Zakaj bosta moja mamica in očka
glasovala za samoprispevek
Glasno čebljajoča vrsta otrok, držeč se za roke, se pomika po cesti. yzgojiteljica jih miri, toda otroci, kot da je ne slišijn, mirno čebijajo naprej. Veseli so, saj gredo v Tivoli.
Toda, ali so vsi otroci pod skrbnim vodstvom vzgo.jiteljice, ali se gredo lahko vsi gugat v Tivoli? AH pa se morda ne pote-pajo po temačnih ulicah satni, samo zato, ker ni prostora v v,rt-cih, njihovi očetje in mame pa morajo na delo?
Tako v svojem prispevku: .
Majda Lorbek iz 7. a razreda osnovne šole Tone Čufar v Ljubljani, razmišlja o veliki solidamostni akciji Ljubljančanov — samoprispevku II. (Naš tiskarski škrat, ki si ne more kaj, da nam ne bi od časa do časa po svoje pošaril med vrsticami, nam je, kot ste, dragi mladi bralci, gotovo opazili, v zvezi s tem ponagajal v prejšnji Stevilki. Namesto besedice »BOSTA«, je namreč v razpisu akcije ZPM, stavek zaokrožil po svoje tako, da je zapisal »STA«... V prepričanju, da so njegova predvidenanja povsem pravilna, mu tega, kajpada, ne bomo zamerili)
In Majda Lorbek svoj prispevek nadaljuje takole:
Zato skrbe delovni Ijudje, da bi bili otroci pod skrbnim var-stvom. dokler jih ne bi prišli starši iskat. Toda poleg cicibanov moramo pomisliti tudi na tiste starejše Ijudi, ki ne morejo po-skrbeti sami zase in za vse tiste bolne Ijudi. ki čakajo na pro-stor v bolnicah. Pa tudi na tiste, ki morajo kilometre in kilo-metre pešačiti v šolo. Zato upam in mislim, da bo referendum za samoprispevek uspel. če bo, patem bodo kmalu vsi cicibani, upokojenci in bolniki vsak na svojem mestu, cicibani v vrtcih, tipokojenci v domovih za ostarele, bolniki bodo spet z-dravi, šo-larji pa v lepih svetlih učilnicah.
Ce pa ne, pa bo vse po starem, kar ne bi smelo biti, kajti Ijudje, ki niso doživeli stiske. niti ne vedo zakaj je mmoprispevek tako pomemben
Majda Lorbek 7. A Osnovna šola Tone fiufar