Za poduk in kratek čas. t Anton Weixl, vrl Slovenec. (Konec.) Ker se je blagi pokojnik vedno brigal za napredek tudi v narodnem oziru in ker je gledal na vsakojaki na<Mn koristiti bližnjemu, posebno svojim sovaščanom, spoznali so ti kmalu njegovo plemenito, za vse dobro vneto srce, katero ni poznalo nikake sebičnosti, zvolili so si ga svojim županom in kot tak bil jim je ne samo gmotno, nego duševno eelih 18 let skrbni oče. On ni samo vzorno gospodaril ves čas z občinskim premožei-jem, nego vabil je ob nedeljah popoldne vaščane k sebi na raznovrstne gospodarske in tudi politične pomenke, čital jim važne stvari iz »Slov. (iospodarja« in ko se je vpeljala nova mera, poučeval jih je o tein. Bil je ves čas cerkveni ključar pri cerkvi v Brezji, ter na istej šoli skrben načelnik kr. šol. sveta in krajni šol. ogleda. Omeniti moram, da se je po lastnem trudu priučil slovenskemu in nemškemu jeziku, ter obeh bil popolnem vešč, kolikor se je od njega zahtevalo, v govoru in pisavi. Razumeva se, da ni potreboval pri svojih poslih nikakega tajnika. Umevno je samo ob sebi, da je bil mož takih vrlin tudi veren katoliški kristjan. Vestno je opravljal verske dolžnosti in tudi od svojih podložnih zahteval isto; bil je odkritosrčno pobožen, ljubil v istini svojega bližnjega, kakor samega sebe. Storil je vse iz prepričanja in globoke verske čuti; hinavščino je črtil črez vse, svetohlinstva ni poznal, prijal mu je vsak odkritosrčno pobožen človek. Kot narodnjak z dušo in telesom stal je vedno z vso odločnostjo po svojih zmožnostih in po svojej veljavi na braniku za narodne pravice. »Jednake dolžnosti, jednake pravice«, dejal je vedno in nikoli jenjal niti pičice v tem obziru nikomur, bodi si še tako visokemu dostojanstveniku, s katerira je prišel v dotiko. Spoštoval je vsak narod, vsak jezik, ljubil je vendar svoj mili materni jezik iz dna svoje duše in zagovarjal njegovo veljavo pri vsakej priložnosti. Rekel je, kdor zaničuje svoj premili materni jezik, zaničuje svojo ljubo mater, zaničuje sv. vero in tak je izgubljen za ta svet in za celo večnost in tega prepričanja se je trdno držal. V mojej navzočnosti se je pri blagem pokojniku jedenkrat pričkal neki nemčur o veljavi nemškega in neveljavi slovenskega jezika, češ, le z nemškim iezikom se pride po celem svetu. Pokojni Weixl uvidevši, da ne prepriča na noben način zagrizenca, pravi, da je tudi ta jezik od Boga, ravno toliko vreden in veljaven, kot vsak drugi, zavpije nazadnje nad neračurjem sledeče besede: »Sie, der Ochs versteht gar keine Sprache und kommt doch durch die ganze Welt«, t. j. »Vol ne razume nobenega jezika in pride le po vsem svetu«, in konec je bilo prepira. Ne morem drugače, da tako vrlega moža stavim vsem, osobito priprostemu ljudstvu v vzgled, ker ravno vrli pokojni Anton Weixl nam svedoči, da tudi človek iz lastne moči, ako ima trdno voljo in dovolj bistre pameti, se povspne do stopinje, da ga spoštujejo in občudujejo ne samo najbližnji, nego tudi oddaljeni. Dal Bog blagemu pokojnemu Antonu Weixl, ki je dne 9. avgusta t. 1., previden s sv. zakramenti mirno v Gospodu zaspal, tam v večnosti venec slave za vse dobrote, katere je v tako obilnej meri skazoval na tem svetu! Ohranimo mu blag spomin in skrbimo posnemati ga! K. Sniešnica. Neki dijak je dobil iz naravoslovja nezadovoljno in se je potera pred svojimi stariši tako-le izgovarjal: »Profesor naravoslovja je strašno krivičen; dve vpraSanji sem znal, tretjega pa ne, in vendar mi je dal nezadovoljno. Najprej me je vprašal, če poznam senico. Da, sem odgovoril. Nato, če poznam lastovko; da, se odrežem. Slednjič me je vprašal, kak razloček je med senico in lastovko; tega pa seve nisem znal!«