Rado

Kočevar:

PREKO BRENVE NA MONT BLANC
V naši ožji domovini imamo gore, ki so alpinistično že dokaj
dobro obdelane. Vsaj v zadnjih letih smo izpopolnili že marsikatero
vrzel, dasi še mnoge predvsem esktremne činitve ostajajo za
bodoče rodove. Kljub vsemu pa si je mlada generacija alpinistov
zastavila za svojo nalogo spoznati tudi druga izvenevropska gorstva. S tem bi znala še bolje oceniti svoje delo v domovini, hkrati
pa si tudi pridobiti sebi in narodu ugled, ki jim kot sinovom
gora tudi pripada. V ta namen so bili v zadnjih letih prirejeni številni izleti in odprave v razne sosedne alpske dežele, ki pa so le
deloma uspele. Uspelo nam je napraviti nekaj vzponov v avstrijskih in nemških Alpah. Omenjene činitve pa se dado v glavnem primerjati z našimi in v bistvu ne pomenijo nobene novosti.
V območju granita in večnega ledu pa imamo Slovenci razen
redkih posameznikov zelo malo izkušenj. Pred vojno je bilo organiziranih nekaj odprav v Švico in Francijo, a vendar brez pomembnejših uspehov. Prehojena so bila sicer številna pobočja in preplezanih nekaj grebenov, toda to so bih večinoma klasični in tudi
običajni pristopi na vrhove. Po vojni se je o izletu v Centralne Alpe
mnogo govorilo. Več let smo poslušali obljube. Pripravljala se je
ekspedicija na Kavkaz, bili so določeni celo udeleženci, toda ostali
smo doma vse do zadnjih let. Vmes so posegle vse mogoče in nemogoče težave od političnih do finančnih. V gorah smo se med tem
pridno pripravljali. Posebno smo se udejstvovali v zimski alpinistiki. Preplezali smo mnogo zasneženih sten, včasih celo v zelo kritičnih razmerah, vse z namenom, da bi bili kos zapadnoalpskim
razmeram v vseh oblikah.
Končno je leta 1950 odpotovala mala skupina šestih alpinistov
v francoske gore. Ta odprava ni imela uspeha, prvič ker je bila
poslana v zelo poznem času in drugič, ker so bih v njej nekateri,
ki niso veliko plezali, posebno ne pozimi. Druga odprava naslednjega
leta je bila bolje organizirana, dasi je tudi imela svoje pomanjkljivosti. Glavna pomanjkljivost je bila v nezadostni opremi in slabi
finančni podlagi, pa tudi sorazmerno prekratek čas ni ustrezal za
vzpone.
Opisovanja ne bom pričel, kako smo se vozili mimo italijanskih in švicarskih mest, dasi smo tudi tu videli marsikako zanimivost, temveč od takrat, ko smo s prelaza Vallorcine zagledali Mont
Blanško skupino. Na prelazu j e bil kontrolni pregled v hipu opravljen, samo presedli smo na francosko vlakovno garnituro in bih
smo v deželi Mont Blanca. Hitro smo brzeli v dolino proti Chamonixu in nestrpno zrli na zasnežene gore. V Chamonixu nas je
čakal delegat francoskih skavtov, s katerimi smo bili domenjeni
v pogodbi za zamenjavo. Nastanili so nas v svojem domu v mah
gorski vasici Montroc (1384 m). Vas ima krasno lego v zatrepu Cha-

moniške doline in leži pod ledenikom Le Pissoir. Tu smo se počutili
domače, vse drugače kakor v bližnjem Chamonixu, kjer so kar vrele
pisiane imnožice letoviščarjev iz !vseh zahodnih alpskih idežel. V
okolici naše in bližnjih vasi so tudi stali številni šotori skavtov.
Prva dva dneva po prihodu smo v glavnem počivali in se pripravljali za vzpone. Odšli smo tudi na razglede v okolico. Mene kot
geologa je zanimal ledenik in njegovo groblje, Zupan je izkoristil
priložnost in odšel s tečajniki plezalne šole, ki so stanovali skupaj
z nami, na neke skale. Pokazal je tam nekaj fines iz plezalne tehnike
in pri tem žel splošno pozornost. Jeseničani so odšli po svoji stari
navadi s Krušicem na čelu na bližnji vrh na razglede.
Zvečer smo prišli zopet vsi skupaj. Ze naslednji dan je bilo
treba napraviti načrt, zato smo po večerji napravili posvet. Za prvo
turo smo se vsi skupaj odločili za Mont Blanc. Ker večina še ni
bila na vrhu, si je seveda vsak želel najprej nanj. Zaradi večjega
uspeha smo se delili v dve skupini: Verovšek, Perko, Zupan in jaz
smo se odločili za vzhodno- steno preko Brenve, ostali pa za navadni
pristop z grebenskim prečenjem celotne skupine.
Bila je nedelja 29. julija. V spominu mi je ostal lepi sončni
dan. Pred tednom sem bil še na Korošici in z vrha Ojstrice smo
zrli sive vršace Grintovcev v ravno tako lepem poletnem dnevu.
Neverjetno dobre volje sem bil sedaj, ko bom čez dva dni zrl iz še
enkrat višje gore novo, zame toliko želeno pokrajino.
Po kosilu smo z električnim vlakom zapustili Montroc in se
odpeljali v Chamonix. Tu smo takoj presedli na malo ozkotirno
gorsko železnico in z njo prišli na Le Montenvers. Ta železnica nas
je dvignila 900 metrov visoko in prihranila tri ure hoje, seveda
smo morali s tem plačati tudi 350 frankov. Na postaji je mrgolelo
ljudi kakor na kakšnem sejmu. Bili so to večinoma letoviščarji,
finančno dobro založeni. Vozijo se običajno do hotela in nato nazaj.
Seveda služi njihov izlet bolj reklamnim -kakor planinskim nagibom. Mi smo prav hitro zapustili vrvež in se po ozki poti spustili
na ledenik Mer de Glace. Tu smo nato dalj časa občudovali mogočno
granitno piramido obeh Dru-jev. Ne vem, če mi je še kaka gora
zapustila v spominu hkrati lepoto in strah, kakor ta dva vrhova. Vrh
ni visok niti štiri tisoč metrov (3754), a vendar se močno odraža v
bližnji okolici. Prvič je bil glavni vrh premagan leta 1878, čez
10 let pa je že sledilo grebensko prečenje. Največji problem te gore
je njena severna stena, preplezana leta 1935.
To nedeljo je bil lep dan, zato smo po ledeniku hodili počasi in «
si razgledovali za nas nov svet. Kmalu se nam je odprl pogled na
umazan lednik Gl. de la Charpoua z zobčastim vrhom Pic Sans
Nom in štiritisočakoma te skupine L'Aiguille Verte in Les Droites,
Vse to so divji nazobčani vrhovi z ogromnimi ledenimi vesinami
in kuloarji. Rjava ostenja z umazanimi madeži ledu so bila bolj
odljudna kakor vabljiva. Le na grebene bi se še nemara spravil,
ostalo je bilo nezanimivo in odbijajoče. Popolnoma drugačno podobo
je kazal pred nami stoječi Grandes Jorasses. Njegova severna stena

je bila hkrati 1000-metrska ledena bariera. Ob pogleda na to veličino skoraj; ni bilo pripomb. Spomnil sem se na čase, ko smo doma
važno debatirali o činitvah v Alpah kot popolni mojstri v ledu. A
tu smo bili le nemi opazovalci. Na tihem smo- občudovali one redke
srečneže, ki so se tu srečno prebili preko. Toda kljub temu je v nas
tlela tiha želja po dejanju in ves čas dolge poti po ledeniku so bile
moje oči uprte ob oba mogočna stebra. Kmalu smo zavili na ledenik
Glacier du Tacul. Tu se nam je odprl zopet nov svet, podoben onemu v skupini Aiguille du Verte. To je bil dolg greben nazobčanih les Aiguilles de Chamonix. Ta greben je eden najtežjih
in hkrati najlepših grebenov v Centralnih Alpah. Po svoji divjini ga prekaša menda edinole sloviti TArete de Peuterey. Začenja se pri Aiguille des Grands Charmoz 3442 m in se nato vleče

preko Aiguille de Grepon, dalje na Blatiere Aiguille du Plan in
Midi. Običajno se tu plezajo le detajli posameznih vrhov, medtem
ko je celotno prečenje silno dolgo, naporno in nevarno. Od Slovencev je dr. ing. France Avčin opravil z vodnikom domačinom Ban
Banom klasični vzpon Les Grands Charmoz- Grepon leta 1945.*
Ko smo dosegli kočo Refuge du Requin (2316 m), se je vreme
nekoliko poslabšalo in že smo skoraj na tihem kleli, misleč, da nam
je šla tura po vodi. V koči je bilo mnogo alpinistov. V večini so
bili mladi francoski plezalci in pa vodniki s svojimi klienti. Ker
je tekel čas že proti večeru, je vse kuhalo in pripravljalo večerjo.
V koči je bilo preko 60 turistov in skoraj vsak drugi je kuhal na
malem bencinskem kuhalniku. Ko smo primerjali cenike, smo videli, da je to najcenejši način priprave hrane. Seveda smo mi napravili enako. Prišli smo do prepričanja, da bi se kuhanje z lastnimi
kuhalniki tudi pri nas dobro obneslo. Turisti bi si na ta način prihranili mnogo denarja. Kaj pa bi k temu rekla planinska društva
in oskrbniki, je pa seveda poglavje zase. Po večerji smo se usedli
pred kočo in Marjan je na orglice zaigral nekaj domačih pesmi.
Pridružil se nam je še nosač in nam pravil vojne zgodbe iz pred
nami stoječega ledenika Glacier du Geant, kako so mnogi Nemci
našli tu svoj ledeni -grob.
Tisto- noč smo slabo spali, delno ni bilo- prave tišine, deloma pa
je vsak v sebi premišljeval o bodočih doživetjih v ledenih strminah
Mont Blanca. Ko smo se naslednji dan odpravili, smo ugotovili, da
je šlo pred nami že mnogo navez. Seveda so imele drugačne namene.
Naš cilj tega dne je bil bivak na sedlu Ool de la Fourche de la
Brenva. Na ledeniku Geant smo navezali dereze, navezali se še nismo, kot je to navada na ledenikih, ker se nam j e zdelo škoda vrvi.
Ko je vzšlo sonce, smo bili že visoko na ledeniku. Pred nami so zopet
stali novi pogledi. Na levi mogočen orjak Aiguille du Geant (4013 m)
s sedloim Col du Geant, preko katerega se je vila gaz v kočo Torino,
ki je že na oni strani meje v Italiji. Tik nad nami je stal kratek
snežni zid La Tour Ronde, v steni so se razločno videli sveže utrti
sledovi v snegu. Le kdo neki si je tu iskal poti! Vsa zadeva se nam je
zdela v frontalnem pogledu skoraj na pol nemogoča, rekel bi fantastična. No, ko smo steno zagledali od strani, smo le videli, da ni
bila navpična.
Sedlo Col de la Fourche je na podaljšku grebena od Tour Ronde
do vrha Mont Maudit, 4471 m. Do sedla smo morali premagati še
kratko in precej' strmo sneženo steno. Vendar smo imeli srečo-, da
je bila gaz že napravljena, pred nami pa četvorica alpinistov. Strmina snega je bila tu precejšnja, poleg tega pa je sonce sneg razmehčalo, tako da smo čestokrat morali otresati dereze. Sonce je tako
pripekalo-, da je kar lilo od nas. Kmalu smo dosegli greben. Od tu
se nam je odprl oni sloviti pogled na vzhodno in južno stran Mont
Blanca. Pod nami je bil razpokan ledenik Brenva. Nad njim je več
* Pl. V. 1949, str. 140.

Jugovzhodno ostenje Mont Blanca z l'Arete de Peuterey, v ospredju Brenva

kot tisoč metrov ledene stene in serakov. Vsemu temu je dal še divji
poudarek znani l'Arete de Peuterey — najdaljši in najbolj divji greben v Alpah.
Po grebenski rezi smo morali še nekaj metrov levo, kjer smo
kmalu sredi granitnih skladov zagledali majhno aluminijasto zavetišče. Bivak je zelo podoben našim bivakom v Julijskih Alpah, velik
je približno toliko kot oni pod Splevto, le da je ta postavljen na
ravnem, oni v Mont Blancu pa v steno grebena. Bivak se nahaja le
nekaj metrov od francoske državne meje in je last C Al (Club alpino
italiano). V bivaku smo dobili poleg naveze, ki je šla pred nami, še
tri Avstrijce, dva fanta in dekle, ki so se ravno pripravljali na odhod
v dolino.
Od njih smo izvedeli, da so njihovi tovariši pred dnevi preplezali znani Hudičev greben, l'Arete du Diable, na južni strani Mont
Blanc du Tacul (4247 m). Ta greben je bil pred leti silno razvpita
tura, ki so ga pa danes zasenčila druga dejanja. Ravno tako smo
izvedeli za uspešen vzpon dveh Italijanov preko vzhodne stene Le
Grand Capucin (3838 m) To je kratka, a silno eksponirana plezarija
v prvi grebenski glavi Hudičevega grebena.
V navezi, ki j e tik pred nami prispela v bivak, smo videli znanega švicarskega alpinista Andrea Rocha — znanega tudi iz Himalaje. Seveda smo izkoristili priložnost za pogovor in razna pojasnila.
Med pogorovom je bilo sonce zašlo že precej visoko. V skalnatem

zavetju je bil mir in spravili smo se na ozke -granitne bloke in predali žgočim žarkom višinskega sonca. Sonce je bilo tako močno, da
so se v presledkih lomili včasih tudi ogromni ledeni seraki in se s
strašnim grmenjlem v obliki plazu zrušili na ledenik Brenve. Dopoldne so se usipali iz pobočja Mont Blanc de Courmayeur in grebena Peuterey, popoldne pa iz glavnega vrha in Brenve. Do sedaj- še
nisem videl takih plaaov, ki bi v obliki megle zakrili del stene. Kar
tesno nam je postalo, ko smo pomislili na prihodnji dan in turo
ravno preko stene, kjer so danes tako grmeli plazovi. Najraje bi na
tihem tisti dan načrt spremenil, in če do prihoda v bivak ne bi bil
imel določenega načrta, bi bil naslednji dan plezal Hudičev greben,
čeprav je težji kakor Brenva, a videti je bil manj objektivno nevaren.
Do večera je prišla v bivak še ena naveza Italijanov iz Courmayeura, med njimi tudi mlada dama. Pozneje smo izvedeli, da imajo
isti načrt. Sedaj- se je začela »borba« za prostore. Medtem ko smo
mi hodili okrog bivaka, so- se Italijani vlegli na pograde in na njih
tudi ostali. Ostalo nam je le malo prostora. Bili smo stisnjeni kot
sardine, da takega še ne pomnim. Sreča je bila edino le ta, da smo
ob pol dvanajstih ponoči že vstali in se začeli pripravljati na turo.
Najprej je odšla skupina Andrea Rocha, mi štirje kmalu za njimi.
Bilo je precej temno. Morali smo sestopiti po ozkem kuloarju proti
ledeniku Brenve. Spredaj so imeli baterijo in hodili tesno drug
za drugim. Sam sem nekoliko zaostal in ko sem dospel na sredino
žleba, sem se znašel v zadregi. Dolgo sem iskal in sekal stopinje v
led, da sem zopet našel sled in dohitel ostale, medtem pa je skupina
Andrea Rocha vstopila v svojo smer, in sicer v znano klasično smer
La Sentinelle Rouge. Ura je bila ena po polnoči, ko smo- stali na
belem, snežnem grebenčku, imenovanim Col Moore (3480 m). Tu je
bilo vznožje vzhodne stene najvišje gore v Evropi. Bila je tišina in
pa mrak, da smo jedva razločili daljna temena temnih vrhov. Le daleč -doli pod nami v dolini Val de Ferret in Aosti, tam je bilo mnogo
luči, ki so bile kot kaka prikazen v pravljični deželi.
Preden smo začeli s plezanjem, smo se še opremili. Sprva smo
bili v zadregi, kje bi vstopili. 2e ko smo prejšnji -dan hodili po ledenikih, smo se večkrat spraševali, kje bi začeli. Vse je bilo monotono.
Pri nas imaš vedno kaj, žleb, polico, steber itd. Tu pa je vse prepredeno s skoraj enakimi skladi in plezalec, ki prvič to okusi,
je res lahko v zadregi. Sprva smo plezali naravnost po grebenu in
smo se morali po dveh raztežajih vrniti, ker zaradi teme nismo razlikovali terena nad seboji. Nato smo zavili nekoliko na desno in poskusili po nekem žlebu in tu je šlo. Na vrhu smo potem videli, da
bi šlo tudi po prvotni simeri. Nekje daleč na levi smo zagledali luč
skupine Andrea Rocha. Sedaj smo bili na grebenu in plezali po
njegovi levi strani. Plezali smo deloma po snegu, deloma po granitu.
Bilo je to čudno, včasih zelo mučno plezanje. Plezali smo namreč
zaradi stalne menjave snega in ledu v derezah, in to celo v temi.
Sreča je bila, da smo na kritičnih mestih našli dobre oprimke, ki so

V soncu ledenika Geant
Foto Kočevar

Pod sedlom Col de la Fourche
Foto Kočevar

v granitu kar kolosalni. Odlika granita je, da je trden; kjer je oprimek, ta običajno drži in je volovski, kjer ga ni, ga pa ni in se moraš
zmazati, kakor veš in znaš. Včasih smo prišli na polico, kjer je bila
skoraj sama prst. Ob štirih se je začelo daniti. Prvi del smo torej v
glavnem z malimi izjemami preplezali v granitu. Zaradi hitrejšega
napredovanja si je eden od vsake naveze dereze odvezal, da bi lažje
plezal v skali. Ta kombinacija se nam je sijajno obnesla, tako da
smo prvi del napravili ravno do dneva. Sedaj so se začela strma
snežna pobočja, prekinjena s kratkimi skalnimi odstavki. Da pridobimo čas, smo plezali vsi hkrati. Vendar teren ni bil za tak način
plezanja; morali bi bili dvakrat paziti. Posebno delikatne so bile
strme prečnice, kjer je bilo potrebno že dobro znanje hoje v derezah.
Kmalu smo dosegli ozek, zelo eksponiran mejni greben, oster kakor
nož. Po svoji obliki me je spominjal na zasneženi greben Kopinškove
poti v Ojstrici, ki sem j o plezal pred leti pozimi. Sploh pa sem opazil,
da se svojstva med zimsko K. potjo na Ojstrico in Brenva grebenom
zelo skladata, če majhno lahko primerjam z velikim. Greben se je
končaval v strmi snežni steni. Ze pod grebenom smo opazili, da smo
se morali večkrat v plezanju za hip ustaviti v gotovih časovnih presledkih, z vsakim metrom se je to stopnjevalo in pri prvi večji
razpoki v ledu smo si izbrali večji počitek. V tem se je že naredil
dan in osvetlili so nas sončni žarki. Morali smo si nadeti očala. Bili
smo že nad 4000 m visoko.
Pod izstopnim grebenom nas je presenetil dokaj strmi ledeni
skok čudne oblike. Ko sem pogledal na rob, se je površina ledu zableščala v soncu, kakor na mirni vodni gladini morja. K o sem načel
skok, sem imel občutek, kakor da sem stopil na skalo; vse neusmiljeno strmo in gladko. V roke sem prijel svoje težko ledno kladivo, v
eni roki pa držal cepin. Ta kombinacija se mi je zdela najboljša. Ze
doma sem pred leti plezal s Cicem v severni steni Sit nad Planico

Pri bivaku na sedlu Col de la
Fourche
Foto Kočevar

Spodnji del grebena Brenve v
ozadju l'Arete de Peuterey
Foto Kočevar

na isti način. Tako sem si stopinjo za stopinjo utiral pot preko ledene stene. Vsak stop je moral biti siguren, kajti v nasprotnem bi
oba z Marjanom premerila strahovito višino doli v Col Moore.
Ko je zmanjkalo vrvi, sem obstal ravno v sredini na zelo nerodnem položaju. Druge pomoči ni bilo, kakor napraviti dva dobra stopa
in zabiti ledni klin. Hipoma, ko je bil klin zabit, sem dobil občutek
sigurnosti, čeprav se nanj niti obesiti ne bi bil upal. Marjan, ki je
kmalu dospel do mene, je nato preplezal še zadnji del in stali smo na
udobni snežni ploščadi tik pod vrhom. Tu smo zopet obstali nekaj
časa in z zadovoljstvom zrli v ledeno globino. Zupan, ki je ravno prišel izza vogla, nam je javil, da italijanska naveza, ki je plezala za
nami, pridno poglablja naše stopinje v ledu.
Do grebena nam je manjkalo še kakih 150 metrov. Pot smo si
utirali mimo velikanskih snežnih odlomov in serakov v kratkih vijugah okoli zevajočih razpok. Tudi sneg je bil na vsakem koraku drugačen, iz ledu smo zašli v globok pršič in nato zopet na
sren. Sem pa tja nas je spremljal še ostri ledeni veter in nam nosil
ledene kristale v obraz.
Ob 9. uri dopoldne smo izstopili na greben. Močno nas je presenetil pogled. Mesto divjih in nazobčanih vrhov na južni strani
gore smo zagledali zeleni Chamonix s kopastim le Brevent in nizko
švicarsko gorovje okoli ženevskega jezera. Dasi do vrha ni bilo daleč,
smo hodili nanj dobro uro. Naša hoja je bila podobna hoji starcev,
počivali smo na vsakih 50 korakov za kratek hip in nato nadaljevali.
Greben od sedla Brenve do vrha ni težaven in je podoben grebenu
Zvoha v Kamniških planinah.
Na vrhu smo obstali kake pol ure. Šele tu smo lahko sproščeni
uživali pogled na okoliške gore. Med turo je glavna skrb veljala
plezanju in varovanju.

Vzhodno ostenje Mont Blanca z
Brenva grebenom
Foto Kočevar

Počitek v levi razpoki sredi
Brenve
Foto Kočevar

Dolga leta smo nosili v mislih načrt pristopiti na vrh najvišje gore našega kontinenta. Ta želja se mi je sedaj drugič izpolnila.
Pred letom dni sem na Mont Blanc pristopil sam preko ledenika
Bossons in les G. Mullets. Prespal sem takrat noč v malem aluminijastem zavetišču Refuge Vallot (4362 m) tik pod samim vrhom. Naslednji dan (11. septembra 1950) sem ob pol sedmih zjutraj dosegel
vrh in še isti dan prečil oba štiritisočaka Mont Maudit in Mont Blanc
du Tacul. Čeprav je v tehničnem oziru to lahka tura, pa je zame bil
to eden najbolj tveganih podvigov, kar sem jih kdaj opravil v gorah.
Tisti dan sem dosegel kočo Requin pozno popoldne.
Sedaj smo imeli v načrtu isto pot. Grebensko prečenje Mont
Blanca je ena najlepših estetskih tur v tej skupini. Treba je prečiti
tri vrhove nad 4000 metrov. Verjetno vas bo zanimalo, kaj pravi o
tej turi naš celjski alpinist Andrino Kopinšek, ki je pred leti kot
prvi Jugoslovan preplezal ta greben. »To prečenje čez vse ogromne
ledenike pod Mont Blancom od Col du Midija pa do Col de Geanta
je prav gotovo ena najbolj impozantnih tur v Alpah. Toliko nepozabnega, toliko vrhov in ledenikov naenkrat ne vidiš nikjer drugod. Tu
šele spoznaš, kako ogromna je Mont Blancova skupina. Zadostuje
dejstvo, da bi — tako so preračunali — rabil človek za vse možne
ture in variante v tem alpskem predelu, ako bi hodil vsako leto dvajset dni, seveda pri ugodnem vremenu — šestindvajset let.«*
Ker sem turo opravil lani, sem vedel, kake težave me čakajo,
bil pa sem prepričan, da bo šlo lažje kakor lani, že zaradi tega, ker je
bil sneg boljši, poleg tega pa je bila utrta tudi izvrstna gaz. Le eno
me je skrbelo. Strma snežna vesina, ki se spušča z Mont Maudita.
Tu sem lani jedva sestopil preko velike razpoke v strmini. Strmina
* Pl. V. 1940/38.

snega presega 45 stopinj, pod teboj pa zevajo široke ledene razpoke.
Pri nas smo navajeni pri plezanju varovati vsak meter, a tu je p o ložaj zahteval, da plezamo vsi hkrati, kajti drugače bi turo lahko
opravili šele naslednji dan. Sploh pa smo opazili, da se v Centralnih
Alpah veliko pleza na način, da cela naveza pleza hkrati. Priznati
moram, da hoja po ledenikih nujno zahteva hoje v navezi, toda plezanje v snežni strmini brez varovanja ni po mojem pravilno. Tu sta
le dve možnosti: ali navezan plezati in varovati ali pa istočasno plezati brez vrvi. S tem plezalec odgovarja sam zase in ni soodgovoren
za življenje tovariša, če je pa z njim navezan, pa mu je dolžnost paziti nanj.
Tu je žgalo, huje kakor pred leti v krševiti Hercegovini. Bili
smo v zavetju grebena oblečeni v puloverje in vetrovke, da je kar
teklo od nas. Toda težav še ni bilo konec. Zadnji del poti proti Col
du Midi ju je bil tudi zelo strm in veliko pazljivosti je bilo treba,
preden smo dosegli sedlo Col du Midi. Precej utrujeni smo se istega
dne vrnili v kočo Requin.
Naša tura je bila končana; takrat si nismo mislih, da bo to ostal
tudi edini vzpon v tistem letu v teh gorah. Ze ko smo se vrnili v
kočo, se je po vrhovih razbesnelo silovito gorsko neurje. Bliski so
švigali in grom je paral nebo. Pobočja ledenih gora je zagrnila
megla. Od Aiguille du Verte pa do Aiguille du Geant je divjal naravni ples. Naslednjega dne smo na Montenversu zvedeli tudi žalostno novico o gorski nesreči v Wymperjevem ozebniku v Aiguille
du Verte. Eden izmed trojice Francozov je zdrsnil. Ker niso varovali,
je potegnil svoje tovariše v ledeno globino. Padli so v globino
preko 1000 m.
Naslednjega dne smo počivali v našem domu v vasici Montroc.
V prijetni sobi smo bili zopet vsi skupaj, obe skupini, in drug drugemu pripovedovali svoje vtise. Radi bi bili šli na oglede, toda zunaj je
neusmiljeno močil dež. Nekega dne dobimo v roke časnik z naslovom:
»Druga tragedija v Mont Blanških hribih«. Razburjeni smo čitali, da
je pred spremembo vremena vstopil v severno steno Grandes Jorasses znani nemški in svetovni alpinist Andreas Heckmeier s tovarišem
Kollenspergerjem. Iz časnikarskega poročila smo posneli, da se za
njegovo usodo nič ne ve in da je odšla na poizvedovanje reševalna
odprava najboljših chamoniških vodnikov. Celo letala so poslali na
ogled proti steni. Cez dva dni se je razburjena dolina pomirila. Heckmeier je kljub večkratnim bivakom in viharju le dosegel vrh in se
znova vrnil med ljudi.
Vreme se ni in ni hotelo izboljšati. Nestrpni Jeseničani so kljub
temu odšli proti vrhu Argentiere in Chardonet. Kljub izredno slabim
razmeram se jim je vzpon posrečil. Mi smo čakali v dolini dan za
dnem in se pripravljali za nov vzpon. Miha in France na Aiguille
du Dru, mi trije, Dane, Marjan in jaz pa na grebensko prečenje Chamoniških igel. Nestrpni smo postajali dan za dnem, čas povratka se je
bližal, a mi še vedno čakajoč v dolini. Zadnji dan je kazalo na boljše.
Megle so se nekoliko dvignile in zagledali smo na novo zasnežene

vrhove. Čeprav smo bili uverjeni, da je naš zadnji pohod brez pomena, smo le zapustili dolino in se podali v izhodne koče. Toda tudi
slovo nam ni bilo naklonjeno. Naslednjega dne smo se zopet vsi
skupaj našli na mokrih chamoniških ulicah.
Drugi dan je prišel čas odhoda. Dokaj hladno smo se poslovili
od prijaznega doma in ljudi, še bolj pa od toliko zelenih gora; tem
pa smo obljubili obisk pri naslednji priliki.
Domov smo se peljali preko severovzhodnega dela pokrajine Savoje. V Ženevo smo prišli ravno v času, ko je skozi mesto šel
karneval. Bil je ravno mestni praznik. V mestu smo uredili še nekaj
zadev na konzulatu, nato pa se preko severne Italije vrnili v domovino.
O p o m b a : Lanskoletna alpinistična odprava v Francijo je
štela 10 plezalcev. Udeležili so se je: Janez Krušič, Janko Šilar,
More Andrej, Medja Maks in Uroš Župančič iz Jesenic; Marjan
Perko iz Tržiča ter Miha Verovšek, Dane Škerlj, Franc Zupan in
jaz iz Ljubljane. Izkušnje te odprave so pokazale marsikatere pridobitve pa tudi vrzeli našega povojnega alpinizma. Predvsem smo
ugotovili, da imamo še dokaj dobro podlago za plezanje v ledu in tu
se popolnoma strinjam z mnenjem dr. ing. Franceta Avčina, našega
najboljšega poznavalca Centralnih Alp, ki pravi, da izkušnje iz našega zimskega alpinizma zadoščajo za osnovne ture v Alpah. Tudi
mi nismo skoraj nikjer ostali v zadregi, čeprav smo včasih zašli v
razmere, ki so docela drugačne od naših. Ugotovili smo nadalje, da
nam za ture in vzpone v ledu manjka ustrezajoča oprema. Vpliv
tega faktorja se močno čuti tudi v naši zimski alpinistiki, ki je skoraj
popolnoma zamrla. Ne mogoče zaradi tega, ker so drugačne zime.
Negotova dejanja z negotovimi pogoji niso več po našem okusu.
Lanska odprava nam je dala tudi odlične nasvete za bodoče odprave. Razen raznih organizacijskih pomanjkljivosti bi morali v
bodoče paziti predvsem na izbiro udeležencev, ki naj bodo kos postavljenim nalogam, dalje naj se uvedejo različna časovna obdobja.
Štirinajst dni je za odprave v ledu neznaten čas. Spomnimo se na
primer Heckmeierja, ki je dvajset let hodil pod severno steno Grandes Jorasses, včasih je prebil po celo poletje pod steno, a brez uspeha.
Še ena pripomba! Ze dolga leta se sprašujejo slovenski gorniki,
zakaj jim do sedaj ni bila dana možnost obiska kakega tujega
izvenevropskega gorstva. Ni treba iti ravno v Himalajo. Toda
v svetu so gore, ki so sicer nižje od himalajskih, a vedno
v sebi nosijo probleme, ki bi tudi naši alpinistiki prinesli sloves in
ugled v svetu. Spomnimo se na dejanja Poljakov pred drugo svetovno vojno v Južni Ameriki in Himalaji. Če so Poljaki, ki imajo manj
gora kakor mi, bili sposobni doseči take uspehe, zakaj jih tudi mi ne
bi? Vsi ti problemi že dolgo let hodijo po glavah naših alpinistov.
Upamo, da bodo nekoč tudi nam odprta vrata v svet, da bomo imeli
priliko pokazati v tujini pridobitve in izkušnje našega dela v
domovini.

Stazika

Černič:

S SKUPINO FRANCOZOV
PO SLOVENSKIH GORAH
Krepkemu razmahu našega povojnega alpinizma so postale meje
slovenskih gora pretesne.
Tudi avstrijske Alpe niso mogli zadovoljiti hrepenenja. Še dlje
in više so stremeli naši fantje: Francija, silni Mont Blanc, sanjski
Aiguille du Dru . . .
Toda težave z devizami so se dolgo zdele nepremostljive. Nesporazumi in nerazumevanje so zakrivili, da je naša odprava v
Francijo leta 1950 prišla tja šele v jeseni, ko ji je sveže zapadli sneg
preprečil vsak resnejši poizkus. Zato si je inozemski odsek PZS nadel nalogo, da odpravo v letu 1951 organizira sam, in sicer z izmenjavo: skupina Francozov naj bi za svoje bivanje v naših gorah
finansirala skupini slovenskih alpinistov 14 dnevno udejstvovanje v
Chamonixu.
Organizacija francoskih skavtov (Eclaireurs de France) je sprejela ponudbo. 1. avgusta so naši odpotovali v Chamonix, nekaj dni
zatem pa naj bi prispela v Ljubljano že tudi skupina Francozov.

Ko me je ing. Dolar nekega dne prišel pobarat, če imam čas
in če bi hotela voditi skupino francoskih planincev po naših Julijcih,
sem brez pomisleka in z velikim veseljem pristala. Ko pa sem
5. VIII. zvečer stala na kolodvoru in čakala na Orient ekspres, so
bili moji občutki kaj mešani. V trenutku mi je postalo jasno, da to
ni le neke vrste »zamenjava materialnih dobrin«; to je navezovanje
stikov in medsebojno spoznavanje dveh narodov. Zavedela sem se,
da bo v veliki meri od mene odvisno, s kakšnimi občutki bodo čez
dva tedna ti tujci zapuščali mojo domovino. Navdušeni? Hladni?
Razočarani? Ali sem kos nalogi, ki me čaka? — V to razmišljanje
se je vmešala še čisto osebna nota, kako me bodo pa pogledali, mene,
dekle? Ali ni za njihove pojme malo čudno, da bi jih po hribih v o dilo dekle! — Kar odleglo mi je, ko se je na kolodvoru pojavil še
dr. ing. Avčin. Skupaj sva pričakala vlak, na katerem pa mojih
Francozov — ni bilo.
Po ne vem kakšnem naključju je njihov vagon ostal nekje v
Italiji, pa so ga potem priključili nekemu tovornemu vlaku, ki je
prisopihal v Ljubljano ponoči. Ne vem, kako so se sporazumeli in
kdo jih je napotil v Union. Tam sva jih zjutraj, med kupom vrvi,
šotorov in kredencam podobnih nahrbtnikov z dr. Avčinom »našla«.
Ko sem ugotovila, da so med osmimi člani skupine tri dekleta,
mi je že kar odleglo. Led pa je bil popolnoma prebit še tisto dopoldne, ko smo si z nebotičnika ogledovali belo Ljubljano s planinami v daljavi. Pogovorili smo se prijetno in po domače: neposredno

Skupina pred odhodom na Gorenjsko

Foto d. Skrlep

sem začutila, da to niso le »tujci«, ampak da so predvsem ljudje,
preprosti in iskreni, z eno besedo: hribovci.
Po reviziji njihove prtljage (šotore, kuhalnike in podobno smo
pustili seveda kar v Ljubljani), smo se popoldne odpeljali v Planico,
zvečer pa smo se že gnetli v nabito polni koči v Tamarju.
Naslednji dan je bil določen za počitek, saj so imeli Francozi za
sabo tri dni napornega potovanja. Prišel je pa ta dan prav tudi meni,
saj mi je prijetno brezdelje dalo dovolj časa za opazovanje in spoznavanje družbe, s katero bom prerajžala naše Julijce od Tamarja
do Bohinja.
Predvsem pa je bilo treba narediti dokončni načrt za naše popotovanje. Tu pa je nastala težava. Družba, ki se je med sabo dobro
poznala in razumela, vendar ni bila enotna po svojih željah in
stremljenjih. Trije od njih, avionski mehanik Rober iz Pariza, ter
študenta Pierre in Madeleine iz Grenobla so bili alpinisti, ki so
hoteli spoznati najznačilnejše stene in smeri v naših Alpah — ostali
pa so želeli videti in prepotovati čim več. Nazadnje smo se le zedinili za načrt, ki bi v precejšnji meri lahko zadovoljil obe skupini,
č e . . . če se seveda ne bi vmešalo vreme, in če bi naše skale ne bile
iz tako belega, toda tudi tako krušljivega apnenca . . .
Vse prehitro je mineval ta dan počitka. Tista čudovita jasa
med košatimi smrekami pred kočo v Tamarju, nad katero se dviga

edinstvena silhueta Jalovca, modro nebo z rahlimi belimi ovčicami
ter šumenje Nadiže, vse to je tvorilo zunanji okvir debati, ki je kar
ni hotelo biti konca. Naše gore ter organizacija planinstva in alplnistike, življenje in delo, nazori in problemi — vse jih je zanimalo.
Z vprašanji jim pa seveda tudi jaz nisem ostala dolžna. Iz njihovih
direktnih odgovorov, še bolj pa iz njihovih medsebojnih debat sem
spoznala, da so problemi, ki sem jih smatrala za specifično naše, pri
njih prav tako pereči. Da je tudi pri njih zrasla mlada generacija,
ki j o odlikujeta sila in udarnost — da pa je le v njej marsikdo, ki bi
se z užitkom zaganjal v severni raz nebotičnika, če bi bil označen s
VI. težavnostno stopnjo; da pa je tudi pri njih lepo število gornikov,
ki jim gore pomenijo kaj več kot težavnostne stopnje in minljivo
slavo.
Zazdelo se mi je, da sta že v družbi teh osmih ljudi zastopana
oba ekstrema: mladi Rober, zastopnik pariških alpinistov, ki imajo
v svoji plezalni šoli za dolžino vrvi visokih skalah v Fontainbleau-ju
detajle VI. a, b in c stopnje, do pravih gora pa tisoč kilometrov
dolgo pot — ter umerjeni M. Juppet, rojen v gorah Oisona, član
grenobelske ekspedicije na Cap Nord, človek, ki si je sam pomagal
iz 20 metrov globoke ledeniške razpoke, v katero je padel pri smučanju nekje v Mont Blanški skupini; M. Juppet je pred to nesrečo
veliko plezal, v naših debatah pa je velikokrat poudaril: »Moi, je ne
suis pas un alpinist, je suis un montagnard« — in če si natanko
prisluhnil, si ujel v tonu teh besed odtenek skritega ponosa.
Mislim da bi bili predebatirali tudi vseh 14 dni, ki smo jih imeli
na razpolago, če ne bi bil za naslednji dan na sporedu Jalovec —
»glavnina« čez Kotovo sedlo, alpinisti pa v Comicijev raz — zato
smo se kmalu odpravili k počitku.

Naslednje jutro me je predčasno zbudil veter, ki je zavijal okoli
vogalov; stekla sem iz koče, da se ogledam za vremenom, pa sem že
na pragu žalostno obstala: po sivem, nizkem nebu so se vlekli umazani oblaki, v stene koče pa se je divje zaganjal topli in vlažni jug.
Kaj naj storimo? Poklicala sem M. Juppeta in mu povedala situacijo:
»Vreme za plezanje nemogoče, če pa hočejo, in če tvegajo, da bodo
mokri, gremo lahko počasi proti Kotovemu sedlu.«
Kmalu za tem smo se že dvigali po snežišču navzgor. Kljub
temu, da je bilo vreme čedalje slabše, so se Rober, Pierre in Madeleine odtrgali od nas in hiteli proti vstopu v steno. Malo me je
zaskrbelo, čeprav smo se prejšnji dan zmenili, da pleza vsakdo na
svojo odgovornost. Dolgo pa tudi ta skrb ni trajala, saj je postalo
jasno, da v raz sam niti vstopiti ne bodo mogli, ker bi jih čedalje
močnejši veter dobesedno pometel. — Ni se nam dalo tako zgodaj
nazaj v kočo; ko pa smo prišli na Kotovo sedlo, je bil veter vedno
hujši, s časa na čas je začenjalo rositi, tako da se je le bilo treba
odločiti za povratek. Nad ovinkom, ki ga tvori snežišče pod Jalov-

Pred Lipovčevo
bajto

Foto L. Juppet

čevim razom, sem se še prepričala, da so oni trije v sestopu že skoro
na grušču, nato pa smo se tudi mi odpravili navzdol.
Tedaj pa je že itak divji veter dobesedno pobesnel. Po cele
minute smo čepeli in čakali, da je najhujši sunek ponehal; potem
hitro nekaj korakov naprej — toda le, če si pred sabo videl dovolj
veliko skalo, katere bi se v naslednjem sunku vetra lahko za silo
oprijel. Skoro še hujše pa je bilo »bombardiranje«: pol metra nad
zemljo je veter nosil pesek, grušč in za pest debelo kamenje; če si
bil sključen, je vse to letelo vate, če bi se pa dvignil, bi te veter prav
gotovo prevrnil in odnesel v dolino.. . Odkrito priznam, da kaj takega še nisem doživela. In če ne bi bila zraven, nikomur ne bi verjela, da je bilo res tako.
Bila je resnično divja simfonija.
, Ko srno bili na koncu snežišča zopet vsi skupaj za silo v zavetju,
upehani toda neverjetno razpoloženi, j e nekdo pripomnil: »Vraiment,
les montagnes slovenes ne sont pas une operette . . . «
Te besede so se mi zazdele poklon. Naj vedo, ljudje s štiritisočakov, da so naše »skromne« gore ne le neskončno lepe na obzorju modrega neba, ampak da nas tudi trdo vzgajajo.
Na povratku v kočo smo za las ušli dežju, ki je potem lil celo
popoldne pozno v noč. Francozov to ni motilo, saj so za ta dan imeli
hribovskega doživetja kar dovolj. Mene pa je le na tihem skrbelo.

Drugo jutro smo zgodaj ouSli iz koče n a vlak, ki naj bi nas
potegnil v Martuljek. Hotela sem jim pokazati pogled na Špik iz
Pod Srca — zvečer pa bi nadaljevali pot v Mojstrano in v Vrata.
Če kdaj sem si danes želela sonca in vremena, kajti le v takem kaže
Martuljkova skupina svoje pravo lice in zapeljivo belino.
Jutro pa je bilo sivo in čemerno. Nahrbtnike smo pustili na
postaji in vzeli s seboj le nekaj malice. Spotoma smo se ustavili v
Lipovčevi bajti, ki so jo ravno zapuščali tečajniki beograjskega planinskega društva. To je bil Babilon! Nekateri so se sporazumevali v
francoščini, drugi so si pomagali z italijanščino in angleščino, tretji
so pa kar s kretnjami dopovedovali, kaj mislijo. Nekaj časa sem jim
prevajala, dokler nisem pred silo južnaškega temperameta in štirih
jezikov kapitulirala, in potem le še od strani opazovala ves živ-žav.
— S tem smo pa zamudili nekaj »suhih« uric; ko so se Beograjčani
le odpravili v dolino, mi pa na pot proti bivaku, ki sem jim ga hotela
pokazati namesto obljubljenega razgleda, nad katerim sem že definitivno obupala, se je spočetka rahlo rosenje spremenilo v močan in
enakomeren d e ž . . . Sedaj smo pa kapitulirali vsi in po najkrajši
poti odhiteli nazaj. Na srečo je bila Lipovčeva bajta še obljudena;
Milan in njegov brat sta nas povabila pod streho.
Dež pa je padal enakomerno in vztrajno, in sive megle so se
spustile prav nad bajto. Brezupno. Ali naj gremo v takem v dolino
na vlak, nato pa iz Mojstrane v Vrata?! Nič ni pomagalo, odločili
smo se za nepredvideni »bivak«. — Pa večerja? Trije smo stopili na
stran, nekaj smo šušljali in pripravljali (da je Milan iz tople bajte
odšel v dež in se čez eno uro vrnil s paketom pod vetrovko, tega od
gostov ni nihče opazil) — in čez dve uri »pričarali« večerjo, boljšo,
kot nam jo je pa kdaj koli pripravila oskrbnica v Tamarju.
*

Naslednje jutro smo odhiteli v dolino, opoldne pa smo že bili na
kosilu v Vratih. Ob dobro založeni shrambi Aljaževega doma so se
zaenkrat nehale vsaj moje kulinarične skrbi. V Tamarju je bila
namreč naša prehrana sicer zadostna, za francoske želodce, ki niso
vajeni žgancev in polente, pa najbrže ne najbolj primerna. Ko sem
se jim zaradi tega opravičila, niso vedeli, kako bi me pomirili, pa so
mi zaupali skrivnost: ko so odhajali v Jugoslavijo, so jih vsi strašili,
kaj vse da bodo tu doživeli; najmanj kar jih čaka, je štirinajst dni
stradeža. Pa se je Jeannot zmenil z mamo, da ji bo na karto narisal
okostnjaka, če bo to res. In pokazali so mi karto, kjer je bil namesto
obljubljenega okostnjaka narisan kar precejšen — trebušnik. Dvomim, da bi bili s hrano res tako zadovoljni. Vsekakor pa so s to
svojo gesto kot z vsem svojim obnašanjem v 12 dneh našega popotovanja pokazali toliko takta in srčne kulture, kot jo pri nas redkokdaj srečaš.
K o smo ono popoldne telovadili po Malem Triglavu in po znanih
» . . . traverzah« Aljaževega doma, se je nebo počasi jasnilo. Torej

Na triglavskem
ledeniku. Mokri
in premraženi,
toda odlično
razpoloženi...

Foto L. Juppet

nam bo vsaj jutrišnji dan naklonjen? Imeli smo v načrtu, da gremo
vsi skupaj v steno — saj je Zimmer-Jahnova smer dovolj lahka, da
tudi nealpinistom ne bo delala posebnih preglavic.
V jasnem, jutru nas je bilo na poti proti Steni sedem: pet Francozov, Jelka, ki nam je že od Jalovca dalje delala družbo, in jaz —
medtem ko so Marinette in Christianne ter Jeannot, ki ni imel primernih čevljev, ostali v Domu.
Vstopili smo v slovensko smer desno kaminov, potem pa smo
nameravali po Zlatorogovih stezah v Zimmer-Jahnov izstop. Prvi
sva bili midve z Jelko, za nama M. Juppet s Fredom, na koncu pa
alpinistična naveza Rober-Pierre-Madeleine. — Z Jelko, ki ji je bila
to druga plezalna tura, nisva hiteli; čim pa sem videla za seboj
M. Juppet-a, sem nadaljevala. Zato se na oni zeleni travici na vrhu
Belih plati nisem mogla načuditi, da tretje naveze tako dolgo ni
bilo za nami. Ta čas smo se menili o Steni in o smereh v njej; M.
Juppet je izpraševal, kako težke so posamezne smeri, potem pa sem
še jaz — nič hudega sluteč — pobarala, kakšna se mu zdi smer,
v kateri se nahajamo. »Mislim, da bi Bele plati pri nas ocenili s
četrto,« je bil odgovor. Začudena sem ga pogledala, da bi ugotovila,
ali se šali. Toda ne, govoril je resno. In ko sta mi isto mnenje o
četrti stopnji povedala še Rober in Pierre, me je postalo — strah.
»Kako bo pa na izstopu, edinem resnejšem mestu cele smeri?« me je
skrbelo. Za nameček so se od nekod pripodile črne, mokre megle, ki

so grozile s skorajšnjim »blagoslovom«. Res nisem vedela, kaj naj
storim. Naprej ali nazaj? Končno smo se zedinili za naprej, s tem, da
se bomo na izstopu navezali vsi skupaj.
Odslej nam je šla vsa reč hitreje od rok, tako da sem na izstopu
vztrajala na eni navezi le še zaradi časa in vremena. Pa je bilo prav
tako; ko sem se na vrhu stene namreč komaj dobro namestila, da
varujem Jelko, je ledeno zapihalo in iz mokre megle se je usula —
toča. Pol ure tistega varovanja me je premrazilo do kosti; toča pa
je kot preračunano padala ravno tako dolgo, dokler ni bil zadnji
zunaj . . . Potem so bile pa težave hitro pozabljene; hiteli smo čez
ledenik, da se ugrejemo. In na poti navzdol nas je pri studencu
obsijalo sonce; priznam, da so se moje kosti šele tukaj »odtajale« . . .
K o sem Francoze pobarala, kako so se počutili na izstopu, so mi
povedali, da se jim je kljub toči zdel mnogo lažji od Belih plati.
Kako je vendar to mogoče? Seveda, na izstopu je skala trdna, v
Belih plateh ti pa vse, kar primes, ostane v roki. To pa je za Francoza, ki pozna le trdni granit, na katerem se lahko po mili volji
izveša, huje, kot ne vem kakšna izpostavljenost.
In tako smo naslednji dan vsi skupaj, z neugnanim Roberom vred,
ostali v dolini. Ni nam bilo* žal: ob Steno so se bile zaplele prosojne
meglice, ki se niso mogle odtrgati niti potem, ko jih je od strani
obsijalo sonce. Ponosna Stena, ki nas je včeraj neusmiljeno šibala
z ledom, je bila ta dan — kot dekle v tenčicah — vsa mehka in
nežna. Kakšno nasprotje.
Sedeli smo na jasi sredi macesnov in ciklam. Pogovor se kar ni
mogel razživeti; občudovali smo prelive svetlobe v Steni in vsak je
bil zatopljen v svoje misli. — Koliko svojih zmag je s krvjo zapisala
ta Stena — zmag nad človekovim pogumom in nad njegovo ničevostjo! Ali je pa kdaj doživela tudi poraz? Nešteto smeri jo danes
prepleta — pa v e n d a r . . . V tem momentu je tako daljna in tako
pravljična, kot da je še danes — nedostopna. In taka bo tudi ostala.
Moje misli so greble po zgodovini, do prvih poizkusov. Potem
pa sem se spomnila Zlatoroga, in naenkrat sem doumela, da je v tej
prastari pravljici podana večnost in nedotakljivost stene same. Zlatorog je zdravil svoje rane s čudovitimi zelišči iz Doline Triglavskih
jezer — in nihče ga ni mogel premagati. Stena pa je vsako smer
prekrila s svojo pravljično lepoto.
Tako sem se bila vživela v te misli, da sem — sama ne vem
kdaj — začela pripovedovati o Triglavskem Zlatorogu, o čudotvornih
zeliščih in čudovitih vrtovih okoli Sedmerih jezer, o pogumnem
lovcu in o nesrečni nevesti. Ko sem končala, so bile dekletom oči
vlažne, »le Chamoix au cornes d'or« pa nas je odslej spremljal
vedno in povsod.
•čr

Potem pa nas je vodila naša pot čez Kredarico in Triglav k
Sedmerim jezerom in dalje na Komno. Vreme nam ni bilo naklon j e 4x0, sonca in razgleda skoraj nismo bili več deležni. To pa nas niti

ni preveč morilo. Sama ne vem, kaj nas je držalo pokonci, toda
razpoloženje je bilo vedno na višini.
Pri enem izmed jezer smo kar spotoma improvizirali plezalni
trening na tistih gladkih plateh. Z Roberom sva morala uprizoriti
dvoboj Francija : Jugoslavija. Kdo je priboril svoji domovini zmago,
pravzaprav ne vem, gledalci so bili namreč neobjektivni.
S tem pa smo zopet zamudili nekaj dragocenih »suhih uric«. Za
kazen smo prišli v nabito polno kočo pri Sedmerih jezerih mokri
prav do poslednjega vlakna. Ne sobe, ne postelje ni bilo več, in kar
precej časa je trajalo, da smo se vsi za silo posedli. — Nikoli ne
bom pozabila tistega večera: ura je bila že skoro deset, jedilnica pa
še vedno nabito polna. Jezila sem se, zakaj se ljudje ne umaknejo
v sobe, ko vendar vedo, da bo marsikdo moral prespati na klopi v
jedilnici. In ko sem kočno le skušala ljudem to tudi objasniti, me je
nekdo jezno zavrnil: »Saj tudi mi čakamo, da bodo Francozi že
enkrat odšli spat.« Šele tedaj smo uvideli, da smo se že lep čas
jezili drug na drugega — čeprav smo bili vsi na istem: »mehka«
posteljica na trdih tleh jedilnice. Pa še trdih tal je skoro zmanjkalo.
Na srečo je_ drugo jutro dež ponehal. Odšli smo proti Komni, pa
ne naravnost. Še samotno Črno jezero' smo obiskali in z visokih
obronkov se nam je za hip zasvetila srebrna površina Bohinjskega
jezera globoko, globoko pod nami. Bil je topel poletni dan; sonca je
bilo le malo, toda vzdušje je bilo polno vonjav, planinskega cvetja,
zrelih trav in — tišine.
Bil je poslednji od dvanajstih dni našega tako prijetnega popotovanja.
Ob najhujšem nalivu še divja vožnja v Škantarjevem predpotopnem vozilu od Zlatoroga do Bistrice; vlak smo ujeli res samo
zato, ker je imel z a m u d o . . .
V Ljubljani še topel, prisrčen poslovilni večer, potem pa »la
ballade etait finie«.
Ko danes pogledam nazaj, se kar ne morem otresti prijetnih
spominov. Mislim pa, da se z enakimi občutki spominjajo slovenskih
gora tudi moji Francozi. Dokaz za to so mi njihova topla pisma, ki
še danes prihajajo, povabilo, naj jih pridem poleti obiskat, da bodo
tudi oni meni lahko pokazali čare svojih gora, ter knjiga prekrasnih
fotografij z Annapurne (8078 m), s posvetilom:
»A notre chere camarade, qui nous a fait aimer la Yougoslavie
et les montagnes slovenes.«

\

Ivan

Michler

LEDENE JAME
Ledene jame so poleg vodnih jam najbolj zaminiv kraški pojav,
ki je že v preteklosti vzbujal pozornost preprostega človeka, kakor
tudi zanimanje raziskovalcev krasa. Pojav, da naletimo sredi poletne
vročine v nekaterih jamah na velike količine ledu, si ni bilo lahko
razlagati. Zato so bila mnenja o vzrokih in pogojih poledenitve dokaj
deljena. Pojavljala so se razna tolmačenja in s tem tudi različne
teorije.
Po »glacialni teoriji« naj bi izviral led v jamah še iz ledene
dobe. V 17. in 18. stoletju je prevladovala »poletna teorija«, ki je
vodila do srede 19. stoletja. Nekateri zagovorniki te teorije so trdili,
da vlada v jamah pozimi mlačna toplota, poleti pa leden mraz. Do
posebno fantastičnih in smelih trditev se je povspel neki M. Beck,
ki opisuje svoja opazovanja takole:
»Ko so pasji dnevi že minili in prehaja poletje v jesen, sledi
zrak v ledenih jamah svojim lastnim zakonom. V jesenskih mesecih,
ko postajajo noči že hladnejše, led v jamah vidno gine. Z nastopom
zime, ko potoki na površju zamrznejo-, se prične led v jamah tajati
kakor pod vplivom nevidnega ognja. Sredi zime je jama brez ledenega oklepa in popolnoma suha; takrat vlada v njej mila toplota.
V tem času se zatečejo v jamo neštete žuželke in druge manjše
živali, ki zimo težko prenašajo. Poleg rojev muh in mušic, jat netopirjev in družbe nočnih ptic iščejo tod pribežališče tudi lisice in
zajci vse do pomladi, ko jame spet poledenijo.«
Drugi pristaši poletne teorije so bili mnenja, da se nahajajo nad
obokom jam ležišča salpetrove in amoniakove soli, zato se atmosferične padavine, ki pronicajo skozi te plasti, podhlade in pri vstopu
v jamo zamrznejo. Spet drugi so trdili, da se pozimi nakopičijo v
velikih nepoznanih podzemeljskih votlinah znatne množine mrzlega
zraka, ki poleti vstopi v jame in tam povzroča poledenitev. V zvezi
s teorijo mrzlega zraka naj omenimo še kapilarno teorijo, po kateri
se voda pri pronicanju skozi skalne kapilare podhladi in pri vstopu
v jamo zamrzne. Zanimiva je tudi valovna teorija, ki je trdila, da
obvladujeta ozračje na površju, ako izvzamemo dnevna toplotna nihanja, v glavnem dva toplotna vala; poletni topli val in zimski mrzli
val. Vsak val potrebuje približno pol leta, da prodre s površja skozi
zemeljsko plast v jamo. Tako doseže mrzli zimski val notranjost
jame šele sredi poletja, poletni val pa sredi zime.
Končno se je morala poletna teorija po srditem boju umakniti
zimski teoriji, ki so jo zgradili mnogi resni raziskovalci (Thury,
Broiwne, Krenner, Fugger, Lobmann, Crammer, Kyrle itd.). Dolgoletna natančna opazovanja so dognala, da imajo ledene jame običajno vrečasto obliko z odprtino navzgor. Vhod je obrnjen proti
severu ali severovzhodu ali severozahodu, zato sončni žarki ne morejo prodreti v notranjost jame. Na južni strani vhoda je običajno

Na poti v Trnovski gozd

Foto Bar ml.

visoka stena in strmo pobočje. Jama leži sredi gozda; širok vhod
pospešuje potrebno zimsko prezračevanje in s tem padec notranje
temperature globoko pod ničlo. Vse ledene jame, kjer se led drži skozi
vse leto, leže v nadmorski višini okoli tisoč ali več metrov. Potreben
je zadosten dotok pronicajoče vode, ker se led lahko tvori le tam,
kjer se srečata voda in mraz. Pri mnogih naših ledenih jamah pa je
upoštevanja vreden faktor tudi sneg, ki spolzi pozimi ali spomladi v
znatnih množinah s pobočja udorne doline v notranjost jame.
Tudi na naših visokih kraških planotah se nahaja vrsta ledenih
jam. V katastru Društva za raziskavanje jam v Ljubljani je zabeleženih doslej 19 ledenih jam. V nekaterih je led samo začasen pojav,
ki traja tja do začetka poletja, v drugih pa se led vzdržuje skozi vse
leto v jami. Doslej največja in tudi najzanimivejša naša ledena jama
je V e l i k a l e d e n a j a m a v P a r a d a n i v Trnovskem gozdu.
Sredi bujnega in slikovitega kraškega gozda je na severnem pobočju Mrazovca (1441 m) 90 m globoka udorna dolina, na katere dnu
zija mogočno proti severovzhodu obrnjeno žrelo jame. Strmo pobočje
udorne doline je v zgornjem delu poraslo z iglastim gozdom, niže
spodaj pa zasledimo že alpske cvetke; med njimi je najbolj pogost
prvak naše alpske flore priljubljeni sleč (Rhododendron). Čim bolj
se bližamo vhodu v jamo, tem revnejše postaja rastlinstvo; le mah
in lišaji še lahko kljubujejo smrtonosnemu dihu večne zime, ki gospodari za žrelom. V Alpah sledi v višino gozdnemu ali drevesnemu
pasu brezdrevesni ali alpski pas in temu brezrastlinski, goli, skalni

svet. V udorni dolini Velike ledene jame se je razmerje obrnilo. Tu
je miniaturni svet sam zase. Čim niže se spuščamo po pobočju doline, tem nižja postaja temperatura. Vladajočim podnebnim razmeram v dolini se mora uklanjati tudi rastlinstvo, ki se razvršča
tako, kakor se vrstijo pasovi podnebja, ki so hkrati pasovi različnih
življenjskih pogojev. Zahtevnejše rastline ostanejo v milejšem,
višjem pasu, skromnejše se zadovoljujejo z nižjim, osornejšim pasom. Kako se niža z globino temperatura zraka, prikazuje priložena
razpredelnica temperatur.
Za zgornjim grlom, ki je tudi vhod v jamo, se odpre 6 m visok
in 5 m širok strm hodnik, ki se po 20 m razširi v 14 m široko in preko
10 m visoko ledeno dvorano. Stojimo na ploščadi mogočnega do 15 m
visokega ledenika. Med njim in vzhodno steno jame zija 12 m globoka in 3 do 4 m široka izijavka, ki vodi v niže ležečo popolnoma
poledenelo dvorano. Sredino dvorane izpolnjuje zamrznjeno jezero.
Ledenik sestavlja v glavnem srenski led. Spomladi se namreč
sprožijo, podobno kakor v planinah, s pobočja udorne doline snežne
lavine v jamo, kjer se sneg, kakor v Alpah, polagoma spremeni v
led. Ledenik se konča pri spodnjem grlu jame, kjer je običajno leden
sifon, ki zapira pot v nadaljevanje jame. Le v zelo ugodnih jesenih z
mnogimi padavinami se ledenik toliko zniža, da se odpre nizek prehod v sosedno ledeno dvorano. Tak primer je bil v jeseni leta 1951,
ko se je ledenik toliko znižal, da je med njim in stropom zazijala
komaj pol metra visoka in štiri metre dolga odprtina, ki nas je privedla v sosedno ledeno dvorano. V njeni severni steni zija spet večja
skalna odprtina, ki se konča na robu 10 m globokega ledenega prepada. Na dnu prepada smo že v globini 130 m, računano od roba
planote. Vendar se jama še nadaljuje. Skozi malo odprtino, ki zija ob
vznožju prepadne stene, se lahko splazimo v nizko 8 m široko razpoko, ki strmo drži navzdol in se konča na robu novega 70 m globokega skalnega prepada, kjer je v globini 210 m končno dno jame.
Zapadna stena ledenega brezna se konča z ostrim grebenom, nekakim
sedlom, za katerim leži nova velika skalna dvorana. Tudi to krase
v času najvišje poledenitve ledene formacije.
Velika ledena jama spada v skupino dinamičnih ledenih jam, ki
so nekake vetme cevi. Značilnost le-teh je, da se v njih tvori led le v
predelih okoli spodnjega grla, medtem ko so bolj odmaknjeni prostori brez ledu, čeprav tudi v teh prostorih ne manjka pronicajoče vode. V zimski dobi pada mrzel zrak skozi zgornje grlo v
jamo. Na potu v notranjost se v dotiku s skalovjem, ki se mu je
zavoljo poletnih in jesenskih padavin temperatura le nekoliko dvignila, ogreje. Ko doseže zračna struja oddaljenejše predele za spodnjim grlom, se je zrak na skalovju že toliko ogrel, da prestopi kritično temperaturo = 0° in tako izgubi možnost poledenitve. Zato
naletimo v dinamičnih ledenih jamah na ločnico poledenitve. V
Veliki ledeni jami v Paradani je ta na dnu ledenega prepada v globini 130 m. Ločnica poledenitve ni stalna, temveč niha. Odvisna je
od vsakokratne ostrosti zime in množine letnih padavin. Pri dolgi,

l/EUKA-LEDENR-JIMn-U-PnRTONl \
Mer,.*,« v «.1450, 10*1 v „ 6 « 1951
MenUinrucili -prj}.I)tt'v£>:»nik
p i j Hnoa

M»VSOO

PROFIL

I-L

I

to

CJ1

julb

ostri zimi z znatnimi snežnimi padavinami se notranjost jame zaradi
dinamičnega strujanja zraka močno ohladi na večjo razdaljo. Ko
nastopi pomladanska odjuga, pronica velika količina snežnice v notranjost jame, kjer zmrzne. Pri tem se tvorijo ledeni stalagmiti in
stalaktiti, s sten lijo ledeni slapovi, na tleh pa se tvori talni led, ki
doseže lahko debelino nekaj metrov. Kadar visijo ledene sveče na
gosto druga poleg druge, se sčasoma združijo v ledeno steno, ki sega
do talnega leda. Nastal je ledeni sifon, za katerim se skriva nadaljevanje jamskega prostora. Tak primer smo opazovali tudi v Veliki
ledeni jami v Paradani v spodnji ledeni dvorani z jezerom. Poledenitev jam se začenja tedaj v zimi, vendar se izvrši glavna poledenitev šele pomladi, ko se srečajo v jami velike množine pronicajoče
vode in mraz.
Zračno strujanje ne preneha pri ločnici poledenitve, temveč se
nadaljuje skozi neprehodne vertikalne razpoke v neznane globine;
pri tem se zrak bolj in bolj ogreva. Kako globoko segajo razpoke
v Trnovskem masivu, ni znano. Sodeč po kraških izvirih na njegovem vznožju pa segajo najmanj v globino 700 do 800 m, od koder
se dviga topli, specifično lažji zrak kvišku in struji nato skozi večje
in manjše stropne razpoke in kamine na površje. Kakor kaže priložena tabela temperatur, je 8. XII. 1951 znašala temperatura na robu
udorne doline in pri zgornjem grlu min. 2,2° C, pri spodnjem grlu
min. 1,2° C, v ledeni dvorani za spodnjim grlom pa že min. 0,6° C.
Na nadaljnji poti do skalne dvorane pa se je temperatura še dvignila in prestopila kritično točko ± 0° ter se dvignila na plus 1,2° C.
Dim fotografskega praška je pokazal, da se dviga iz neznanih globin
skalne dvorane toplejša zračna struja, ki si je našla pot na površje
skozi stropne razpoke in kamine; istočasno je skozi spodnje grlo
padala pravcata reka mrzlega zraka navzdol v ledeni prepad in
skalno dvorano.
Podobno zračno strujanje kakor pozimi opažamo tudi poleti. Ker
se nahaja pred spodnjim grlom mogočen ledenik, za njim pa poledenela dvorana, se zrak v teh prostorih močno ohladi in s šumom
pada v ledeni prepad in skalno dvorano, pri tem pa sesa topli zunanji
zrak skozi zgornje grlo v jamo. V Veliki ledeni jami vlada tedaj
stalno enosmerni zračni tok. Skozi zgornje grlo, ki je mrzlo ustje
jame, struji zrak vzdolž vse jame v globino, iz globine pa se dviga
ogreti zrak kvišku in uhaja skozi neznane dihalnike na površje. Dihalniki jame, ki doslej še niso bili ugotovljeni, so tedaj toplo ustje
jame in morajo ležati višje kot mrzlo ustje jame.
Poleg dinamičnih ledenih jam poznamo še statične ledene jame,
kamor bi prišteval M a l o l e d e n o j a m o v P a r a d a n i , ki
je samo nekaj 100 m oddaljena od Velike ledne jame. Vhod v jamo
je 20 m globoko brezno, ki leži na dnu globoke udorne doline. Brezno
se konča v mogočni dvorani, ki pada proti jugu. V dvorani je ogromen
podzemeljski ledenik neznane debeline. Njegova najvišja točka je
ledeni stožec na severnem koncu dvorane, najnižja pa ob južni steni
dvorane. Pogled od tod proti izhodu pokaže, da smo v nekaki skalni

Velika ledena jama — zgornje grlo
(mrzlo ustje)

Pogled iz Skalne dvorane na sedlo, ki
drži v ledeni prepad

Foto Bar ml.

Foto Bar ml.

vreči. Stožec je delno pokrit s suhim listjem in dračjem. V vzhodnem delu južne stene preide ledenik v 10 m globoko brezno, ki se
konča v kratkem in nizkem ledenem rovu. Brezno je robna zijavka
med ledenikom in vzhodno steno dvorane. Višina ledenika se ceni
od dna brezna do vrha stožca na 15 m. V steni ledenika so lepo vidne
posamezne plasti ledu, med njimi pa ležijo tanki humusni vložki,
ki kažejo, kako je led od leta do leta naraščal. Ko so ledene plasti
dosegle neko višino, je vpliv zunanje temperature, ki sega do
določene globine, preprečil nadaljnjo rast ledu.
V statičnih ledenih jamah nastopi prezračevanje le v zimi. Takrat postane zunanji zrak hladnejši in s tem specifično težji od
jamskega. V jami se pojavita dve različni struji. Pri tleh udira v
jamo zunanji mrzli zrak in izpodriva v poletni dobi le nekoliko
ogreti jamski zrak pod stropom jame na površje. Čim večja je temperaturna razlika med zunanjim in jamskim zrakom, tem močnejše
je zračno strujanje in obratno. V jamo vpadajoči zrak se v dotiku s
skalovjem ogreje, skalovje samo pa ohladi. Sčasoma nastopi zračno
ravnotežje — nastane premor. Čim se pojavi na površju spet hujši
mraz, se ravnotežje poruši in zračno strujanje se obnovi. Kadar pre-

i H a l g ledena jama u Paradam.
?

m
M
I—*
CO

,-

> HHBMMMUM^etC

•

P i l

w
E

K

i

stopi zunanja temperatura kritično temperaturo jamskega zraka
± 0°, tedaj se omeji zračno strujanje le na vhodni predal jame, v
notranjosti pa nastopi popoln zastoj. V statičnih ledenih jamah se
vrši tedaj prezračevanje samo pozimi, poleti pa vlada v jami zatišje.
Tudi v Mali ledeni jami je led v glavnem srenski led. Tudi tukaj
se sprostijo pozimi in pomladi s pobočja udome doline znatne količine snega, ki zdrsijo v jamo, kjer sneg sčasoma poledeni.
Ledene jame v Trnovskem gozdu so odigrale v drugi polovici
19. stoletja važno gospodarsko nalogo s preskrbovanjem bližnjih in
daljnih krajev z ledom. Led iz teh jam so izvažali v Trst, Gorico,
Dunaj, Budimpešto, v Italijo in celo v daljno Aleksandrijo.
Poleg ledenih jam v Trnovskem gozdu in v sosednji Hrušici, je
poznanih nekaj ledenih jam tudi v Julijskih Alpah, ki pa še niso preiskane, kakor je nepreiskan še ves naš visokogorski kras Julijskih
in Savinjskih Alp. Naši alpinisti tožijo o pomanjkanju problemov v
Alpah. Ali bi ne bila hvaležna in zanimiva naloga, pričeti v Alpah
z »globoko alpinistiko«, kjer čaka na stotine jam pogumnih in vztrajnih raziskovalcev, da jih odkrijejo in raziščejo doslej skrite skrivnosti alpskega podzemlja?
Raziskovanje alpskega krasa ne služi tedaj samo znanosti, temveč je tudi pomemben gospodarski in tujsko-prometni faktor. Mladi,
v zimskih in poletnih viharjih visokogorskega sveta prekaljeni alpinisti, ki tožite o pomanjkanju problemov, pred vami leži nepreorana
njiva; kliče in vabi vas alpski kras, kjer lahko preizkušate in jeklenite svoje sile in sposobnosti v doslej še neodkritem in neraziskanem
podzemlju našega alpskega in predalpskega sveta.
Temperature v C 0
Kraj merjenja

8. VII.
1949

15. X.
1949

18. XI.
1949

3. III.
1950

9. XI.
1951

8. XII.
1951

Rob udorne doline

+ 17.6°

+ 7°

+ 5.3»

+ 1°

+ 7.8°

— 2.2°

Zgornje grlo

+ 4.8°

+ 3°

+ 0.3"

+ 0.3°

+ 5.6°

— 2.2°

+ 0.3°

+ 0.3°

+ 0.8°

— 1.2°

Spodnje grlo

0°

Ob jezeru
Skalna soba pod
ledenikom

+ 0.9°

— 0.6°

Ledena dvorana za
spodnjim grlom

— 0.6°

Na dnu ledenega
prepada

+ 1.7°

Prvo dno skalnega
prepada

+ 2.1°

Končno dno
skalnega prepada

+ 2.6°

Skalna dvorana
I

— 1.2°

219

Dr. J. P r e š e r n :

KRIŽKI PODI — POGAČNIKOV DOM
Ko na podlagi zapisnikov odborovih sej in občnih zborov pišem
te vrstice, vstajajo v meni spomini na kraje, kjer stoji novi dom,
in na moža, ki ga je pomagal postaviti z vso svojo mladeniško silo,
velikim znanjem in energijo moža v začetku najlepše moške dobe.
Pred menoj raste zopet lik Jožeta Pogačnika, brez katerega nove
zgradbe pri Križkih jezerih najbrže ne bi bilo: V neštetih krizah
gradnje je našel izhod; ko so drugi že obupavali in hoteli odložiti
to ne malo breme, nas je rešil zadreg. Pogladil je svoje temne,
goste lase, nasmehnil se samo v enem kotu ust in kmalu je bilo vse
dobro. Bil je tisti, na katerega smo se obračali v denarnih stiskah,
razumel se je na gradbeni material, na knjigovodstvo, dajal nam je
dobre nasvete. Ko sem ga opazoval pri delu, je vstajalo v meni tiho
zadovoljstvo, da so vendarle med nami mlade moči, ki bodo nadaljevale delo, začeto pred skoraj šestdesetimi leti.
Na zadnji seji pred otvoritvijo doma, ki naj bi se po njegovem
predlogu imenoval Radovljiški dom pri Križkih jezerih, je izrazil
željo, naj bi se na kateri koli način napisala zgodovina te gradnje.
Pogledal me je in tako je njegova želja postala formalen sklep.
Tako izpolnjujem s tem eno, morda njegovo edino zadnjo željo,
željo planinskega delavca, čigar pot in delo sta bila znana le redkim,
ki pa je bil ko meteor, čigar pot je dolgo neopažena, da se potem
mahoma zasveti in v trenutku ugasne za vedno.
In tako vstajajo v meni osebni spomini: V prvih letnikih Pl. V.
je bila priobčena Brinškova fotografija »Triglav s Križkih podov«,
pa tudi slika Križke stene. Poleti 1925 sva se s prijateljem Vengarjem odpeljala z zadnjim vlakom v Kranjsko goro, nadaljevala pot
skozi Pišnico in Krnico v noči in prišla pod Križko steno, ko je bila
še noč. Ko je prvi svit dneva objemal Razor in Prisojnik, sva vstopila in na njenem vrhu postavljala težke fotografske aparate, da bi
dosegla nekaj podobnega, kar je dobil na ploščo Brinšek. Pa ni bilo
tako lepo! Spodaj je ležalo Zgornje Križko jezero, deloma pokrito
še z ledeno skorjo. Šla sva, da si ga ogledava od blizu. Nato naju je
objela megla, sledila sva neki markaciji in, ko so se megle razkadile,
sva se znašla sredi kamenite puščave na griču, poraslem s travo
in planikami. Spodaj se je videla Trenta in pa — streha laške obmejne stražnice. To je bil Rifuggio Seppenhofer. Samo spogledala
sva se, ker sva se natančno zavedela vsega, kar je združeno- s takim
prekoračenjem državne meje. Ze sva se videla v Gorici v zaporih,
tam razvijajo najine negative, midva pa čakava in čakava najmanj
dva meseca . . . Obrnila sva se, samo bežno videla spodaj Spodnje
jezero (Splevtsko) in v diru zbežala nazaj, navzgor proti zarezi med
Stenarjem in Sovatno. Žive duše nikjer — pač, tam na snežišču se
nekaj giblje, nekaji svetlega in temnega. Odleglo nama je, ko sva
ugotovila, da se tam hladijo na snegu trentarske ovčice v sopari

Dom je gotov

Foto dr. J. Prešeren

avgustove vročine. V diru sva naravnost padla čez obmejni kamen
na ploščo velikega bolvana, ki je ostal še danes na svojem mestu.
Tistega objestnega napisa na plošči pa danes ni več:
Hic rimanebimus optime. 1
Ko sem Vengarju raztolmačil ta klasični napis, se je samo namrdnil.
V Vratih sva na povratku srečala lojtrski voz, na katerem se
je peljal župnik Aljaž. Ustavil je konja. Med nami se je razvil ta-le
razgovor:
»S Triglava prihajata, ne?«
»Ne, s Križkih podov.«
»Zakaj pa ne s Triglava?«
Aljažev obraz je kazal mešanico začudenja in ogorčenja.
»Tam sva že bila.«
»Hi!«

To je bilo moje edino srečanje z Aljažem.
Dohod na Križke pode čez Križko steno je pač najkračji. Saj
poznate Pišnico, poznate Krnico, ker si ne morem misliti, da bi ne
bih še napravili poti na Vršič ali vsaj do koče v Krnici. Enourno
vzpenjanje po klinih skozi steno je zanimivo, objektivne nevarnosti
1

V prostem prevodu: Tukaj nam bo dobro biti.

ni in razgled s Križa spada med najlepše, ker se pokaže tu Triglav
v vsej svoji mogočnosti in veličastju. Rogljica in Skrlatica, Stenar
in Razor, Plevta, Pihavec in Planja obkrožajo kamenito pustinjo, v
katere se skrivajo tri jezerca, četrto pa je skrito nekje v Pihavcu. 2
Bavški Grintavec, Kanin in Montaž v daljavi jim tvorijo ozadje.
Trentarji imenujejo Križke pode na laštah, tisti griček, kjer
sva se v kameniti pustinji morala obrniti, pa je Griva (2052 m), kjer
stoji danes Pogačnikov dom. Tako sva stopila na tisto mesto že
pred dobrimi petindvajsetimi leti in se nama tedaj niti sanjalo ni,
da bo kdaj stala tam taka ponosna stavba.
Te spomine sem obujal med okupacijo za ljubljanskim blokom,
ko sem bral propagandni članek za otvoritev Tičarjevega doma na
Vršiču leta 1912,8 kjer je rečeno, da je treba zgraditi na Križkih
podih postojanko, da bo ustvarjena zveza po vrhovih med Vršičem
in Triglavom. To misel je vsekako že prej povzelo SPD, kajti poročilo v Pl. V. pravi, da je dr. Tominšek kupil svet na Križu za bodočo
postojanko. 4 Dr. Tuma, kakor je v svojih spisih drugače suhoparen,
poudarja, da je rad počival na Grivi na Križkih podih in se krepčal
ob studencu pod Splevto. 5 Nasprotno pa se navdušuje dr. Kugy e bolj
2 Prim. dr. Tuma: Razor. Pl. V. 1925, str. 266: »Jezera na Križkih podih
imenujejo Trentarji Spodnje ali Jezero pod Splevto, Srednje ali Jezero za
Grivo, Zgornje ali Jezero pod Križem. Češki turisti (dr. Dvorsky) trdijo, da je
še četrto malo jezerce. Kljub temu, da sem pri Trentarjih sem in tja povpraševal, nisem mogel zaslediti tega četrtega jezerca, bržkone bo majhna kadunjica, kjer stajani sneg tvori kak teden lužo.« — Dr. Tuma pa ga je potem
vendarle vrisal v svoj zemljevid Julijskih Alp nekje ob vrhu Pihavca. — Po
tem četrtem jezercu sem vprašal starega Kravanjo, tistega, ki je zgradil pot
na Prisojnik. Ta mi je brež oklevanja potrdil, da jezero v Pihavcu obstoji,
da pa je težko dostopno. — Naloga naših alpinistov je, da ga najdejo.
3 Dr. T.: Planinski dom na Vršiču, Pl. V. 1912, str. 17 in si.
4 Dr. Fr. Tominšek: Planinska kupčija na Križu, Pl. V. 1909, str. 27 in si.
5 Dr. Tuma, ravno tam, str. 267: »Lep razgled po robu Križkih podov
imaš tudi izpred Srednjega jezera: Križ, Vratica, Stenar, Po robeh, za njimi
Vrata, Kamen, Pihavec, Splevta. Med Srednjim in Spodnjim jezerom je hrbet
»Na Grivi« 2052 m, od koder je krasen pogled po Belem potoku in Trenti. Tu
gori bi pač stala lepo planinska koča s pogledom na Križke pode, Razor,
Plan j o, Zadnjico in Trento... Vendar se je SPD odločilo izprva za prostor na
temenu Križa, konečno za prostor tik Gorenjega jezera. Turistično je ta prostor res dobro izbran, za ture iz Vrat čez Skok in Križka vrata na Razor, ali
pa dol grede s Skrlatice. Tvori najprimernejše počivališče med Skrlatico in
Razorom, obenem pa tudi lahek pristop na Stenarja in ni daleč na Pihavec,
čez katerega bo sedaj interesantna tura na Luknjo in dalje po Plemenicah na
Triglav. Sicer pa tudi položaj na Grivi ni nič manj ugoden, ker bi planinska
koča na tej krasni poziciji naravnost mikala turista iz Trente gor...
Malokje
tako rad posedim kakor ob žuborečem studencu izpod pečine na Spodnjim
jezerom! Krasen pogled po Trenti, na Plešivec, Grintavec, zeleno gorsko rajdo
od Hudega vrha do Krnščice (Sajterne) ob Krnu, Tičarica, pred teboj so: strmi
Ozebnik, Zadnjica, čez Ozebnik bele stene Lope, tik nad teboj stožec Splevte,
pred tabo zeleni Rimlajt, golo drnasto Celo, Goličica, daleč v ozadju proti
jugozahodu Kobariški stol. Ako prideš razgret od hoje z Razorja dol ali pa
izsopel po strmem bregu Belega potoka gor, te vabi hladna vodica in nikjer
ne čutiš take slasti mrzlega požirka, nikjer te ne navdaja čustvo globoke
hvaležnosti materi prirodi.«
i

Na Križkih Podih so padle žične pregraje. Zadaj Triglav
Foto dr. P r e š e m

za kotel ob Mlinarici med Prisojnikom in Razorjem, kjer je bil studenec Mlinarica stalen kraj njegovega odpočitka. Ko so padle žične
pregraje na Križkih podih, se je izkazalo, da tista streha, ki sem jo
videl pred 25 leti, še srtoji nad stavbo, ki so jo Italijani dali ime
Rifuggio Seppenhofer in se je sama po sebi vsiljevala misel, da se ta
zgradba, ki je bila v resnici zgolj obmejna stražnica, obnovi, popravi
in prilagodi zahtevam planinstva.
Ta misel je našla odmev v Ljubljani in pri nas. Društvo je v
načelu izreklo pripravljenost, da pristopi k delom. To tembolj, ker
je bil Roblekov dom na Begunjščici konec leta 1947 v glavnem že
dograjen, v odboru pa so bili podjetni ljudje, ki se niso strašili dela
in so si ga naravnost želeli. Tako sem šel v letu 1948 na Križke pode
na oglede in obujat spomine. Lepa pot je bila to iz Vrat. V sončnem
6 Dr. Kugy: Aus dem Leben eines Bergsteigers, I. izd., str. 70. »So mesta
v gorah, ki so značilna kot počivala. Ni tam nobene napisne deske, ki bi to
povedala... Skoraj vedno žubori tam studenec iz tal in kak košček travnate
ruše se je že na kak način zataboril ali skalica napravila stopničico, da je
ustvarjen prostorček za odmor... Tako čudovito lepo počivališče z divnim,.
ljubko vrelim studencem sredi zelenih rušnatih polic leži v dolu med Razorjem in Prisojnikom . . . «

dnevu, kot jih je malo, je hlad skozi Bukovje božal čelo, pripeka na
meliščih med Sovatno in Stenarjem pa ni prišla več do veljave.
Kajti naj so ta melišča na videz še tako dolgočasna, pozabiš nanje
in sam ne veš, kako hitro pridobivaš na višini — samo če se vsakih
nekaj korakov ozreš v stene Triglava. Od nikoder jih ne vidiš tako
lepo frontalno, od dna do vrha v vseh njihovih razčlenjenostih in
veličastju. Tudi iz Vrat ne, ker se pri pogledu od spodaj v višino
perspektivično skrajšajo. Sicer pa tudi morebitno dolgočasje premine,
ko je treba čez Skok samo malo popaziti, ko se je mogoče više gori
v dveh kotanjah ohladiti na snegu. Kmalu si o b veliki plošči bolvana
o b obmejnem, razpadajočem stebriču za žičnimi pregrajami, ki tvorijo nekako spominsko fantastično ospredje za sliko Triglava v
ozadju. Tistega »rimanebimusa« na plošči ni več . . . Obledela, danes
obnovljena markacija SPD in še kar dobra italijanska držita navzdol proti Trenti in brez težave najdem točko 2052, Grivo, od koder
zopet vidim tisto streho. Z drobnimi planikami je naravnost posuta
Griva, zapoznel encijanček se skriva v kotičku in na skalici se sonči
mlad gadič. Oziram se naokoli: Srednje jezero tik za hrbtom v kotlu,
Spodnje ne daleč nekje v velikem kotlu pod navpičnimi stenami
Splevte. Vse stene obkrožajočih vrhov, vsa razrita in kotanjasta površina Podov samih je vidna, Soča se srebrno blešči v dolini od Loga
proti jugu, Krn, Bavški Grintavec, Srebrnjak tvorijo osredje za
ozadje, ki ga tvorijo- v vijoličastomodrih tonih ko gledališki prospekt
Kanin, Montaž in Matajur. Da bi tisti rifuggio spodaj imel lepšo
lego, da bi bil pred plazovi bolj; varen? Kratek ogled pove vse: Kraj
ne ugaja, stavba je zgrajena v vojaške namene in nima razgleda,
ovce prenočujejo in vedrijo v njej, premajhna je in škoda bi bila
stroškov za obnovo. Edina prednost je zajeti studenec v njeni bližini
in bližina Spodnjega jezera. — Jaz pa vidim smučarje, ki drvijo
izpod Križa in Stenarja. Naravnost v Beli potok bi jih vrglo, če bi
se ne mogli ustaviti pred temi vrati.
Tako je dozorelo prepričanje, da kot gradbeni prostor pride v
poštev edinole Griva, ker druge tako razgledne, pred vremenskimi
neprilikami tako varne točke na Križkih podih ni. Treba je računati
z razvojem smučarstva. Za to pa stavba ob Zgornjem jezeru ali celo
na Križu ne bi bila primerna, ker bi bila pozimi nedostopna.
Postojanka kje v bližini Mlinarice? Z Vršiča do nje je pravo
gorsko potovanje brez posebnih izgub na višini in brez težkih vzponov, kjer bi se človek s koleni butal v brado. Sprva na vrh Vršiča,
potem zložno čez melišča pod Prisojnikom. Ze tu se odprejo lepi
pogledi na Zadnjo Trento, na Jerebico, Srebrnjak in na stene Bavškega Grintavca. V ostrem ovinku zavije potem steza, vseskozi lepa,
absolutno nenevarna v globel pod Prisojnikom, Razorjem in Planjo,
Dviga se med grmičevjem slečja, gre skozi skromne naselbine zadnjih
macesnov in pride potem na travnate ruše, razjedene od priložnostnih
hudournikov. Spodaj je vsa v zelenju gorske travice Kranjska planina z edinim stanom za vole in jalovce. Nehote se vsiljuje vprašanje, kje je vstop v stene Razorja, kje drži pot na prehod med

Razorjem in Planjo, kjer se mora vsekako prevaliti na Križke pode.
Mlinarica izvira naravnost izpod skale, počitek ob njej- je res užitek
pred napori, ki naj bi jih skrivala stena Razorja, zakaj vstop vanjo
ne more biti daleč od tu. Ampak za gradnjo večje postojanke tu
ni prostora. Vse je preveč zaključeno, vse je nekako preozko, pa
ravno v teji ožini očarujoče, a vse je preveč izpostavljeno plazovom.
Zato križ čez Mlinarico, ki bi bila preblizu Vršiča in predaleč od
Triglava kot nekaka vmesna postojanka. Ampak te poti ti ni treba
biti žal, lepa je in postaja zanimiva, ko si izvohal vstop v steno, ki pa
je dovolj jasno markiran z vso potjo vred.
Ob vstopu v steno leži v navadnih letih neznatno snežišče, ki
je zaradi velikih padavin v letu 1950/51 postalo usodno za Pogačnika.
V steni nekaj klinov, nekaj metrov vrvi, ki nudijo navadnemu gorohodcu prijetno spremembo in kmalu si na melišču tik pod vrhom
Razorja v višini Škrbine med njim in Planjo. Od tod je pogled na
Križke pode edinstven, ker od tu so videti v vsej svoji razsežnosti
in formaciji in edino od tu z vrha Razorja jim tvori vrh Triglava, ki
gleda čez stene Sovatne in Pihavca, veličastno ozadje. Med Srednjim
in Spodnjim jezercem pa boš ugledal novo stavbo — Pogačnikov
dom. Če ne pojdeš na vrh, boš pri njej v pičli uri. To je tretji izmed
glavnih pristopov na Križke pode; težko je reči, kateri je lepši, gotovo pa je, da se tudi ta, čeprav je najdaljši, izplača danes, ko najdeš
zavetišče v domu in zbereš lahko moči za nadaljnje potovanje vseskozi po vrhovih od Mangrta, Jalovca, Vršiča preko Triglava, Bogatina, Črne prsti vse tja do Porezna in tod dalje do Škofje Loke!
Z Grive pelje v Trento mestoma drzno izpeljana tovorna pot
navzdol proti strugi Belega potoka, ki ga prečka, se spusti v gozd
in potem doseže Zadnjico in Trento. Sedaj, ko je pot popravljena,
je omogočen dostop iz Trente vsakomur, tudi tistemu, ki gora ni
vajen in bo nova postojanka gotovo cilj kot izletniška točka letoviščarjem, v zgodnji pomladi pa smučarjem iz Trente.
Tako je bila v odboru zavržena misel, da bi se italijanska stražnica popravila ali povečala, da bi se nova postojanka zgradila kje
drugje, gradnja sama pa se je odložila leta 1948 na prihodnje leto.
Na seji dne 7. IX. 1948 se je to stanje ugotovilo in na seji dne 23.
XI. 1948 je bilo dognano, da je kredit za napravo načrtov odobren,
odobril pa se je tudi dogovor s projektantom za njih izdelavo.
Na občnem zboru 28. XI. 1948 je bil nato sprejet sklep, da se
postojanka zgradi pri Križkih jezerih pod pogojem, da se dobijo
nakaznice za potrebni material, načrti pa da so pripravljeni in zelo
lepi. Predložili so se gradbenemu odboru pri PZS, ki prvotno napram njim, kakor tudi proti gradnji sami ni zavzel ravno ugodnega
stališča, zaradi česar se je odbor na seji 25. I. 1949 izrekel za to, da
je pripravljen pri načrtu upoštevati eventualne notranje preureditve,
v ostalih točkah pa se z mnenjem PZS nikakor ne strinja. Svoje
deloma odklonilno stališče je PZS kmalu opustila in je poslala v
Radovljico dva svoja strokovnjaka.
(Dalje prihodnjič)

Dr. J o s i p

Šašel:

KOROŠKA IMENA NA NAŠIH SPECIALKAH
Ze od nekdaj je jedro Slovencev gledalo z romantičnimi očmi in nekako
pokroviteljsko na »zibelko« onstran Karavank (»Korotan je čuden svet«). Le
polagoma prodira realno gledanje na one svojstvene razmere in probleme,
vzporedno s spoznavanjem razmer, v katerih živijo stražarji naše severne
narodnostne meje, posebno še s poznavanjem narečja, v katerem govorijo.
Mnogo predsodkov pa še danes ni odstranjenih. Se danes posluša marsikdo
govorico Ziljanov, Rožanov in Podjunčanov z občutkom, kakor da bi bilo treba
marsikaj na tem jeziku popraviti. V preteklosti se je res tudi kar na debelo
popravljalo, posebno pri zapisovanju krajevnih imen. Tako se je sčasoma
ustalila pisava, ki ni v skladu z izgovarjavo v narečju.
Vzemimo znani Velikovec; po narečju vseh Korošcev bi se imelo pisati
Boljkovec. Pa neprekinjena raba sedanje pisne oblike se je že tako ukoreninila. da na spremembo ni misliti.
Isto je z imenom Borovlje. Vkljub tej stoletni pisavi govorijo domačini
še danes Borovljane in sklanjajo ime po pravilih staroslovanskih stanovniških imen na -ane; mestnik se glasi v Borovljah. Če bi pa danes kdo zapisal
Borovljane, bi to Borovljanci sami imeli za hudo napako. Pri sedanji pisavi
bo torej ostalo.
Dosti pa imamo tudi takih imen, katerih pismena oblika se v stoletnem
zapisovanju menja. Severno od Velikovca so znamenite Vovbre, ki nosijo to
ime menda od Obrov sem. Pred dobrimi sto leti se je pravilno po izgovoru
domačinov začelo pisati Ubre; prišli pa so popravljalci in začeli pisati Vovbre
pa tudi Vobre. Pravilno bi bilo ali narečno Ubre ali pismeno Obre.
Vas Klobasnica sredi Podjune je od nekdaj slovela po svoji zavednosti,
naši znanstveniki so njeno ime primerjali s podobnimi imeni med Hrvati, -to
tem bolj upravičeno, ker tudi druga imena iz te okolice (Banja ves, Mohliče,
Kasaze itd.) k primerjanju v to smer silijo. Nemci so od nekdaj pisali Globasnitz, pač po pravilih svojega jezika, saj so tudi Konjice zapisovali Gonobitz.
Pod vplivom nemščine se je nekako pred 70 leti tudi pri nas začelo pisati
Globasnica. Tedaj pa je kmalu prof. Scheinigg v svoji temeljiti razpravi o
koroškem narečju ugotovil, da ljudstvo govori dosledno Klobasnica ter zopet
vzpostavil to pisavo. Pa ne za dolgo. Tako se je nedavno zgodilo, da se je
pisava Klobasnica kritizirala, češ, pravilno je Globasnica.
Se en primer. Tragična Miklova Zala je bila doma v Svatnah sredi
Roža. Ko se je pred 100 leti začelo tudi to ime zapisovati, so se oblike stalno
menjavalfe; po nemškem Schlatten so nastale Šlatane, potem Slatina, potem
Zlatine, potem... kar ne vem več kaj. In vendar je problem jasen: Svatne so
po pravilih preglasovanja v rožanskem narečju nastale iz Svetine. Danes pišejo
Korošci Svatne, kar bo temu zgodovinskemu okolju še najbolj odgovarjalo.
Koliko takih primerov bi se dalo še navesti, pa naj bo prednjih dosti.
V glavnem itak razkrivajo vzroke nihanja: nepoznanje narečja in vpliv
nemščine.
Vsi narodi so se po dolgih poskušnjah nekako uradno dokopali do one
stalnosti, ki je za geografsko imenovanje potrebno. Na Koroškem pa se ravno
v uradnih »Repertorijih krajev« izkazujejo slovenska imena precej spakedrano, menda po samovolji komisarjev pri ljudskih štetjih. Prof. Scheinigg
je že po izidu prvega teh repertorijev v prejšnjem stoletju podvrgel tako zlohotno pisavo uničujoči kritiki celo v nemškem glasilu zgodovinskega društva
Carinthia. Pa vse zastonj! Prvotne napake se kronično vlečejo od desetletja
do desetletja, da obenem z narodnostno statistiko dokumentirajo germanizatorično tendenco.
Isto tako je nezanesljiva slovenska nomenklatura na kartah dunajskega
Vojno geografskega instituta stare Avstrije.

In vendar so te uradne objave dostikrat edini vir tudi pri nas. K a k
z a n e s l j i v s e z n a m k o r o š k i h k r a j e v še ne o b s t a j a .
Ni čudo, da imajo tudi specialke Vojno geografskega instituta v Beogradu
vse polno napak na koroškem ozemlju. V naslednjem hočem opozoriti vsaj na
glavne in začeti kar z Mežiško dolino, ki se (vsaj na teh kartah) ni še otresla
naznačene obremenitve iz preteklosti. Upam, da se pri kakih novih nakladah
teh zemljevidov spravi tudi imenoslovje v sklad z namenom, ki ga morajo
imeti, s potrebami orientacije.
Začnimo torej pri širokih vratih v naš Korotan z listom
res

SLOVENJI GRADEC
Na tem se v levem spodnjem voglu prikazuje nekaj Koroške, naše in
avstrijske. Ta svet nam je prijemljivo nazorno in umetniško dovršeno naslikal v svojih spisih domačin Prežihov Voranc, posebno še s finim posluhom
za ljudska imena.
Meža in Mislinja oklepata pred sotočjem hrib S e l o v e c ; to ime je na
karti po nepotrebnem dvakrat natiskano. Ljudstvo sicer govori Zelovec, to
obliko ima tudi Prežihov, končno pa se je menda odločil za Selovec (Od Kotelj
do Belih vod), posebno ko prebivalce dosledno imenuje Selance, Selanke.
Ravno v imenih za prebivalce pa se ohranja pravi izvor besede.
Južno je močneje tiskano K r u š l i n j a , kar naj bi bilo ime za mejni
hrbet med K o t u l j s k i m k o t l o m (Kotlja) in dolino Mislinje. Na koroški
strani je ime nepoznano, domačini poznajo samo B r d i n j e, tako tudi Prežihov (»na vrhu Brdinj, na meji obeh dežel«).
Naj se tu ustavim pri imenu K o t i je. Menda prvotno ni tvor j eno od
besede »kot«, kajti prebivalci se dosledno kličejo Hotuljci, Hotuljke (potok je
Hotuljka), pridevnik: hotuljski (znana hotuljska polka!). Te oblike ima tudi
Prežihov.
Bolj južno čitamo P o d u r š k a g o r a in P o d g o r a , dvoje imen za
isti kraj. Ostane naj samo P o d g o r a .
U r š k a g o r a (zapadno) naj se črta. Je to reber, ki se niža od Plešivca
doli in se pri višini 1189m imenuje H o m , pri višini 1108m pa K a l . Podhovnik (pod Homom) je napačno, prav P o d h o m n i k .
Jankovci — pravilno J a n k o v e c ; na njem je cerkvica Sv. Lenart,
prav Št. L e n a r t .
Tudi drobnejša imena so mnoga napačna. Tako na Brdinj ah Buhnet,
prav V u h n e t.
Južni Brnjak je od Prežiha opisana tragična kmetija P e r n j a k , tik
vzhodno pa grapa Z a b e n g r a c — na karti brez imena.
Zahodno: Birkhof naj se piše fonetično P i r k o f .
Rimski Vrelec je znan med ljudstvom kot K i s e l a v o d a (uradno pa
se menda vpeljuje naziv Hotuljska slatina).
Kmetija Ažben je prav A v š v e n ; tam so priljubljeni smučarski
travniki.
Severno: P o k r o v naj se nadomesti z imenom S m u č a r s k a k o č a .
Šratenek — prav Š r o t e n e k a r .
Sv. Mohor — prav Š m o h o r.
Miha — prav M i h e v.
Riha — prav R i h a r.
Zahodno: Hiša Miheljač je podrta, kraj se imenuje M i h e l j a č e v o .
Obritan se navadno zapisuje O b r e t a n .
Macegoj — prav M a c i g o j.
Presenc — prav P r o s e n c.
Zmešnjava je okoli hriba V o 1 i n j a k ; to ime se drži predvsem višine
886 m in vrste hiš na s e v e r n e m in z a h o d n e m (ne južnem) pobočju
med temi:

P e k a v a t (ne Pikava) in S t o v č n i k (ne Stočnik).
Namesto Valjant (s. vzh.) treba tiskati R i f l j e v v r h .
Pri Lešah se še izkazuje R. uglja, ki je že pred vojno šel na boben.
Sicer pa bi se v Sloveniji mogle označbe R. uglja, R. olova, Tv. hartija
in podobne podati slovensko.
Na prostoru med Mežo in Dravo se razprostira S t r o j a n s k o h r i b o v j e (na karti brez tega skupnega imena). Severne sklone zavzema
Črnečka in L i b e l i š k a (ne Libelička) gora, južne pa Tolsti vrh, Š e 1 e n b e r k (ne Zelen breg). B r e z n i c a (ne Brezni vrh), Suhi vrh (dvakrat tiskano, južno naj se črta), D o l g a B r d a (ne Dolgo Brdo), Lokovica in Lom.
Cerkvici na višini 526 m južno Dravograda bi bilo treba pristaviti ime
Sv. K r i ž.
Hudo moti orientacijo, da okoli Guštanja imena niso postavljena na pripadajoče mesto; tako spada R a v n e na ravninico j u ž n o od Meže, tja, kjer
je na karti: Tv. čelika. Severno Stražiški Vrh naj se nadomesti s S t r a ž i š č e , to je vrsta tamkajšnjih hiš. Vrh 721 m se imenuje B r i n j e v a g o r a .
Tudi ime J a v o r n i k bi se imelo postaviti na j u ž n o stran železnice
in ceste.
Z. st. Guštanj — Ravne se imenuje sedaj G u š t a n j.
Ob Šelenberku (false Zelenberg) treba označbo potoka Zelenbreški Jarek
zamenjati s š e l e n b e r š k i g r a b e n .
Vzh. kmetija Jasnikar je prav J a z n i k a r .
Na Breznici je kmetija R a k i t n i k (tik vzh. 753 m), katero so Nemci
v minuli vojni z vsemi ljudmi prav zverinsko požgali.
Južno: Rutaršič — prav R u t a r ; Trub — prav T r o b.
Severno: Fratnik — prav T r a t n i k .
Ime Strojna daje ljudstvo skupini hiš okoli cerkve Sv. Urha. Višina
1054 m je P o k r ž n i k o v v r h .
Svzh. Prevalj »Škrabec« danes nihče ne pozna več; malo južno je znana
kmetija K l e m e n (na Klemenovem vrhu).
Nihče ne govori »Sv.Danijel«, Prežihov piše Š e n d a n j e l .
Južno: Plodar — prav P l u d r .
Zahodno: Čestinar — prav C a s t i n a r ; Hali — prav O l e n ; — Sonjak
prav S o v n a k.
Severno: Kristan — prav K r i ž a n .
Južno ob železnici: Zoman — prav S t o p ar (tam znani viadukt).
Južno Mežice: Štalekarov Vrh — prav S t a l e k a r c a ; poleg:
Polenačji Hrib — prav Š u m a h o v v r h .
Severno: G. Libuše naj se črta, svet spada v Lokovico, to ime naj se
tja raztegne.
Iz partizanskega gibanja je znamenita kmetija Šabodin (Svobodin), ki je
bila prav nečloveško z ljudmi požgana; nahaja se na poti iz Strojne v Libeliče, tam, kjer je tiskano Nacestnik.
Ob Dravi bi bilo treba označiti ožino pod Libeliško goro z imenom
P1 a z n i c a.
Prestopimo državno mejo. Na karti je videti južno Drave še košček Podjune, severno pa malo Velikovškega Čezdravja, koder še bivajo Slovenci.
Kar ob meji južno Drave bode v oči Grad Morenšilda. To gospodarsko
posestvo menja pogosto lastnike, Morenšilda že davno ni več tam; znano je
med ljudstvom: L i b e l i š k i g r a d .
Severno: Lancel na Gori — prav L i b e l i š k e G o r č e (tudi Gorčiče).
Hrbet Močula 817—819 m se imenuje S l e m e ; ime Močula treba postaviti na s e v e r n o pobočje.
Kmetija Jenšnikar — prav J e v š n i k a r .
Južno: Gradišče — prav G r a d i č e ; Smolnigar — prav S m o l n i k a r .
Ime Pudlas je nemško, tvorjeno iz mestnika: V Podloze; pravilno P o d l o g (ali narečno Pudvoh).
Kmetija Verdonik (nemško Werdonig) je prav B r d o v n i k.

Južno: Vesnicen (nemško Wesnizen) je naša Beznica, to pa je reber
med S u š k i m a p o t o k o m a .
Namesto Kočula naj se stavi F l e g a r i c a (to je ime razvpitega samotnega gozda); za južni Kogelnik pa treba staviti P e č n i c a .
Pečnica, Beznica in Ivnik (vzhodno) tvorijo skupaj S u š k e h r i b e .
Hart je nemško ime za B r e g .
Pri domačinih bi kdo zastonj vprašal za Spodnjavec in Zgornavec! Znane
so tam D o l n j a i n G o r n j a v e s (narečno Dolja in Gorja ves).
Tudi Svabek je pravilno Z v a b e k.
Pregelhof imenujejo naši samo H o f .
Kar neverjetna zmešnjava je tudi južno: hrib Kurnik, 911 m, je prav
K o r t n i k o v v r h , Kurnikhube pa K o r t n i k.
Namesto Sv. Mesto je treba staviti G a b e r n i k , za cerkvico 680 m pa
mamesto Snt. Marija prav S v e t o m e s t o .
Sik je Z i k , Artof — O r t o f , Stranik — S t r a v n i k .
Vajsenštajn je naš B e 1 š a k (Bivšak), Kemel (nemško Komel) pa K o m e 1 j (to je okoliško ime).
Snt. Margareten je Š m a r j e t a na Komlju.
Grable — prav G r a b 1 j e (okoliško ime).
Severno od Drave moti predvsem ime Kokošnjak za najvišji vrh severno
•od Dravograda; danes se splošno piše K o š e n j a k .
Tudi ime Labud pišemo danes L a b o t ; govori se: Vabot, z vabota, prebivalci so Vabočani, pridevnik vaboški, reka Vabošenca. Morda je ime nastalo
iz Latob (po metatezi zadnjega zloga) po nekdanjih Latobikih.
Farška V. je F a r a.
Reka Lavant se zapisuje pri nas L a b o š n i c a .
Vzhodno: Burgstal je T r o j i š k a g o r a .
Ime Na Drami j ah se po nepotrebnem komplicira s predlogom Na; zadostuje D r u m 1 j e.
Gorski hrbet severno Drave, ki sega prav do Labota, imenujejo naši
G o r e n j š i c a ; v njem je Valdiger Kg., po naše J o ž e f o v v r h .
Severno: Granit-Tal je nemški Granitz-Tal; na sosednem listu Velikovec
se ta okoliš zapisuje G r a n i c t a l . Kazalo bi slovensko ime G r a n i c a pristaviti vsaj v oklepaj.
LIST CELJE
Obsega samo v levem zgornjem kotičku še nekaj koroškega ozemlja
-okoli Črne.
Preglavico dela tu največ ime za najvišjo in med turisti najbolj priljubljeno goro tega kota, ki ima na karti ime Plešivec (Urška Gora), Priročnik za planince pa jo naziva kratko Plešivec.
Čeprav se to prvotno ime propagira že ves čas po prvi svetovni vojni,
treba priznati, da ni prodrlo. Turisti govorijo večinoma »gremo na Urško«,
bolj redko »na Uršljo« — nevajeno uho se nad tem izražanjem spotika.
V življenju ožjih domačinov pa ima gora tak dominanten gospodarski,
zlasti pa vremenski pomen, da jo nazivajo spoštljivo G o r a . To ime čitamo
večinoma tudi v spisih njenega herojskega barda P r e ž i h o v e g a .
Če bi kdo vprašal domačina za »Plešivec«, ki ta gotovo misli samo na
nekdanjo veleposestvo ob južnem pobočju, ki nosi na karti ime »Plešivčnik«.
Treba bo najti neko rešitev.
V ostalem je imenoslovje še dosti pravilno.
Popraviti bi bilo malenkosti: Južno »Plešivca« je kmetija Sesernik, prav
S i s e r n i k (sedaj požgano).
Zahodno: Jelen — tudi požgano; ta svet pa je splošno znan pod imenom P l a n e .
Severno: Pri Križu — prav G o d č e v K r i ž . Ob skrajnem levem robu
karte. — V r t a č n i k je kmetija, potok in soteska pa V r t a č a .
(Dalje sledi)

D R U Š T V E N E

N O V I C E

II. R E D N A S K U P Š Č I N A P L A N I N S K E Z V E Z E SLOVENIJE V L J U B L J A N I
DNE 19. IN 30. APRILA 1952 V DVORANI DOMA SINDIKATOV NA MIKLOŠIČEVI CESTI
Zastopanih 57 društev po 80 delegatih.
Vabilu so se odzvali med drugimi tudi podpredsednik vlade LRS tov. dr. Breeelj
Marjan, predsednik »Partizana« minister tov. Polič Zoran, zastopniki CK LMS, Tabornikov, Društva jamarjev itd. Navzoč je bil tudi nestor planincev ter edini še živeči
»pipar« tov. Korenčan Ivan.
'
Z navdušenjem sta bili odposlani resoluciji podpredsedniku vlade FLRJ tovarišu
Kardelju Edvardu ter CK KPS, v katerih j e bilo izraženo negodovanje nad početjem
fašistov v Trstu ter zahteva, da takoj neha mešetarjenje na konferenci v Londonu.
Izvoljeno je bilo delovno predsedstvo, kateremu j e načeloval predsednik PD
Ljubljana-matica tov. Stajdohar Tone.
Brzojavne pozdrave so poslali Planinska zveza Jugoslavije, Planinska zveza Srbije,
Planinska smučarska zveza iz Sarajeva ter dr. Dovgan Danilo v imenu Smučarske zveze
Slovenije.
V imenu društva jamarjev v Ljubljani j e zborovanje pozdravil tov. dr. Bohinec
Valter, ki je vabil planince k sodelovanju pri raziskavanju kraških podzemskih jam.
Pozdrave PD v Trstu je prinesel tov. prof. Jelinčič, ki je apeliral na skupščino, da
podeli Tržaškim planincem oporišče na južnem delu Triglavskega pogorja, kar naj bo
odgovor napadalnemu pohlepu fašistov v Italiji.
Predsednik PZS tov. Košir Fedor je v svojem govoru navajal med drugim sledeče:
Probleme razvoja fizkulture j e ugotavljal CK KPJ in j e objavil svoje ugotovitve
in direktive za bodoče delo v znanem pismu o stanju in nalogah v fizkulturi. Nanizal
je vse nezdrave pojave, ki so se tekom razvoja pojavili v naši fizkulturi tako neprincipielnost, klubaštvo, nepotrebno razsipavanje denarja, stremljenje po profesionalizmu,
vpliv raznih neprijateljskih elementov v fizkulturnih organizacijah, forumih in športnem tisku, pojave malomeščanstva in šovnističnih izpadov. Vsi ti momenti kot celota
so zavirali pravilen razvoj fizkulture pri nas in so s svojimi škodljivimi elementi oddaljevali fizkulturnike o d tistih nalog, katere jim je zadala naša država pri graditvi
socializma.
Planinska organizacija sicer ni zapadla v glavne napake, ki jih navaja pismo
CK-ja, vendar moramo biti do našega dela skrajno kritični, ker le na ta način bomo
lahko naše delo izboljšali. Razumljivo je, da se nekatere napake v planinski organizaciji
sploh niso mogle pojaviti, kajti v planinstvu ni tekmovanja in s tem odpade marsikatera
nevšečnost, ki j o prinaša nezdravo tekmovanje med posameznimi klubi in društvi,
odpade pa tudi favoriziranje posameznih tekmovalcev, kar nujno vede do tega, da j e
skrb društva posvečena le nekaterim članom, dočim so drugi člani prepuščeni samim
sebi. Ne smemo pa misliti, da j e to naša zasluga, )Se tekmovanje v planinstvu odpade.
2e tekom poslednjih dveh let smo izvedli načelo prostovoljnega dela tako> za funkcionarje posameznih društev kot tudi za planinsko zvezo samo. S tem smo odpravili
profesionalno delo v administraciji. Opazili smo tudi zdrav pojav, da posebno med
alpinisti skoro ni več tovarišev, ki bi smatrali alpinistiko kot svoj življenjski poklic
in zahtevali za svoje udejstvovanje vso materialno podporo društva. Ti pojavi, ki so
bili še pred kratkim precej pogosti, so v svojem ožjem bistvu krili v sebi elemente
profesionalizma. Tudi šovinizem se pojavlja v naših planinskih društvih, toda le v
majhni meri, vendar je potrebno, da tudi v tem pogledu dokončno prenehamo s takim
načinom dela, da bodo med društvi vladali resnično pravi in iskreni tovariški odnosi.
Vsa društva so planinska društva in imajo z oziram na specifičnost terena, na katerem
delujejo svoje naloge. Moramo ugotoviti dejstvo, da v množičnosti nismo dosegli kakih
pomembnih uspehov, čeprav se radi ponašamo, da j e planinska organizacija najmasovnejša, ker šteje okoli 50.000 članov. Ce pomislimo, da je vseh Slovencev preko en milijon
in da jih skoro polovica smatra planinstvo kot svojo življenjsko potrebo, potem moramo
ugotoviti, da je °/o organiziranih planincev napram celotnemu številu prebivalstva Slovenije dokaj malenkosten in da planinska organizacija dejansko še ni postala množična.
Važno pri tem pa je, da pri večjem številu članstva društva ne smejo zanemariti kontakta s svojim članstvom. Član, ki samo plačuje svoj letni prispevek za članarino, nima
pa nikakega drugega kontakta s svojim društvom, društvo pa ne z njim, predstavlja
samo številko, dočim od njegovega članstva nihče nima mikake koristi in ne moremo
trditi, da predstavlja tako članstvo organiziranega fizkulturnika, ki naj bi s svojim
delom koristil razvoju planinstva.
Po diskusiji o vsebini poročila predsednika so bile sestavljene tri delovne komisije, in sicer komisija za organizacijo, propagando in markacije, komisija za gospodarstvo ter komisija za alpinizem, GRS in inozemstvo. Delovne komisije so zasedale pozno
v noč.
Skupščina je nadaljevala svoje delo v nedeljo, dne 20. aprila 1952 ob 8. uri zjutraj.
Iz poročila sekretarja PZS tov. Velnar Miloša posnamemo sledeče podatke. Leta
1951 je bilo v sklopu PZS 68 društev z 49.070 člani (leta 1950 j e bilo 60 društev s 56.678
člani). Dvigniti je treba propagando za dosego višjega števila članstva, ki bi moralo
znašati okrog 100.000 članov. Prirejati je treba nedeljske izlete ter podvzeti korake za

cenejše bivanje v kočah. Med mladino je treba prvenstveno vršiti vzgojno delo za
pravilni odnos do narave. Organizirati je treba centre za predavatelje in nabaviti
diapozitive. Ustanoviti j e treba »Planinsko založbo«, ki bi naj obogatila planinsko literaturo Dvigniti je treba število naročnikov za »Planinski Vestnik«. Markiranje potov
se je vršilo po petih markacijskih bazah s 67 markacijskimi odseki, ki oskrbujejo skupno
okrog 700 planinskih potov. Oddelek za inozemstvo je julija 1951 izvedel XII. kongres
Mednarodne Unije planinskih združenj na Bledu. Inozemske gore je leta 1951 posetilo
112 naših planincev.
Poročilo komisije za alpinizem je podal tov. Bučar Tone ter prinašamo nekatere
odlomke:
Predpostavljam, da je naša fizkultura del socialistične vzgoje človeka in da imajo
vse fizkulturne panoge enoten cilj. Ta cilj telesne in moralne vzgoje se odraža v delu
planinske organizacije. Lahko pa si odkrito priznamo, da smo včasih ta cilj zapostavili
za druge naloge, katere smo smatrali za važnejše. S tem mislim reči tole: Mnogokrat
pozabljamo, da je planinska organizacija vzgojna organizacija, da moramo vzgajati
značaj planincev, k značaju pa seveda spada tudi politična vzgoja. Planinsko dejanje
— morda bolje rečeno vzpon v gore — izlet — je na vsak način eden o d kvalitetnih
družbenih dejanj, ki doprinaša k vzgoji planinca, pa tudi h krepitvi kondicije človeka.
Ce nekateri smatrajo planinstvo za dejanja, ki jih človek opravlja zgolj v svojo zabavo
in korist, se ne smemo tudi sami postaviti na to napačno stališče, ko obravnavamo naše
alpiniste. Včasih pa zamenjujemo udejstvovanje v gorah z udejstvovanjem v planinski
organizaciji. Udejstvovanje v gorah je osnovna naloga vsakega planinca, udejstvovanje
v planinski organizaciji pa je dolžnost vsakega člana planinskega društva in pri tem
drugem delu je treba podrediti osebne interese skupnim interesom društva.
Govoriti o alpinizmu se pravi govoriti o borbi s strmino, skalo, snegom, ledom
in kamenjem, govoriti o premagovanju raznih naravnih zakonov, kjer uspeh te borbe
ni odvisen izključno od telesne sile, temveč mnogokrat bolj od obvladanja tehnike in
poznavanja naravnih pogojev. Govoriti o alpinizmu se pravi govoriti o doživljanju
človeka, o nasprotju in skladnosti človeka in gore. Človek je v večni borbi z goro in
z vsemi naravnimi elementi, katere premaguje in jih postopoma izkorišča sebi v prid.
V alpinizmu ne poznamo borbe človeka proti človeku. Poznamo in doživljamo v alpinističnem dejanju vedno večjo povezavo med alpinisti in ta povezanost je nujna za
skupno premagovanje vseh ovir, ki se nam stavijo na vzponu. Alpinistika je vzpenjanje
po strmem pečnatem ali ledenem (snežnem) terenu, po smeri, ki ni tehnično zavarovana in kjer nastopa borba človeka s celotnim kompleksom naravnih pojavov, ki kakor
koli zavirajo vzpon in kar človek zmaguje s prirojenimi in privzgojenimi posebnimi
sposobnostmi ter s posebnim znanjem in pripomočki. Ker v alpinističnem vzponu ne
poznamo borbe človeka proti človeku, torej ni nobenega razloga, da ne bi okoliščine,
v katerih se vzpon vrši, združeval ljudi. In to potrebo združevanja vsi alpinisti zavestno
čutiljo in je ponekod velika povezanost alpinističnih odsekov ravno odraz preživetih
borb v gorah. Koristnost združevanja alpinistov v odseke pa se kaže v izmenjavi izkušenj in prenašanju dognanj na manj izkušene alpiniste in na planince. Potreba združevanja se poraja pri vseh onih, ki so se borili v naših stenah s težnostjo, navpičnostjo,
neurjem, zapadnim kamenjem, plazovi itd. in so včasih tvegali lastno življenje za
tovariša. Kako bi potem mogli govoriti o nasprotjih med alpinisti, o nasprotju v planinstvu, saj ni za to prav nobene materialne podlage.
Ugotovljeno je, da je kvaliteta alpinistov le tedaj uspešna in ima možnost nadaljnjega dviga, če se je razvila iz širokega števila alpinistov (kvantitete) in da je ekstremizem škodljiv pojav v razvoju našega alpinizma. Kvaliteta, ki se razvija iz ozkega
kroga ostane vedno ozka, to je majhna. Majhna v mišljenju, majhna za nadaljnji razvoj.
Mišljenje teh ljudi je ozko, ker smatrajo, da ni mogoče nikomur doseči tega, kar so
oni dosegli. Podcenjujejo vse ono, kar ni po kvaliteti njim doraslo. Pa še med njimi
samimi tli zavist iprvaštva. Taka kvaliteta zaide v ekstremizem in je samemu sebi
namen. S takim razvejem kvalitete se nikakor planinska organizacija ni mogla strinjati
in upam, da se tudi v bodoče ne bo. Ekstremizem ne sme in ne more biti vodilo v
razvoju našega alpinizma. Ekstremisti, ki v športnem smislu tekmujejo med seboj,
pozabljajo na to, da gore niso torišče medsebojnega tekmovanja. Težnja doseči kvaliteto za vsako ceino, tudi za ceno lastnega življenja, se lahko porodi v človeku, ki ni
prešel poti planinstva. Te razvojne poti planinstva pa ni mogoče jemati ozko, namreč,
da je moral začetnik preiti vse gore najpreje po nadelanih potih. Pojem razvojne poti
se poleg tega prvega odraža predvsem v odnosu človeka do gora in do sočloveka. Kdor
ima z gorami le toliko skupnega, da so mu le objekt lastnega izživljanja in prvačenja,
nima ničesar skupnega z nami in taki ne spadajo v naše vrste.
V letu 1951 j e naraslo število alpinistov na 807 od 570 iz leta 1950. jLeta 1950 in 1951
so bili izvedeni trije republiški zimski tečaji, republiški ženski alpinistični tečaj ter 83
alpinističnih tečajev, ki so jih izvedla društva. Plezalne šole so bile organizirane v
Ljubljani, Hrastniku in Mariboru. Tri odprave v inozemstvo so doprinesle k afirmaciji
našega alpinizma v zamejstvu. Izdana so bila skripta pestre vsebine kot pripomoček
pri vzgoji alpinistov. Leta 1950 je bilo izvršenih 2347 plezalnih vzponov, leta 1951 pa 1571,
od tega leta 1950 14 zimskih in 26 letnih prvenstvenih vzponov ter leta 1951 dva zimska
in 26 letnih prvenstvenih vzponov. Alpinisti so v okviru svojih društev izvršili 31.048
prostovoljnih delovnih ur, to je okrog 40 ur na alpinista.
Finančna sredstva je preskrbela PZS v znesku din 461.830 — ter so bila porabljena
v sledeče svrhe:

Štirje sestanki načelnikov AO-ev din 31.174.—; trije zimski alpinistični tečaji din
194.929.—; eden ženski alpinistični tečaj din 72.051.—; pomoč AO-em za izvedbo tečajev
din 103.292.—; pomoč za literarno delo din 42.707.—; zavarovalnina alpinistov din 17.677.—.
Planinska društva bi morala v svojih letnih proračunih že ob sprejemu istih
predvideti znesek za vzgojo alpinističnega kadra.
Iz poročila gospodarske komisije (tov. Skrajnar Tone) dobimo sledeče zanimive
podatke:
Poset v planinskih postojankah Slovenije je znašal po vpisih v vpisnih knjigah
leta 1950 310.000 obiskovalcev, leta 1951 pa 184.000, torej padec, predvsem zaradi visoke
tarife za prevoz potnikov po železnici.
Gradbeni plan za leto 1950 je obsegal 22 društev s 24 gradnjami. V navedenem
letu j e bil otvorjen Dom na Okrešlju, Koča pod Sumikom, Koča pod Golaki, Koča na
Trstelju, Koča na Dobrči, Zavetišče pod Špičko, Koča na Cemšeniški planini, Koča na
Loki pod Raduho, Zavetišče na Vrhu treh kraljev in Koča na Lipanci. Dograjen je bil
elektrovod na Komno in električna centrala pri Triglavskih jezerih. Zagorela je tudi
električna luč v Vojkovi koči na Nanosu.
(Konec sledi)

LETOŠNJA PLANINSKA T I T O V A Š T A F E T A
Izredne snežne razmere na področju okraja v Tolminu so zavrle pripravljalna dela, ki jih je vodila Planinska zveza Slovenije za letošnjo Titovo
štafeto. Izhodišče štafete je bilo sicer predvideno na Triglavu, zaradi nepovoljnih snežnih razmer in pa odločitve PSJ, da krene planinska štafeta iz
Bovca, je bila PZS v zadnjem momentu prisiljena celotno organizacijo štafete
spremeniti v to smer. Organizacija je v splošnem dobro uspela. Planinska
društva so povsod z razumevanjem in veseljem pristopila k delu, le v Ljubljani je bilo nekoliko manj zanimanja s strani množičnih organizacij.
Štafeta je dne 7. III. 1952 ob 8. uri krenila iz Bovca, nadaljevala pot
skozi Boko pri Zagi, nato pa preko Srpenice in Trnovega v Kobarid, kamor
je prispela ob 12. uri, hkrati pa je tja prispela tudi stranska štafeta iz najbolj
ogroženega predela tolminskega okraja, t. j. iz vasi Borjane. Štafeta je nato
nadaljevala pot čez Idrsko v Komen in do kraja pred Tolminom, kjer se je
nahajal največji snežni plaz. Od tu se je podala v Tolmin, v Sv. Lucijo in dalje
v Gorico, kamor je prispela še istega dne v mraku. Goriški planinci so še
isti večer prenesli štafetno palico v snežnem metežu in burji na Vojkovo kočo
na Nanosu, od koder so jo naslednjega dne zjutraj ponesli postojnski planinci
v Razdrto, v Postojno in dalje proti Ljubljani. Pri Dolgem mostu so štafetno
palico prevzeli ljubljanski planinci in alpinisti in jo prinesli pred vladno
palačo, kjer se je vršil slovesen sprejem. Štafetnike je pozdravil minister
dr. Heli Modic, prisostvovali pa so tudi predsednik PZS tov. Košir Fedor in
predstavniki ostalih množičnih organizacij.
Štafeta je nato nadaljevala pot proti Zalogu in Zagorju in prispela 9. III.
dopoldne na Cebinovo — znani kraj ustanovitve KPS — nato pa na Partizanski vrh, kjer so palico prevzeli trboveljski planinci. Štafeta je nato nadaljevala pot preko Mrzlice, Šmohorja, Laškega in Celja, Šent Jurja, Grobelnega,
Št. Vida, Šmarja, Stranj in Mislinj v Rogaško Slatino, kamor je prispela
11. III. zvečer. Od tu je nadaljevala pot proti Krapini in dne 12. III. 1952 ob
dvanajsti uri v navzočnosti funkcionarjev PZS in PSH predala štafetno palico hrvatskim planincem na Strahinjščici.
Krapinski planinci so priredili v koči na Strahinjščici planincem gostoljubni sprejem in jih povabili na skupno kosilo, na katerem je bilo izrečenih
več zdravic v počastitev rojstnega dne maršala Tita in izražena želja k še
globljemu sodelovanju med bratskimi planinskimi društvi.
Na vseh predajnih mestih štafetne palice so se vršili večji ali manjši
sprejemi v navzočnosti planincev, zastopnikov ljudskih oblasti in množičnih
organizacij, mladine in JLA.
Štafeta iz Bovca je nosila štafetno palico, narejeno iz drevja, ki ga je
porušil snežni plaz. V resoluciji se tamošnji prebivalci zahvaljujejo maršalu
Titu in ljudski oblasti za takojšnjo in izdatno pomoč ob priliki snežne katastrofe, hkrati pa izražajo čestitke k rojstnemu dnevu maršala Tita.
Štafeta je v Sloveniji prehodila preko 300 km, sodelovalo pa je okrog
400 alpinistov in planincev. Prenos štafetne palice se je vršil deloma na smučeh, deloma peš.

IZ O B Č N I H Z B O R O V
PD Kranj je zborovalo že 27. XI.
1951, vendar smo poročila prejeli šele
konec marca 1. 1952. Društvu predseduje tov. Franjo Klojčnik, ki je bil
ponovno izvoljen. Iz predsednikovega
poročila izvemo, da je PD Kranj s
3200 člani najmočnejša družbena organizacija v mestu. Društvo je imelo
zadnji dve leti notranje težave z
uslužbenci in s trenji v odboru AO
Sodna preiskava je pokazala, da sta
bili krivi nepravilnosti dve obsojeni
uslužbenki. Tudi v AO se je ozračje
očistilo z odstopom dveh odbornikov.
Največji uspeh društva je popolnoma prenovljeni Dom na Krvavcu,
kar je stalo preko 2 milj. din. Društvo ima plačanega gospodarja in
knjigovodjo, ker je postojanka na
Krvavcu iz leta v leto bolj obiskana.
Društvo je gradilo tudi postojanko
pod Storžičem; s to postojanko hoče
odpreti doslej nepoznana smučišča na
Zaplati. Društvo ima 14 planinskih
skupin, registriranih članov 3280,
vendar je članarino plačalo samo 52%.
Dejansko število članov znaša torej
1706. Gradbeni odsek razmišlja o
vzpenjači na Kališki vrh, s katero bi
se smučarjem odprli tereni Vaneža,
Plošenc, Mačenske doline in Zaplate.
Markacij ski odsek je markiral pota
v področju Storžiča, Krvavca, Sv.
Jošta in Jamnika. Postavil je tudi
zimske markacije na Krvavec.
PD Mengeš je imelo 13. III. 1952 v
Tovarni glasbil svoj ustanovni občni
zbor. Udeležilo se ga je 132 članov.
Za predsednika je bil soglasno izvoljen tovariš Jože Miulej. Društvo bo
zbralo mengeške planince, ki so bili
doslej večji del v PD Kamnik, prirejalo predavanja in izlete, peča pa se
tudi z mislijo na postavitev koče na
Gobavici nad Mengšem. Za začetek
bodo tam odprli zavetišče v poslopju
drž. posestev.
PD Tržič je zborovalo 12. II. 1952.
Lani je slavilo z otvoritvijo Doma pod
Storžičem res pomemben triumf. Pohvaliti je treba podjetje Triglav, ki je
društvu v kritičnem trenutku seglo
pod pazduho s precejšnim posojilom.
Tržiške postojanke je obiskalo preko
15.000 planincev. Društvo šteje 1102
člana. Opravili so 17.234 prostovoljnih
delovnih ur pri Kostanj evčevi koči

na Dobrči, na Kofcah, pod Kladvom,
pri markiranju itd. Koči na Konjščici in pod Kladvom sta bili samo
priložnostno odprti. AO ima 46 članov, kar pomeni, da je med najmočnejšimi, odseki v Sloveniji, le v PD
Ljubljani in PD Univerza jih je več.
V odseku so bili najbolj delavni tov.
Primožič, Costa in Štefe. Markacijski
odsek je markiral preko 100 km poti
v območju Storžiča, Kofc, Kladva,
Dobrče itd. Namestili so skrinjico z
žigi in vpisnimi knjigami na vrhu
Dobrče, Javornika, na Beli peči, Velki
mizici nad Tržičem in pri spomeniku
ponesrečenih smučarjev iz leta 1937.
Izčrpno poročilo so dali tudi reševalci, ki jih vodi tov. Zaletel. Posebnih
akcij niso imeli, pač pa so vzgledno
skrbeli za tehnično in organizacijsko
izpopolnitev. Društvo je doslej vodil
tov. Salberger. Na občnem zboru je
bil soglasno izvoljen nov odbor s tov.
Globočnikom na čelu. Tov. Salberger
se je kandidaturi odrekel.

Sestanek zastopnikov posoških društev. 15. marca 1952 se je v Bovcu v
hotelu Triglav vršil sestanek posoških
druištev, ki so se ga udeležili za GO
PZS tov. Skrajnar in Kavčič, gospodarski referent teh društev tov.
Jonko ter zastopniki PD Bovec, Sv.
Lucija, Jesenice, Radovljica, Tolmin
in Gorje (tov. Ostan, Smielowsky,
Mervič, Tratnik, ing. Mikuš, Črne, Olip,
Pavlin, Rabič, Mrak, Miklavčič, Slamič, Ipavec, Klinar in Pazlar). Navzoče bi moralo biti tudi PD Nova Gorica, pa je iz te gospodarske zveze
posoških in gorenjskih društev izstopilo. Gospodarski referent je podal
poročilo o svojem delovanju od 1. X.
1950 do 31. XII. 1951. Njegova naloga
je bila, da oskrbuje planinska društva z gradbenim materialom, delovno
silo in prehrano za planinske postojanke. V ta namen je prejel od PZS
din 100.000.— obratnih sredstev, prizadeta društva pa so v sklad gospodarskega referenta prispevala sredstva po
nekem ključu. Največ gradbenega materiala je preskrbel za PD Novo Gorico, največ delovne sile za PD Radovljico, največ prehrane za PD Bo-

vec, najmanj dobav je imelo PD
Jesenice. Zastopniki društev so podali
zanimiva poročila o gospodarskem
stanju in delovanju društev. Posoška društva se vsa bore z organizacijskimi in materialnimi težavami,
nekatera med njimi n. pr. PD Tolmin
in PD Sv. Lucija pa kažejo tudi zgled,
kako se te težave premagujejo. V kakšnih gospodarskih razmerah živi PD
Bovec, je razvidno iz posebnega poročila. Za gospodarskega referenta prispevajo PD Radovljica 25%, PD Bovec 30%, PD Jesenice 8%, PD Nova
Gorica 3%, PD Gorje 12%, PD Sv. Lucija 1%, PD Tolmin 1%, PZS 20% —
skupaj 100%. PD Nova Gorica je z
31. XII. 1951 izstopilo iz te gospodarske povezave, vendar bo, ker ni navedlo dovolj utemeljenih razlogov, od
PZS pozvano na odgovor.
Novo društvo se je ustanovilo 13.
marca t. 1. v Mengšu, snuje pa se tudi
v Ljubnem.
Zemljevid Julijskih Alp. PZS bo
izdala do konca maja it. 1. zemljevid
Julijskih Alp, na kar že sedaj opozarjamo planince.
Skupščina PSJ se bo vršila 31. maja na Fruški gori.
PD Apatin je nakazalo PZS din
3000.—, PD Subotica pa din 10.000.—
•za oškodovance v Zg. Soški dolini.
Rado Kočevar s sodelavci pripravlja plezalni, planinski in smučarski
vodič.
Gospodarska komisija pri PZS je
predložila »suiperprioritetni« plan za
1. 1952, v katerega spadajo: Tržaška
koča na Doliču (PD Gorje), Koča na
Gozdu (PD Kranjska gora), Valvasorjev dom (PD Radovljica), Koča pod
Bogatinom (samo cisterna — PD Bohinj) in Koča na Veliki Planini (PD
Domžale). Tudi Dom v Logarski dolini
je sprejet med te izbrance.
V GRS je sprejet tudi tov. Škerlep,
čigar pes je na tečaju za lavinske pse
v Innsbrucku naredil izpit s prav
dobrim uspehom. 24. III. t. 1. je bil v
Tamarju podoben tečaj. Vodila sta ga
tov. Perko in Skerlep.
Republiški plezalni tečaj na Korošici se je vršil od 30. marca do 6.
aprila t. 1. na Korošici. Udeležilo se
ga je 45 plezalcev. Povabljeni so bili
plezalci iz vse Jugoslavije, a odzval se
je en sam tečajnik iz Srbije.

GRS je na spomladanski zbor reševalcev povabila tudi reševalce iz
Bosne in Srbije. Zbor bo od 1. od 4.
maja pod Storžičem. Osnovala se je
športno medicinska sekcija Slovenskega zdravniškega društva, ki bo pregledovala alpiniste in reševalce.
GRS je kupila Mariner pripravo za
1820 šilingov.
Gospodarstvo PD Bovec. Planinsko
društvo Bovec ima v svojem območju
dve koči, in sicer, K o č o
Petra
S k a l a r j a n a K a n i n u , ki ni odprta in Z l a t o r o g v T r e n t i . Prva
služi kot zasilno zavetišče redkim turistom, KNOJ-u in pastirjem. Koča ni
bila od leta 1939 oskrbovana, pa tudi
popravil ni bilo od tedaj nobenih. Z
leti je škoda na stavbi rasla od leta do
leta, tako da bi popolna adaptacija
zahtevala velik znesek. Doslej je bil
dostop do koče zelo otežkočen. Niso
mogli izvršiti nikakih popravil. Društvo je ob vsaki možni priliki skušalo
obvarovati kočo s tem, da je kočo v
jeseni zapiralo in zasilno popravljalo
tam, kjer je bila potreba največja. Ob
vsakem naslednjem obisku, to se pravi
tedaj, ko so oblasti dovolile dostop
na Kanin, so našli kočo vedno v
slabšem stanju z vedno večjimi poškodbami, katere niso bile povzročene
od vremenskih prilik, ampak po večini
od obiskovalcev. Vršili so se pravi
vandalizmi. Pritličje koče je bilo zavetišče za koze in ovce. V letu 1951
decembra meseca je skupina 25 članov
udarniško nesla 56 kosov temnic
(polknov) do koče in s tem zaprla
okna in vralta koče, da zavaruje kočo
pred zimo.
V letu 1951 je PD Bovec opravilo
samo najnujnejša popravila za znesek
din. 60.000.—, PZS pa je odobrila za
ta popravila din 50.000.—.
Planinska
postojanka
»Zlatorog
v T r e n t i . V letu
1951 je imela postojanka ca 2800
posetnikov, nočitev je bilo 2152.
Prometa je bilo leta 1951 za din
915.000.—. Režijski stroški koče so
znašali din 182.997.—. Razlika med nabavno vrednostjo porabljenega materiala in izkupičkom potrošnega materiala je znašala do 31. XII. 1951 din
115.708.—, nočnine so znašale din
41.483.—. Kosmati dobiček ne krije

stroškov koče. V letu 1961 je bil promet manjši od leta 1950, to pa zaradi
vremenskih neprilik, katere so ovirale
tujski promet ter so prvi gostje pričeli
prihajati v Soško dolino šele konec
junija. PD Bovec j t v letu 1951 adaptiralo planinsko postojanko »Zlatorog«,
stroški so znašali din 200.000.—, katere
je PZS tudi nakazala. Drobnega inventarja je društvo nakupilo za ca
din 100.000.— iz lastnih sredstev. Ta
nakup je bil nujno potreben še za
obisk Unije ter je bilo društvu kakor
tudi PZS veliko do tega, da te go-

IZ P L A N I N S K E
Naše planine, letnik 1951. Pravo
veselje je vizeti v roke to hrvatsko
planinsko revijo, ki teši oko z lepo
zunanjo opremo, mnogimi čednimi
zimskimi in letnimi posnetki iz naših
in tujih gorstev in zadovoljuje s prav
zanimivimi članki, ki iz raznih vidikov opisujejo in osvetljujejo večno
lepi gorski svet domovine in tujine.
Lanski letnik ne zaostaja za prejšnjimi; ob spretnem sodelovanju prof.
Vladimirja Blaškoviča in dr. Borisa
Vrtarja opravlja glavni urednik Petar
Lučič - Roki, podprt s solidnim strokovnim znanjem in široko razgledanostjo, svoje nelahko delo in nudi na
360 straneh tega letnika nemalo dobrega čtiva.
Predvsem so seveda predmet opisovanja domače jugoslovanske gore,
med katerimi so tudi slovenske planine
— da začnemo z ožjo domovino — dokaj primerno zastopane. Tako nam
ing. Lota Ajrh - Liipovac opisuje pomladni vzpon v snegu na Špik, Jerko
V. Colič pa »klasični« planinski sprehod od Triglavskih jezer mimo koče
Bogatinom na Krn in v Tolmin. (Mimogrede: Slovenskemu Kobaridu pač
ni treba pripisovati italijanskega imena, Krnsko jezero ni Jezero na Polju,
»dolina« Duplje ne obstaja, pač pa
planina Duplje). — Branimir Tomljanovič slika nočni pohod po plazu
in žlebu iz Kamniške Bistrice na Kokrsko sedlo in Grintovec, Vilenjak
S. Djumišič nas vodi po dolgi poti iz
Samobora preko Brezovca (7 ur) in

ste sprejmejo kolikor mogoče dobro
opremljene postojanke.
Ko so že plačali račun za adaptacijo Zlatoroga, kar je opravilo Remontno podjetje Bovec, so dobili ponovni račun v znesku din 79.955.—.
Zneska ne more plačati, ker je bila
pogodba sklenjena le za din 134.000.—
in to v okviru možnosti dodeljenih
kreditov.
Postojanka je preko zime pasivna,
kakor so vsa gostinska podjetja preko
zime v Soški dolini. Cesta je zaradi
snežnih plazov pretežni del zaprta.

LITERATURE
Sošiic na Trdinov vrh (Sv. Jera) v
Gorjancih in v Metliko, Mirko Zgaga
opisuje ob dobrih posnetkih zimski
vzpon na Jermanova vrata, Brano in
Kokrsko sedlo in Grintovec, Aleksander Blažuk pa zimsko turo na bivak II
v Martuljku, od koder se je s tovariši povzpel na Dovški križ. — Med
članki, ki obravnavajo hrvatske gore,
bi bilo omeniti z lepimi slikami
opremljeni spis Milana Šafrana o
Liički Plješevici in Branimirj a TomIjanoviča plezanje od Belih do Samarski-h sten. Nadaljnji članki se pečajo
z Ravno goro, z Velebitom, z Risnjakom, z Učko, s Klekom, z Viševico.
Dalmacija je zastopana s »Planinskimi izleti« iz Dubrovnika in Cavtata, z
opisom stare špilje Rače na otoku
Lastovu, v kateri so našli arheološko
važne predmete iz neolitske dobe, z
izleti iz Splita, s slapovi reke Krke,
z dobrim opisom otoka Mljeta in njegovih jezer (Zeljko Poljak); V bosansko - hercegovske gore nas vodita I.
Mohaček in M. Radonič, ki sta na
kolesih prevozila pot od Banje Luke
do Prozora ter nato ob Rami in Neretvi krenila v Konjic ter se preko
Boračkega jezera povzpela na Otiš,
najvišji vrh v Prenj planini ter nadaljevala s kolesi pot preko Jablanice
in Mostarja vse do Metkovica in morja. Prof. Marta Dolz pripoveduje o
zimskem pohodu zagrebške mladine
na Bjelašnico, na kateri so po drugi
svetovni vojni bosanski planinci in
sindikati zgradili že kar 4 planinske

domove in kjer je že tudi obnovljen
znani višinski meteorološki observatorij, ki je bil 1. 1941 uničen. Dr. Ivo
Lipovščak priobčuje svoje planinske
zapiske o vzponu na razgledno Delijo
planino. Najbolj južna gorovja naše
države, črnogorske in makedonske gore nam opisuje ing. Miodrag Božinovič, ki nas vodi na mejo Albanije do
jugovzhodno od Plava ležečega Ridskega jezera »najlepšega bisera Prokletij«. Krotin Dušan opisuje prvenstvene plezalne vzpone v severni steni Sljemena v Durmitorju (z dokaj
posrečenimi posnetki), ing. Ratimir
Stefanovič pa pripoveduje o Komovih,
eni najprivlačnejših črnogorskih in
jugoslovanskih gorskih skupin. Od
Makedonskih planin je zastopana Sar
planina s člankom Lazarja Mančevskega, ki piše o velikem zimskošportnem carstvu — Popovi Sapki.
Inozemska gorovja obravnavajo
Adam Dworski, ki podaja pregleden
zgodovinski oris prvega vzpona na
Mont Blanc, Sikloši Alma, ki je na osnovi spisov Guida Reya in E. Whymperja sestavil poročilo o bojih in tekmah pri vzponu na Matterhorn in ing.
Ivan Gropuzzo, ki pripoveduje o desetdnevni odpravi hrvatskih alpinistov v Visoke Ture (v 1. 1951), kjer so
izvedli vzpone na Veliki Klek, Gr.
Wiesbachhorn itd. Med izvenevropskimi gorami obravnava D. J. Rittig relativno najvišji vrh sveta v severni
Ameriki ležeči Mac Rinley (6300 m) —
ki ima skoro 5000 m visoko severozapadno steno — ter pripoveduje o
prvih vzponih na ta skrajno težavni
vršac in o fotografsko aviatični odpravi do te gore. Pozornost vzbuja
spis Tiborja Sekelja, venezuelskega
Hrvata, raziskovalca in publicista, ki
piše o osvajanju najvišjega vrha Amerike Aconcague; Sekelj opisuje ob
lastnih posnetkih svoj vzpon na to
7035 m visoko goro in poroča tudi o
usodi skupine prof. Linka, ki se je s
tovariši vred dan po Sekeljevem vzponu smrtno ponesrečil blizu vrha Aconcague. To je bil tisti prof. Link, ki je
bil že petkrat poprej na vrhu te gore
in je dosegel vrh tudi takrat, ko je
na Aconcagui s snežnim metežem
umrl Slovenec Jože Kastelic (gl. Pl.
V. 1. 1940, 170), potem ko je dosegel
na tej gori slovenski višinski rekord
(okr. 6800 m).

Ideološke poglede na alpinizem obdeluje Vladimir Blaškovic v članku
»Sodobne naloge planincev«, istega
predmeta se je lotil tudi Krasznay s
spisom »Vrednost i ciljevi alpinizma«.
Končno je treba omeniti tudi prispevke poljudno znanstvene vsebine,
kot so n. pr. kako se fotografsko snemajo jame, Vrste snega, Vulkanske
planine in vulkani, Z geološkim kladivom in kompasom po Ravni gori,
katere živali srečujemo v Alpah, panoramski posnetek o planinski fotografiji in zlasti dva članka dr. Josipa
Kovačeviča o Baltazarju Hacquetu
(»Kratek pregled o potovanjih B. Hacqueta po Hrvatskem« in »Kako naj se
oddolžimo B. Hacquetu«); v drugem
sestavku predlaga pisatelj, naj se v
spomin Hacqueta, ki si je kot naravoslovec in opisovalec naše domovine in
njenih prebivalcev pridobil velike zasluge, imenuje kak planinski dom ali
podobno in se mu postavi na ta način
trajen spomenik (kot so mu ga n. pr.
postavili botaniki z imenovanjem rože
z njegovim imenom (Hacquetia epipactis Scop.).
Končno naj še naglasim, da dajejo
slike na platnicah prikupni reviji zelo
lepo zunanje lice in da je tudi na
prilogah in med tekstom dokaj dobrih
in nekaj odličnih posnetkov (n. pr.
Dr. Plotnikova slika Matterhorna, nekateri posnetki iz Velebita itd.).
A. B.
Der alpine Gedanke in Deutschland 1869—1949 (Stuttgart 1950) podaja v skrajno strnjeni obliki razvoj
planinske misli v nemških deželah v
zadnjiih osemdesetih letih. Ta misel je
našla izraza najprej v Oesterr. Alpenvereinu, ustanovljenem 1862, kasneje v
Deutscher Alpenvereinu, ustanovljenem 9. V. 1869 in je našla leta 1873,
ko sta se obe organizaciji združili v
Deutscher und oesterreichischer Alpenverein, svoj višek. Knjiga poudarja ravnanje društva po vseskozi demokratičnih načelih, opisuje notranjo
organizacijo društva, katero je povzelo
tudi v glavnem pri nas tudi SPD in
podčrtava nepolitičnost, ko pravi:
»Planinstvo je bilo vedno nepolitično
in je na znotraj in na zunaj odklanjalo
vsak poskus, da bi se pustilo vpreči
v kak političen voz ...« Posledica tega
stališča po 1933 (Hitler) je bila ta, da
se je društvo upiralo, da bi ga nacisti

vključili v Državno zvezo za telesne
vaje. V ta namen je Reichssportfiihrer
ustanovil »Berg-steigerverband« v Monakovem, ki je skušal spraviti nacistične ideje v planinstvo. Spor je dozorel tako daleč, da je grozil AV razpust. Po priključitvi Avstrije se je
spor še poostril, »Kraft durch Freude«
je zahtevala neke ugodnosti po kočah,
katerim -se je društvo upiralo in če
je AV obdržal svojo samostojnost je
vzrok izbruh vojne 1. 1939. Druge planinske organizacije so se v tem času
po večini priključile AV, razpuščen-o
pa je bilo društvo »Bergfreunde« (socialistično), a AV njegovega lepega
premoženja ni hotela prevzeti, prevzel
pa ga je »Reichsverband fiir Jugendherbergen«, ki pa s planinskimi postojankami ni vedel kaj početi. Končno
je nekaj koč kupil AV in jih po končani vojni takoj vrnil prejšnjemu lastniku.
Po zadnjih obstoječih statistikah je
imel AV leta 1-942 1-98.826 članov, v
istem času 709 koč -s 26.942 ležišči (ne
vštevši smučarskih) in leta 1938 dohodkov 984.386 RM, reševalnih postaj
pa 263.
Danes skupno nemško in avstrijsko
društvo ne -obstoji več. Rusi so v svoji
coni -društvo kratkomalo razpustili,
Američani in Angleži pa pripuščajo
različne krajevne -skupine in društva,
kake zveze med njimi v o-bliki skupne
organizacije pa ne, vendar pa obstojijo
med njimi različne zveze glede skupnih smernic. Pri Francozih pa stvar
še ni tako daleč dozorela. Tako obstoji
AV samo še v Avstriji s sedežem v
Inomostu in je od najvišjih sodnih in
upravnih instanc priznan kot pravni
naslednik nekdanjega Du-OEAV.
-Sicer pa je knjiga pisana vseskozi
trezno, brez vsakih sentimentalnosti
nad izgubljenimi postojankami po prvi
vojni in ne dela nasledstvenim državam v tem pogledu prav nobenih očitkov, ki se tako radi pojavljajo v drugih publikacijah.
Beseda alpinizem pri Nemcih nima
tistega pomena kot pri nas. Pri njih je
to izraz za vse panoge planinskega
udejstvovanja. Knjiga pravi: »Za člane AV je bilo in je samo po sebi
umljivo, da- se aktivno udejstvujejo,
bodisi kot planinci ostrejše -smeri, bodisi kot gorohodci. Obema je skupen
isti planinski -duh, tako mlademu pla-

nincu, ki -podvze-ma podvige visoke
težavne stopnje, kakor tudi priletniku,
ki potuje od koče do koče. Oba doživljata goro in njeno samoto-.«
Dr. Pr.
Alpinismus in der Schweiz. — To
je razkošno opremljena propagandna
brošura Švicarske centrale za pospeševanje tujskega prometa v Zuric-hu.
Vsebuje pa nekaj podatkov, ki so zanimivi tudi za nas. Podaja v kratkih
obrisih razvoj planinstva v Švici od
16. stoletja dalje (Vadian in Gessner na
Pilatusu), preko Wympherja in Mummeryja do -današnjih dni. Na vprašanje »Zakaj planinstvo« (Warum Alpinismus?) odgovarja-: Gorohodstvo in
hribolastvo (Ber-gwa-ndern in Bergsteigen, a tudi tukaj skupaj alpinizem)
sta čudovito i d e a l n i stvari...«
Schweizer Alpen-Club (SAC) ima
90 sekcij in 38.179 članov, mladincev
pa -okrog 3000. Prispevki so razmeroma visoki: Osrednja blagajna 6 fr,
zavarovalna premija 5.-50 fr, časopis
»Die Alpen« 7.50 fr, medtem k-o je prispevek sekcijam zelo različen. Koče so
po večini last sekcij in »niso počitniška bivališča, še manj hoteli z vsem
komfortom, osrednjo kurjavo in izbrano prehrano, ker hočejo biti le
oporišča za planince. Odprte so vse
leto, vsaka ima pripravo za kuhanje,
pribor in drva. Ležišča obstoje iz sena,
slame ali žimnic z dovolj odejami.
To pa ne velja za zelo obiskane koče,
kjer se dobi tudi preprosta oskrba . . . «
Društvo ima sedaj 132 postojank,
60 smučarskih koč in 120 reševalnih
postaj.
Glede markacij pravi brošura prav
na kratko, da so dohodna pota zgolj
markirane steze za plani-nce.
Za nečlane znaša vstopnina 1 fr,
prenočnina pa od 3—4 fr.
Temu primerno znašajo n. pr. vodniške pristojbine, za čas od 15. VII. do
30. IX. 195-1 za 15% znižane, še vedno:
M. Rosa 9-5 fr, M-atterho-rn (običajna pot) 130, čez Zmuttgrat 200 fr,
Jungfrau 60 fr, Jungfrau—Ostgrat 180
fr, Bemina lOOfr; najdražji so: Alpiglen—Hornli—Mittellegi 250 fr, Dent
d'Herens 130—230 fr in ravno toliko
tudi Weisshorn. Najcenejši pa je
Mont-Crag v Waadtu s 15 fr.
Za nas — vse preveč!
Dr. Pr.

R A Z G L E D
Ertlova ekspedicija se je vrnila v
La Paz. Kakšno pot je opravila, povedo številke: 2000 km z letalom,
1700 km z vozom, 560 km peš, 370 km
na konju. Bolivijska vlada je ekspediciji dala naročilo, da preišče pokrajino geološko, geofizikalično in geografično.
(Jsterreichische Bergsteiger Zeitung, 29. letnik, 15. dec 1951 prinaša
Hansa Gsellmanna članek o severni
steni Špika, ki jo je preplezal v družbi
Janka Blažeja.
Nemška himalajska ekspedicija za
leto 1952 pod vodstvom Rudolfa Petersa ne bo šla na pot. Vzrok so predvsem finančne težave in potni listi.
Nemci so hoteli vzeti s seboj več
znanstvenikov, česar pa Nepal ne dovoljuje. Ker je za 1. 1953 v načrtu
angleška ekspedicija, več kot ene na
leto pa Nepal ne prenese, predlagajo
Nemci temeljite priprave za ekspedicijo v 1. 1954.
Berge und Heimat, Alpine Monatsschrift, izdaja OAV. Urejuje ga Walther Flaig. V letniku 1951 je izšlo
nekaj zanimivih razprav, o katerih
smo že poročali. Prvi zvezek obravnava predvsem Eiger in njegovo severno isteno. Ostali omembe vredni
članki so Hermanna Buhla opis 7.
vzpona na Grandes Jorasses po Point
Walker in opis prečenja vseh šestih
vrhov Grandes Jorasses v 1. 1950.
Dalje Wastla Marinerja opis Zillertalskih Alp, oba članka Herberta Burggasserja o Dru-ju in Dent du Geant.
Urednik sam je prispeval spis o duhovnikih - alpinistih in o ofenzivi na
svetovne gore od Tibeta do Venezuele
in Baffinlanda. Posamezne številke
obravnavajo Dachstein, Južno Tirolsko, Dolomite in Ture. Zgodovini
planinstva je posvečen Brescharjev
spis »OAV od 1862—1873«. Januarska
številka 1952 je izšla v novem ovitku
in na slabšem papirju. Friedrich Morton je prispeval članek o praviru alpinizma, ki naj bi bil v »čudežih« prirode. Naslanja se na lastna doživetja
in omenja predvsem svet rastlinstva,
živalstva in podzemski svet. Kurt Ponisch poroča o zimskem vzponu v
južni steni Hochschwaba, E. Neu-

P O

S V E T U

bauer pa o drugem vzponu po direktni smeri v zapadni steni Trisselwanda v Totengebirge (1793 m). Gunther
Flaig poroča o francosko-belgijski odpravi na Alpamayo v Belih Cordillerah, H. Klier pa v kratkem članku
razmišlja o večnem vprašanju, kaj je
alpinizem in kaj je šport. Klier stoji
na liberalnem stališču': vsakomur svoje. Vendar z veseljem citira mnenje
Domenica Rudatisa, pisca knjige »Poslednje v skali«: »Vse športne zmage
presojajo sodniki, medtem ko je v alpinizmu sodnik plezalec sam. V tem je
alpinizem več vreden od športa. Nikoli se ne bo mogla alpinistična einitev ocenjevati tako kakor ostale športne činitve . . . Veličina alpinistične
ocenitve je v harmonični presoji tehnične, fizične, atletske in duhovne
vrednote...« Fritz Biehler priobča
članek »Z mikrofonom na Zuckerhiittl
(3511 m), Fritz Turnovsky iz Celovca
pa o gorah, ki se pno nad Ziljsko dolino. Slede bogati zapiski o dveh francoskih gorniških filmih, o nemški odpravi v Ande v II. 1950/51, o novi toči
v Peilsteinu, ki je 1. 1050 pogorela, o
novih knjigah in revijah.
Umikanje ledenikov je predmet
študija tudi v Franciji. Glaceolog
prof. Paul Veyret na univerzi v Grenoblu v zadnji lanski številki glasila
CAF »La Montagne« razpravlja o ledenikih v Zapadnih Alpah. Ker je to
splošen in obsežen pojav, je to čisto
resno vprašanje. V masivu Mont
Blanca se je le Mer de Glace od 1.
1835 umaknil za 1100 m, ledenik les
Bossons za 1010 m. V Švici je ledenik
Rhona L 1870 segal do hotela Gletsch.
Ta ledenik se je umaknil za 1350 m.
Največji ledenik v Alpah Aletsch se
je od 1. 1895 skrajšal za 744 m, ledenik
Gorner pa za 555 m. Posebno v zadnjih 10 letih se opaža izredno hitro
premikanje ledenikov. Ledenik Blanc
n. pr. se je od 1. 1947—1949 umaknil
za 100 m in se stanjšal za 11,20 m.
Kakor poročajo vsi glaceologi sveta, je
to svetoven pojav od severnega do
južnega tečaja. Shipton v svoji knjigi
»Na to goro« poroča o izginjanju ledenikov v Karakoramu. Vzroke za to
je znanstveno težko ugotoviti, saj raz-

polagamo z vremenoslovskimi opazovanji komaj za kakih 100 let nazaj.
Merjenje padavin ne pove kaj posebnega niti ni povsem zanesljivo, posebno pri merjenju snega v gorah, kjer
se z njim po mili volji igrata veter in
vihar. V zadnjih 100 letih padavine
niso niti bistveno naraščale niti upadale. Tudi temperatura se ni bistveno
dvignila n. pr. observatorij v Nantesu
je ugotovil, da je od 1. 1851 do 1940
povprečna letna temperatura narasla
od 11° 34 na 11° 29 C. Znanstvenik
mora proučevati vremenske razmere
na kraju samem, da nekoliko razsvetli
temo. Ledene mase vzdržujejo okoli
sebe nižjo temperaturo. Dokler pokrivajo ledeniki velike površine, jim
je vsak nov sneg lahko dodatna hrana. Če pa začne ledenik usihati, usiha
s pospešeno naglico, kajti odkrita pečina se segreje in tali led na še pokritih skalah. To je notranja logika
glaciaoije. Računati je treba z neke
vrste inercijo proti učinkom vremenskih sprememb. Med vremenskimi
preobrati in spremembami ledenikov
je neko časovno razdobje, ki ga ne
poznamo in ki samo otežuje raziskovanja. Zato ni mogoče dati jasnega
odgovora, zakaj se manjšajo ledeniki,
niti ni mogoče preiskovati, kako bo z
njimi v prihodnosti. Nekaj tolažbe
tistim, ki se boje, da bodo ledeniki
počasi sploh izginili, nudi zgodovina:
Ledeniki Chamomxa so zelo zrasli konec 16. in v začetku 17. st., usihali so
v drugi polovici 17. st. in v prvi polovici 18. st., od 1780 do 1830 so spet
naraščali; odslej usihajo. Pred 16. st.
je bilo stanje ledenikov še mnogo bolj
kritično kakor danes. O tem govore
švicarski viri.
Pregled plezalnih vzponov v Alpah
poleti 1. 1951 daje znani francoski alpinist Lucien Devie-s v listi številki
glasila CAF. Največji dogodki lanskega leta so prvenstveni vzpon v Grand
Capueinu, v Gspaltenhornu, v Cima
Su Alto in ponovitev Jorasses (Pointe Walker). K poslednji pripominja
Devies: nedvomno je to izredno dejanje, toda za zgled ga ne -bomo dajali. Drznost in odločnost sta res temelja alpinistike, toda v tveganju so
vendarle neke meje.
V Gspaltenhornu, v Bemer Oberlandu, so trije švicarski alpinisti E.
Haltliner, E. Reiss in R. Schatz pre-

plezali 1700 m visoko sev. vzh. steno.
Prvi je bil v njej Welzenbach 1. 1932,
a je izstopil v desno.
Italijani so izvedli najlepšo smer v
Franciji, Francozi pa v Dolomitih. Italijana Bonatta in Ghigo sta premagala
Grand Capucin v štirih dneh in s
tremi bivaki in z vsemi tehničnimi
pripomočki. Smer se lahko primerja
najtežjim smerem v Vzhodnih Alpah,
posebno v Dolomitih, kjer sta Francoza
Robert Gabriel in Georges Livanos iz
Marseilla izpeljala direktno smer v zapadni steni Cima Su Alto v masivu
Civette. Dve noči sta bivakirala in
porabila 120 klinov. Devies pravi, da
je to najtežja smer v Dolomitih. Nemo
propheta in patria!
Francoski alpinisti pa pri vseh tehničnih in športnih uspehih ne ločujejo svojega dela od znanosti. Zato skrbi
njihov Comite Scdenti£ique du CAF,
ki vodi, vzpodbuja in večkrat tudi
materialno podpira znanstveno obravnavanje francoskih gora v kartografiji, toponiimiji (imenoslovju), geologiji,
botaniki in glaceologiji. Francoski glaceologi se zanimajo zadnje čase za
zajetje podledeniških voda, odkar so
1. 1934 v višini 193-5 m pod ledenikom
Tre la Tete zgradili za to specialen
jez.
Osterreichische Alpenzeitung prinaša v zadnji številki lanskega letnika
članke o Piz Linard in Verstanklohornu (Fritz Kurz), o jugovzhodnem grebenu Wild-galla (R. Peterka) in severni
steni Almtalerkopfla v Totengebirge
(K. Blach). Zanimiv je Stockerjev pregled vzponov v Zapadnih Alpah. V
tekmovanju pri »poslednjih« problemih Alp med Italijani in Francozi.
Stocker komaj še vidi- senco starega
pojmovanja alpinizma. Toda »razvoja
ni mogoče ustaviti«. Prvenstvo Francozov v zadnjih letih Stocker gladko
priznava. Pregled vzponov v avstrijskih Alpah ne prinaša nič posebnega.
Poročilo o sestanku Himalajske družbe v Miinchenu 1951 pa govori o referatih, ki so jih imeli različni nemški
alpinistični strokovnjaki- o problemih
odprav na najvišje gorovje sveta.
9. avg. 1931 sta se na Kančendžongi ponesrečila Nemec Herman Schaller in
domačin Pasang. V spomin teh dveh
so Nemci sklicali vse nemške udeležence himalajskih ekspedicij in povabili tudi tujce. Prišlo je 24 himalajskih mož. Angleže je zastopal Tabin

kot podpredsednik Himalayan Cluba,
Italijane P. Ghiglione, Švicarje Grob,
Švede Anders Bolinde. Francozi so
poslali pozdrave, Avstrijci pa dr. Jonasa, dr. Frauenbergerja, Spannrafta
in Rebitscha. Nestor je bil P. Ghiglione, ki je 1. 1950 v starosti 68 let dosegel v Južni Ameriki vrh šesttisočaka
in se letos pripravlja za Himalajo. Referati so obravnavali predvsem opremo in prilagajanje na višinske razmere, dalje zgodovino in izsledke
dosedanjih nemških odprav (v Kanč
1929 in 1931, Nanga Parbat 1932, 1934,
1937, 1938 in 193®). Himalajski sestanek v Miinchenu je intonacija za bodoče nemške odprave. Omembe vreden je spominski članek dr. R. Jonasa
o Franku S. Smythu, ki je umrl 1.1949.
Francis Sydney Smythe je bil za
Whymperjem najpopularnejši angleški alpinist. Kakor Whymper je tudi
on začel z vzponi v Alpah. L. 1930 ga
je Dyhrenfurth povabil v ekspedicijo
na Kančendžongi, naslednje leto pa je
organiziral svojo odpravo v Kamet.
Tu je dosegel vrh 7755 m dn s tem
rekord. Naito se je udeležil vseh angleških odprav. Med vojno je služil
v Royal Air Force. 1946 je odšel v
Rocky Mountains, 1. 1947 pa v George
Mountais v angleški Kolumbiji. L. 1949
je nameraval za šest mesecev v Himalajo, toda zastrupi j en je mu je vzelo bogato, uspehov polno življenje. Smythe
spada med največje alpiniste in najboljše alpinistične pisatelje. Napisal
je celo vrsto knjig in izdal vrsto fotozbirk. Bil je proti nesmiselnemu tekmovanju v gorah in proti nacionalnemu šovinizmu. Bil je eden tistih, ki
priznavajo zasluge domačinov za raziskovanje in odkrivanje najvišjih gora
na svetu (bothias in sherpas). Na vrh
Kameta se je povzpel s svojim Sirdar
Leva.
Tudi italijanski alpinisti iščejo v
svoji reviji R i v is t a M e n s i l e leto
za letom pravilno ideološko orientacijo. K Buzzatijevim nazorom in njihovi
kritiki, ki jo je s precejšnjo ostrino
pisal Massimo Mila, je kot dopolnilo
napisal v novoletni številki 1. 1952
Spera Aurello članek o »Alpinizmu
kot umetnosti«. Alpinistiko primerja
muziki, plezalce virtuozom, ki reproducirajo..., komponistom, ki ustvarjajo part... Italijanski ideološki član-

ki se izgubljajo v gostobesednosti, v
slabo zadetih simbolih. Za nas je — če
že primerjamo — še zmerom bolj sprejemljiva nemška sentimentalnost. V začarani ris ideološke teorije o ustvarjalni elitnosti plezalcev je porinjen celo
L. N. Tolstoj s svojim izrekom o umetnosti: »Umetnost je najbolj vzvišen
izraz človeške moči, dan le redkim izbrancem ...« »Alpinistika združuje v
sebi vse akte umetniške tvorbe: inspiracijo ali navdih, interpretacijo, intuicijo in izvedbo. Alpinizem je beseda,
ki druži ljudi s skupno potrebo po
duševnem oblikovanju, kar ni dano
nobenemu drugemu umetniškemu izrazu ...« Če misel tako zgreši kompas,
potem res ni več važna trditev istega
avtorja, da alpinizem nikoli ni bil
šnort in nikoli ne bo. Saj je potem
lahko vse in nič. — Ing. Giulio Ravizza se zavzema za poživitev znanstvenega dela v italijanskem alpinizmu. Pri tem opozarja na uspehe francoskih in nemških alpinističnih znanstvenikov. C Al je osnoval »Centro
Studi Alpinistici«. Ravizza že priobčuje znanstven pretres klinov, vponk
in vrvi. Felice Boffa piše o kartografiji Mont Blanca. Prva karta je nastala
v prvi polovici XVI. st., manjši dokumenti pa potekajo iz XI. st. L. 1906
je v Ženevi izšla karta z naslovom »La
Mont Maudite« (montagne). Ime Mont
Blanc je prvi ralbil Martel v opisu
svojih potovanj po ledenikih Savoje
1. 1744, na zemljevidu pa je to ime
prvi vreza! Beauvais 1. 1781. — Velik
del italijanskega alpinističnega pisanja zavzemajo sistematični pregledi
vzponov po vsem svetu s posebnim
ozirom na italijanski alpinizem. Griinanger posveča daljša spis Christianu
Kluckerju, pionirju v gorah Val Bregaglia, rojenemu 1853, umrlemu 1928
v starosti 75. let. Imel je za seboj kot
evropsko znan vodnik čez 3000 plezalnih vzponov, med temi 140 prvenstvenih.

Popravi v PV št. 4 v članku Dušana S. Krivokapiiča na str. 174:
A =

I / 2R
f
1- K

H

; na str. 175 Velika

Kropa v Velika Kopa, na str. 176
Bareevič v Djordjevič.