132 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 19&0 . 1 ljudi. Zaključke je z dolgim aplavzom potrdilo več kot 50 udeležencev iz vse Slove­ nije, Hrvatske, Avstrije, Nemčije in Italije. P. Tarzicij Kolenko se je zahvalil vsem predavateljem, vsem gostom in vsem tistim, ki so kakorkoli pripomogli k uspehu sim­ pozija, in menil, da je zaradi simpozija oziroma zaradi jubileja minoritov tudi mesto Ptuj bilo nekaj časa v ospredju. Skupno kosilo Pri Ribiču, ogled kleti pod strokovnim vodstvom enologa A. Ska- za in vinska pokušnja so razvezah jezik tudi najmanj zgovornim. Simpozij je bil za­ ključen na Ptujski gori ob kozarcu Gornine, jubilejnega vina Minoritskega samostana in ptujskih kleti. Poročilo naj dopolnimo še z Zaključki zgodovinskega simpozija ob 750-letnici minoritskega samostana na Ptuju — Največja pridobitev simpozija je 448 strani obsegajoč Zbornik z naslovom: , Minoritski samostan na Ptuju 1239—1989, ki je izšel že pred posvetovanjem. Prispevki v Zborniku so pisani v prvi vrsti na podlagi arhivskih virov iz domačih in tujih arhi­ vov ter ustanov. Avtorji so črpali podatke iz zelo obsežnih fondov in poudariti je treba, da je bilo delo zahtevno in predvsem v tujini otežkočeno zaradi neurejenosti nekaterih fondov. Za ta Zbornik je bil prvič uporabljen obsežen fond Štajerske pro­ vince, ki ga hranijo na Dunaju. — Pridobljene so bile številne fotokopije dokumentov predvsem iz tujih arhivov. Oblikoval se je poseben fond tovrstnega gradiva, ki se bo hranil na Ptuju in se se­ veda tudi v bodoče dopolnjeval. — Zbornik ni lokalnega pomena, čeprav obravnava na videz domačo krajevno zgodovino. Razprave dopolnjujejo celovito podobo slovenskega zgodovinopisja; saj se je zgodovina ptujskega samostana vsaj pol tisočletja odvijala v srednjeevropskem prostoru. — V bodoče je potrebno nadaljevati s pridobivanjem tuje literature in evidenti­ ranjem gradiva v tujih arhivih (Vatikan) ter pridobivati nove kopije gradiva, da bi lahko predstavili duhovno življenje v samostanu, ki še ni moglo biti ustrezno pred­ stavljeno do leta 1800, ker kljub marljivemu iskanju v Gradcu in na Dunaju ni bilo mogoče najti zapisnikov provincialnih kapitljev, ki edini morejo podati podrobnejši vpogled v življenje nekega samostana. Potrebno bo podrobneje obdelati gvardijana Gašperja Dietla, morda v obliki monografije. V njegovem času je samostan s cerkvijo dobil veličastno baročno podobo. Potrebno bo iskati sledi za manjkajočimi kodeksi, ker te do danes niso bile odkrite. Podati bi bilo potrebno celovitejšo podobo samo­ stana v novem veku. — Kljub obširnemu in temeljitemu delu, ki je bilo opravljeno za restavriranje minoritskega samostana, je potrebno z deli nadaljevati. Pri tem je mišljena ponovna gradnja cerkve, brez katere je samostan kot liturgična celota okrnjen kljub rekon­ strukciji prezbiterija. Na ta način bo vzpostavljena spomeniška celota samostana, ki kot raščena arhitektura lahko prenese takšen nov dodatek. — Na Minoritskem trgu je v sklopu sistematične prenove mesta potrebno posta­ viti Marijin steber — spomin na krščansko zmago nad Turki pri Monoštru leta 1664. Na ta način bodo ponovno vzpostavljena avtentična prostorska razmerja Minoritskega trga oziroma današnjega Trga svobode. K r i s t i n a S a m p e r l P u r g CARL CZÖRNIG MED ITALIJO IN AVSTRIJO Goriški Istituto di storia sociale e religiosa je 15. decembra 1989 pripravil sim­ pozij z naslovom Carl von Czoernig -fra Italia e Austria. Prireditelj se je spomnil stote obletnice Czörnigove smrti (v Gorici 5. oktobra 1889) obenem pa pričel z raziskavo novih poglavij goriške zgodovine — nemške sestavine krajevne preteklosti. Carl Czörnig (1804—1889) je utemeljitelj avstrijske državne statistike, avstrijski državni uradnik na Dunaju, v Trstu in v Lombardiji, pisec o mnogih problemih krajev, v ka­ terih je kot državni uslužbenec živel, publicist in raziskovalec z zelo širokim obsegom interesov in ne nazadnje tudi zgodovinar. V tej panogi Czörnigovih zanimanj ima posebno mesto obsežna zgodovina goriške dežele in Gorice (1873—1874). Nekaj je bilo razlogov, ki so prireditelja simpozija napotili k odločitvi, da na poseben monografski način obravnava osebnost iz nemškega kulturnopolitičnega sveta, vendar pa hkrati osebnost, ki je bila najtesneje povezana s Trstom in predvsem z Gorico. Kot nekak uvod v enodnevni sestanek je goriški inštitut za versko in družbeno zgodovino načrtoval nekaj predhodnih predavanj. V okviru teh naj bi poznavalci raz­ pravljali o goriški historiografiji. Ta nadvse koristna pobuda se ni uresničila. Program enodnevnega sestanka je najavil poleg uvodnih in zaključnih govorov v celoti deset ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 1 I 3 3 referatov. Referenta Giulio Cervani (o goriški historiografiji 19. stoletja; o goriški in -julijski« historiografiji je predaval že 10. februarja 1989 v Gorici na začetku akadem­ skega leta goriškega inštituta) in Marco Meriggi (o Czörnigovi lombardski izkušnji) sta svojo udeležbo odpovedala. Namesto odsotnega Cervanija je nastopil Fulvio Salim­ beni, ki je v svoj najavljeni poseg (zgodovinopisje 19. stoletja v Primorju) vnesel tudi razpravo o goriškem zgodovinopisju obravnavanega časa. Salimbeni je enciklopedičen poznavalec problematike, deleža slovenskega zgodovinopisja pa ni posebej omenjal. Salimbeni je celotno srečanje tudi vodil, posamezne referate je komentiral in historio­ graf sko označeval. Za poznavanje Czörnigove življenjske poti je bilo zagotovo dragoceno izhodišče predavanje mlade zgodovinarke iz Trevisa Marie Tonetti. O Czörnigu ni neke sodobno zasnovane biografije (njegova avtobiografija je bila prvič objavljena že leta 1879 na Dunaju); pri Slovencih je o njem še največ pisal Franc Kralj (PSBL, snopič 3, 1976), njegovo metodo jezikovnega štetja (1846) pa je označil Bogo Grafenauer (Razprave SAZU, razred I, 1950). Biografski prikaz ni povsem odgovoril na nekatere vidike živ­ ljenjske poti. Le-te so odkrivali nekateri drugi referati, nekaj pa jih je prihranjenih bodočim raziskavam. Profesor beneške univerze Umberto Corsini je poročal o Czörni- govem razmerju do italijanskega Risorgimenta. Razmerje se seveda osredotoča pred­ vsem na izkušnje, ki si jih je pridobil za časa bivanja v Milanu (1831—1841), v Milanu pa je bil tudi vi revolucionarnem letu 1848 ; temelj za razpravo o Czörnigovem odnosu je njegov spis o vzrokih italijanske revolucije. Tudi prispevek profesorja univerze v Paviji Alberta Milanesija je obravnaval Czörnigovo delovanje v Lombardiji, povezano z raziskavo o tamkajšnjih zemljiških razmerah. Zanimivo gradivo je bilo desetletja nepoznano in šele pred leti obdelano, za kar je poskrbel Luigi Faccini. Simpozij je bil razdeljen na dopoldanski in popoldanski del. Popoldne je v prvem nastopu Maria Rosa Di Simone spregovorila o vplivu avstrijskega prava na razmere v Primorju v 18. in 19. stoletju; tematika s Czörnigom ni imela neposredne povezave. Predavateljica je svojo pozornost posvetila predvsem protagonistom pravne vede (A. de Giuliani, D. Rossetti, P. Kandier itd.). Sergio Tavano je podobno kot njegova pred­ hodnica s tržaške univerze zelo temeljito obdelal delo Carla Czörniga kot ustanovitelja in predsednika avstrijske državne komisije za spomeniško varstvo (1853—1863). Rav­ natelj goriške državne knjižnice Otello Silvestri je podal pregled Czörnigovih objav v goriških knjižnicah, Antonio Trampus iz Trsta pa je v zvezi s Czörnigovim biva­ njem v Trstu (1828—1831, 1850—1852) prinesel vrsto novih biografskih podatkov. Po­ sebej se je zaustavil' pri knjižnici o tržaških državnih cerkvah in občinskih davkih (1872). Podpisani sem izven programa prebral kratko opozorilo na Czörnigovo etno­ grafsko statistiko, o kateri je pisal leta 1950 prof. Bogo Grafenauer. V diskusiji so so­ delovali predvsem predavatelji; nakazali so vrsto vprašanj, ki jih simpozij ni obrav­ naval (na primer Czörnig in narodnostna razmerja na Goriškem itd.). Kot že pove­ dano, je bil goriški simpozij uvod v daljši seminar o Nemcih in nemški kulturi na Goriškem. Na podoben način so se že odvijali seminarji o Slovencih in Furlanih; kot uvod v seminar o Slovencih (1986) je bil mednarodni simpozij o Štefanu Kociančiču (1984). Gradivo o obeh teh sestankih je izšlo v knjižni obliki (o Kociančičevem zbor­ niku je poročal tudi ZC 38/1984, 150—151; La cultura slovena nel Litorale. Gorizia 1988). Razprava o Nemcih na Goriškem se bo zagotovo vrnila k Czörnigu, ki je očitno nastopal tudi kot politični eksponent nemštva (opozoriti velja na njegove razprave o nemških diasporah sredi romanskega in slovanskega sveta). S tem v zvezi bi kazalo raziskati njegova razmerja do Slovencev. Gradivo o simpoziju bo izšlo v knjigi. Koristno bi bilo, da bi objava prinesla tudi bibliografijo Czörnigovih spisov. B r a n k o M a r u š i č OBVESTILA OBVESTILA O IZHAJANJU ZGODOVINSKEGA ČASOPISA 1. Po utečeni praksi v prvem zvezku novega letnika objavljamo finančni obračun izhajanja Zgodovinskega časopisa v preteklem letu oziroma za pretekli letnik 43/1989. Čeprav so zaradi lanske hiperinflacije vsakršne primerjave številk in odstotkov zelo otežene, vseeno ponavljamo tudi zneske za predhodni letnik (prim. ZČ 43/1989, št. 1, s. 154). Zneski so tokrat seveda v najnovejših konvertibilnih dinarjih, ki so enako­ vredni avstrijskim šilingom. K posameznim v tabeli navedenim postavkam naj dodamo še nekaj pojasnil! Do­ sedanja Raziskovalna skupnost Slovenije je bila tudi lani naš glavni financer; pri zne­ sku dotacije pa je treba pripomniti, da je bila kar dobra tretjina nakazana šele 27.— 134 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 • 1 Dohodki Letnik 1988 din % Letnik 1989 din % Dotacija Raziskovalne skupnosti Slovenije Dotacija Kulturne skupnosti Slovenije Dotacija Izobraževalne skupnosti Slovenije Dotacije drugih sofinancerjev Naročnina Prodaja tekočih številk,ter starejših letnikov ZČ Prodaja knjig Zbirke ZČ Obresti Tiskarski stroški rednih številk Tiskarski stroški ponatisov Tiskarski stroški Zbirke ZC • Avtorski honorarji Uredniški honorarji Stroški uredništva in uprave 8.830,65 1.688,80 264,50 1.659,00 782,40 198,00 164,00 510,00 62,6 12,0 1,9 11,8 5,5 1,4 1,2 3,6 148.618,60 22.600,00 3.557,40 2.240,00 3.857,00 928,00 441,40 53.430,55 63,1 9,6 1,5 0,9 1,6 0,4 0,2 22,7 Skupaj 14.097,35 100 235.672,95 100 Izdatki ! 1 Letnik 1988 din % Letnik 1989 din % 7.746,30 520,85 583,00 4.081,45 424,50 824,50 54,6 3,7 4,1 28,8 3,0 5,8 110.167,85 24.490,60 4.158,00 37.542,20 4.096,10 13.383,20 56,8 12,6 2,2 19,4 2,1 6,9 Skupaj 14.180,60 100 193.837,95 100 Razlika —83,25 +41.835,00 30. 12. 1989. Izobraževalna skupnost Slovenije nam je večino sredstev nakazala šele po koncu leta. Vsekakor pa velja obema navedenima in še Kulturni skupnosti Slovenije zahvala za pomoč, saj si brez nje izdajanja ZČ ne bi bilo mogoče zamisliti. V letu 1988 močno povečane dotacije drugih sofinancerjev so lani skoraj usahnile (to sta pred­ vsem v našem impresumu navedena Znanstveni inštitut ljubljanske Filozofske fakul­ tete in Znanstveno-raziskovalni center SAZU). Močno so se zmanjšali deleži naročnine in iztržka od prodaje; vedeti pa je treba, da je bila večina zneskov vplačanih v prvi polovici leta in da bi ob koncu leta realno predstavljali že desetkrat ali dvajsetkrat več. Del pravočasno poravnane članarine se prikaže tudi v obliki močno povečane po­ stavke obresti. Ce ne bi med letom sproti vezali likvidnostnih presežkov, bi lansko poslovanje zaključili z izgubo, ali pa bi morali izdati en ponatis manj. Med izdatki se je delež za tisk rednih številk povečal približno toliko, kot se je povečal obseg letnika (od 648 na 664 strani). Namesto prejšnjih štirih smo izdali kar rekordnih pet ponatisov starejših, že več let razprodanih zvezkov ZC. Lani izdana Be- ličeva knjižica je več kot enkrat tanjša od Cvirnove iz leta 1988, zato so bili tudi stro­ ški relativno (v odstotkih od skupnih izdatkov) manjši. Največji relativni padec kažejo avtorski in uredniški honorarji. Pri prvih smo se držali določil sporazuma med založ­ bami in avtorji. Ker smo večino honorarjev izplačevali v obliki akontacij ob oddaji rokopisov v tisk, so nominalni zneski res lahko manjši, realno (sproti preračunano v nemške marke ali avstrijske šilinge) pa se je višina honorarjev med letom celo počasi dvigala. Isto velja tudi za prve mesece leta 1990, ko smo za najbolj zahtevne tekste izplačali že 2100 din (ali šilingov) ali 300 mark na avtorsko polo. Manjši primanjkljaj, ki ga je bil izkazoval obračun za letnik 1988, je bil tekom lanskega leta z izterjavo zaostalih naročnin in z izplačilom naknadne subvencije v celoti pokrit. Presežek let­ nika 1989 po sedanjih cenah ne znese niti za tisk polovice ene redne številke ZČ. č e nam bo letos uspelo ob enako obsežnih rednih številkah izdati še eno izredno in drugo oripraviti za tisk ter ponatisniti vsaj dva starejša zvezka, bomo ta prihranek še kako potrebovali. 2. Zahvaljujemo se tistim članom-naročnikom, ki so že pohiteli s plačilom letoš­ nje naročnine. Iz impresuma v prejšnji številki ste že lahko razbrali, da smo za letnik 44/1990 določili naslednje cene: člani zgodovinskih in muzejskih društev 60 din, člani upokojenci 45 din, študentje 30 din ter nečlani in domače ustanove 96 din. 3. V uredništvu smo si za izid letošnjih štirih številk zastavili naslednje roke: 15. april, 20. junij, 10. september in 25. november. 4. Za ZČ 1990/2 so med ostalim gradivom v tiskarni že postavljeni naslednji pri­ spevki : J. Cvirn — Jezikovna politika celjske občine na prelomu stoletja, 2. Lazarevič — Usoda predvojnih kmečkih dolgov po letu 1945, A. Lešnik — Izključitev Trockega iž centralnega komiteja VKP(b) in I. Ordina — Gregor Čremošnik in ćirilska paleo­ grafija.- • " • '- ••••••- 'J . .. • -- ..---.'....:•-...'- • •• - - ' J a n e z S t e r g a r ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 - 1 135 OCENE IN POROČILA M i r o s l a v P a h o r - J a n e z S u m r a d a , Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. I. in II. del. Ljubljana : SAZU, 1987. XCVIII + 852. (Viri za zgodovino Slovencev, knj. 10.) Priprava sodobnega natisa statutov srednjeveškega Pirana, ki ga je v okviru se­ rije Viri za zgodovino Slovencev načrtoval Zgodovinski institut »Milka Kosa« ZRC na SAZU, je imela nenavadno usodo. Pobudi se je odzval pokojni Miroslav Pahor (1922 —1981), ravnatelj piranskega Pomorskega muzeja »Sergej Mašera«, sicer odličen po­ znavalec piranske zgodovine. Smrt je preprečila, da bi delo dokončal. Rokopis, ki ga ie zapustil, žal ni bil zrel za natis, kljub temu pa je predstavljal solidno podlago za dokončno obdelavo gradiva: Ko je po Pahorjevi prezgodnji smrti prevzel redakcijsko delo Janez Sumrada, sodelavec Zgodovinskega instituta Milka Kosa, je na podlagi mo­ dernih znanstvenih edicijskih principov na novo zasnoval koncepcijo edicije. Pahor- ievo zasnovo je sicer pustil nedotaknjeno, saj je Pahor opravil izredno zahtevno delo pri prepisovanju in kolacioniranju primarnih virov. Vendar se je Pahor omejil na pre­ pise fragmentov prvega statuta iz leta 1274, rokopisov statuta iz leta 1307, 1332, 1358, ki jih hranijo v Piranskem arhivu, ter edinega ohranjenega izvoda statuta iz leta 1384. V edicijo je vključena Pahorjeva spremna študija (82 str. tipkopisa), ki pa so jo F. Ge- strin, S. Vilfan in J. Sumrada dopolnili in deloma preoblikovali. J. Sumrada je sicer upošteval Pahorjevo zamisel, vendar jo je znatno razširil. Odločil se je, da v izdajo piranskih statutov pritegne vse evidentirane ohranjene rokopise statutov (tiste, ki jih hranijo v Piranskem arhivu, in tiste, ki se nahajajo v Biblioteca civica v Trstu) in vse dosedanje kritične izdaje piranskega statuta (Petronijevo, Kandlerjevo in De Fran- ceschijevo). S tem je edicijo vsebinsko razširil in kritično poglobil. Besedilo posamez­ nih redakcij je skušal med seboj povezati tako, da se je izognil dobesedni objavi po­ sameznih izdaj in je na ta način celotno edicijo zelo racionaliziral. J. Sumrada je dodal k posameznim členom obsežen znanstven aparat (Pahorjevi prepisi so bili opremljeni s sorazmerno redkimi opombami), izdelal konkordančne tabele, vse pa dopolnil s po­ magali, indeksom kazal. Na ta način je izdaja piranskih statutov postala za praktično uporabo zelo priročna. Opozoriti je treba tudi na uvodno poglavje, v katerem je dal Pahor (s predelo­ valci) prvi celovit pregled piranskega komunalnega prava, ki je bil v uporabi vse do konca Beneške republike (1797). Razvoj zakonodaje v Istri in s tem tudi v Piranu vključuje avtor v politična dogajanja v Istri ob upoštevanju vpliva zunanjih političnih sil. Prvi statut mesta Pirana iz leta 1274 je najstarejši tovrstni dokument na področju Istre in med najstarejšimi na sedanjih jugoslovanskih tleh. Najstarejša poznana statu­ tarna kodifikacija na področju Dalmacije je statut mesta Splita iz leta 1240, njej pa po starosti sledita statut Korčule (1265) in Dubrovnika (1272). Na področju današnje Slovenije je Piran prvo mesto, ki je kodificiralo pravne predpise v enotno knjigo sta­ tuta. Naravno je, da prvi piranski statut ni nastal naenkrat, temveč je rezultat dolgo­ trajnega procesa, ki sega tja v 10. stoletje in katerega podlaga je običajno pravo. V statutu srečamo elemente rimskega municipalnega prava (čeprav ne tako dosledno kot v Dalmaciji) in elemente, prevzete iz fevdalnega prava. Fevdalno pravo je prodrlo v istrska mesta ne samo preko darovnic in meddržavnih pogodb, temveč tudi preko ob­ stoječega prava mejne grofije Istre. To pravo se je afirmiralo v času istrskih mejnih grofov, med katerimi so pomembno vlogo igrali oglejski patriarhi. Ti pa so bili skoraj stalno odsotni iz Istre. Prav zaradi tega se je utrdila vloga zbora odraslih meščanov — arengo. Ta razvoj je privedel do cepitve oblasti med okorelimi fevdalci in nastajajo­ čimi komunalnimi organi z arengo, konzuli in potestà«. Statut iz leta 1274, ki se je ohranil le v fragmentih — iz ohranjenega teksta je razvidno, da ga je sestavljalo 10 knjig — je nastal v času, ko je kapetansko mesto zasedal Benečan Giovanni Campolo. Velika Campolova zasluga je v tem, da je prvi v Istri zbral v smotrno urejen in eno­ ten kodeks vse tiste zakonske prvine, ki so bile v rabi že stoletja. Statut iz leta 1274 je bil sad kompromisa med tremi ali celo štirimi strankami, ki so se tedaj v Piranu borile za oblast. Kmalu po sprejetju prvega statuta v Piranu se je politična situacija spremenila. Leta 1283 so si Benetke podredile Piran, zato je leta 1307 dobil Piran nov statut. Ta je skrajšana, za beneško zasedbo občine prilagojena kopija statuta iz leta 1274. Tudi ta statut je razdeljen na 10 knjig, vsaka pa ima večje ali manjše število členov. Eden od vzrokov izdaje novega statuta je tudi spremenjena notranja situacija v Piranu. V tem času je prišlo namreč do zapiranja velikega sveta (v dalmatinskih mestih šele v tridesetih letih 14. stoletja). Oblast arenga je bila postopoma, vendar dokončno ome­ jena le na potrjevanje sklepov velikega sveta.