življenje in svet ŠTEV. 25. V LJUBLJANI, 18. JUNIJA 1933. KNJIGA 13. HOLANDSKO KMEČKO DEKLE PETER SE ZBUDI V ŽIVLJENJE L. 11RZEL-FKIGID NADALJEVANJE Naslednji dan je bilo življenje v Rutarjevi hiši čisto drugačno j kakor kdaj prej. Mati ni zju- i»_I tira j nič več šla v štacuno. Bili so opravki, kakršnih še nikdar ni bilo. Francka je skomizgala z rameni in je rekla, da pojde jutri stran. Gospa Ru-tarica je hodila okrog in je imela polno naročje naročil, stari Menardi ni šel na šiht in se je golorok prestopal po sobah in po veži in izpraševal, katera reč bi se dala prva prestaviti. Rekli so, da je selitev. Rutarjevi so odhajali iz svojih prostorov. Za enkrat se še niso selili daleč, samo iz teh sob so dejali, da bodo svoje stvari čez vežo spravili v eno. Peter je hodil med vsemi rečmi in gledal, kaj se godi. Mati je s prstom kazala omare, postelje in mize, ki jih je bilo treba prenesti, na vrata pa so prihajali sosedje, izpregovarjali svoje besede, pripominjali, kar se jim je zdelo vredno, otipavali kose pohištva, izjavljali svoje sodbe, ponujali svoje cene, majali z glavo in odhajali. Ne, v eno sobo se vsa ta gospodarska selitev ni dala spraviti, nekaj je bilo treba na hitro roko prodati. Stari Marn, zidar z Njivè, ki je že nekajkrat popravljal od-pali omet pri hiši in pred štacuno tolkel betonski hodnik, je s kladivom hodil ohrog, igral svojo vlogo in izjavljal, da je kupec za stelažo in za stole. Stvari so se odmikale od zida, izpod odmaknjenih postelj in omar je stara šara prihajala na dan. Za Petra še ni bilo na svetu tako veselega praznika kakor tedaj. Čudno je, kakšen prah se po sobah nabere pod pohištvom : kar v mehke kosme je nabran, sredi njega pa prihajajo na dan frnikole, ki so se nekoč zdavnaj zakotalle pod posteljo, in krajcarji in desetice, ki jih je človek že zdavnaj pozabil. Selitev je za velike ljudi zmerom žalosten dan, otrokom pa vsakokrat prinese zadosti veselih novih odkritij. Peter ni utegnil opaziti, da se pri Rutarjevih godi neskončen preobrat. Gledal je, kako so močni ljudje prenašali velike stvari čez vežo v malo, tesno sobo, ki jo je ožil še železni štedilnik v kotu, in je bil vesel, ko je tu pa tam padel od omare nesmiseln, majhen lesen okrasek in se je lahko z njim malo po- igral. Gospo Rutarico so čez dan nekajkrat klicali v štacuno, da je Canirje-vim razlagala še nekatere stvari, ki jih je prejšnji dan pozabila, in jim odpirala predale, na katere se še niso zadosti razumeli. In ko so zvečer tako na tesnem šli spat, je bilo to Petru še desetkrat všeč: nekaj čudovitega je za otroka, da lahko tako na tesno živi z vsemi svojimi ljudmi. In čez štirinajst dni so Rutarjevi spet imeli svojo selitev. Odhajali so s hriba, na kateirem je Peter prišel na svet in na katerem se je zanj zgodilo še toliko drugih stvariJÎ. Pred hišo se je ustavil majhen voz, ki sta ga peljala dva človeka, nanj so naložili nekaj težjih reči, drugo pa so vzeli pod pazho Rutarjevi in so nesli za vozom v Dolino. Petru samemu so vrgli na pleča toplo pernico, pod katero je že od nekdaj po navadi spal. Sam je šel z njo po cesti, in ko je tako nosil svoje mehko breme, mu je bilo, kakor da roma nekam v novo življenje. Pri Herfortovih je po vrtu stopicala Mimica. Peter je prišel od daleč od ograje, gledal je izpod pernice skozi mrežo in se je smejal. — Kam pa greste zdaj? ga je vprašala Mimica, ki je stala sredi z belim peskom posute poti in si ni upala blizu. — Selimo se, je rekel Peter. — Ali te zdaj ne bom več videla? — Ne, je rekel Peter, saj bova skupaj hodila v Trbovlje v šolo. — Pa se daleč selite? je spet vprašala Mimica in bilo ji je, kakor da Peter odhaja nekam daleč, neznansko daleč. — Ne, je rekel Peter. Prodali smo hišo in štacuno, ampak mama je kupila drugo. Zdaj bomo v Dolini doma. — Pa zdaj ne boste več imeli atacu-ne? — Jaz ne vem, je rekel Peter, kakor bo že prišlo. In je šel polagoma dalje. Nove hiše so vstajale ob cesti, novi otroci so se igrali na dvoriščih, nov svet se je odpiral pred njim. Bile so drvarnice, stare, napol preperele, črne, hlevi za krave in za konje. Majhen fante je gnal pisano kozo proti njemu. Peter je polagoma šel in je izpod pernice gledal re- či okrog sebe. ženske so iz Doline v težko naloženih koših nesle domov moko, sladkor, cikorijo in fižol. Ob vodnjaku pred Perovo hišo so fucali otroci. Peter je polagoma prišel, naslonil je pernato odejo k ograji ob gredi in je gledal od daleč. — Ali ni tale Rutarjev? je rekel eden izmed njih in prestal z igro. — Sèveda je, je odvrnil drugi, saj ga dobro poznam. Prišli so k njemu, ki je stal ob cesti, obkolili so ga. Peter se je bal teh malih neznanih obrazov in smrkovih nosov, bal se je golih, umazanih kolen, zapra-nih srajc in raztrganih rokavov. Bal se je, da ga bodo prijeli in nabili, kakor je bila v Trbovljah dobra navada, da so otroci iz ene kolonije prijeli in pretepli otroka iz kakšne druge vasi. — Ali greš z nami fucat ? so ga vprašali. Eden še manjka. — Jaz ne znam, je rekel Peter. — Kaj se to pravi — ne znam, so ga zavrnili, saj to se vsak precej nauči. Kar pojdi, ti bo pa Krajnarjev Nace od začetka pomagal. Peter si ni dal dvakrat reči, pustil je pernico ob cesti in se je pomešal v igro. Nekaj čudovitega je to fucanfle med otroci v Trbovljah: poiščeš pripravna tla, položiš v prst kamen ali kos razbite črepinje, greš, mečeš krajcarje, da boš vrgel čim bliže, mečeš jih v zrak in trepetaš, ali bodo cifra ali mož, in nazadnje odneseš svojo zmago ali svoj poraz. Peter je bil premajhen, da bd se bil razumel na to stvar, toda od daleč je že desetkrat, stokrat gledal igro in vsakokrat ga je imela slast, da bi bil posegel vmes. Segel je v žep, privlekel je krajcarje, ki so se mu bili natekli ob selitvi, in Krajnarjev Nace je metal zanj. Dvakrat, trikrat so vrgli pred njim, vsakokrat je izgubil, in ko je na koncu svojo odejo spet zadel na rame, je bil za dobro mero bogatejši: iz žepa je izginil svetli, zvonki drobiž, na dušo pa je legel nov obup. DALJE JOS. BATO: K DELU NA POLJU ZEMLJA POD NADZORSTVOM ZNANOSTI LETO&NJA MEDNARODNA IZMERA ZEMLJEPISNIH DOLŽIN Kakor znano, je vsaka točka na zemeljski krogli določena po svoji zemljepisni dolžini in ši-_ rini. V stopinjah krožnega loka je naznačena njena oddaljenost od ničelnega poldnevnika, oziroma od ravnika. Letošnjo jesen se bodo zemljepisne dolžine iznova premerile. Na vsakem zemljevidu se lahko odbere zemljepisna dolžina tega ali onega kraja, kar za praktične potrebe popolnoma zadostuje. Strogo natančno poznanje dolžin je potrebno samo v znanstvene namene in zaradi tega se v določnih časovnih presledkih prekontrolirajo ln popravijo te dolžine na podlagi mednarodnih meritev. Zadnje mednarodno merjenje je bilo 1926. in kakor bomo v naslednjem videli, je razdobje sedmih let dovolj veliko, da lahko nastanejo v precizni mreži polutnikov in vzporednikov, ki oklepajo našo zemljo, upoštevanja vredne spremembe. Zemljepisna lega kakega kraja se določi po krajevnem času in s pomočjo astronomskih opazovanj. Krajevni čas se določi po tem, kdaj mine sonce ali kaka zvezda, koje tek natančno poznamo, poluimak ali meridian dotičnega kraja. Krajevni čas se potlej primerja s časom ob ničelnem meridianu, to je s tako zvanim »greenwichskim časom«, ki ga ima zvezdama v Gre en wl chu pri Londonu, in iz časovne razlike se potem izračuna oddaljenost krajevnega meridi-ana od ničelnega meridiana, kar je ravno zemljepisna dolžina dotičnega kraja. Ta postopek je dandanašnji prav preprost. Merilcu bi bilo treba n. pr. samo telefonirati v Greenwich, da mu naj javijo tamkajšnji čas, pa bi imel na podlagi preprostega računa zemljepisno dolžino svojega kraja. V prejšnjih časih, ko še ni bilo telefona, kaj šele brezžičnega brzojava, pa je bila ta naloga zelo težavna in zamudna. Najprvo je bilo treba potovati v Greenwich, nastaviti tamkaj precizno uro ali kronometer točno po greenwichskem času in se vrniti z njim v tisti kraj, čigar zemljepisno dolžino je bilo treba določiti. Ta postopek se je imenoval določevanje dolžin s prenašanjem kronometra. Če so hoteli dobiti na ta način količkaj točne rezultate, ni zadostoval en sam kronometer, marveč jih je bilo treba več, da so se lahko primerjale med seboj tudi napake enega aii drugega. Tudi ni zadostovalo eno samo potovanje, ampak je bilo treba večkrat napraviti pot v Greenwich in nazaj, da so se krono-metri večkrat iznova naravnali in da so se že izračunani rezultati še primerjali med seboj. Ko so hoteli 1844. Rusi imeti svoj lasten ničelni meridian po zvezdami v Pulkovem, so si ga morali izračunati po ničelnih meridianih v Green-wichu in Altoni. V ta namen so morah s 64 kronometri opremljeni osemkrat napraviti potovanje iz Pulkovega preko Altone v Greenwich, kar je trajalo štiri leta. Dosegli so pri tem natančnost šest-stotinke sekunde, kar znači v dolžinski meri pogrešek dvajsetih metrov. Niso pa mogli dognati, ali je razdalja med obema meridianoma za to razdaljo prevelika ali premajhna. Ko se je uvedla telegrafija po kablih, so se določale zemljepisne dolžine z brzojavnimi časovnimi signali. Tudi ta način še ni docela odpravil vseh napak, ker je bilo treba računati z nestalno brzino električnega toka po kablu in z netočno primerjavo časovnega signala s krajevnimi urami. Vzlic temu se pa niso delale večje napake kakor stotinko sekunde, kar znaša v naših zemljepisnih širinah nekako tri in pol metra dolžinske razlike. Brezžična telegrafija je pripomogla, da so se napake iznova močno zmanjšale. Brzina, e katero se širijo električni valovi, se namreč tako neznatno malo spreminja, da od te plati ne prihajajo skoraj nobene napake. Na podlagi brezžičnih časovnih signalov je mogoče določati zemljepisno dolžino do enega metra natančno. Zemlja je bila, kakor rečeno, zadnjikrat premerjena z brezžičnimi časovnimi signali 1926. in sq je na splošno povsod dosegla omenjena' natančnost. Od tega je zdaj minilo sedem let in znanost močno zanima, koliko so se takratne mere premaknile. Zemeljska os se ne vrti v trdnih tečajih, marveč se njen položaj v prostoru spreminja. Razen tega pa tudi zemeljska skorja ni nekaj trdnega, marveč precej lahko oblikovana gmota, ki jo zemeljske sile venomer preobriža-jo. Po teoriji umrlega raziskovalca We-generja kontinenti potujejo in spreminjajo medsebojno lego. Vening-Meinesz sodi, da se zemeljska skorja vzdolž obal pod morjem nagubava in Braun govori celo o nekakšni pulzaciji zemlje z enajstletno periodo. Vsi ti činitelji lahko povzročijo, da se zemljepisna lega tega ah onega kraja s časom spremeni, kar se da dejanski ugotoviti s preciznim merjenjem zemljepisnih dolžin. Wegener je izračunal, da znaša medsebojni premik Novega Fundlanda in Irske 1 meter vsako leto, Afrike in otoka Madagaskarja 9 m, Groenlaftda in škotske pa celo 20 metrov. Glavni namen mednarodne izinere zemljepisnih dolžin je zbrati številčni material, na podlagi katerega bi se lahko prekontrolirala Wegenerjeva in druge geofizikalne teorije. Po drugi strani pa se bo na ta način spet enkrat preskusila točnost instrumentov, ki se jih poslužujejo astronomi za določevanje krajevnega časa. Fina mehanika izdeluje sicer skrajno precizne in zanesljive instrumente, toda opazovalec prinese v meritve zmerom večjo ali manjšo napako, ki je pač posledica naših nepopolnih čutov. Medtem ko opazovana zvezda mine poldnevnik in ko opazovalec njen prehod opazi, je zmerom neka časovna razlika. Med časovnim signalom in njega dojetju je vselej neki interval, ki se mora pri računanju upoštevati kot tako zvana »osebna enačba«. Upajo, da se bodo pri letošnjem merjenju našle za te STARI POMORŠČAK (lesorez) napake tudi zanesljive Številke, s katerimi se bodo lahko popravili računi. Pri letošnji mednarodni izmeri zemljepisnih dolžin bo sodelovalo 85 opazovalnih postaj, opremljenih z brezžičnimi postajami za sprejemanje časovnih signalov. K delu se bodo pritegnile kolikor moči tudi zveadarne, ki bodo dva meseca zaporedoma ob vsakem ugodnem vremenu določevale natančen krajevni čae z določevanjem prehoda zvezd čez krajevni meridian. Časovne signale bo oddajalo 12 brezžičnih postaj. Vsi podatki se bodo zbirali in upoštevali v eni sami centrali. Organizatorji so poskrbeli, da bodo razdeljene opazovalne postaje po vsem svetu. Za prekontiroliranje Wegenerjeve teorije eo bila še posebej urejena opa-zovališča na Irskem, Groenlandu in v južni Afriki. Pri zadnjem merjenju leta 1926. je bilo oddanih dnevno 30 brezžičnih Časovnih signalov na dolgih in kratkih valovih. Letos bo število signalov znatno manjše, oddajali pa se bodo točneje in z večjo energijo in uporabljale se bodo v prvi vrsti postaje na dolge valove, ki so glede širjenja dokaj zanesljivejši od kratkih. Časovni signali bodo letos do tisočinke sekunde natančni. Znanstveniki se nadejajo, da bo letošnje merjenje odkrilo mnoge zanimivosti glede trajnega preoblikovanja zemeljske skorje. (jn) POSLUŠNO DVIGALO Na Angleškem so v nekem poslopju za poskušnjo montirali dvigalo, ki ne potrebuje niti spremljevalca niti običajne vrste gumbov za vožnjo v posamezna nadstropja, ampak obratuje na čisto akustični podlagi. človek stopi v dvigalo in samo glasno in razločno imenuje številko nadstropja, pa ga stroj nezmotljivo dvigne v pravo višino. V dvigalu je namreč mikrofon, ki preko ojačevalcev deluje na toliko relejev, kolikor je nadstropij. Posamezni releji pa se odzovejo samo na odgovarjajočo zvočno sliko, ki jo prejmejo od mikrofona, to se pravi na glas številke nadstropja. Vsa električna naprava je zaradi večje zanesljivosti tako urejena, da se na nerazločno izgovorjavo številk releji vobče ne odzivajo, Dokler se ne pove nadstropje popolnoma jasno, se dvigalo ne premakne z mesta. če ne gre prvič, je treba pač nekajkrat poskusiti. Cim pa začne dvigalo teči, se zanesljivo ustavi na pravem mestu. Po-sluSno dvigalo je vsekako sijajna naprava, vendar si mnogi ljudje z njo ne bodo mogli dosti pomagati, ker se s kričanjem ne da ustrahovati. IMENA, OPISI IN SLIKE GOB VOJTEH LINDTNER D red leti sem bil vzradoščen nad lepimi imeni, ki sem jih bil zasledil tu in tam, pozneje sem : :_ prišel v zadrego, kadar sem se vprašal, kateri gobi pripada iime, ki naj jo predstavlja; danes samo težko občutim to pomanjkanje, zaradi česar nikakor ne morem preiti na sistematiko gob. Toda nimam one slovenske žilice, ki tako rada kuje, kakor hitro nekaj rabi, pa ne zna kovati in vendar spako skuje. Sicer pa še ni čas za kovanje nego za nabiranje onih imen, ki krožijo med ljudstvom in še niso zapisane po knjigah. Kar imamo dozdaj, naj bo in spoštujmo, ker je tako revno. Za približno 40 rodov sploh nimamo imen in za 200—300 najpogostejših vrst je treba med narodom šele povpraševati. Sčasoma lahko obogatimo, ako ne bomo vlekli vsak na svojo stran. Sodelujejo naj vsi; gobarji, ki naj »pogruntajo« imena, lovci, ki jih čujejo, župniki in učitelji in vsi, ki se za stvar zanimajo. Naloga botanika pa je, da najde v teku svojega življenja ostalih 700—1000 vrst, za katere narod nima imen. Ne bi bilo napačno ustanoviti pri današnji krizi društvo gobarjev s članarino v obliki besednega zaklada in društvenimi prostori kar v gozdu. Ni treba ugovarjati, da si zamišljam nekaj nepotrebnega; poglejte v katerokoli stroko — ali nas kaj zanima, da se ukoreninijo lepši izrazi ali imamo sploh potrebne strokovne slovarje? Če pa vzamemo stvar z gospodarskega stališča, tedaj za izkoriščanje gozdov ne moremo gobarjem nuditi v pouk knjig v nemškem, tem zapletenem jeziku. Tudi za cvetlice nimamo prav za prav nobene popolne slovenske določevalne knjige. Meščan in kmet trgata neusmiljeno le onih par prepovedanih cvetlic zato, ker jih poznata in ker nista vzgojena tako, da bi se ozria tudi po drugih. Krivda je na strani onih, ki bd cvetlice morali poznati, pa so — kar bi še pod Avstrijo lahko speljali — dopustili, da so imena v pozabljenju, da narod iz zadrege imenuje enkrat te drugič druge cvetlice petelinčke; ker niso učili, da je treba nekatere čuvati, ker so na malem ozemlju in tudi pri nas ali pa v izumiranju. Če že ne poznamo cvetlic, gobe — moramo, ker so nekaterim zaželena sprememba v jedilnem listu in ker se nepoznanje maščuje z bolečinami ali pa se plača z življenjem. Zato je pri njih velikem številu prav posebno važno, da je z imenom spojena točna predstava z vsemi značilnostmi na klobuku, vratu, lamelami in mesu dotične vrste, škodljivce moramo v gozdu takoj prepoznati in v pogovoru imenovati jih s pravilnim imenom. Ni samo šest strupenih vrst, kakor nas uči naš Beg; vsako leto zasledim druge, ki mi še niso pognane. Pred menoj so odprte dragocene določevalne knjige najodličnejših mikolo-gov, pisane v latinskem (Bresadola), nemškem (Ricken), francoskem (Konrad et Maublanc) in češkem (Velenov-sky) jeziku, ter v njih zasledujem opise ene in iste gobe. Zmerom imam vtis, da se opisovanja ne ujemajo; šele z gobo v roki, pri pazljivem primerjanju, dobam zavest, da je to ista goba, da pa je vsak od teh mikologov dodal k opisu svoja nova opazovanja, izražajoč se tako, kakor mu dovoljuje gibkost jezika in bogastvo v izrazih. Priložene slike so le potreben model, beseda pa kleše in barva površine, ki so baš pri gobah neverjetno raznovrstne, dasi so sestavljene iz koncev hif. Jasno je, da je treba premisliti, katero besedo rabimo, ako hočemo, da nam opis verno predstavlja stvarnost. Naš jezik še ni bil preizkušen na preciznost izražanja pri-rodine anatomije, ker se tega ni lotil nihče (govori se o nerentabilnem poslu, kar je popolnoma zgrešeno stališče), zato pa tudi nimamo še učbenika iz botanike. Botanik-fiiolog je tudi sila, ki nam manjka. J. A. Scopoli je v Flora Ca-rniiolica (prvo izdanje 1760 in drugo 1772) zabeležil in sploh prvič v latinskem jeziku opisal nekaj gob, ki so bile nabrane v notranjskih gozdovih. Sto let za njim je bil prof. ljubljanske realke W. Voss, ki je obhodil gorenjske gozdove, še vedno primoran napisati v Mycologia Car-niolica (1889), ko pridejo po sistematskem redu na vrsto gobe, naslednje: »Ich bin mir wohl bewust, dass spàte-re Pilzkenner, denen neuere Bilderver-ke zur Verfiigung stehen, noch manche Art oder Form — besonders unter den Agaricaceaen1 — beobachten unđ da-durch die Landesflora bereiehen wer-den.« In tako je ostalo, da pri obeh niso navedene niti vse naše najnavadnejše gobe in da sodobni mikologi, ki v svojih spisih tudi že navajajo razširjenost posameznih vrst, tožijo: Jugoslavija neraziskana. Seveda kar imata Scopoli in Vos.®, jim je premalo; slednji navaja le nekaj več ko Beg v svoji knjižici. Tudi je po vojni šele mikologija napredovala do razcveta; z uporabo mikroskopa se je število gob pomnožilo, ker so prejšnji mikologi strpali pod eno ime kar cele skupi ne na oko s ličnih, toda po notra- 1 Agaricaceae so velika familija med Basidiomycetes z mesnatimi plodovi in se po obliki ujemajo s splošnim pojmom o gobah. nji zgradbi različnih vrst. Moderni mikologi seveda vse preveč verujejo mikroskopu, opisujoč ekstremne primere kot nove vrste m s tem ustvarjajo kaotične razmere. Zato je danes poznavanje gob še vedno prav težavna zadeva, tudi če je na razpolago najdražji mikroskop in če je dosegljiva literatura v vseh jezikih. Raziskavanje ozemlja pa, kakor je Slovenija, zahteva desetletja in neštete ekskurzije, ker ne rastejo vse gobe na enem mestu in se redke pojavljajo le za nekaj dni, da potem izginejo za več let. Zgodovina mikologije priča, da so bili pri nas početki razveseljivi, da pa danes še zmerom ne poznamo naših naj-navadnejših gob. DALJE ZADNJA FEVDALNA DRŽAVA V EVROPI adnji spomin na nekdanje angleško gospostvo v velikem delu Francije tvorijo Norman-_ ski otoki, ki jim pravijo Angleži Cannel Islande (Kanalski otoki), Francozje pa se drže starega naziva Iles Normandes, včasi pa zapišejo tudi Iles de la Manche (Rokavski otoki). Otočje spada po svoji geološki sestavi k bližnji normanski obali in šteje poleg štirih glavnih otokov Jerseya, Guernseya, Sercqa in Alderneya še množico manjših otočičev in čeri. Politično pa spadajo pod angleško oblast tudi po 1. 1066., ko so se Angleži umaknili s francoske celine. Za angleško strpno in modro politiko pa priča dejstvo, da si London nikoli ni podjarmil otočja, marveč mu je vedno dovolil popolno samoupravo in so angleški kralji le po imenu fevdni gospodje nad otoki. Otoki se vladajo še danes sami po starodavnem norman-skem običajnem pravu, ki je zapisano v zbirki »Le grand ooustumier«. Vendar pa otočje ne tvori ene upravne celote, marveč se dèli na dve svobodni državi. Jersey, Guernsey in Alderney so povezani v skupno upravno enoto, otok Serk (angl. Sark, frc. Sercq) pa je samo svoja država v okviru velike britanske kraljevine. Serk leži 35 km od francoske in 110 km od britanske obale; dolg je 5 km in pol, širok pa 2 km in pol. Njegovo obrežje je skalovito in strmo pada proti morju. Podnebje Normanskih otokov je zelo milo, zato je otočje priljubljeno letovišče bogatih Francozov, zlasti pa ga zdravniki priporočajo vsem, ki bolu-jejo na kaki pljučni bolezni. Pomladi so otoki posebno vabljivi, ker sličijo zaradi obilice raznih cvetov pestri orientalski preprogi. Iz serške luke, ki je ena izmed najmanjših na svetu, drži v notranjost edina cesta države, vodeča mestoma skozi predore, vsekane v živo prvotvorno skalo. Da je bil Serk naseljen že v pradavnih časih, pričajo mnoge najdbe iz kamene dobe. V 6. stoletju našega štetja se je otoka polastil neki meniški red iz Bretanje, ki si je postavil samostan. Njegove razvaline so še danes vidne. Za redovniki je otok dobil manj pobožne gospodarje, kajti zasedli so ga škotski gusarji, ki so ga izpremenili v razbojniško gnezdo, dokler niso tujcev pregnali Francozi, da se rešijo njihovih neprijetnih posetov francoskih obrežnih krajev. Kakor že uvodoma rečeno, so za Francozi prišli na otok Angleži in njihovo gospostvo traja do današnjega dne. Sredi 16. stoletja je kraljica Elizabeta dala Serk v dedni fevd vitezu He-lieru de Carteret of Saint Ouen. Ta vitez z dolgim francosko-angleškim imenom je bil doma iz Jerseya, odkoder je pripeljal na Serk 40 rodbin, ki so posedle otok in priznavale Heliera za svojega gospoda. Vsaka rodbina 'fi dobila po eno puško, da brani otok »s?©" di In še dandanašnji je na Serku v veljavi določba, da mora na vsaki kmetiji po en mož imeti puško. Po dve sto letih pa je rodbina moških de Carteretov izumrla in fevdno gospostvo je prešlo po ženski liniji na zadnjega polkovnika otoške posadke, ki je štela v nemirnem 18. veku celih 100 mož. Ta vojaški dostojanstvenik je ustanovil novo suvereno dinastijo. Grad, ki je tudi danes še sedež vladarice, je sezidal 1. 1565. omenjeni vitez Hélier na razvalinah nekdanjega samostana. Obdan je z lepim vrtom in parkom, kamor imajo podaniki en dan v tednu brezplačen dostop. Vladne posle vrši sama gospa, pomaga pa ji pri tem nekako parlamentarno zastopstvo, ki se imenuje »najvišje sodišče«. V to korpo-racijo pridejo zastopniki onih 40 prvotnih naselniških kmetij, ki so nastale v 16. stoletju, in iz 12 zastopnikov ostalega prebivalstva. Temu zboru predsedujeta gospa Serška in nje soprog. Ves otok šteje le 675 prebivalcev. Serški zbor si sam daje zakone in angleški zakoni imajo veljavo na otoku le, ako nosijo posebej podpis angleškega kralja kot fevdnega gospoda im vojvode nor-mandijskega. Serk je najmanjša samoupravna edinica britanskega imperija in tudi edina, ki je brez javnega dolga. Današnji serški gospod celo s ponosom ugotavlja, da ima blagajna njegove države celo znaten prebitek v gotovini. Državica ne pozna dohodninskega davka, zemljiški pa je zelo skromen. Razen zemljiškega davka dobiva država še po en šiling od vsakogar, ki se izkrca na otoku, pa tudi alkoholne pijače ter tobak pomagajo vzdrževati proračunsko ravnotežje. Veliki Britaniji otok ne plačuje prav nikakega davka. Na otoku ni sledu o dveh pojavih, ki silno tareta ostali svet: brezposelnih delavcev in poklicnih politikov. Uradni jezik na otoku'je francoščina. Vsak državljan pa zrna tudi angleški, ker se v šoli poučujeta oba jezika. Običajni občevalni jezik pa je domača norman-ska francoščina, kakršno so govorili Normani pred pol tisočletjem. Vendar Francozje tožijo, da se francoski jezik počasi umika angleščini. Avtomobili so zaradi miru in reda v vsej državi prepovedani. čudno je, da je uvoz psic na otok prepovedan, samo vladar sme imeti psice. To prepoved je izdala sama gospa Serška in nje utemeljitev ni znana. Vladarju sta med drugimi ostali tudi pred-pravici, da sme edino on mleti žito in imeti mlin ter gojiti golobe. Mlin na veter stoji še iz 1. 1571., toda ni več v obratu. Vendar morajo kmetje še danes vse žito prinesti v grad, kjer jim ga zmelje moderni parni mlin. Pristojbine za mletev so neki zelo skromne. Med zasedanjem parlamenta zboruje tudi sodni dvor, ki mu predseduje voljeni »senešal« s funkcijsko dobo treh let in čigar izvolitev potrdi fevdni gospod. Ta sodnik lahko obsodi krivca le na manjše globe in zaporne kazni. Vendar je državna jetnišnica po večini prazna. Edinega stražnika določi parlament za leto dni in izvoljeni nima pravice, da odkloni imenovanje, tako da vrši to službo vsako leto drugi in pridejo počasi na vrsto vsi moški, sposobni za biriški posel. Na starodavne uredbe spominja tudi desetina, M jo pobira gospod od žita, od ovac in od volne. Vsaka izmed 40 kmetij mora vrhu tega plačevati zemljiški davek in starinski davek od ognjišča, ki se poravnava z mlado perutnino in se zato imenuje »poulage«. Tudi tlaka je na Serku še v navadi. Vsak moški mora od dopolnjenega 16. leta dalje na leto po dva dni delati brezplačno pri popravljanju cest in potov; isto dolžnost imajo lastniki konj in voz. Najvažnejša prerogativa gospodova je nasledstveno pravo, po katerem pripade vsaka posest gospodu, ako ni zakonitih dedičev vsaj pete sorodstvene stopnje. Lastnik kmetije sme prodati svoje posestvo samo s privoljenjem vladarja in mu mora za primer prodaje odšteti trinajsti del kupnine. Od svojega posestva pa ne srne ničesar odprodaj tako da je še danes popolnoma neokrnjenih vseh 40 prvotnih kmetij. V svetovni vojni je tudi Serk poslal svojemu vladarju na pomoč 40 vojakov in izmed teh jih je 17 ostalo na bojišču, kar gotovo priča o hrabrosti in zvestobi serškega ljudstva. Ta rana je že zace-ljena in danes je na otoku spet enako število moških in žensk. Oboji so zaposleni v poljedelstvu in živinoreji. SerSka pasma je znana kot odlična in otočani skrbno čuvajo, da ostane nepokvarjena s primesjo kake manj vredne vrste. PAUL GAUGUIN Pred 30 leti d« na otočju Markiz ucnrl elikar tn pisatelj Gauiguin po 8letnem bivanju med Maori. Edini bele«, ki je bil priča njegovi mrtva&čicl (agoniji), zdravnik In pisatelj V. Sêgalem, se ga je »pom-mil v Francoskem Merkurlju Junija 1904. Gauguin se je rodil 7. «. 1848 ir Parizu. Oče mu je bil novinar, imatl pa peruvan-ekega pokolenja. Pavelček Je ргеЉИ mladost na Francoskem in na Peruva/nskem. Po dovršeni shiižbi мг francoski mornarici Je stopil v Bertinovo banko. Po 2 letih ee je oženil z Danko, po Imenu Mette SopiMe Gad. L. 1875 ee je prvič poskušal « čopičem. Zivopis» Pissarro ga Je toliko ispod-bujal, da se je Gauguin z vsem ogradam posvetil slikarstvu, čez 6 let de dal ibamlki slovo, vendar umetnost je le bočno hranila nJega, ierao in otnoke. Po oekecn potovanju v Kođanj sta ga Gadoiva — taet in tašča — huidio «pikala, nakar ee Je čisto sam vrnili Ibrez boSJaika r Parle. * Vendar ee je spustil oa potovanje ter zabredel noter ma Martinique, kjer je bival 1587/8. Po svojem povratku v Francijo ee je nastanil r Bretanjl, kijer Je r Pmt Avenu, kesneje v Pouldrajiu, postal vodja »11-kareki skupinici. Ta struja si je dala naziv >einteti'zem<. Gauguin moče, da Ibl bil kak »posrednik« med sl'ikardevim videnjem in njegovim platnom. Slikati hoče, kar vidi: drevo o. pr. zeleno, ako ga vidi v tej barvi Itd., brez kakih mešanic. V tetf dobi je ustvaril з-Rumenega Krista«, »Boj angela z Jakobom«, portret pesnika St. Mal-lanméja, posmemal Manetov >011mp«, katerega je štel med največje takratne umetnine, gojil k amen opis in lesorez. Da bi ceneje živel, je prodal vso navlako ter odrinil z nekaj več ko 9 tisoči frankov na Tahiti. Brez skrbi se je sončil med domačini, napisal avtobiografski roman »Noa Noa«, se vrnil z deli na razstavo v Paria. A skoraj se mu je stožllo po morskih otokih la 1. 1901 se za veelej postavi od Babilona cnb Selni. Nastani se v Dominiki, domačini ga šteoejo za svojca Tudi dinastija, M jo je ustanovil ded sedanje vladarice, je izumrla v moškem kolenu. Zadnja potomka se je poročila z Robertom Woodwardom Hathawayem, ki je po starem fevdalnem pravu lastnik vsega ženinega premoženja. Tako so tudi vse vladarske pravice gospe, M ima naslov »la Dame de Sercq« prešle na moža. Gospod Hathaway je po rodu Američan, moral pa je opustiti svoje ameriško državljanstvo, kajti vladar Serka sme biti samo britanski podanik. Dasi je vladarske pravice le priženil, je vendar on pravi gospodar otoka, »-rita Paul GAUGUIN (avtoportret) in včasih ee potegne zaraje, ugovarj'aflo« proti nekim zlorabam т upravi. Ubo&tvo lomi moštvo. Tudi svobodin Gauguin se Je uklonil bedi ter stopil v upravo e plačo 6 fr. na dton. A loti se ga bolezen in ga iapodje. Med svojim drugim bivanjem na Mair-kizah de Gauguin dokončno pretrgal zvezo z impresionisti. Njegova platna eo po-slej prepojena s sicniboHznuom, riše izraziteje, barvitost umi Je čedalje dekorativnega. Močno vtpJiva na vrstnike in naslednike. Ta vpliv opaziš celo v Touilouse-i^autrecovih delih. Reklamsika kakor tudi olepševalna umetnost sta mu dolžni precej zahvale. Gauiguin ovi lesorezi so vzbudili zanimanje, pozmeje vnemo za afriško podobarstvo. Med mmoglml mojstrovinami te vročih krajev navedlmo samo poslednjo: jOdikod prihajamo?« Naslikal jo Je potem, ko si je bil poskusil vzeti življenje. N. K. NOVE ZANIMIVOSTI AMERIŠKIH MUZEJEV Z dOTiol.j«i'jem vodstva »Bu ffalo Muzeja of Scienee« — Buffail®, New York. V muzejih eo ohranjeni mnogi zanimivi predmeti iz življenja, dejanja in nehanja davnih po-_kolen j, vendar obiskovalci cesto ne razumejo njih smisla in pomena. Že v našem muzeju vidimo obilico predmetov, ki so bili važno , orodje in orožje prebivalcev naših tal, preden so v deželo prisili naši pradedje in ji s svojo kuiDtUro vtisnili drugo obeležje. Poset-mk brez vodstva v nerazumevanju tava York, ki hoče najširšim ljudskim slojem ponazoriti življenje davno izumrlih rodov, da jih otme pozabi. V ta namen bodo kiparski umetni obrtniki upodobili življenje teh rodov in v skupinah pokazali vse njih dejanje in nehanje. Delo pri ognjišču, strojenje kož, uporaba kosti in kit, dalje poljedelstvo in domača obrt, vse te zanimive podrobnosti bodo uprizorjene v skupinah, vedno s primernim, značilnim ozadjem in terenom. Posnetek irokeške vasi. V ozadju je nekoliko gotovih hiš s streho iz lubja, desno spredaj pa je postavljeno šele ogrodje za hišo. V osredju je kuhinja naselbine. Vas je obdana z visokim plotom, opremljenim s hodnikom za branitelje mimo steklenih omar in ne opazi, da je v njih predstavljena vsa dolgotrajna zgodovina razvoja našega najvsakda-njejšega orodja. Sekira, kladivo, kosa, srp, ribiška udica in mireža, žlica, šivan-ka in drugi silični predmeti so plod dolgoletnega razvoja in iznajdljivosti celih pokolenj. Kakor rečeno, se povprečni posetnik muzeja ne zaveda zanimivosti, ki mu jo razkrivajo zarjaveli, strti in sprhneli predmeti v izložbi muzeja. Sodobna deca niti nima razumevanja za orodje in priprave, ki so še nedavno prišle iz splošne uporabe in današnja mladina ne pozna več niti navadnega kolovrata, kaj šele, da bi vedela, kako važna priprava je bil kolodvrat še v časih naših neposrednih dedov. Zato je gotovo vsega odobravanja vredna zamisel ameriškega znanostnega muzeja v mestu Buffalu, države. New Razumljivo je, da so Američani začeli s svojo domovino, da rešijo pred popolnim pozabljenjem kulture raznih indijanskih plemen, ki so pred prihodom belcev živela na ameriških tleh. Pred vsem so že izgotovljeni prizori iz življenja Irokezov, velikega in mogočnega indijanskega naroda, ki je bil gospodar dežele, preden so se belci razširili od obale ter skoraj popolnoma uničili pra-rodno prebivalstvo v notranjosti. Irokezi so se delili v mnoštvo sorodnih plemen, ki pa so imela vsa skupne šege in navade. Čisti nomadi ali lovci niso bili Irokezi več, ko so prišli v stike z Evrop-ci. Bili so že stalno naseljeni in so se bavili s poljedelstvom, v glavnem s pridelovanjem koruze. Njihove naselbine so bile ograjene z visokim plotom kot varstvom pred napadi sovražnikov. Dreves Irokezi niso sekali, marveč so jih podirali z ognjem. Da pa niso uničili vsega gozda, so za »posekanje« določeni del ogradili z nasipom iz ilovice, za njim pa so napravili velik ogenj, ki je po daljšem času podri tudi največje drevo. Z ognjem so r«i delali tudi čolne, drevesno lubje pa so porabljali za pokrivanje strehe. Vse te opravke lahko opazujejo obiskovalci v nazorno izdelanih skupinah buffalskega muzeja in dobe tako brez težave globok pogled v kulturo prvotnih prebivalcev Amerike. Na enak način je v muzeju upodobljeno življenje izumrlega visoko kulturnega indijanskega naroda Majev iz južne Mehike in Srednje Amerike. Posebno skrbno je izdelan posnetek majev-skega mesta Tikala, katerega doba pro-cvita pada v 3.—6. stoletje našega štetja. V 7. stoletju je bilo mesto porušeno in središče Majev je postalo mesto čičen-ica. O starih Majih je našim či-tateljem že toliko znanega, da ne bomo ponavljali popisov o velikanskih stavbah, svetiščih in piramidah, ki včasi močno spominjajo na staroegipčansko stavbno umetnost. Nedvomno pa je eden najzanimivejših oddelkov oni, ki nam prikazuje življenje pračloveka. Cro-Magnonski votlin- ski človek, čigar sledove so našli y španskih in francoskih podzemeljskih jamah, je bil že močno podoben današnjemu Evropcu, dasi učenjaki cenijo njegovo starost na, kakih 30.000 let. Raziskovalci slutijo* da gre morda za neko črno raso, sodeč po raznih običajih cro-magnonskega človeka in po slič-nosti risb, odkritih v nekaterih afriških votlnah. Bil je izrazit lovec, imel pa je veliko umetniško nadarjenost, ko je vse svoje jame poslikal s prizori z lova in s slikami razne divjačine, o kakršni v Evropi že dolgo ni nikakega sledu. Buffalski muzej pa se je tudi zavzel za kulture raznih nizko stoječih narodov, med katere prodira moderna omika in uničuje njihovo prvobitnost. Tako je doslej očuval pred izgubo kulture divjih rodov z otoka Jave, iz Britanske Guayane, Avstralije in iz drugih odlju-dnih krajev. Posebno vrednost daje tem skupinskim posnétkom okoliščina, da si vestno posnete tudi vse rastline in živali, ki so važne za življenje teh ljudi. Kot izredno zanimivost muzeja naj omenimo tudi lažna plačilna sredstva prastarih narodov in sodobnih preprostih plemen, pri katerih dragocene kovine še ne igrajo nikake vloge. .R. K. Jamski človek iz Cro Magnona. življenje ob primitivnem ognjišču. Na steno jame se je popel umetnik, ki riše neko žival. V jamo se vrača lovec s plenom na plečih. D ME VA ME POVE NOÊENA P ШУА DRAGUTIN DOMJANIČ V Zagrebu je dne 7. junija umrl nagle »mrti veliki hrvaški pesnik Dragutin Mili-voj Domjanić. Se malo pred smrtjo je Lil v družbi svojih prijateljev zdrav in svež; ko je prispel domov in se pripravljal, da ee vleže k počitku, ga je usoda poklicala k večnemu počitku. Zadela ga je srčna kap. Dragutin M. Domjanič se je rodil 1. 1875. t Krčih (Sv. Ivan Zelina) v Hrv. Zagorju kot potomec stare nlemiške rodbine. Živ- ljenje teh plemičev je opisal Gjalski v svojih novelah in romanih, zlasti »Pod starim krovovima«. Spoznal ga je že v dobi izumiranja, prav kakor Domjanič, ki mu je dal najčistejši lirični izraz. — Po študijah in doktoratu na pravni fakulteti je Domjanič vstopil v sodno službo, v kateri je naposled zavzel visok položaj svetnika »banske-ga stola« v Zagrebu. Bil je več let predsednik »Matice Hrvatske«, do zadnjega na čelu hrvaškega PEN-kluba (kot tak se je udeležil letošnjega mednarodnega kongresa v Dubrovniku, in s tem združeni napori so najbrž pospešili njegovo srru-t), od 1. 1919. pa je bil v priznanje visoki vrednosti njegovega literarnega dela pravi član Jugoslovanske akademije v Zagrebu. Domjanićeve pesmi so pričele izhajati v raznih hrvaških in srbskih revijah že leta 1892. Poslej si jih stalno srečaval v vseh pomembnejših obzornikih, zlasti v »Savre-meniku« in (že pred vojno) v »Srpskem književnem glasniku«. L. 1909. je Društvo hrvatskih književnika izdalo prvo zaokroženo zbirko Domjaničeve poezije, ki se je takoj, uvrstila med najpomembnejše pesniške knjige v vsej hrvaški literaturi. Pesmi te zbirke se odlikujejo po svojstveni noti in krasnih motivih; posebno močne so nje-gore slike iz narave, podane pastelno meh- ko kakor slikarska tihožitja in v melodični formi, ki je opajala kakor najlepša glasba. Iz teh pesmi se oglaša tiha melanholija, žalovanje za svetom, ki ga ni več; v vsem se zrcali pesnikova dobra, vse umevajoča in vse odpuščajoča osebnost. Ta poezija se približuje po formi in vsebini Verlainovi in D.hmelovi, dasi je sicer izraz docela svoj-ske pesniške nature. Novo razdobje Domjanićevega pesniškega stvarjanja označuje njegova kajkavska poezija. V zagorskem dialektu, tako »kot doma se spomina«, je ustvaril prave pesniške bisere, ki bodo ostali vedno v zakladnici celotne jugoslovanske poezije. Te pesmi so tako domače, da, skoraj ljudske, da jih ni mogoče niti prevesti: tako so zvezane z jezikom in jezik tako neposredno z ljudstvom, kakor le redkokatera poezija na svetu. Domjanićeva kajkavska poezija obsega dve knjigi: »Kipci i popevke« in »Sun-ce i senke«, mnogo pa jih je razmetanih po revijah (tudi v »Ljublj. Zvonu« in »Odmevih«). V taki regionalno obeleženi poeziji ni Domjaniča nihče prekosil. Miselno ima Domjanićevo pesniško delo značaj individualističnega svetovnega nazora, po stilu je novoromantično in impresionistično, po notranji vsebini pa polno pristnega, v pesniku resnično preživi j enega sen-timenta. Domjanič je sodil v vrsto največjih lirikov na slovanskem jugu. Ž njim pa je umrl tudi srčno plemenit človek, ki ga bodo vsi njegovi znanci ohranili v toplem spominu. Bil je prijatelj Slovencev, poznavalec in častilec našega slovstva, sploh na pol »naše gore list«1. Ostani mu tudi med nami trajen in časten spomin! —o. BARVNI ČUT KUŠČARIC Nešteto posilîu so v je bilo že narejenih, đa se dožene, kakšen čiut iza barve imajo živali. V tej smeri je prof. Wagner zaflmji čas poskušal kuščarice. Dajal je martinčkom na dolgih vilicah nabodene drobtinice hrane, in sicer na ta način, đa je bila drobtinica na vsakem zobu zakrita s ploščico žiivobarvnega papirja. Za eno barvo so tičali dobri, za drugo pa s-labi grižljaji. Po .d-vaosetih poskusih so se martinčki navadili spoznavati neužitne drobtinice po »svarilni barvi«. Wagner je na ta način dognal, da nmejo razlikovati martinčki naslednje ibarve: Rdečo, oranžno, rumeno, ruimenozeleno, morekozeleno, uWramarin in vijoličasto. Najostreje razlikujejo med rdečimi in modrimi toni, manj občutljivi so za odtenke zelene barve. SBEBBO Ш BAKTERIJE 2e iv starih časih so polagali na gnojno rane srebrne kovance ali amulete iz dragocenih kovin. Mogoče je igrala vlogo neka mistična slutnja, dandanes pa je znanost dokazala, da uničujejo kovine bakterije zaradi posebnih lastnosti; na bakrenih novcih n. pr. vzdrže komaj nekaj minut; še močneje delujejo žlahtne • kovine, pred vsem pa srebro. To je važno dejstvo in izhodišče uspešnega boja proti hudemu sovražniku človeštva. Fizik dr. A. Krause ee je poglobil v problem, kako bi se Lastnosti srebra še potencirale. Bilo mu je jasno, da bo treba najti za srebro posebno atomsko stanje in ga v tej obliki poslati v boj proti bakterijam. Po neumornem trudu se mu je posrečilo razrešiti uganko. Našel je posebno atomsko strukturo srebra, ki je nasproti mikroorganizmom nekako 2000krat učinkovitejša od navadnega srebra v ploščicah ali v katerikoli drugi obliki. Krause ga je imenoval katadinovo srebro. Uničujoč učinek katadina temelji v tem, da se v vodi razto. pi ionalno, t. j. v neskončnem številu atomov z električnim nabojem. Recimo n. pr, da je v enem litru vode z raztopljenim ka-taainom ena milijarda bakterij; tedaj bi bila premoč ionov še tolika, da bi prišlo na rvsako bakterijo 90 milijonov srebrnih ionov, ki bi jo prepojili s srebrom in jo na- elekitrili. To eo lepi rezultati. S pomočjo posebnih katadinovih sterilizatorjev, bi bil boj proti sovražnim mikroorganizmom lo uspešen. Ker se raztopi т vodi le majhna količina srebra, je ta način ' tudi najbolj ekono». mičen. En sam katadinov sterilizator zadostuje, da se razkuži toliko pitne vode, kolikor jo porabi povprečna družina za vso življenjsko dobo. Ako pomislimo na ono dobo, ko eo razsajale nalezljive bolezni, ko še nismo imeli zdrave pitne vode in smo bili navezani zgolj na vodnjake, moramo priznati, da smo s pomočjo znanosti hitro napredovali preko zaprek, ki so se nam zdele še pred par desetletji nepremostljive. One množine srebra, ki bi jih zavžill s katadinovo vodo, ne morejo škodovati zdravju, ker so malenkostne. Srebrni ioni so nevarni le škodljivim bakterijam, nikdar pa ne organizirani stanici in kar je posebno čud. no, tudi koristnim mikroorganizmom ne, ker je katadinova voda selektivna. S tem smo dobili novo prvovrstno del Miško žalostno vest: Marica je na smrt bolna. Čudež bo, če jo rešijo. Miška je vest potrla. Kaj takega ni pričakoval. Nič ni vedel, kako dekle živi, zaradi njega je bila lahko omožena in ločena, še zmerom prosta ali pa stokrat zaroče« na in zapletena kamorkoli, le tega ji ni pripisal, da čaka smrti. Težko je verjel, da so šteti dnevi tako živi, nikdar ugnani plesalki. Zamislil se je nad vestjo in s tesnobo poslušal pri« jateljevo razlago: — Največ si je sama kriva. Preveč je norela, preveč plesala, preveč je bilo vsega tega, kar se zdaj maščuje. Slišal sem, da je zdaj zelo osamljena. Prej je imela nà vsak prst deset pri» jateljev, zdaj jih ni k nji, druga de« kleta zabavajo, drugje si iščejo razve« drila. — Verjamem, je vzdihnil Miško. Nesrečna je. Tako mlada, pa se po» slavlja od vsega. Od sonca in godbe, od ljudi in sveta. Potolažil bi jo, če bi marala. Toda bojim se, da bi he bilo prav. V takih primerih je treba ravnati s previdnostjo. Kaj misliš, ali bi ka» zalo, da se oglasim? Prijatelj ga je pogledal z nemalim začudenjem: — Srce ti je prebodla, sama te je zavrgla, ti pa misliš na tolažbo. Saj je ne zasluži! — Morda res ne, je pritrdil Miško. Toda smrt je ples, ki se samo enkrat zapleše. To je zadnja muzika. Zato ne morem kar tako naprej. Večno bi se kesal. Mogoče ji olajšam trpljenje, morda ji dam vsaj nekaj tolažbe. V zadoščenje mi bo. Ne vem pa, če ima sploh smisel, da se oglašam. Lahko je ravno narobe kakor mislim. — Nerodno je, ko ne veva. Vidim, da bi jo iz srca rad pogledal. Ej, že imam rešitev! S pismom se ji prej oglasi. Po odgovoru potem razsodiš, kaj ti je storiti. Mišku se je zjasnilo čelo. Takoj je napisal pismo in storil po nasvetu. K Marici je poslal zanesljivega dečka :n .lestrpno čakal odgovora. Bil je tak« šen. da si lepšega ni mogel želeti. Z radostjo in skrbjo je pričakoval prihodnjega dne. 9 Marica se skoraj ni mogla ganiti. Bolezen jo je prikovala na posteljo in jo zmučila, da je bila brez moči, brez odpora. Mnogo, mnogo trpljenja je prestala, pa je vendar ostala živa in se mučila, da se je zasmilila vsakomur, ki jo je videl. Miškovo pismo ji je prineslo nekaj pomirjenja. V nji so zaživeli dnevi, ko je hodila v mestno šolo in se z ti j an skrivaj sestajala. Vse tisto skrito je stopilo pred njo in jo navdalo s pri» čakovanjem, ki je samo raslo in tir» jalo utešitve. S težavo je napisala ti» ste vrstice v odgovor. S težavo je po» tem čakala. Dolga je bila noč, počasi so tekle ure, vse se je preleno premi» kalo naprej. Okrog poldneva jo je razveselil Miškov prihod. Domače sta se po» zdravila. Obema je bilo, kakor da se samo nekaj dni nista videla. Ona ga je pogledovala z največjo hvaležnost» jo in ob njegovem prijaznem vedenju pozabljala, da ju je kdaj kaj ločilo: On je spoznaval njeno trpljenje in po» stal zdravnik njenega srca, njene du» še, Vlil ji je poguma, vrnil ji je upa» nje, dal ji je vere v ozdravljenje. Bi» la je kakor prerojena. Vnovič se mu je vsa zaupala. Vno» vič se ga je oklenila z vsem srcem, z vso bolno, smrti posvečeno mladostjo. Razodela mu je, da ni nikdar nehala misliti nanj. Sama ni vedela, zakaj je tako ravnala z njim. Drugi so jo bičali, zato ni niti njemu prizanašala. Sprva, ko sta bila tako daleč narazen, je po» vsem obupala, da bi ga kdaj spet našla. Bilo je tisoč ovir, katerih se je zbala. Vdala se je temu, kar je bilo okoli nje in ga skušala izruvati iz srca, da bi ne trpela zavoljo misli nanj. MARJETICA MED MARJETICAMI Starši so bili zadovoljni. Z marsičem so računali. Toda ona ga ni mogla povsem zatreti. Bila je kraljica plesa, bila je vse, le prave sreče ni našla. No» tranjega zadovoljstva, tistega miru, ki dviga in blaži. Nanj ni smela nič več upati. Sama si je podrla mostove, sa» ma si je izkopala prepad. Miška je prevzela ena sama vroča želja: Marica naj se pozdravi, reši trpljenja in zaživi novo življenje, ki ga potrebuje in zasluži. V novem trp» ljenju sta se našla, naj bo to trpljenje cena, odkupnina za vse, kar jima je bilo do zdaj zabranjeno. Za' srečo, ki pride in ju mora ogreti. Za radost, ki jo daje v trpljenju prekovana, z mu» kami preizkušena ljubezen. To so bile želje, upanje in vera! Njega je srečanje dvignilo, njo je pomirilo. Obema je dalo volje in moči in tihe sreče. Samo dve misli sta kalili ubranost svidenja. Prva je bila dvom v Marično ozdravljenje, druga skrb za Miškov kruh. Tako brez vsega je bil. Berač, popotni romar. O tem je mislila Marica, mislili so njeni starši, mislil je Miško sam. Ko je najbolj raz» miši j al, je čital v časopisih odrešilno sporočilo: Tvornica v njegovem kraju začne z obratovanjem. Z veselim srcem se je odpravil na pot. 10 Zdaj se mu je zdelo, da sta z Mari» co eno. Zdaj je spoznal, da brez nje ni njegovega življenja. Zato ji je že» lel zdravja. Zato ji je pisal lepa pisma in jo bodril k odporu, k premagova» nju vseh težav. Sebe bi žrtvoval za njeno rešitev. Na številna pisma je pa prejemal redke odgovore. Kratke, suhoparne. Zmajeval je z glavo. Morda so jo ob» šle druge misli, se je spraševal. Saj ni bilo mogoče! Z zdravjem bo komaj kaj, si je zatrjeval in postajal zmerom bolj potrt ter zagrenjen. Bal se je nje» ne smrti, zdaj, ko jo je komaj našel, je ni smel zgubiti. Zgrozil se je nad možnostjo, da jo vzame vase zemlja, da bo za njo samo spomin, spomin ve« likega, nesmiselnega trpljenja. Preživljal je težke, neznosne dneve. Duševna muka je bila tedaj njegov edini delež. Bal se je ure, ko mu spo» roče, da je ni več. Bal se je vsakih sporočil in koprnel je po svidenju. K nji ga je gnalo! Da ji znova nalije po» guma, da ji vsaj malo olajša bolečine in jo potolaži, pomiri pred smrtjo, ako ji je res sojena. Da jo še enkrat vidi in jo poboža s toplo besedo in se poslednjič sreča z njenimi očmi. To» da med njima je bila daljava, on pa ni imel denarja za vožnjo. Tvornica je res pričela napol obratovati, a zanj še ni bilo mesta med delavci. Spreje« mala je oženjence, on je bil pa sain. Čakal je, a ni ničesar pričakal. Morilo ga je dvojno čakanje! Ko od Marice ni bilo nobenih spo» ročil več, je v njem dozorel trden sklep. Znova se je odpravil na roma« nje. Zdaj ni hodil sem in tja. Narav» nost v njeno mesto, naravnost v njen dom se je namenil. Pet dni je romal po širokih cestah. V mesto je dospel utrujen in lačen. S strahom, z veliko tesnobo se je bližal Maričnemu domu. Polnilo ga je prepričanje, da jo najde v zadnjih vzdihih. Morda že leži na mrtvaškem odru, si je mislil in se zbal samega sebe. Morda jo že krije prst. Na vse se je pripravil. Le tega ni ve» del, kaj stori potem, ko ne bo nje. Zdaj ga je gnala želja, da si razkrije uganko, da ji da zadnji poljub, toda potem ga objame obup, praznota, groza... Nikdar ni šel v nobeno hišo s tako razboljenimi čuvstvi, s tolikim stra» hom. Ko je potrkal, se mu ni nihče odzval. Trkanje je ponovil, toda za« man. Vse je bilo zaprto. Strmel je in si ni znal razložiti. Odšel je k prija» telju. Mesto je pokrila noč. Miško je bil brez denarja. A tudi pri prijatelju mu ni nihče odprl. Miško je mislil, da sanja. Blodil je po ulicah. Vnovič ss je vrnil na njen dom. Spet zaman. Morda so jo pokopali, je udarilo vanj in ga pognalo na pokopališče. Kakor duh je hodil od groba do groba, nobe» nega svežega ni bilo med njimi. Od» dahnil se je. Gotovo je še živa. Mor» da je v bolnici, mogoče v kakšnem zdravilišču. Samo, da ni svežega gro« ba na pokopališču! Nekoliko pomir» jen je odšel po mestu. Znašel se je ra mostu. S tega je pripela gruča veselih fantov. Ko so se mu približali, se je iz« trgal iz nje njegov prijatelj. — Sami pojdite naprej in pQjte, jim je zavpil. Objel je Miška in ga peljal po trgu. Ko je zvedel, zakaj je Miško spet tu, ga je zgrabil divji smeh. i\'o» rec. je kričal nad njim. norec, spame» tuj se! Marica je zdrava in pleše! Ti si bil dober samo v nesreči. Zdaj ni» maš denarja, samo srce in ljubezen pa nista zanjo. Miško je molčal. Njeno zdravje ga je veselilo, vse drugo se mu je zagnu» silo. S prijateljem je odšel po trgu v zabavišče. Marica je plesala kakor ta« krat. Miško je hotel ostati neopazen. S prijateljem sta se prerila do godcev. Za Miška je bil ples pogrebna pesem velike ljubezni. Stopil je h godcu, ga prosil za gosli in zaigral. Divji, blazni zvoki so podili plešoče pare. Marica ni mogla zdržati. Izstopila je in zagle» dala Miška. Gledala ga je toliko časa, da je nehal igrati. Potem so volili kra» ljico plesa. Marica se je pripravila za sprejem darila. Izvolili so drugo. Mi» ško se je obvladal, zatrl je bolečino v sebi in se s prešernim smehom prib'i» žal zbegani Marici: — Marica, pozdravljena v veselju :n radosti! Pozdravljena za zdaj in vse čase. Med nama je doigrano. Nocoj sem si kupil svobodo. Za slovo ti za» igram, da se do sitega naplešeš. Po» zdravljena! -, Stisnil ji je roko, da je zavrisnila. Šel je k godcem in znova prijel za gosli. Med igranjem je pel in se sme» j al. Njegov smeh je bil žgoč in vris» kajoč hkratu. Nihče več mu ga ni od» vzel. Bil je njegovo zdravje, njegovo vse. V zabavišču je igral, pel in se sme» j al do jutra. Ljudje so dolgo pomnili slabo oblečenega godca. Marica ga je pomnila najdelj, čeprav je že opolnoči odšla domov. Nikdar več ga ni videla, nikdar več se ji ni izbrisal iz misli. Miško je šel in preromal skoraj vse dežele sveta. NOVI SLEDOVI O KRALJESTVU INKOV Nemška odprava za raziskovanje Andov pod vodstvom dr. Bocherja je našla v Kor-diljijerl Blanca znamenite spomenike jz zgodovine Inkov. V dolini Quitaracsa je odkrila razvaline nekega starega naselja Inkov z dokaj dobro ohranjenimi trdnjav-skimi stolpi in mogočnim obzidjem, zloženim iz neobdelanega kamna. Velikanska vrata dado slutiti, v kako silnih dimenzijah so gradili stavbeniki tega starega kulturnega ljudstva,- V naselju so našli tudi ostanke vodovoda, ki je napajal mesto iz nekega precej oddaljenega ledniškega potoka. Vodovod je bil nenavadno spretno izpeljan in trdno sezidan, tako da je korito, po katerem je dotekala voda, ponekod še popolnoma ohranjeno. (V kratkem začnemo priobčevati zanimivo razpravo »Tragedija zadnjih Inkov« izpod peresa dr. Vlad. Travnerja). SVETLOBA IN APETIT Dr. Katz. čigar znanstveni konjiček je raziskovanje zbujanja in tešenja apetita, je dognal, da igra pri tem važno vlogo tudi barva svetlobe. Rumena in rdeča luč pospešujeta tek, dočim ga zelena in modra ovirata. To dognanje se tudi ujema z opazovanjem, da modra in zelena svetloba pomirjujoče vplivata na bolnike, dočim jih rumena in rdeča luč vznemirjata. Mimo svetlobe je odvisen tek seveda tudi od mnogih drugih činiteljev. Ako spustimo n. pr. k živali, ki se je pravkar do sita najedla in hrane niti več ne povoha, drugo, sestradano žival, ki začne takoj s slastjo žreti, potlej se bo tudi siti živali iznova zbudil tek. o tem se lahko prepričamo na vsakem dvorišču, kjer imajo kokoši. MODERNE JETNIŠNICE asi, ko so zapirali zločince v temne, vlažne luknje, v kate» rih so segnili ob živem telesu, _so že skoraj minuli. Ze davno »e je uveljavilo naziranje, da ječe niso *a to, da bi se v njih zločinci pokorili za svoje grehe, temveč za to, da se po možnosti poboljšajo. O zločincu sa» mem se je naziranje precej spremenilo in ne vidimo v njem samo škodljivca človeške družbe, ki ga je treba napra» viti neškodljivega za vsako ceno, tem» dar kaznilnice, ki ustrezajo vsem za» htevam modernih nazorov o zločinu in kazni in moderne higiene. Oglejmo si n. pr. odredbo pruske dr» žave za 1. 1929., ki je ustvarila novo dobo v kaznilniški stroki. Kaznjence deli ta odredba v tri stopnje, in sicer po njihovem vedenju ter jim omogoča počasi napredujoče izboljšave. Na viš« jih stopnjah smejo jetniki imeti kakr» šnekoli liste, kaditi, gojiti ptice pevke in kar je še takšnih prijetnosti, ki kraj» Pogled v skupno celico moderne nemSke kaznilnice za viSjo stopnjo več bolj bolnika, ki se da razen v ne» kih izjemnih primerih ozdraviti. Vzgojna misel je danes v ospredju, ker smo spoznali, da načelo brezpogoj» nega kaznovanja ni bilo sposobno od» praviti povratnih kriminalnih nagonov. Razvoj te misli je trajal seveda sto» letja in še danes so po svetu strašne ječe, ki vzbujajo že ob samem imeni v ljudeh občutek groze. Navajamo n. pr. temni labirint ameriškega Sing Sin» ga, v katerem umirajo stotine jetnikov od sušice, grozote Hudičevega otok angleški Dartmoor, v katerem vladajo tako nečloveške razmere, da se po= navijajo vedno znova krvavi upori jet» nikov. Tu preganjajo begunce v moč» virju s krvoločnimi psi. Končno je tre= ba omeniti še klasično deportacijsko deželo Sibirijo in mrzli pekel Otokov Solovjeckega v Severnem Ledenem morju Toda poleg teh in še mnogih drugih krajev trpljenja imamo že ven» šajo čas. Na zadnji stopnji se priprav lja jetnik že na zopetni vstop v nor« malno življenje. V spremstvu uradnika sme delati izlete v okolico kaznilnice in pod določenimi pogoji mu dovolijo tudi dopust. Celice se podnevi ne za» pirajo več, okna niso več zamrežena, jetniki te stopnje imajo celo neko vr» sto samouprave, izvolijo si svojega za» stopnika, ki lahko posreduje kaznim!» Ш upravi njihove želje. Seveda pa skrbi strog hišni red za to, da se jetn'* ki zavedajo, da so pač še jetniki. V modernem načinu kaznovanji» opazi človek nadalje to, da skrbi za zadostno gibanje jetnikov s telovadbo, športom itd. Čisto drugačno je tudi na» ziranje o delu jetnikov. Se 1! 1879. je smel nemški jurist Mittelstâdt izjaviti, da mora kaznjenec opravljati suženj» sko delo in da ga je treba k temu pri» ganjati brezobzirno in brez usmiljenja, kolikor pač prenesejo njegove kosti ;n mišice. Telo in duša naj mu trpita ▼ čilo, od katerega gre polovica na nje* pravično kazen za njegove grehe. Da- gov račun v hranilnico. nes bi bile takšne izjave nemogoče. Mogoče najbolj moderna kaznilnica Kaznjenci telovadijo Jetnike zaposlujejo večinoma s polje» delskim delom, ker najbolje učinkuje na njih duševnost. Drugi delajo v de» lavnicah, ki jih ima kaznilnica, da ne pozabijo na svoje staro rokodelstvo ali pa da se priuče kakšnega novega. Slabi na svetu, ki se ravna po teh prilleipih, je kaznilnica v Braniboru. Že na zuïiaj nikakor ne kaže, da bi bila zavod po» kore. Na znotraj ni zgrajena po starem osrednjem sistemu, po katerem je bilo mogoče pregledati vse hodnike in nad» Kaznjenci pri delu na železnici časi in brezposelnost so seveda znatno omejili kaznjenčevo delo zunaj zavo» da, ker nočejo, da bi konkuriralo delu prostih rokodelcev in delavcev. Za svo» je delo prejema kaznjenec majhno pla». stropja x edinega središča, temveč ji Je vsak trakt posebe urejen, kar omo» goča ločitev kaznjencev po stopnjah. Posamezne celice so prostornejše in prijaznejše. nego. neko.čj šg večje so se» veda skupne celice za 4 do 30 ljudi. Okna so velika in svetla, zavarovana samo z železnim križem, pri najvišji stopnji pa sploh ne. Za higieno so pri gradnji polagali največjo skrb. Тчеко» ča voda ne manjka nikjer, v vsakem traktu so umivalnice in kopalnice, na» mestu zloglasnih kadi pa se uporablja» jo higienične toalete. Posebne naprave skrbijo za ventilacijo. Jasno, da ne manjkajo niti alarmne naprave vseh vrst. V tem zavodu imajo posebno šo» lo in cerkev, posebne delavnice za mi» zarje, krojače, ključavničarje in druge rokodelce med kaznjenci. Med temi vladata mir in disciplina, kar ni toliko posledica strogega nadzorstva, kolikor DVOJNA STOLETNICA Že 1. 1827. je Lamartine, veliki francoski romantik, takole zapisal: »Nagon ljudskih množic imam«. In naslednje leto: »Čutim, kaj množice čutijo in kaj bodo naredile, celo tedaj kadar molčijo.« Kot nadarjen govornik je hotel stopiti v javno življenje. V juliju 1831 mu je manjkalo okoli 10 glasov, da bi bil izvoljen za poslanca. Izpodbil ga je satirični pesnik Barthélémy s svojim pamfletom La Némésis. Ko pa je potoval po Palestini, sta dve občudovalki njegove Muze postavili njegovo kandidaturo in postal je za 4 leta poslanec lepega mesteca Berguesa pri Dunkerku. V kratkem bodo tam slavili stoletnico izvolitve, o kateri je avtorju »Harmonij« in »Meditacij« prinesel novico arabski jezdec. V Libanonu in Parizu so se že spomnili stoletnice tega potovanja po iztoku. Bržkone so jo kakor- izboljšav, ki se obetajo vsakomur ob pravem vedenju. Počasi pripravljajo kaznjenca na najrazličnejše načine za svobodno življenje, v katero naj vsto» pi kot predrugačen mož. Seveda ni manjkalo in ne manjka ni» ti danes napadov na takšno humano prakticiranje kaznovanja, a to je ka» kor pri teoretičnih debatah o smrtni kazni in zoper njo. Ne prideš do kon» ca, če zagovarjaš to ali ono stališče. Vsekako bo mogla šele bodočnost po» kazati, da li imajo nove metode v kaz» nilnicah tisti uspeh, ki si ga reforma» torji obetajo od njih. Za točen odgo» vor pa je danes še prezgodaj. koli omenili tudi v Beogradu. Saj nazaj grede je krenil pesnik »Jocelyna« skozi slovanske pokrajine na Balkanu, • odkoder je mnogo vtiskov prešlo v njegovo knjigo iz orienta (1835). V Trivunčevi »Francuski Čitanki« III. 1933 lahko pregledaš poglavje La Tour aux crânes humains (Cele-kula), kjer Lamartine svetuje, naj Srbi, kadar si osvoje Niš, ohranijo barbarski turški stolp s 15.000 srbskih lobanj. Bodo vsaj potomci vedeli, kako drago je bila plačana neza-visnost naroda ... Gredoč skozi Beograd slavi z velikim navdušenjem srbsko gostoljubje in junaštvo: »Da nisem Francoz, bi Pogled v žensko kaznilnico: matere smejo obdržati otroke do prvega leta pri sebi, v izjemnih prilikah še delj OZlVDÀJI V D2UNQLI FRAN K &UC K 24. POGLAVJE ZASTRUPI TIGRA ZARADI CUDOTVORNEGA ŽOLČA Ko sem se kakih dvajset minut kasneje vrnili, se je nudil mojim očem nenavaden prizor. Hi- _Jnavsiki glavni natakar in dvoje njegovih pomagačev se je pravkar pripravljalo, da začnejo dreti tigra. V rokah so že držali nože. Pred njimi je stal kantanski nadzornik palubnega delavstva ter se z njimi srdito prepiral. Dopovedoval jim je, da sem obljubili žival njemu itn da si jo hoče zato tudi Vzeti. V tem trenutku je posegel Lal v razgovor: »Kateremu obeh Kitajcev ste 'darovali tigra, gospod?« je vprašal in jpnisitavil, da če se ne odločim hitro, te-'daj bom videl enega Kitajca odrtega na-îmestu tigra. Povedal sem Kamtoncu, da me ie slabo razumel in da mu nisem obljubil tigra. Poševnooki nesramnež me je smejo imenoval lažnifca, v tem trenutku je pa že sunil tudi enega hinanskega Kitajca s komolcem, da je odi e tel preko 'krova. Že prej me je večkrat mikalo, da bi predrznežu izibil neikaj zob i,z čeljusti, 'toda zelo nevarna stvar je udariti mornarja ladijske posadke, zato sem ohranili mirno kri. Omejil sem se na prilično dostojno dejainje, ter zgrabil možakarja 7a vrat itn ga treščil, da je kar plaval nekaj korakov po zraku. Zadel je pri ■tem z glavo ob železno ograjo na kar 'se je hitro pobral Tedaj se je hvala bogu vpletel v spor tudi službujoči častnik. Pojavil se je na licu mesta pravočasno, da je lahiko prisloni] upornemu Kitajcu nekaj zaušnic, 'ko se je ta hotel pognati name. Tem dogodkom je pa sledilo nekaj nerazumljivega. Pričakoval sem, da se me bo razžaljeni Kitajec izogibal. Proti vsemu pričakovanju ga je pa bila naslednjega dne sama prijaznost. Nisem si znal tolmačiti tega obnašanja. Neprestano se mi je ponujal, ali ne bi želel, da se ta kletka premakne sem,, ali ona kletka tja. ■ Dan preden smo dospeli v Kong Kong — štiri dni po omenjenem nastopu na ladji — sem našel najlepšega in najbolj zdravega tigra svoje zbirke v zadnjih tresljajih. Iz gobca mu je silila pena in ob vsakem krču, ki ga je pograbil, šo se mu tresli udi. Brez dlvoma ie pogi-njal na zaistrupljeuju. Vsi znaki so kazali na to. • Pograbila me je jeza. Nekdo mi je zastruipil žival in sklenil sem, da ga poiščem, naj bo kdorkoli. Bilo ie seveda naravno, da je moj sum padel pred vsem na kitajskega vodjo palube. Njegova piretirana vljudnost, odkar je pog-imil prvi tiger, je morala zbuditi sum. Ko so tigra popadli zadnji krči, se je pokazal Kantonec. Na licu se mu ie izražala hlinjena skrb. Prehud udarec je zgubiti kar dva tigra hkrati, je tožil. Toda če je. žival že mrtva, tedaj mu gotovo ne bom zameril, če me prosi za njeno truplo. Glavni natakar je že dobili svoj tigrov žolčni mehur in sedaj bi tutti on hotel imeti enega. Ali ne bi smel odvleči tigra? • Nisem mu odgovoril na njegovo prošnjo, pač sem mu sam stavil vprašanje, ki ga je sipravilo v najhujšo zadrego. Želel senn vedeti, ali je imel dostop do zaloge podganjega strupa na ladji. Ko je možakar iedijaje odgovarjal, se je prikazal Lal, ki je pravkar nakrmil svoje ptiče. »Gospod,« je rekel, »videl sem tega Kitajca, kako se je zjutraj vlačil ob živalskih kletlkah. iVMkn, da je vrgel notri kako zlk> čarovnijo.« »Ali si gotov, da je bil to prav ta človek?«, sem ga vprašal. Lail mi je na to odvrnil, da je zgoda} zjutraj bil najprej malo v dvomu, ker bi mi to — sicer že tedaj povedal— zdaj pa je popolnoma gotov, da je prav ta orni človek, ki ga je bil videl. »Ubijem te«, je vzirojil Kitajec in premeril Lala s pogledom, ki je popolnoma odgovarjal njegovi pretnji. Obrnil sem se k Lalu in mu naročil, naj mi pripele glavnega natakarja, čim ga najde. Kan. t one c in jaz siva se pa zazrla besno drug v drugega. Nekaj trenutkov kasneje se je Lail vrnil s poglavarjem Hinancev. »Ali hočeš še en tigrov žolč?« sem ga vprašal. Ves blažen je mož začel kimati, da sem mislili, da mu odpade glava. Dobro sem mu odgovoril: »Vzemi tigra in oderi ga!« Med najinim razgovorom z natakarjem je naredil njegov nasprotnik nekaj kretenj, ki mi niso biile prav po volji, toda rekel nisem ničesar. Razburjeno je mahal prod Laki in kazal pri tem na svoj dolgi kitajski nož. Ko sva bila s poglavarjem ffinancev gotova, tedaj sem nagovoriti Kantonca — s pestjo. Sunil sem ga v brado, da se je dvakrat preobrnili na krovu. Vedel sem, da je zelo nevarna stvar udariti mornarje posadke, tioda imel sem za svoje dejanje dovolj razloga. Zato se mi je tudi kapitan kasneje zahvalil, da sem lopovu dal dober nauk. Taiko se dogaja. Ker je hotel imeti kitajski praznoverec čudodelni ključ do večnega zdravja, sem bil ob žival, ki bi mi prinesila najmanj tisoč dolarjev. ■ Kitajci si pa ravno tako strastno želle fleopardov žolč kot tigrov. Med obema obstoja samo ta razlika, da se smatra (leopardov žolč kot malo manj izdatno «sredstvo. ■ Nekega jutra je prišepai v moj stain .v Katongu hrom in izpit Kitajec ter mi (povedal, da želi službe. Iz razgovora tsem sipoznail, da je prišel peš vso pot iz Singapora, oddaljenega kakih šest milj. Pravil je, da je slišali od kitaijiskega .trgovca s ptiči v Singaporu Chop Joo .Soona, da iščem tukenijo ali služabnika in se mi je ponudil za to v službo. Oči-ividno je bilo, da ne bi mogel opravljati .težavnega dela, ki je bilo zvezano z .mestom, za katerega se je potegoval. Moral sem ga odbiti in ko me je vprašal zakaj, sem mu tudi povedal svoje •razloge. Dal sem mu nekaj dirobiža in ga dal odpeljati s svojim hlapcem nazaj .v Singapor, ker najbrže ne bi zmagal več peš dolge poti nazaj. Par dni kasneje sem se moral zglasiti po poslih pri Chop Joo Soonu. Zelo me je presenetilo, ko sem zapazil v njegovi trgovini hromca, ki se mi je pred dnevi ponujal za tukenijo. Razloži mi ie, da je cul od Soona, da nameravam priti k njemu in je bil za to tako predrzen. Ponižno me je prosil še enkrat, naj ga vzamem v službo, češ da je prišel do sredstva, ki ozdravi vse telesne hibe. Neki prijatelj ga ie namreč obvestil, da bi mu lahko dobil nekaj posušenega in zmletega leopardovega žolča. Že pred îçti je poskušali kupiti nekaj čudodelnega zdravila, toda zahtevali so zanj previsoko ceno. Zdaj ga bo lahko kupil bolj poceni. Moral sem mu zatrjevati, da sem med tem vzel že drugega in da nilmam več nobeneiga mesta prostega. DALJE (COPYRIGHT BY KINO FEATUKES SYNMCA.TE) ZADNJI CVETI SADNEGA DREVJA KAKO SE VEDEJO PREPROSTI NARODI NASPROTI NAPREDKU OMIKE Medtem ko veda skokoma napreduje, nas hude nezgode spominjajo naše šibko, stl. Letala brnijo preko »strehe sveta« in parniki gorijo, vodljivi zrakoplovi padajo na tla. Nič več se ne čudimo. Domače se nam zdijo stvari, ob katerih bi bili pred četrtin-ko stoletja neznansko strmeli. Človek je dosegel stratosfero, jutri se popne na Everest in se spusti na morsko dno. to je belec, porečejo primitivci, kakor M élo za čisto priroden pojav. Vendar Jih to ne ovira, da ne bi razmišljali in sklepali. Kadar vidijo Evropca na smrtni postelji, si pravijo: »Umirajo kakor mi, samo manj mimo.« Zgledi za relatlvnoet Samo čitaj poročila potovalcev, pa se prepričaš, da se barviti rojaki divijo naj- Mladi Fidžijci prvič pred fotografom Znanost koraka naglo naprej, če ne nravstveno, pa vsaj gmotno: pri tem pa bivajo še osamljena ljudstva daleč od slednjega središča, napol divja ljudstva. V stiku z belci se po malem modernizirajo. Kadar bodo povsem osvojena, bodo stala pred precej dovršeno prosveto. Toda domačini bodo kazali manj osuplosti nego njih predniki pred Cookovim »Endeavourjem«. Pravi divjak se veliko bolj zavzema ob strelu ali gramofonu kakor ob še tako zamotanem časomeru. Polet v redkozračno višavo jih bo manj iznenadil ko varnostna britev. Ne smemo si misliti, da bodo vse osvojitve znanstva učinkovale nanje. Ve. čina jih bo pustila hladne:' saj jih ne bodo razumeli. Marsikak prvotnež meni, da je belcem vse mogoče. Kar utegnejo t'i napraviti izrednega, mu bo komaj malo mar: manjšim rečem. Vpričo največjih pa ostanejo neverjetno brezbrižni. Znana je s Ti_ hega oceana nenavadna odiseja belokožca, ki je nosil stekleno oko in si ga rad snemal na grozo domorodcem. Ko so dali zamorcem srajce, so si zvijali turbane iz njih. V Rotumi (Polinezija) je J. E Chable presenetil srčkano mladenko, ki si je trak iz samopisnice vtaknila v lase ter imela vse čelo vijolično od njega. Ko so svoje dni brkati pomorščaki vdrli na pacifiške otoke, so se urojenci vpraševali, zakaj so tujci tako močni. Brki so jih jako ganili, še danes si Samoanci za bojni ples slikajo zavojevateljske mustače. Divjaki so otroci, po otroško se bojijo. Za prazen nič se vam smejejo. Zakaj bi se čudili uspehom vede, o kateri nimajo pojma? Saj ne poznajo naporov ia truda, dol_ gega tavanja in tipanja, često nevarnih preizkušenj, ki so se vršile pred vsakim odkritjem. Ako bi se od mrtvih zbudil Ev-ropec, ki je zaspal pred sto leti, ne W mogel prikriti svoje prepasti: ta mož je poznal prve stopnje znanstvenega napredka, on lahko primerja, se zaveda premaganih težav. Nagla prilagoditev Toda neomikancl se kaj urno priravnajo našemu življenju. Razuma jim ne nedo. etaja: razložite jim skrivnosti stroja, pa bodo v kratkem izvrstni mehaniki. Prav hitro se navadijo, da spretno vodijo »gla-vopobil« (avtomobil). Odlično streljajo z lokom, točno bodo rabili karabinko. Vendar vse te priprave pomenijo zanje: denar. Radi domnevajo, da so vsi belopoltci — milijonarji in da si tako izlahka pridobivajo cvenka kakor oni banan. Ali kdor hoče zaslužiti, si mora roke žuliti. Bržko pridejo z belci v stik, se prekomorci tega zavedo. . K. RED V STANOVANJU Marsikatera gospodinja pogostokrat vzdihne in potoži: »Pri nas nimamo nikoli reda! Nikoli nimam pospravljeno, in vendar delam, od jutra do večera. Čeprav pri nega pohištva je v njem vsakojake šare in navlake, ki jo nočemo odstraniti. Odstraniti jo ne maramo, ker nam je morda ljub spomin na drage osebe, včasi tudi, ker se nam zdi, da nam stanovanje olepšuje, če- V prepro! pospravljanju položim vsak predmet na določen prostor, ga ne najdem več tam, če ga čez nekaj časa potrebujem. Iskanje mi jemlje čas in me razburja.« Kje tiči vzrok temu, čigava je krivda? Pred vsem je navadno vzrok premajhno in prenapolnjeno stanovanje. Poleg potreb- ti je red! prav nam je v napotje in nam povečuje delo pri pospravljanju in je mnogokrat v nesoglasju z ostalim pohištvom. Današnji čas nam diktira, enostavnost .v vsem. Enostavnost in praktičnost. To morda ni nikjer bolj potrebno kakor v opremi stanovanja. Ne samo zato, ker je tako lepše, nego tudi zato, ker je mnogo lažje držati v snagi in redu le z resnično potrebnimi predmeti opremljeno stanovanje, kakor pa prenatrpano. V obednici zadostuje primerno velika miza, zadostna množina stolov za vse člane družine in še par povrhu, da si ni treba izposoditi kuhinjskih, če dobimo obisk. Dalje nizek bifet ali kredenca, kjer imamo hranjen pribor in porcelan, in prostor za polaganje servirne plošče pri obedu in večerji. Po stenah le par dobrih manjših slik. Na sredi mize vaza s cvetlicami in nič drugega. Ce je soba dovolj prostorna in nimamo druge za namestitev knjižne omare ali police, tedaj namestimo isto v svetlejšem kotu obednice. Ce nam sredstva in prostor dovoljujeta, tudi manjši divan, na katerega položimo par dekorativnih blazinic. S tem pa pridobimo ob enem tudi primerno ležišče za popoldanski odpočitek ali za prenočitev ljubega gosta ali če potrebno, tudi stalno ležišče za domačega člana družine. Za to nikakor ni potrebna ogromna moderna couch-zofa, ki v nekaterih sobah, kakršne dobimo v novejših hišah, zavzame polovico prostora, in ki je pripremljena za posteljo resda praktična in udobna, nikakor pa ne posebno za sedenje. Cim manjše stanovanje imamo na razpolago, tembolj moramo isto preudarno opremiti in namestiti vanj le res nujno potrebne predmete. Sten ne smemo nikoli pokriti z vsakojakimi slikami, ker to dela sobo navidez manjšo in nemirno. Slike nam tudi povečujejo delo pri pospravljanju, treba je okvire vsak dan otiisati, ob tej priliki pa se navadno zgodi, da se sliko nagne na desno ali levo stran in imamo po nekaterih stanovanjih, iijer imajo razobešenih po več slik, priliko videti, kakor da bi bil vihar divjal med njimi, ne pa urejajoča roka. V spalnici so nujno potrebne le postelje, nočne omarice, mizica, par stolov, omara za perilo, zrcalo in če nimamo kopalnice, tudi umivalnik. Omar za obleko, če imamo zanje prostora kje drugod, čeprav v predsobi, ne bomo nameščali v spalnico. Pred vsem zato ne, ker je spalnica oni važni del stanovanja, kjer je potrebna največja snaga in zračenje, zato jo nikakor ne smemo s pohištvom preveč napolniti. Drugič pa zato, ker je v vsaki spalnici zaradi izhlapevanja človeškega telesa in dihanja težak vzduh, ki se zajeda v omare in v obleko. Pa tudi obleka, ki jo odložimo, je potrebna prezra-čenja, preden jo hranimo v omaro, posebno v poletnem času, ko se potimo. Ce stalno obešamo prepotene in neprezračene obleke v omaro, bomo prav kmalu opazili, ko bomo odprli cniaro, kako neprijeten vzduh puhne iz nje, ki nam okužuje vso obleko v nji. Kako potrebna je izločitev omare za obleko iz spalnice v primerih bolezni, lahko preudari vsaka gospodinja sama. To ima pa še eno prednost iz ekonomičnega vidika, ki ga v današnjih dneh ne smemo prezreti. Ako hočemo imeti omare za obleko y spalnici, tedaj mora biti ista izdelana v istem dražjem materijalu kakor ostali deli, med tem pa, če jo namestimo drugje, je mnogo cenejša in prav lepa belo lakirana. Kuhinja je pač oni del vsakega stanovanja, kjer je največja snaga in red aujno potrebna. Čeprav potrebuje gospodinja sto in še več najrazličnejših predmetov v nji, je nujno, da se baš zato izogne vsaki nepotrebni navlaki. Vse kar ne spada v kuhinjo, proč! Stene naj bodo proste. Vsi predmeti pospravljeni v predalih, v omari in po zastrtih policah. Neporabno, počeno, oškrbljeno in pobito posodo vun iz prometa, čeprav se še tako težko ločimo od tega in onega. Taka ne več porabna navlaka poveča le delo pri snaženju in pospravljanju in je samo v nâpotje med drugimi po-rabnimi in potrebnimi predmeti v omari. Saj morajo biti omare, police in predali vsaj enkrat na mesec temeljito osnažene in umite, pregrnjene s svežim belim papirjem. Ku-halnice, lesene žlice in lesene krožnike je nujno oribati vsak dan s dobrim peskom, jih izplakniti v čisti vodi in jih dobro osušiti, sicer dobi predal, kjer jih hranimo, kaj hitro neprijeten duh po pomijah in žar-kosti. Sploh je kuhinjsko posodo in pribor po vsaki rabi treba dodobra osnažiti in osušiti, preden ga hranimo. Le na ta način si bomo prihranili tisto »veliko čiščenje«, ki ga imajo nemoderne gospodinje po par-krat na leto v navadi in ki gre vsem članom družine na živce, imeli bomo pa kljub temu zmerom vse snažno in v redu. Razume se, da nepotrebnih in pokvarjenih predmetov, ki jih bomo izločili iz stanovanja, ne bomo hranili in umaknili niti v klet, niti v podstrešje in zabasali z njimi ta dva prostora, ki morata biti tudi tdikS) da se jih upamo brez posebne muke in zamude večkrat, klet vsak teden, presnažiti. Ne bomo v ta dva prostora spravili v kraj neokusnih nastavkov, cvetličnih stojal in košaric, počenih vaz in loncev, okrušenih kožic, raztrganih peharjev, polomljenih stolov, razvalin pradedovega naslanjača in dežnikov, preluknjanih rešet in sit, nerabnih čevljev in pošvedranih copat, praznih škatel od konzerv in steklenic vseh .mogočih oblik, oguljenih krtač in plešastih omel, zamaškov od kisle vode in sto in sto takih odrabljenih predmetov, ki se nakopičijo v vsakem gospodinjstvu, ako jih sproti ne odstranjujemo iz stanovanja. Vsa taka šara povzroča nered v hiši in ovira pregled resnično potrebnih predmetov. V vsako stanovanje le to, kar resnično potrebujemo, in postavljeno na svoj pravi prostor, in delo pospravljanja bo šlo hitreje od rok, pa ne bo nikjer nereda in zadrege! Utva as \ л m as PROBLEM 25 H. Gottschaill. Prianianje na turnirju Nemške šahovske zveze 19i2i5. a b c d e f g h abcdef g h Mat v treh potezah Rešitev problema 24 1. Le7—f8. Naloga je brez belih kmetov lahka in jasna, igra pri tem polna kombinacij. ZA MISLECE GLAVE 14 Sladkosnedež (PONATIS ZABRANJEN) Svoj trideseti rojstni dan je praznoval Vinko Lozič sredi vesele družbe v prijaznem letovišču. Lozič je bil trgovski potnik, ki je zastopal same renomirane znamke žlahtnega vina, ki so ga seveda tudi na tej gostiji pošteno pokušali. Dobra kapljica je užgala dobro voljo in po stari slovenski navadi so se sukali pogovori posebno mnogo okrog vina. Zlasti Lozič je imel veliko besedo in je povedal marsikatero zanimivost iz svoje prakse. Med drugim se je spominjal tudi nekega vinogradnika, ki je imel izredno fin jezik in je pri pokuša-nju vin vselej nezmotljivo točno zadel, katerega letnika je kapljica in odkod. »To še ni nič,« ga je prešerno zavrnil mlad študent, »jaz znam še vse drugačne umetnije. Z zavezanimi očmi vam lahko razlikujem isto vino iste tvrdke, če mi ga nalijete enkrat iz steklenice, ki ima dve zvezdi na etiketi, drugikrat pa iz steklenice s tremi zvezdami.« Tako bahaštvo je moralo seveda izzvati prerekanje, ki se je končalo s stavo. Dijaku so skrbno zave- zali oči in eden izmed navzočih mu je na-točil najprvo kozarček vina iz steklenice z dvema zvezdama, ki je bila na mizi in potlej še kozarček iz steklenice s tremi zvezdami, ki jo je vzel iz hladilne omare. tudi pozneje zmerom, ko so mu nalivali v nepravilnem vrstnem redu. Ko se je slednjič zvrnil pod mizo, so morali vsi priznati, da je stavo dobil. Kako je mogel razlikovati vino samo po Številu zvezd? Rešitev k št. 13 (Pravljična žival) Risarju so rabile za model naslednje živali: Od konja si je sposodil kopito, eno nogo je vzel noju, repek prašiču, eno sprednjo nogo opici, drugo raci, od velblo-da si je vzel grbi, od žirafe vrat, od slona je porabil oklja, za teme je nadel neatvoru želvin ščit in zaključil svoj umotvor s kačjo glavo. IVERI Samo umetnost in vera spreminjata umazani svat v Blato. * življenja je konec, predan končaš velike (priprave zanj. Filozofi, otroci in umobolmi se ne čudijo ničemur. Včasi se kdo sramuje za vse človeštvo. * Nekateri gledajo svet skoizi povečevalno, nekateri pa skozi ipomanjševalno steklo, pri tem pa pozabljajo, da lahko gledajo vse stvari skozi oboje, in še zmerom. niti od daleč ne vidijo resnice. * Kdor pozna srčne prepade in boje, nq preklinja ničesar I