Uljudna prošnja. Na vse župne in občinske urade ter na vse zadruge smo poslali te dni plakate za »Slovenskega Gospodarja«. — Uljudno prosimo, da zavoljo dobre stvari, ki jo je »Slovenski Gospodar« uvedel, dajo naprošeni plakate razvesiti. Vsak človek naj ve o naši podpori. Slovenjgradec. »Naše misli niso božje misli!« Ko v jeseni listje pada raz dreves, vemo, da se bliža zima. Kadar spremljajo truplo starčka na pokopališče, si mislimo: V letih je bil, ni mu bilo pomoči, umreti je moral. Če pa se odpre grob, da pokrije truplo moža v najlepših letih, se s čudom vprašamo, je li mogoče? Tako je bilo, ko smo spremljali v četrtek, dne 28. novembra tega leta k zadnjemu počitku kaplana Mirka Štruc. Zvest služabnik Gospodovje bil, priljubljen vsepovsod, kjerkoli je deloval. Rodil se je 18. julija 1900 v Slovenjgradcu. Tu je hodil v ljudsko šolo. Ker je bil nadarjen, so ga poslali starši v Maribor v gimnazijo. Mnogo žrtev jih je to stalo, a storili so to radi iz ljubezni do sina, ker so upali, da postane duhovnik. In postal je služabnik Gospodov ne toliko radi želje staršev, ampak ker ga je klical Gospod. Dne 20. julija 1923 je v slovenjgraški cerkvi pel prvo sveto mašo. Tri leta je nato služboval v Guštanju. Težavna je bila tam njegova služba, posebno še, ko je moral po odhodu mil. g. dr. Franca Cukala, tedanjegn župnika, dalje časa sam opravljati vse delo. A z veseljem je storil vse, nič ni tožil, vedno jc bil vesel, vsakemu je rad pomagal, vestno in natančno je izpolnjeval dolžnosti dušnega pastirja in ravno s tem si je pridobil srca otrok in odraslih. Nad 70 otrok iz Guštanja je bridko jokalo ob njegovem grobu, ki so prišli pod vodstvom tamošnjega učiteljstva s šolsko zastavo. da ga spremljajo k zadnjemu počitku. In velika množica odraslih guštanjske župnije je s tužnim srcem stala ob grobu svojega nekda.ijega dušnega pastirja in prijatelja. Po treh letih je bil prestavljen v Griže. Tudi tukaj so je z istim veseljem in z isto vnemo oprijn' dušno pastirskega de!a in radi ao ga imeli vsi. vako je izpovedal mož, ki je prišel na njecrov pogreb. Letos ie bil prestavljen v Gornio Len- davo. Ker pa je bila ta postaja zanj pretežav* na, je prosil za premestitev. Prišel je med tem v Slovenjgradec k operaciji, kateri je radi slabega srca podlegel. V nedeljo še vesel — v torek zjutraj ob enih. pa je že izdihnil svojo blago dušo. Kratko dobo je deloval v vinogradu Gospodovem — a storil je mnogo za zveličanje duš. Bog mu bodi za to dober plačnik. Lep jejj bil njegov pogreb, prišli so ljudje iz vseh kra-; jev, da mu izkažejo zadnjo čast. Slovenjgraški pevci so mu zapeli dve žalostinki, č. g. dekan Ivan Jurko je ob asistenci dveh njegovih sošolcev blagoslovil njegove telesne ostanke ter se z lepimi besedami poslovil od njega. 24 duhovnikov je spremljalo svojega rajnega sobrata z žalostnim srcem, ker žetev je vedno večja, delavcev vedno manj. Za krsto so šli potrti njegovi sorodniki in najboljši prijatelji, njegov duliovni oče in mati — vdova. Mnogo bridkega je morala že prestati, a najhujši udarec je bil zanjo, ko je spremljala svoje upanje h' grobu. Naj veljajo njej besede svetega pisma: »Žena, ne jokaj; kogar Bog tepe, tega ljubi!« Blagi duši.pa večni mir! Zavcdnje. Dne 2. decembra smo imeli pri nas veliko slovesnost. Obhajali smo srebrni jubilej župnikovanja, plodonosnega pastirovanja našega prečastitega gospoda Janeza Rožman, duhovnega svetnika. Vsa župnija se jo potrudila, da ta redki jubilej na čim lepši način proslavi. Nabito polna cerkev ljudstva je poslušala ganljivi slavnostni govor prečasttitega monsignora in dekana g. Ivana Rotner iz Škal, kojega lepe besede so presunile sleherno srce in mislim, da ni bilo enega poslušalca, kateremu se ne bi oko orosilo. Po končani slavnostni maši je šolska mladina z dekliško zvezo in ostalimi udeleženci napravila Spalir pred župniščem. Tu so razne deputacije čestitale jubilantu. Ponosni smo in lahko nas marskateri zavidajo, da imamo tako vrlega dušnega pastirja, kateri pase neustrašeno svoje ovčice že dolgih 25 let. Deloval je mnogo ne samo na cerkvenem temveč tudi na gospodarskem polju in si s tem pridobil red svete Save. Jarenina. (Miklavžev večer.) Veliko veselje ste napravili neumorno delavni gospodični uči-: teljici Strajnšadova in Kosmačeva naši šoU ski mladini s prireditvijo Ijube igrice »Miklavž pi-ide« in z bogato obdaritvijo daril. Ne samo otroci, tud njih starši so se veselili te srčkane prireditve in zato napolnili prostorno dvorano do zadnjega količka. Za podobne prireditve so starši in mladina prirediteljieam hvaležni. Šmartno v Rožni dolini. Po kratki bolezni je umrla ravno en teden za raaterjo, vzgledna žena in blaga mati Antonija Krajnc ter zapustila moža — cerkvenega ključarja— in štiri male otročiče. Vsa župnija je sočustvovala a nesrečno hišo. Na sedmini je nabrala Lizika Smodej 66 Din za novo bogoslovnico v Mariboru, kakor je ista malo prej na sedmini družbenke Točaj nabrala v isti namen 110 Din. — Letos tudi druga požrtvovalna dekleta kaj pridno po vaseh nabirajo za bogoslovnico te» znašajo kakor pridne čebelice lepe zneske skupaj. Hvala darovalcem in nabiralkam! Sv. Trojica v Sloi'. goricah. Predobrega in zmiraj ljubeznivega Dvoršekova Cenca in ni več med nami. Pokopali smo ga prejšnji teden v pondeljek. In veličasten pogreb, kakršnih naša fara ni vajena, je pokazal, kako je bil pokojnik vsestransko priljubljen in spoštovan. In res. V njem je bila zlato srce. Za potrebnega je imel. zmiraj prijazno besedo in darežljivo roko. cerkvi in samostanu je bil velik dobrotnik, porčanski občini pa delaven odbornik. Bil je tudi skrben oče svojim otrokom, dober mož svoji ženi ter vnet kristjan in prepričan tretjerednik, ki se ni bal, pokazati svoje krščansko prepiičanje tudi na zunaj. Ob odprtem giobu se je z ganljivimi besedarni pofjlovil od njega domači gospod župnik v imcnu cele fare, v imenu porčanske občine in v imenu samostanske družine. Ini v tem trenutku ni ostalo nobeno oko subo. ,Vsi smo čutili, da sino s pokojnikom izgubili enega naših najboljših faranov. Bodi ti, dobri Cenc, zemljica labka! Njegovi težko preizkušeni ženi — vdovi, sinovoma in hčerki pa bodi ljubi Bog tolažnik! Sv. Anton v SL gor. Pri nas je zadnji čas vse polno novic. Mnogo parov si ,je ta predadventni čas naložilo zakonski jarem; pa tudi nemila smrt kosi brez razlike stanu in starosti. Tako je med drugimi v Gospodu zaspal, previden s svetimi zakramenti blagi mož in oče treh že odraslih otrok, Ludvik Rek, posestnik v Pešenera vrhu. Pokojni je zadnji čas mnogo trpel v zavratni bolezni, a je vse lepo ,vdano prenašal. Naj počiva v miru! — V soboto, dne 23. novembra pa smo spremili k zadnjemu počitku komaj 28 letnega zdravnika g. 'dr. Ivana Sernec, sina pokonega podpolkovnika Alojza Sernec. Mladi doktor je komaj pred enim letom začel izvrševati tukaj v rojstnem kraju svojega očeta svoj poklic. A zavratna jetlka ga je položila na mrtvaški oder, ko bi še tako rad živel. Za n.jim žaluje cela župnija, osobito bivši njegovi pacienti, posebno pa njegova žena z otročičkom. Sladko spavaj! Sv. Anton v Slovenskih goricah. V nedeljo, (ine 24. novembra tegn. leta je bil pri nas veselja dan. V Zgornji Brengovi pri posestniku Francu in Mariji Zorko se je slovesno blagoslovil med strel.janjem topičev krasen novi veliki križ. Blagoslovil gR je fast. gospod žuonik Škof od Sv AhIotvi v siov. goricah. Ta križ stoji na križpotju romarske ceste in na meji antonjevške in trojiške župnije ter na meji občine Zgornja Brengova in Osek. — Križ sta dala postaviti Franc in Marija Zorko v trojni spomin in sicer: prvič v zahvalo za srečno vrnitev hišnega gospodarja in očeta iz svetovne vojne, drugič v zahvalo srečne rešitve iz smrtne nevarnosti in ozdravljenja težke bolezni, tretjič v spomin bridkega trpljenja in smrti našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, ki je kralj neba in zemlje. Vse Bogu v čast. Pri tej slovenosti so veseli gostje zbrali za novo bogoslovje v Mariboru 305 Din in k temu sta še pridjala hišni gospodar in gospodinja 10 Din, tedaj skumi "!r> T>i'i. Vsem darovolcem podeli mili in ljubi Jezus svoj sveti blagoslov in bodi jim večni piačnik v svetem raju. Sv. Benedikt v Slov. goricah. Slovesnost, ki smo ]o v nedeljo, dne 1. decembra obhajali, nam ne bo kmalu izginila iz spomina. Veljala je 95 našim vojakom, žrtvam svetovne vojne. Izvršila se je ob veliki udeležbi dolačinov in sosedov na kaj ganljiv način. Ob pol 10. uri so v veličastnem štiristopnem sprevodu prikorakali naši bivši vojaki k cerkvi, njim na čelu apačka godba, antonjevški bojevniki, naši gasilci in Orli v krojih, ki so ee primerno porazvrstili okrog spomenka. Moški zbor zapo.je »Gozdič je že zelen«, č g. kaplan Brvar, kot bivši vojni kurat, pa v srce segajočih besedah opiše velike žrtve naše župniie In nato v vezani besedi proslavlja padle junake. Ko konča, pade zavesa in prikažeta se 3 metre visoki spominski plošči iz kararskega mramorja, nad njima krasen gotiški križ s Križanira, lepo vzidani v južno cerkveno steno. Obenem zabliščijo zlati napisi na proščah. Na njih vrhu so vklesane besede: Župnija domača, glej, vse te Binove je strašna svetovna vojna ti vzela! 0, moli za nje, da Gospodova milost bo tvoje junake v nebesa sprejela! — Nato sledita letnici 1914 in 1918, ki pomenita začetek in konec svetovne vojne. Potem sledijo po občinah razvrščena imena padlih junakov z rojstnimi in smrtnimi podatki. Kar milo se stori človeku, ko čita posamezna imena. Za župnijo 2600 duš 95 padlih! Imenik zaključujejo besede: Večen vam apomin! Svoji svojim 1929. Sedaj blagoslovi križ in plošči domači č. g. župnik ob asistenci uomačega č. g. kaplaaa in č. g. Ciglarja od Sv. Ane v Slov. goricah. Nato opravijo libero za padle. Slovesnost, ki jo je poveličala godba s tremi žalostinkami in salva z bližnjega hribčka, je zakljueil moški zbor a pretresljivo pesmijo »Oj Doberdob«. Nato se je opravila v cerkvi asistirana pozna sv. maša za padle junake, drugi dan pa mrtvaško opravilo, katerega so se udeležili v polnem števiiu sorodniki padlih in darovali sveto obhajilo za nje. Dan in noč pa je gorela lučka v svetilki pred spomenikom. Gornia Ra;Igena. Ob priliki blagoslovltve občinske kapele in Zemljičevega križa vLomanoših so zbrali gostje pri Alojzu Zemljiču Din 253 za Dijaško kuhlnjo v Mariboru. Vsem darovalcem najlepša zahvala! Ljuioiiaer. Žrtev sekire je dne 4. tega meseca postala dobro uspevajoča lipa, stoječa v vrtiču na glavnem trgu v Ljutomeru med hišo mestne hranilnice ljutomerske in hotelom Herndl. To lipo je dne 1. decembra 1919 vsled sklepa takratnega gerentskega sosveta ljutomerskega, torej na obletnico osvobojenja vsadil takratni redar Vido Habjanič. —• Slednji je menda sluteč, da grozi lipi pogin, v tekočem letu vposlal na mestno občino ljutomersko dva dopiaa, da se to lipo pusti stati na mestu, kjer je bila vsajena na obletnico osvobojenja. Ker pa je mestna hranilnica ljutomerska zaprosila za odstranitev tega drevesa, jo to zadevo mestna občina predala v ev. izvršitev olepševalnemu društvu. Lipa ,ie padla, a na tem mestu se bo povečal vrt in skozi istega bodo napravljeni prehodi v poslop.je mestne hranilnice. Ljatomer. Prelomil si je kost spodnje čeIjusti na neznan način pri čiščenju ograje na ljutomerskem pokopališču pokopič Peter Lebar. Pomoči si je moral iti iskat v mariborsko bolnico. Ljutomer. Čitatelje tega lista se opozarja, da se kvaterni sejem v Ljutomeru, ki pade letos ravno na rojstni dan Njegovega Veličanstva Kralja Aleksandra I. dne 17. decem* bra preloži na drugi dan v sredo, dne 18. decembra tega leta. Ljutomar. Gasilni dom. Krasna stavba gasilnega doma, ki bo gotovo v okras mesta Ljutomer, posebno pa dosedaj tako zapuščene okolice postajališča Ljutomer je dozidan in pod streho, stolp pa se še dogotavlja. Da je ta stavba kljtib izrednim slabim vremenskim neprilikam dograjena in je treba sedaj čakati samo dovršilnih del v bodofem letu, gre čast posestnikom iz mesta in okolice, ki so prav marljivo brezplačno dovažali potrebni materijal. Tudi vsestranska požitvovalnost članov gasilskega društva ni izostala. Polenšak. V najlepši dobi svojega življenja, star komaj 20 let, je podlegel kruti jetiki mladenič Anton Nedelko iz Ilušaka. I,e par dnl <«a tem pa so že spet mogočno in otožno zadoneli naš zvonovi, naznanjajoč, da je umrla okoli 70 let stara Neža Horvat iz Lasigovec Rajnima večni mir, preostalim pa naše sožal.je! — Pa tudi veselih gostiivanj nam nl manjkalo. Prva nam je ušla organistova hčer in cerkvena Devka Lizika \i Braslavec; vi#U ei j>> zi! soro^itclja zakonskih kri?>:v in tcžav iuarljivega dre\csničarja Martina Novak iz Zastdov. Podjetni kme', Franc Žgeč iz Žajuenc je kar sosedovo Micko privedel na svojo lejo kmetijo. Sarncuk-mehanik Potrč iz Zasadov si jc vzel zs. gospodinjo čevljarjevo hčer Piohljevc. Pridno Marijnc družbenko Tereziko Roškav is: Pritinske je poročil lušter. fant f-evljar, član in odbornik katoiiškegn iiobraievalnega društva, član sosveta občine Polenci, stalni naročnik Slovenskega Gospod&rja Martin Janžekovič iz Lasigovec. On pa jc privedel nevesto na svoj dom, ki si ga je sam 6e le letos postavil. Vsem novoporočencem ninogo sreče. Polenšak prl Ptuju. Po dolgem času, celo več let je prav prefrigan, neodkrit in zvit dihur prav oblastno in mogočno strahoval perutnino po naših kurnikih tako, da celo nobena ključavnica ni bila dovolj močna, da bi je ta hudoba ne odbila ter kurnika prav lepo osnažila. A ti prešmentani »pureki«, ki so minuli teden v noči izginili od neke hiše v Lasigovcih, so pa bili tako usodni, ter tega oblastnega dihurja izdali v dveh človeških podobah. Oko postave je bilo tako oprezno, da je tudi poluk#iilo v zašito vrečo, ter na veliko začudenje vseh prisotnih izsulo iz nj6 prav lepo rejene, mastne pureke. Je umevno, da je zdaj ta dvonogi dihur, ki je bil strab. vsem kurnikom, pa tudi shrambam za mast in svinjetino — odl«rit in ujet. Upamo, da bodo zdaj naši kurniki kaj bolj varni pred to dihursko strahoto, posestniki perutnine pa vsaj par uric mirno Bpali. Št. Janž na Dravskom polju. Dne 1. decembra tega leta so naše orglje, o katerih smo že poročali, prejele svoj krst iz rok preč. gosp. dekana Alojzija Sagaja. Par dni poprej so pri kolavdaciji prestale strogo poskušnjo pod rokami gospoda Gašpariča iz Maribora. Tvrdki Brandl smo hvaležni, da nam je postavila to delo. Na prostoru, kjer bi se komaj dale poBtaviti dve navadni omari, je mojster spravil pod streho celo družino orgeljskh piskačev, 654 po številu in to v popolnem soglasju od najmanjših pritlikavcev do velikih starcev, ki eo vsled nizkega oboka morali sključiti svoje glave. Glas orgelj je veličasten in je to delo gospodu Brandlu v vso čast. Prihova. Žalostne in vesele novice. Zadn.ji petek smo pokopali starčka, pa vendar mla'deniča v starosti 77 let, Štefana Černec. Bil 'je slovesno pokopan v spremstvu treh duhovnikov. Zaslužil si je slovesen pogreb, ker je bil velik dobrotnik cerkve. V svoji oporoki se je spomnil tudi raznih dobrodelnih namenov in domfičih ubogih. Bil jo star naročnik Slovenskegn Gotpodarjc in raznih nabotnih listov Bog mu povrni v večnoat' vg»v dobra dela. — Nk, gosiiji PučnikZidangek črae-nabrali pii licitaciji sodi-6k« vine. 350 Dir. tf, voz opeke novega društvenegic doina. Tudi prvi radio imamo n« Prihovi. Smo gs žo ve6elo poslušali in s-j veselimo, da gft bomo ob nedeljah po večernicah ftc večkrat smeli poslušati. Majiberg. Dne 1. deceinbra je zatisnila za vedno svoje trudne oči žena skoraj svetovno znanega in že tudi pokojnega g. Antona Sagadlna, veleposestnika v Medvecih, 72 let stara. Vzgojila je osem otrok, pet sinov in tri hčere, ki so že vsi dobro preskrbljeni. Najstarejši je ostal v Galiciji gotovo mrtev, drugi je podpolkovnik v žandarmerijskem polku. Bila je priljubljena žena, skrbna mati in dobra gospodinja. Ostani jej trajen spomin in zemljica ji bodi lahka! Za ves trud pa in trpljenje, milo naj ji Večni da plačilo! Sv. štefan. Redko se oglasimo v našem Ijubem »Slovenskem Gospodarju«, pa zato zdaj par vrstic. Zapustila nas je vzorna in pri vseh priljubljena učiteljica gdč. Marija Hrček in je odšla na novo službeno mesto v Polje. Jokali so se otroci, ko so zvedeli za premestitev. Sklenili smo na spomlad povečati in dvigniti naš žagred v nadstropje. Sezona porok bo, kakor se čuje, v predpustu prav rekordna. — Sadna letina je bila letos bogata. V primeru z. drugimi kraji smo tukaj trezni ljudje, saj kakega večjega pretepa letos še ni bilo, četudi smo včasih malo »ginjeni«. Večnega dežja in blata smo že do grla siti. Sv. Jedert nad Laškim. Na Katarinino sta bila poročena Jožko Golouh, po domače Sadovšakov iz Rečice in Terezija Petek iz Golc, oba vrla člana naših mladeniških organizacij. — Starešine sta bila ključavničarja župne cerkve. Na njuno pobudo so veseli svatje darovali in zbrali 1530 Din za novo Slomškovo cerkev v Gornji Rečici z željo, da bi nova zakonca obhajala srebrno poroko že v novem svetišču, ki bo, če Bog da, stalo na njunem zemljišču slavnemu škofu na čast. Gorica prl Sv. Jederti nad Laškim. Umrl je dolgoletni naročnik Slovenskega Gospodarja Janez Šterban, po domače Tišlar. Še kot vpokojeni rudar je rad opravljal zidarska dela, dpkler ga ni vodenika spravila v večni pokoj. Laški okiaj. Kakor slišimo, pripravlja vlada v Beogradu nov lovski zakon, kateri je potreben marsikatere izpremembe. Kakor znano, je še veljaven večinoma stari štajeski lovski zakon. Na omenjenem zakonu niso interesirani samo Iovci, ampak tudi kmetje, če- prav k k lovom ne pečamo, kajti divjačina s« redi in pase ne samo po naših gozdovih, am* pak tudi po naših poljih in sadnih vrtih. Na vsak način mora vlada vprašati tudi kmetske organizacije, to je predvsem Kmetijskb družbo. Za naše kmetijstvo bi bil gotovo najidealnejši tak lovski zakon, kakor ga je sklenil bivši kranjski deželni zbor leta 1913, kateri pa takrat ni dobil cesarjevega potrjenja^ in sicer menda zato ne, ker je imel geslS: smrt zajcu. Potrjen pa gotovo tudi ni bil ii' političnih razlogov, ker so se varovale predpravice nemških graščakov in liberalnih purgarjev na brvšem Kranjskem. Taki in enakl razlogi bi pa seveda sedaj lahko odpadli. —¦ Nositelj državne misli je gotovo kmet, kateremu se lahko da pravica, da sme usmititi zajca, ko mu uničuje sadno drevje. Iaam.o pa v našem okraju, ki spada proti Jurkloštru, že pod takozvani Unvald v zadnjih letih veliko divjih svinj, ki so ne katerim kmetom uničile krompir, koruzo, pa tudi drugo žito. To ni več šala, ampak življenjsko vprašanje marsikatere kmetske družine. V našem okraju je zelo veliko kmetij, ki ne pridelajo čez 30 mernikov pšenice in 20 mernikov koruze in to v srednje dobrih letinah. Imamo zelo hribovite lege in posestva med gozdovi, kjer j$ pridelek manjši. V slučaju, da pride uima ali pa, kar se zadnja leta redno dogaja, da po nočeh pridejo na naše njive divje svinje, nastane v itak revnih kmetskih in kočarskih družinah pravo pomanjkanje in lakota. V slučaju, da si kmet ne bo smel škodljive divjačine sam pokončevati, kar se bo najbrž zgodilo, zahtevamo, naj se tudi divje svinje smatrajo kot lovne živali, da so potera lovski najemniki prisiljeni odplačevati škodo, povzročeno po divjih svinjah. Sresko načelstvo v Laškem, oziroma banska uprava naj poskrbita, da bo uprava jurkloštrske graščine pričela Cistiti svoje obširne gozdove pri Sv. Trojici in na Volušu, ki so bili pred let popolnoma izsekani, in so sedaj poraščeni z robidovjem in srebotjem, kamor ne more noben lovec in so varno gnezdo divjih svinj. Upam, da ne pišem zastonj, gre za našega kmeta! Prva kmečka predstava v mariborskem gledallšču. Da tudi kmetovalci — okoličani lahko proslavijo desetletnico mariborskega gledališča, vprizori Narodno gledališče v Mariboru v nedeljo, dne 15. decembra ob 3. uri popoldne prvo kmečko predstavo po najnižjiH cenah. Vsi sedeži brez razlike po 5 Din, stojišča po 3 Din. Vprizori se pretresljiva drama iz vojnih dni »Stilmondski župan«. Naročajte pravočasno vstopnice skupno po dopisnicabl.