Frekvenčni  slovar beloruskega  jezika
N. S. Mažejka, A. Ja. Supiun, Castotny sloünik belaruskaj movy. Mastackaja proza. Minsk 1976, 232 str.
Vprašanje pogostnosti besed v različnih zvrsteh jezika je živo že skoraj tri deset-
57
letja. V slavistiki je znana prva večja frekvenčna obdelava ruskega besedišča iz začetkov petdesetih let (Josselson, Russian Word Count), najbolj popularen v praktični rusistiki pa je deset let pozneje sestavljeni frekvenčni slovar S. A. Stejn-fel'dt (Castotnyj slovar' sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka, Tallin 1963); za slovaščino poznamo delo J. Mi-strika, Frekvencia slov v slovenčine, Bratislava 1969.
Frekvenčni slovar beloruskega leposlovnega jezika je pripravila katedra za splošno in slovansko jezikoslovje filološke fakultete v Minsku; delo je zasnoval in vodil A. Ja. Suprun s sodelovanjem N. S. Mažejka. Precejšen delež pri nastajanju slovarja imajo tudi slušatelji slavistike, ki so izpisovali in urejali besedno kartoteko. O problematiki beloruskega frekvenčnega slovarja najdemo kratko poročilo že leta 1970 v zborniku AktuaVnye problemy lek-sikologii, Minsk, str. 140—141.
Iz uvodnega dela slovarja razberemo, da so sestavljavci izbrali za podlago 290 odlomkov iz beloruskega leposlovja; ker je imel vsak odlomek približno tisoč besed, so dala vsa besedila skupaj okrog 300 tisoč besednih rab s približno 21 tisoč različnimi leksemi.
Slovarski del je razdeljen v dve enoti; v prvi enoti je po frekvenčnem rangu razvrščenih 2037 najpogostnejših beloruskih leksemov; ob besedi je navedena frekvenca in število odlomkov, iz katerih je bila izpisana. Samo sedem besed (izmed prvih dvanajstih) so našli v vseh 290 odlomkih: en (zaimek on), i, u (ü), z, byc', a, gety {geta); najvišja frekvenca je 11711 (zaimek en), ki pa že pri besedi da (15. rang) zdrsne na 2278 in pri besedi užo (34. rang) na 1004. Besede od št. 1915 do 2037 imajo frekvenco 15, zadnja od njih se nahaja samo v enem besedilu (kaziilja ¦— srna). Besede s frekvencami od 14 do 1 so zaradi gospodarnosti s prostorom nanizane abecedno v frekvenčnih »blokih«, kar seveda (vsaj v začetku) škodi preglednosti. Gotovo je zanimivo dejstvo, da ima kar polovica besed (9915) frekvenco 1. Slovarju je priključen še abecedni seznam prvih tisoč besed z enako frekvenčno informacijo kot v osnovnem delu. Za matematično slabo podkovanega bralca je s formulami opremljeni matematični komentar na koncu slovarja seveda samo deloma razumljiv.
Ni dvoma, da ima beloruski frekvenčni slovar pomembno vlogo pri reševanju lek-
sikalnih vprašanj jezika, koristen pa bo tudi za literarno vedo; v širši slavistiki bo slovar nepogrešljiv pri kontrastivnem proučevanju slovanskih jezikov.
Vzhodnoslovanski jezikoslovci
M. G. Bulahov, Vostočnoslavjanskie je-zykovedy. Biobibliograličeskij slovar'. Tom I. Minsk 1976, 320 str.
V prvem delu je avtor zajel 131 predstavnikov vzhodnoslovanskega jezikoslovja od začetka 16. do konca 19. stoletja (oz. prvih desetletij 20. stol.); v drugi knjigi namerava M. G. Bulahov orisati življenje in delo vzhodnoslovanskih jezikoslovcev 20. stoletja. Lahko rečemo, da je pred nami prva sistematično urejena zbirka vseh imen ruskega, beloruskega in ukrajinskega jezikoslovja s skrbno zbranimi življenj episnimi in bibliografskimi podatki ter s kratko označitvijo pomembnosti njihovega dela v razvoju slovanskega jezikoslovja. Posebna vrednost slovarja je tudi v tem, da je za starejša obdobja pritegnil sicer manj znane filologe, ki pa so bili v danem času važni nosilci jezikoslovne misli.
Avtor je sprejel v slovar tudi jezikoslovce, ki so bili rojeni zunaj Rusije, a so delovali (vsaj deloma) na ruskih univerzah in akademiji. Tako je v slovarju najti za starejše obdobje precej učenjakov grškega rodu (Maksim Grek idr.), v 19. stol. pa precej Poljakov (večja tretjina Poljske je bila v sklopu ruske države). Od južnih Slovanov obravnava avtor Jurija Križani-ča (133—135), hrvaškega misijonarja, ki je leta 1666 v sibirskem izgnanstvu dokončal nenavadno izvirno slovnično knjigo z naslovom Gramatično izkazanje ob ruskom jeziku popa Jurka Križanišča, prezvanjem Serbljanina, meždu Kupoju i Vunoju rika-mi, vo ujezdeh Bihšča grada, okol Dubov-ca, Ozl'ja i Ribnika ostrogov. Pisano v Si-biri lita zrod (= 7174 ali 1666), ki je bila najdena in natisnjena šele sredi 19. stoletja. Precej izčrpno je v slovarju obdelan drugi južni Slovan (Hrvat) Vatroslav Ja-gič, ki je bil od 1880 do 1886 profesor cer-kvenoslovanskega in ruskega jezika na peterburški univerzi (do prevzema Miklošičeve slovanske stolice na Dunaju). Med češkimi jezikoslovci, ki so delovali v Rusiji v drugi polovici 19. stoletja, moramo posebej omeniti Antona Dobiaša, ki je zapustil vidne sledove v ruski sintaktični teoriji.
58
Knjiga M. G. Eulahova ne bo samo zanesljiv vir informacij za predavanja in seminarje iz zgodovine slovanslcega jezikoslovja; bogata literatura ob posameznih člankih odpira pot tudi novim raziskavam. Kljub tako nadrobnim bio- in bibliografskim podatkom nas vendar velikokrat presenetijo številni vprašaji namesto letnic rojstva in smrti celo pri avtorjih, ki so najbrž živeli še v začetku tega stoletja (Dobias, Sercl idr.); verjetno za to ni kriv sestavljavec slovarja ampak življenje samo. Najbrž bo moral ostati vprašaj namesto letnice smrti tu in tam celo v knjigi jezikoslovcev 20. stoletja.
Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
59!