^ cena posamezne številke JU din
2 tio332
v	•
kritiko
znanosti
Kazalo	3	Christof Šubik / Bertolt Brecht filozof novega tipa
7	Vlasta Jalušič / Nekaj dilem k analizi sodobnega kapitalizma
10	Shaund Hargreaves Heap / Svetovna kriza profitnosti v sedemdesetih letih (II)
12	Johannes Berger, Lore Weber-Voigt / Neformalni sektor in alternativa ekonomija (II)
15	Milan Balažic / H kritiki reprezentantov t. i. jugoslovanske zunanje politike (III)
18	Theodor W. Adorno / Sociologija in empirično raziskovanje
21	Alternative Ci iminology Journal / Primeri prekrškov...
23	Pavle Zgaga / Brave New Year
23	Slavko Gaber / Z letom 1984 še korak bliže krasnemu novemu svetu
24	Staško Južnič / Pismo bralca / Izkušnje nekega uspeha po Bavčarju
66/1984
m
*
o
3
ш
časopis za kritiko znanosti/66/2
V Cankarjevem domu v Ljubljani so zaprli razstavo
plakatov za predstave Hrvatskog narodnog kazališta iz
Splita, avtorja Borisa Bućana (1947). Časopis za kritiko
znanosti podaljšuje to pomembno razstavo.
Plakati Borisa Bućana niso pomembni samo zaradi svo-
jega formata (210 cm x 200 cm), temveč predvsem
zaradi svoje miselne dimenzije, ki jo prinašajo v medij
gledališkega plakata.	RN
časopis, za kritiko znanosti/66/3

filozof novega tipa
Christof Šubik
Ha! Ha! Ha! so se smejale Sokratove stranke
Toda ob enem izmed treh Hajev
se je zamislil.
Bertolt Brecht1
Filozof: kako skromna kreatura, če dejansko ostane
zvest svojemu imenu! - to ne označuje »prijatelja mo-
drosti«, oprostimo staremu filologu! temveč samo »ne-
koga, ki ima rad modre može«.
Če Vi torej želite, da bi imeli filozofe, v grškem smislu
in razumevanju besede, pridite na plan s svojimi »mo-
drimi možmi«! Toda, zdi se mi, prijatelji moji, da
slednjič le bolj ljubimo ne-modre može, kot pa modre,
če postavimo, da takšni sploh so? In morda se skriva v
tem, prav v trem več modrosti? Kako? Ali naj bi bili
celo modreci samo - pogledani od blizu, vse kaj drugega
kot »filozofi«? Morda »filozofi«? Prijatelji norosti, pri-
jetna družba za godce in trapasto ljudstvo? vendar pa ne
- za sebe? -
Friedrich Nietzsche la
Uvod
Filozof novega tipa
(Navodilo za uporabo):
»Kaj storite«, so vprašali gospoda K, »če ljubite kakš-
nega človeka?« »Napravim si osnutek zanj«, je dejal
gospod K, »in skrbim, da bi mu bil podoben.« »Kdo?
Osnutek?« »Ne«, je dejal gospod K. »Človek.«2
1.	teza: O Breditu kot pesniku in piscu komadov ne
moremo povedati ničesar bistveno novega več.
Vsekakor smo z objavo njegovih pisem, ki so tako
slednjič vendar dostopna, izvedeli še več podrobnosti o
njegovih zvezah, literarnih in gledaliških načrtih in ho-
tenjih etc. Toda literarne vode že Arbeitsjournal in
dnevniki in zapiski niso kaj dosti vznemirili. Raziskave
potekajo zdaj solidno in ukvarjanje z Brechtom je
postalo domena marljivih mravelj, ki opravljajo neko-
ristno, pa vendar zaslužno težaško delo, in se lotevajo
stoletnega projekta kritične celostne izdaje, po možno-
sti po vzoru kakšne nacionalne izdaje, kakršna je wei-
marska obeh nemških klasikov.
2.	teza: Filozofa Brechta je potrebno šele odkriti.
To je tukaj temeljna teza in upam, da jo bom v delu
uspel utemeljiti, namreč: da je pravi impetus Brechto-
vih del nekaj filozofskega in da predstavljata za Brechta
literatura oz. gledališče sredstvo za filozofiranje in kot
celota nista imela samosvojega smotra.
Da se bomo pravilno razumeli: ne nameravam izigrati
avtorja teoretskih spisov - ki se vendar v večini ukvar-
jajo s teorijo gledališča, literaturo in estetiko - proti
piscu komadov in liriku, pripovedniku in romanopiscu,
zaradi golega veselja do paradoksov in z namenom, da
bi izstopal z originalnostjo.
Zgolj predlagam, da bi slednjič usmerili pozornost na
filozofa Brechta in tako razvili nov pogled tudi na
pesnika in pisca komadov, ki omogoča - morda na
presenetljiv način - pogled na Brechtova dela kot ce-
loto, namesto prepira o fazah in prelomih (kar pa ne
izkjučuje, da ga uporabljamo po kamnoseško: vsakdo si
vzame, kar potrebuje...)
3.	teza: Brechta moramo obravnavati kot filozofa no-
vega tipa.
To sem formuliral previdno: da predstavljata literatura
oz. gledališče za Brechta sredstvo za filozofiranje in
dejansko moramo šele ugotoviti in natančneje oprede-
liti, o kakšni vrsti filozofiranja lahko tukaj, tj., pri
Brechtu, govorimo, kajti jasno je, da moramo s tem
razumeti nekaj drugega kot običajno šolsko filozofijo.
Nekaj tako drugačnega, da raziskave o Brechtu tega
dolgo niso prav opazile.
Nepotrebno bi bilo razpravljanje, da Brecht ni akadem-
ski filozof, graditelj sistema, nikakršen teoretik spoz-
nave ali znanosti. Da je imel filozofske interese, že do
zdaj ni ušlo raziskavam o Brechtu.3 Med prvimi in
(zame) plodno se je raziskovanja Brechtovega razmerja
do filozofije lotil Manfred Riedel v sestavku iz leta
1971. (Predtem smo imeli komentarje Walterja Benja-
mina in sestavek Ernsta Blocha o Brechtu: Leninist
odraA, seveda so filozofske zadeve obravnavali tu in tam
v sporu o političnem pesniku Brechtu - tako Hannah
Arendt.) Manfred Riedel je v tem sestavku (Brecht und
die Philosophie4) skušal tudi določiti za Brechta specifi-
čen pojem filozofije. Zapisal je, »da nosi filozofsko
držo, ki je lastna piscu komadov Brechtu, takšen pojem
filozofije, ki uveljavlja proti njegovi moderni deforma-
ciji klasičen koncept modreca in modrosti«. To je teza,
ki zasluži razpravo, zato je potrebno preveriti njeno
upravičenost. Sam Riedel se izogne temu, da bi Brechta
do konca sprejel kot filozofa, ko mu potrdi, da »je s
perspektive pisca komadov prišel do originalnih in toč-
nih spoznanj« se pa ne vpraša o filozofski povezanosti
celote Brechtovega opusa. Ob tem vidi, »da je Brecht
artikuliral problematiko, ki je danes v središču filozof-
skih razprav (problematiko intelektualcev)«. Sestavek
žal ni imel, kolikor lahko sam presojam, nobenega
pravega vpliva na filozofsko diskusijo. Medtem se je
Manfred Riedel lotil rehabilitiranja praktične filozofije
(v obsežnih zbornikih).
Bodimo še naprej pozorni na njegov predlog, da mo-
ramo gledati na Brechtovo filozofijo kot na klasičen
koncept modreca in modrosti. To bi bilo, glede na
prejšnjo tezo, zgolj negativno potrdilo: Ali je torej
Brecht filozof (zelo) starega tipa, tipa, ki je utonil v
pozabo in se ga je Brecht znova oprijel - in torej ne
novega tipa?
1. medvprašanje: Kaj je filozof novega tipa?
V znameniti 11. tezi ad Feuerbach (komaj si jo še upam
navesti) pravi Karl Marx: »Filozofi so svet samo ra-
zlično interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo.«
Neki gospod K. bi zdaj lahko vprašal: »Koga? Svet?« in
dopustil gospodu Marxu odgovoriti: »Ne. Filozofe. Ali
še bolje: Oboje!«®)
Marksistična tradicija je to (verjetno prav nič nak-
ljučno) dvopomenskost spregledala, se vrgla na spremi-
njanje sveta in pustila filozofe nedotaknjene. Zato so še
danes takšni kot nekoč (kdor ne verjame, da je Marx
mislil na oboje, naj si nekoč v miru prebere tretjo tezo).
Modrec, Mislec, gospod Keuner, filozof v Kupovanju
medenine, Azdak, Me-ti (da navedemo samo nekatere
od Brechtovih figur) so nastali v času, ko je Brecht že
prešel k marksizmu, razumel sebe kot marksista; nje-
govo »uveljavljanje klasičnega koncepta modreca in
modrosti« ni moglo pomeniti samo preproste vrnitve k
starim modrecem (da se izognemo nesporazumom: tega
Manfred Riedel ni zatrdil, podrobno opozarja tudi na
nove poteze Brechtovega modreca).'Nemožnost vrnitve
je Brecht formuliral na zelo prominentnem mestu, ho-
čem reči - v eni od najbolj znamenitih pesmi:
Tudi moder bi bil rad.
V	starih knjigah je zapisano, kaj je modro:
Umakniti se iz prepirov sveta in prebiti
Kratek čas brez strahu
Tudi brez nasilja
Zlo z dobrim povrniti.
Pozabiti svoje želje, namesto izpolnjevati
Velja za modro.
Vsega tega ne morem:
Res, v mračnih časih živim!5
Za Brechta ni osebna odločitev, da privzame držo mo-
dreca, temveč gre za zgodovinsko zavest, spoznanje, ki
mu dopušča govorjenje o mračnih časih, ki onemogo-
čajo, da bi bili modri, kakor »je zapisano v starih
knjigah«. Lahko, da je bil modrec v klasičnem smislu
vzorec za filozofa novega tipa, toda samo pogojno,
heglovsko povedano: »ohranjen-z-odpravo«.
Začasen odgovor na naše medvprašanje nam morda
lahko ponudi sam Brecht (slednjič ne moremo vsega
razložiti že v uvodu):
O načinu filozofiranja
»Če sem naredil iz pisanja in uprizarjanja komadov
obliko filozofiranja (sic!), ne da bi se oziral, kaj bi lahko
drugi s tem razumeli, potem moram zdaj določiti tudi to
filozofiranje na svojstven način, kajti v našem času in že
dolgo pomeni filozofija nekaj povsem dolgoročnega, na
kar sam sploh ne mislim.
Že po naravi nimam nobenih sposobnosti za metafiziko;
za mene je španska vas, kaj vse si lahko mislimo in kako
se med seboj prenašajo posamezni pojmi. Tako se sam
držim predvsem takšnega načina filozofiranja, ki ga
najdemo pri nižjem ljudstvu, torej tega, na kar mislijo
ljudje, ko pravijo: ,Pojdi k tistemu po nasvet, on je
filozof ali: ,Tisti je ravnal kot pristen filozof. In eno
samo razlikovanje bi rad opravil. Če ljudstvo nekomu
pripiše filozofsko držo, gre skoraj zmeraj za sposobnost
vzdrža ti-pri-nečem.
V	boju s pestmi razločujemo borce, ki dobro spreje-
majo, in borce, ki dobro dajejo, tj., borce, ki precej
vzdržijo, in borce, ki dobro udarijo, in ljudstvo razume s
filozofom v tem smislu tiste, ki jemljejo; kar je posle-
dica njihovega položaja. Sam pa hočem s filozofiranjem
razumeti tako umetnost jemanja kot dajanja v boju,
sicer pa se strinjam z ljudstvom, kot sem dejal, kaj naj
pomeni filozofiranje.«
Za kaj gre pri poizkusu, da bi opisali Brechta kot
filozofa novega tipa, kot tukaj predlagam, je on sam
(Brecht) zapustil že povsem dobro izdelano (izdajatelji
Werkausgabec), ki so s svojimi edicijskimi načeli
krepko prispevali k temu, da je bil spačen pogled na
teoretika Brechta - tako s pogosto nasilno delitvijo
tekstov na naslove zvezkov, ki so jih sami izbrali -, so ta
tekst odkrito postavili pod naslov poglavja: Der Philo-
soph im Theater), toda nihče ni hotel tega vzeti zares.63
Zapomnimo si: za Brechta je pisanje komadov in upri-
zarjanje komadov običajna oblika filozofiranja. To je
nekaj novega. Za Hegla je bilo mišljenje najvažnejša
običajna oblika filozofiranja. In kot je izrecno zahteval,
mora biti misleči ob vid in sluh - od zrenja in predstav-
ljanja je potrebno iti naprej k pojmu - in njegova
dejavnost je mišljenje (Ta hip je zame prenaporno
iskanje ustrezne navedbe v nürnberSki propedevtiki -
ali pa je to morda v gimnazijskem govoru -, toda v
glavnem je tako nekako.). In upam, da razumete, na kaj
mislim z: v tem je razlika. Uporaba gledališča za filozo-
firanje je potrebna šele ali mogoča, če gre za kaj več kot
le za filozofiranje (odkimavanje in nejevoljno mrmra-
nje glav hegeljancev: mišljenje vendar vsebuje oboje:
jaz in dejavnost, je spontano dejanje le-te etc., etc.),
povejmo to bolj nevtralno, če ne gre sanjo za mišljenje.
časopis, za kritiko znanosti/66/4
temveč tudi za nekaj drugega. Za kaj pa? To se zgodi
pri predolgih navedbah. Neopazno se pojavijo pojmi, iz
katerih moramo lepo počasi, korak za korakom šele
sestaviti teorijo: govora je bilo o filozofski DRŽI.
4.	teza: Filozofa novega tipa moramo določiti kot učite-
lja vedenja.
»Gre torej za interes za vedenje ljudi, presojo njihovih
umetelnosti, s katerimi narejajo svoje življenje, torej za
povsem praktičen interes, ki je usmerjen h koristnemu,
in pojmi (Begriffe) akademske in učene filozofije lahko
preidejo v filozofijo ulice samo, če so prijemi (Griffe), s
katerimi lahko obračamo reči, reči in ne znova pojme.
Filozofija ulice je filozofija napotil. In če naj bi bilo v
koristnem nekaj prozaičnega, potem moramo gledati na
prozaično z novimi očmi in se raje odpovedati poetič-
nemu, kot da bi od njega zahtevali, da je koristno.«7
Toliko o tem sam Brecht. To njegovo pričevanje je
navedeno zgolj kot protokol, za tiste, ki bi mi lahko
podtaknili, da podtikam Brechtu takšne vrste filozofski
interes, medtem ko je on ptedvsem pisec komadov in
pesnik. Le malo pomaga proti temu, slednjič je bilo
Brechtu dovolj pogosto podtaknjeno, nekako za njego-
vim hrbtom in proti njegovemu marksističnemu nad-
Jazu se je zmeraj uveljavila njegova pesniškost in pre-
magala ideološke zahteve (prim. Martin Esslin, skoraj
vsepovsod.8 Esslinova teza je pripravila na Zahodu tla
za nepolitizirano recepcijo Brechta in se trdovratno
drži, kljub vsem mogočim nasprotovanjem v raziskavah
o Brechtu, še zlasti v gradivih za poučevanje: tako je
mogoče Brechta »brez nevarnosti« konzumirati kot »či-
stega pesnika« in filozof se sploh ne pojavi.)
Filozofiranje se torej ne dogaja samo v določeni drži (na
primer klasičnega modreca, ki se drži izven vsega),
temveč je definirano kot inter-esse (biti vmes) za vede-
nje ljudi, presojo njihovih umetelnosti, s katerimi nare-
jajo svoje življenje (en passant pripomnimo, da gre za
izjemno širok pojem umetnosti!), poudarjen je prakti-
čen in koristen interes. Zaenkrat še ni govora o spremi-
njanju človeškega (oz. nečloveškega) vedenja in proi-
zvajanju pogojev za takšno spremembo: pa vendar gre
očitno tudi za opozorila na pravilno in napačno vedenje
v »filozofiji napotil«. Gre tudi za mišljenje, pojme, toda
z odločilno omejitvijo: kolikor so (pojmi) prijemi, s
katerimi lahko vrtimo reči, reči in ne znova pojme
(takšna plehka razlikovanja, ki ne upoštevajo, da mo-
ram imeti najprej pojem reči, če naj o reči govorim, in
dokler o njej govorim, uporabljam samo pojem reči in
ne reč samo, so v resnici za filozofa nekaj grozljivega!) -
toda Brecht jih hoče sprejeti v filozofijo, ki jo sam
imenuje filozofija ulice, ki je morda še ponosna, da ne
pozna tako finih distinkcij.
Noče mišljenja, ob katerem poide vid in sluh (vojaški
pridigar:... Bog mi je podelil dar besedne moči. Pridi-
gam, da boste ob vid in sluh. Mati Korajža: Sploh si ne
želim, da bi biia ob vid in sluh. Kaj naj potlej počnem?),
mišljenje mora imeti opravka z delovanjem, raziskana
bo njegova uporabnost, njegove praktične posledice.
V Me-ti, Knjigi obratov, če kdo hoče, v Brechtovem
glavnem filozofskem delu, je povezanost s prakso defi-
nirana tako: »Mišljenje je nekaj, kar sledi težavam in je
pred ravnanjem.« 0
Kar Brecht poudarja, je organizirajoča funkcija, ki v
praksi ne pripada mišljenju sama po sebi, naj bi mu pa,
če je to za ravnanje, za prakso pomembno. Ena od
zgodb o Keunerju povzema to pod naslovom Organiza-
cija:
»Gosfxxl K. je nekoč dejal: Misleči ne porabi prav nič
luči preveč, nobenega kosa kruha preveč, nobene misli
preveč!« ' '
Tako organizirano mišljenje imenuje Brecht na nekem
drugem mestu tudi »vmes posegajoče.mišljenje«.
5.	teza: Filozof novega tipa je misleči, ki posega vmes.
Z rokami oprijemljiva je v tej določitvi diferenca glede
na klasičnega modreca; če še enkrat govorim s Heglom,
gre za določeno negacijo starega modreca. Namesto »da
bi se držal izven prepira sveta«, gre Brechtovemu
pojmu modrosti prav za to, da misli s poseganjem vmes
(nikakršno naključje ni bilo, da je Brecht malo prej
izbral sliko borcev s pestmi za primerjavo s filozofi), kar
pomeni tudi to, da mišljenje po stoletjih njegove dru-
gačne uporabe tako organiziramo, da bo učinkovito
lahko posegalo vmes.
2. medvprašanje: Kako lahko praktično posredujemo
povezanost med mišljenjem in ravnanjem?
Zadnji dve navedbi nista preprosto definiciji ali ugoto-
vitvi. Zlahka lahko razberemo njun skriti značaj postu-
latovi pri njuni eksplikaciji se ne bi mogel izogniti
razkritju njunega značaja kot določitev najstva. V naj-
boljšem primeru gre za vnaprej privzete rezultate, pred-
loge za boljše mišljenje, kajti na vsakem koraku sre-
čamo (zlasti intelektualci, tj. med nami samimi) mišlje-
nje, ki nikakor ne vodi k ravnanju, če že sledi težavam.
6.	teza: Mišljenje in ravnanje sta posredovana z držami.
Stavek se zdi kriptičen. Preprosta teza skriva metafi-
zične umetelnosti. Temna trditev potrebuje razlago: vse
kar počnem, sem prisiljen početi v določeni drži. Ni
potrebno, da se je zavedam kot držo, lahko mi jo
izročijo moji predniki, morda sem jo posnel po svoji
okolici, lahko sem se jo temeljito naučil, tako zelo, da
sem že pozabil, kako sem se jo popolnoma naučil (npr.
držo telesa), toda držam se ne moremo odpovedati.
Mogoče si jih je uzavestiti, (in tukaj pride v igro mišlje-
nje), če hočemo privzeti neko neobičajno držo, moramo
razmišljati in pogosto z naporom odkriti njene elemente
(izolirati korake pri učenju), da bi si jih lahko prisvojili.
Stari indijski in kitajski filozofi so imeli vsi stroge ri-
tuale, v katerih se je adept nauka najprej naučil drž
(npr., da si več ur nepremičen, meditiranja), preden mu
je bila prisojena čast, da spozna vsebino nauka. Naj-
bloblje nezaupanje je vladalo do mnenj (vsaj do Hegla)
- torej do izoliranih vsebin mišljenja, posredovanih
brez pripadajoče drže. Mnenja zlahka ponavljamo, saj k
ničemur ne obvezujejo. So zgolj nekaj mojega, brez
zahteve po občeveljavnosti. Drže so, kot sem to na
začetku skušal pokazati, per se nekaj občega, kar tako
samoumevno pripada subjektu, kot tisti »jaz mislim, ki
mora biti sposoben spremljati vse predstave«, ali morda
še več, ki je tu že pred samim jazom. Drže najdemo tudi
pri tistih, pri katerih »je nesramnost že to, če rečejo jaz«
(Adomo1').
Toda zdaj sem posegel naprej, Adorno pride na vrsto
kasneje: v poglavju o kritiki TUJEV. (Ni prevedeno.)
Drže ne nastanejo po naključju. Nastanejo iz navade in
v procesih učenja, vsebujejo torej zgodovino. Samo zelo
preproste drže (na primer držo »mirno«) lahko zauka-
žemo ali prekličemo (in še te moramo eksercirati).
Morda je tu tudi mesto za neko drugo zgodbo o Keu-
nerju:
»H gospodu K. je prišel profesor filozofije in mu pripo-
vedoval o svoji modrosti. Čez nekaj časa mu je gospod
K. rekel: ,Neudobno sediš, govoriš neudobno, misliš
neudobno. ' Profesor filozofije je vzrojilïn dejal:,Nisem
hotel izvedeti nekaj o sebi, temveč o vsebini tega, kar
sem povedal,Ni imelo vsebineje dejal gospod K.
, Vidim te, kako štorasto hodiš, in nikakršen cilj ni, kar
dosežeš, medtem ko te gledam med hojo. Temno govo-
riš in nobene svetlobe ni, ki bi jo ustvaril med govorje-
njem. Ko vidim tvojo držo, me tvoj cilj ne interesira
prav nič.'«13
Naslov zgodbe je, in to je znova natančnejša določitev
filozofa novega tipa: Modra je pri modrem njegova
drža. S filozofiranjem razume Brecht torej študiranje,
presojanje, kritiziranje in spreminjanje drž. Filozofija
naj bo znova nauk o vedenju: postane naj šola o držah.
Kot smo že namignili, nastanejo drže pogosto kot na-
vade pred racionalnim premislekom in pod to ravnijo,
so nekaj materialnega: telesnega (kot je zapisano pri
Nietzscheju: telo je velik um!), telo je prednostno ude-
leženo v njih, ne zadostuje zavestno spoznanje, da bi jih
spremenili, temveč tudi praktično vađenje.
V komunikaciji (v družbenem prostoru) prejmejo svojo
konkretnost in obvezuj očnost. Če naj uporabimo dokaj
izrabljen Habermasov termin, oblikujejo temeljni me-
dij interakcije še pred govorjenjem (skoraj bi zapisal, še
preden kdo odpre svoj gobec). Z njimi se realno po-
kaže, kako daleč je s tem, kar je Hegel naredil za
predpostavko svoje filozofije, namreč z identiteto med
bitjo in mišljenjem. Na držah lahko konkretno razbe-
remo, do kolikšne mere je pri nekom glava ločena od
telesa, ali stoji na glavi ali na nogah. (Baje obstajajo
ljudje, ki se čudijo, da ljudje, ki stojijo na glavi, neko-
liko nihajo.)
7. teza: Filozof novega tipa posega v boje med razredi.
Zdaj je na vrsti Marjetičino vprašanje: Kaj misliš o
Brechtovem marksizmu? Gre za doslej neomenjeno
oviro, bolje, samo mimogrede omenjeno, toda ne tudi
obravnavano oviro, da bi dobili Brechta kot filozofa
jasno pred oči; ovira je - kar je paradoks - njegova
izpoved za marksizem. Ker je marksizem sprejet pred-
vsem kot ideologija in (žal) večinoma tako tudi nastopa,
je postopano z ideološkimi vzorci prisojanja. Zakaj bi
se na dolgo spraševali o Brechtovi filozofiji, saj se ni
izrekel samo za marksizem, temveč izrecno tudi za
komunizem (Lob des Kommunismus, Lob der Partei,
vrstice kot:... in samo pri Karlu Marxu in Leninu je
bilo zapisano, kakšna je bodočnost nas delavcev...,
slavljen je celo Stalin: Josip Stalin je govoril o prosu,
govoril o gnoju in suhem vetru... in veliki vodja žetve
sovjetskega ljudstva je imenoval proso podivjanega
otroka; in Lenin - kar nekaj pesmi govori o njem - je v
Me-ti izčrpno in dobesedno navajan). Za literarni veli-
čini kot Torberg in Weigel (Hans, prosim lepo!) sé je
tukaj končala vsaka šala. Brechta so v ZRN bojkotirali
nekaj let, v Avstriji nekaj desetletij. V takšni situaciji je
bilo že kar pogumno, če je kdo pritajeno upal trditi, da
je bil Brecht vendar tudi velik pesnik, kljub vsemu. Na
drugi strani raziskovalci iz NDR, ki so postavljali na-
sproti tezo: Brecht je bil velik pesnik, ker je bil marksist
(vsekakor je dolgo potreboval za svojo obrnitev k mar-
ksizmu, da je odložil levoradikalne in mehansko-mate-
rialistične lupine, toda tako med 1934 in 1938 je bilo pa
tako daleč...).
Kje je tukaj prostor za vprašanje o Brechtovi Filozofiji?
Na tem mestu ne bom začel računati, če je bil Brecht
eno četrtino ali polovico ali skoraj poysern marksist,
zanima me, kaj je iz tega napravil. Tudi ne bom pogre-
val spora, o deležu različnih Brechtovih marksističnih
učiteljih (Kari Korsch, Fritz Sternberg, Asja Lacis, Ser-
gej Tretjakov, Hanns Eisler etc.). Pomembno je, da je
Brecht, kot je sam nekoč ugotovil, »prišel do svoje
marksistične usmerjenosti tako rekoč po hladni poti.«
»Verjetno je to povezano s tem, da sem prvotno študiral
naravoslovne vede. Argumenti so me bolj navduševali
kot pozivi mojemu čustvenemu doživljanju, eksperi-
menti so me bolj poživeli kot doživetja. Na bedo stm
reagiral kot normalen človek s sočutjem, toda če mi je
kdo dejal: Velike množice ljudi stradajo, sem se kljub
vsemu vprašal: Ali ni to neizogibno? Stokati zaradi
neizogibne tegobe se mi ni zdelo razumno. Jasno je, da
sem ob takšni usmerjenosti kar lažje zadihal, ko so mi
razložili argumente, da se je mogoče izogniti temu
stradanju velikih človeških množic; in ko sem izvedel za
praktične poskuse, da bi z določenimi spremembami v
načinu, s katerim si človeštvo priskrbi, kar potrebuje za
življenje, lahko odpravili lakoto na svetu, mislim na
veliki ruski primer. Razumel sem, da je nekaj, kar ovira,
kar je nepraktično v načinu življenja ljudstev, nekaj,
čemur se je mogoče izogniti...«
Marksizem za Brechta ni bil nadomestna religija v stilu
ekspesionistične O človek! - dramatike, odrešilnega
nauka, temveč je Brechta privlačeval kot mogoča zna-
nost o družbenih povezanostih.
Toda v tem nakazanem smislu imenuje Brecht v Me-ti
Ka-meja (Karla Marxa) in Mi-en-leja (Lenina) največja
učitelja vedenja v njunem času, čeprav najdemo pri
njiju bolj malo napotil za posameznikovo vedenje.1
Drže seveda niso nič individualnega in prav o držah
množic (oz. razredov) ljudi lahko z metodami zgodovin-
ske dialektike lažje in bolj natančno nekaj poyemo
(Primerjaj, kaj je Marx izpeljal o kapitalistih kot karak-
ternih maskah, kot funkcijah kapitala v prvi knjigi
svojega glavnega dela.16
Brecht je torej dojel marksizem - nauk klasikov, kot je
pogosto opisno formuliral - operativno. Dokaj dobese-
dno je vzel primerjavo z naravoslovnimi vedami, ki jo
uporablja Marx v predgovoru k prvi knjigi.17 Pri njih
(klasikih, kot imenuje Marxa, Engelsa in Lenina s pre-
funkcioniranjem terminov, ki jih sicer pripisujemo
Goetheju in Schiller ju) se je naučil Velike metode:
dialektike.
Podobno kot omogočajo metode naravoslovnih znano-
sti: opazovanje in eksperiment poseganje v naravo, tj.,
dovoljujejo ugotavljanje zakonitosti in njihovo uporabo
pri občevanju z naravo, naj bi dialektika kot metoda
omogočala, da postanejo prosojne zakonitosti družbene
povezanosti ljudi, da bi izboljšali to skupno življenje.
8. teza: Filozof novega tipa uporablja Veliko metodo.
Sprva sem hotel lakonično formulirati... je dialektik.
Toda ker ima običajna uproba pojma dialektika prav
toliko zank kot zadeva sama, ki jo označuje, raje sledim
Brechtu in uporabljam opis, opis, ki ga je uvedel
Brecht.
Povsem zadovoljen pa s to formulacijo vendar nisem
(ker vodi »uporaba« do ločitve med predmetom in
metodo, kar znova vodi v zmoto).
Toda za ugotovitev »Brecht je dialektik« velja podobno
kot za zadnjo tezo o Brechtovem marksizmu: ali se z
dejstvom nočemo seznaniti (ali kvečjemu v smislu ,in
kaj?') ali pa ga povezujemo posebej z gledališkim de-
lom, ne da bi upoševali konsekvence, ki sledijo za
celotno povezanost: te bi namreč vodile k Brechtu kot
filozofu.
Jan Knopf je v svojem Kritisches Forschungsbericht,
Fragwürdiges in der Brechtforschung [Kritično poročilo
o raziskovanju, Vprašanja v raziskavah o Brechtu] že
opozoril, da številni raziskovalci Brechta vidijo Brec-
htovo dialektiko v »enotnosti med teorijo in prakso«,
kot enotnost med teoretskimi spisi in praktičnim gleda-
liškim delom. To, tako izpeljuje, »še dolgo ni dialektika,
(temveč) dokaj razširjen nesporazum, ki pravi, če je
mogoče konstatirati prepričljivo enotnost (identiteto)
med teorijo in prakso, je dialektika izpolnjena«.18
In po dodatnem pouku iz dialektike - očitno potrebnem
- (iz Heglove Logike) nadaljuje Knopf: »Če bi bila
Brechtova teorija šele takrat dialektična, če bi jo posre-
dovali z gledališko prakso in pokazali, da ji ne naspro-
tuje, tedaj ne bi bila dialektična.« In potem postane
zloben (že zato bom navajal dalje): »Tudi v bodoče
bomo smeli raziskovati Brechtovo teorijo (...), ne da bi
nas ne-dialektiki vlekli za ušesa zsradi pomanjkljive
dialektike. Nihče ne predpisuje, da bi smelo biti Brec-
htovo delo načeloma raziskovano samo dialektično;
toda če se raziskovanje Brechta vedno znova sklicuje na
dialektiko, naj bi se vendar slednjič poučilo o njenih
temeljih in uvrstilo Heglove in Marxove spise v svoj
seznam literature.«"
Po teh morda celo preobširnih preliminarijah nazaj k
Veliki metodi. To Brechtovo rabo besed sem preprosto
poimenoval opis, seveda je nekaj več: najprej potujitev,
V-efekt, o čemer bo potrebno še izčrpno govoriti. Kar
pomeni, da obidemo običajni - nočem reči udomačen -
termin, s tem se izognemo njegovi uporabi kot zgolj
besedni lupini, obenem se tako umesti dialektična me-
toda, ki je relativno mlada v svoji današnji formi (ko je
bil napisan Me-ti, je minilo 100 let od Heglove smrti in
50 od Marxove), v neko tisočletja dolgo tradicijo: Ve-
lika metoda vzbuja enako samoumevno asociacijo kot
pojem TAO v kitajski filozofiji. ^
»Opis« vsebuje program: da namreč podelimo delom
trajnost iz prepričanja v njihovo koristnost. Na vzoru,
delih kitajskega filozofa Mo-tija in njegovi pogosto
začudojoči aktualnosti po več kot dveh tisočletjih, se je
bilo mogoče naučiti prav to. To je, če odmislimo vso
artističnost, najpomembnejši smoter pokitaičenja, ki ga
Brecht tukaj podvzema. Tako uporablja Brecht dru-
gačno formo avtoriziranja lastnih misli od običajne z
navajanjem določenih mest iz del Hegla in Marxa,
zaradi katerega se marsikdo dolgočasi pri branju mar-
ksističnih spisov ali pa mu to branje zagrenijo.
»Velika metoda je praktičen nauk o zvezah in razkroju
zvez, o izkoriščanju sprememb in odvisnosti od spre-
memb, o izvrševanju spremembe in spremembi izvrše-
valca, o ločitvi in nastanku enotnosti, o nesamostojnosti
nasprotij, kadar je drugo brez drugega, o združljivosti
med seboj izključujočih se nasprotij. Velika metoda
omogoča, da v rečeh prepoznamo procese in jih izkori-
ščamo. Nauči nas postavljati vprašanja, ki omogočajo
ravnanje.«20
Ta Brechtova definicija, ki je ponujena samo kot po-
skus, noče izčrpno definirati dialektike (in se izogiba
shematiziranjem, kakršne je povzročil Engeisov povze-
tek zakonitosti materialistične dialektike v Anti-Dti-
hringu pri njegovih naslednikih), temveč prikazuje do-
ločene temeljne poteze dialektičnega mišljenja tako, da
je s tem obenem povzeta zgodovina moderne dialektike
od Hegla do Lenina: ponese jo na aktualno stopnjo
njenega razvoja, in njegova definicija omogoča dialekti-
ziranje lastnega vedenja.
S takšno uporabno definicijo skuša Brecht preprečiti, da
bi dialektiko uporabljali kot rešitev vsega, kot čarobno
besedo za poljubno uporabo. S tem se obrača proti
golim teoretikom, za katere je dialektika sposobna zgolj
za kasnejše razlage dogodkov.
časopis, za kritiko znanosti/66/5
»Ma-te je vprašal: ,Ali ni svet spremenjen že s tem, da
je razloženT Me-tije odgovoril: ,Ne. Razlage so veči-
noma opravičila.'«2
Takšni teoretiki so bili za Brechta prav tako nekoristni
in škodljivi kot profesor filozofije v prej navedeni
zgodbi o Keunerju Modra je pri modrem njegova drža.
Kar je tam ugotovljeno nasploh, velja še posebej za
nauk klasikov. Tako najdemo v Me-ti nasprotno zgodbo
k tej zgodbi o Keunerju:
»Tu je prišel k Me-tiju in dejal: ,Hočem se udeležiti
boja med razredi. Pouči me.' Me-tije dejal: ,Sedi.'tuje
sedel in vprašal: ,Kako se naj borim?' Me-ti se je
nasmehnil in dejal: »Sediš dobro?' ,Ne vem', je začuden
dejal Tu, ,kako naj bi sedel drugače?' Me-ti mu je
razloži. »Toda', je dejal Tu nestrpno, ,nisem se prišel
učit, kako sedeti.' ,Vem, hočeš se naučiti bojevati', je
dejal Me-ti potrpežljivo, ,toda za to moraš dobro sedeti,
ker pač zdajle sediva in se hočeva sede učiti.' Tu je
dejal: ,Če zmeraj stremimo k temu, da bi zavzeli naju-
dobnejši položaj in izvlekli iz obstoječega najboljše,
skratka, če stremimo po užitku, kako se naj potlej
borimo?' Me-ti je dejal: ,Če ne stremimo po užitku, če
nočemo izvleči najboljšega iz obstoječega in nočemo
zavzeti najboljšega položaja, zakaj naj bi se potlej
borili?'«22
Učenec pride k Me-tiju z abstraktno odločitvijo, da se
hoče učiti boriti. Učitelj ga poučuje indirektno. Ne
podvomi v učenčevo voljo, toda pokaže mu, da ta ni
edina pomembna. Najprej ga nauči biti potrpežljiv,
nato, da je volji za bojevanje potreben cilj» nikakor ne
vzvišen, temveč navidez povsem privaten, egoističen, ki
je edini sposoben biti podlaga za nadmdividualni cilj.
Filozofska »poanta zadeve« je, da je tradicionalna epi-
kurejska drža (stremljenje po užitku), ki je nekoč utem-
ljevala individuovo izmikanje zadevam polisa, zdaj obr-
njena v predpostavko za poseganje v boje med razredi.
Že mladi Brecht se je zavzemal za uživanje, za nizke
užitke, proti vsem učiteljem morale, ki se hočejo otresti
gonov, - ali vsaj to zahtevajo od drugih:
»Ne tako leno, sicer ne bo užitka! Kar hočemo, pravi
Baal, je, kar se mora. Če serjete, je to, pravi Baal,
pazite. Se zmeraj bolje, kot če ne bi niti to.«23
V	Koralu o možu Baalu, kjer stremljenje po užitku še
niti najmanj ni povezano z bojem med razredi, je v
drugi vrstici izrečena in nuce enaka misel: Hotenje
uživati je nekaj povsem egostičnega, je to, kar iz volje
naredi voljo, ker ga moramo storiti...
9. teza: Filozof novega tipa ima nizke nravi - nravi
spodnjih (materializem).
Pregnan z dobrim razlogom
Odrastel sem-kot sin
Imovitih ljudi. Starši so mi
Ovili ovratnik in me vzgojili
V	navajenost postreženosti
In izučili umetnost poveljevanja. Toda
Ko sem odrastel in pogledal naokrog
Mi ljudje mojega razreda niso ugajali
Niti ukazovanje in ne postreženost
In zapustil sem svoj razred in se pridružil
Majhnim ljudem.
Tako
So vzgojili izdajalca, ga izučili
V	svojih zadolžitvah in on
Jih je izdal sovražniku.
Opozorili so me in mi odvzeli
Kar sem s svojim delom zaslužil. In ko se nisem pobolj-
šal
So se spustili v lov za menoj, toda
Tedaj so bili
Samo še spisi v moji hiši, ki so njihove udarce
Ljudstvu razgrinjali. Tako
So tiralico razposlali za menoj,
Ki me je obtožila nizkih nravi, kar so
Nravi spodnjih.24
Brecht je zmeraj odklanjal, da bi obravnaval spor med
idealizmom in materializmom kot spoznavnoteoretsko
vprašanje, zanj je bilo to razredno vprašanje (Pri viso-
kih nameščencih velja govorjenje o hrani za nizko. Do
tega pride tako: oni so že pojedli.25
V	»Pogovorih ubežnikov« se je tako ponorčeval iz
tendence, da bi materializem obravnavali kot idejo in ga
ločili od materialnih užitkov:
»Nemci niso kaj prida nadarjeni za materializem. Kjer
ga imajo, naredijo brž iz njega idejo. Materialist je
potem nekdo, ki verjame, da pridejo ideje iz material-
nih stanj in ne nasprotno, in potem se materija ne pojavi
več. Lahko bi verjeli, da sta samo dve vrsti ljudi v
Nemčiji, farji in nasprotniki farjev. Zastopniki tostran-
stva, suhi in bledi, poznavalci vseh filozofskih sistemov;
zastopniki onstranstva, zaobljeni gospodje, ki poznajo
vina vseh vrst.«26
Z obkroževanjem tez o »filozofu novega tipa« se vedno
bolj bližam nevarnosti, da bom prepustil besedo samo
še Brechtu, in tako vzbudil vtis, da je on zame edini
primerek te vrste. Rad bi se izognil temu vtisu, čeprav bi
ób tem rad razdelal, kaj je na Brechtu vzorčnega,
nekako v tej smeri - »ustvarimo dva, tri, mnogo Bre-
chtov, hočem reči filozofov novega tipa«, vmes posega -
jočih mislecev, učiteljev vedenja, uporabnikov Velike
metode, ki stremijo tudi po užitku in dajo svojemu
materializmu solidno podlago s svojo čutnostjo. Biti
materialist pomeni tedaj: opazovati svet od spodaj, iz
plebejske perspektive - in to ima znova opravka z
dialektiko, kot je pripomnil že Nietzsche:
»Dialektika je po svojem izvoru pie be j ska: Platonov
fanatizem je poetske narave za njeno nasprotje. Ker je
agonalne narave, opazi, da je dano sredstvo za zmago
nad vsemi ostalimi borci, in da. je ta spretnost redka. 7
Na istem mestu pove Nietzsche o Sokratu, da ta v
občevanju z odličniki zmeraj opazi, »da ne morejo
povedati zakaj (k odličnosti sodi, da je urejena vrlina
brez Zakaj? -).«28
K plebejski perspektivi sodi torej spraševanje o razlogih
(preveri račun, ti ga moraš plačati. Položi prst na vsako
postavko, vprašaj, kako je prišla semkaj? ) prav tako
kot vztrajanje pri človeškem užitku (kar ne sme izklju-
čiti "tudi živalskega v človeku):
Prijatelji, če se mi zapišete,
In utegnilo bi se splačati,
Vedite, da vas ne bodo več trpeli
V	višjih regijah!
Kajtï bogovi s slovesom
So za vsak primer
Mene malega debelega dokončno izgnali
V	svinjske hleve.
Kdor ob misli na moja vina mlaska,
Kdor zahteva k postelji še blazino,
Kdor se na določenih mestih praska,
Tega bodo iz dobre izbe napodili.
Kdor se ob uspeli zadnjici razvname,
Kaj so za tega jutranje maše?
Kdor se tako k zemeljskemu skloni,
Tega že več ni mogoče rešiti.
Že smehljaj je lahko neljub.
Smeh je zmeraj sumljiv!
Kdor ne sega po zvezdah, je svinja.
Kdor se tam smeje, ta je nizkoten.
Jaz sem bog nizkosti,
Ust in mod
Kajti sreča je pač, prav žal mi je,
Dokaj nizko pri tleh.30
Jaz sem bog sreče,
Zbirajoč krivoverce okrog sebe,
Hoteč srečo v tej solzni dolini.
Agitator, blatilec, hujskač
In zato - zaprite vrata - ilegalen.31
7. teza: Filozof novega tipa posega v boje med razredi.
Zdaj je na vrsti Marjetičino .vprašanje: Kaj misliš o
^ Brechtovem marksizmu? Gre za doslej neomenjeno
oviro, bolje, samo mimogrede omenjeno, toda ne tudi
obravnavano oviro, da bi dobili Brechta kot filozofa
jasno pred oči; ovira je - kar je paradoks - njegova
izpoved za marksizem. Ker je marksizem sprejet pred-
vsem kot ideologija in (žal) večinoma tako tudi nastopa,
je postopano z ideološkimi vzorci prisojanja. Zakaj bi
se na dolgo spraševali o Brechtovi filozofiji, saj se ni
izrekel samo za marksizem, temveč izrecno tudi za
komunizem (Lob des Kommunismus, Lob der Partei,
vrstice kot:... in samo pri Karlu Marxu in Leninu je
bilo zapisano, kakšna je bodočnost nas delavcev...,
slavljen je celo Stalin: Josip Stalin je govoril o prosu,
govoril o gnoju in suhem vetru... in veliki vodja žetve
sovjetskega ljudstva je imenoval proso podivjanega
otroka; in Lenin - kar nekaj pesmi govori o njem - je v
Me-ti izčrpno in dobesedno navajan). Za literarni veli-
čini kot Torberg in Weigel (Hans, prosim lepo!) se je
tukaj končala vsaka šala. Brechta so v ZRN bojkotirali
nekaj let, v Avstriji nekaj desetletij. V takšni situaciji je
bilo že kar pogumno, če je kdo pritajeno upal trditi, da
je bil Brecht vendar tudi velik pesnik, kljub vsemu. Na
drugi strani raziskovalci iz NDR, ki so postavljali na-
sproti tezo: Brecht je bil velik pesnik, ker je bil marksist
(vsekakor je dolgo potreboval- za svojo obrnitev k marr
ksizmu, da je' odložil levoradikalne in mehansko-mate-
rialistične lupine, toda tako med 1934 in 1938 je bilo pa
tako daleč...).
Kje je tukaj prostor za vprašanje o Brechtovi Filozofiji?
Na tem mestu ne bom začel računati, če je bil Brecht
eno četrtino ali polovico ali skoraj povsem marksist,
zanima me, kaj je iz tega napravil. Tudi ne bom pogre-
val spora, o deležu različnih Brechtovih marksističnih
učiteljih (Kari Korsch, Fritz Sternberg, Asja Lacis, Ser-
gej Tretjakov, Hanns Eisler etc.). Pomembno je, da je
Brecht, kot je sam nekoč ugotovil, »prišel do svoje
marksistične usmerjenosti tako rekoč po hladni poti.«
»Verjetno je to povezano s tem, da sem prvotno študiral
naravoslovne vede. Argumenti so me bolj navduševali
kot pozivi mojemu čustvenemu doživljanju, eksperi-
menti so me bolj poživeli kot doživetja. Na bedo sem
reagiral kot normalen človek s sočutjem, toda če mi je
kdo dejal: Velike množice ljudi stradajo, sem se kljub
vsemu vprašal: Ali ni to neizogibno? Stokati zaradi
neizogibne tegobe se mi ni zdelo razumno. Jasno je, da
sem ob takšni usmerjenosti kar lažje zadihal, ko so mi
razložili argumente, "da se je mogoče izogniti temu
stradanju velikih človeških množic; in ko sem izvedel za
praktične poskuse, da bi z določenimi spremembami v
načinu, s katerim si človeštvo priskrbi, kar potrebuje za
življenje, lahko odpravili lakoto na svetu, mislim na
veliki ruski primer. Razumel sem, da je nekaj, kar ovira,
kar je nepraktično v načinu življenja ljudstev, nekaj,'
čemur se je mogoče izogniti...«
Marksizem za Brechta ni bil nadomestna religija v stilu
ekspesionistične O človek! - dramatike, odrešilnega
nauka, temveč je Brechta privlačeval kot mogoča zna-
nost o družbenih povezanostih.
Toda v tem nakazanem smislu imenuje Brecht v Me-ti
Ka-meja (Karla Marxa) in Mi-en-leja (Lenina) največja
učitelja vedenja v njunem času, čeprav najdemo pri
njiju bolj malo napotil za posameznikovo vedenje.1
Drže seveda niso nič individualnega in prav o držah
množic (oz. razredov) ljudi lahko z metodami zgodovin-
ske dialektike lažje in bolj natančno nekaj povemo
(Primerjaj, kaj je~Marx izpeljal o kapitalistih kot karak-
ternih maskah, kot funkcijah kapitala v prvi knjigi
svojega glavnega dela.16
Brecht je torej dojel marksizem - nauk klasikov, kot je
pogosto opisno formuliral - operativno. Dokaj dobese-
dno je vzel primerjavo z naravoslovnimi vedami, ki jo
uporablja Marx v predgovoru k prvi knjigi.'7 Pri njih
(klasikih, kot imenuje Marxa, Engelsa in Lenina s pre-
funkcioniranjem terminov, ki jih sicer pripisujemo
Goetheju in Schillerju) se je naučil Velike metode:
dialektike.	*
Podobno kot omogočajo metode naravoslovnih znano-
sti: opazovanje in eksperiment poseganje v naravo, tj.,
dovoljujejo ugotavljanje zakonitosti in njihovo uporabo
pri občevanju z naravo, naj bi dialektika kot metoda
omogočala, da postanejo prosojne zakonitosti družbene
povezanosti ljudi, da bi izboljšali to skupno življenje.
8. teza: Filozof novega tipa uporablja Veliko metodo.
Sprva sem hotel lakonično formulirati... je dialektik.
Toda ker ima običajna uproba pojma dialektika prav
toliko zank kot zadeva sama, ki jo označuje, raje sledim
Brechtu in uporabljam. opis, opis, ki ga je uvedel
Brecht.
Povsem zadovoljen pa s to formulacijo vendar nisem
(ker vodi »uporaba« do ločitve med predmetom in
metodo, kar znova vodi v zmoto).
Toda za ugotovitev »Brecht je dialektik« velja podobno
kot za zadnjo tezo o Brechtovem marksizmu: ali se z
dejstvom nočemo seznaniti (ali kvečjemu v smislu ,in
kaj?') ali pa ga povezujemo posebej z gledališkim de-
lom, ne da bi upoševali konsekvence, ki sledijo za
celotno povezanost: te bi namreč vodile k Brechtu kot
filozofu.
Jan Knopf je v ^ojem Kritisches Forschungsbericht,
Fragwürdiges in der Brechtforschung [Kritično poročilo
o raziskovanju, Vprašanja v raziskavah o Brechtu] že
opozoril, da številni raziskovalci Brechta vidijo Brec-
htovo dialektiko v »enotnosti med teorijo in prakso«,
kot enotnost med teoretskimi spisi in praktičnim gleda-
liškim delom. To, tako izpeljuje, »še dolgo ni dialektika,
(temveč) dokaj razširjen nesporazum, ki pravi, če je
mogoče konstatirati prepričljivo enotnost (identiteto)
med teorijo in prakso, je dialektika izpolnjena«.1"
In po dodatnem pouku iz dialektike - očitno potrebnem
- (iz Heglove Logike) nadaljuje Knopf: »Če bi bila
Brechtova teorija šele takrat dialektična, če bi jo posre-
dovali z gledališko prakso in pokazali, da ji ne naspro-
tuje, tedaj ne bi bila dialektična.« In potem postane
zloben (že zato bom navajal dalje): »Tudi v bodoče
bomo smeli raziskovati Brechtoyo teorijo (...), ne da bi
nas ne-dialektiki vlekli za ušesa zsradi pomanjkljive
dialektike. Nihče ne predpisuje, da bi smelo biti Brec-
htovo delo načeloma raziskovano samo dialektično;
toda če se raziskovanje Brechta vedno znova sklicuje na
dialektiko, naj bi se vendar slednjič poučilo o njenih
temeljih in uvrstilo Heglove in Marxove spise v svoj
seznam literature.«"
To so nesistematična prehitevanja in kar tako nametane
navedbe (k temu še nepopolne), toda za zdaj naj zado-
stujejo.
10. teza: Filozof novega tipa uri »veselo kritiko«.
Naslov Vesela kritika najdemo kot podnaslov v Četrti
noči Kupovanja medenine, ki je najpopolnejši prikaz
Brechtove teorije gledališča, napisan*v obliki Galileije-
vih Discorsi; popolni v smislu, da so v tem polemičnem
spisu, ki je ostal fragment, vprašanja teorije gledališča,
gledališča znanstvenega obdobja, prignana do poskusne
definicije tega, kar sam imenujem tukaj filozof novega
tipa; do določitve, kaj je lahko filozofija odpravljena-z-
ohranitvijo, kako učinkuje konstitutivno enotnost teo-
rije in prakse znotraj teorije. (Mali organon iz leta
1948, po formi posnet po Novem organonu Francisa
Bacona, je po eni strani povzetek Kupovanja medenine,
toda tudi, kot bi bilo potrebno podrobno pokazati,
omejitev njegove tematike).
»Vesela kritika« je - zvena Nietzschejeve Vesele zna-
nosti (la gaya scienza) ni mogoče preslišati32 - pri
Brechtu naslov, s katerim si je mogoče predstavljati
možno sintezo znanosti in umetnosti, mišljenja in ču-
stev, v kateri izgubijo stara nasprotja med sanjami in
dejanskostjo, slutnjo in znanjem svojo togost in posta-
nejo združljiva kot momenti človeške prakse - drug
drugega kritizirajoč in s tem spodbujajoč. Če govorim v
tej tezi o veseli kritiki, bi rad za hip razločil oba pojma
in ju opazoval ločeno. Kajti ne skladata se tako zelo kot
pri Nietzschejevi sestavljenki z znanostjo. Kritika je v
našem vsakdanjem razumevanju - oglejte si samo po-
klicne kritike - vse drugo kot vesela zadeva, vsekakor z
njo - kot z znanostjo - povezujemo resne zahteve in
želje.
Epitetona »vesela« ne zamenjujmo s kakšno omilitvijo
oz. z manj resno kritiko. (Kakor pravi že Ziffel: »Dobro
zadevo lahko zmeraj tudi veselo izrazimo,« na to je
Kalle odvrnil, da je nekdo ob neki upopelitvi dejal:
»Buržoazija ne more izgubiti ničesar drugega kot de-
nar!«)
Med naloge filozofa novega tipa sòdi (že od Marxa
naprej) radikalna kritika obstoječega, še posebej pa
kritika tistih naslednikov starih filozofov, ki se še zmeraj
šemijo kot »čisti duhovi«, ali pa odkrito in cinično
posojajo svoj intelekt. Gre za radikalno kritiko ideolo-
gije ali, kot je nekoč formuliral Brecht, razrušitev ideo-
logije. Brecht je napravil poseben izraz za to: intelek-
tualce našega časa imenuje TUI - Telekt-Ualen-In.
Inverzija besede intelektualec opozarja na njihovo pre-
maknjenost v času blag in trgov, kjer nastopajo kot
pomagači z glavo (v nasprotju ž ročnimi pomagači),
posojevalci svojega intelekta.
Njihova glavna značilnost - in to je obenem nasprotje
glede na filozofe novega tipa - je temeljna oblika
njihovega vedenja - »mišljenja brez posledic«.
V spoprijemu s fašizmom, v raziskovanju vzrokov za
njegovo zmago, s poseganjem v boj proti njemu so
postavljena vprašanja o odgovornosti intelektualcev, ki
časopis, za kritiko znanosti/66/6
so ali sodelovali (kot trobilci v isti rog) ali pa so sicer
nastopili proti barbarstvu fašizma, toda tega gospostva
»najbolj propadlih, najbolj podkupljenih TUJEV«33
niso dojeli kot konsekvenco lastninskih razmerij; in
sicer zato, ker še zmeraj visijo na obrabljenih idealistič-
nih predstavah o gospostvu duha in načrtno zapirajo oči
pred tem, kako zelo so dejavni kot parazitski pripadniki
kapitalističnih lastninskih razmerij.
3. medvprašanje: Kaj pa je zdaj z umetnostjo?
Do zdaj je bil opisovan filozof novega tipa na način, ki
se nekako prilega Brechtu. Načeloma ni to prav nič
novega: to je filozof v gledališču, kakršen se pojavi v
Kupovanju medenine. Prav tako že vemo, da se je
Brecht zanimal za filozofijo; toda kaj je zdaj z njegovo
umetnostjo? V resnici ni napisal nobenih filozofskih
knjig kot Bloch ali Adorno etc. (ali samo mimogrede,
večina jih je ostala v predalu), nekaj teoretskih stvari,
da bi razložil svoje gledališče, toda predvsem komade,
liriko, prozo, skratka: bil je pesnik in pisec komadov in
noben filozof. Postavljeno tezo je mogoče zagovarjati
samo, če odmislimo - tako po kvantiteti kot kvaliteti -
glavni del njegovega opusa. Ali naj velja tukaj samo
teorija? Ali pa so njegovi komadi samo naključna forma
filozofije, ki jo lahko od te ločimo, ker je Brechta
zanimala predvsem filozofija? Koliko vprašanj.
11. teza: Filozof novega tipa je vmes posegajoče delu-
joči (n. p. umetnik).
Izpeljal sem že, da tipa, ki ga tu predstavljam, ne želim
omejiti na Brechta, kajti tedaj bi rekel samo:... je
umetnik.
Kadar se marsikaj spremeni, ko ne zadošča več stara
filozofija zgolj opazujočih, morajo biti tudi filozofi vi-
deti drugačni. Še zmeraj so zaposleni z mišljenjem, toda
če zdaj z mišljenjem razumemo nekaj drugega (Mišlje-
nje se mi zdi zdaj preprosto vrsta vedenja, in sicer
družbeno vedenje. Pri njem je udeleženo celotno telo s
svojimi čuti34, določeno vrsto vedenja, ki se veže na
ravnanje, morajo filozofi narediti še kaj več kot zgolj
misliti. Ni nujno, da gre za umetniško delovanje, čeprav
imajo prav pesniki-filozofi določeno tradicijo - nočem
govoriti o renesančnih ljudeh kot Leonardo ali o mate-
matikih in filozofih, zato pa o Voltairu in njegovem
Kandidu ali Diderotovih dialoških romanih (direkten
Brechtov prednik, ta je nekoč hotel ustanoviti Didero-
tovo družbo). In seveda o Nietzscheju, da slednjič spre-
govorimo tudi o njem, klasičnem filologu, ki se je
prelevil v filozofa in ki je slednjič lahko svojo filozofijo
samo še pesnil: v Zarathustra
Vsi ti so bili filqzofi in kot filozofi so bili zaposleni še s
čim drugim kot s čistim mišljenjem. In slednjič pridemo
do klasikov, Marxa in Engelsa, eden novinar, ker nihče
ni hotel financirati njegovih študij o nacionalni ekono-
miji, drugi sin tovarnarja in solastnik tovarne, ki je
podpiral svojega prijatelja; slednjič Lenin, revolucio-
nar, politik, organizator in državnik, in Mao Ce Tung,
avtor knjig »O protislovju« in »O dolgotrajni vojni«,
vodja gverile, organizator kmečke armade in državnik:
za njih še posebej velja, da so bili vmes posegajoče
dejavni in to kot filozofi.
Ne ohranja se filozofija pri življenju samo zato, kot je
trdil Adorno, ker je bil zamujen trenutek za njeno
udejanitev (kaj naj bi to bilo: poslednja sodba kot
proletarska revolucija in to povrh vsega v enem tre-
nutku?)3, temveč eksistira naprej v drugi formi oz. v
različnih drugih formah, in to kot ohranjena-z-odpravo.
Med forme nadaljnjega življenja filozofije sodijo tudi
tiste, v katerih postane filozofija skromna, zavrže kot
mitos slo po absolutnosti pri idealističnih graditeljih
sistemov in se znova udinja: ne kot ancilla religije (kot
se je dolgo časa v Zahodni tradiciji), temveč zdaj kot
služkinja posameznih znanosti, in noče biti nič več kot
neke vrste metodologija znanosti v različnih oblikah.
Odmislil bom za zdaj vse to.
Navedel sem primere za filozofe novega tipa, pri katerih
je še posebej jasno, da je bilo njihovo mišljenje usmer-
jeno predvsem k temu, da bi poseglo v dejanskost - in
vprašanje je, če lahko umetnika imenujemo v tem smi-
slu kot vmes posegajočega.
V	dnevniških zapiskih Walterja Benjamina o pogovorih
z Brechtom iz leta 1934 najdemo o tem značilno mesto:
»Brecht, med včerajšnjim pogovorom: .Pogosto mislim
na tribunal, pred katerim bi bil zaslišan. Kako je s tem?
Ste bili resni pri tem? Moral bi tedaj priznati: povsem
resen nisem. Vse preveč mislim na artističnost, na to,
kar bi koristilo gledališču, da bi lahko bil povsem resen.
Toda če sem zanikal to pomembno vprašanje, bom k
temu priključil pomembno trditev: da je namreč moje
vedenje dovoljeno.«
Ta dvom je razložen s fiktivno predstavo, da je »Konfu-
cij napisal tragedijo ali Lenin roman«. To bi občutili kot
nespodobno, kot vedenje, ki zanje ni častno.«36
Vrnil se bom k temu pogovoru, zdajle se mi zdi po-
membno, da je Brecht dvomil, če lahko velja producira-
nje umetnosti za vmes posegajoče delovanje sui generis,
toda za svoje vedenje: namreč o umetniškem delovanju
je sòdil, da je »dovoljeno«.
V	Kupovanju medenine je Brecht označil »umetnost
kot posebno in prvotno zmožnost človeštva«, gre za
definicijo, ki je oprta na Kanta, posredoval pa jo je
Franz Mehring; zmožnost: »ki ni niti prikrita morala,
niti olepšano znanje, temveč samostojna disciplina, ki
protislovno reprezentira različne discipline«.37 Lahko bi
formulirali tudi drugače, da namreč predstavlja za
Brechta umetnost »antropološko konstanto«: Ljudje
sploh ne morejo drugače, morajo producirati umetnost
prav tako kot živila, kar pomeni, hkrati s produkcijo in
reprodukcijo vrste poteka zmeraj tudi produkcija umet-
nosti.
To držo, ki ne dvomi v nujnost umetnosti, je Brecht
pri vzel že zelo zgodaj. Poheglovska razprava o »koncu
umetnosti« je bila za Brechta zmeraj vprašanje o njeni
vsakokratni formi, njen nadaljnji obstoj ni bil nikoli
vprašljiv: »Ljubezen, vojna, umetnost itd. so faktorji
človeškega občevanja in kot takšni odvisni od drugih
faktorjev vsakokratne družbene ureditve. Te prakse so
med seboj bistveno različne in različna je vrsta njihove
odvisnosti.«38
V nekem predgovoru k Mož je mož odvrne Brecht na
bojazni ljudi z levice: »Proletariat je zavzel srh spreleta-
vajoče stališče, da je umetnost škodljiva, ker odvrača
množice od boja. Toda tudi buržoazije ni odvrnila od
i njenega boja, niti za minuto. To ji proletariat pravza-
prav lahko očita. Včasih je buržoazijo celo zavajala v ta
boj. Razumljivo sicer je, ni pa prijetno, da želi proleta-
riat zdaj umetnosti ukazati, da zapelje množice v njihov
boj.«39
Naše izhodišče so bile spremembe filozofiranja, če ga
razumemo kot vmes posegajoče mišljenje in vedenje,
zdaj smo se vrnili k umetnosti kot obliki človeške pra-
kse, ki se zato prav tako spremeni:
»Umetnost ni nič individualnega. Umetnost je, tako
glede svojega nastanka, kot tudi učinka, nekaj kolekti-
vističnega. Najslašbe, kar bi se. lahko zaradi takšnega
pogleda zgodilo, bi bilo kvečjemu to: cela kopica kra-
marije, ki so ji doslej pravili umetnost, ne bi bila več
tako imenovana. «40
Tako mladi Brecht, na svoj takraten poudarjeno jezno-
rit, vzburjajoč način.
Bolj modro in obenem obsežne je formulira enako dej-
stvo pesem iz Kupovanja medenine:
O kritični drži
Kritična drža
za mnoge ni plodna.
Do tega pride, če v državi
s svojo kritiko ničesar ne dosežeš.
Toda kar je tamkaj samo neplodna drža.
Je zgolj šibka drža. Z oboroženo kritiko
Lahko zdrobimo države.
Regulacija reke,
Oplemenitenje sadnega drevesa,
Vzgoja človeka,
Preoblikovanje države
So primeri plodne kritike
In so tudi
Primeri umetnosti.41
prevedel I. K.
Opombe:
1.	Bertolt Brecht, Gesammelte Werke (Werkausgabe), Frank-
furt/M 1967, 10. zvezek, str. 1018 (v nadaljevanju navajano s
številko zvezka/strani brez avtorja in naslova).
la Friedrich Nietzsche's Werke (izd. Elisabeth Förster-
Nietzsche, Peter Gast), 2. oddelek: Nachgelassene Werke (za-
puščina), Leipzig 1903, XIII. zv., str. 46, aforizem 113. Prim.
Uvod v Nietzschea, Zagreb 1980 (Znaci. Velika edicija).
2.	12/386, prim, tudi 12/468 in 20/168.
3.	V seznamu literature je literatura o temi Brecht in filozofija
navedena posebej. [Ni prevedeno.]
4.	Manfred Riedel, Brecht und die Philosophie, v: Neue
Rundschau. 82 let., 1971, 1. zvezek, str. 65 nn. Frankfurt
1971.
5.	9/723.
6.	15/252.
6 a Nihče - to je eno izmed mojih pretiravanj (glej op. 3). Še
najbolj se približa nameram mojega dela Karl-Heinz Ludwig:
Bertolt Brecht. Philosophische Grundlagen und Implikationen
seiner Dramaturgie, Bonn 1975. Kot pove že podnaslov, se je
avtor slednjič ustrašil, da bi Brechta vzel povsem resno kot
filozofa.
7.	15/252.
8.	Martin Esslin, Brecht. Das Paradox des politischen Dichters.
München 21972.
9.	4/1406.
Jasno mi je, da pomeni Courageva obramba pred tem, da »bi
bila ob vid in sluh«, nekaj drugega kot Heglova zahteva;
opravičilo za zveze, ki jih tu postavljam, je siceršnje Brechtovo
nezaupanje v »čisto mišljenje«.	»
10.	12/443.
11.	12/375.
12.	Theodor W. Adorno, Minima moralia. Reflexionen aus
dem beschädikten Leben. Frankfurt 1964, str. 57.
13.	12/375.
14.	20/96.
15.	12/547, 548, 562.
16.	Karl Marx, Friedrich Engels Werke (MEW), 23. zv., str.
16.	Berlin 1962.
17.	MEW 23/12.
18.	Jan Knopf, Bertolt Brecht. Ein kritischer Forschungsbe-
richt. Fragwürdiges in der Brechtforschung. Frankfurt/M
1974, str. 43.
19.	Knopf/Forschungsbericht, str. 44.
20.12/475.
21.	12/549.
22.	12/576.
23.	Bertolt Brecht, Baal. Der böse Baal der asoziale. Texte,
Varianten, Materialien. Izd. Dieter Schmidt,' Frankfurt/M
1969, str. 12; te kitice ne vsebuje Werkausgabe, natisnjena je v
opombah, str. 3.
24.	9/721.
25.	9/633. '
26.	14/1393 n.
27.	Nietzsche's Werke (Förster-Nietzsche, Gast), XIII. zv., str.
5, aforizem 7.
28.	prav tam, str. 5, aforizem 7.
29.	9/463.
30.	10/892.
31.	10/894.
32.	Friedrich Nietzsche, Werke, izd. Karl Schlechta, München
61969, II. zv.
32 a. 14/1442
33.	12/591
34.	16/639
35.	Theodor W. Adorno, Negative Dialektik, Frankfurt 1966,
str. 13.
36.	Walter Benjamin, Versuche über Brecht. Izd. Rolf Tiede-
mann, Frankfurt/M 1966, str. 118 n.
37.	16/645.
38.	BBA (Bertolt Brecht - Archiv)
Mapa, Spisi o filozofiji in znanosti II, list 326/33; na tem
mestu moram prositi za razumevanje, da navajam prvotno
najdišče, ne da bi našel natis v Werkausgabe.
39.	15/65.
40.	15/65.
41.	9/773.
Ker so pesmi prevedene samo približno in ne poetsko,
navajamo še besedilo izvirnika:
5. Odlomek iz pesmi An die Nachgeborenen I
Ich wäre gerne auch weise.
In den alten Büchern steht, was weise ist:
Sich aus dem Streit der Welt halten und die kurze Zeit
Ohne Furcht verbringen
Auch ohne Gewalt auskommen
Böses mit Gutem vergelten.
Seine Wünsche nicht erfüllen, sondern vergessen
Gilt für weise.
Alles das kann ich nicht:
Wirklich, ich lebe in finsteren Zeiten!
23) Nicht so faul, sonst gibt es nicht Genuß!
Was man will, sagt Baat, ist,
was man muß.
Wenn ihr Kot macht, ist's, sagt
Baal, gebt acht
Besser noch, als wenn ihr gas nuhts machat.
24. Verjagt mit gutem Grund
Ich bin aufgewachsen als Sohn
Wohlhabender Leute. Meine Eltern haben mir
Einen Kragen umgebunden und mich erzogen s
In den Gewohnheiten des Bedientwerdens
Und unterrichtet in der Kunst des Befehlens. Aber
Als ich erwachsen war und um mich sah
Gefielen mir die Leute meiner Klasse nicht
Nicht das Befehlen und nicht das Bedientwerden
Und ich verliess meine Klasse und gesellte mich
Zu den geringen Leuten.
So
Haben sie einen Verräter aufgezogen, ihn unterrihtet
In ihrem Diensten, und er
Verrät sie dem Feind.
Sie haben mich verwarnt und mir weggenommen
Was ich durch meine Arbeit verdiente, Und als ich mich
nicht besserte
Haben sie Jagd auf mich gemacht, aber
Da waren
Nur noch Schriften in meinem Haus, die ihre Anschläge
Gegen das Volk aufdeckten. So
Haben sie einen Steckbrief hinter mir hergesandt
Der mich niedriger Gesinnung beschuldigt, das ist
Die Gesinnung der Niedrigen.
Siebentes Lied des Glucksgotts [II]
30. Freunde, wenn ihr euch mir verschreibt
Und das könnte sich lohnen
Wisst, dass ihr dann nicht geduldet bleibt
Mehr in den höheren Regionen!
Denn die Götter von Ruf und Stand
Haben auf alle Fälle s
Mich kleinen dicken endgültig verbannt
In die Schweineställe
¡ Wer meiner Weine gedenkend schmatzt
Wer zum Bett ein Polster fordert
Wer an bestimmten Stellen sich kratzt
Wird aus der Stube der Guten beordert.
•
Wen ein gelungener Hintern entzückt
Was sind dem die frühesten Metten?
Wer sich so tief zum Irdischen bückt
Der ist schon nicht mehr zu retten.
Schon ein Lächeln kann missliebig sein
Ein Gelächter ist immer verdächtig!
Wer nicht nach Sternen langt, ist ein Schwein
Wer da lacht, ist niederträchtig.
Ich bin der Gott der Niedrigkeit
Der Gaumen und der Hoden
Denn das Glück liegt nun einmal, tut mir leid
Ziemlich niedrig am Boden.
Ich bin der Glücksgott
Ich bin der Glücksgott,
Sammelnd um mich Ketzer
Auf Glück bedacht in diesem Jammertal.
Ein Agitator, Schmutzaufwirbler, Hetzer
Und hiemit - macht die Tür zu - illegal.
Über die kritische Haltung
Die kritische Haltung
Gilt vielen als nicht fruchtbar.
Das kommt, weil sie im Staat
Mit ihrer Kritik nichts erreichen könne.
Aber was da eine unfruchtbare Haltung ist
Ist nur eine schwache Haltung. Durch bewaffnete Kritik
Können Staaten zerschmettert werden.
Die Regulierung eines Flusses
Die Veredelung eines Obstbaumes
Die Erziehung eines Menschen
Der Umbau eines Staates
Das sind Beispiele fruchtbarer Kritik
Und es sind auch
Beispiele von Kunst.
Pojasnila:
A)	Slovenski prevod je izšel v mariborskem študentskem listu
Katedra leta 1981.
B)	Slovenski prevod ne vsebuje te dvojnosti, ker se spremeni
spol. Zaimek »ga« v zadnjem delu se lahko v nemščini veže
tako na svet kot na filozofe; čeprav je res, da se zaimek
odvisnega stavka redko veže daleč nazaj.
c) Z Werkausgabe je mišljena izdaja Brechtovih spisov v 20
knjigah v zbirki edition suhrkamp, po njej se danes običajno
navaja Brechta (to so utrdili izdajatelji Brecht-Jahrbucha, ki
izhaja v isti zbirki).
časopis, za kritiko znanosti/66/7
UDK: 330.148	______
NEKAJ DILEM
k analizi
sodobnega kapitalizma
Mašta Jalušić
Najpogostejša rešitev dileme - kako opredeliti medij in
najnovejše mehanizme kapitalskega učinkovanja - je še
vedno njegova »vstavitev« v »razvojne faze«, stadije
razvoja, kjer vprična faza ponavadi obvelja kot »naj-
višja«, »zadnja«, »pozna«. Kot temeljno »merilo« za
razdelitev kapitalizma na faze se večinoma postavi t. i.
»stopnja razvoja produktivnih sil«, stopnja podružblje-
nosti le-teh, definicije pa se izvršujejo prvenstveno na
zunanjih manifestacijah zakonitosti kapitalskega raz-
voja in tako rezultirajo zgolj v opisovanje nekih otiplji-
vih pojavov, procesov. To velja tako za že »klasično«
delitev na »konkurečni«, »monopolni« in »državnomo-
nopolistični« kapitalizem kot n. pr. za delitev na »zgod-
nji« kapitalizem, »klasični imperializem« ter »pozni«
kapitalizem1, pa tudi za Leninovo definicijo imperiali-
zma je zelo relevantna ocena Ch. Palloixa, da je dal bolj
»opisne definicije imperializma kot pa pojmovne, ker se
ne nanašajo na ekonomsko naravo imperializma - (na)-
protislovja kapitalističnega načina produkcije - temveč
na njegove mehanizme« .
Skozi razdelitve kapitalizma na faze se zrcali tudi raz-
merje do vprašanja učinkovanja ali neučinkovanja te-
meljnih zakonitosti funkcioniranja kapitalske ekono-
mije - ali so ti zakoni, kolikor jih je mogoče izpeljati iz
osnovnega zakona vrednosti - še vedno v veljavi, ali še
zmeraj učinkujejo ali pa je na njihovo mesto stopila
neka nova logika, ki daje kapitalskemu načinu produk-
cije bistveno drugačen pečat. V neki drugi obliki se to
vprašanje, čeprav pomeni isto, kaže v polemiki o »ve-
ljavnosti« Marxove kritike politične ekonomije, o nje-
nem »večjem« ali »manjšem« pomenu za analizo so-
dobnega kapitalizma in v poskusih »dopolnjevanja«,
»popravljanja« ali oblikovanja »bolj celovitih teorij«,
kot jo je izdelal Marx3.
Obravnava Marxa kot teoretika »konkurenčnega kapi-
talizma« običajno vodi v trditev o sodobni neveljavnosti
temeljnih zakonov kapitalističnega načina produkcije -
kajti ob predpostavki, da Marx analizira zgolj »konku-
renčni kapitalizem«, zakon vrednosti v današnjih raz-
merah več ne učinkuje, konkurenca izginja, cena je
zgolj subjektivna določitev, povprečna profitna mera se
ne oblikuje več, niti tendenčno ne pada več... itd. V
zadnji konsekvenci njegova analiza ni več uporabna,
ker ne more zajeti tendenc monopolizacije, posebej pa
ne mednarodnih implikacij izvoza kapitala. Ob takih
tezah se vsekakor ni mogoče zgolj ironično nasmehniti,
kajti na drugi strani je očitno, da se temeljni gibalni
zakoni kapitalskega načina podružbljanja ne morejo
prebijati na isti način, kot v prejšnjem stoletju, marveč
VSAJ v nekih drugih oblikah.
Tu se bomo omejili na dve temeljni vprašanji: na nacio-
nalni kapitalizem v razmerju do svetovne dominacije
kapitalskega načina produkcije; ter na razmerje eks-
ploatacije kot razrednega in/ali internacionalnega raz-
merja.
1. Nacionalni
kapitalizem ali
svetovna dominacija
kapitalskega načina
produkcije
Omenjena »klasična« razdelitev kapitalizma na »faze«,
tista na konkurenčni, monopolni in državnomonopoli-
stični" se zdi,, kot da je samoumevna in kot da »priz-
nava« realnost svetovnih razmerij kapitalizma. Dejan-
sko se nahaja trdno znotraj trditve, da je temeljni in
edini kapitalski medij še zmeraj nacija, država. V svoji
naravnanosti meri na učinke t. i. razvoja produktivnih
sil, na njihovo podružbljanje, ki prihaja v vse hujše
protislovje s produkcijskimi odnosi, ker ustvarja tako
rekoč »preddverje« socializma (Lenin). Internacionali-
zacija ekonomskih odnosov (bolje rečeno - internacio-
nalizacija kapitala, kapital-odnosa) pomeni za to tezo
linearni podaljšek notranjih »nacionalnih« ekonomskih
odnosov, kar implicira usmeritev k pojmu nacionalne
države, nacionalne ekonomije na sebi, zgolj v zvezi z
»nacionalnimi« produktivnimi silami. Internacionaliza-
cija kapitala je subsumirana pod izvoz kapitala (po
možnosti nevtralno razumljen). Ekonomija kot taka je
edino revolucionarna potenca, nujnost propada kapita-
lizma je v njegovih golih ekonomskih protislovjih, raz-
redni boj ne predstavlja meje kapitalske akumulacije -
razvoj produktivnih sil je razvoj stvari; hkrati je absolu-
tizirana vloga države kot pozitivnega, prejkone revolu-
cionarnega mehanizma omejevanja kapital-odnosa, pri
čemer je zanemarjena prav njena iz obdobja New Deala
in obdobja fašistične preroditve kapitalizma izišla vloga
v širjenju »meje« absorbcije kapitala in »realizacije«
presežka.
Seveda je to le dosledno izveden »model« državnomo-
nopolističnega kapitalizma, ki je nastal predvsem v
vrstah teoretikov graditve socializma v eni državi, ali
graditve socializma v enem sistemu, kjer so konsek-
vence teze o državnomonopolističnem kapitalizmu ja-
sno razvidne, toda vendarle so nastavki za podobno
izpeljavo vsebovani tudi v tistih modelih državno-mo-
nopolističnega kapitalizma, ki se zadržujejo prven-
stveno na pojavni ravni in sklepajo na kvalitativne
spremembe na temelju zunanjih manifestacij. (Prim.
Baran in Sweezy, P. Boceara, tudi Lenin). Relacija
nacionalno-internacionalno v smislu odnosov med med-
narodnimi monopoli (Lenin v Imperializmu govori o
»mednarodni zvezi monopolov«) ter državo se lahko
tako poenostavljeno prezentira in mednarodni mono-
poli nastopijo kot absolutni eksponenti nekega dr-
žavno-monopolističnega kapitalizma. »Odmev« na to je
artikulacija mednarodnih monopolov kot neke popol-
noma osamosvojene mednarodne strukture, ki vse bolj
izpodriva nacionalno državo kot temeljno enoto med-
narodnega gospodarskega sistema.
Dilema nacionalno-internacionalno skozi tako prizmo
rezultira v antinomijo, kjer se eni odločajo za eno, drugi
za drugo stran nasprotja kot primarno. V tem smislu je
mogoče zastaviti tudi vprašanje - ali obstoje medna-
rodni ekonomski odnosi ali pa je treba kot primarno
stvarnost pripoznati svetovno gospodarstvo. Nekateri
Marxu (Rosi Luxemburg, nato pa še Leninu) očitajo, da
tendence k mondializaciji kapitalizma ni dojel v vsej
njeni posledični povezavi, da je ostal »teoretik medna-
rodne menjave«, ker bi naj upošteval samo svetovni trg
(zunanjo trgovino) in njegov vpliv na posamična nacio-
nalna gospodarstva, torej samo internacionalno me-
njavo, ne pa t. i. internacionalizacije produkcije. S tem
naj bi bil pojem kapitala zreduciran na tržišče, na
konzumpcijo. C. A. Michalet Marxu sicer »priznava«,
da nakaže, da mora združevanje gospodarsko nerazvite
periferije s svetovnim trgom voditi k osiromašenju peri-
ferije. »Toda način obstoja odnosov med neenako raz-
vitimi gospodarstvi ne temelji v direktni eksploataciji
dela. Ta način leži v prenosu enega dela presežne vre-
dnosti, ki je že oblikovan v gospodarstvih, ki mu eko-
nomska narava ostane nedoločena. Pravzaprav izterje-
vanje enega dela viška ne pomeni, da so partnerji
kapitalističnih gospodarstev pod dominacijo kapitali-
stičnega načina produkcije«4. Eno je pri tem gotovo -
namreč to, da Marx iz svojega časa ni mogel predvideti
razsežnosti internacionalizacije, ki je bila v svoji začetni
fazi najprej posredovana z menjavo. Hkrati pa je ven-
darle na več mestih v njegovem delu razvidno, da je
poudarjal kozmopolitski značaj produkcije in konsump-
cije, ki ju je oblikovala buržoazija, ki je »na veliko
obžalovanje reakcionarjev industriji spodmaknila izpod
nog nacionalna tla«5.
Če je pri njem v prvi vrsti poudarjena in delno analizi-
rana vloga svetovnega trga", potem je to iz razloga, ker
sta bila v njegovem času prav svetovni trg in medna-
rodna menjava način prikazovanja internacionalizacije
kapitalizma (oziroma njegove mondializacije). Hkrati
je eksplicite analiziral efekt kapitalizma, ki je že v
njegovem času nastajal tudi na mednarodnem nivoju:
neenakomernost razvoja svetovnega kapitalizma, kot
vzrok za to, da se na svetovnem trgu reproducirajo
odnosi t. i. »neenake menjave«. Trditev, da Marx ostaje
»veljaven« le kot »teoretik« določene faze v razvoju
kapitalizma (v tem primeru - po C. A. Michaletu - zgolj
»mednarodnega kapitalizma«), lahko nastane le kot
posledica takega »selektivnega« branja Marxa, ki spre-
jema zgolj njegove dobesedne eksplikacije o posamič-
nih problemih, ne uspe pa »prevesti« v svojo »sfero« (v
»mednarodno«) razmišljanja tistih analiz, ki so prav
tako relevantne, čeprav ne neposredno in očitno nana-
šajoče se zgolj nanjo, ker se nanašajo na LOGIKO
funkcioniranja kapitala, ki je V BISTVU ena sama.
Formalna in realna
podreditev kapitalu
Izredno pomembna konstatacija za vprašanje načina
mondializacije kapitalizmu je v Kapitalu in predvsem v
dolgo časa neobjavljenem 6. poglavju Kapitala7 izdelan
pristop k načinu podrejanja dela Kapitalu. Marx razli-
kuje formalno in realno podreditev (subsumpcijo) dela
pod kapital, kjer pomeni - poenostavljeno rečeno -
formalna podreditev prisilno, zunanjo, »politično« po-
sredovano poslušnost logiki kapitala, realna pa ponotra-
njeno, prostovoljno, ekonomsko (ne)posredovano po-
slušnost logiki kapitala, torej identifikacijo z njo.
Obdobje kapitalizma, v katerem temeljne med-nacio-
nalne kapital-odnose označujejo trgovinski odnosi, me-
njava blaga, to je obdobje kapitalizma, ko nastopa v
razmerju kolonialnih metropol do sveta, ki še ni v
njegovi neposredni oblasti, je mogoče označiti kot ob-
dobje formalne podreditve tega »zunanjega« sveta cen-
tru kapitalističnega razvoja, ko do njega nastopa še
surovo, si ga neposredno politično podreja, ko mu služi
prvenstveno za surovinsko bazo in širjenje blagovnega
trga. Tak odnos do »zunanjega« sveta je hkrati predpo-
stavka njegovega kasnejšega razmerja, ki ga vzpostavi
na nekem drugem nivoju - nekateri bi to razmerje
imenovali neokolonialno razmerje - gre pa za vzpostav-
ljanje kapitalističnega produkcijskega načina na svetov-
nem nivoju, ko kapitalska podrejenost postane realna in
dominantna v svetu kot celoti. Lenin je omenjeno ra-
zliko in »točko« razlikovanja obeh obdobij kapitalizma
označil takole: »Za stari kapitalizem z neomenjenim
gospostvom svobodne konkurence je bil tipičen izvoz
BLAGA, Za najnovejši kapitalizem (z gospostvom mo-
nopolov) je postal tipičen izvoz KAPITALA8.
Če si Leninovo temeljng oznako imperializma ogle-
damo v luči Marxovega razlikovanja načina ekspanzije
kapitala izven danih mu meja, potem moramo hkrati s
tem, da pripoznamo izvoz KAPITALA kot neko novo
obliko med-nacionalnih kapitalskih odnosov, to novo
obliko razumeti kot nastop realne podreditve teh odno-
sov kapitalu, kar pomeni, da v mednarodni sferi eko-
nomski odnosi ne tečejo več le formalno preko svetov-
nega trga kot mednarodna menjava blaga, temveč se
vzpostavljajo mnogo globlje kot »pravi« kapital-odnos,
ki zaobsega tako menjavo kot produkcijo in distribu-
cijo. Izvoz kapitala, ki ga razumemo kot izvoz zgolj
finančnega kapitala, stvari, torej kot nevtralno katego-
rijo, nam seveda ne more pojasniti mondializacije kapi-
talizma, kakršna se je izvršila predvsem po drugi sve-
tovni vojni skozi nastanek transnacionalnih korporacij,
temveč je treba ta izvoz dojeti v prvi vrsti (tudi) kot
časopis, za kritiko znanosti/66/8
izvoz določenega produkcijskega razmerja - kapital-
odnosa.
Čeravno Marx ni (saj tudi ni mogel) analiziral kapitali-
zma kot nekega že dokončno izoblikovanega svetov-
nega produkcijskega načina, pa so v njegovih analizah
načina ekspanzije kapitala preko vseh njemu zunanjih
meja vendarle prisotni tudi bistveni elementi za analizo
svetovne ekspanzije kapitala. Prav zaradi tega je mo-
goče oporekati trditvi, da je bil Marx zgolj »teoretik
starega, konkurenčnega kapitalizma« oziroma »teoretik
mednarodne menjave«. »Za Marxa je svetovni trg si-
stem odnosov med deželami. Verjetno je, da Marx hoté
ne uporablja termina svetovno gospodarstvo na tedanji
stopnji ekonomskega sodelovanja na mednarodnem ni-
voju«. Vendar: »Vsa razmišljanja K. Marxa o diferenci-
ranem delovanju zakona vrednosti na domačem trgu in
na mednarodnem trgu, potem o vplivu mednarodnih
ekonomskih odnosov na stopnjo profila slonijo na kon-
ceptu celote svetovnega gospodarstva, v katerem delu-
jejo gospodarstva posameznih držav in njihovi subjekti.
Tako Marx govori: »,.. Pravzaprav to razmišljanje
spada v svetovni trg, ki ni samo notranji trg glede na vse
izven njega obstoječe zunanje trge (foreign markets),
ampak je obenem tudi kot notranji trg vseh zunanjih
trgov spet sestavni del notranjega (home markets)«4.
Mondializacija -
Leninov
Imperializem?
Ponavadi se Lenina postavlja kot tistega, ki je v analizi
kapitalizma storil preboj »starega« marksovskega hori-
zonta konkurenčnega kapitalizma, hkrati pa tudi preboj
»teorije mednarodne menjave«. »Lenin torej dopušča,
da se preko kanala izvoza kapitala uvidi oblikovanje
sistema svetovnega gospodarstva, kateremu vlada kapi-
talistični način produkcije«10. Vendar pa pri njem ne
gre za formalno dojemanje izvoza kapitala kot izvoza
denarnih sredstev, kot to trdi C.A. Michalet, da je
namreč »Lenin napravil zmedo, na katero Marx opo-
zarja kot razširjeno pri večini ekonomistov ki - izenaču-
jejo .,. blago ali denar - s kapitalom, po drugi strani pa
imenujejo kapital samo nekaj, kar je njegov naçin
obstajanja kot uporabne vrednosti, kot delovnega sred-
stva«'1. Leninova »nedoslednost« naj bi torej bila v
tem, da razume izvoz kapitala nekonsekventno. Toda
Lenin načelno kljub vsemu izvoza kapitala ne dojema
kot nek fenomen sam zase, ampak kot sredstvo za odliv
presežka iz manj razvitih dežel za potrebe kapitalistič-
nega načina produkcije. Hkrati je verjetno treba Lenina
navezati na Marxove elemente analize ekspanzije kapi-
tala, pri čemer pa Leninova analiza imperializma pre-
neha biti nek ekskljuziven kvalitativni skok, kajti razvi-
dno je, da so že v sami naravi funkcioniranja kapitalske
logike elementi, ki nujno vodijo kapitalizem v njegovo
imperialistično fazo, Če je mogoče po historičnem zapo-
redju uvrstiti obdobje oblikovanja svetovnega trga
preko vključevanja v blagovno menjavo v shemo for-
malne podreditve nekapitalističnega sveta kapitalu, po-
tem je za obdobje imperialistične ekspanzije - izvoza
kapitala mogoče reči, da je po svojem bistvu realna
podreditev nakapitalističnega sveta kapitalu. V prvem
primeru gre za navzven čisti kupoprodajni odnos, v
drugem pa se začne na drugem - »nekapitalističnem«
polu - oblikovati specifični kapitalistični način produk-
cije.
Podreditev procesa dela kapitalu najpoprej nič ne spre-
meni v stvarnem načinu produkcije... kapital je na sebi
in za sebe ravnodušen do POSEBNOSTI vsake sfere
produkcije... Toda, po eni strani si oblikuje sredstva,
da bi se... frikcije, če izhajajo iz narave samega procesa
produkcije, premagale, po drugi strani pa z razvojem
njemu lastnega načina produkcije odstranjuje vse pre-
preke svojega svobodnega gibanja v vse sfere produk-
cije. Predvsem ruši vse zakonite ali tradicionalne meje,
ki mu preprečujejo, da po mili volji kupuje to ali ono
vrsto delovne sile ali da si prisvoji to ali ono vrsto dela.
... Videli bomo, da kapitalistični način produkcije sam
oblikuje prepreke, ki so nasprotne njegovi lastni ten-
denci, toda odstranjuje vse ZAKONITE in IZVENE-
KONOMSKE zapreke za to variabilnost«12 (podč. V.
J)
Dojeti naravo imperializma kot zunanjo negacijo proti-
slovij kapitalističnega načina produkcije, ki sprejema
različne mehanizme, izvoz kapitala kot »vgrajeno po-
trebo kapitalističnega načina produkcije, da bi se olaj-
šalo funkcioniranje sistema«13, pomeni korak k razume-
vanju kapitalističnega načina produkcije kot V BI-
STVU imperialističnega, s C. Palloixom rečeno - »po-
kazati, da je način kapitalistične produkcije imperialisti-
čen, kakršnokoli že pač stopnjo razvoja ima oziroma da
je imperializem vsebovan v kapitalizmu«14, Leninova
analiza imperializma nam, če jo beremo v luči razmerja
med formalno in realno podreditvijo svata svetu kapi-
tala, torej razkriva mehanizem oziroma način domina-
cije kapitala metropol v perifernem svetu oziroma način
realne obvladovalnosti »ostalega sveta« s strani kapi-
tala.
Brez upoštevanka, brez vključitve Marxove analize bi se
bilo mogoče upravičeno skupaj z Michaletom podati na
pot pre vpraševanj a Leninove dorečenosti v temeljnem
označevanju imperializma kot kvalitativno nove faze
kapitalizma z izvozom kapitala. Verjetno je, da tudi
Lenin iz svojega časa še ni mogel tako neposredno
govoriti o izvozu kapital-odnosa, kajti izvoz finančnega-
denarnega kapitala je pravzaprav prvi korak k izvozu
stvarnih kapital-odnosov in »internacionalizaciji pro-
dukcije« oziroma »delokalizaciji produkcijskega pro-
cesa«.
Ali pa je - kar bi bilo treba še preveriti - izvoz kapitala
vendarle razumel kot v bistvu nevtralno (pozitivno)
širitev podružbljanja produktivnih sil (sicer še kot kapi-
talsko »obarvanega«, vendar pa kot tisto predpostavko,
s katere je mogoč »skok« v socializem), na kar bi bilo
mogoče sklepati tudi iz njegove teze o »državnem mo-
nopolističnem kapitalizmu« kot »preddverju« sociali-
zma: »Socializem pa gleda že sedaj na nas skozi vsa
okna» današnjega kapitalizma, obrisi socializma se ka-
žejo neposredno v praksi iz vsakega velikega ukrepa, ki
pomeni korak naprej na podlagi tega najnovejšega ka-
pitalizma15. Hkrati Lenin sicer v Imperializmu poudarja
»delitev« sveta (oz. profitov) med kapitalističnimi deže-
lami in monopoli po velikosti vloženega kapitala, ven-
dar pa zanj »učinki izvoza kapitala niso zaskrbljujoči
zaradi ,razvoja nerazvitosti' (A. G. Frank), kot je to
opazil Christian Palloix16. Isti odnos do izvoza kapitala
se pri Leninu izkazuje v tezi o graditvi »državnega
kapitalizma« s čimmanj »slabih plati« njegovega učin-
kovanja v Sovjetski zvezi, ko v bistvu pristane na uvoz
tujega kapitala v sovjetsko državo ne da bi se ob tem
vprašal o dejanskih učinkih takega razvoja17.
Leninov Imperializem, predvsem pa njegovo temeljno
oznako z izvozom kapitala, je potemtakem nujno brati
skozi Marxova »očala« načina dominacije kapitala (kot
formalne dominacije preko posredovanja menjave »zu-
naj« sfere produkcije same in realne dominacije v »skri-
tem kraju produkcije« samem) - če hočemo zapopasti
bistvo internacionalizacije kapitala. .
Ekspanzija
kapitalizma
»napredek« ali
»stagnacija«
Zelo izrazita tendenca takšne - realne - internacionali-
zacije kapitala nastopi nekje v šestdesetih letih tega
stoletja, ko se začno izoblikovati številni multinacio-
nalni koncerni kot mednarodne produkcijske združbe,
kot »odločilna oblika organizacijskega boja velikega
kapitala«18. Pred tem prihaja do realnega internacional-
nega prepletanja kapitala le v redkih primerih. Povezo-
vanje produkcijskih mest v različnih deželah kot oblika
kapitalske vertikalne integracije, pri čemer je neposre-
den nadzor nad takoimenovano »delokalizirano«19 pro-
dukcijo čedalje manj potreben, ker se produkcijski
proces formira po in sledi od zunaj vnešeni tehnološki
logiki, je zdaj bistven proces, ki označuje funkcionira-
nje kapitala na internacionalni ravni. To je internacio-
nalizacija kapital-odnosa, oblikovanje specifičnega ka-
pitalističnega načina produkcije kot svetovne realitete
ne da bi se pri tem bistveno spreminjale formalne-
politične manifestacije obstoječe svetovne ureditve oz.
politično deklariranje nekaterih sistemov kot takih, v
katerih bi naj bil že prevladujoč nek drug (npr. sociali-
stičen) način produkcije. Multinacionalni koncerni vrše
s svojimi metodami prodor ne glede na takoimenovano
družbeno ureditev: »Kakršnakoli že je oblika njihovega
prodora, s seboj prinašajo metode organizacije in mo-
dele tehnične delitve dela kot veljajo v kapitalističnih
gospodarstvih«20. S tem pa se spreminja tudi narava
samega svetovnega trga, postopno je izoblikovana ta-
koimenovana »mednarodna delitev dela«, v katero so
kapitalistično podrazvite dežele vključene veliko nepo-
sredneje kot poprej, njihova gospodarska struktura pa
se oblikuje po logiki razvoja »komparativnih predno-
sti«, ki so dejansko »komparativne prednosti« za veliki
kapital,, ki oblikuje svoje zveze s temi deželami vedno
bolj v smeri možnosti njihovega maksimalnega prilaga-
nja svojim potrebam uvrednotevanja. Vse oblike odvi-
snosti in navezovanje, ki so vzpostavljene (od finačno-
kreditno-monetarne do energetske, tehnološke...), so
temu ustrezno prirejene21.
Tisto temeljno, kar menim, da bi bilo v razvoju-ekspan-
ziji kapitalističnega načina produkcije treba naglasiti in
nenehno vključevati v analizo kapitalistične poti razvoja
tako na nacionalnem kot na internacionalnem nivoju, je
torej razlaga ekonomskih odnosov kot proizvodnih
odnosov, torej razkritje kvalitativne narave le-teh. V
•nasprotnem primeru ostane analiza mednarodnih eko-
nomskih odnosov formalna analiza ekonomskih tokov
prisvajanja, teorija mednarodne menjave, in namesto
da bi proučevala realno kapitalsko oblikovanje v pro-
cesu produkcije, ki je postal internacionalen, proučuje
le lastninska, menjalna (formalna) razmerja.
V navezavi na tak pristop potem postane tudi vsakršna
razdelitev dosedanje kapitalistične razvojne poti na faze
mnogo bolj pripomoček kot pa dejanski predmet ana-
lize, kolikor taka razdelitev temelji v prvi vrsti na zuna-
njih manifestacijah temeljnih zakonitosti kapitalskega
razvoja, oziroma vkolikor je zgolj opisovanje nekih
otipljivih pojavov, procesov. To velja tako za delitev na
konkurenčni, monopolni in državnomonopolistični ka-
pitalizem kot npr. za delitev na zgodnji kapitalizem,
klasični imperializem ter pozni kapitalizem22, pa tudi za
Leninovo definicijo imperializma je zelo relevantna
ocena Ch. Palloixa, da je dal bolj »opisne definicije
imperializma kot pa pojmovne, ker se ne nanašajo na
ekonomsko naravo imperializma - protislovij kapitali-
stičnega načina produkcije - temveč na njegove meha-
nizme«23.
Kapitalistični način produkcije je v svojem jedru zasno-
van kot svetovni in eksistenca kapitala kot svetovne
realitete je temu bistvu pravšnja eksistenca. »Svetovni
trg sam tvori bazo tega produkcijskega načina. Po drugi
strani žene njegova imanentna nujnost da producira na
stalno razširjeni stopnji k stalnem razširjanju svetov-
nega trga, tako da tu industrijo ne revolucionira trgo-
vina, temveč industrija nenehno revolucionira trgovino
24. Mondializacija produkcijskega procesa kapitala oz.
njegova internacionalizacija je dovršitev procesa, ki se
je formalno začel z vzpostavljanjem svetovnega trga.
2. Eksploatacija
danes - razredno in
(ali) internacionalno
razmerje
Vzporedno s sprejetjem teze o internacionalizaciji real-
nega kapitalskega produkcijskega načina pa postane
nujna vzpostavitev zveze z vprašanjem novega razmerja
med polom dela ter polom (zdaj) internacionalnega
kapitala. Kakšni so nivoji in mehanizmi eksploatacije?
Ali te-ta eksistira na nacionalnem ali na internacional-
nem nivoju, oziroma na obeh hkrati? Kdo koga izkori-
šča? Nacionalna buržoazija »svoj« proletariat, interna-
cionalna buržoazija internacionalni proletariat ali pa je
celo proletariat nekaterih dežel prevzel mesto eksploa-
tatorja? Kakšno je razmerje med razrednim in interna-
cionalnim? Ali se je z internacionalizacijo kapitala raz-
merje eksploatacije »pomaknilo« na mednarodno ra-
ven? Odgovor takoimenovanih »radikalnih« zagovorni-
kov »teorije neenake menjave« na to vprašanje je
pozitiven.
Tudi tu gre za temeljno vprašanje - (ne)učinkovanja
zakona vrednosti v (tokrat) svetovnih razsežnostih. Za-
kon vrednosti je večinoma mehansko prenešen iz nacio-
nalne sheme v mednarodni prostor in označen za me-
njalno razmerje, torej v svoji banalni obliki - kot ten-
denca izenačevanja (po možnosti enakopravnega!) pro-
dukcijskih pogojev, kot tendenca razvoja nasploh (kar
so kot nedejansko dojeli celo že nekateri meščanski
ekonomi). Obstojita dve varianti. Praktična: Neenako-
pravna menjava je dojeta kot produkt »nedelovanjai«
zakona vrednosti, kajti le-tega se ne razume kot speci-
fične FORME podružbljanja produktivnih sil in pro-
dukcijskih odnosov, kot določene forme njihove repro-
dukcije, ki ne pomeni »povprečne« stopnje podružblja-
nja v vsakem posamičnem primeru, ampak se povprečje
uveljavlja zmeraj le kot tendenca v bistveno različnih
nivojih stopnje razvoja produktivnih sil in od tod izha-
jajočih produkcijskih odnosov. V praktični zahtevi po
vključitvi v »mednarodno delitev dela«, po »uvedbi«
delovanja zakona vrednosti, da bi se doseglo »svetovni
nivo razvoja produktivnih sil« se zrcali določeno geslo,
ki konkretno pomeni reprodukcijo podrejenega polo-
žaja v zgodovinsko že izoblikovani »mednarodni delitvi
dela«. Sam pojem »svetovni razvoj produktivnih sil« je
zgolj »napačna abstrakcija znotraj svetovnega sistema,
ki sestoji iz distinktnih in nasprotujočih si družbenih
formacij«25. Druga varianta: teoretska: Zahteva po iz-
stopu nerazvitih dežel iz svetovnega trga kot posledica
teze o dvojni eksploataciji, ki se vrši v njih na temelju
neenakopravne menjave - nastajanje razmerja bogati-
-revni na mednarodnem nivoju (polarizacija svetov-
nega proletariata) - torej eksploatacija med narodi
(kjer v vlogi eksploatator j a nastopa narod kot neizdife-
rencirana celota - torej tako buržoazija kot tudi prole-
tariat razvitih držav); hkrati eksploatacija perifernega
proletariata po »njegovi« buržoaziji. Revolucionarnost
je pri tem izključno na strani perifernega proletariata,
kajti, kot že rečeno, proletariat centra se identificira z
interesi vladajočega razreda in zaradi absolutno višje
realne mezde izgublja vlogo dejanskega revolucionar-
nega subjekta. Izoblikovanje dveh taborov: antiimpe-
rialističnega in proimperialističnega naj bi bil z revolu-
cionarnim nabojem nabit rezultat polarizacije med cen-
trom in periferijo, ki temelji na transferu vrednosti
(mehanizmi eksploatacije periferije) v smeri centra.
Vprašanje, ki se zastavlja ob tej teoretski utemeljitvi
časopis, za kritiko znanosti/66/9
mednarodne eksploatacije, ki implicira linearno polari-
zacijo sveta, in neposredno prenese shemo razrednega
razmerja na internacionalni nivo, je, ali je mogoče sam
transfer vrednosti, »neenako menjavo« razlagati kot
eksploatacijo, ko v bistvu gre vendarle za posebno
razmerje med posamičnimi nacionalnimi kapitali v
mednarodnem prostoru, kjer se s pomočjo večjega ka-
pitala ali kapitala z boljšo strukturo vrši prisvajanje
večjega dela presežnega dela, torej se udejanja pred-
vsem monopolna pozicija (manipulirana ali umetna) -
vse to pa je pravzaprav konkurenčno razmerje med
posamičnimi kapitali. »Neekvivalentna menjava« sicer
je neenakopravni mehanizem, ki učinkuje skozi celoto
mednarodnih kapitalskih odnosov, vendar pa ostane, če
jo vzamemo za bistveni element sodobnih razmerij iz-
koriščanja, sodobnega razmerja delo-kapital, v bistvu
nepojasnjena. Zahteva po enakopravnosti - neizkori-
ščanju se tako lahko postavi spet le na formalnem
nivoju medkapitalskih odnosov ne pa na nivoju relacije
delo-kapital. Hkrati ostaja ideja o eksploataciji, ki
izhaja iz enostavnih menjalnih odnosov, zgolj na ravni
nakazovanja na nek problem - na vprašanje reproduk-
cije te menjave, ki pa zmeraj temelji v specifičnih
produkcijskih razmerjih, ki se na mednarodnem nivoju
uveljavljajo na veliko kompleksnejši način kot zgolj
»neenaka menjava«.
Mednarodna
»eksploatacija«
po Marxii
Res je, da je tudi že Marx govoril o izkoriščanju ene,
manj razvite dežele s strani druge, bolj razvite, kot o
menjavi več dela za manj dela. Vendar pa - govoriti
zgolj o tej ravni kapitalskih razmerij ne da bi ugotavljali
v kakšnih specifičnih produkcijskih razmerjih takšna
menjava temelji - pomeni ne dojeti poti dejanske ukini-
tve takšnih razmerij, kajti v tem primeru ostane izkori-
ščanje nek splošen pojem, ki ni bistveno opredeljen kot
kapitalsko razmerje, kapitalistična eksploatacija, pre-
ostane torej le moraliziranje o nujnosti večje »pravično-
sti«.
Marx izkoriščevalskega razmerja med deželami ni po-
stavljal tako linearno. Najprej je zelo jasno izpostavil
kompleksno zvezo med višino produktivnosti dela ter
višino mezde, pri čemer je pojem relativne mezde26
bistvena determinanta za razumevanje realnih kapital-
skih razmerij v »metropolah«. Ne glede na to, da ta
razmerja tu nastopajo v veliko bolj prefinjenih oblikah
in se boljši položaj delavcev kaže kot t.i. »višji stan-
dard« skozi višje nominalne mezde, pa stopnja eksploa-
tacije delovne sile ter ogromna masa profita, ki se danes
ustvarja prvenstveno s tehnološkimi in drugimi umet-
nimi monopoli, omogočata, da je baza kapitalske eks-
ploatacije v najrazvitejših kapitalističnih deželah, kateri
je njen »mednarodni temelj« sicer prvovrstno dopol-
nilo, nikakor pa ni edino bistven za funkcioniranje
kapitalističnega sistema.
Pri tem je treba povedati, da teoretiki »neenake me-
njave« zelo radi citirajo Marxa v svoje opravičilo (ne da
bi dojeli njegovo tezo o izkoriščanju med deželami),
toda nenehno vztrajajo zgolj pri enem iztrganem citatu
iz I. knjige Kapitala, ali Teorij o presežni vrednosti,
medtem, ko nihče »ni opazil« njegovega dopolnila v III.
knjigi, kjer pravi, da si razliko, presežek med deželami
»strpa v žep določen razred«27.
Interesi kapitala, in
»razredni« boj
V zadnjem času se skozi poskuse načinov razreševanja
kapitalizma iz krize, v kateri se nahaja, posebno izrazito
nakazuje interes velikega mednarodnega kapitala, ki je
prvenstveno v tem, da lahko čim bolj neovirano izkori-
šča »svoj« delavski razred - v visokorazvitih kapitali-
stičnih deželah. To tudi sovpada s tezo Charlesa Bettel-
heima, da vladavina imperializma temelji prvenstveno
na eksploataciji proletarcev imperialističnih dežel. Vsi
mogoči avtoritarni posegi vlad visokorazvitih kapitali-
stičnih držav po t. i. »protekcionističnih mehanizmih«
kažejo na že omenjeno dejstvo, da »razviti« trenutno
nikakor niso zainteresirani za ekspanzijo presežka pro-
duktov manj razvitih dežel, za njihovo intenzivno eks-
ploatacijo, marveč mnogo volj za blokado njihovega
razvoja, stagnacijo in vezave nase preko kreditno-mo-
netarnih, tehnoloških itd. mehanizmov odvisnosti. To-
rej gre v prvi vrsti za interes za nenehnim in hitrim
povečevanjem stopnje eksploatacije proletarcev kapita-
listično razvitih (imperialističnih) deželah, NATO pa v
odnosu do podrejenih kapitalistično nerazvitih dežel
predvsem za OHRANITEV razmerij eksploatacije pro-
letarcev in njihove odvisnosti od centra, ne pa toliko za
njihovo naraščanje in to ne glede na vso brutalnot, s
katero se to razmerje uveljavlja.
Vnaprejšnja teza o »nerevolucionarnosti« delavskega
razreda na Zahodu (razvite kapitalistične dežele) je
lahko v kontekstu težnje po ukinitvi obstoječe svetovne
dominacije kapitala prepreka za dojemanje novih form
kapitalskega izkoriščanja, ki se zdaj uveljavljajo pred-
vsem preko tehnološke dominacije, oziroma skozi dolo-
čene produkcijske forme, ki neposredno determinirajo
razmerje vladajoči-vladani. V rokah pravočasnega ra-
zumevanja teh novih načinov vladavine (mednarod-
nega) kapitala je tudi usoda ukinitve kapitalskega raz-
merja. Če se je še do nedavnega zdelo, da se je plamen
revolucije premaknil na vzhod oziroma na jug in se
mora delavski razred zahoda učiti od delavcev vzhoda in
juga, pa se danes situacija kaže obratno. Kot pravi
Charles Lewinson: *Boj delovnih ljudi proti hierarhiji
ter za uresničitev delavske oblasti se mora biti tako na
Vzhodu kot na Zahodu. Zato moramo vzpostaviti stike
s pravimi predstavniki delavcev na vzhodu. Zdaj je
potrebno, da se duh in metode delavskega boja razšir-
jajo z Zahoda na Vzhod in ne več v obratni smeri« 28.
Seveda ne kot mehansko posnemanje in prenašanje.
Menim, da je bistveno vprašanje, ki se mora zastavljati
danes kateremukoli resnemu gibanju za socializem, ozi-
roma za ukinitev kapitalskih razmerij, vprašanje - ali je
naloga socialističnih sil zgolj ta, da v interesu »razvoja
ekspanzije produktivnih sil« slede razvojni poti kapita-
lizma, ki je v svoji trenutno najvišji obliki vzpostavil
tako suptilne mehanizme vladanja, da jih je skrajno
težko razkrinkati ali pa naj se taki poti razvoja upro ter
iščejo alternativne razvojne poti. Omenjeni mehanizmi
kapitalskega vladanja pa so najbolj razviti prav v po-
dobi »zahodnega« kapitalizma - njihov »transfer« od-
pira prej grozljivo kot privlačno »perspektivo« razvoja.
Prav zato je njihovo razumevanje in razumevanje oblik
boja proti kapital-odnosu na Zahodu odločilnega po-
mena za svet kot celoto.
Opombe:
'Prim. E. Mandel, Kasni kapitalizem, E. B. ZG 1981
2Ch-Palloix, Svjetski kapitalizam, Školska knjiga, ZG, 1980.,
str. 36.
I	»Monopo'ni kapital« P. A. Barana in P. M. Sweezy-a je eden
takih poskusov - stvaritve »novega« Kapitala, nove analize
(monopolnega) kapitalizma, v katerem Marxov Kapital več ne
vlada suvereno. (»Če bova sledila Marxovemu vzoru in popol-
noma uporabila njegovo močno analitično metodo, se ne mo-
reva zadovoljiti s krpanjem in popravljanjem konkurenčnega
modela, ki je temelj njegove teorije« Ibid, Stvarnost, ZG
1978. str. 17.
4C. A. Michalet, »Svjetski kapitalizam«, Školska knjiga Za-
greb, 1980 str. 65.
•MEGA 1/6 str. 529
ћТо je verjetno projekt, ki ga je Marx nameraval izdelati, pa ni
uspel.
7	Karl Marx »Rezultati neposrednog procesa proizvodnje«,
Rukopis neobjavljene šeste glave Prve knjige »Kapitala«, Ko-
munist, Bg, 1977.
8	V. I. Lenin »Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma.
Izbrana dela CZ, U 1949, str. 461.
4Cit. po Ivo Fabinc, Osnovne teorije o mednarodnih ekonom-
skih odnosih, EF, U 1979, str. 81.
10 C. A. Michalet, Svjetski kapitalizam, ibid str. 76.
II	ibid. str.' 92.
12	ibid. str. 8
13	C. Palloix, »Svjetska kapitalistička privreda i multinacio-
nalne kompanije«, Stvarnost, ZG, str. 29.
14Karl Marx,« »Rezultati...« ibid. str.
15 V. I. Lenin Grozeča katastrofa ali kako naj se proti nji
borimo, Izbrana dela CZ, U 1949, str. 138.
16Ch. Palloix op. cit. str. 37. Ob tem gre seveda razmisliti o
tem, koliko si je Lenin bolj zastavljal problem bližnje neposre-
dne ponovne delitve sveta med imperialistične velesile.
17	V ta kontekst sodi tudi Leninov odnos do Taylorjevega
sistema, ko je »možnost realizacije socializma odvisna prav od
naših uspehov pri združitvi sovjetske oblasti in sovjetske orga-
nizacije upravljanja z najnovejšim napredkom kapitalizma. V
Rusiji je treba začeti študij Taylorjevega sistema, njegovo
vpeljevanje, njegovo sistematično preizkušenje in uporabo« V
»Nadaljnje naloge.«
18	E. Mandel, Kasni kapitalizam, Ekonomska biblioteka, Zg.
1981, str. 254.
19	prim. Ch. A. Michalet, op. cit. str. 21.
20	op. cit. str. 45.
21V najnovejšem času se protislovnost obstoječe odvisnosti od
mednarodnega kapitala kaže predvsem v oblikovanju takoime-
novanih »stabilizacijskih programov gospodarstva« pod popol-
nim diktatom mednarodnega finančnega kapitala. Gesla, ki v
odvisnih gospodarstvih nastopajo kot mobilizirajoča - npr.
»vključevanje v mednarodno delitev dela«, »uveljavljanje na
svetovnem trgu« ... so v bistvu merkantilna zahteva po izvozu
za vsako ceno - so največkrat prikrivanje realitete interesov
velikega mednarodnega kapitala. Gospodarsko »prestrukturi-
ranje za vključevanje v mednarodno strukturo (razviti »kom-
parativne prednosti«)«, je prilagajanje v prid mednarodni
mobilnosti velikega kapitala, ne razvoj proizvajalnih sil (kar je
sicer geslo), marveč relativna stagnacija (zmanjševanje obsega
produkcije in porabe, predvsem pa zniževanje delavskih
mezd). To, da veliki kapital nikakor ni zainteresiran za ekspan-
zijo presežka produktov iz manj razvitih dežel (tistega pre-
sežka, ki ni sproduciran znotraj njegove multinacionalne
mreže podjetij), nenehno kaže njegovo blokiranje izvora iz
njih. Hkrati si »stabilizacijske vlade« nenehno ustvarjajo ilu-
zijo, da je »uspešnost« gospodarstva (v tem primeru kapitali-
stičnega načina produkcije) mogoče meriti z ugotavljanjem
plačilne bilance, medtem pa ima »uspešni« kapitalizem ob-
vezno negativni saldo, saj PRODUCIRA v tujini veliko VEČ,
kakor pa izvaža. Za mednarodni kapital, kot kaže, ni toliko
pomembno, da - neposredno izkorišča delovno silo v »podra-
zvitih državah«, da vleče iz njih ogromne mase profita skozi
direktne investicije ali financiranje le-teh, marveč v tem tre-
nutku najpoprej in predvsem to, da se »podrazviti« nekako
»samoohranjajo« znotraj imperialističnega circulusa viciosusa,
da so vezani (n. pr. s tehnologijo ali preko velike zadolženosti)
na razvite dežele (oz. na veliki multinacionalni kapital, ki ga le-
te politično zastopajo) ter tako »mirni«, »nekonkurenčni«,
skratka, da je v njih razvoj proizvajalnih sil blokiran, kolikor ni
potrebno, da se v določenih trenutkih na ustreznih točkah
vključujejo v »svetovni razvoj«, ki je svetovni razvoj realnega
kapital-odnosa. Pri tem sam vzklik »podrazvitih« po novem
mednarodnem gospodarskem redu kot »enakopravnejši me-
njavi« izzveni kot vzklik »obogatite se vendar pri nas«, ker ne
zajame celotne kompleksnosti produkcijskih odnosov kot sve-
tovno kapitalskih v realnem pomenu dominacije kapitala, tem-
več zgolj kot nevtralno mednarodno menjavo.
22 Prim. E. Mandel ibid. str.
23	Prim. C. Palloix, op. cit, str. 36
24	K. Marx, Das Kapital, Bd3, MEW bd25, str. 346-347
25	Ch. Bettelheim, ibid. str. 155
26	Vse višja količina presežnega dela nasproti potrebnemu kot
rezultat višje produktivnosti (tehnične spremembe, povezane z
akumulacijo kapitala implicirajo prav povečanje relativne pre-
sežne vrednosti) se kaže v bolj intenzivni eksploataciji, čeprav
se le-ta kaže kot bolj mila nasproti mehanizmom eksploatacije
v času zgolj formalne dominacije kapitala. Če ima zahodnoe-
vropski delavec krajši delovni čas, bolj kvalitetno prehrano, če
je-načeloma bolj izobražen itd____to še nikakor ne pomeni, da
je manj podvržen kapitalu kot indijski - prej nasprotno, gre za
to, da postaja njegovo življenje celotno zmeraj bolj realno
podrejeno kapitalski reprodukciji, ki je vse bolj vseobsežna.
Vprašanje kapitalskega razmerja ne gre zreducirati na eno-
stavne, zunanje, materialne efekte - na to najbolje kaže najno-
vejši upor proti kapitalu v obliki mirovnih in ekoloških gibanj
na zahodu, čeprav se vprašanja, ki jih zastavljajo nekaterim
zde takoimenovana »vprašanja prestiža«, ker dojemajo eks-
ploatacijo le skozi mehanizem absolutnega povečanja presežne
vrednosti, ki je značilen za še ne realne kapitalistične načine
produkcije.
27	K. Marx, Kapital III., MEW, Diete Verlag Berlin, Bd 25, str.
248: »Das begünstigte daud erhält mehr Arbeit Zurück in
Austansch für weniger dies Mehr wie beim Austansch zwisc-
hen Arbeit und Kapital immer von einer gewissen Klasse
eingesackt wird.«
28Cit. po Andre Gorz: »Ekologija i politika«, Prosveta Beo-
grad, 1982, str. 160.
Literatura:
C. A. Michalet, Svjetski kapitalizam, Školska knjiga ZG, 1980.
E. Mandel, Kasni kapitalizam, Ekonomska biblioteka, ZG,
1981.
Ch. Palloix, Svjetska kapitalistička privreda i multinacionalne
kompatije, Stvarnost ZG 1977.
P. A. Baran, P. M. Sweezy, Monopolni kapital, Stvarnost ZG
1978,
P. Mattick, Marx und Keynes, Europäische Verlaganstlt
Frankfurt aM. 1971.
A. Emmanuel, Nejednaka razmjena, Komunist BG 1975.
R. Štajner, Kriza II. Privredni pregled, BG 1980.
I. Fabinc, Strategija međunarodnih ekonomskih odnosa,
BIGZ, BG 1976, Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov,
U EF 1979 - Priloge.
V. I. Lenin, Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma,
Izbrana dela CZ U 1949.
R. Hilferding, Finančni kapital, CZ lJ 1980.
K. Marx, Kapital I-111 (MEW, MEGA), Rezultati neposre-
dnega procesa proizvodnje, Komunist BG 1977.
M. Svetličič, Transnacionalne kompanije, glava V. Finalna
študija projekta NMEP, Konzorcijum instituta BG 1981.
E. Altvater, Wertgestz und Monopolmacht, Das Argument AS
6, Berlin 1975, str. 129-199.
A. Gorz, Ekologija i politika, Prosveta BG 1982, Zbogom
proletariatu, Radnička štampa BG 1982.
Ch. Bettelheim, Predgovor: Teorijske napomene, v knjigi A.
Emmanuel-a, Nejednaka razmjena.
UDK: 330.148
sodobni kapitalizem, kapital, dominacija, Marx
Vlasta Jalušič; Nekaj dilem k analizi sodobnega kapita-
lizma
Tekst obravnava dve dilemi analize sodobnega kapitali-
zma: razmerje med nacionalnim kapitalizmom in sve-
tovno dominacijo kapitalskega načina produkcije ter
razmerje eksploatacije v mednarodnih razsežnostih. Za
razumevanje internacionalizacije kapital-odnosa je v
analizo nujno vključiti Marxov pristop k načinu podre-
ditve dela kapitalu. Analiza imperializma potem sov-
pade z analizo mehanizmov kapitalskega učinkovanja
samega, ki so v oblikovanju specifičnega kapitalskega
načina produkcije kot svetovne realitete ne glede na t. i.
družbenopolitični sistem. »Novo« razmerje dela in ka-
pitala ne nastopa v neki novi podobi neposredne »med-
narodne eksploatacije«, marveč skozi subtilne mehani-
zme realne kapitalske dominacije. Delavski razred raz-
vitih dežel je le na videz »manj« izkoriščan, pač pa bolj
intenzivno. Interes kapitala je predvsem povečevanje
stopnje eksploatacije v kapitalistično razvitih deželah,
nato pa - v razmerju do podrejenih kapitalistično nera-
zvitih dežel - ohranitev (ne toliko razširitev) razmerja
eksploatacije v njih in odvisnosti razvoja/blokiranje
produktivnih sil od centra.
UDK: 330.148
contemporary capitalism, capital, exploitation, domina-
tion, Marx
Vlasta Jalušič: Some Dilemmas to the Analysis of Con-
temporary Capitalism
The paper deals with two dilemmas of the analysis of
contemporary capitalism: first being the relationship
between national capitalism and international domina-
tion of the capitalist mode of production, ant the second
one the relationships of extensive international exploi-
tation. It is indispensable to consider Marx's view on the
subordination of work to capital to understand the
internationalisation of the capital-relationships. The
analysis of imperialism coincides then with the analysis
of mechanisms and effects of the capital itself, forming a
specific capitalist mode of production as a world-wide
reality regardless of the so-called sociopolitical systems.
A »new« relation between labour and capital does not
appear as a new image of direct »international exploita-
tion« but it does so through the subtle mechanisms of
the real capital's domination. Working class in the deve-
loped countries iz apparently »less« exploited, while
indee its exploitation iz even more intensive. Capital's
interest is most of all in raising the degree of exploita-
tion in the developed capitalist countries and further to
preserve rather than expand, the exploitation relations-
hips in the subordinated, capitalist non-developed
countries depending on a center quite able to block
their productive forces.
časopis, za kritiko znanosti/66/10
SVETOVNA
KRIZA
PROFITNOSTI
v 70. letih: nekaj empiričnih podatkov
2. del
Shaun Hargreaves Heap
III. Naraščajoče
kapital-output
razmerje
Okvirna razlaga naraščajočega kapital-output razmerja,
dokumentirana v II. oddelku, ki se nanaša na krizo
profitonosnosti bo podana v tem oddelku. Razlaga je
omejena v mnogih ozirih. Dotaknila se bo samo bistva,
ker bi bilo nemogoče podati podrobno oceno izkušenj
petih dežel na odmerjenem prostoru. Nadalje, tako kot
prej, se ukvarja samo z empiričnimi dejstvi in upošteva
neposredni vzrok. To pušča odprto zanimivo vprašanje,
če je kapital-output razmerje lahko vzeto kot razumen
empiričen nadomestek za Marxovo organsko sestavo
kapitala; če je lahko pošten nadomestek, potem bi
moralo biti očitno, da OECD študija zagotavlja po-
membne dokaze za potrditev delovanja slavnega Mar-
xovega zakona tendenčnega padanja profitne mere v
tem obdobju.(13)
Temelj tukaj podane razlage za gibanje kapital-output
razmerja je podmena, da je kapital-output razmerje
funkcija efektivnega dela do kapitalskega razmerja,
kjer sc kapital nanaša na cenovno vrednost strojev in
podobnega in kjer se vsota efektivnega dela lahko spre-
meni zaradi kateregakoli izmed treh vzrokov - spre-
membe v dejanski zaposlitvi delovne sile, spremembe v
stopnji, v kateri je kupljena delovna sila spremenjena v
realizirano in utelešeno delo v blagu in spremembe v
učinkovitosti realizirane enote dela, ki jo povzroča na-
predek v produkcijski tehniki. Lahko vidimo, da efek-
tivnega dela do kapitalskega razmerja ne bi smeli zame-
njevati z dejanskim delom do kapitalskega razmerja in v
tej luči, skupaj s prejšnjimi svarili, bi morala biti pod-
mena relativno neprotislovna. Navsezadnje je preprosto
domnevati, da bo vsota outputa, proizvedenega na
enoto kapitala, nedvoumno odvisna od vsote efektiv-
nega dela, uporabljenega za to enoto kapitala.
Zato je pričakovati, da bo kapital-output fazmerje pa-
dalo (naraščalo kadarkoli efektivno delo do kapital-
skega razmerja raste) pada in bodo gibanja v tem
razmerju odvisna od relativnih sprememb v vsoti efek-
tivnega dela in v vsoti kapitala. (14) Viri spremembe v
vsoti efektivnega dela so že bili omenjeni, spremembe v
rasti kapitala pa se pojavljajo kot posledica akumula-
cije. V praksi viri ne morejo biti tako natančno ločeni,
ker je akumulacija oboje - način za naraščanje založe-
nega kapitala in način za uvajanje novih produkcijskih
tehnik, ki vplivajo na učinkovitost dela. Vendar tabela 4
kaže, kako sta se dve pomembni determinanti spre-
memb v kapital-output razmerju, tempo akumulacije in
rast dejanske delovne sile, spreminjali preko povojnega
obdobja na industrijskem področju v glavnih industrij-
skih deželah. Tabela 4 tudi daje kapital-output raz-
merje v industriji za vsak cikel v vsaki industrijski
deželi.
Če sodimo ta tempo akumulacije po razmerju investi-
cije-output v industriji, potem je iz tabele jasno, da je
bil tempo akumulacije v 50. letih in preko sredine 60.
let v prvih treh ciklih značilno večji na Japonskem, v
Italiji in Nemčiji kot v ZDA; vendar ni bilo dramatič-
nega učinka na kapital-output razmerje v teh, hitreje
akumulativnih deželah. Tabela tudi nakazuje ključ,
kako so bile te tri dežele sposobne ohraniti višjo stopnjo
akumulacije, ne da bi kapital-output razmerje bistveno
naraslo: na Japonskem, v Nemčiji in Italiji je bila
mnogo večja rast industrijske delovne sile kot v ZDA.
Razen tega pride verjetno v poštev tudi to, da so bile te
tri dežele sposobne zvišati svojo efektivno ponudbo
dela po mnogo hitrejši stopnji skladno s hitrejšo rastjo
založenega kapitala, ker so si bile sposobne sposoditi,
»nove« tehnike iz ZDA. Bistvo je, da je investicija
lahko metoda za uvajanje novih tehnik, ki neodvisno
dvigajo učinkovitost dela, toda ne more jamčiti takih
izboljšav. Možnost, ali investicija uvaja nove tehnike ali
ne in stopnja, do katere to stori, sta odvisni od tega, če
so nove tehnike na voljo. Torej je bila njihova razpolož-
ljivost precej večja na Japonskem, v Italiji in Nemčiji
kot v ZDA, ker so te dežele med tem obdobjem tehno-
loško precej zaostajale za ZDA in so si zmeraj lahko
sposodile »nove« tehnike od ZDA; nasprotno si jih
ZDA kot tehnološko najnaprednejše niso mogle sposo-
diti od nikogar in njihova sposobnost uvajanja novih
tehnik je bila omejena glede na njihov dejanski razvoj.
Težko je ugotoviti, kakšen vpliv bi lahko imel boj za
spremembo nakupljenega dela v realizirano delo na
kapital-output razmerje v teh deželah, ker ne obstaja
noben neodvisen kazalec stanja tega boja. Toda ker
lahko različno izkušnjo teh štirih dežel razumno razlo-
žimo brez upoštevanja tega boja, se zdi verjetno, da ta
boj ni imel pomembnega razlikovalnega vpliva. To ne
velja za VB. Zelo težko bi razložili gibanje kapital-
output razmerja v VB, kot je to storjeno za Japonsko,
Nemčijo, Italijo in ZDA. VB je imela podobne tehnolo-
ške možnosti kot Japonska, Italija in Nemčija, tempo
akumulacije in naraščanje dejanske delovne sile sta bila
podobna kot v ZDA, a ne glede na to je kapital-output
razmerje enakomerno naraščalo. Z drugimi besedami,
dejansko delo je moralo padati v odnosu do kapital-
skega razmerja v VB in ker je bil tempo akumulacije
podoben tistemu v ZDA, je moral biti vir tega padca
relativno počasnejša rast efektivne delovne sile. Kakor-
koli že, dejansko delovna sila je v VB rasla po podobni
stopnji kot v ZDA in možnosti za tehnološke izboljšave
so bile zagotovo boljše v VB. Tako si lahko relativno
počasnejšo rast efektivne delovne sile razložimo z ra-
zličnim bojem delavcev v VB, ki je preprečil podobno
spremembo nakupljenega dela v realizirano delo v VB
glede na ZDA. In zares obstajajo različni dopolnilni
evidenčni elementi, ki kažejo, da se je v VB v tem
obdobju dogajalo nekaj povsem drugega. (16)
S četrtim ciklom na Japonskem in malo prej v Nemčiji
med tretjim ciklom, so začeli izginjati pogoji, ki so v
zgodnejšem obdobju oskrbovali hitrejše stopnje aku-
mulacije; veliki presežki delavcev v kmetijstvu, ki so
zagotavljali naraščanje ponudbe delovne sile industriji,
so izginjali; in možnosti za izjemen tehnološki napredek
so se krčile, ko so te dežele dohitele ZDA. To krčenje je
neposredna posledica zgodnejše hitrejše akumulacije in
izjemne tehnološke spremembe, kar je povzročilo pre-
cej večje stopnje rasti kot v ZDA; tudi izginjanje de-
lovne sile je neposredna posledica zgodnejšega hitrega
tempa akumulacije in je prikazano v tabeli 4 z upočasni-
tvijo rasti delovne sile v zadnjih 2 do 3 ciklih. Kot
odgovor na to lahko v tabeli opazimo, da je tempo
akumulacije tudi upadel. Toda iz tabele je jasno, da
upočasnitev tempa akumulacije ni mogla izravnati po-
časnejše rasti efektivne delovne sile, ker je v zadnjih 2
do 3 ciklih kapital-output razmerje začelo naraščati.
Lahko bi trdili, da je bil tempo akumulacije v teh
deželah dovolj znižan, da bi izravnal počasnejšo rast
efektivne ponudbe delovne sile zaradi izčrpanih zalog
presežkov delovne sile in upadajoče razpoložljivosti
»novih« tehnik. Toda to ni zadostovalo za izravnavo
drugega faktorja, ki ovira rast ponudbe efektivne de-
lovne sile in ki ga predstavlja zaostreni boj za spre-
membo kupljenega dela v realizirano delo. Žal spet ni
neodvisnega kazalca stanja tega boja, ki bi preizkusil to
trditev. Toda obstaja indirektna evidenca, ki kaže, da ta
argument, vsaj za 4. cikel, ne velja.
Če bi se ob teh razsežnostih okrepil razredni boj in
povzročil rast kapital-output razmerja, potem bi bila
očitna tudi upočasnitev stopnje rasti produktivnosti
dela. Toda tabela 3 kaže, da je bila rast produktivnosti
dela v teh deželah v četrtem ciklu pospešena, ne pa
upočasnjena. (In res, razsodnejša empirična analiza
skuša potrditi hipotezo pospešene rasti produktivnosti v
poznih 60. letih. - Glej Cornwall 1977.) Če uporab-
ljamo rast realnih mezd kot kazalec stanja razrednega
boja na splošno, potem tabela 3 kaže (podobno) upoča-
snitev rasti v Nemčiji v poznih 60. letih. Peti cikel je za
podkrepitev razlage razrednega boja bolj primeren za-
radi upočasnitve rasti produktivnosti in sočasne pospe-
šitve rasti realnih mezd na Japonskem. Toda upoštevati
moramo^ da bi upočasnitev rasti produktivnosti lahko
prav tako dobro razložili z upočasnitvijo tehnološkega
napredka v teh deželah zaradi »izenačenja« z ZDA.
Napravimo povzetek razprave o Japonski in Nemčiji:
Tabela 4 - Tempo akumulacije, naraščanja delovne sile in kapital-output razmerja
Viri: T. P. Hill, cit. delo, T. F. Cripps in R. J. Tarling, cit. delo, UN National Account Statistics, OECD, Labour
Force
Opomba: Pazljivo je treba uporabljati zgornje podatke o kapital/outputu za primerjavo med deželami (gl. opombo
k tabeli 2).
časopis, za kritiko znanosti/66/11
zdelo bi se, da naraščanje kapital-output razmerja, od
začetka 60. let do sredine 60. let in naprej, lahko v
osnovi pripišemo neuspelemu znižanju tempa akumula-
cije, skupaj s spremenjenimi pogoji akumulacije - izčr-
panju področij-presežkov delovne sile in krčenju mož-
nosti izposoje tehnoloških sprememb. Možno je tudi, da
je poostritev razrednega boja za spremembo kupljenega
dela v realizirano delo povzročila dvig na Japonskem
med zadnjim ciklom.
Oglejmo si primer hitro akumulirajoče dežele (Italije) v
zgodnjem delu povojnega obdobja, ki je nekoliko dru-
gačen med zadnjima dvema cikloma. Italija je še vedno
imela velike rezerve delovne sile na kmetijskem po-
dročju in obstajale so še velike možnosti za izposojo
tehnološkega napredka. Tako je bila rast njene razpo-
ložljive ponudbe delovne sile industriji manj omejena
kot v Nemčiji ali na Japonskem. Ta razlika je zajeta z
rastjo zaposlenosti v industriji v tabeli 4, ki je bila v
Italiji med zadnjima dvema cikloma na isti stopnji kot v
prvih dveh ciklih. Toda podobno kot na Japonskem in v
Nemčiji, se je upočasnil tempo akumulacije. (17)
Torej, ker je upočasnitev akumulacije težila k izravnavi
rasti kapital-output razmerja, ki je bilo na Japonskem in
v Nemčiji posledica omejitve rasti ponudbe razpolož-
ljive delovne sile, je upočasnitev akumulacije povzročila
padec kapital-output razmerja v Italiji, ker tam ni bilo
podobnega omejevanja rasti ponudbe razpoložljive de-
lovne sile. Padec kapital-output razmerja je skušal upo-
časniti stopnjo rasti produktivnosti dela in tak primer
lahko vidimo v tabeli 3 med petim ciklom. Toda obstaja
pospešitev rasti produktivnosti deia v četrtem ciklu, ki
bi se zdela dokaj presenetljiva gledeTia prejšnjo ra-
zlago. Ta paradoks bi lahko razložili z uspešnejšim
spreminjanjem kupljenega dela v realizirano delo s
strani kapitala med četrtim ciklom, ker je produktivnost
dela izračunana na podlagi dejansko kupljenega dela.
Ta domneva daje »vročemu poletju« v Italiji leta 1969
zanimivo ozadje. Jasno okrepitev razrednega boja
lahko jemljemo kot obrambno akcijo in v obsegu, v
katerem zadržuje in potiska nazaj napad kapitala, lahko
prispeva k razumevanju upočasnitve rasti produktivno-
sti v petem ciklu.
Tempo akumulacije se je tudi v ZDA spremenil med
zadnjima dvema cikloma. Medtem ko zgodnejši del
povojnega obdobja ohranja dokaj skromen tempo aku-
mulacije skupaj s skromno rastjo delovne sile, kaže
zadnji cikel nenadno rast tempa akumulacije in krčenje
delovne sile. Dvojni učinek teh sprememb je bil padec
efektivnega dela do kapitalskega razmerja, kar je dvig-
nilo kapital-output razmerje. Vendar v tem obdobju ni
pomembnejšega naraščanja rasti produktivnosti in to
kaže, da si rasti kapital-output razmerja ne moremo
docela razložiti na ta način. Ker ni dopolnilne evidence
o stopnji rasti realnih mezd, gre dejansko za upočasni-
tev. Tudi zaostritev razrednega boja med spreminja-
njem kupljenega dela v realizirano delo ni verjetna.
Namesto tega se zdi, da je končna sestavina razlaga
naraščanja kapital-output razmerja v ZDA med petim
ciklom naraščanja relativne cene nedelovnih industrij-
skih inputov.
Ta sprememba relativnih cen je bila omenjena že v
zvezi s krčenjem profitnega deleža in dejstvo je, da ima
tudi nasproten vpliv na kapital-output razmerje. Output
industrijskega področja je merjen na osnovi novou-
stvarjene vrednosti in če cena nedelovnih inputov nara-
šča hitreje kot cena končnega outputa, potem registri-
rana novoustvarjena vrednost tega področja realno
Tabela 5 - spremembe v relativni ceni surovin
2. cikel 3. cikel 4. cikel 5. cikel
(1955- (1960/1- (1965/6- (Ì969/70-
/6- 65/6) 69/70) 73/79)
_60/61)_
VB	0 0,5 1,3 .1,6
Nemčija	0 0,7 -0,1 1,2
Japonska	ni 0,7	1,5 1,4
Italija	ocene 0,6 0,7 1,6
ZDA	- 1,3 0,6 0,4 4,4
ni
ocene
Viri: OECD Main Economic Indicators; IMF, Interna-
tional Financial Statistics; UN, Statistical Yearbook.
Opombe: VB in Italija raje uporabljata cene »industrial
goods« kot »manufactured goods« za drugi, tretji in
četrti cikel. VB in Nemčija raje uporabljata indeks
osnovnih materialov kot surovin in Italija uporablja
indeks industrijskih materialov do petega cikla, kq
začne uporabljati indeks blaga za proizvodnjo.
Ob koncu razprave v tem oddelku se morda zdi, da je
bila edini skupni vir opazovane rasti kapital-output
razmerja v zadnjem delu povojnega obdobja rast rela-
tivne cene surovin. Ta faktor je bil verjetno sam zase
glavni povzročitelj spremembe v ZDA. (18) V preosta-
lih deželah so obstajali še drugi pomembni faktorji. Na
Japonskem in v Nemčiji je bila rast posledica prepoča-
sne prilagoditve tempa akumulacije pojemajočemu
vplivu dveh specifičnih zgodovinskih značilnosti: pre-
sežkom delovne sile v kmetijstvu in sposobnosti izpo-
soje »novih« tehnologij. Ti sta dovoljevali izjemno vi-
soke stopnje akumulacije. Toda preden je vpliv teh
dveh specifičnih zgodovinskih značilnosti oslabel, je že
prišlo do dejanskega padca kapital-output razmerja.
Zdi se verjetno, da tudi bitke za spremembo kupljenega
dela v realizirano delo lahko pomagajo razložiti gibanje
kapital-output razmerja v Italiji in morda na Japon-
skem. Zdi se, da je isti faktor odločilno odgovoren za
zgodnjo rast kapital-output razmerja v VB in njegovo
nadaljnjo rast v kasnejšem obdobju.
pada, kar vodi v naraščanje kapital-output razmerja. Ta
vpliv je skupen vsem industrializiranim deželam med
ciklom in bi ga lahko upoštevali v prejšnji razpravi o
Japonski, Nemčiji in Italiji. Tukaj smo ga izločili zato,
ker je bila sprememba v relativnih cenah ekstremna v
ZDA predvsem zaradi razvrednotenega dolarja. Tabela
5 ilustrira to točko z registracijo razmerja odstotne
spremembe v cenah surovin do odstotne spremembe
cen industrijskega blaga preko zadnjih štirih ciklov do
1973/74.
Ostaja še VB med zadnjima dvema cikloma. Spre-
memba relativne cene surovin, prikazana v tabeli 5, bo
prispevala k nepretrgani rasti kapital-output razmerja
med zadnjima dvema cikloma. Toda jasno je, da to ni
edini relevantni faktor, ker so nastale pomembne spre-
membe v tempu akumulacije in v rasti delovne sile. V
četrtem ciklu je bilo dejansko protislovje v delovni sili,
in ker je tempo akumulacije ohranjal svoj prejšnji nivo,
bi to moralo voditi k padcu efektivnega dela do kapital-
skega razmerja in dalje do naraščanja kapital-output
razmerja. Obstaja dodatna evidenca podatkov za to rast
produktivnosti v tabeli 3, kjer je pospešitev, kot bi bilo
pričakovati, v povezavi s padcem efektivnega dela do
kapitalskega razmerja. Toda v petem ciklu je nastala
dramatična redukcija tempa akumulacije, in ker se je
začela krčiti tudi delovna sila, se zdi verjetno, da bi
moral sestavljeni učinek zaustaviti ali obrniti trende
efektivnega dela do kapitala in kapital-output razmerja.
Namesto tega je prišlo do nadaljnje vidne rasti v kapi-
tal-output razmerju, kar ponovno kaže, da to lahko
pripišemo edino novi zaostritvi boja med spreminja-
njem kupljenega dela v realizirano delo. In spet obstaja
dopolnilna evidenca za to razlago v podatkih o realni
mezdi, kjer je prišlo do značilne pospešitve stopnje rasti
med petim ciklom.
IV. Nekaj
pomembnih novih
okoliščin od leta
1973
Do sedaj je ta članek dokumentiral krizo profitnosti v
70. letih in razpravljal o njenih neposrednih vzrokih do
1973. _Članek lahko prispeva k razpravi o obetih za
obnovljeno akumulacijo v 80. letih z označitvijo glavnih
neposrednih ovir za akumulacijo v 70. letih. Celovita
obravnava obetov za obnovljeno akumulacijo bi zahte-
vala abstraktnejše marksistične analize, posebej glede
na vlogo države in krizo upravi j an j a:. To bi zahtevalo
tudi različne vrste konkretnih analiz k že tukaj razviti;
take, ki bi se morale sprijazniti s pomanjkanjem stati-
stičnih povzetkov in širšimi zgodovinskimi analizami
razrednega boja, ki so na voljo za zgodnejša obdobja.
Tukaj ni prostora za tako razvijanje; namesto tega se bo
analiza nadaljevala na empiričnem nivoju z registracijo
tega, kar se je zgodilo od 1. 1973 z dvema vzrokoma
krize, ki sta bila izločena v prejšnjih oddelkih tega
članka.
Ena od skupnih ovir za obnovljeno kapitalistično aku-
mulacijo v glavnih industrializiranih deželah, ki izvira iz
prejšnje razprave, je nasprotni trend v relativni ceni
surovin do industrijskega blaga. Tabela 6 kaže, kaj se je
zgodilo s to relativno ceno od 1973/4 do 1978. Zdelo bi
se, da kaže, da je podaljšana počasna rast od 1973/4.
leta dalje uspešno preobrnila nasprotni trend.
Tabela 6 - Razmerje odstotne spremembe cen surovin
do cen industrijskega blaga 1973/4-1978
VB	0,8
Nemčija	1,0
Japonska	1,5
Italija	0,5
ZDA	0,6
Viri in opombe: glej tabelo 5; podatki za Italijo do
1977.
Razmerja v tabeli 6 kažejo jasno izboljšavi istih raz-
merij glede na zadnji cikel, ki se je končal 1973/4. Toda
to ni popoln »uspeh«, ker razmerja še zdaleč niso
podobna tistim v času razcveta iz 50. in zgodnjih 60. let.
Treba je vedeti, da nikoli v povojnem obdobju v teh
industrializiranih deželah ni bilo v petletnem obdobju
tako počasne rasti, in če bi bilo karkoli podobno stop-
njam rasti 50. in 60. let, bi bila razmerja mnogo
slabša.19 Še več, vedeti moramo, da obdobje, zajeto v
tej tabeli, izpušča sodobne skoke naftnih cen. Spet je
jasno, ob tem posebnem vidiku surovinske razsežnosti
krize, da medtem, ko je kriza pomagala organizirati
zmanjšanje energetske odvisnosti (glej tabelo 7), ni
obvarovala zahodne akumulacije od OPEC groženj, kot
je razvidno iz učinka naraščanja cen 1. 1979.
Tabela 7 - Elastičnost energetskih zahtev DBP
(odstotna sprememba porabljene energije / odstotna
sprememba v DBP)
1960-1973 1975-1978
VB	0,71	0,55
Nemčija	1,06	0,96
Japonska	1,00'	0,43
Italija	1,81	1,15
ZDA	1,07 * 0,69
Vir: OECD, Economic Outlook, July 1979.
Torej, čeprav je počasna rast industrializiranih dežel
zmanjšala pritisk na akumulacijo, izvirajočega iz sek-
torja surovin, ostaja ta pritisk velika ovira.
Naslednji odločilni pogoj za obnovljeno kapitalistično
akumulacijo, ki izhaja iz prejšnje razprave, je. da bodo
morali delavci pričakovati zmanjšano stopnjo rasti real-
nih mezd. Ta potreba se pojavlja zato, ker so zgodovin-
sko dosežene stopnje rasti realnih mezd prekosile rast
produktivnosti ter povzročile krčenje profitov, in ker ne
moremo pričakovati, da se bo zgodovinsko dosežena
rast produktivnosti v mnogih deželah obdržala, kot se je
zgodilo doslej zaradi vrste izjemnih okoliščin, ki jih ne
bomo ponavljali.22° Tabela 8 kaze, kaj se je dogajalo s
topnjo rasti produktivnosti in realnih mezd od 1973 v
glavnih industrializiranih deželah.
Tabela 8 - spremembe v realnih mezdah in v rasti produktiv-
nosti od 1972
VB ZDA Nemčija Japonska Italija
Zmanjševanje rasti real-
nih mezd (povprečna rast
1962-1972 minus pov-
prečje 1972-1977)_1,9 1,8 2,1 2,6 3,9
Zmanjševanje rasti pro-
duktivnosti (povprečna
rast 1962-1972 minus
povprečje 1972-1977) 1,8 1,2 1,0 5,4 3,5
Vir: OECD Economic Outlook, December 1978.
Opomba: Vse številke se nanašajo na povprečje širše
ekonomije in ne samo ¡nudstrije.
Iz tabele je razvidno, da je bilo v vseh deželah po-
membno zmanjšanje rasti mezd in povsod, razen na
Japonskem, je to zmanjšanje dejansko prekosilo zmanj-
šanje rasti produktivnosti; v tem posebnem primeru jc
rast produktivnosti verjetno bolj padla kot običajno,
skupaj z nižjimi stopnjami izkoriščenosti kapacitet med
recesijo, ker se zdi, kot je navedeno zgoraj, da je prišlo
do padca osnovne stopnje rasti produktivnosti v zad-
njem delu 70. let. To povzroča povsem izjemno zmanj-
ševanje rasti mezd; čeprav se rast mezd med recesijo
pogosto zmanjšuje, se ponavadi ne zmanjšuje za toliko,
kot znaša običajen padec rasti produktivnosti, povezan
z nižjimi stopnjami izkoriščenosti kapacitet. To izjemno
obvladovanje mezdnih teženj delavcev med 1973 in
1977 verjetno prispeva k razlagi obotavljive oživitve
akumulacije v teh deželah med 1978/79. (21)
V. Zaključek
Ta članek je črpal nov vir empirične evidence, OECD
študijo, da bi dokumentiral resnost krize profitonosno-
sti v 70. letih na industrijskem področju glavnih indu-
strializiranih dežel. Razpravljal je tudi o neposrednihv-
zrokih krize profitonosnosti. Naraščajoča kapital-out-
put razmerja so pomembno prispevala k padanju profit-
nih mer v vseh teh deželah, razen v Italiji, in razprava se
je osredotočila na ta vidik. Nismo razpravljali o tem, ali
je kapital-output razmerje razumno empirično nadome-
stilo za Marxovo organsko sestavo kapitala; toda če je,
potem je OECD študija zagotovila pomembne dokaze v
korist delovanja znamenitega Marxovega »zakona o
tendenčnem padanju profitne mere« v tem obdboju.
Dežele so bile različno prizadete s krizo, z VB in ZDA
na obeh koncih spektra; zdelo bi se, da ne moremo
samo z enim vzrokom razložiti rasti kapital-output raz-
merja. Dokazovano je bilo, da je bil edini skupni nepo-
sredni vzrok zvišanje kapital-output razmerja rast rela-
tivne cene surovin v zadnjem delu povojnega obdobja.
Na Japonskem *in v Nemčiji je rast prav tako izhajala iz
precej prepočasne prilagoditve tempa akumulacije po-
jemajočemu vplivu dveh specifično zgodovinskih značil-
nosti, presežkov delovne sile v poljedelstvu in zmožno-
sti izposoje »novih« tehnologij, ki sta dopuščali izjemno
visoke stopnje akumulacije med zgodnjim delom povoj-
nega obdobja. Poleg tega se zdi, da je bila v VB in
verjetno v Italiji ter na Japonskem bitka za spremembo _
kupljene delovne sile v delo, opredmeteno v blagu (t.j.
znotraj delovnega procesa), odločilno odgovorna za rast
kapital-output razmerja.
Upamo, da bo ta članek prispeval k nadaljevanju raz-
prave o možnostih za obnovljeno akumulacijo v 80.
letih. Celovita razprava o tem predmetu bi zahtevala
analizo, ki gre preko empiričnega nivoja tega članka. Ne
glede na to, je članek izoliral pomembne, neposredne
ovire za akumulacijo, na katere je naletel kapitalizem v
70. letih in tako kaže območje verjetne bitke, ker skuša
kapital obnoviti pogoje za akumulacijo v 80. letih.
Opombe:
1.	Rad bi se zahvalil Susan Rankin, Mikeu Williamsu.
Simonu Mohunu, Johnu Harrisonu in Jane Darby za
uporabne pripombe na zgodnejši osnutek tega članka.
Novi vir je Hill (1979), vse profitne mere so pred
obdavčenjem. Nekatere revizije podatkov za zadnja
leta so na voljo v Trade and Industry, 17. avgust 1979.
2.	Na primer King (1975) uporablja profitne deleže,
medtem ko Glyn in Sutcliffe (1972) uporabljata po-
datke za profitno mero, toda samo za VB. The Bank of
England Quarterly Bulletin, December 1976, 1978 in
1979, dajejo najnovejše podatke o profitni meri v VB.
prav tako Trade and Industry v avgustovski in septem-
brski številki.
3.	Rowthorne (1976) podaja preprost primer te neučin-
kovitosti, ko navaja prirastek kapital-output razmerij, v
podporo svoji hipotezi, da je obstajala tendenca rasti
kapital-output razmerja med povojnim obdobjem.
4.	Marksistična ekonomija ima profitno mero za cen-
tralno spremenljivko, seveda pa neoklasična ekonomija
gleda nanjo kot samo na eno izmed relativnih cen, ki
sama po sebi nima posebnega pomena.
časopis, za kritiko znanosti/66/12
5.	Podrobnosti o tem - glej Hill (1979).
6.	Podrobnost o VB - glej Walker (1974) in Griffin
(1976), za ZDA glej Grose (1966) in drugje.
7.	Griffin (1976).
8.	Glej Bacon in Eltis (1974) in Griffin (1976).
9.	Posebno uporabno je vedeti, da do padca profitne
mere ne prihaja samo zaradi rasti kapital-output raz-
merja. kajti obstaja evidenca, da so zmanjšani davki
kompenzirali podajoči profitni delež pred obdavčenjem
(King - 1975 in Nordhaus - 1974). Tako brez podatkov
o kapital-output razmerju ne moremo biti prepričani,
da je padajoči profitni delež pred obdavčitvijo preveden
v padajoče profitne mere po obdavčevanju.
10.	Na industrijsko področje so se osredotočili oboji,
tako ortodoksni teoretiki, npr. Kaldor (1966) in Corn-
wall (1977), kot tudi nekateri marksisti, ki ugotavljajo,
da je storitveni sektor v različnih stopnjah napolnjen z
neproduktivnim delom. Žal ni primernih podatkov o
profitnih merah v storitvenem sektorju. Kjer obstajajo
(za VB glej Bank of England Quarterly Bulletin, De-
cember 1976), se zdi, da je prišlo v 70. lefih samo do
marginalnega padca profitonostnosti. Od takrat dalje je
prišlo do znatnega padca.
11.	Kot koristen povzetek glej Rowthorne (1976).
12.	Nedavni članek, ki je spoznal pomembnost teh
sprememb relativne cene je Weiskopf (1979).
13.	Razlaga je tudi metodološko omejena. Ena izmed
odločilnih implikacij Cambriškega spora o kapitalu je
na splošno ta, da vrednostna cena kapitala ne more biti
določena neodvisno od profitne mere. To pomeni, da je
na splošno metodološki nesmisel govoriti, da je narašča-
joče kapital-output razmerje odgovorno za padanje
profitne mere. V določenih okoliščinah bi lahko vre-
dnostna cena kapitala obstajala neodvisno od profitne
mere in tako izražanje ima neki smisel. Razprava v tem
oddelku izraža implicitno predpostavko, da so take
okoliščine pomembne in glede na to zavzemajo premalo
metodološkega prostora. Vendar bi lahko ocenili, da so
bili tukaj obravnavani dejavniki veliko bolj splošno
uporabljivi ker, celo če kapital ne more biti vrednoten
neodvisno od profitne mere, spoznani dejavniki še ve-
dno prispevajo k oblikovanju profitne mere, s tem da
pomagajo določiti fizične podatke o produkciji in ti
dalje postavljajo meje za možne vrednosti profitne
mere. Opravičilo za takšno metodološko omenjeno po-
dajanje argumenta je hevristično. Pregled spora sta
podala Harcourt in Laing (1971). V tej posebni zvezi je
uporaben tudi Hodgson (1974). Dejansko evidenca,
preskrbljena z OECD študijo kaže, da se produkcijska
funkcija vsake dežele, razen Italije, lepo obnaša v neo-
klasičnem smislu. Seveda obraten odnos med obema
lahko izvira iz revavacije kapitala, toda žal ni podatkov
o cenah produkcijskih sredstev za preverjanje te mož-
nosti.
14.	V principu razprava predpostavlja, da od enega do
drugega cikla ni spremembe v stopnji izkoriščenosti
kapicitet. Padec v izkoriščenosti kapacitet tipično vodi,
ob ostalih nespremenjenih pogojih, do rasti kapital-
output razmerja. Stalno rast kapital-output razmerja bi
lahko razložili s stalnim padcem ravni izkoriščenosti
kapacitet. Ni dobre evidence o izkoriščenosti kapacitet
za celotno povojno obdobje, toda kjer obstaja (glej
Weiskopf 1979 in OECD Economic Outlook., Decem-
ber 1979), se zdi, da ni nikakršnega močnega temelja za
domnevo, da je obstajal dolgoročen padec v izkorišče-
nosti kapacitet.
15.	Podatki o razmerju investicije-output za Italijo se
nanašajo tudi na rudarsko, industrijsko, gradbeniško in
elektro področje in ne samo na industrijsko področje.
Podatki o kapital-output razmerju za peti cikel v Italiji
pokrivajo samo polovico cikla, t.j. od 1970-1972.
16.	Glej Pratten (1976) kot napačen primer in poskusi
razložiti razlike rasti s pomembnimi ekonomskimi spre-
menljivkami, za katere je tipično, da ne razlagajo po-
datkov o skromni rasti v VB (za primer glej Cornwall
(1977). Sargent (1979) razlaga naraščanje kapital-out-
put razmerja v VB, ne da bi upošteval ta boj, kot
prispevajoči dejavnik. To ni presenetljivo, ker Sargen-
tova razprava upošteva samo VB, medtem ko empirični
argument tega članka temelji na primerjavi med deže-
lami in zato favorizira prispevno vlogo tega boja.
17.	Tukaj obstaja pomembno in zanimivo vprašanje v
zvezi z različnimi okoliščinami, ki spremljajo padec
tempa akumulacije v Italiji, Nemčiji in na Japonskem.
Šli bi preko meja naše razprave o neposrednem vzroku:
toda zdi se, da sta Japonska in Nemčija bližje ponazori-
tvi tradicionalne marksistične razlage akumulacije same
kot vzroka rasti kapital-output razmerja, ki znižuje
profitno mero in zadržuje akumulacijo, medtem ko se
zdi, da Italija bolje prikazuje neoricardijanski modtl s
padajočim profitnim deležem, ki vodi v padec profitne
mere, kar zaustavlja akumulacijo.
18.	Ta poudarek na relativnih cenovnih spremembah
sledi splošnejšemu poudarku tega dejavnika v podrob-
nejšem članku o ZDA, ki ga je napisal Weiskopf
(1979).
19.	Za razpravljanje o neuspelem padcu cen primar-
nega blaga za toliko, kot bi lahko pričakovali od
1973/74 naprej, glej OECD Economic Outlook, De-
cember 1979. To je delna razprava, ki podčrtuje po-
trebo po nadaljnji raziskavi na tem področju.
20.	Bolj podrobna razprava o upočasnitvi rasti produk-
tivnosti od 1973/74 naprej je podana v OECD Econo-
mic Outlook, December 1978.
21. Seveda si je akumulacija opomogla mnogo prej v
VB (1976): toda to je komajda presenetljivo, ker je
zgodnejša evidenca pokazala, da je bila kriza profitono-
snosti mnogo resnejša v tej deželi, kot v drugih.
Bibliografija
Bacon, R. and Eltis, W. (1974), The Age of US and UK
Machinery, NEDO Monograph 3.
Cornwall, J. (1977), Modern Capitalism: its Transfor-
mation and Growth, Martin Robertson, Oxford.
Glyn, A. and Sutcliffe, R. (1972), Britsh Capitalism,
Workers and the Profits Squeeze, Penguin, Harmonds-
worth.
Griffin, T. (1976), »The Stock of Fixed Capital in the
UK: How to make best use of the statistics«, Economic
Trends, October.
Grose, L. Rottenberg, I. and Wasson, R. (1966), »New
Estimates of Fixed Business Cipital in the US,
1925-65«, Survey of Current Business, December.
Harcourt, G. C. and Laing, R. F. (1971), ed., Capital
and Growth, Penguin, Harmondsworth.
Hill, T. P. (1977), Profits and Rates of Return, OECD,
Paris.
Hodgson, G. (1974), »The Theory of the Falling Rate
of Profit«, New Left Review, 84.
Koldor, N. (1966), Causes of Slow Rate of Economic
Growth in the UK: an Inaugural Lecture, Cambridge,
UP, London.
King, M. A. (1975), »The IK Profits Crisis: Myth or
Reality«, Economic Journal, March.
Nordhaus. W. L. (1974), »The Falling Share of Profits«,
Brookings Papers on Economic Activity, I.
Pratten C. F. (1976), Labour Productivity Differentials
within International Corporations, Cambridge Univer-
sity, Department of Applied Economics, Occasional
Paper 50.
Rowthorne, R. (1976), »Late Capitalism«, New Left
Review, 98.
Sargent, J. R. (1979), »Productivity and Profits in UK
Manufacturing«, Midlands Bank Review, Autumn.
Walker, J. L. (1974), »Estimating Companies Rates of
Return on Capital Employed«, Economic Trends, No-
vember.
Weiskopf, T. (1979), »Marxiam Crisis Theory and the
Rate of Profit in the Postawar US Economy«, Cam-
bridge Journal of Economics, December.
Članek je preveden iz revije Capital and Class, glasila
konference '"socialističnih ekonomistov; št. 2, letnik
1980
Prevedla: Igor Omerza in Marina Urbas
Neformalni sektor
■
in
ekonomija
2. del
Johannes Berger Lore Weber-Voigt
III. н
kvantitativnemu
pomenu alternativne
ekonomije kot dela
neformalnega
sektorja
Alternativna podjetja se glede na organizacijski namen,
davčne principe, organizacijske strukture in področja
vlaganja nasploh jasno ločijo od podjetij formalnega
sektorja in razglašajo za svoje »idealnotipične« značil-
nosti naslednje:
Orientirana so k »uporabni« in ne menjalni vrednosti,
Njihov organizacijski cilj ni maksimiranje dobička, tem-
več izdelovanje »koristnih« produktov ob stranskem
pogoju zagotavljanja individualne reprodukcije. Na
mesto privatne lastnine nad produkcijskimi sredstvi sto-
pijo kolektivne lastniške in družabniške pravice, kar
ima za posledico variiranje interne organizacijske struk-
ture .podjetja. Verigo ukazovanja in poslušnosti tako
nadomestijo diskurzivno-participativne oblike odloča-
nja. Organizacijske strukture se spreminjajo v smeri
dediferenciranja, tj. tendenčnega ukinjanja ločenosti
med produkcijo in reprodukcijo, med umskim in ročnim
delom (obogatitev delovnih vlog, reintegracija razdrob-
ljenih dejavnosti), ukinjanje stroge ločenosti med uka-
zovalnimi in izvršilnimi dejavnostmi; opravljanje dela
temelji na individualni zmožnosti in delavec ni - kakor
pri modernem tovarniškem delu - degradiran v »prive-
sek« stroja (Marx).
Tipična investicijska področja projektov so obrt, polje-
delstvo in popravila, nikakor naključna koncentracija,
pač pa skoraj nujen rezultat pičlega kapitala, zavračanja
vlaganja velikih tehnologij ter z decentralistično idejo
povezane zahteve po preglednih organizacijskih enotah.
Zajetje storitvenega volumna tudi tistega dela nefor-
malnih aktivnosti, za katere njihov izdelovalec prejema
denar, ovirajo tehtni problemi. Cene ustreznih produk-
tov praviloma niso »tržne cene«; storitve neformalnih
podjetij pogosto faktično davčno niso zajete ali pa so,
kot kaže primer dela na črno, prirejene prav temu, da se
davčnemu zajetju odtegnejo.
Problemi omenjene vrste imajo za posledico, da imamo
kljub močneje naraščajočemu raziskovanju na tem po-
dročju doslej v rokah komaj kaj gotovih empiričnih
rezultatovo »veljavnem« obsegu neformalnih aktivno-
sti;1 v nadaljevanju naj to eksemplarično dokumenti-
ramo s področjem »sive ekonomije«.
Redki podatki, ki so tu na razpolago (denimo iz raziskav
ameriških ekonomistov Gutmanna (1977) in Feigeja
(1979), so kljub vse večji problematizaciji ocenjeval-
nega postopka, na katerem temeljijo, kot dokaz upošte-
časopis, za kritiko znanosti/66/13
vani v skoraj vseh raziskavah s tega področja/ Empi-
rične informacije o obsegu sive ekonomije niso le pičle,
vrh tega znatno variirajo.
Tako je Gutmann delež »podtalnega gospodarstva« v
ZDA prvič ocenil na 10% bruto družbenega produkta,
medtem ko je Feige, ki je hotel te izračune kot nereali-
stične precej popraviti, prišel celo do deleža 26,6% za
leto 1978. J. I. Gershuny (1978) je ocenil ta delež
približno enako, na 25% za ZDA in Italijo. Če izrazimo
v konkretnih številkah, pomeni to recimo za leto 1977
vsoto 195 milijard dolarjev.3 Za Italijo znašajo ocene
okrog 30-^40% bruto družbenega produkta; za Zvezno
republiko po Schmöldersu ni na razpolago »resnih«
empiričnih raziskav o obsegu »sive ekonomije«, izve-
denci pa domnevajo, da se tam letno obrne med 30 in
60 milijard DM kar ustreza deležu 2~4% bruto družbe-
nega produkta.
Kot nesporno lahko velja, da bo področje »sive ekono-
mije« (»black economy«, »économie noire«, »econo-
mia sommersa«) prinašalo znaten del narodnogospo-
darskega letnega rezultata, in marsikaj govori za tezo,
da raste »siva ekonomija« v časih recesije hitreje kot
»legalno« gospodarstvo."
Za posebno raziskovalno področje alternativneekono-
mije je na razpolago komaj kaj podatkov; izjema so
podatki o številu samoorganiziranih projektov ter nji-
hovih članov, o čemer poroča J. Huber. Huber ocenjuje
število projektov v Zvezni republiki in Zahodnem Ber-
linu na okrog 11.500, v njih dejavnih članov pa na
okrog 80.000.6
Kljub nujnosti, da se dobi podrobne podatke za to
raziskovalno področje, bi bilo treba zožiti perspektivo,
ki meri pomen alternativne ekonomije primarno v kate-
gorijah števila članov ali prispevka k bruto družbenemu
produktu.
Pri uporabi literature s področja alternativne ekonomije
takoj opazimo, da so doslej kljub vse večjemu zanima-
nju za neformalni sektor obstajali komaj nastavki siste-
matičnega zajemanja tu etablirane organiziranosti. Če
obstojijo raziskave, tedaj gre v tej smeri za teoretske
oziroma sekundarno-analitične nastavke, za zbiranje
primerov (npr. Hollstein/Penth 1980) ali za empirične
raziskave, katerih zasnova je tako široka, da lahko o
specifičnem raziskovalnem področju alternativne eko-
nomije povedo le malo (npr. Badelt 1980). Več pozor-
nosti je raziskovanje posvetilo nastavkom samopomoči
na področju socialnih služb, zlasti zdravstva;7 Grunow
(1982) denimo ocenjuje delež bolezni, ki so bile prema-
gane z »laičnimi aktivnostmi«, na dve tretjini do treh
četrtin vseh bolezni. Dobro je raziskano področje »sta-
rega« srednjega sloja; preveriti bo treba, koliko je
mogoče študije, kot sta denimo Urbatova (1974) ali
Goldsteinova/Mayerjeva (1961), glede na zastavitev
vprašanj in metodološko zasnovo prenesti na področje
alternativnih podjetij.
Kot bi se smelo izpeljati iz predhodnega poglavja, sicer
po eni strani obstoji hitro naraščajoče, bolj sveže raz-
iskovanje najrazličnejših aspektov in »oddelkov« nefor-
malnega sektorja (gospodinjsko delo, delo na črno itd.),
primanjkuje pa solidnih, znanstveno, zanesljivih analiz
alternativne ekonomije.
Gotovo se v delovno-tržno-političnih študijah o brezpo-
selnosti mladine, v mladinskopolitičnih študijah o stali-
šču mladine do sveta dela in gospodarske ureditve ter v
analizah o spremembah vrednot, ki trdijo, da pridobitno
delo izgublja pomen, na mnogovrstne načine govori
tako o objektivnem pomenu »alternativnega« snovanja
eksistence za reševanje individualnih in družbenih pro-
blemov kot o subjektivnem položaju, ki ga je mogoče
prisoditi takšnim eksperimentom. S tem pa direktna
naklonjenost fenomenu alternativnih podjetij še ne po-
stane odvečna. Kakor bo že moralo proučevanje takšnih
podjetij upoštevati rezultate delovnotržno-političnih,
mladinskopolitičnih raziskav in raziskav o spreminjanju
vrednot, pa vendarle raziskavam, ki temeljijo na poi-
zvedbah, manjkajo nove enote, ki bi jih bilo mogoče
razumeti kot alternativo »običajnim« gospodarskim po-
djetjem.
IV. Strukture
in značilnosti
samoorganiziranih
podjetij
A. Organizacija/okolje -
specifičnosti
1. Rekrutacijski potencial
Širjenje alternativne ekonomije, ki se izraža v rastočem
številu samoorganiziranih podjetij, je mogoče imeti -
tako pravi naša splošna hipoteza - za reakcijo na druž-
bene strukturne spremembe in probleme. Zadržujoča se
brezposelnost, državni integracijski deficiti in nastaja-
nje postakviziterskih vrednostnih drž, povezani z iska-
njem novih, samodoločenih oblik dejavnosti, vodijo
obenem k nastajanju vse obsežnejšega socialnega po-
tenciala, iz katerega ta podjetja rekrutirajo svoje člane.
Ustrezno novim orientacijam in problemom je moč ta
potencial primarno razčleniti v naslednji dve skupini
oseb:
1.) neprostovoljno izločeni, denimo brezposelni, »drop-
outs«, tisti, ki jih zadeva prepoved zaposlovanja, torej
potencial, ki bo skupaj z ekonomskimi kriznimi tenden-
cami, zaostrujočimi se od sredine 70. let, in z brezposel-
nostjo, ki jih spremlja, zlasti z brezposelnostjo mladih, v
prihodnosti verjetno še znatno narastel;
2.) prostovoljni »izstopniki«, tj. osebe, ki so zaradi
svojih frustraci j ob svojem po tujem določenem, nomo-
notonem delu izstopile iz konvencionalnih oblik prido-
bitnega dela in iščejo oblike dejavnosti, ki bi jih bolj
zadovoljile.8 Sem sodijo tudi diplomantje, ki zavestno
odklanjajo izvajanje poklicev, ki sledijo »meščanskim«,
običajnim potrošniškim in karierističnim vzorcem.
S specifičnostmi potenciala variirajo tudi mehanizmire-
krutacije. Ker se po eni strani pretežni del članskega
potenciala ne daje na razpolago »uradnemu« trgu de-
lovne sile, po drugi strani pa povpraševalci zaradi njego-
vega specifičnega kvalifikacijskega profila kot tudi do-
ločenih značilnosti na trgu delovne sile niti ne povprašu-
jejo, se rekrutacija ne dogaja preko institucionaliziranih
in etabliranih mehanizmov trga delovne sile, temveč
primarno preko neformalnih stikov, denimo z osebami,
ki že delajo v samoorganiziranih podjetjih in preko
alternativnih medijev ipd.
S tem je povezano, da se skorajda ne rekrutira po
poklicnih in funkcionalno-specifičnih kvalifikacijah - ki
jim je zaradi procesov despecializiranja, deprofesionali-
zacije, dediferenciacije ukazovanja in izvrševanja tako
ali tako priznana sekundarna mestna vrednost -, temveč
primarno po socialnih kriterijih kot tudi po enako
usmerjenih interesih in motivih.
2. Motivi članov samoorganiziranih podjetij, denimo
pridobitni motiv v primeru brezposelnosti in možnost za
ustvarjanje samodoločenih, zadovoljujočih oblik dela in
življenja, so komaj primerni za precizno določitev prav-
zaprav novih, »alternativnih« strukturnih vzorcev sa-
moorganiziranih podjetij, tudi če se malodane ujemajo
s tradicionalnimi oblikami samostojnosti. Pravkar ome-
njeni objektivni problemi ravno tako kot naraščajoča
potreba po samodoločenih, bolj zadovoljujočih oblikah
dela ne zadostujejo za določitev motivov, ki se iztekajo
v poskus ustanovitve alternativnega podjetja. »Novo
samostojnost« (Vonderach) vendar združuje s staro
interes po zagotavljanju eksistence ter želja uiti restrik-
tivnim oblikam dela in upravnim pravicam predstoj-
nika.
Kljub temu se motivi ustanoviteljev alternativnih po-
djetij, takšna je naša domneva, razlikujejo od stare
»srednjeslojnosti« v socialnem, političnem in stvarnem
■pogledu.
-	Socialno: osrednji motiv ustanavljanja samoorganizi-
ranih podjetij je rekonstrukcija v teku industrijskega
razvoja daljnosežno uničenih socialnih odnosov z gradi-
tvijo »alternativnih«, na solidarnosti in skupinskem ču-
stvu temelječih delovnih in življenjskih oblik. Strukture
običajnega delovnega procesa, ki sledijo abstraktnim
rentabilnostnim računom, določene po tujem in neza-
dovoljujoče, je treba nadomestiti z elementi kakor so
smiselnost, samodoločenost, kreativnost itd.9
-	Politično: svojo bistveno politično funkcijo vidijo-
člani samoorganiziranih podjetij v iniciranju učnih pro-
cesov,10 s tem da kot »izžarevanja zmožni zgledi11 doka-
zujejo, da je v zdajšnjih družbenih pogojih vsekakor
moč samoupravno voditi pojetje.
-	Stvarno: odločilne osnove za izdelavo dobrin in
opravljanje storitev ne tvorijo pričakovani dobički ozi-
roma prodajljivost blag na trgih, temveč poleg dohod-
kovnih interesov (prim. David Miller /1981/) uporab-
nostni kriteriji, ki so usmerjeni k socialni koristnosti in
konkretnim družbenim potrebam.
3. »Trgi«: za ustanovitev in vodenje podjetja so poleg
personalnih potrebni predvsem finančni viri. Tradicio-
nalna podjetja se ustvarjajo na osnovi osebnih prihran-
kov, dalje tako, da že obstoječa podjetja ustanavljajo
nova in/ali s kreditnim financiranjem. Za samoorganizi-
rana podjetja je v tem pogledu značilno, da se ustanav-
ljajo z nezadostnim kapitalom, ker njihovi ustanovitelji
nimajo zadostnih prihrankov ali rezerv in jim je pot do
kreditnega financiranja zaradi neizpolnjenih bonitetnih
in zavarovalnih kriterijev itd. otežena ali onemogočena.
Ustanovitelji podjetij so zato v prvi vrsti navezani na
podporo enako mislečih, sorodnikov, prijateljev, v
omejenem obsegu pa jih podpirajo tudi druga samoor-
ganizirana podjetja ali ustrezni fondi, denimo mreža
samopomoči.
Kapitalska deficitarnost znova reducira možnosti
oskrbe podjetja s stvarnimi sredstvi, denimo surovi-
nami, pomožnimi surovinami, orodjem itd., kar se v tej
smeri manifestira v manjšem vlaganju v dražje tehnolo-
gije, pa tudi v navezanosti na specifične segmente trga,
kjer je prag dostopnosti trga posebno nizek, tj., produ-
cirajo se dobrine in storitve, katerih izdelava je možna
brez večje porabe kapitala. K temu pridejo še področja,
na katerih so zaradi premestitev potreb in povpraševa-
nja nastale nove potrebe, ki jih pridobitnogospodarska
podjetja ne morejo pokriti v zadostni meri ali pa sploh
ne. Sem sodijo med drugim:
-	posebni produkti v manjšem številu kosov;
-	produkti posebne kvalitete (denimo biodinamični
proizvodi);
-	novi, produkti, denimo alternativne tehnologije;
-	produkti za samo »sceno«, denimo levi časopisi, črni
TRAN JE ZADEVE P212
-	tržne vrzeli tradicionalnih trgov, denimo pospravlja-
nje ropotije, prevozi, popravila, pivnice, knjigarne itd.
Poleg tega poskušajo člani samoorganiziranih podjetij
spremeniti tradicionalne in institucionalizirane vloge
»producentov« in »konsumentov«; doseči hočejo novo
kooperacijo s svojimi odjemalci, in sicer s karseda dalj-
nosežnim participiranjem odjemalcev pri izdelovanju
dobrin in opravljanju storitev, denimo z zagotavljanjem
prostorov in orodja za popravila ali z vključevanjem v
ocenjevanje dejavnosti.
B. Interne strukture in
značilnosti
Interne strukture samoorganiziranih podjetij v primer-
javi z običajnimi podjetji znatno variirajo v pogledu
kriterijev opravljanja storitev, oblik kooperacije, razde-
ljenosti lastninskih pravic kot tudi tehnike podjetij.
Kriteriji opravljanja storitev
Konstitutivni pogoj stabilnosti vladajočega pridobitno-
gospodarskega tipa podjetij je maksimalna kapitalska
rentabilnost, katere višina je bistveno odvisna od raz-
merja med dobičkom in kapitalsko investicijo.14 Maksi-
miranje dobička postane osrednji ekonomski kriterij
odločanja, ki se mu glede na možnosti podredijo vsi
drugi aspekti trgovanja podjetja.15 Da bi v tržnem go-
spodarstvu v zadovoljivi meri zadostili temu imperativu,
pridobitnogospodarska podjetja v veliki meri uresniču-
jejo ekonomsko računico (Max Weber). Zaradi tega se
denimo etablirajo ustrezni funkcionalno specifični od-
delki, v katerih se idealno-tipično ocenijo skoraj vse
transakcije organizacije in na katerih stroške se kvanti-
ficira in preverja stroškovna in dohodkovna učinkovi-
tost ter izvajajo ustrezni ukrepi. Tej ekonomski predno-
sti maksimiranja dobička se morajo podrediti drugi
kriteriji opravljanja storitev v podjetju, in rezultat tega
je, da so v glavnem na razpolago samo tiste storitve, ki
se jim pripisujejo pozitivni učinki na uspeh podjetja,
oziroma tiste, denimo različne usluge v podjetju, ki so
nujne za nemoten potek produkcijskega procesa.
Nasprotno vodi recimo nadomestitev rentabilnostnega
principa z dohodkovnim principom v samoorganiziranih
časopis, za kritiko znanosti/66/14
podjetjih k novim strukturnim kriterijem opravljanja
storitev v podjetju ter delitve presežka: pomen investi-
ranega kapitala ni več v optimalnem uvrednotenju,
temveč primarno v zagotavljanju dohodka članov.
Temu ustrezno se izločevalni mehanizmi z ozirom na
presežek podjetja, ki ga je treba razdeliti, spremenijo
tako, da je za ponovno investiranje na razpolago samo
še tisti delež, ki preostane kot presežek nad vsoto, ki je
potrebna za zagotavljanje dohodkov.16 V zvezi z odvra-
čanjem od principa dobička se spreminjajo kriteriji
racionalnosti opravljanja storitev v podjetju; na prvem
mestu ni kriterij prodajnosti ustreznih dobrin in uslug,
temveč domnevana socialna koristnost. Ustrezno temu
se opravljanje storitev v podjetju dogaja po kriterijih
uporabne vrednosti in šele v okviru meja, ki jih ta
začrta, po kriterijih menjalne vrednosti.
Oblike kooperacije
Sprememba namena podjetij, etabliranje nove racional-
nosti in spremenjeni kriteriji presojanja o strukturah in
procesih v podjetjih imajo za posledico daljnosežno
spremembo osrednjih struktur organiziranja; da bi od-
stranila negativne posledice delitve dela, specializirano-
sti itd., denimo monotonost, odtujenost, nesmiselnost
dejavnosti, poskušajo samoorganizirana podjetja name-
sto visokostopenjske razčlenjenosti delovnih vlog v tra-
dicionalnih podjetjih zgraditi na ravni vlog nerazčle-
njene strukture. Zato uvajajo delovne vloge, ki obse-
gajo ves fazni spekter z ukazom, izvedbo in kontrolo, s
čimer naj se spet spostavi celovitost dejavnosti.17 Poleg
tega se poskuša preprečiti nastajanje delitve dela, spe-
cializiranosti in profesionalizacije z uvajanjem rotacij-
skega principa v opravljanju dela; temu ustrezno oprav-
lja menjaje vsak član vse pripadajoče dejavnosti.18 Z
odpravljanjem delitve dela po spolu, izravnavanjem
razlike med kvalificiranimi in nekvalificiranimi dejav-
nostmi ter s tem povezanega mezdnega razlikovanja naj
bi se uveljavil princip enake mezde za enako delo.14
Enakomerna kvalificiranost vseh članov kot tudi po-
novna spostavitev celovitosti dejavnosti naj bi omogo-
čila enakopravno participiranje vseh članov pri odloči-
tvah v podjetju in jih usposobila za sebi odgovorno,
samokontrolirano dejavnost. Po ukinitvi avtoritarne,
centralizirane, tuje koordinacije se bodo različne funk-
cije v podjetju oziroma delovne vloge usklajevale po
načelih odgovornosti samemu sebi in samokontrole ne-
hierarhiziranih dejavnosti v obliki samousklajevanja,
pri katerem člani vsakokratnega delovnega področja s
kolektivno izdelavo dnevnih in tedenskih načrtov sami
odločajo o delitvi pripadajočih dejavnosti.20
Nerazčlenjene strukture na različnih ravneh podjetja
bodo zdaj na osnovi procesov decentralizacije videti
smiselne in uresničljive.21. Ta težnja samoorganiziranih
podjetij k ustvarjanju majhnih enot je tako rezultat
zavračanja anonimnih, za izolirane posameznike nepre-
glednih velikih institucij in z njimi utemeljenih odvisno-
sti, kot tudi prepričanja, da je le v majhnih, preglednih
produkcijskih enotah moč ohraniti takšne strukture kot
so samouprava, dehierarhiziranost, samodoločenost
itd., saj za to potrebni intenzivni komunikacijski odnosi
skoraj predpostavljajo preglednost. Stopnja učinkovito-
sti teh struktur se torej ujema z ustrezno omejitvijo
velikosti organizacij. Ta prepričanja so presadila po-
djetja v prakso tako, da se podjetje, če prekorači veli-
kost. ki se jo ima za zadostno, razčleni v različne od-
delke. 22.
Samoorganizirana podjetja ne spreminjajo le usklajeva-
nja dejavnosti, temveč tudi strukture in kriterije, po
katerih se razdeljujejo sprecifične delovne vloge; na
področju razdeljevalnih mehanizmov so se razvile spe-
cifične strukture, ki merijo na prakticiranje bolj huma-
nih oblik občevanja, v katerih naj bi se kar se le da
veliko delalo skupaj - ne drug proti drugemu. Ustrezno
temu se razdeljevanje vlog ne dogaja preko finančnih
spodbud, temveč primarno preko socialnih gratifikacij
in z daljnosežnim upoštevanjem individualnih interesov
in dispozicij. Zaradi te prevlade socialnih komponent
denar kot sredstvo kompenzacije za deficite, ki so rezul-
tat »normalnega« produkcijskega procesa, izgublja po-
men in služi predvsem neposrednemu zagotavljanju
obstoja na tistih področjih, ki se odtegujejo težnji k
demonetarizaciji odnosov (denimo preskrba z elektriko,
vodo, telefonom, produkti, ki niso izdelani oziroma
priskrbljeni z lastno produkcijo ali preko »malih mrež«
itd.).
Poleg tega je za interne odnose v organizaciji značilna
majhna mera pravne urejenosti in formaliziranosti - kar
se izraža v tem, da se pravila in dogovori večinoma
določajo nepogodbeno oziroma neformalno.
Delitev lastninskih pravic
Da bi odstranili v privatni lastnini zasnovane implika-
cije, kot je denimo izključenost iz odločanja o vsako-
kratni organizaciji dela, vrsti produktov, kot tudi iz
razpolaganja s pridobljenim presežkom itd., so v sa-
moorganiziranih podjetjih privatne lastninske pravice
razveljavljene in nadomeščene s kolektivnim lastnin-
skim upravljanjem. Ta sprememba lastninskih pravic se
med drugim kaže v enakih pravicah vseh članov pri
delitvi kot kvazi formalni osnovi za enakopravno ude-
časopis, za kritiko znanosti/66/15
ležbo pri vseh odločitvah v podjetjih kot tudi pri kolek-
tivnem razpolaganju z doseženim presežkom.'3.
TEHNIKA PODJETIJ
Ustrezno domnevi, da so odtujenost, monotonost, izoli-
ranost itd. predvsem posledice tovarniške tehnologije,
tj. odvisnosti delovnega ritma strojev, in da lahko samo
popolno preoblikovanje tehnik, organizacije dela in
odrejanja delovnih mest ukine tudi temeljno strukturo
hierarhičnih gosposkih odnosov in ukazovalnih struk-
tur, samoorganizirana podjetja pogosto merijo na dete-
hnizacijo svojega produkcijskega oziroma delovnega
procesa.
Ta težnja se kaže v favoriziranju rokodelskih dejavno-
sti, za katere se zdi, da odpirajo širši prostor samoure-
sničevanju, samoodločanju, kreativnosti itd; tvorijo
lahko osnovo za intenzivne komunikacijske strukture,
ki veljajo za predpostavke kolektivnih procesov odloča-
nja.24.
Detehnizirani postopki pa so deloma tudi nujna posle-
dica majhnega kapitala podjetij, ki onemogoča pridobi-
tev dražje tehnologije. Procesi detehnizacije povrh pod-
pira tudi to, da se samoorganizirana podjetja nahajajo
predvsem v takšnih tržnih segmentih, katerih dejavnosti
tako ali tako vključujejo veliko oseb oziroma so de-
lovno intenzivne; to velja recimo za večino uslužnih
dejavnosti.
C. K dilemi
samoorganiziranih podjetij
Med skupinami neformalnega sektorja kažejo poleg
»novih samostojnih« alternativna podjetja še največjo
sorodnost formalnemu področju gospodarstva, katerega
opredeljujoče značilnosti se deloma tudi ujemajo s sa-
moorganiziranimi podjetji. Tako se na obeh področjih
delo opravlja v organizirani obliki, meri na dohodek v
denarju, in ni izključeno, da tudi alternativna podjetja
odvajajo davke in socialne dajatve. Ta relativna soro-
dnost s formalnim sektorjem ekonomije pogojuje eno
plat dileme, ki jo je moč opredeliti z obema poloma:
»alternativnost versus konkurenčna sposobnost na
trgih«. Tako se po eni strani »alternativnim« podjetjem
z zahtevo po posredovanosti in navezanosti na trg in
njegove imperative daje »formalni okvir«, v katerem se
morajo gibati - navezanost članov na dohodek v de-
narju denimo implicira neizogibno odvisnost od tržnih
zakonov, tj. od zakonov ponudbe in povpraševanja,
prisile konkurence itd. - medtem ko hočejo po drugi
strani s transformacijo oziroma spremembo specifičnih
strukturnih elementov doseči kar se le da daljnosežno
odvezanost od prisil in procesov, ki jih nalaga ta okvir.
Alternativna podjetja so pred zanje značilno potrebo,
da najdejo ravnovesje med antagonističnimi kriteriji in
principi, pri čemer lahko poudarjanje enega teh kriteri-
jev ali principov vodi k zanemarjanju nasprotnega. V
enem vprašanju je to dilemo moč formulirati takole: ali
je mogoče strukture, kot so samodoločenost, socialni in
/ ali politični kriteriji opravljanja storitev, procesi odlo-
čanja s konsenzom, združiti med drugim s potrebo po
zagotavljanju reprodukcije članov in s tem implicirano
nujnostjo prodaje izdelanih dobrin in uslug na trgih, ne
da bi to omejilo te nove strukturne vzorce - kakšne so
meje zanemarjanja enega - tržnoposredovanega - ali
drugega - primarno socialno posredovanega - principa?
V literaturi je po Oppenheimerjevem »Zakonu trans-
formacije« (Oppenheimer, 1924) najti opozorila, da
uravnoteženje teh kriterijev ne uspeva brez problemov,
temveč proizvaja za podjetja negativne posledice in
funkcionalne probleme. Na vprašanje, kako in v ko-
likšni meri se samoorganizirana podjetja soočajo s temi
problemi, kakšne strategije reševanja problemov razvi-
jajo iz tega in v kakšnem obsegu so te ovenčane z
uspehom ali neuspehom, teoretično in empirično kljub
večinoma skeptičnim glasovom v literaturi 25 še ni do-
končno odgovorjeno.
Več bo pojasnil projekt s težiščem na raziskavi, ki je v
pripravi.
Opombe:
1 Primerjaj Frey, B. S. (1981), str. 78 in nasi.
¿Glej npr. Frey, B. S. (1981), Business Week, 13. 3. 1978,
Ross (1978), Gretschmann/Ulrich (1980).
3Prim. Schmölders (1980), str. 375.
4	Prim. Der Spiegel, št. 46/1981, str. 66.
5	Prim. Schmölders (1980), str. 374.
6	Prim. Huber (1980), str. 29. Po podatkih berlinskega sena-
torja za zdravstvo, socialo in družino pri berlinskih skupinah
alternativnih življenjskih in pridobitnih oblik ne gre za nepo-
membno manjšino. Previdne ocene znašajo 1200-1500 alter-
nativnih projektov z 10.000 do 15.000 aktivnih članov (glej
FR, 4. 2. 1982).
7	Prim, skupno knjigo Badura/Ferber (1981).
8	Glej npr. Poletno šolo '79, str. 3; skupina avtorjev »Körte-
strasse« (1978), str. 17.
4 Prim, med drugim Vonderach (1980), str. 154 Kaiser/Scherer
(1981), str. 7.
Prim, med drugim WWA, št. 0, str. 8, Frey (1979), str. 59,
11	Huber (1979), str. 29.
12	Prim. K alternativni ekonomiji III, str. 96.
13	Prim. npr. Vonderach (1980), str. 126.
'*G1. izčrpno Wöhe (1978), str. 36 in nasi., 544 in nasi.
O vprašanju, ali je maksimiranje dobička dejansko najvišji
cilj vodenja podjetij, se je veliko diskutiralo. Prim, samo
Heinen (1966),
16	O posledicah nadomestitve rentabilnosti z dohodkovnim
principom se je veliko diskutiralo v literaturi o jugoslovanskem
modelu samoupravljanja, prim, med drugim Fourdbotn/Pejo-
vić (1974), Vanek (1971), Nutzinger (1975).
17	Prim. npr. Huber (1979), str. 117, ASH (1980), str. 100,
Vonderach (1980), str. 161.
18	Prim. K alternativni ekonomiji III, str. 80, Westberliner
Stattbuch I, str. 305.
19	Prim. Huber (1979), str. 118, ASH (1980), str. 26.
20	Prim, med drugim Vonderach (1980), str. 161, K alterna-
tivni ekonomiji III (1978), WWA št. 0, str. 7.
21	Prim. npr. POVO (brez letnice), str. 14, Huber (1979 b), str.
22	Kot primer za to lahko velja ASH Frankfurt.
23Prim. npr. Potting (1979), str. 45, Westberliner Stattbuch I
(1978), str. 305.
Glej npr. K alternativni ekonomiji II, str. 154, Vonderach
(1980), str. 162.
25 Za industrijske produkcijske zadruge npr. Oppenheimer
(1924); za samoupravna podjetja prim. Miller (1981); za
funkcionalne probleme alternativne ekonomije prim. Voight
(1980).
ЕШШШМШШ
UDK:. 327 (497.1)
t. i. jugoslovanske zunanje politike
3. del
Milan Balažic
Déjà - vu 2
Kot smo že pokazali, vodi prehod od konkurenčnega k
monopolnemu kapitalizmu v svetovnem merilu k po-
družbljanju kapitalistične privatne lastnine na polju sa-
mega kapitalističnega produkcijskega načina in k po-
družbljanju produktivnega dela na temelju mezdnega
dela. Marx je nakazal možne zgodovinske končne točke
kapitalskega razmerja v formah delniških družb kot
družbenih zametkih monopolne privatne lastnine. Novo
kvalitetno nasprotje podružbljenega kapitala, podružb-
ljene in privatne lastnine, družbenega in privatnega
dela, je inherentno vsebovano že v prvotni akumulaciji
kapitala in v prvih ekonomskih krizah, obenem pa to
protislovje kaže objektivne možnosti prehoda k »svo-
bodni asociaciji neposrednih producentov«, prehoda na
zdaj-vegetiraj oči točki preloma: ali prehod k socialistič-
nim produkcijskim formam, ali pa samoraslo omogoča
prevrat v smeri fašističnega »podružbljenja«, v totali-
tarno-avtoritarno državo: »Kapital, ki sam po sebi te-
melji na družbenem produkcijskem načinu in katerega
pogoj je družbena koncentracija produkcijskih sredstev
in delovne sile, dobi neposredno obliko družbenega
kapitala (kapital neposredno združenih individuov) v
nasprotju s privatnim kapitalom, in njegova podjetja
nastopajo kot družbena podjetja v nasprotju s privat-
nimi podjetji. To je odprava kapitala kot privatne last-
nine znotraj mej kapitalističnega produkcijskega načina
samega«1. Razlaščevalni proces prvotne akumulacije
kapitala, ki naravno-zakonito producira koncentracijo
in centralizacijo kapitala z nastopom monopolnega ka-
pitala odkrito razgali - na sebi - družbeni značaj kapita-
lističnega produkcijskega načina, medtem ko se po
drugi strani koncentrira in intenzificira medsebojna po-
vezanost podjetniške forme delniških družb, monopola
(oligopolov) ter državnega intervencionizma: »To je
odpravljanje kapitalističnega produkcijskega načina
znotraj kapitalističnega produkcijskega načina samega
in zato samega sebe odpravljajoče protislovje, ki se
prima facie prikazuje kot gola prehodna točka k novi
produkcijski formi. Kot takšno protislovje se potem
prikaže tudi v pojavu. V določenih sferah ustvarja mo-
nopol in izziva državo, da se vmeša. Reproducira novo
finančno aristokracijo, novo vrsto parazitov v podobi
izdelovalcev projektov, ustanoviteljev in zgolj nominal-
nih direktorjev; celo sistem sleparije in prevare pri
ustanavljanju, izdaji delnic in trgovanju z njimi. To je
privatna produkcija brez kontrole privatne lastnine« .
Ta podružbljeni kapital spreminja razredno nasprotje,
saj že podjetniška forma delniških družb spreminja
»dejansko poslujočega kapitalista v golega dirigenta,
upravitelja tujega kapitala, lastnike kapitala pa v gole
lastnike, gole denarne kapitaliste«3, medtem ko v na-
daljnjem poteku zadobi zunajekonomska-moč državne
represije in državne intervencije neposredno ekonom-
sko potenco ter postane permanentna nujnost. V istem
trenutku to gospostvo politiziranega avtoritarno-tehno-
kratskega instrumentalnega uma izgubi sposobnost legi-
timacije preko sfere cirkulacije kot »svobodne« konku-
rence med seboj sovražnih si individuov (»homo homini
lupus«) in kot justificirano menjavo drug do drugega
brezbrižnih in enakoveljavnih posestnikov blaga. Ten-
denca k stalni in vse optimalnejši avtomatizaciji siste-
matično spreminja uporabo družbenih produkcijskih sil
dela, družbene delitve dela in znanosti, tako da nepo-
sredni delovni proces kot tehnološka struktura menjave
snovi med naravo in človekom postaja v samem sebi
podružbljen preko poznanstvenja produkcijskega pro-
cesa kot ene izmed najbolj izrazitih lastnosti realne
subsumpcije dela pod kapital. Podružbljeno produk-
tivno delo se vedno bolj totalizira v skupnega delavca,
znanost in tehnika pa v svojo razvojno stopnjo prebijata
sistem prisilnega kapitalističnega opredmetenja: »Ker z
razvojem realne subsumpcije dela pod kapital ali speci-
fično kapitalističnega produkcijskega načina dejanski
funkcionar celotnega delovnega procesa ne postaja po-
samezni delavec, marveč bolj in bolj družbeno kombini-
rana delovna zmožnost in ker so različne zmožnosti, ki
konkurirajo in tvorijo celotno produktivno mašino, zelo
različno udeležene pri neposrednem procesu blag - ali
bolje, pri oblikovanju produkcije, kolikor dela eden
bolj z roko, drugi bolj z glavo, eden kot manager,
engineer, tehnolog itd., drugi kot overlooker, tretji kot
neposredni ročni delavec ali celo zgolj pomožni delavec,
se tako bolj in bolj funkcije delovnih zmožnosti vklap-
ljajo pod neposredni pojem dela, njihovi nosilci pa pod
pojem produktivnih delavcev, delavcev, ki jih kapital
neposredno izkorišča in ki so sploh podrejeni njego-
vemu procesu ovrednotenja in produkcije« . Eden te-
meljnih protislovnih eksplozivnih elementov pri na-
ravno-zgodovinskem koncu represivne krize zgodovine
kapitala, ki ga Marx tematizira v Grundnisse, je po
njem nadaljnja »rast scientific power... mera, v kateri
je postavljena že kot capital fixe, obseg, širina, v kateri
časopis, za kritiko znanosti/66/16
je realizirana in se polastila totalnosti produkcije, v
katerem mu je dan advice, to be gone and to give room
to a higher state of social production«5.
Monopolni kapitalizem je na osnovi svojega visokocivi-
liziranega zadovoljevanja potreb sposoben uporabiti po
neposrednih družbenih producentih proizvedeno boga-
stvo in kulturo na tak način, da se še naprej perpetuira
stanje, kjer so potrebe in zavest delavskega razreda
fiksirane na materialno zagotavljanje eksistence, torej
neko odtujeno stanje, v katerem človek »živi, kjer ne
dela in dela, kjer ne živi« (Marx) in to nasprotje se samo
še zaostruje. Obenem pa v tem visokociviliziranem na-
ravnem stanju, ki bazira na razviti menjavi, producira
dehistorizacijo oz. brezzgodovinskost zavesti proleta-
riata, potencira postvarelost pod stalno represijo tehno-
logiziranih organizacijskih in občevalnih form, tako da
se vse bolj udejanja neka Adornova vizija o človeštvu
brez spomina. Individualnost, ki jo Marx zakoliči v
produkcijska razmerja, ta individualnost, pa naj bo
meščanska ali proletarska, razpada pod udarci (la-
tentno) fašističnih deformacij; razredna zavest, ki je
vedno neka na sprevid vrednostne abstrakcije vezana
partijska zavest ter na zadovoljitev potreb vezana pro-
duktivna konsumpcijska zavest, baziranje meščanske
zavesti na privatni lastnini, stremljenju za profitom in
strahu pred propadom; baziranje proletarske zavesti na
brezlastniškem položaju v produkcijskem procesu, na
eksploataciji in bedi in kot možni alternativi revolucio-
narne osvoboditve; obojna realizacija zavesti, prve v
menjavi, druge v organizaciji razrednega boja, obe
komponenti od obeh zavesti, totalnost in konzum, teo-
rija in empirija (ekvivalentni - v nekem smislu - Mar-
xovi koncepciji blaga kot »čutno-nadčutni reči«) se
utapljata v kvazitemporalnosti kratkoročnih koristi,
proletariat pa kontinuirano pada nazaj na mesto pa-
sivno-receptivnega konsumnega obnašanja v totalizaciji
odtujitve od lastnega produkta, lastnega dela, lastnega
bistva, vseh drugih in drugega, t. j. od družbenega
bogastva celotne kulture. Zato kratek popravek: zavest
je vedno zavest o nečem - dokler tudi zavest ne zamre.
v
Čudovito
»presenečenje«
imperializma
Sledi nova Štajnerjeva iniciacija: »Svet je bil presene-
čen, ker imperialistične sile v obrambi svojih prerogati-
vov niso šle do konca, ker v boj proti dekolonizacijskim
težnjam niso vključile svojih vojaških, tedaj že tudi
atomskih sil. Toda zdi se, da se je zgodovinarjem pri
razčlenjevanju teh in takšnih razglabljanj ter reakcij
zahodnih sil doslej izmikalo neko bistveno dejstvo:
imperialistične sile so namreč presodile, da so dozorele
tako daleč, da bodo v prihodnje zmogle reproducirati
svojo ekonomsko moč in bogastvo brez neposrednega
naslanjanja na kolonije. Oblasti v metropolah so spoz-
nale, da so se časi spremenili in da bi se slepe, okrutne
vojne za kolonije utegnile obrniti proti njim samim,
proti metropolam, ki ne bi uživale razumevanja, soli-
darnosti velikega dela sveta, niti ne nekaterih vplivnih
dežel na Zahodu, ki so svoj čas zamudile kolonialno
delitev sveta«.6
Ker gre pri »presenečenju« predvsem za Štajnerjevo
lastno presenečenje, najbrž po » temelj itejši« introspek-
ciji, nam preostane konceptualizirati naslednje: 1. im-
perialistične sile bi si z vojaškimi posegi in s tem inklu-
zive uničevanjem ekonomske infrastrukture kolonij
same žagale vejo, na kateri sedijo, 2. monopolni kapita-
lizem kot naslednik, derivat, kot popolnejša inkarnacija
imperializma, je preko neokolonializma dosegel veliko
intenzivnejši in subtilnejši način eksploatacije nerazvi-
tih dežel in mu uspeva eliminirati - vsaj v relativnem
smislu - osvobodilna gibanja s podkupovanjem »prej-
revolucionarne«, včasih »tudi marksistične« elite, vrh-
njega sloja, in njegovo inkorporacijo v sistem svetov-
nega kapitalističnega gospostva, 3. »uporaba« atomske
bombe v Štajnerjevem pomenu bi instalirala dejansko
priznanje tega orožja kot principa/načina reševanja
sporov in konfliktov v svetu - atomska bomba bi bila
vsekakor uporabljena, če ne bi tu odigrala svoje vloge
Sovjetska zveza z nasprotnimi grožnjami in vzpostavila
t. i. ravnotežje strahu. Imperialistične sile z vsem svojim
instrumentarijem moči so bolj malo »presojale«, še
manj »oblasti«, vlade, državni aparat (v Pripombah k
Miliu ga Marx imenuje igrača trgovcev) - Štajnerju se
»pri razčlenjevanju teh in takšnih razglabljanj« izmika
»neko bistveno dejstvo«, inkompatibilno, nezdružljivo
in nespravljivo s samimi »razglabljam«: kapitalizem
sam je v monopolni fazi svojega razvoja dosegel tako
visoko stopnjo, da je bil sposoben sproducirati moč-
nejša posredna orodja/mehanizme svetovne prisile, da
mu neposredna oblast na Jugu ni več potrebna: zadovo-
ljil je osnovni intenci formalnih afinitet Juga po politični
neodvisnosti in »časi so se spremenili« v toliko, v koli-
kor je politična neodvisnost rezultirala v zadnji instanci
v integralno povečani ekonomski odvisnosti in ki je
postala zaradi superiornosti Severa univerzalna ter se
odraža tudi v mednarodnih institucijah, ki so samo
zgodovinski produkt kapitalizma in njegove tendence k
multinadonaiLzadji.
Štajner ne izhaja iz spirale konkretnih dejstev, njegova
konkretna dejstva se investirajo v posamezne irele-
vantne spirale posameznih mednarodnih konferenc,
simpozijev in podobnih projektov7 in na podlagi iro-
nične mrtve črke na papirju ugotavlja napredek v zgo-
dovinski perspektivi. Čeprav prisega na imperativ, naj
se »teorija... preverja v praksi, v življenju«, niti ne
poskuša inverzije - banalno: da se praksa, življenje
»odraža« v teoriji v vsej protislovnosti te sintagme,
vzajemnih pogojevanj, razhajanj ali dopolnjevanj, in le
kot taka teorija lahko »zaobseže množice« (Marx).
Morda se bo kdaj Štajnerju »pričelo svitati«8, da je
nebogljeno govoriti o nebogljenosti neokolonializma in
fantazmatično zmanjševati njegov pomen in intenziteto,
ki je obenem pomen univerzalne strukture obstoječih
mednarodnih odnosov kot tudi - in v povezavi s tem -
trditev, vredna v svojih izpeljavah, dobrega, starega
stalinskega diskurza (o Štajnerjevi diskurzivni praksi
smo že govorili): »Medtem ko marksisti vedo (podčrtal
M. B.), da se objektivne okoliščine spreminjajo in je na
svetu stalna samo sprememba, meščanski teoretiki po-
večini navajajo politiko k prepričanju, da so sistemi
večni, da je torej mogoče in potrebno težiti k temu, da
bi jih podaljševali in reproducirali«.9
Pustimo ob strani kalkulacije o trivialni relativnosti
»vrednosti« marksistov, ki se na naslednji postaji izvede
v stalinske »ljudi posebnega kova« - važnejše je, da
Štajner jemlje meščanske teoretike in njihovo »navaja-
nje« »povečini« iz prejšnjega stoletja in jih obtožuje za
demiurge kapitalističnih svinjarij in jeremijad. Ne gre
za to, da so ti teoretiki kot pravi Židje še vedno zavezani
svojemu bogu - denarju - ali da ti teoretiki, pisani z
velikim T (pod katerega se jih lahko stlači prav vse in
nobenega), »navajajo« politiko »k prepričanju« večno-
sti kapitalističnega sistema - karakteristično je, da ti
teoretiki, ki delujejo v službi kapitalistične produkcije
oz. multinacionalnih družb, »povečini« relativno dobro
poznajo Marxa, se počutijo morda v marksizmu celo
»kot ribe v vodi« (paraf. Marx) in da to znanje (tudi o
»stalnosti sprememb«) hudičevo dobro uporabljajo za
obrambo meščanske politične ekonomije - ne več kot
znanosti á la Smith ali Ricardo, temveč kot dejanske
konkretnosti kapitalizacije, spreminjanja presežne vre-
dnosti v kapital, »marksistične« apologetike. S tem smo
prispeli do paradoksalne točke, kjer se kinetika te vrste
marksizma - objektivno - kategorično vpisuje v zgodo-
vino kot eden izmed konstitutivnih članov monopolno-
kapitalistične reprodukcije. Integriran je v obstoječo
kapitalistično strukturo in postane fundamentalni se-
stavni del - korelativno z marksizmom »realsocializma«
na Vzhodu, kjer igra le-ta podobno vlogo, t. j. obrambo
obstoječega stanja, establishmenta birokratskega cen-
tralizma - Jugoslavija, del njene »marksistične« teoret-
ske srenje, pri čemer t. i. zunanja politika vsekakor ni
tista častna izjema, ni nikakršna izjema glede podobnih
pojavov. Končno in kavzalno, je tudi to način, s katerim
monopolni kapitalizem »inteligentno«, »žilavo«, »pre-
vidno«, »postopoma« gradi svoje preživetje,10 »nekak-
šen novi svet«, pri tem pa bo »upal... in doživljal
razočaranja«, preroško dostavi Štajner.
Ključna druga kriza
»Krize 2«
Če zdaj klasificiramo ključno drugo krizo »Krize 2« o
svetovni koeksistenci, potem monopolni kapitalizem oz.
razviti Sever ne bo samo začasno okrepljen in dolgo-
ročno oslabljen, monopolni kapitalizem bo obenem za-
časno oslabljen in dolgoročno okrepljen, v kolikor se
subjektivne sile - delavski razred Juga v povezavi z
delavskim razredom Seveda zadovolji z začasnimi zma-
gami, začasnimi revolucijami. Jug ne bo samo začasno
oslabljen in dolgoročno okrepljen, bo tudi dolgoročno
oslabljeni in začasno okrepljen, če politični subjekt
Juga, gibanje neuvrščenih v povezavi s političnimi sub-
jekti delavskega razreda Severa, ne postane perma-
nentni upor, konkretno krušenje gospostva monopol-
nega kapitalizma, ki lahko producira preko svojih struk-
tur le še permanentno svetovno ekonomsko krizo, raz-
redni boj v procesu revolucionarnih reform. Taka je
koincidenca. Koherenca temu pa je prehod od možnega
v dejanskost, kar pa je delo politične prakse.
Družbeni nosilci revolucionarnih reform se formirajo v
samem procesu revolucionarnih reform, revolucionarne
sile niso »ready made« - takoj pripravljene »za upo-
rabo«. Tako potencialno obstajajo vse materialno-inte-
lektualne sile, ki lahko osvobodijo svetovno družbo, le-
ta (družba) pa se v totalnosti mobilizira proti vsem
možnostim lastne osvoboditve (koncentracija moči); da
lakota in beda še eksistirata, je vzrok ravno monopolno-
kapitalistične organizacija planeta: odtujeno delo, car-
stvo nujnosti, v katerem že komplementarno eksistirajo
zametki carstva svobode, potrebe človeka: »... nega-
cija potrebe borbe za egzistenciju... negacija potrebe
da se zaslužuje život, borbe za opstanak, negacija prin-
cipa izvedbe, konkurencije, negacija neobičajno jake
potrebe za konformizmom, da se ne upada u oči, da se
ne bude autsajder, negacija potrebe za rasipničkom
razornom produktivnošču, koja je nerazdvojno pove-
zana s destrukcijom, negacija vitalne potrebe krivog
potiskivanja nagona.11. Tehnologizacija gospostva
spodkopava sama tla gospostva, kajti tehnologizacija je
za monopolni kapitalizem nujna, če hoče vzdržati kon-
kurenco neprofitnih ekonomij Vzhoda, obenem pa pro-
ducira nove možnosti represije. Ta kompenzacijska av-
tomatizacija pa je nezdružljiva z obstojem kapitalizma:
avtomatizacija, pogojena s konkurenco monopolov, z
oligopoli, in s konkurenco Vzhod-Zahod postavlja raz-
viti Sever v vse večjo odvisnost od Juga. Organska
sestava kapitala je vse višja, manuelno delo, ki edino
daje profit - poleg konkurence med naprednejšo tehno-
logijo, konkurenco med tehnologijo, kjer komparativno
naprednejša daje zaradi večje intenzivnosti in produk-.
tivnosti več in cenejše produkte - torej manuelno delo
na razvitem Severu izginja, medtem ko je na ta faktor v
vsej svoji koliziji, vezana eksistenca kapitala. Zato se
oplajanje in akumulacija kapitala naravno-nujno seli na
Jug, kjer lahko kapital za lokalna tržišča Juga producira
z nižjo organsko sestavo kapitala, kar širi stopnjo ma-
nuelizacije dela, kvantitativno in kvalitativno povečuje
stopnjo eksploatacije, prevzema v kompilaciji diktat
nad cenami surovin in končno ustvarja ogromne re-
zervne armade dela.
Delavski razred razvitega Severa ni več kompaktna
negacija obstoječega, vključuje se v Sistem in le manjši
del še ni podvržen procesu integracije - čeprav se
nasprotja v kapitalizmu zaostrujejo, še posebno na rela-
ciji bliskovitega razvoja produktivnih sil in uničevalne,
destruktivne uporabe le-teh. T. i. enodimenzionalna
družba je »kompetentno« integracijo izvedla na temelju
usmerjevanih in zadovoljenih potreb, usmerjevane za-
vesti - kompendij se zgosti na naslednje: ni subjektivne
možnosti radikalnih preobratov, obenem pa je nujnost
le-teh vse večja. Konsekutivno temu se revolucio-
narni element formira samo pri dejansko marginalizira-
nemu delu prebivalstva, ki je deprivilegiran: pri manj-
šem delu delavskega razreda Severa in pri nacionalnih
manjšinah ter pri deprivilegiranih razredih Juga, medse-
bojna povezanost teh elementov pa ne obstaja. Tu gre
očitno za neki dialektično pogojen vzporedni proces
zaprtega kroga, v katerega središču je »najdenje« ve-
dno - že najdenega subjekta revolucije, ki je zaradi
izrednega razvoja produkcijskih sredstev zakrnel na
stopnji iz leta 1917, ki je še de-radikalizirana in depoli-
tizirana revolucionarna faza ter jo opredeljuje menko
identitete. Na eni strani kroga imamo potrebo po uki-
njanju starih mehanizmov za razvoj novih potreb, torej
za radikalno potrebo ukiniti mehanizme, ki reproduci-
rajo stare odnose, da bi se razvile nove revolucionarne
potrebe, drugo polovico kroga pa sestavlja formiranje
novih potreb za ukinjanje starih mehanizmov, torej
potreb, da se ukine te mehanizme in je za-to nujna
pobuda revolucionarnega subjekta. Konstituiranje le-
tega v monopolnem kapitalizmu, z drugimi besedami, v
tehnokratskem totalitarno-avtoritarnem državnem ka-
pitalizmu pa zavira nek pravkar naznačeni ključni ele-
ment; tehnokracija, ki ekonomsko pripada delavskemu
razredu, v njegov najvišji kvalificirani sloj, objektivno
pa podpira gospostvo buržoazije s funkcijo kontrole in
le-ta jo povratno veže za vladajoči razred - dokler se ne
opravi prestrukturacija funkcije kongruentno z znan-
stvenim vodenjem produkcije, ki eliminira vladajoči
razred kot odvečen.
Monopolno-kapitalistični totalitarni način produkcije,
ki vse degradira v blago, v kupovanje in prodajanje, z
represivnim pritiskom sistema imanentno koncedira
nujnost ekspanzije, agresije, brutalnosti konkurence na
svetovnem nivoju. Znanost od matematike do naravo-
slovja, da o družbenih vedah ne govorimo, služi kontroli
ljudi in regulaciji trga, aparat pa si sam korpulentno
kroji »dozo« sile, ki je večja ali manjša glede na stopnjo
ogroženosti. Vendar pa bi šlo za črno-belo slikanje, če
ne bi v osnovne konture te kritike kooptirali tudi »real-
socializem«.
Pred-
revolucionarno
obdobje likvidacije
produkti vno-
regeneracijske sile
kapitalizma
Ker je pač govoril iz pozicije subjekta, neposredno
vpetega v revolucionarni proces in ne iz neke izvzete,
»čiste« pozicije metagovorice, je Marx podcenjeval
produktivno-regenerativno silo kapitalizma. Revolucija
je bila izvedena v najmanj razviti kapitalistični deželi,
veriga prelomljena na »najslabšem členu« (Lenin) ob
stalni zunanji nevarnosti intervencije in potrebi inten-
zivne akumulacije kapitala, kar je kontekst vzroka za
»vojni komunizem« in nadaljevanje tega z drugimi
sredstvi v obliki stalinizma in relativno destaliniziranega
totalitarizma: diktatura proletariata se je prelevila v
. diktaturo partije, ta v diktaturo državnega aparata,
birokracije, in ta v diktaturo Enega - v nekem smislu
korelativno temu, kar Marx zapiše za stranke v franco-
ski revoluciji 1848: »Proletarska stranka se pojavi kot
privesek meščansko-demokratične. Ta jo izda in pusti
na cedilu. (...) Demokratična stranka se s svoje strani
opira na pleča buržoaznorepublikanske. Komaj se bur-
žoaznim republikancem zazdi, da stoje trdno, se že
otresejo nadležnega tovariša in se sami odpro na pleča
stranke reda. Stranka reda spodmakne pleča, pusti da se
buržoazni republikanci prekopicnejo, in se sama
povzpne na pleča obrožene sile. Prepričana je, da še
vedno sedi na njenih plečih, ko nekega lepega jutra
opazi, da so se pleča spremenila v bajonete. Vsaka
stranka brca zadaj po tisti, ki potiska naprej, in se opira
spredaj na tisto, ki potiska nazaj. Nič čudnega, da v tej
smešni pozi izgubi ravnotežje in se po neizogibnem
opletanju med čudnimi poskoki zruši. Revolucija se
časopis, za kritiko znanosti/66/17
tako giblje v padajoči črti«.2 Temu scenariju, bolje
matrici, ni težko spremeniti vloge, vse ostalo pa je na
moč podobno.
Nepripravljenost delavskega razreda, da prevzame
oblast (ne more »vsaka-kuharica voditi države« -paraf.
Lenin) je rezultiralo v oblastveni strukturi, ki jo Marx
že v Pariških rokopisih označi za »despotski komuni-*
zem«. Kontradiktorno osamosvojen sistem gospostva
birokracije, prepletanje partije in državnega aparata,
odtujitev partije od delavskega razreda skozi desetletja,
vse to je luciden temelj »menjševiške« politike Sovjet-
ske zveze, locirane na dveh tirih: 1. podpiranje revolu-
cionarnih gibanj po svetu in 2. podpora kakršnegakoli
režima katerekoli ureditve (z manjšimi »kozmetičnimi«
modifikacijami) v svetovni konfrontaciji oz. pozicijski
vojni z ZDA, ki je ponovno vzklila koncem šestdesetih
let, ko sta obe velesili ugotovili, da medcelinske rakete
ne zagotavljajo »zmage« v eventualnem jedrskem spo-
padu (Kitajska je kljub svoji ogromni politični teži v
mednarodnih odnosih in kljub odpiranju v zadnjem
desetletju še vedno meritorno »obrnjena navznoter« in
preokupirana z lastnimi problemi). Na tem mestu mora
zopet nujno nastopiti naša maksima: minuciozno smo
dokazali,, kako je delavski razred Juga kvantitativno
najmočnejša sila, ki lahko zruši dominacijo monopol-
nega kapitalizma oz. Severa nasploh. Na razvitem se-
veru imamo tako intelektualno opozicijo brez masovne
zaslombe, na nerazvitem Jugu pa obratno masovno
opozicijo brez intelektualne zaslombe (v zagovor pos-
plošenosti sheme navedimo znano zgodbo o drevesu in
gozdu): »Eksistenca trpečega človeštva, ki misli, in mi-
slečega človeštva, ki je zatirano, pa mora za pasivni in
nemisleči živalski svet filistrstva nujno postati neužitna
in neprebavljiva... Mi moramo po svoji plati potegniti
stari svet povsem na svetlo in pozitivno izoblikovati
novega. Čim dlje dajejo dogodki mislečemu človeštvu
čas, da se zave, in trpečemu, da se zbere, tem popolnejši
bo prišel na svet produkt, ki ga nosi sedanjost v svojem
krilu«".
Morbidnost povezave progresivnih sil centra in perife-
rije monopolnega kapitalizma se kaže v puščanju »praz-
nega protora« za eskalacijo regresivne politike vlada-
joče politične oligarhije, katere neposredne cilje bi
lahko označili takole: 1. brezpogojno podrejanje naro-
dov in njihovih korumpiranih vladajočih slojev z repro-
dukcijo popolne ekonomske odvisnosti z legalnimi
predznaki, 2. obdržati obstoječe strukture eksploatacije
in 3. radikalna opozicija proti vsakemu gibanju, ki mu
je cilj sprememba sistema. Medtem ko je kolonializem
reprezentiralo neplačano prisvajanje, eksploatacija na
osnovi tehnološke in s tem vojaške premoči, pa je za
neokolonializem kot produkt monopolnega kapitalizma
značilna ekonomska in politična odvisnost: kapaciteta
produkcije je prevelika v primerjavi z možnostmi kon-
sumpcije zaradi relativno nizkih odhodkov prebivalstva,
zato ta pojav poleg eksploatacije surovin multiplicira
izvoz blaga, kapitala, tehnologije, znanosti, umetnosti
kot finaliziranih produktov iz Severa na Jug, ta pa ostaja
bre lastne raziskovane baze. Mutatis mutandis se neo-
kolonija nujno prilagaja metropoli in kadar je prisiljena
v reforme, -gre največkrat za neki modus vivendi kapita-
lizma in fevdalizma ali socializma: tako je na primer pri
agrarni reformi za veleposestnike že vselej pripravljeno
izplačilo v obliki prehoda k industrijski eksploataciji.
Infrastuktura gospodarstva večine dežel Juga je usmer-
jena bolj na substitucijo produktov iz uvoza (me-
mento!), kot pa na lastno produkcijo na osnovi lastne
materialne baze in resursov - bolj ali manj obstaja le
lahka industrija, ki je zopet odvisna od težke industrije
iz metropole.
Dežele nerazvitega svetovnega Juga s tako ali podobno
strukturo »nacionalne« ekonomije se v perspektivi na-
hajajo pred nevralgično točko revolucije klasičnega tipa
- pred-revolucionarno obdobje jih že obvladuje v vsej
svoji družbeno-ekonomski in politično-razredni silovi-
tosti: državljanske vojne za nacionalno osvoboditev,
razredni boji ekonomske emancipacije, gverila, progre-
sivne sile v armadah, nastajajoči delavski razred, štu-
denti in inteligenca, kmetje in ostali marginalni sloji.
Paradoksalno je, da je večkrat kapital gradil šole, uni-
verze, da bi z njimi učvrstil oz. ideološko indoktriniral in
penetriral svoje pozicije, ta inteligenca pa osvaja (tudi)
marksistično znanje in se priključuje evropskim levim
silam (raznim neformalnim skupinam in gibanjem, ko-
munističnim silam ali socialistični internacionali). Pri
tem gre za neki odločilni neksus: tudi v metropolah
monopolnega kapitalizma na Severu je neobhodno lo-
miti moč univerzaliziranega kapitalizma s postavljanjem
alternativ, čeprav je jasno, da je delavski razred objek-
tivno/relativno velik del svoje naloge prenesel na delav-
ski razred Juga. Ker objektivni položaj Juga v svetov-
nem produkcijskem procesu temelji na sili in je njen
ključni ogelni kamen, se ta v procesu revolucionarnih
reform spodmakne - ne gre za to, da bi moral Sever v
tem procesu čakati Jug, da ga ta dohiti v razvojni
stopnji, gre za to, da se Jug razvija hitreje od Severa,
tempo hitrejšega razvoja pa določa tempo razvoja Se-
vera.
Vprašanje
destrukcije moči
monopolnega
kapitalizma
Moč monpolnega kapitalizma je v ekonomskem in s tem
vojaškem obvladovanju celih kontinentov, v neokolo-
nialističnem imperiju - monopolni kapitalizem totali-
zza podrejanje svoji nadmočni produktivnosti in sili,
medtem ko mu »realsocializem« notorično odgovarja z
nasprotno agresivnostjo in ekspanzijo ob ogromnih voj-
nih stroških in produkciji nussprodukta - represivne
birokracije. Dva optimalna izvora monopolno-kapitali-
stične dinamike sta produkcija blaga in eksploatacija v
produkciji. Obrnjeno: trg je bil vedno imanenten z
eksploatacijo/gospostvom in je konstantno reprodiciral
razredno strukturo družbe - toda monopolni kapitali-
zem dodaja klasičnim nove obligatorne oblike gospo-
stva: pajčolan ontogenze tehnologije, ki skriva brutalno
prisotnost in delovanje razrednega interesa v blagu
samem. Tehnologija - na sebi - ni orožje represije,
neposredno orožje je »prisotnost« Gospodarja v tehno-
logiji, tehniki, v strojih, računalnikih, kajti Gospodar ji
odreja relacije, število, življenjski razpon, moč in mesto
v življenju in potrebah ljudi. Tehnologijo dela represiv-
no/obstruktivno način uporabe. Profitna logika kapita-
listične produkcije postaja s kupovanjem lastne člove-
ške eksistence realizirana - gre za realizacijo kapitala:
razredni interes Gospodarja ustvarja/kreira najprej afi-
nitete Sužnja, da le-ta zahteva ravno te produkte in
Gospodar pač samo »posluša in izpolnjuje želje« (ki jih
je prej kreiral Gospodar sam) in končno tudi zahteva,
da Suženj tudi ostane, dokler bo lahko zapolnjeval
svoje frustracije in agresivnost s kupovanjem sprošča-
nja, sreče, zabave. Gospodarju (beru: kapitalu) uspe
produktivno kanalizirati želje Sužnja, je enako: vre-
dnote Gospodarja postanejo vrednote Sužnja, izbor
med nujnostmi pa se kaže kot svoboda. Prisvajanje
presežne vrednosti ostaja podstavek kapitalizma, če-
prav se sam preoblikuje in ustvari eksploatacijo udob-
nejšo.
Posledica integracije delavskega razreda v sistem kapi-
talistične produkcije je zameglitev razlike med posre-
dnimi in neposrednimi cilji, t. j. preseganje ekonom-
skega boja s političnim, poleg jtega pa je ta »opcija«
navidezno ukinila teorijo osiromašenja (ne gre več za
enodimenzionalnost: beda je na nerazvitem Jugu še
vedno absolutna, medtem ko je na razvitem Severu
postala relativna) z visoko razvitimi materialnimi po-
goji: konsumpcijska meja se je nivelizirala, kar je del
delavskega razreda Severa približalo srednjim slojem,
malomeščanstvu, mali buržoaziji, od katere se je po
logiki ekonomske strukture navzel konformizma in re-
formizma. »Po sebi« je delavski razred Severa še poten-
cialno revolucionaren razred, »za sebe« ni več, t. j. še ni.
V konkretnih razmerah ostaja delavski razred Juga,
čeprav morajo predpogoji za emancipacijo in razvoj
Juga nastati prav v kapitalističnih deželah z notranjo
slabitvijo na kapitalu sloneče družbene konstelacije sil
oz. njihove kohezije oz. fokcije le-te: »Lanac eksploata-
cije mora se slomiti na njegovoj najjačoj karici«14.
Obenem pa je »realsocializem« s svojimi revolucionar-
nimi ne-več-revolucionarnimi družbenimi formami v ,
nekem paradoksalnem smislu paradigmatsko »poma-
gal« monopolnemu kapitalizmu k stabilizaciji: »sve-
tovni komunizem« je v postvareli zavesti postal Sovraž-
nik, ki bi se ga moral kapitalizem spomniti, če ne bi
obstajal - ker pa obstaja, mnopolni kapitalizem mobili-
zira »ekonomijo obrambe« preko militarizacije produk-
cijskega procesa15 na nacionalnih temeljih ter dvigne
»skupinski« interes nad razrednega.
Pri tem lahko odgovorimo še na neko >j>rašanje, ki si ga
v svojem ne-postavljanju postavlja Stajner in zveni
podobno naslednjemu: »... kako može on (pojedinac)
zadovoljiti svoje potrebe, a da ne povrijedi samog sebe,
da ne reproducira - putem svojih težnji i zadovoljenja -
svoju ovisnost o eksploatatorskom aparatu, koji, zado-
voljavajući njegove potrebe, perpetuira njegovo su-
žanjstvo?«16 Marcuse na tem mestu spregleda osnovno
postavko, ko zahteva revolucioniranje prakse po indivi-
duumu, meščanski monadi, in ne po družbenem člo-
veku, človeku družbe, človeški družbi, ki se udejanja
tudi v procesu revolucionarnih reform mednarodnih
odnosov Sever-Jug in boju za novo svetovno ekonom-
sko ureditev, v revolucionarni in sedaj dezintegrirani
povezavi »mislečega človeštva, ki trpi« s »trpečim člo-
veštvom, ki misli« in s tem vzpostavlja razredno Razliko
v procesu ekonomske eliminacije, v procesu ekonomske
emancipacije in vselej politične dialektike Gospodar-
Suženj na višjo stopnjo razvoja v smislu racionalnejše
uporabe razpoložljivih sredstev, oženja možnosti de-
struktivnih spopadov na minimum in širjenja alternative
carstva svobode: »Kraljestvo svobode se dejansko
začne šele tam, kjer se preneha delo, ki je določeno s
stisko in vnanjimi smotrnostmi. Po naravi stvari leži
torej onstran sfere materialne produkcije« (Marx). Ali,
če hočete potrditev »psihoanalize«: »... znamenje do-
sežene svobode, je da se ne sramuješ več samega
sebe..17
Moč združenih individuov prerašča vsestransko odvi-
snost in samorasle oblike medsebojnega individualnega
družbenega učinkovanja s kontrolo in obvladovanjem
»tujih moči«, ki se individuumu v kapitalizmu postav-
ljajo nasproti. Komunsitična (r)evolucija kot precesui-
rano gibanje je zavestno načrtovanje in obvladovanje
družbe in ekonomije po človeku, svobodno združenem
v »asociaciji producentov« (Marx), ki radikalno negira
dozdajšnjo zgodovino privatne lastnine (mimogrede po-
vedano: jugoslovanski izziv s socialističnim samouprav-
ljanjem in možnosti njegovega (ne)uspeha igrajo v tem
pogledu nedvomno erto od ključnih vlog - od temeljnih
lastninskih razmerij, ekonomske efektivnosti le-teh,
razrednega boja v drugačnih razmerah, do omogočanja
vertikalne socialne mobilnosti, zamenjljivosti delegat-
skih funkcij itd.): »Komunizem se razlikuje od vseh
dosedanjih gibanj po tem, da preobrne temelj vseh
dosedanjih produkcijskih in občevalnih razmer in da vse
samorasle (natirwíischig) predpostavke prvič z zavestjo
obravnava kot stvaritev dotedanjih ljudi, jim sleče nji-
hovo samoraslost in jih podredi moči združenih indivi-
duov«18. Sredstvo za dosego tega cilja pa je razredni boj
v vsaki nacionalni-državni enoti, s tem krušenje svetov-
nega kapitalističnega gospostva z revolucionarimi refor-
mami svetovne ekonomske ureditve, z razbitjem repro-
dukcijskih mehanizmov obstoječe mednarodne eko-
nomske ureditve in delitve dela, in preko nacionalne
diktature proletariata preiti v diktaturo na svetovnem
nivoju (diktaturi sta lahko samo dve: kapitalistična ali
revolucionamo-delavska - paraf. Lenin) - v alternativni
razvoj, ki se izraža v konkretnem postavljanju in zoper-
stavljanju kapitalistični alternativi razvoja. Subjekt, ta
preklemanski subjekt, ki Štajnerju konstitutivno nujno
za njegovo ideološko pozicijo vedno spolzi iz rok, pa je
delavski razred, marginalizirani sloji Juga in Severa,
organizirani v neuvrščenem gibanju, v socialističnih in
vseh naprednih gibanjih, v dejanskem internacionali-
zmu progresivnih sil planeta.
Vedno - že še - ne
razrešeni vozli
alternative
Zoper vsa reformistična popačenja teorije ekonom-
skega zloma kapitalizma pri Štajnerju, smo v nasprotju
z njim analitično izpostavili prav objektivno neizbežnost
in neizogibno nujnost kapitalističnega zloma, ki se zo-
perstavlja fatalističnemu avtomatizmu in dali poudarek
na dejstvo, da tega zloma, čeprav v danih predpostav-
kah nujnega in objektivno-izračunljivega, ni mogoče
zgolj avtomatično in pasivno pričakovati »samega od
sebe«. Na nastop tega zloma je nasprotno - v določenih
mejah - moč vplivati z zavestnim delovanjem obeh
razredov: buržoazije in proletariata. Pri tem pa seveda
takoj naletimo na vprašanje prenosa teorije v zavest
proletariata, ki je v svojem historičnem konstitucijskem
procesu razrednosti vedno že partijsko zasidrana v dia-
lektiki razredne zavesti in organizacije, medtem ko so
zgodovinski dogodki najboljši producenti pedagogije -
gre torej za posredovanje teorije in prakse, pri čemer
imata refleksija in akcija zopet povratno funkcijo formi-
ranja organizacije. Spoznavno-kritična refleksija je
konstitutivni moment razredne zavesti inteligence, kjer
se na eni strani postavljajo vprašanja revolucijsko-hi-
storičnega afirmativnega elementa rekonstrukcije revo-
lucionarne teorije kot nauka, ki zapopade družbo s
stališča radikalne spremenljivosti, po drugi strani pa
ravno ta inteligenca opremlja svojo zavest z zavestnimi
formami popolne brezzgodovinskosti in obenem doživ-
časopis, za kritiko znanosti/66/18
lja vedno bolj intenzivirano podrejanje vladajočim po-
gojem izkoriščevalskega mezdnega dela. In isti inteli-
gent se ne more zapopasti kot producent, če spoznavno-
kritično ne spregleda delitev dela v svoji izkustveni
organizacijski formi, torej brez imanentne kritike anali-
tičnega samorazumetja znanosti ter njene »balkaniza-
cije« v pozitivistični fragmentaciji brez kakršnihkoli
alternativ znotrajzgodovinskih pogojev realizacije revo-
lucionarne osvoboditve. Le-te pa ni brez praktičnega
izkustva političnega boja in poznanstvenja tega praktič-
nega izkustva na nivo prevedljivosti teorije v zavest
proletariata. Samo v teh obrisih je zlom kapitalizma
naravno-nujna zadeva, kar pa moramo brati seveda v
navezavi na odločilen Adornov poseg proti hipostazira-
nju abstrahirane druge narave institucionaliziranih
družbenih razmer, ki nima druge vloge - poleg »uma-
zano-židovskih« - kot da reproducira kapitalistično po-
stvare lost v mediju teorije: »Naravna zakonitost družbe
je ideologija, kolikor je hipostazirana kot nespremenj-
ljiva naravna danost. Naravna zakonitost pa je realna
kot gibalni zakon brezzavestne družbe, ki mu, v neki
fenomenologiji anti-duha, sledi Kapital od analize bla-
govne forme do teorije zloma. Menjanje vsakokratno
konstitutivnih ekonomskih form se je dogajalo tako kot
menjanje živalskih vrst, ki so nastajale in izumirale v
milijonih let«.19	*
T. i. jugoslovansko zunanjo politiko oz. njenega naje-
minentnejšega reprezentanta Štajnerja smo hoteli ujeti
pri politiki »drobnih korakov«, včasih tajne diploma-
cije, včasih hude nenačelnosti v nekem obdobju krize
revolucije, ki ni nič drugega kot revolucionarna kriza in
ko je še posebej potrebno voditi strožje, načelnejše,
obenem pa striktno razmejiti polje reformističnih, vča-
sih utopičnih, včasih predpotopnih sredstev in ciljev, od
neke revolucionarne alternative in delovanja spoznanih
pozicij, saj »poznano še ni spoznano« (Hegel). V ima-
nenci zunanje jugoslovanske politike neuvrščenosti in
notranje politike razreševanja ekonomskih gordijskih
vozlov z odvozlavanjem je bilo torej potrebno demistifi-
cirati del ideologemov, raznih »teorij« in teorijic, ki jih
je zadnje čase polna naša oficielna in »prostozidarska«
beletristika in katerih cvetice rastejo iz zemljice inter-
esov ali apologetike, zavestne ali »nezavedne« fiksacije
kapitalizma v oddaljeno, »objektivnejšo« prihodnost,
medtem ko gremo do nastopa tega fenomenalnega ob-
jektivnega trenutka lahko mirno spat, pa čeprav si pri
tem polomimo kosti. Toliko o Štajnerju in njegovi
evoluciji odnosov v bodočem svetu, o »bizarnem«
»duhu nove ekonomske ureditve«, o novi ekonomski
ureditvi, ki je bizarni duh Štajnerjeve »Krize 2«, ki je
»up in nada« našega »DALJNOVIDNEJŠEGA FILO-
ZOFA« in »razsodnejšega teoretika«22. Nekrolog: ne-
domišljenost teoretskih postavk in izhajajočih konsek-
venc, pomanjkanje samorefleksije, drugače pa mesian-
ska kontemplacija in monumentalna mizerija v najboljši
veri.
Opombe:
1.	Marx, Kapital III, str. 494, Ljubljana 1973.
2.	Marx, Kapital III, str. 496, Ljubljana 1973.
3.	Marx, Kapital III, str. 452, prim, v MEW, zv. 25.
4.	Marx, Resultate des unmittelbaren Produktinsprozesses,
str. 65 sl„ Frankfurt 1969.
5.	Marx, prim. Grundrisse, str. 636.
6.	Štajner, Kriza 2, str. 508, Ljubljana 1982.
7.	Štajner, ibid., str. 499-506.
8.	Štajner, ibid., str, 509.
9.	Štajner, ibid., str. 509.
10.	Štajner, ibid., str. 510-511.
11.	Marcuse, Kraj utopije, str. 14, Zagreb 1972.
12.	Marx, Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, str.
481-482, v MEID III, Ljubljana 1979.
13.	Marx, Drugo pismo Rugeju, Köln, maja 1843, str. 143, v
MEID I, Ljubljana 1979.
14.	Marcuse, Esej o osvoboditvi, ibid., str. 195.
15.	Več o tem: Šešerko, Spirala ali zanka mednarodnega
zadolževanja, v Časopisu za kritiko znanosti, 57/1983, str.
6-8, Ljubljana.
16.	Marcuse, Esej o osvoboditvi, ibid., str. 136
17.	Nietzsche, Die Fröhliche Wissenschaft, str. 275, knjiga III.
18.	Marx, Nemška ideologija, str. 84, v MEID II, Ljubljana
1979.
19.	Adorno, Negative Dialektik, str. 347, Frankfurt 1967.
20.	Štajner, ibid., str. 229, 231, 229, 228 in 501.
UDK: 327 (497.1) logika kapitalističnega razvoja,
kriza, moderna država, teorije razvoja
Milan Balažic: H kritiki reprezentantov t.i. jugoslovan-
ske zunanje politike (II)
Predmet avtorjeve kritike je Štajnerjevo delo Kriza (II)
in Štajnerjeva apolitična, scientistična, politično nean-
gažirana znanstvena samozadostnost, ki problematiko
krize omeji na sholastično vprašanje. Politologija, ki se
noče »usmraditi« v svoji lastni »znanstveni« psevdo-
marksistični samozadostnosti, mora odpreti polje raz-
rednosti, ki je edina možna pot razvoja te znanosti kot
znanosti, kot razredne znanosti. Štajnerjeva črno-bela
slika sveta pomeni farso temeljnih dialektičnih zakoni-
tosti. Avtor konča svoj zapis s kritiko Štajnerjeve vizije,
ki ni nič drugega kot vizija kapitala.
UDK: 327 (497.1)
logics of capitalistic development, crisis, modern state,
theory of development
Milan Balažic: To the Criticism of the Representatives
of the so-called Yugoslav Foreign-Policy.
The author criticises Štajner's book The Crisis (II.) as
well as Štajner's apolitic, scientistic, politically non-
engaged scientific self-sufficiency which confines the
problems of the crisis to a scholastic question. Polito-
logy, with no intention to become »stinking« in its own
»scientific« pseudo-marxistic self-sufficiency should
open the field of class-consciousness which is the only
possible way to develop this science as a class-science.
Štajner's black and white image of the world is a farce of
fundamental dialectic rules. The author concludes his
notes with criticism of Štajner's vision which is nothing
but a vision of the capital.
SOCIOLOGIJA
in
empirično raziskovanje
Theodor W. Adorno
i.
Postopki, povzeti pod imenom sociologija kot akadem-
ska disciplina, so med seboj povezani samo v zelo
abstraktnem smislu: s tem, da vsi na neki način obrav-
navajo družbeno (Gesellschaftliches). Ni pa enoten niti
njihov predmet niti njihova metoda. Nekateri veljajo za
družbeno totalnost in njene zakone gibanja, drugi, v
poudarjenem nasprotju do teh, za posamezne socialne
fenomene, ki so z ozirom na neki pojem družbe izobčeni
kot spekulativni. Temu ustrezno variirajo metode. Tam
naj iz strukturnih temeljnih pogojev, denimo menjal-
nega razmerja, sledi vpogled v družbeno povezanost; tu
se takšno prizadevanje, četudi nikakor noče dejanskega
opravičevati iz brezobzirnega duha, odpravi kot filozof-
ski zaostanek v razvoju znanosti in se mora umakniti
golemu ugotavljanju tega, za kar da gre. Obe koncepciji
imata za podlago historično divergentne modele. Teo-
rija družbe je izšla iz filozofije, medtem ko obenem
skuša prefunkcionirati njeno postavljanje vprašanj, v
tem ko določa družbo kot tisti substrat, ki je tradicio-
nalni filozofiji pomenil večna bistva ali duha. Kakor
filozofija ni zaupala prevari pojavov in je iskala razlago,
tako je bilo nezaupanje teorije do fasade družbe tem-
bolj temeljito, čimbolj gladko se je ta kazala. Teorija
hoče poimenovati, kar skrivoma drži gonilo skupaj.
Hrepenenje misli, ki ji je bila nekoč nesmiselnost tega,
kar zgolj je, neznosna, se je v pritisku k odčaranju
sekulariziralo. Rada bi dvignila kamen, pod katerim se
snuje nered; samo v spoznanju tega ji je ohranjen
smisel. Takšnemu pritisku se upira sociološko razisko-
vanje dejstev. Odčaranje, kot mu je pritrjeval še Max
Weber, mu je samo specialen primer čaranja; razmišlja-
nje o neopazno vladajočem, ki bi ga bilo treba spreme-
niti, gola izguba časa na poti k spreminjanju očitnega.
Zlasti kar se danes vobče misli z imenom empirično
socialno raziskovanje, ima, kar bolj ali manj priznava,
že od Comtovega pozitivizma za vzor naravoslovne
vede. Obe tendenci odklanjata skupni imenovalec. Teo-
retičnih misli o družbi v celoti se ne da rešiti brez
preloma z empiričnimi ugotovitvami: uiti jim hočejo kot
duhovi parapsihološki poskusni odredbi (Versuchsanor-
dnung). Prav vsak pogled na družbo kot celo nujno
transcendira njena razpršena dejstva. Prvi pogoj kon-
strukcije celote (Totale) je neki pojem o stvari, ob
kateri se organizirajo disparatni podatki. Iz žive izkuš-
nje, ki se ni že sama uredila po družbeno instaliranih
kontrolnih mehanizmih; iz spomina nekoč mišljenega;
iz za vplive nedovzetne konsekvence lastnega premi-
sleka mora tisti pojem vedno že izraziti na materialu in
ga v stiku z njim vedno znova preoblikovati. Če pa
teorija kljub temu noče zapasti tistemu dogmatizmu,
nad odkritjem katerega se pogosto kani veseliti do
prepovedi mišljenja napredna skepsa, tedaj se ne sme
pri tem umiriti. Pojme, ki jih kakor prinese s seboj od
zunaj, mora presaditi v one, ki jih ima stvar sama od
sebe (von sich selber), v to, kar bi stvar sama (von sich
aus) hotela biti, in to konfrontirati s tem, kar stvar je.
Otrplost tukaj in danes fiksiranega predmeta mora ra-
zrešiti v napetostno polje možnega in resničnega: vsako
od obeh je, da bi zgolj moglo obstajati, napoteno na
drugega. Z drugimi besedami, teorija je brezpogojno
kritična. Zaradi tega pa ji iz nje izpeljane hipoteze,
napovedovanja o praviloma pričakovanem niso popol-
noma adekvatna. To, kar je zgolj moč pričakovati, je
sámo del družbenega podjetja, inkomensurabilno temu,
na kar meri kritika. Poceni zadoščenje nad tem, da se
dejansko zgodi tako, kot je bila predvidela, ne sme
zaslepiti družbene teorije, da, brž ko nastopi kot hipo-
teza, spremeni svojo notranjo sestavo. Posamezna ugo-
tovitev, s katero se verificira, pripada po svoji strani že
spet sklopu zaslepljenosti, ki bi ga rada prebila. Za
pridobljeno konkretizacijo in obveznost mora plačati z
izgubo na prodorni moči; kar zadeva princip, se izravna
na pojavu, na katerem se princip preveri. Če hočemo
obratno od posameznih ugotovitev, po splošni znan-
stveni navadi, napredovati k totaliteti družbe, dobimo v
najboljšem primeru višje klasifikatorske pojme, vendar
nikoli takšnih, ki izražajo življenje družbe same. Kate-
gorija ,družba z delitvijo dela' je višja, splošnejša kot
,kapitalistična družba', toda ne bolj bistvena, temveč
bolj nebistvena, pove manj o življenju ljudi in tem, kar
jih ogroža, a ne da bi zato logično nižja kategorija,
denimo ,urbanizem', o tem povedala več. Niti navzgor
niti navzdol sociološki nivoji abstrakcije ne ustrezajo
preprosto družbeni spoznavni vrednosti. Zaradi tega se
lahko od njenega sistematičnega poenotenja z nekim
modelom, denimo Parsonsovim .funkcionalnim', tako
malo nadejamo. Še manj pa od socioloških pračasov
naprej vedno znova danih in preloženih obljub o sintezi
teorije in empirije, ki napačno izenačujejo teorijo s
formalno enotnostjo in nočejo vedeti, da stvarnih vse-
bin Sachghalte očiščena družbena teorija prestavi vse
akcente. Naj spomnimo na to, kako brezpomemben je
rekurs na ,grupo' nasproti tistemu na industrijsko
družbo. Družbena tvorba teorij po vzorcu klasifikator-
skih sistemov substituirá najfinejši predstavljivi ostanek
za to, kar predpisuje družbi njen zakon: empirija in
teorija se ne dasta vnesti v kontinuum. Nasproti postu-
latu vpogleda v bistvo moderne družbe so empirični
prispevki podobni kapljam v morje; empirični dokazi za
centralne strukturne zakone pa ostanejo, po empiričnih
pravilih igre, vselej izpodbitni. Ni pomembno takšne
divergence gladiti in harmonizirati: k temu se da zape-
ljati samo harmonistični družbeni nazor. Temveč je
treba napetosti plodno razrešiti.
2.
Danes, po razočaranju tako nad sociologijo kot- du-
hovno vedo kakor nad formalno sociologijo, prevladuje
nagnjenje, da se prisodi primat empirični sociologiji.
Njena neposredno praktična uporabnost, njena afini-
teta do vsakega upravljanja igra pri tem gotovo dolo-
čeno vlogo. Toda reakcija na bodisi samovoljne bodisi
časopis, za kritiko znanosti/66/19
prazne trditve o družbi od zgoraj navzdol je legitimna.
Kljub temu empirični postopki ne zaslužijo prav nobene
prednosti. Ne samo, da obstajajo poleg njih še drugi:
sam obstoj disciplin in načinov mišljenja jih še ne
opravičuje. Temveč jim stvar zariše njihovo mejo. Em-
pirične metode, katerih atrakcijska sila izvira v zahtevi
po njihovi objektivnosti, dajejo paradoksalno, kot to
razodeva njihov izvor v raziskovanju trga, prednost
subjektivnemu - namreč subjektivnemu ne glede na
statistične podatke cenzusnega tipa kakor so spol, sta-
rost, stan, dohodek, izobrazba in podobno - mnenjem,
naravnanostim, vsekakor načinom obnašanja subjek-
tov. Samo v tem krogu se izkaže doslej na vsak način
njihovo specifično: kot inventarje tako imenovanih de-
janskih stanj bi jih bilo le težko ločiti od predznanstve-
nih informacij v administrativne namene. Vobče je ob-
bdijo nad tem, da se ugotavljajo zgolj reakcije znotraj
vladajočega ,commercial systema', da se ne analizira
strukture in implikacij tega sistema samega. Mnogo bolj
so temu objektivno že prikrojena empirična sredstva,
bolj ali manj normirana izpraševanja mnogih posamez-
nikov in njih statistična obdelava, ki težijo k temu, da bi
se že vnaprej razširjena - in kot taka preformirana -
mnenja pripoznala kot pravni vir za sodbo o stvari sami.
V teh mnenjih se pač zrcalijo tudi objektivnosti, toda
gotovo ne popolnoma in mnogokrat izkrivljeno. Vseka-
kor pa je v primerjavi s temi objektivnostmi, kakor kaže
najbolj bežen pogled na funkcioniranje dejavnih v nji-
hovih poklicih, teža subjektivnega mnenja, naravnano-
sti in načinov obnašanja sekundarna. Kakor se že po-
stopki izražajo pozitivistično, implicitno imajo za pod-
lago nekoliko iz pravil igre demokratičnih volitev izpe-
družbene totalnosti. Stvarnost (Dinghaftigkeit) metode,
njeno prirojeno prizadevanje, da pribije dejanska sta-
nja, se prenese na njene predmete, ravno na izsledena
subjektivna dejanska stanja, kot da bi bile to stvari na
sebi in ne mnogo bolj postvarele. Metoda grozi, da bo
fetišizirala svojo stvar, kakor tudi, da se bo po svoji
strani izrodila v fetiš. Ne prevladujejo zaman - in po
logiki vprašljivih znanstvenih postopkov z vso pravico -
v diskusijah empiričnega socialnega raziskovanja vpra-
šanja metod nasproti vsebinskim. Na mesto dignitete
predmetov, ki jih je treba preiskati, stopi kot kriterij
mnogokrat objektivnost z metodo izsledljivih ugotovi-
tev, in v empiričnem znanstvenem podjetju se ravnata
izbira predmetov raziskave in nastavek preiskave, če ne
po praktično-administrativnih željah, veliko bolj po po-
stopkih, ki so na razpolago in ki jih je vsekakor moč
jektivnost empiričnega socialnega raziskovanja ena od
metod, ne nekaj raziskanega. S statistično pripravo se iz
izsledkov o bolj ali manj številnih posameznih osebah
izpeljejo ugotovitve, ki jih je po zakonih verjetnostnega
računa moč posplošiti in so neodvisne od individualnih
nihanj. Toda dobljene povprečne vrednosti, tudi če je
njihova veljavnost objektivna, ostanejo vendarle naj-
večkrat objektivne ugotovitve o subjektih; o tem, kako
vidijo subjekti sebe in realnost. Družbeno objektivnost,
vsoto vseh razmer, institucij, sil, znotraj katerih ljudje
delujejo, imajo empirične metode: vprašalno polo, in-
tervju in kar vse je možno z njunimi kombinacijami in
dopolnitvami, ignorira, na vsak način gleda nanje kot na
akcidence. Krivde za to ne nosijo samo zainteresirani
naročniki, ki zavestno ali nezavedno ovirajo osvetlitev
teh razmer in v Ameriki že pri izročitvi raziskovalnih
projektov, recimo o medijih masovne komunikacije,
ljano in vse preveč nepremišljeno posplošeno pred-
stavo, da je vsota zavestnih in nezavednih vsebin ljudi,
ki tvorijo statistični univerzum, vsekakor ključnega zna-
čaja za družbeni proces. Kljub njeni opredmetenosti in
ravno zaradi nje metode ne prebijejo opredmetenosti
stvari, pritiska zlasti ekonomske objektivnosti. Vsa
mnenja imajo zanje virtualno enako veljavo, in tako
elementarne diference kot te v tehtnosti mnenj glede na
družbeno moč ujamejo zgolj v dodatnih obdelavah,
recimo v izbiri ključnih skupin. Primarno postane se-
kundarno. Takšne premestitve znotraj metode pa na-
sproti raziskovanemu niso indiferentne. Pri vsej averziji
empirične sociologije proti filozofskim antropologijam,
ki so prišle v modo istočasno z njo, deli le-ta s temi neko
smer pogleda tako, kot da bi bilo to zdaj in tu že odvisno
od ljudi, namesto da bi podružbljene ljudi danes že
vnaprej določila kot moment - predvsem kot objekt -
naprej razvijati, kot po bistvenosti ( preiskovanega. Od
tod nedvomno irelevantnost toliko empiričnih študij. V
empirični tehniki splošno rabljen postopek operativne
ali instrumentalne definicije, ki neko kategorijo, de-
nimo »konservativnost', definira z določenimi številč-
nimi vrednostmi odgovorov na vprašanja znotraj same
poizvedbe, sankcionira primat metode nad stvarjo,
končno samovoljo znanstvene priredbe. Pretendira se k
preiskovanju stvari z raziskovalnim instrumentom, ki z
lastno formulacijo odloča o tem, kaj stvar je: ravni krog.
Gesta znanstvene poštenosti, ki se upira delati z drugimi
pojmi kot s čistimi in jasnimi, postane pretveza, da se
samozadovoljni raziskovalni pogon potisne pred razi-
skavo. Z domišljavostjo nepoučenih se pozabijo ugo-
vori velike filozofije proti praksi definiranja1; kar je le-
ta izgnala kot sholastični preostanek, vlečejo nereflekti-
rane posamezne znanosti naprej v imenu znanstvene
časopis, za kritiko znanosti/66/20
eksaktnosti. Brž ko se, kar je skoraj neizogibno, instru-
mentalno definirane pojme ekstrapolira tudi samo na
konvencionalno običajne, zakrivi raziskovanje umaza-
nost, ki jo je hotelo s svojimi definicijami iztrebiti.
3.
Da se naravoslovnega modela ne da preprosto in neo-
mejeno prenesti na družbo, je vzrok v slednji. A ne,
kakor hoče to ideologija in kakor to racionalizirajo
ravno reakcionarni upori proti novim tehnikam v Nem-
čiji, ker bi bilo človekovo dostojanstvo, na zniževanju
katerega človeštvo vneto dela, oproščeno metod, ki ga
opazujejo kot del narave. Preje greši človeštvo s tem, ko
njegova zahteva po gospostvu potlači pomnjenje njego-
vega naravnega bistva in s tem perpetuira slepo samora-
slost, kot da bi bili ljudje opomnjeni na svojo naravnost.
»Sociologija ni duhovna veda«? Kolikor otrplost družbe
pogosteje ponižuje ljudi v objekte in preobraža njihovo
stanje v ,drugo naravo', niso metode, ki ji prav to
dokazujejo, nobeno bogoskrunstvo. Nesvoboda metod
služi svobodi, vtem ko brez besed izpričuje vladajočo
nesvobodo. Besna prepričanost in rafinirane obrambne
geste, ki so sprožile Kinseyeve raziskave, so za Kinseya
najmočnejši argument. Tam kjer so ljudje pod priti-
skom razmer dejansko oslabljeni do Lurchnovega na-
čina reagiranja«3, denimo kot prisilni konsumenti mno-
žičnih medijev in drugih reglementiranih radosti, pazi
nanje raziskava mnenj, nad katero besni izluženi huma-
nizem, bolje kot denimo »razumevajoča« sociologija:
kajti substrat razumevanja, v sebi enoglasno in smiselno
človeško ravnanje, je v samih subjektih že nadomeščen
z golim reagiranjem. Hkrati atomistična in od atomov k
občostim klasifikatorsko napredujoča socialna znanost
je meduzino ogledalo neke hkrati atomizirane in po
abstraktnih klasifikacijskih pojmih, tistih upravljanja,
urejene družbe. Toda ta adaequatio rei atque cogitatio-
nis potrebuje najprej še samorefleksijo, da bi postala
resnična. Njena pravica je zgolj to kritično. V trenutku,
v katerem hipostaziramo stanje, ki ga research-metode
dosežejo hkrati in ga izražajo kot imanentni um znano-
sti, namesto da ga napravimo za predmet mišljenja,
prispevamo, hote ali ne, k njegovemu ovekovečenju.
Potem vzame empirično socialno raziskovanje sprem-
ljajoči fenomen, to, kar je svet naredil iz nas, napačno
za stvar samo. V njeni uporabi tiči predpostavka, ki je
ne bi bilo treba deducirati toliko iz zahtev metode kot iz
stanja družbe, torej historično. Stvarna metoda postu-
lira postvarelo zavest svojih preskusnih oseb. Poizve-
duje vprašalna pola po muzikalnem okusu in da pri tem
na izbiro kategoriji,classical' in ,popular', tedaj je - po
pravici - gotova, da raziskovana publika sliši na te
kategorije, tako kot, kadar vključimo radijski spreje-
mnik, vsakokrat brez premisleka, avtomatično zaz-
namo, ali smo naleteli na program šlagerjev, na doz-
I devno resno glasbo, na spremljavo religioznega obreda.
Toda dokler niso ob tem zadeti družbeni pogoji tovrst-
nih form reagiranja, vodi prava ugotovitev hkrati v
zmoto; sugerira, da naj bi bila cepitev muzikaličnega
izkustva v ,classical' in .popular' nekaj poslednjega,
skoraj naravna. Družbeno relevantno vprašanje se
medtem točno pri tisti cepitvi, pri njenem ovekovečeva-
nju v samoumevnost, šele začne in jo nujno vodi s sabo,
če zaznavanje glasbe pod apiriornostjo zvrsti ne tangira
spontane izkušnje zaznanega do najbočutljivejšega.
Samo vpogled v genezo odkritih oblik reagiranja in
njeno razmerje do pomena izkustvenega bi dovoljeval
dešifriranje registriranega fenomena. Vladajoča empiri-
stična navada pa bi zavrgla vprašanje o objektivnem
pomenu predvajanega umetniškega dela, oni pomen bi
odpravila kot zgolj subjektivno projekcijo poslušalcev
in prekvalificirala tvorbo v goli ,dražljaj' psihološke
poskusne odredbe (Versuchsanordnung). S tem bi vna-
prej odvzela možnost, da se tematizira razmerje množic
I do dobrin, ki jim jih oktroira industrija kulture; te
dobrine same bi bile končno zanjo (vladajočo empiri-
stično navado, op. prev.) definirane z masovnimi reakci-
jami, katerih odnos do dobrin naj bi bil predmet disku-
sije. Iti preko izoliranega študija pa bi bilo danes toliko
bolj nujno ker pri nadaljnjem komunikativnem zajetju
prebivalstev preformacija njihove zavesti tako narašča,
da komaj še pušča luknjo, ki bi dovoljevala, da ono
I preformacijo brez nadaljnjega opazimo. Še pozitivi-
stični sociolog, kot je Durkheim, ki si je bil v zavračanju
»razumevanja« edin s Social Researchem, je z dobrim
razlogom povezal statistične zakone, ki jim je bil tudi on
vdan, s contrainte sociale4, v katerem je videl celo
kriterij splošnega družbenega zakonja. Sodobno so-
cialno raziskovanje zataji to povezavo, s tem pa žrtvuje
tudi (svoje) generalizacije s konkretnimi družbenimi
strukturnimi določili. Če vendarle odrinemo takšne per-
spektive, recimo kot nalogo nekoč izvedljivih specialnih
raziskav, ostane znanstveno zrcaljenje dejansko gola
podvojitev, postvarela apercepcija stvarnega, in spači
I objekt ravno s podvojitvijo, uroči posredovano v neko
neposredno. Za korekturo tudi ne zadošča, kakor je
razmišljal že Durkheim, preprosto deskriptivno razliko-
vati »množi: področje« in »edninsko področje«. Tem-
! več bi bilo treba razmerje obeh področij posredovati,
celo teoretsko utemeljiti. Nasprotje kvantitativne in
I kvalitativne analize ni absolutno: ne poslednje v stvari.
I Kdor kvantificira, mora, kot je znano, vedno najprej
I odmisliti kvalitativne razlike elementov; in vse druž-
beno posamično nosi v sebi splošna določila, za katera
I veljajo kvantitativne generalizacije. Njihove lastne ka-
tegorije so vselej kvalitativne. Metoda, ki temu ni kos in
I recimo kvalitativno analizo zavrže kot nezdružljivo z
bistvom množičnega področja, stori silo temu, kar naj bi
i raziskala. Družba je ena: tudi tam, kjer danes velike
I družbene moči še ne zadostujejo, se »nerazvita« in do
racionalnosti in enotne podružbljenosti razvita področja
funkcionalno ujemajo. Sociologija, ki tega ne upošteva
in se zadovolji s pluralizmom postopkov, ki ga potem
opraviči z denimo tako jalovimi in nezadostnimi pojmi
kot sta indukcija in dedukcija5, podpira, kar je, v preve-
liki vnemi, da bi povedala, kaj je. Postane ideologija v
strogem smislu, nujni videz. Videz, ker mnogovrstnost
metod ne doseže enotnosti predmeta in jo skrije za
takoimenovanimi faktorji, v katere ga zaradi spretnosti
razstavi; nujen, ker se predmet, družba, ničesar ne boji
tako zelo, kot tega, da se jo pokliče po imenu, in zato
nehote zahteva in trpi samo takšna spoznanja same
sebe, ki zdrsnejo z nje. Pojmovni par indukcija in
dedukcija je scientistični nadomestek dialektike. A ka-
kor se je morala zavezujoča družbena teorija napojiti z
materialom, tako mora biti fakt, ki ga predelujemo,
vsled procesa, ki ga zajame, sam že transparenten za
družbeno celoto. Ce ga metoda namesto tega enkrat
priredi v factum brutum, potem tudi kasneje vanj ni
moč dahniti luči. V togem zoperstavljanju in dopolnje-
vanju formalne socialogije ter slepem ugotavljanju dej-
stev niha razmerje splošnega in posebnega, v katerem
ima družba svoje življenje in zato sociologija svoj edini
dostojni objekt. Če pa ločeno kasneje seštejemo, tedaj
ostane zaradi postopnosti metode stvarno razmerje po-
stavljeno na glavo. Ni naključje vneme, da kvalitativne
ugotovitve z njihove strani takoj spet kvantificiramo.
Znanost bi želela napetost med splošnim in posameznim
s svojim skladnim sistemom spraviti s sveta, ki ima svojo
enotnost v neskladnosti.
4.
Ta neskladnost je vzrok, da predmet sociologije, družba
in njeni fenomeni, ne poseduje tiste vrste homogenosti s
katero je lahko računalo tako imenovano klasično nara-
voslovje. V sociologiji ni moč v enaki meri napredovati
od parcialnih ugotovitev preko družbenih dejanskih
stanj do njihove - četudi omejene - obče veljavnosti,
kot smo bili navajeni iz opazovanja lastnosti enega
koščka svinca sklepati o vsem svincu. Občost socialno-
znanstvenih zakonov sploh ni občost pojmovnega ob-
sega, kateremu bi se prilagodili posamezni deli brez
lomljenja, temveč se vselej in bistveno nanaša na raz-
merje splošnega in posameznega v njegovi historični
konkretnosti. To izpričuje, tako negativno, nehomoge-
nost družbenega stanja - anarhijo vse dosedanje zgodo-
vine - kot pozitivni moment spontanosti, ki se ne da
ujeti zakonu velikega števila. Sveta ljudi ne polepšuje,
kdor ga odloči od relativne pravilnosti in konstantnosti
predmetov matematičnih naravoslovij ali vsaj ,makro
področja'. Centralen je antagonistični značaj družbe in
tega gola generalizacija rokohitrsko skrije. Prej potre-
buje pojasnilo homogenost, če človeško ravnanje po-
dvrže zakonu velikega števila, kakor njena odsotnost.
Uporabnost tega zakona nasprotuje principium indivi-
duationis; temu, česar kljub vsemu ni mogoče preprosto
preskočiti, da namreč ljudje niso zgolj vrstna bitja.
Njihovi načini ravnanja so posredovani z njihovim razu-
mom. Ta sicer vsebuje v sebi moment splošnega, ki se
more potem prav dobro ponoviti v statistični splošnosti;
hkrati pa je tudi specificiran z interesnimi položaji vseh
posameznikov, ki se v meščanski družbi razpršijo in se
ob vsej uniformiranosti drug drugemu tendenčno zoper-
stavljajo; da ne govorimo o družbeno šiloma reproduci-
rani iracionalnosti individuov. Samo enotnost principa
individualistične družbe spravi razkropljene interese in-
dividuov na enotno formulo njihovega ,mnenja'. Danes
razširjeno govorjenje o socialnem atomu se sicer pripi-
suje nemoči posameznika nasproti totalnosti, vendar pa
ostaja v primerjavi z naravoslovnim pojmom atoma
samo metaforično. Enakosti najmanjših socialnih enot,
individuov, celo pred televizijskim zaslonom ni moč
zares tako striktno dokazovati kot pri fizikalno-kemični
materiji. Empirično socialno raziskovanje pa ravna
tako, kot da bi idejo socialnega atoma vzelo dobesedno.
Da se mu to še kar obnese, pove nekaj kritičnega o
družbi. Splošno zakonje, ki diskvalificira statistične ele-
mente, priča, da splošno in posamezno nista spravljena,
da je ravno v individualistični družbi individuum slepo
podvržen splošnemu, sam diskvalificiran. Nekoč je to
označevalo govorjenje o družbeni »značajski maski«;
sodobni empirizem je na to pozabil. Skupnost social-
nega reagiranja je bistveno skupnost socialnega priti-
ska. Samo zato more biti empirično socialno raziskova-
nje v svoji koncepciji množinskega področja tako suve-
reno, da se ne meni za individuacijo, ker je ta ostala do
danes ideološka, ker ljudje še niso ljudje. V osvobojeni
družbi bi bila statistika pozitivna, kakor je danes nega-
tivna upravna znanost, toda dejansko znanost za uprav-
ljanje stvari, namreč konsumnih dobrin, in ne ljudi.
Wjub svoji fatalni bazi v družbeni strukturi naj bi
empirično socialno raziskovanje vendarle ostalo
zmožno samokritike toliko, kolikor posplošitve, ki mu
uspe, ni moč brez obotavljanja pripisati stvari, standar-
diziranemu svetu, temveč vselej tudi metodi, ki že samo
s splošnostjo posamezniku namenjenih vprašanj ali z
njihovo omejeno izbiro - »cafeteria« - poizvedovano,
na primer mnenja, ki jih je treba izvedeti, vnaprej tako
pripravi, da le-to postane atom.
5.
Vpogled v nehomogenost sociologije kot znanstvenega
spoja, torej kategorialne, ne samo gradualne in po-
ljubno premostljive divergence disciplin, denimo druž-
bene teorije, analize objektivnih socialnih razmer in
institucij, ter subjektivno naravnanega socialnega raz-
iskovanja v ožjem smislu, ne meni, da bi bilo treba
ostati pri sterilni ločitvi teh disciplin. Saj ne gre spošto-
vati formalne zahteve po enotnosti neke znanosti, ki
sama nosi madeže samovoljne delitve dela in se ne more
postavljati tako, kot bi ne glede na okoliščine ugledala
tiste povsod priljubljene celovitosti, katerih družbena
eksistenca je že tako ali tako vprašljiva. Kritično pove-
zovanje razhajajočih se socioloških metod postaja ven-
darle vsebinsko, kot to zahteva spoznavni cilj. Vpričo
specifične prepletenosti socialne tvorbe teorij s partiku-
larnimi socialnimi interesi je korektiv, kakršnega ponu-
jajo research metode, zdravilen, kakor so že te sicer tudi
s svoje strani, po svoji administrativni strukturi, preple-
tene s partikularnimi interesnimi položaji. Brezštevilne
čvrste trditve socialnih teorij - za dokaz naj omenimo
samo trditev Maxa Schelerja o tipičnih formah zavesti
nižjega razreda6 - je moč z natančnimi poizvedbami
preizkusiti in ovreči. Obratno je socialni research napo-
ten na konfrontacijo s teorijo in na poznavanje objek-
tivnih socialnih tvorb, če se noče spriditi v irelevantnost
ali ustreči apologetskim parolam, denimo občasno po-
pularnim o družini. Neresničen postane izolirani social
research, brž ko bi rad totalnost, ker ta njegovim meto-
dam v principu uhaja, izločil kot kripto-metafizični
predsodek. Znanost je potem zaprisežena golemu feno-
menu. Vtem ko tabuiramo vprašanje o bistvu kot ilu-
zijo, kot nekaj z metodo nerešljivega, so zveze bistva -
to, kar v družbi pravzaprav gre - a priori zavarovane
pred spoznanjem. Odveč je vprašati, ali so te zveze
bistva ,dejanske' ali so zgolj pojmovne tvorbe. Očitka
idealizma se ni treba bati nikomur, ki pojmovno pripi-
suje družbeni realnosti. Ni mišljena ne konstitutivna
pojmovnost spoznavajočega subjekta niti ne neka v
stvari samo vladajoča pojmovnost: tudi v nauku o poj-
movni posredovanosti vsega bivajočega je Hegel meril
na neko realno odločujoče. Zakon, po katerem se
odvija fatalnost človeštva, je zakon menjave. Ta pa spet
ni gola neposrednost, temveč je pojmoven: menjalni akt
implicira redukcijo med seboj zamenljivih dobrin o
nekaj njim ekvivalentnega, abstraktnega, nikakor ne,
kot se običajno govori, materialnega. Ta posredujoča
pojmovnost pa ni splošna formulacija povprečnih priča-
kovanj, ni skrajšujoča potrebna malenkost urejajoče
znanosti, temveč jo uboga družba tel quel in ona razpo-
šilja objektivno veljavni, od zavesti posameznih njej
podrejenih ljudi ravno tako kot od zavesti raziskovalcev
neodvisni model vsega, kar se družbeno bistvenega
dogaja. Če hočemo nasproti živi realnosti in vsem
trdnim podatkom to pojmovno bistvo poimenovati vi-
dez, ker gre pri ekvivalentni menjavi za menjavo pravih
reči in vendar ne pravih reči: to vendar ni videz, v
katerega bi organizirajoča znanost sublimirala realnost,
temveč tej imanentni videz. Tudi govorjenje o nedejan-
skosti socialnih zakonov ima svoj prav samo kot kri-
tično, z ozirom na fetišni značaj blaga. Menjalna vre-
dnost, nasproti uporabni vrednosti nekaj samo mišlje-
nega, vlada nad človekovo potrebo in na njenem mestu;
videz nad dejanskostjo. Toliko je družba mit in poja-
snjevanje le-tega se ponuja danes kot nekdaj. Hkrati pa
je tisti videz najbolj dejansko, formula, po kateri je bil
začaran svet. Njegova kritika nima nič opraviti s poziti-
vistično kritiko znanosti, po kateri naj objektivno me-
njalno bistvo, katerega veljavo vendar ravno dejanskost
neprestano potrjuje, ne velja kot dejansko. Če se socio-
loški empirizem sklicuje na to, da zakon ni realno že-
najdeno, tedaj nehote imenuje nekaj od družbenega
videza v stvari, ki ga zmotno naprti metodi. Ravno
namišljeni antiidealizem scientifističnega mišljenja te-
daj koristi nadaljnjemu obstoju ideologije. Le-ta naj bi
bila znanosti nedostopna, ker vendar ni fakt; medtem
ko vendar nima nič več moči kakor pojmovno posredo-
vanje, ki pričara ljudem za drugo bivajoče kot nekaj na
sebi in jih ovira pri zavedanju pogojev, v kateri živijo.
Brž ko se sociologija upre spoznanju tega, ko pri tem
privoli v registriranje in razvrščanje tega, kar ji pomeni
fakt, in zamenja pri tem prečiščena pravila z zakonom,
ki vlada nad fakti in po katerem se le-ti prelivajo, se je
že zapisala upravičevanju, četudi o tem nič ne sluti. V
družboslovju se zato ne da ravno tako kot v naravo-
slovju napredovati od sektorja k celoti, ker neko poj-
movno, totalno različno od logičnega obsega, znakovne
enotnosti katerihkoli posameznih elementov, konsti-
tuira tisto celoto, ki pri vsem tem, prav zavoljo svojega
posredovanega pojmovnega bistva, tudi nima nič skup-
nega s »celovitostmi« in podobami, ki so nujno vselej
predstavljene kot neposredne; družba je prej podobna
sistemu kot organizmu. Za družbo kot sistem, svoj pravi
objekt, je neteoretsko, z golimi hipotezami upravljajoče
socialno raziskovanje slepo, ker ta objekt ne sovpada z
vsoto vseh sektorjev, ne sublimira sektorjev, tudi se ne
sestoji kot geografska karta iz svojega drug-poleg-dru-
gega in drug-z-drugim, iz ,deželš in ljudi'. Noben so-
cialni atlas, ne v dobesednem ne v prenesenem pomenu,
ne reprezentira družbe. Kolikor se ta ne porazgubi v
neposrednem življenju svojih pripadnikov in na to na-
vezujočih se subjektivnih in objektivnih dejstev, seže
raziskovanje, ki se izčrpava v izsledovanju takšne nepo-
srednosti, mimo. Pri vsej stvarnosti metode in ravno
zaradi takšne stvarnosti, idola preprosto ugotovljivega,
ustvari iz obličja v obličje videz živega, skoraj sosed-
njega, katerega razrešitev ne bi bila zadnja med nalo-
gami družbenega spoznanja, če je ne bi bili že zdavnaj
rešili. Danes pa je potlačena. Zato sta poveličujoča
metafizika bivanja in neprožno opisovanje tega, za kar
naj bi šlo, enako kriva. Sicer pa praksa empirične socio-
logije v najširši meri ne ustreza niti svoji lastni privolitvi
v nujnost hipotez. Medtem ko nejevoljno koncediramo
potrebo po njih, se vendar s sleherno srečamo nezaup-
ljivo, ker bi lahko postala »bias«, omejevanje nepri-
stranskega raziskovanja7. Podlaga je »rezidualna teorija
resnice« ; predstava, da je resnica tisto, kar preostane po
odbitku dozdevno zgolj subjektivne primesi, neke vrste
časopis, za kritiko znanosti/66/21
lastnih stroškov. Psihologiji od Georga Simmla in
Freuda dalje razodeto spoznanje, da se zanesljivost
izkušnje o predmetih, kolikor so ti, denimo družba, po
svoji strani bistveno subjektivno posredovani, z mero
subjektivnega deleža dviga in ne pada, se socialni znan-
stveniki še niso pridružili. Brž ko se v korist odgovorni
gesti raziskovalca poslovimo od lastne običajne člove-
ške pameti, iščemo svojo odrešitev v karseda nehipote-
tičnem postopanju. Praznoverja, da se mora raziskova-
nje začeti kot tabula rasa, na kateri se predelajo po-
datki, ki se tam znajdejo brez predpostavk, bi se moralo
empirično socialno raziskovanje temeljito znebiti in se
pri tem kajpada spomniti zdavnaj dobojevanih spoznav-
noteoretskih kontroverz, ki jih nadušljiva zavest, sklicu-
joč se na vsiljive zahteve podjetja, le prerada pozabi.
Skeptični znanosti pristoji skepsa do njenih lastnih
asketskih idealov. Stavek, da raziskovalec potrebuje
deset procentov inspiracije in devetdeset procentov
transpiracije, ki se ga tako rado citira, je subalteren in
meri na prepoved mišljenja. Zdavnaj že je odpovedova-
nja polno delo učenjaka bilo predvsem v tem, da se je za
slabo plačilo odpovedal mislim, ki jih tako ali tako ni
imel. Danes, ko bolje plačani pisarniški šef postaja
naslednik učenjaka, se pomanjkanje duha ne slavi samo
kot krepost tistega, ki se skromno in prilagodljivo
vključi v team, temveč se ga institucionalizira od zgoraj
z urejanjem raziskovalnih poti, ki poznajo spontanost
posameznikov komaj drugače kot torne koeficiente.
Subalterna pa je antiteza o sijajni inspiraciji in čistem
raziskovalnem delu kot takem. Misli ne priletijo, tem-
več se, tudi če jih naenkrat zagledamo, kristalizirajo v
dolgotrajnih skritih procesih. Nenadnost tega, kar te-
hniki researcha pokroviteljsko imenujejo intuicija, mar-
kira prodor žive izkušnje skozi otrdelo skorjo communis
opinio; to je dolg dih nasprotovanja tem, nikakor ne po
milosti privilegiranim trenutkom, ki dovoljuje neregle-
mentirani misli stik z bistvom, ki ga napeta aparatura, ki
se medtem vključi, pogosto nepreth&gljivo sabotira.
Obratno je znanstveno prizadevanje vedno obenem
tudi delo in napor pojma, nasprotje tistega mehanič-
nega, zagrizeno nezavednega postopanja, s katerim se
ga izenačuje. Znanost bi pomenila: zvedeti resnico in
neresnico tega, kar hoče biti opazovani fenomen sam;
ne spoznanje, ki zaradi udomačenega si razlikovanja
resničnega in napačnega ne bi bilo hkrati kritično. Šele
sociologija, ki bi razgibala okamenele antiteze svoje
organizacije, bi prišla k sami sebi.
6.
Kategorialna diferenca disciplin se potrjuje s tem, da to,
za kar pravzaprav gre, povezava empiričnih poizvedo-
vanj s teoretično centralnimi postavitvami vprašanj,
kljub posamičnim nastavkom do danes ni uspelo. Naj-
bolj skromna in obenem, v smislu imanentne kritike,
torej po lastnih pravilih 'objektivnosti', za empirično
socialno raziskovanje najbolj plavzibilna zahteva bi
bila, da se vse njene ne na subjektivno zavedanje in
nezavedanje ljudi in človeških grup usmerjene izpovedi
konfrontira z objektivnimi dejstvi njihove eksistence.
Kar se zdi področju socialnega raziskovanja zgolj akci-
dentalno, gola »background study«, dovrši pogoj za
možnost, da sploh doseže bistveno. Neizogibno povz-
digne med onimi dejstvi najpoprej to, kar je v zvezi s
subjektivnim mnenjem, čutenjem in ravnanjem raziska-
nih, čeprav so ravno te zveze tako zelo napete, da se
pravzaprav takšna konfrontacija sploh ne bi smela za-
dovoljiti s poznavanjem posameznih institucij, temveč
bi se morala znova vrniti k strukturi družbe: katego-
rialna težava ni odstranjena s primerjavo določenih
mnenj z določenimi pogoji. Tudi pod tem bremenečim
pridržkom pa dobijo izsledki raziskave mnenj spreme-
njeno vrednost, brž ko jih je moč izmeriti na realnem
stanju tega, na kar merijo mnenja. Pri tem v oči bijoče
diference med socialno objektivnostjo in kakor že
splošno razširjeno zavestjo o tej objektivnosti marki-
rajo mesto vdora empiričnega socialnega raziskovanja v
spoznavanju družbe: v spoznavanje ideologij, njihove
geneze in njihove funkcije. Takšno spoznavanje bi bilo
nemara pravšnji, čeprav gotovo ne edini cilj empirič-
nega socialnega raziskovanja. Vzeto izolirano pa nima
teže družbenega spoznanja: tržni zakoni, v sistemu ka-
terih ostane brez refleksije, so še fasada. Tudi če bi
denimo poizvedovanje prineslo statistično prevladujočo
evidenco o tem, da se delavci nimajo več za delavce in
tajijo, da kaj takega kot proletariat sploh še obstaja,
nikakor ne bi bilo dokazano, da proletariat ne eksistira.
Temveč je treba takšne subjektivne ugotovitve primer-
jati z objektivnimi, denimo s položajem izprašanih v
produkcijskem procesu, njihovim razpolaganjem ali ne-
razpolaganjem s sredstvi produkcije, njihovo družbeno
močjo ali nemočjo. Pri tem bi seveda empirične ugoto-
vitve o subjektih vsekakor obdržale svoj pomen. Ne bi
se bilo treba vprašati samo v smislu nauka o ideologijah,
kako takšne vsebine zavesti nastajajo, temveč tudi, ali
se ni z njihovo eksistenco spremenilo v socialni objek-
tivnosti nekaj bistvenega. Stanje in samozavedanje
ljudi, kakorkoli že producirana in reproducirana, lahko
v njej zanemari samo blodna dogma. Ta je tudi (so-
cialna objektivnost, op. prev.), najsibo kot element
afirmacije obstoječega najsibo kot potencial nekega
Drugega, moment družbene totalitete. Ne samo teorija,
temveč prav tako njena odsotnost postane materialna
sila, brž ko zajame množice. Empirično socialno raz-
iskovanje ni korektiv samo toliko, kolikor ovira slepe
konstrukcije od zgoraj navzdol, temveč tudi v razmerju
pojava in bistva. Ce mora teorija družbe kritično relati-
vizirati spoznavno vrednost pojava, tedaj mora obratno
empirično raziskovanje obvarovati pojem zakona bistva
pred mitologizacijo. Pojav je vedno tudi pojav bistva,
ne le goli videz. Njegove spremembe niso brez pomena
za bistvo. Če dejansko že nihče več ne ve, da je delavec,
tedaj to zadeva notranjo sestavo pojma delavca, celo če
ostaja objektivna definicija le-tega - tista z ozirom na
ločenost od produkcijskih sredstev - izpolnjena.
7.
Empirično socialno raziskovanje zato ne zaobide tega,
da so vsa dejstva, ki jih raziskuje, subjektivna nič manj
kot objektivne razmere, posredovana z družbo. Dano,
fakti, na katere po svojih metodah naleti kot na svoje
poslednje, sámo ni poslednje, temveč neko pogojeno.
Zato svojega spoznavnega razloga - dejstva faktov, za
katere se trudi njegova metoda - ne sme zamenjati z
realnim razlogom, nekim biti-na-sebi faktov, kar z nji-
hovo neposrednostjo, njihovim fundamentalnim znača-
jem. Proti tej zamenjavi se lahko brani, kolikor more z
izboljšanjem metod razrešiti neposrednost podatkov.
Odtod pomen motivacijskih analiz, čeprav ostajajo v
območju subjektivnega reagiranja. Seveda se komaj
kdaj lahko oprejo na direktna vprašanja, korelacije
nakazujejo funkcionalne zveze, ne pojasnjujejo pa kav-
zalnih odvisnosti. Zato je razvoj indirektnih metod v
principu možnost empiričnega socialnega raziskovanja,
da najde iz golega ugotavljanja in pripravljanja fasadnih
dejstev. Spoznavni problem njegovega samokritičnega
razvoja ostaja, da izsledeni fakti ne zrcalijo zvesto druž-
benih razmer, ki so podlaga, temveč obenem napravijo
tančico, s katero se te, in sicer nujno, zagrinjajo. Potem-
takem velja za ugotovitve. tega, kar se ne imenuje
zaman »raziskava mnenja«, Heglova formulacija o jav-
nem mnenju naravnost iz Filozofije prava: zasluži, da se
ga tako spoštuje kot zaničuje8. Spoštuje, ker so tudi
ideologije, nujna napačna zavest, del družbene dejan-
skosti, ki jo mora poznati, kdor jo hoče poznati. Zani-
čuje pa: njihovo prizadevanje po resnici kritizira. Empi-
rično socialno raziskovanje postane sámo ideologija,
brž ko postavi javno mnenje kot absolutno. K temu
zapelje nereflektiran nominalistični pojem resnice, ki
naravnost podtakne kot resnico volonté de tous, ker se
neke druge pač ne da izslediti. Ta tendenca je zlasti v
ameriškem empiričnem raziskovanju neobičajno marki-
rana. Gole trditve pa ji ne bi bilo treba dogmatično
postavljati nasproti neki volonté générale kot neki na
sebi bivajoči resnici, denimo v obliki postuliranih 'vre-
dnot'. Takšno ravnanje bi ostalo obremenjeno z enako
samovoljnostjo kot instavracija razširjenega mnenja kot
objektivno veljavnega: v zgodovini je od Robespierra
dalje postavitev volonté générale z dekretom napravila,
če je mogoče, še več zla kot brezpojmovno sprejemanje
volonté de tous. Iz usodne alternative je vodila edinole
imanentna analiza skladnosti ali neskladnosti mnenja v
sebi in njegovega razmerja do stvari, ne pa abstraktna
antiteza mnenju nečesa objektivno veljavnega. Ni treba
s platonsko ošabnostjo zavreči mnenja, temveč izpeljati
njegovo neresnico iz resnice: iz nosilnega družbenega
razmerja, končno iz njegove lastne neresnice. Po drugi
strani pa povprečno mnenje ne predstavlja aproksima-
tivne vrednosti resnice, temveč družbeno povprečni vi-
dez. Del njega je, kar se zdi nereflektiranemu social-
nemu raziskovanju njegov ens realissimum, vprašani,
subjekti. Njihovo lastno stanje, njihovo subjektivno
bivanje je odvisno od objektivnosti, mehanizmov, ki jih
ubogajo, in ki doženejo njihov pomen. Tega pa se da
določiti le, ko v samih faktih zaznamo tendenco, ki sili
preko njih. To je funkcija filozofije v empiričnem so-
cialnem raziskovanju. Če se jo zgreši ali zatre, če se
torej reproducirajo zgolj fakti, tedaj je takšna repro-
dukcija obenem ponarejevanje faktov v ideologijo.
Prevedla: Alenka Novak
Opombe:
1	Prim, recimo Kant, Kritik der reinen Vernunft, Inselaus-
gabe, str. 553 in nasi.; Hegel, Wissenschaft der Logik, Stuttgart
1949, II. Teil, str. 289 in nasi.; številna mesta tudi pri
Nietzscheju.
2	Sociologija in empirično socialno raziskovanje, v: Frankfur-
ter Beiträge zur Soziologie, 4. zv.: Ekskurzi, Frankfurt am
Main, 1956, str. 12.
3	M. Horkheimer in T. W. Adorno, Dialektik der Aufklärung,
Amsterdam 1947, str. 50.
4	Prim. Emile Durkheim, Les Règles de la méthode sociologi-
que, Pariz 1950, str. 6 in nasi.
Prim. Erich Reigrotzki, Soziale Verflechtungen in der Bun-
desrepublik, Tübingen 1956, str. 4.
6 Prim. Ideologie und Handeln, v: Max Horkheimer in Theo-
dor W. Adorno, Sociologica II. Reden und Vorträge, Frakfur-
ter Beiträge zur Sociologie, 10. zv., 2. izd. Frankfurt 1967, Str.
41 in nasi.
Prim, recimo René König, Beobachtung und Experiment in
der Sozialforschung, v: Praktische Sozialforschung, Köln 1956,
II, str. 27.
8 Prim. Hegel, Grundlinien der Philosophie des Rechts, ed,
Lasson, Leipzig 1921, paragraf 318, str. 257.
Prevod ¡X): Theodor W. Adorno, Soziologie und empirische
Forschung, Der Positivismusstreit in der deutschen Soziologie,
Luchterhand, Neuwied und Berlin 1970.
Prometne nesreče
Splošno je znano, da je število žrtev (bodisi mrtvih ali s
telesnimi poškodbami) avtomobilskih nesreč zelo ve-
liko. Članek Jacobyja Russella, ki ga v nadaljevanju
podajamo, je pomemben prispevek za razumevanje de-
janskih vzrokih družbenih prekrškov in procesov, ki
najpomembnejše vzroke prezentirajo kot funkcijo po-
sameznikove nepazljivosti in krivde v ravno taki meri,
kot se tudi kriminal povezuje z iracionalnostjo, pohle-
pom in patologijo posameznika:
(»Ne moremo trditi, da so prometne nesreče naključje1,
če je možno že vnaprej predvideti število mrtvih in
poškodovanih za vsak dan in vsak konec tedna. Pro-
metne nesreče so samo del smrtonosne nujnosti, ki
polni blagajne: osebni avtomobili namesto javnega pre-
voza, avtoceste namesto železnic niso le izbira potroš-
nika, narekuje jih družbena stvarnost, ki je v želji za
časopis, za kritiko znanosti/66/22
dobičkom vsilila tako izbiro. Racionalno in humano
urejen promet bi ogrozil kapitalistično akumulacijo,
zato se ohranja iracionalnost.
Proti taki družbeni in stvarni podobi nehumanosti je
posameznik nemočen. Kljub neznatnim tehničnim
izboljšavam, namenjenim večji varnosti, se še vedno
ugotavlja krivda voznika. Istočasno z napovedjo števila
mrtvih ob koncu tedna, dobimo opozorilo o previdni
vožnji, kot da bi to vplivalo na število žrtev. Pa ne
vpliva! Nesreče niso naključja1, so del družbene stvar-
nosti, so nujnost v pogojih »nesvobode«. Odziv je hu-
manističen: sklicujemo se na voznika in njegovo pozor-
nost na cesti, ne pa na družbene procese, ki lahkomi-
selno povzročajo nesreče. Poudarjanje družbene odgo-
vornosti lahko naredi več kot pozornost voznika na
cesti. Varnost bo dosežena s kolektivno akcijo: z odkri-
vanjem »nevarnih« družbenih razmer.« (Rüssel Jacoby,
Social Amnesia, Beacon Press, Berton, str. 66)
Iz Jacobyjevega razmišljanja lahko povzamemo nekaj
misli, ki so zanimive za naš kontekst. Prvič: spoznanje,
da so ljudje zmotljivi, ne more biti podlaga sklepu, da je
prelivanje krvi neizogiben družbeni davek - kakor nam
to vsiljujejo privatna združenja, politiki in masovni
mediji. Odvisnost od osebnega načina prevoza (name-
sto urejanja javnega prevoza) je vsiljena kljub zavesti o
človekovi zmotljivosti (in drugih faktorjev, kot so npr.
nevarne ceste in avtomobili) in izgubi človeških življenj,
ki jih ta povzroča. Taka namerna politika je imela celo
take razsežnosti, da je v 50. letih v ZDA prišlo do
konspiracije med General Motors, Firestone Tyres in
Standard Oil2, ki naj bi pripeljala do uničenja sistema
javnega prevoza. Drugič: dokler voznika-posameznika
spoznavajo za krivega, omogoča to beg od dejanskih
problemov. Kaznovanje posameznikov v takih okolišči-
nah zakriva dejanske razsežnosti problema - kdo od-
loča o alternativah dostopnih posamezniku in kateri
dejavniki vplivajo na posameznikovo izbiro. Razen tega
je učinek kaznovanja tudi v tem, da nam omejuje
razpon razpoložljivih rešitev in alternativ.
Nezaposlenost
in samomori
Statistike potrjujejo, da so samomori pomembnejši
vzrok smrti kot uboji. Pravzaprav lahko ugotovimo, da
je 2-krat več samomorov kot ubojev za vsako omenjeno
statistično kategorijo. Nekoč so bili samomori predmet
zakonskih sankcij, vendar so te bile zaradi očitnih razlo-
gov povsem neuporabne in danes niso več v rabi. Naš
namen je prikazati samomor kot obliko nasilja, ki je
pogojena z družbenimi, gospodarskimi in političnimi
okoliščinami. Čeprav statistike kažejo, da je samomor
bolj resen vzrok smrti od uboja, so družbeni vzroki
samomorov preveč zapostavljeni.
Naslednji prispevek potrjuje zvezo med nezaposle-
nostjo in družbenimi razredi:
»Analiza, ki jo je februarja letos opravila Victorian
Mental Health Authority, je pokazala, da je poskus
samomora med nezaposlenimi dosegel epidemične raz-
sežnosti v dveh centrih države Victoria: Ballar at in
Dandenong. V Ballaratu je bilo med nezaposlenimi v
času dveletne raziskave (1975-76) 2788 poskusov sa-
momora na 10.000 prebivalcev (1-36), kar znaša 12-
krat več od regijskega povprečja (22,1 na 10.000).
Razmerje v Dandenongu je bilo 117,3 na 10.000 (1 do
85) - 7-krat več od regijskega povprečja značilnega za
to področje (16,7).«
(Keith Windschuttie, »Warning: Unemployment is a
Health Hazard«. Nation Review, PP. 16-22, 1977).
Naslednja tabela prikazuje zvezo med poskusom samo-
mora in poklicno izobrazbo.
Tabela: Razmerje med številom poskusov samomora in
poklicno izobrazbo (na 10.000 prebivalcev)
Dandenong	Moški	Ženske
strokovnjaki, vodilni kadri	2,4	20,3
uslužbenci	14,9	26,0
delavci	23,4	83,4
nezaposleni	118,6	116,0
delo na domu	-	24,0
BaHarat	Moški	Ženske
strokovni kadri, vodilni kadri	2,1	45,2
uslužbenci	10,9	16,0
delavci	23,4	41,0
nezaposleni	268,6	289,0
delo na domu	-	35,0
Očitno je, da problema nezaposlenosti in dodatnih pro-
blemov, lei jih ta povzroča in potencira, ne bo lahko
odpraviti. Vendar pa politiki, masovni mediji in deloda-
jalci stalno ignorirajo dejanske družbene posledice svo-
jih akcij. V bistvu se zelo trudijo stigmatizirati žrtve
svoje politike z vzdevki kot so »izsiljevalci-podpore« in
paraziti skupnosti. Ker jim uspeva obdržati neprimeren
odnos do problema nezaposlenosti, tako zagotavljajo
nadaljnje izgube življenj in družbeno škodo, ki je s tem
v zvezi. Omembe vredna je tudi potrjena zveza med
nezaposlenostjo in drugimi oblikami družbene škode
(oz. prekrškov): smrtnostjo otrok, izkoriščanjem otrok,
heroinsko odvisnostjo itd.
Če bi želeli, bi lahko pripisali krivdo posameznikom in
jih kaznovali za vse te elemente celotne družbene škode
(oz. krivde). Direktorji velikih združenj, ki v tem tre-
nutku odpovedujejo zaposlitev neupravičene dobičke,
bi lahko bili glavni krivci. To bi bila, podobno kot pri
zdajšnjem pravosodnem sistemu, povsem selektivna
metoda, ki bi ugotavljala, da je problem v patologiji
posameznika, iracionalnosti in pohlepu nekaj ljudi (ki
so prišli zasest naše zapore), ne pa funkcija trenutno
obstoječih oblik družbene in gospodarske organizirano-
sti. Zato ne zanikamo, da je končna rešitev problema
nezaposlenosti in družbene škode, ki jo ta poraja, v
temeljiti družbeni reorganizaciji. Naš namen je poka-
zati, da ne obstaja kvalitativna razlika med nezaposle-
nostjo (kot resnim virom družbene škode) in tistimi
oblikami vedenja, ki so obsojane in kaznovane. Obe
obliki družbene škode (oz. prekrška) sta resna družbena
problema in kot taka zahtevata dolgoročne rešitve.
Vendar se jih tudi v bližnji prihodnosti lahko lotimo
tudi s kratkoročnimi ukrepi, ki predvsem upoštevajo
dejanske vzroke. V prvi vrsti bi to sprožilo vprašanje
ukinjanja podobnih institucij kot so zapori, ki onemo-
gočajo sproščene odnose in mistificira jo družbeno
stvarnost. To vsekakor ne pomeni, da žrtve ne bi bile
zaščitene in izpeljani ukrepi, ki vsem žrtvam omogočajo
primerno odškodnino, bodisi da so žrtve nezaposlenosti,
zločina ali drugih virov družbene škode.
Proizvodnja,
distribucija
in prodaja drog
Kazenski pravosodni sistem usmerja ogromno sredstev
in energije le na obravnavo nekaj nevarnih (in nekate-
rih nenevarnih) drog, ki so dostopne bodisi za medicin-
sko ali nemidicinsko uporabo. Kazenska obravnava uži-
valcev drog in nekaterih prekupčevalcev (ponavadi
samo tistih s ceste, ki prekupčujejo z drogo, da bi
podpirali lastno odvisnost) drog, se kaže v vidnem pora-
stu družbenih prekrškov. Zaradi tega prihaja do kazni-
vih dejanj med posameznimi uživalci, v mednarodnem
obsegu pa se poraja organiziran kriminal med proizva-
jalci, prekupčevalci in zagovorniki prometa z drogami
(kot so politiki, varnostni organi in zakonodajne usta-
nove). Obenem pa zaradi prikrite narave ilegalne proiz-
vodnje in distribucije drog prihaja še do povečanega
zdravstvenega rizika med uživalci. Po kazenskem za-
konu se običajno obravnava le nekaj posameznikov s
spodnjega dela hierarhične lestvice proizvodnje in di-
stribucije drog. Masovni medij pa dramatizirajo ta izra-
zito selektivni proces in odvračajo pozornost od institu-
cionalizirane narave prometa drog. Kazenski zakon
tako paradoksalno daje priložnosti in spodbudo za do-
bičkonosen in nevaren promet drog. Ogromna razsež-
nost družbenega zla, ki smo mu priča, bi bila zmanjšana,
ko bi bila proizvodnja in distribucija drog odkrito
obravnavana.
Družba je predvsem pozorna do nezakonitega uživanja
drog (čeprav je učinek v smislu družbene škode, naspro-
ten), je pa precej tolerantna do delovanja velikih farma-
cevtskih združenj. Veliko je primerov, jih bomo mi
predstavili le nekaj. V poznih 40. in 50. letih je bilo za
zdravilo spirocid dokazano, da povzroča encefalitis,
simptome atrofije mišic, mentalne zaostalosti pri otro-
cih, poslabšanje vida, poškodbe ledvic in »druge simp-
tome značilne za dolgotrajno zastrupljanje z arze-
nom ...«.
Zahodnonemška tovarna zdravil Hoecht je kljub poz-
navanju teh učinkov (in priporočil za opustitev prodaje)
še naprej prodajala spirocid za zdravljenje sifilisa, ame-
bične dizenterije in stomatitisa. Uporabo tega zelo ne-
varnega zdravila je tovarna celo priporočala kot »to-
nik3, ki se zelo dobro prenaša« (dve tableti dnevno kot
tonik3).«
(Henning Sjostrom and Rober Nilson, Thalomide and
the Power of the Drug Companies. Penguin 1972, P.
14-15).
Se bolj iztopajoč primer je proizvodnja in prodaja
thalomida (znanega tudi pod imenom contergan), v 50.
in 60. letih. Zdravilo se je še vedno proizvajalo in
prodajalo kljub dokazom, da povzroča polinevritis (bo-
lezen živčevja). Zahodnonemški proizvajalci so zanikali
take učinke in toksične učinke nasploh. Skušali so vzbu-
diti dvom glede resnične škode, ki so jo zdravila povzro-
čila (ibid, posebno poglej 3. poglavje). Posledica je bila
edinstvena mednarodna katastrofa, katere razsežnost
ne bo nikoli znana v celoti.
Manjše tragedije, ki izhajajo iz zakonite distribucije in
nezakonitih odklonov legaliziranih drog (čeprav jim je
dejansko dokazan škodljiv učinek), se neprestano po-
javljajo v mnogih državah. Sprejete so kot nesrečna
posledica pritiskov sodobnega življenja. Zakaj je tako
veliko posameznikov prizadetih zaradi bolezni povzro-
čenih z zdravili oz. do katere mere je to posledica boja
za dobičkom in močjo manipulacije potreb nekaj moč-
nih interesov, ni pojasnjeno.
Zakonita distribucija amfetamina je samo eden od pri-
merov namernega prispevka družbeni škodi (oz. krivdi),
ki nastaja izključno iz želje po dobičku:
»Vsi uživalci amfetamina so izpostavljeni različnim
stopnjam možnih okvar. Manjša količina zdravila ne
ubija, večje doze pa lahko, in tudi povzročajo resne
mentalne in fizične okvare, odvisno od načina jemanja
zdravila. Gospodinja, ki ji oblikovalci mnenja vlijejo
upanje, da bo lahko z amfetaminom kontrolirala težo,
lahko postane odvisna od zdravila, ki spreminja njeno
raspoloženje in ji omogoča, da se sooči z enoličnostjo
svojih opravil. Prepogosto recept amfetamina predstav-
lja sintetični nadomestek za pozornost do emocionalnih
in institucionalnih problemov«. (James M. Graham,
Amphetamine Politise on Capital Hill«, in Chambliss
and Mankoff, Whose Law? What Order? John Wiley
and Sons, 1976, P. 107).
Zaradi politične moči farmacevtskih združenj tako
združeno delovanje ostaja nekaznovano in pod nadzo-
rom samo, dokler ne vpliva na dobiček združenj (ibid,
preberi glede političnih procesov kateri so omogočili
izognitev učinkovitemu nadzoru proizvodnje in distri-
bucije amfetamina v ZDA).
Ta kratka diskusija o proizvodnji in distribuciji drog (in
s tem povezano družbeno škodo) nakazuje določene
sklepe:
-	razlika med drogami, ki so predmet obravnave kazen-
skega zakona in tistimi drugače reguliranimi ali neregu-
liranimi, ni zasnovana na neodvisnem pristopu do medi-
cinskih kvalitet in nevarnosti samih drog,
-	razlika je v veliki meri posledica odnosa moči,
-	zakonita proizvodnja in distribucija velikega števila
nevarnih drog prispeva, direktno in indirektno, k skupni
družbeni škodi
-	in končno kazenski zakon je sam po sebi škodljiv (v
smislu ustvarjanja kaznivih dejanj in stopnjevanja
zdravstvenega rizka pri uživanju drog) in mistificira
resnično naravo in razsežnosti problemov povezanih s
porabo drog.
Azbestna industrija
V	prejšnjih prispevkih smo že omenili, kako delodajalci
z neprimernimi, delovnimi pogoji in neupoštevanjem
varnostnih ukrepov, negativno vplivajo na zdravje de-
lavcev in tako povzročajo neznansko družbeno škodo.
V	Avstraliji in drugih državah verjetno ni bolj žalost-
nega primefa industrijskega genocida in bolezni, kot je
izkop in proizvodnja azbesta.
Izpostavljenost azbestu lahko povzroči več bolezni
vključno z azbestozo (razjedanje pljuč zaradi vdihava-
nja azbestnih vlaken) in pljučnim rakom. Obe bolezni
sta ponavadi usodni. Svetovna zdravstvena organizacija
(WHO) je ocenila, da bo zaradi poklicne izpostavljeno-
sti azbestu 200.000 Američanov umrlo za rakom. Alter-
nativno je ocenjeno, da bo 40 odstotkov delavcev v
azbestni industriji umrlo zaradi bolezni povezanih z
azbestom.
Grozljivost človeške izgube si lahko v celoti predstav-
ljamo, če upoštevamo še malomarnost, izmikanje in
prevare velikih zdrliženj v tej industrijski veji. Dolga
leta je azbestna industrija izkoriščala negotovost medi-
cine glede škodljivih učinkov azbesta in se tako izogi-
bala varnostnim ukrepom. Dokazi o obstoju bolezni in
trpljenju med azbestnimi delavci so bili ignorirani, in-
formacija o škodljivih učinkih azbesta pa delavcem
zamolčana. Politiki in vlada so še vedno sokrivi zaradi
neupoštevanja dragih varnostnih ukrepov pri zaščiti
delavcev in prikrivanja teh sramotnih dejstev.
Eden najbolj ostudnih primerov krivde velikih združenj
v azbestni industriji je thetfordski rudnik v Kanadi.
Tamkajšnji lastniki so delavcem mnogo let prikrivali
nevarnosti azbesta in jim tako preprečili kontrolo svo-
jega delovnega okolja. Lokalna medicinska ustanova je
celo soglašala, da se delavcem prikrije, da trpijo zaradi
bolezni povezanih z njihovim delovnim okoljem. Smrt
in bolezen sta v tem rudniku dosegli epidemične razsež-
nosti, preden je prišlo do kakršnegakoli uradnega od-
ziva, in celo ta je bil rezultat delovanja samih delavcev.
V	Avstraliji sta dva pomembna rudnika azbesta.
Azbestni rudnik C. S. R. Blue v Zahodni Avstraliji je bil
1966. leta zaprt zaradi finančnih vzrokov. Število
mrtvih med delavci tega rudnika še vedno narašča. 200
od 6000 ljudi, kar jih je istočasno delalo v rudniku, je
zbolelo za boleznimi povezanimi z azbestom. To število
se bo najverjetneje povečalo v naslednjih letih. Nivo
prahu v rudniku je bil običajno nad varnostnim standar-
dom, ki naj bi preprečeval celo bolj običajno in zdaj
manj nevarno bolezen azbestozo. Zelo malo pozornosti
se je posvečalo temu, ali delavci dobijo in tudi uporab-
ljajo zaščitno opremo. To je slika vsestranske malomar-
nosti, če že ne namernega omalovaževanja zdravja de-
lavcev v rudniku. Pred kratkim je rudniški delavec iz
Zahodne Avstralije, ki je zbolel za rakom, zahteval
odškodnino. Zaradi zakonskih »lukenj« obstoječega
odškodninskega zakona v tej državi, bo ta povsem
neprimerna.
Edini azbestni rudnik v Avstraliji, ki še vedno obratuje,
je Woods Reef v Barbari v Novem Južnem Walesu. V
petih letih obstoja tega rudnika ni bil nikoli upoštevan
avsstralski varnostni normativ (ki mimogrede, ni uzako-
njen) glede nivoja vlaken v zraku. Ta normativ pa je bil
že kritiziran kot še zelo nevaren. Nedavni vzorci so
pokazali, da v nekaterih primerih dejanski nivo 4-5 krat
presega predpisani standard. Tudi če bi predpisi dejan-
sko obstajali, ne bi imeli pravega vpliva na preiskave in
bi jih vladni posredniki neradi vsiljevali.
Azbestna tragedija je le eden od primerov namerne
malomarnosti pri zaščiti delavcev. S tem, da so kot v
mnogih drugih primerih močni interesi združenj naredili
neizmerno škodo delavcem in njihovim družinam. Isto-
časno so se tudi izognili civilni in kazenski odgovornosti
za tako ravnanje.
Uran
Zaradi aktualnosti smo kot končni primer družbeno
škodljivega vedenja izbrali problematiko urana. Resna
nevarnost za človekov obstoj, ki izhaja iz procesov
izkopa, prodaje in uporabe urana kot vira energije, je
splošno znana. Trdimo, da so politiki in vsi ostali, ki
spodbujajo ali drugače dovoljujejo potrošnjo urana,
krivi masovnega »zločina« proti človeštvu. Čeprav je
časopis, za kritiko znanosti/66/23
riziko dobro znan in obstajajo dokazi o resni družbeni
škodi, smo prepričani, da se bo zaradi kratkoročnega
dobička (ki se opravičuje z energetsko krizo) izkop
urana nadaljeval. Kljub obljubam in izjavam politikov
ni načina, s katerim bi se preprečila njegova uporaba v
proizvodnji nuklearnega orožja. Vsi se pa zavedamo
potencialne svetovne katastrofe, ki je le-ta prinaša.
Ne želimo podrobneje razpravljati o tej problematiki,
trdimo pa, da ni veljavne osnove za drugačno kazensko
obravnavo urana in drugih nevarnih substanc (kot je
npr. heroin). Ne trdimo, da ima kazenski zakon učinko-
vite metode, bodisi za nadzor heroina ali urana, temveč
le opozarjamo, da je zakon visoko selektivni instru-
ment, katerega meje ne vključujejo najbolj pomembnih
virov družbene škode* (oz. krivde). Taka metoda ne
upošteva veljavnih predstav o dejanskih limitah kazen-
skega zakona.
V naših prispevkih smo skušali prikazati, da razlika med
kazensko obravnavanimi in kazensko neobravnavanimi
viri družbene škode (oz. krivde) nima veljavne osnove
in je v celoti posledica političnih procesov. Analiza
razlik med civilno in kazensko krivdo (oz. odgovor-
nostjo),-ki jo podajamo v nadaljevanju, bo potrdila to
tezo.
Prevod: Elen Uršič-Šegota
Prevod iz Alternative Criminology Journal 4/Vol. 3,
december 1980
Opombe:
1.	Igra besed v angleščini beseda accident istočasno pomeni
prometno nesrečo in tudi slučajv naključje.
2.	Velika Združenja v avtomobilski industriji v ZDA.
3.	Tonik je sredstvo za poživitev.
Pavle Zgaga
Brave New Year
Ob koncu maja 1971 je bila ljubljanska Filozofska
fakulteta prelepljena s plakati: »zid demokracije« je
pritegoval oči bralcev tudi zato, ker je bilo moč v
razraščanju napisov slediti dialektiko duha časa. Neko
jutro se je pojavil na steni v avli napis: »Le še trinajst let
je do 1984«. Med fakultetnimi delavci, ki so to jutro
prihajali na posel, ga je nekdo komentiral nekako ta-
kole: »Ja... kaj pa naj spet to pomeni?!« Čeprav je bil
danes tako znameniti roman (nedavni novoletni ponatis
je bil razprodan v slabem mesecu dni!) že pred letom
1971 preveden tudi v slovenščino, je plakat z aluzijo
nanj deloval kvečjemu kot nekakšen izventipski grafit,
na veliko zadovoljstvo muzajočega se »kritičnega«, zla-
sti mlajšega občinstva: čas sprememb je čas nerazume-
vanja in samonerazumevanja! - bilo pa je zgodaj, prez-
godaj.
Kritični misli se družbeni fenomeni, ki ne bi smeli
privlačiti posebne pozornosti že kar po svojem zuna-
njem povodu, jo pa zato toliko bolj terjajo kot element
dejanskosti, ne zastavljajo prav pogosto. Med takšne
zunanje, »metafizične« povode bomo tu všteli tudi
obrat koledarske letnice, ko kot na kilometrskem števcu
nenadoma nekje od zadaj zleze v optiko nova številka:
to formalno, računovodsko, do neke mere povsem sa-
movoljno zaznamovanje časa periodično nadvse ra-
zburka človeško camero obscuro. Tako se je v oddaljeni
zgodovini izoblikovala »groza tisočega leta«, nekako
podobno, toda s predznaki futurologije zrelega meščan-
stva so naši predniki dočakali dvajseto stoletje. Še pre-
den bo postavljena v izkušnjo tretjega tisočletja, je
takšnim procesom izpostavljena tudi sedanja genera-
cija. Analiza tiska in medijev, sploh na prelomu iz
prejšnjega v naše leto bi v top lestvico citiranih avtorjev
gotovo visoko uvrstila Erica A. Blaira. Tako visoko, da
bi - če bi bila zadnja sekunda v letu seveda primeren
trenutek za kontemplacijo - lahko obstali pred edin-
stveno varianto temeljnega ideološkega vprašanja: v
katero izmed (dveh možnih) devetnajstoštiriinosemde-
setih pravzaprav gremo? Kdor je kaj nase dal, je v
»zadnjih nekaj dneh« barantal s številom, ki nosi v sebi
nekaj več. Pisec s temačno-grozečo-kritično študijo pod
pazduho se je na poti k uredniku rokoval z znancem:
»Srečnga pa zdravga?«, v knjigarni nisem vedel, ali
kupujem koledar ali Orwella, na Čopovi je nekdo ponu-
jal razglednico »Radovan Jenko: George Orwell, pisa-
telj« po 50 din in če si pobarantal, si jo dobil pol ceneje.
Masovni in elitni, kritični in režimski tisk je oglašal
svoje zadnje številke v letu s pomenljivim številom
1984, polnim skrivnostne sile, ki odstranja tako nerazu-
mevanje kot samonerazumevanje. V vsej tej prilož-
nostni produkciji idej se v planetarnih razsežnostih (da,
preko naših medijev smo se lahko informirali tudi o
tem, kako je svetovni trg reagiral na ta pomembni
dogodek) praviloma formulira eno samo vprašanje: ali
in koliko se je »Orwellova napoved uresničila« oziroma
kje je pravzaprav devetnajstoštiriinosemdeseto - pri
nas ali pri njih, danes ali včeraj ali jutri. Tako kot je bila
svoj čas kritična diskusija o dejanskosti evángelijev
mistificirana formulacija potencialnih spopadov dejan-
ske krize, zdaj tudi diskusija o »Orwellovem/Orwellov-
skem letu« razkriva svojo racionalno vsebino le skozi
demontažo ideoloških mehanizmov, ki jo porajajo.
Toda kot je brez posebnega truda moč pokazati, da
praviloma formulirano vprašanje ni pravo vprašanje, je
težko strniti vse procese, zaradi katerih dialektike zgo-
dovine ni moč formulirati kar neposredno, temveč po-
sredno, npr. skozi kritiko njenega ideološkega prisvaja-
nja.
»Grozo devetnajstoštiriinosemdesetega« lahko kon-
struiramo preko zgodovinskih analogij z apokaliptič-
nimi prividi preteklosti, hkrati pa konvergira s tistimi s
konca dvajsetega stoletja: s številnimi, sektaškimi pro-
jekti preživetja in novo mistiko kot njihovo občo teoret-
sko podlago. V hipertrofiranju letnice, znaka nečesa
empiričnega v čutno-nadčutno, v fetiš je prikrit strah
pred poslednjo sodbo in obenem poskus odvračanja od
nje. Groza pred prihodnostjo je pasivni Vefleks groze
zgodovinske dejanskosti, njene totalne neobvladljivosti.
Projekt »bodočega« je sicer začrtan povsem samo-
voljno, zunaj vsake logično-historične zveze (je »nad«
njo), toda da bi učinkoval zares efektno, se mora izra-
žati v nečem »tostranskem«; nastopa kot nekakšno
pitagorejsko število.
Da se je Orwell zdaj lahko pojavil tudi v takšnem
kontekstu, ni njegova zasluga, je pa njegove imaginacije
vredno. Je pač v dialektiki avtorjeve kreativnosti, da
tudi njegovi produkti, ko so enkrat objektivirani, zaži-
vijo svoje lastno življenje, dobivajo tudi objektivno
družbeno konotacijo, postajajo'element zgodovine ter s
tem njenega ideološkega prisvajanja. Literarna imagi-
nacija sveta blokiranih revolucionarnih možnosti, obli-
kovanje takšnega razrednega gospostva, ki »svojo
lastno negacijo« teoretično in praktično pretvarja v
fantazmo filozofov, je v svojem objektivnem življenju
še dopolnjena, tako da zdaj tudi tu tragedija prerašča v
farso. Po drugi strani pa zadeva rezultira pri kritičnih
avtorjih pogosto v tem, da se s pomenljivim govorje-
njem o Devetnajstoštiriinosemdesetem odkupijo za ne-
moč pred devetnajstoštiriinosemdesetim.
Interpretiranje literarnega Devetnajstoštiriinosemdese-
tega kot »opomina« prav v ničemer ne daje teoriji
pravice, da bi interpretirala sedanjost kot sredstvo za
svoje lastno žuganje s kazalcem: »Kaj nismo mi rekli!«
Takšna samopovzdigujoča se teorija ni sposobna radi- '
kalne kritike zato, ker zlasti ni sposobna samokritike,«
pač pa le sektaškega obtoževanja neposlušnih. Blairova
kritika socializma je bila radikalna, socialistična samo-
kritika, analiza razmer globalnih, objektivnih socializa-
cij skih procesov tega stoletja, katerih horizont še vedno
ostaja razredno gospostvo: »Davno pred tem so spoz-
nali, da je edini varni temelj za oligarhijo kolektivi-
zem«, je pisal njegov Emmanuel Goldstein. Krize, ki
sledijo revolucionarnim naskokom na nebo, same na
sebi zahtevajo kritiko; tej pa se v takšni situaciji spet
kar ponuja Scila sektaškega zaobračanja kritike nad
odpadnike, ki da so krizo povzročili na eni strani in na
drugi Karibda desne intonacije vsakega kritičnega po-
skusa spoprijema z zgodovino in dejanskostjo. Tej »iz-
gubi glave v prenesenem pomenu« ustreza podvajanje
na Orwella in orwellovstvo nekako tako, kot če bi z
navezovanjem na francosko revolucijsko preobrazbo
koledarja hoteli proglasiti Novo leto za praznik nemoči
pred zgodovino.
Staško Južnič
Pismo bralca
Iskušnje nekega
uspeha po Bavčarju
Res je sprva kazalo, da bomo mnogi sprejeli pomladan-
ski predlog Republiške skupščine o premiku delovnega
časa. Sprva smo nekateri res prešli na novi delavnik,
pozneje pa so se polagomâ vračali na starega. V Ko-
čevju dandanes delajo po »priporočenem« delovnem
času le redki:
1.	Delovne organizacije, ki delujejo v tesni povezavi z
obično (skupščina občine, sindikat...,) s skupno blizu
200 zaposlenimi.
2.	Združeno kmetijsko gozdarsko podjetje (ZKGP) s
skupno okoli 1500 zaposlenimi.
3.	SGP Zidar, ki ima brez reškega TOZDa skoraj 400
zaposlenih.
4.	Več manjših podjetij (Računalniški center, Kovinar,
Komunala, Elektro...,),- ki skupaj ne presegajo 350
zaposlenih.
Na območju kočevske občine je bilo avgusta 1983
zapôslenih 8146 ljudi, med njimi po moji presoji okoli
4000 v neposredni proizvodnji. Manj kot 30% nas
danes dela po času, ki ga je »predlagala« Republiška
skupščina, torej še dosti manj kot je zapisal Bavčar
(Časopis za kritiko znanosti, 1983, št. 62/63, str. 5.)
Edini dve večji delavni organizaciji s skupno kakih 1900
zaposlenimi, ki sta sprejeli priporočilo skupščine, sta že
v prejšnjih letih imeli premaknjen delovni čas za de-
lavce v neposredni proizvodnji, ki bi v temi med 6. in 7.
uro sploh ne mogli delati.
Republiško »priporočilo« je torej popolnoma pogorelo,
povzročilo je le nekaj hude krvi. Od tod velja potegniti
poduk, zato bom skušal na kratko opisati značilnosti
obeh večjih delovnih organizacij, ki sta »priporočilo«
Sprejeli, čeravno sta s tem spremenili le delovni čas v
.svoji .administraciji.
Razen ZKGP in Zidarja so tako vse ključne delovne
organizacije ostale pri »starem« času in so se s tem uprle
»priporočilu« Republiške skupščine. ZKGP tega ni mo-
gel storiti zato, ker je tam delavska beseda kar najmanj
slišna. Tu dela več sto nekvalificiranih delavcev iz južnih
republik. ZKGP-pa ima tudi strogo hierarhijo, tako da
med 14 tozdi obstajajo take z neposrednimi proizvajalci
a brez administracije razen direktorja in nekaj pomož-
nega osebja, in druge brez neposrednih proizvajalcev in
s samo administracijo in strokovnimi službami. Iskušnja
uči, da je v tako organizirani delavni organizaciji naj-
lažje uveljaviti republiško »priporočilo«, ki nasprotuje
delavskim interesom.
Poleg tega je bil ZKGP do jeseni 1982 pod ukrepom
družbenega varstva, kar pa samo po sebi ni dovolj
močan vzvod za uveljavljanje republiških interesov.
Podoben ukrep družbenega varstva v ITASU ni uspel
uveljaviti republiškega »priporočila«, ITAS je namreč
časopis, za kritiko znanosti/66/24
med vsemi kočevskimi delavnimi organizacijami tista, v
kateri so se delavski interesi najbolj uveljavili. Slabo
gospodarjenje pa je sprožilo menjavo vodilnega osebja
in začasen ukrep družbenega varstva. Administracija v
IT ASU presega 50% zaposlenih, kar povzroča kar naj-
manjšo učinkovitost, povzroča pa tudi neko zbliževanje
interesov in zahtev neposrednih proizvajalcev z nižjimi
sloji administracije-birokracije.
V podobnem položaju kot ZKGP je tudi Zidar, ki prav
tako zaposluje mnogo delavcev iz južnih republik. Tudi
na Reki ima en svoj tozd, imel pa ga je tudi v Ljubljani,
ki pa je propadel zaradi goljufij vodilnih, ki so prišle
tudi pred sodišče. Prepletanja administracije in nepo-
srednih proizvajalcev med delavnim procesom tako kot
v ZKGP tudi v Zidarju ni, saj se na gradbiščih delavci
srečujejo le s svojim neposrednim nadrejenim - delovo-
djo, ki pa je sam dovolj nizko v hierarhiji birokracije v
organizaciji. Tako se delavski interesi tu med delavnim
procesom ne morejo prenašati k nižjim slojem birokra-
cije, ki je zato z njimi manj seznanjena. Slabo plačana
administracija ne more enačiti svojih interesov z delav-
skimi, zato protidelavska »priporočila« tu ne morejo
naleteti na zaslužen odpor.
Še nekaj drugega zbode v oči. Na Kočevskem deluje 8
delavnih organizacij z več kot 300 zaposlenih. V šestih
poteka proizvodnja v »klasičnem« tovarniškem
vzdušju, v ogromnih halah s tekočimi trakovi, ki jih
oskrbuje tudi po več sto delavcev. Ravno Zidar in
ZKGP pa sta tisti dve delavni organizaciji, kjer proiz-
vodnja poteka drugače. Zidarsko, kmetijsko in gozdar-
sko delo je take narave, da zahteva manjše delavne
skupine, katerih de lovišča so med sabo po navadi tako
oddaljena, da med delavnim procesom sploh ne priha-
jajo v stik. Zato so pobude tako razdeljenih delavcev
vedno usmerjene le v spreminjanje neposrednih delav-
nih pogojev kot so norma, delovišče ipd. Od delavcev,
ki med delavnim procesom ne čutijo moči svojega šte-
vila ni mogoče pričakovati, da se bodo čutili dovolj
pogumne za upor proti »priporočilom« oblasti.
Če sedaj posplošim kočevsko izkušnjo, kar je seveda
vsaj zelo pogumno, potem dobim neko zanimivo sliko
učinkovitosti vzvodov oblasti v delavnih organizacijah.
Kriza avtoritete oblasti je očitna, vendar pa je moč, v
skrajnem primeru vojaška, še vedno popolnoma v nje-
nih rokah. Zato lahko pričakujemo, da bo po teh neu-
spehih republiška administracija skušala izsiliti čim več
takšnih oblik delavnih organizacij, ki so se pokazale
dojemljive na njene ukaze. Zato bo pritiskala v treh
smereh:
1.	Močnejša kontrola vodilnih delavcev podjetja, po
možnosti pa tudi poistovetenje z njimi preko začasnih
ukrepov družbenega varstva, ali pa, manj nasilno, preko
kroženja istih oseb z vodilnih občinskih funkcij na di-
rektorske in nazaj.
2.	Notranjo organizacijo delavnih organizacij bodo sku-
šali spremeniti tako, da bodo med delavnim procesom
neposredni proizvajalci čim manj prihajali v stik z admi-
nistracijo, posebno tisto na nižjih položajih. Če se le da,
naj imajo administrativne skupne službe svoj tozd, ne-
posredni proizvajalci pa spet svoje. S tem se v sami
delavni organizaciji ustvari Geto za neposredne proi-
zvajalce, kar ne vpliva le na manjšo učinkovitost delav-
ske besede v navzven, temveč vspodbuja tudi razrašča-
nje mentalitete Geta v samih delavcih. Delo v Pisarni
postane neoprijemljivi cilj neposrednih proizvajalcev in
obenem predmet preklinjanja (»jemljejo nam naš za-
služek«). Nepoznavanje birokratske vladajoče hierar-
hije pa se prepleta s strahom pred njeno učinkovitostjo,
pred disciplinskimi in podobnimi ukrepi. V takšnem
sistemu je izolirana tudi nižja birokracija v delavni
organizaciji, ki jo sestavljajo predvsem mladi ali pa
strokovno premalo izobraženi birokrati. Svojih inte-
resov, ki so marsikdaj enaki delavskim, ne morejo
uveljaviti v okviru tozda, v katerem prevladuje zadovo-
ljena birokracija, ki ščiti interese vladajočega razreda h
kateremu spada. Tak sistem vladanja zveni kot staro-
rimski Divide et Impera. Uporno delavstvo je v takš-
nem sistemu popolnoma odrinjeno od svojih potencial-
nih voditeljev iz vrsta nezadovoljne birokracije.
3.	Skušali se bodo izogniti »klasičnim« tovariškim nači-
nom proizvodnje na tekočih trakovih. Kjer koli je to
mogoče bodo skušali proizvodnjo razdrobiti, predvsem
z vključevanjem obrtnikov - kooperantov.
Slavko Gaber
Z letom 1984 še
korak bliže
krasnemu novemu
svetu
Menda epsilonom ni posebno
hudo, da so epsilon i...
A. Huxley
Na določeni stopnji subjektiviranja postvarelega pro-
dukcijskega procesa dà subjektivirano oblikam nepo-
sredne produkcije ljudi vedeti, da je njihovim umisle-
kom o samostojnosti in humanističnem poslanstvu »od-
bila zadnja ura«, Prej prikrito in posredno diktiranje
produkcije ljudi postane v dobah odkritega subjektivi-
ranja postvarelega očitno in nepopustljivo trdo. Naj se
žrtev še tako izvija železnemu objemu, je njena usoda,
za dobo subjektiviranja, zapečatena in rešljiva le z
odpravo postvarelega načina produkcije.
V letu pričakovanja drugega stoletja po Marxovi smrti
in hkratnega zaključevanja sedmega desetletja Fordo-
vega koledarja pod budnim očesom »zadolženih« pre-
življa svoja rosno mlada leta ena od takšnih žrtev:
usmerjeno izobraževanje - najmlajši otrok zakona sub-
jektiviranega postvarelega produkcijskega procesa in
države.
Dete ima v veliki družini tega neločljivega para poseben
položaj, ker predstavlja prvi zaplodek nedolgo tega
legaliziranega razmerja dveh sicer že starih ljubimcev,
ki pa jima je samo še mladoletnost postvarelosti postav-
ljala oviro pri legaliziranju njune zveze in večjega šte-
vila nezakonskih otrok. Kot v vseh poštenih slovenskih
familijah se tudi v obravnavani otrok vzgaja po podobi
očeta, ki pa je v tem primeru »vsestransko postvarel«.
Prav te vsestranske postvarelosti naj bi se naučil in se ji
privadil usmerjeni otrok, da bi bil, ko odraste, verna
slika svojega očeta. Za vzgojo otroka - novega očeta -
skrbi mati, iz česar sledi (tega nas uči celotna dosedanja
zgodovina) da bo otrok sicer vzgojen po materinem
»okusu«, a bo kljub temu oziroma prav zato postal oče.
Otrok, o katerem teče beseda, je zaradi drugačnosti
staršev (subjektiviran postvarel produkcijski proces in
država) bitje posebne vrste. Ko se mu približamo in ga
podrobneje pogledam^», prepoznamo v njem mnoštvo
slovenskih srednješolcev in zasnove višje - in visokošol-
cev, ki se vsak po svojih močeh trudijo čimbolj približati
posamičnim upodobitvam podobe svojega očeta, »Za-
dolženi« budno pazijo, da ne bi šolniki katerega od teh
»delnih otrok« našega »kolektivnega otroka« pozabili
naučiti Reda, Discipline, Delavnosti in Izvrševanja tujih
idej. Prav te največje vrline očeta (oče sicer tudi sam še
ni opravil vseh izpitov s tega področja, a ni se bati, da
takrat, ko odraste njegov otrok, ne bi dokončal svojega
študija s področja urejenosti morajo postati metodolo-
ška vodila življenja in kot skupna vzgojno izobrazbena
osnova, omogočiti otrokom nebolečo vključitev v har-
monično podobo kolektivnega otroka.
Seveda pa je za razvoj »vsestransko postvarele osebno-
sti« in njene sreče poleg splošnih znanj o Redu, Disci-
plini, Delavnosti in Izvrševanju tujih zamisli, potrebno
pridobiti še vrsto konkretnih znanj za delo. Res je, da
morajo dobiti neki splošen vtis, »če hočejo razumno
opravljati svoje delo« , toda ta vtis naj bi bil kar se da
jedrnat, da bi otroci postali dobri in srečni člani »kolek-
tivnega otroka, ki bo prevzel mesto subjekta. Sleherni
človek ve, da sta krepost in sreča odvisna od podrobno-
sti; tisto kar je splošno in vsem rečem skupno, pa je le
neogibno zlo, ki ga pač terja razum. Hrbtenica družbe
niso filozofi.. .«2 Jutri, oh da, jutri se bodo resno lotili
dela in za splošne reči ne bodo imeli časa.
Bogastvo konkretnosti postvarelega subjektiviranega
očeta prav željno čaka na njih, da jih »izrezlja« po
lastnih podobah. Prav v tej točki pa se v glavah šolnikov
pojavi omahovanje, ker si ne predstavljajo prav, kako
naj posamične dele kolektivnega otroka pripnejo na
kavlje postvarelosti, Na srečo je omahovanja hitro ko-
nec, ker priskočijo na pomoč »zadolženi«, ki so možje
dejanj in so se iz originalnih virov podučili o načinu
izbire priveskov postvarelih razmerij. Njihov učitelj3
izredno jasno izreka apriorne kriterije obešanja prive-
skov. MENTALNE SPOSOBNOSTI. Veliki učitelj in
prerok razmišlja nekako v tem smislu, da, ko govori o
tem kdo, kdo naj opravlja v postvarelem svetu nižje
posle, govori »o čoveku koga mentalne sposobnosti
ograničavaju na čiščenje poda ili rukovanje glodali-
com«.4 Mentalno tako omejene, je potrebno usmerjeno
izobraziti za njim odgovarjajoča dela. Da ne bi bil kdo
iz vrst od rojstva zabitih v dvomih, koga ima učitelj v
mislih, mojster, ki je dosleden didaktik, stvar dodatno
pojasni: »ne govorim o izuzetnin ljudima koji su rodjeni
kao inteligentni i koji mogu, da obavljaju poslove vi-
soke klase.. .«5 Slednje je vsekakor potrebno tako
usmerjeno izobraziti, da bodo, ko skupaj z od rojstva
zabitimi, iz »kolektivnega otroka« postanejo oče zasedli
svoje v celoti za njih rezervirano nesto upravljalcev.
Med njimi ne bo razlik vsi bodo delavci v okviru enot-
nega delavca. Toda želim »da podvučem činjenicu.
(...,), koju izgleda svet nikako ne shvaća [ da se radnici
razlikuju medju sobom kao što se razlikuju i konji...
Radnici se inedjusobno isto toliko razlikuju kao i ko-
nji«6. Drži, da učitelj s tem ne želi omalovaževati delav-
cev, toda če imate »štalu u gradu Vašingtonu sa 300 do
400 konja, biče u toj štali konja posebno odredjenih za
vuču kola sa ugljem, konja koji samo vuku kola sa
namirnicama, zatim kasačkih konja i konja za jaha-
nje... Ovde želim, da objasnim da je svaki tip čoveka
»prvoklasan« na nekoj vrsti posla, ako tražite dovoljno
dugo, odkrićete neku vrstu posla koja naročito odgo-
vara takvom čoveku.«7 Prav v tej točki so danes ob
vsestranskem prizadevanju očeta, matere in »zadolže-
nih« odvijajo brezštevilne aktivnosti. Kolektivni otrok
»na sebi« doživlja fazo intenzivnega upodabljanja »za
očeta«. Postvareli oče je v svoji mladostni legalni sub-
jektiviranosti nestrpen v želji v vsakem od otrok videti
del sebe in se tako ponovno vrniti vase. »Zadolženi«, ki
prihajajo iz vrst matere države, vendar skupaj z njo vse
bolj služijo očetu, budno pazijo, da bo lahko oče vsak
delček svojega produkcijskega procesa zazrl v posamič-
nih usmerjencih, kot tudi, da bo že ob prvih izgotovlje-
nih generacijah zapopadel celoto svoje postvarelosti.
Ob koncu sedmega desetletja vladavine fordovstva mo-
ramo odkrito priznati, da smo še daleč od popolnosti, ki
se načrtuje za leto 632. Takrat naj bi v ZAVODU ZA
RAZPLAJANJE IN PRILAGAJANJE, CEN-
TRALNI LONDON že v procesu razvijanja zarodka, z
dodajanjem kisika, podaljševanjem časa zorenja in še
kako, vršili poklicno usmerjanje in tako dobili različne
profile delavcev, ki se v osnovi delijo na upravljalce -
alfe - in ostale koristne člane družbe - izvrševalce.
Oboji sestavljajo mnoštvo odtujenosti, le da se eni v
njej počutijo potrjene, drugi pa svojemu mestu od bet,
gam, delt pa do epsilonov primerno. Poklicno usmeriti
zarodke in dobiti »šestindevedeset identičnih dvojčkov,
ki upravljajo šestindevedeset identičnih strojev«8 poleg
tega pa vse od upravljalcev do epsilonov, ki »človeške
razumnosti ne potrebujejo«,9 ter vse skupaj položiti
pred noge našemu postvarelemu procesu produkcije in
ga tako rešiti vseh problemov, ki mu jih v različnih
oblikah razrednih bojev ustvarja današnji še ne povsem
postvareli proletariat - ne to je za nas še vedno utopija.
Kljub temu pa z optimizmom zremo v bodočnost, ker
smo prepričani, da bomo uspeli našemu subjektu z
usmerjenim izobraževanjem pridobiti potrebne: alfe,
bete, game, delte... in predvsem - to se zdi danes
problem, pa za vizionar ja, ki gleda samo naprej, ni -
epsilone.
SREČNO NOVO FORDOVI 71. - materi, očetu in
»zadolženim«!
Opombe:
1.	A. Huxley: Krasni novi svet, TZS Ljubljana 1983 str. 6
2.	isto
3.	Frederick Winslow Taylor (1856-1915), čigar najpomemb-
nejša dela so bila šele leta 1967, pa še takrat na stroške
njegove domovine, prevedena k nam. Tozadevna zamuda je
samo še dodaten dokaz, da na zelo pomembnem področju še ni
bilo zadosti storjenega in bo zato potrebno sprejeti takojšnje
ukrepe za širjenje literature tega od klasikov »zadolženih«, kot
seveda tudi njemu podobnih, med širše ljudske množice. Iz-
daja iz leta 1967 namreč zaradi posebnih ozirov ni bila v prosti
prodaji in je obdarila samo institucije.
4.	F, W. Taylor, Naučno upravljanje, RAD, Beograd 1967 str.
353
5.	isto str. 352
6.	isto str. 354
7.	isto str. 364-365
8.	A. Huxley, Krasni novi svet, TZS, Ljubljana, 1983, str. 9
9.	isto str. 17
Naročilnica
Naročam
Časopis za kritiko znanosti
Ime in priimek -.-——
Naslov -----
Podpis .-—-—-
Datum -—----
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Slovenije Maribor in Ljubljana
Časopis sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn
(odgovorni urednik), Andrej Klemene, Bogomir Kovač,
Bojan Korsika, Lev Kreft, Erna Kraševec, Mitja Maru-
ško, Ranko Novak (grafični urednik), Rudi Podgornik,
Diana Sivec, Leo Šešerko (glavni urednik), Nada Špo-
lar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko
Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4, YU-61000 Ljubljana, uradne ure (torek,
sreda in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/319-498
Naročnina
Cena številke 30,00 din / cena dvojne številke 60,00 din
/ celoletna naročnina 300,00 din, za tujino dvojno
Številka žiro računa: 50101-678-473030, UK ZSMS,
Predsedstvo, Kersnikova 4 (za Časopis)
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto ir
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 jè revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.