Pedagoški tečaj v Mariboru (Nadaljevanje in konec) Četrti dan so predavatelji obravnavali vprašanje jezikovnega pouka v sodobni šoli. Na svojski občuteni način je prof. D. Glinškova podala nekaj izbranih poglavij iz modernega slovniškega pouka. Slovniški pouk mora izhajati iz doživljaja, a delo naj bo spontano. Nikakor pa ne sme jezikovni pouk ločiti stvarnosti od jezika. Ne trpamo ne preveč in ne prerano slovniške snovi in raznih definicij, ki končno niso važne, važno je jezikovno doživljanje in razumevanje. Gradivo in obliko dela je prilagoditi otroku. Otrok do 10. leta ni zrel za pravo abstraktno slovnico, zato slovniška poimenovanja na nižji in srednji stopnji niso nujna. Najprej je potrebno pravo življenjsko razumevanje slovniškega pojava in oblike, teorija sledi pozneje. Zanimiv je praktičen primer, ki ga je navedla predavateljica, ko so dečka prezgodaj vpregli v sklanjatev. Izhodišče slovniškega pouka bodi pristna življenjska situacija, ki nudi neizčrpno gradivo za pravilno oblikova- do še pravopisnega spisa in razmerja spisja slovnice. V diskusiji se je podrobneje osvetlilo vprašanje »prostega spisja« in sistematičnega dela v tem pravcu. Poudarjalo se je tudi, da je v slovniškem pouku treba opredeliti strukturno in doživljajsko (psihološko) stran. Peti dan smo govorili o domači vzgoji in o učnih načrtih. Prof. V. Čopiič je pokazal na nekatere naloge učitelja pri domači vzgoji. Uvodoma označi okvir domače vzgoje ter oriše faktorje, ki vplivaio na domačo vzgojo. Pri tem omenja vlogo učitelja, duhovnika, zdravnika, babice, časopisja in knjig, toristike in športa ter vlogo raznih društev in korporacij. Ko prikazujc položaj učitelja v kraju, ugotavlja, da se mora učiteljstvo zavedati, da je domača vzgoja podpora šolski vzgoji in obratno, zato je nujna povezanost šole in doma v pravcu pravilne gospodarske in narodno - državne nje otroškega jezika. S čistim, pravim slov- vzgoje. Pri tem delu se stavljajo učiteljstvu niškim delom je čakati na pravi čas in je si- in vsem ostalim pozitivnim faktorjem težke stem možen kvečjemu na višji stopnji. Opo- >ovire, ki jih pogosto s samim vzgojnim pri- zadevanjem ni mogoče premostiti. Tu so težke gospodarske in socialne razmere kmečkega in delavskega življa in silna kulturna zaostalost. Alkoholizem uničuje cele družine in generacije. Velika ovira je tudi naše tipično strankarstvo. V takih razmerah mora biti delo učiteljstva sistematično. Pri označitvi dosedanjega dela omenja delo in napore »Učitelj&kega pokreta«, ker mora biti poznavanje kraja in življenja osnova za uspešno podporo šole domači vzgoji. Da pa rešimo, kar se rešiti da, je nujno: a) preskrbite vse otroke s šolskimi potrebščinami b) zahtevati občinskega zdravnika, ki bo vodil kontrolo o zdravstvenih razmerah doma in dece; c) preskrbeti deco v šoli s hrano in č) oskrbovati otroke z obleko. Predavatelj je mnenja, da bi morali banovina in država vsaj delno podpreti naše družine v sknbi za mladino. Viri bi se naj dobili iz ogromnih dohodkov na trošarini. Nujno so potrebni ozki stiki s starši (mate- zorila je tudi na napake v spisju in govorici, ki dajejo mnogo prilike za jezikovno oblikovanje. Dialekt ne smemo s silo zatirati in pretiravati knjižnih oblik in izrek. V govorici naj vlada neka domačnost, ljubezen. Upoštevati je tudi individualne motnje. Več pažnje pa je posvetiti frazeologiji, besedotvorju in pomenoslovju ter odpravljanju germanizmov. Ne ubijajmo z mehanizacijo raznih slovniških pravil volje do sodelovanja in zanimanja za materinski jezik, temveč gojimo s primernim in ustrezajočim delom ljubezen do slovenskega jezika. O spisju v sodobni ljudski šoli je govoril A. Žerjav. Prikazal je kratek razvoj spisovnega pouka ter nas je preko Hildebranda, Scharrelmanna, Senkoviča in Seidemanna pripeljal do sodobnega spisja. Nazorno je to pokazal v grafičnem pregledu, kjer je označil posamezne razvojne faze spisovnega pouka: vezano reproduktivno spisje (do 1900.), prosto doživljajsko spisje (1900.—1920.) in ustvarjajoče spisje (1920 ). Mladinoslovne osnove spisovnega pouka je predavatelj opredelil na tri stopnje: 1—3.; 4.-5. in 6.-8. š. 1. Na praktičnem primeru, na enoti »Pokopališče«, je prikazal možnost spisovnega izživljanja v raznih spisnih oblikah (11) in so slušatelji te primere na veliko beležili. Pa menda to ni dokaz, da ne beremo »Popotnika«, kjer je predavatelj to podrobneje prikazal. (»Popotnik« LIX.) Nakazal je tudi probleme produktivnega spisja in način oblikovanja teme. Pri tem odklanja obče teme n. pr. »Kako sem preživel letošnje počitnice« ter priporoča, da se obdelajo detajli. Predavatelj priporoča tudi, da se goji reportažna oblika spisja. Na enoti »Naše domače živali« je praktično prikazal primerne teme spisom za vse stopnje. Ob koncu se je še podrobneje dotaknil spisovne korekture, a mimogrede rami in očeti) kakor tudi z doraščajočo mladino. Pri vsaki šoli naj se ustanovi društvo »šola in dom«. Prirejajo naj se tedni in tečaji za starše in odraslo mladino ali vsaj roditeljski sestanki. O učnih načrtih sta govorila E. Vranc in J. Kontler. Prvi je razpravljal o problematiki učnih načrtov. Iz ankete s tečajniki (42 % odgovorov) je prikazal mnenja učiteljev o sedanjih učnih naortih. Med odgovori je gotovo najkrepkejši oni, ko učiteljica načrta na šoli še sploh videla rii. Analiziral je starc načrte iz lcta 1924., 1932. in 1934. Za uspcšno delo je nujen tako okviren kakor podroben učni načrt, dasi nekateri temu ugovarjajo. Od dobrega in ustrezajočega načrta pričakujemo: da je posledica premišljenega učnega in vzgojnega smotra; da je izobraževalna dobrina racionalno izbrana in da ja snov organsko razporejena. Cilj šole postavlja država (družba), za kateio se mladina vzgaja. S postavitvijo smotra jc dan že tudi okvir učnemu načrtu, vendar pa je izbor vršiti iz naslednjih vidikov: snov mora biti kulturno pomembna in časovno sodobna, krajevnim in pokrajinskim prilikam ustrezajoča ter mladinoslovno in psihološko pravilna. Država naj izda maksimalen načrt, ki se potem krajevno prikroji. Razpored gradiva je lahko predmetni, koncentracijski ali z letnimi vodilnimi idejami za posamezne razrede. Predavatelj izraža upanje, da bo nov načrt vsaj v glavnem ustrezal načelom pravega in ustrezajočega načrtnega dela. Sprejeta je ideja letnih enot s celostnim poukom v I. in II. razredu. z nakazano celostjo v III. in IV. razredu, a na višji stopnji pa se predvideva kurzni (tečajni) pouk z diferenciacijo snovi. O vprašanju, kakšen naj bo podroben učni načrt, je govoril drugi predavatelj. Pokazal je muke in težave učitelja Janeza Kersnika I., ki bi naj sestavil podrobni učni načrt za I. razred. V oočitnicah je odlasal to neprijetno delo. dokler ga ni zatekel 25. avgust oz. 1. september. Iskal je, da bi kje staknil podrobni učni načrt in ga še v zadnjem trenutku prepisal. Simpatičnejši je pa bil učitelj Janez Kersnik II, (tudi iz Studenc), ki je že.v začetku julija bil v marsičem na jasnem. Poznal je krajevne gospodarske in socialne ter kulturne in nacionalne razmere, vedel je, kam odhaja mladina iz šole. Na podlagi teh spoznanj je postavil naslednji cilj svojega bodoeega dela, obenem tudi okvir svojemu podrobnemu učnemu načrtu: Vzgajajmo zaveden naraščaj, gojimo smisel za praktične poklice in pripravljajmo za srednje šole. Odločil se je, da bo vodilna ideja domoznanstvo ter da bo načrt omogočal samostojno pridobivanje znanja. Potem si je izposodil v učiteljski knjižnici ali v Pedagoški centrali potrebne psihološke, mladmoslovne, pedagoške in didaktične knjige za študij. Po tej orientaciji si je zbral izobraževalno dobrino, določil letne in delovne okvire. Tako opremljen in oborožen se je javil 25. avgusta šoLskemu upravitelju v Studencih na delo. Kersnik II. ne išče izdelanih učnih načrtov, tudi ne ponuja 100 din nagrade za prepis takega načrta, niti ne zadržuje izposojenih načrtov. On ve. da je le oni načrt dober in uporaben, ki je zrasel v krajevnih potrebah in v njegovi glavi. Svoja izvajanja je predavatelj ponazoril s praktičnimi primeri in grafikoni. Diskusija o učnih načrtih je pokazala živo zanimanje za izboljšane učne načrte ter iznesla zahtevo, da so za krojenje okvirnih — minimalnih ali maksimalnih — in podrobnih učnih načrtov odločilni le poklicni pedagoški krogi. Šesti in zadnji dan je pa bil po- svečen čistemu praktičnemu delu, didaktiki. G. Šilih je govoril o skupinskem delu v šolskem pouku. Svoja izvajanja je naslonil na tri načela: načelo svobode, načelo dinamičnosti in načelo življenjske bližine. O svobodi je dejal, da brez nje ni razvoja in ne morale. Vendar pa ima svoboda neke meje, zajate v sintezi individualnosti in kolektivizma. Zahteva svobodo za učitelja, otroka in šolo. Stara šola je bila statična. Nova stremljenja imajo značaj dinamičnosti že po svojem zunanjem licu (ureditev šolske sobe), kakor tudi po notranjem (razgibanem) delu. Nova šola nikakor ne prenese ie ene učne oblike, ker bi nujno vodila nazaj k statiki. Načelo življenjske bližine zahteva, da ni šola radi šole, temvee za življcnje. Naše delo sc mora oiicntirati po življenjskih situacijah. Te tipične situacije so: igra, delo, uživanje, razgovor, praznovanje. Take prirodnc situacije dobe v šolskem delu pcdagoški pomen, biti pa morajo plod premišljenega organizatoričnega dela. Pedagoška situacija je vzgojna in učna. Učna situacija naj bo prirodna, tehnično obvladana in obeležena z ustrezajočim pedagoškim taktom (odnos). Predavatelj vzporeja ves kompleks šolskega dela s strategijo (načrt: celostne, tedenske, dnevne, didaktične enote) in taktiko (odločitev v situaciji). O skupinskcm delu, ki je ena izmed učnih oblik, je omenil njega organizatorične možnosti. Podrobno je razčlenil odlike in hibe te učne oblike ter je pokazal tudi na mladinoslovne osnove. Skupine tvori učitclj (poudarek nesvobode) ali učenci sami, a učitelj po potrcbi regulira. Najboljši delavec v skupinskem delu je ustvarjalni tip učenca, voditelju skupine je pa potrebno mnogo socialnega čuta. Najprimernejše so skupine po 5 do 6 otrok. V nadaljnjih izvajanjih je predavatelj pokazal še potek skupinskega dela in skupinsko delo v okviru posameznih predmetov. Naznačil je tudi vlogo učitclja v tej delovni obliki in osvetlil uspeh skupinskega dela, ki ga je treba kontrolirati in poobčiti s skupnim razrednim delom. S tiho zaposlitvijo učencev je seznanil tcčajnike VI. Majhen. Že stara šola je upoštevala tiho delo. vendar je bilo zelo enostransko usmerjeno in premalo produktivno izrabljeno. V sodobni šoli si tiho delo stavi za smoter, da si učenci vežbajo svoje sile in si prisvoje neko tehniko dela, ki je nujna za nadaljnje izobraževanje. Osvetlil je tiho delo v okviru razrednega pouka s psihološkega in sociološkega vidika. Svojo poscbno važnost ima tiho delo na nižje organiziranih šolah. Učitelj mora voditi kontrolo o tem, da se tiho delo ne spremeni v tiho počivanje, temveč mora učence navajati, da morajo delati in doseči neki uspeh z lastnimi močmi. Učitelj ima tudi pri tihem delu mnogo dcla, morda res ne toliko direktnega kakor indirektnega, ki se zrcali v njegovem in razrednem dclovnem načrtu, v učiteljevi pripravi, posebno pa še v pravcu organizacije takega dela. Načini tihega dela so kaj mnogovrstni: iskanje novih poti dela, vglabljanje v literaturo, samostojni sestavki, pogtobitev realistične snovi, ponazoritev predelanega, sestavljanje računskih nalog, opazovanja, pripravljalna dela in zbiranje podatkov, samostojne rešitve, nadaljevanje dela, razčlembe, vaje v izboljšanju znanja, čisto svobodno delo, ročnosti itd. Za tako delo (kakor tudi za skupinsko) bi bil našim šolam nujno potreben šolski leksikon. Po teh referatih, ki sta pokazala mnogim nove možnosti šolskega dela, ,se žal radi poznega časa ni razvila diskusija, dasi bi imelo učiteljstvo k tem praktičnim vprašanjcm našega šolskcga dela staviti nebroj vprašanj in svojih pripomb. « Lepa udeležba in vztrajanje na tečaju je pokazalo, da se učiteljstvo ne straši ne stroškov in ne truda, da poglobi in razširi svoje z;nanje, da dobi novih pobud za delo na našem podeželju daleč stran od kulturnih centrov, kjer je polno ovir, kar je še posebej po: kazal v svojem referatu prof. Čopič. Da vlada v lepem delu učiteljstva živo zanimanje za pravo pedagoško delo na naši vasi, dokazujejo želje, ki so jih iznesli posamczni tečajniki v osebnih razgovorih in ki so bile potem sta.vljene v naslednjem predlogu: Pedagoška centrala naj bodoči svoj pcdagoški tečaj posveti povsem vaški šoli: oris vasi; vaška šola kot strokovna ali obča izobraževalnica; razlika med mestno, industrijsko in vaško šolo; učne oblike v vaški šoli; praktični primeri dela na nižje, srednje in višjc organizirani šoli; učiteljeva priprava na vaški šoli; učni načrt in vaška šola in drugo. Mile.