TEŽAVE S TUJIMI LASTNIMI IMENI
Slovenski pravopis in pravorečje posvečata vprašanjem v zvezi s tujimi imeni veliko pozornosti; v marsičem se ob njih razhajajo jezikovni strokovnjaki, prevajalci in drugi »uporabniki« knjižne slovenščine. Po obvladanju tega območja včasih presojamo stopnjo govorne in pisne kulture posameznika; toda pismenost so nekoč v Rusiji ugotavljali tudi po pravilni rabi »odvečne« črke jat, ki je že šest desetletij ne uporabljajo več! Ne moremo tajiti dejstva, da se je knjižni jezik v zadnjih desetletjih demokratiziral, ali drugače, krog uporabnikov splošne, normirane oblike slovenščine se čedalje bolj širi. Pri tem je seveda stalno navzoča nevarnost, da bodo jezikovna pravila kršena, posebno še v primerih, ko so ta preveč zapletena in neuglašena s splošno dinamiko v jeziku. Pred nami sta torej dve veliki nalogi: razumno in gospodarno urediti jezikovna pravila, pri uporabnikih knjižnega jezika pa zbuditi oz. poglobiti jezikovno zavest.
Pri nas velja načelo, da puščamo tuja imena in priimke, ki so v izvirniku pisana z latinico, nespremenjena; pišemo torej Antoine Meillet in ne Anton Meje. To dejstvo seveda nalaga pišočemu nelahko breme različnih tujih pisav, govorečemu pa, da zna tuji izgovor ustrezno zamenjati s slovenskimi glasovi. To nalogo lahko pravopisni in pravorečni priročniki rešujejo splošno, s pravili, praktično imensko gradivo pa lahko predstavijo samo v izboru »današnje in za nazaj«; vendar to ne more v celoti »pokriti« vsakdanjih, zmeraj novih in novih potreb časopisnih delavcev, ter radijskih in televizijskih govorcev. Pravzaprav bi morali iti še globlje, do vsakega občana, ki npr. bere slovenske prevode tujega leposlovja ali ima v združenem delu opravka s tujimi imeni. Koga ne moti pri branju tuje ime, za katerega ne vemo natančno, kako ga je treba izgovoriti!
Ni preveč hvaležno opravilo brskati po resničnih ali domnevnih napakah v soobčano-vem govorjenju in pisanju, zato naj nam primeri, ki jih navajam iz dveh zapisov v Delu (25. in 26. januarja 1977), samo pomagajo osvetliti nekakšno psihično-jezikovno zadrego časnikarja, ki ga preganjajo tiskarski stroji. Čeprav pri nas ne manjka jezikovnega snobizma, saj vas npr. prodajalka pomilovalno pogleda, če želite »gibbs« in ne »džibbs« ali »buco« in ne »buko« — malo se lahko odkupite s s-jem v »imaste« — kaže tanjugov zapis ob enaintridesetletnici makedonske slovnice prav nasprotno. Nekaj nelagodnosti občutimo že ob sklanjatvi imena makedonskega slovničarja Kepeskega; Kmmeta (kot Toneta) se nam ne zdi najboljši izbor iz treh možnosti. Naše nerazpolo-ženje se stopnjuje ob trikratnem tedaj: »tedaj so se začele odpirati šole... Toda malokdo je tedaj poznal makedonski knjižni jezik, ki je tedaj delal prve korake«; čudna se nam zdi zveza »takoj po zasedanju z ASNOM«. Prava težava se začne v poročilu ob imenih štirih tujih slavistov, ki so napisali prve ugodne ocene in prikaze makedonske slovnice Kepeskega. Pravilno je zapisan samo češki slavist Frinta; na pol fonetično je »predstavljen« angleški slavist de Bray (kot de Brey), ki je v svoji obsežni knjigi o slovanskih jezikih pred petindvajsetimi leti podal tudi slovnični oris knjižne slovenščine; najslabše je odnesel znani francoski slavist Andre Vaillant, avtor primerjalne
183
slovanske slovnice in drugih pomembnih jezikoslovnih spisov, ki je večkrat obiskal Ljubljano in na univerzi tudi predaval — zapisan je kot Vajan! Mimogrede naj omenimo, da naslova francoske slavistične revije Revue des E/udes Slaves ne moremo prevajati z »Revija slovanskih jezikov«. Avtorju članka se je zapletlo tudi ob imenu ruskega slavista Samuila Borisoviča Beinštejna; v navedbi »S. Ivanovič Bernštajn« so tri pomanjkljivosti: zamenjan je avtor sploh, saj je obstajal tudi jezikoslovec S. /. Bern-šlejn, ki pa ni pisal o makedonski slovnici; priimek je Beinštejn, ker ga prevzemamo po ruskem in ne po nemškem zapisu (v zadnjem primeru bi ga morali pisati Bernstein in ne Bernštajn); če omenjamo ime in »otčestvo«, je lahko oboje izpisano, lahko je oboje okrajšano (S. B.j, ne more pa biti ime okrajšano (S.) in »otčestvo« izpisano (S. Ivanovič Bernštajn!).
V našem tisku in RTV so med slovanskimi »najtežja« poljska lastna imena. V zapisu »Starodavna Emona« v Varšavi je direktor varšavskega arheološkega muzeja naveden »na pol po češko in na pol po poljsko« kot dr. Krystof Dabrovski namesto kot Krzysztof De^browski (odpustljiva je samo kljukica pod a, ker tiskarne tega znaka za nosni o navadno nimajo).
Ker položaj za fonetično pisanje tujih imen najbrž še ni »dozorel«, bi za začasni »jezikovni most« predlagal dvoje:
1) nujno je potreben jezikovni priročnik (slovar) za časopisne, radijske in televizijske delavce s pravopisnimi, pravorečnimi in naglasnimi informacijami za aktualna tuja imena, ki bi ga na podlagi sprotne kartoteke novosti vsako leto v obliki brošure dopolnjevali;
2) vsa prevedena tuja dela, ki niso namenjena ozkemu krogu strokovnjakov, bi morala imeti v primeru, da vsebujejo za povprečnega Slovenca »nečitljiva« lastna imena, dodan seznam z navedbo izgovora.
Franc  Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani ,
184