil takšne ali drugačne usode. Ured nica nam sicer ne odgovori, zakaj je v knji- go uvrstila ravno teh osemnajst zgodb. Toda če jih zares skrbno in premišljeno preberemo, vse od prve do zadnje, lah- ko njeno avtonomno uredniško odlo- čitev docela razumemo. Izbor je bil v vseh pogledih dober, od oseb do avtor- jev, ki so pro učili njihove usode in jih slikovito, teht no in objektivno popisali v prispevkih omenjene monografije. Urednica nam brez ovinkarjenja spo- roča, da je ob »predstavitvi osemnajstih biografskih študij izpod peres različnih družboslovnih in humanističnih piscev, ki predstavljajo podporno okolje Nove- mu slovenskemu biografskemu leksiko- nu moč zagovarjati trditev, da bi imeli POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 153 Slovenci manj z zgodovino povezanih šibkih točk, ki jih tako rada obstreljuje strankarska politika, če bi dajalo slo- vensko zgodovinopisje večji poudarek pripovedi. Manko mojstrske zgodovi- nopisne pripovedi je na drugi strani problematičen zlasti pri obravnavi trav- matičnega časa druge svetovne vojne, ki se tudi pri krivdi nevešče zgodovinopi- sne naracije in nedopustne postavitve zgodovinarja v vlogo razsodnika epizo- dično, a vztrajno in razdiralno vrača v slovenski javni prostor vse do danes.« Tej trditvi ni mogoče ničesar odvzeti in tudi ne dodati. Tehtno namreč potrju- je sicer znane ocene o usodni slovenski razklanosti v za narod najbolj usodnem času. Posledice čutimo še danes in to kljub temu, da so se ljudje na osebni ravni bolj ali manj spravili. Poznam mnogo tovrstnih zgodb in o njih hra- nim veliko žal (še) neobjavljenih pri- povedi, ki negirajo novo podžiganje strasti. Tega podžiganja je vse preveč in je pripomoglo, da je novodobni ideo- loški in strankarsko-politični valjar začel vnovič mleti vse pod seboj. Zato je izid monografije ZRC SAZU toliko pomembnejši in njeno branje toliko po- trebnejše. Urednica Mateja Ratej tudi sama ilustrativno in zelo razumljivo to zapiše, ko meni, da je v »tako ranljivi enodimenzionalno predstavljeni obliki zgodovinsko dogajanje prelahek plen poljubnih političnih hijen, ki skrbijo za mobilizacijo volilnega telesa z brcanjem v zaceljene družinske rane kot neločljive sopotnice vojne«. Predstavitev osebnosti druge svetov- ne vojne začenja prof. dr. Dušan Nečak z zapisom o Willyju Brandtu. Dr. Blaž Lukan piše o Filipu Kumbatoviču Ka- lanu, dr. Urška Strle o Tedu Kramolcu, Mojca Horvat o mariborski judovski zdravnici Klari Kukovec, dr. Zoran Medved pa o Vidi Lasič. Sledijo zapisi dr. Mateje Jeraj in Jelke Melik o tragič- ni zgodbi in usodi Črtomirja Nagodeta, dr. Mateje Ratej o Leonu Novaku (iz- jemno zanimiva mariborska osebnost med dvema svetovnima vojnama, o ka- teri smo doslej malo vedeli), dr. Vesne Leskovšek o Angeli Ocepek, dr. Marje- te Ciglenečki o skoraj neznani ptujski slikarki in kiparki Elsi Oeltjen Kasimir in Darke Zvonar Predan o tržaškem pi- satelju Borisu Pahorju. Paleto življenj- skih usod zaključujejo prispevki dr. Andreja Rahtena o uglednem diploma- tu dr. Vladimirju Rybaru, dr. Damija- na Guština o partizanskem poveljniku in heroju Stanetu Semiču Dakiju (avtor izpostavlja tudi njegovo odkritosrčnost in javno kritiko temnih in zamolčanih strani partizanskega bojevanja), Ilinke Todorovski o Frančiški Senica iz Be- le Krajine, dr. Nevenke Troha o Lidiji Šentjurc (njena podoba je zdaj vendar- le mnogo celovitejša in popolnejša), dr. Mance G. Renko o Vidi Tomšič, dr. Sandija Sitarja o Antonu Ukmar- ju, Darje Tasič o Andreju Visočniku in dr. Nine Vodopivec o doslej manj znani pravnici in kriminologinji Katji Vodopivec. Vsi prispevki se končajo s krajšim povzetkom (morda je škoda, da jih niso prevedli vsaj v angleški jezik) in z navedbo obsežnih seznamov upora- bljenih virov in literature. Znanstveni aparat monografije ni vprašljiv – pri- naša ga v izobilju. To je knjiga, ki se jo splača vzeti v ro- ke in, seveda, v miru in skrbno prebrati. K temu nas sili tudi razmišljanje recen- zenta dr. Jureta Gašpariča, ki se je med drugim vprašal, kaj zapisati o času, o katerem je bilo spisanih na tisoče knjig in posnetih na stotine filmov? »V širni 154 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/1 paleti stališč je mogoče biti tiho ali pa skušati ujeti prav to – raznolikost opre- delitev posameznikov iz različnih soci- alnih, nacionalnih, političnih okolij, ki so ravno tako kot danes tudi nekoč bila pisana, predvsem pa vse kaj drugega kot enostavna in enoznačna. In prav to je odlika pričujoče monografije,« je ocenil dr. Jure Gašparič. Druga recenzent- ka dr. Mojca Šorn pa je o monografi- ji zapisala, da pomenijo predstavitve »vrednotenj, doživljanj, izkušenj celoto različnih in medsebojnih usod ter tvo- rijo zapuščino, ki povezuje preteklost s prihodnostjo«. Z obema se lahko zgolj in samo strinjamo. Marjan Toš BRANKO ŠÖMEN: MOLITEV ZA JASENOVAC Znanstveno raziskovani center SA- ZU, urednik dr. Oto Luthar in glavni ured nik mag. Aleš Pogačnik, Ljubljana 2023, 148 str. Ob letošnjem mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, ki ga obeležujemo 27. januarja v spomin na ta dan leta 1945, ko so vojaki Rdeče armade osvobodili največje nemško koncentracijsko in uničevalno tabori- 5 Jasenovac je bilo prvo ustaško taborišče, ki je delovalo po nacističnem vzoru. Vjekoslav Luburić Maks, ustaški funkcionar, zadolžen za delovanje taborišča, je preživel nekaj ča- sa celo v Nemčiji kot gost Gestapa do začetka oktobra 1941. Med tem časom je obiskal več koncentracijskih taborišč, po povratku v NDH pa je izvedel reorganizacijo obstoje- čih taborišč in ustanovil nova, po zgledu tistih v Nemčiji. Po organizaciji je Jasenovac spominjal na taborišča v Nemčiji, vendar pa so bili umori izvršeni drugače. Na mnogo bolj surovi način, tudi z množičnim »klanjem« taboriščnikov. Bilo je prvo sistematično šče Auschwitz v okupirani Poljski, je ZRC SAZU izdal knjigo Branka Šömna z več kot sporočilno pretresljivim na- slovom Molitev za Jasenovac. Avtor, ki je slovenski javnosti dobro znan kot pe- snik, pisatelj, scenarist, filmski kritik, vodilni poznavalec zgodovine prosto- zidarstva na Slovenskem in plodoviti publicist, je s tem naslovom izpostavil značaj najhujšega koncentracijskega taborišča na Balkanu, hrvaški Jaseno- vac v Neodvisni hrvaški državi (NDH) 1941–19455. Jasenovca se je namreč