OB SEDEMDESETLETNICI PROFESORJA JANKA JURANČICA
18. decembra bo slavil redni prolesor Filozofske takultete v Ljubljani dr. Janko Jurančič sedemdesetletnico svojega življenja. To pomembno obletnico je jubilant dočakal hrabro, svež in agilen, v polnem zamahu znanstvene in pedagoške dejavnosti.
— Osnovo za svoje kasnejše delo si je pridobil že v času študija srbohrvatisti-ke v Ljubljani in v Beogradu, kjer je bil učenec pokojnega profesorja A. Beliča in kjer se je navdušil za Vuka Ka-radžiča in jezikoslovje. Že takrat se je začel ukvarjati s primerjalno problematiko srbohrvaškega in slovenskega jezika, pozneje pa je ustvaril dela, ki so pomagala in koristila medsebojnemu poznavattju jezikov in literatur naših narodov.
Jurančičevo znanstveno delo je postalo zlasti plodno, ko je bil po večletnem službovanju na srednjih šolah izvoljen najprej za profesorja Višje pedagoške akademije v Ljubljani (1951) in nato za izrednega (1962) in rednega profesorja (1972) Filozofske fakultete v Ljubljani.
S področja primerjalnih tem Jurančiča lepo predstavljajo knjige široke praktične uporabnosti, ki pa imajo zaradi solidnosti obdelave in pionirskega značaja tudi svojo znanstveno težo. Omeniti moramo diferencialno slovnico »Slovenački jezik. Gramatika slove-načkog jezika za Hrvate i Srbe« (1965), sintetični pregled »Južnoslovanski jeziki« (1957), prvi resni in zelo obsežni »Srbohrvatsko-slovenski slovar« (1955) in krajši priročni »Srbskohrvatsko-slo-venski in slovensko-srbskohrvatski slovar« (1970). Ti slovarji so končno omogočili natančno prevajanje iz enega jezika v drugi; upravičeno jih je pohvalila hrvatska in srbska strokovna kritika in praksa, tj. prevajalci, ki najlaže
ugotovijo, koliko jim slovar pomaga ali pa jih pušča na cedilu.
S posebno ljubeznijo profesor Jurančič preučuje hrvatsko kajkavščino in sploh leksiko panonskega bazena. S tega področja je njegov pomembni znanstveni prispevek — disertacija o jeziku Tita Brezovačkega in več sintetičnih razprav, npr. »O strukturi leksike v srb-skohrvatskem in slovenskem jeziku« (Razprave SAZU, 1970), »O leksiki v panonskih govorih« (1966). — Kot soliden poznavalec srbohrvatskega in slovenskega akcenta je prispeval upoštevano razpravo »O slovenskem in srbo-hrvatskem akcentu«.
Izpod Jurančičevega peresa smo dobili več portretov srbskih, slovenskih in hrvatskih jezikoslovcev (Vuk, Miklošič, Hraste, Stojičevič, Ilešič) in vrsto recenzij (npr. o slovnici M. Stevanoviča).
Na primerjalni osnovi temelji tudi razprava o problemu starejše hrvatske književnosti »O Marinu Držiču in njegovih dramskih delih na slovenskih gledaliških odrih« (Dokumenti, 1970); v njej je dopolnil bibliografijo Držiče-vih prevodov v slovenščino in s kritičnimi analizami ocenil adaptacijo Drži-čevih dram v slovenščini. S spremno besedo o avtorjih je priredil za tisk vrsto del iz hrvatske in srbske književnosti (Njegoš, Mažuranič, Nazor, D. Obradovič, ljudska epika, Krleža — z jezikovnim komentarjem »Balad«).
Profesor Janko Jurančič spada tudi med zaslužne slovenske pedagoge; s svojimi sistematično pripravljenimi učbeniki in berili iz srbske, hrvatske in makedonske književnosti že dolga leta skrbi za pouk tega predmetnega področja na osnovnih in srednjih šolah; sodeloval je pri vzgoji več generacij slovenskih slavistov.
108
Kot temeljit poznavalec južnoslovan-ske leksike sodeluje profesor Jurančič pri SAZU kot član glavnega redakcijskega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika in je načelnik leksiko-loške sekcije v Inštitutu za slovenski jezik SAZU.
V svojem jubilejnem letu je bil profesor Jurančič še posebno aktiven. Predaval je v Mednarodnem slavističnem centru v Beogradu o Vuku Karadžiću in o kajkavskih preporoditeljih, na slavističnem zborovanju v Murski Soboti je govoril o panonski leksiki, na jugoslovanskem seminarju za tuje slaviste v Zadru pa je predaval o srbohrvat-skem in slovenskem akcentu; v tisku je njegov prispevek o dveh kajkavskih slovničarjih (Zbornik v čast M. Steva-noviču) in izšla je razširjena izdaja njegovega »Srbohrvatsko-slovenskega slovarja« (1972) z novim predgovorom o hrvatskosrbskem jeziku ter z izdatno obogatitvijo gesel.
Profesor Jurančič je dal slovenski znanosti lep prispevek. Njegova znanstvena in strokovna dela kažejo, da je eden najboljših poznavalcev hrvatske kaj-kavščine, soliden strokovnjak za problematiko srbskohrvatskega in slovenskega jezika ter starejše književnosti, leksikograf, ploden posrednik med jugoslovanskimi narodi, spoštovan in cenjen tudi zunaj Slovenije, zlasti med srbskimi in hrvatskimi filologi.
Ob tako bogatih znanstvenih dosežkih, izkušnjah in interesih ter ob njegovem občutku za aktualna vprašanja in potrebe stroke lahko od jubilantove velike vitalnosti in delavnosti pričakujemo še številne nove znanstvene prispevke.
— Po vsem tem torej ob sedemdesetletnici profesorja Janka Jurančiča ne praznujemo le jubilej plodnega in kvalitetnega znanstvenega, strokovnega in pedagoškega dela, temveč obhajamo tudi mali praznik slavistike naših narodov. L m i , Štampar
Filozofska fakulteta v Ljubljani