Javorji — Ostrolistni jovor Robert Brus, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Ostrolistni javor (Acer platonoides L.) Poleg gorskega javorja je naša največja vrsta javorja ostrolistni javor, saj zlahka zraste do 35 m visoko. Skorja na deblu je sivorjava, sprva gladka, pozneje pa drobno in precej plitvo mrežasto razpokana. Velja opozoriti, da se lubje z nje ne lušči tako kot pri gorskem javorju in po tej podrobnosti odrasla drevesa obeh vrst zlahka razlikujemo med seboj. Poganjki so rdečkasti in goli, brsti ovalni, topo zašiljeni, voskasto poprhnjeni in krajši kot pri gorskem javorju. Listi so dlanasto krpati, dolgi 5—16 cm in široki 8— 25 cm, pecelj je navadno rdečkast. Vsaka od 5 krp se konča z nekaj ostrimi stranskimi konicami (ime!), zareze med krpami pa so zaobljene. Iz odtrganega listnega peclja ali listnih žil priteče bel mlečni sok (tudi ime mlečni javor!). Listi se jeseni obarvajo rumeno, oranžno ali rdeče. Ostrolistni javor je enodomna ali poligamna in žužkocvetna vrsta, cveti od aprila do junija, in sicer neposredno pred olistanjem. Cvetenje je zgodnejše kot pri gorskem javorju. Posamezni cvetovi so rumenkasti ali zelenkasti, široki 10—12 mm, 5-števni, lahko so her-mafroditni (dvospolni), moški (kadar imajo reduciran pestič) ali ženski (kadar imajo reducirane prašnike). Cvetovi so združeni v pokončne, 4—8 cm dolge češulje. Tipi cvetov so si na pivi pogled precej podobni, njihovo pojavljanje na drevesu pa je lahko zelo različno. Včasih že v isti češulji najdemo cvetove vseh treh tipov, lahko pa tudi cvetove enega samega tipa. Plodovi, tako imenovane samare, dozorijo septembra in so goli, 3—5 cm dolgi, krilata delna plodiča pa oklepata topi kot. Po ekoloških lastnostih je ostrolistni javor na splošno skromnejši od gorskega. Najraje raste na rahlih, svežih in bogatih tleh, prenese pa tudi sušnejša, vlažnejša in revnejša rastišča. Rad ima zmerno svežo apnenčasto ilovico. Je polsencozdržna vrsta in potrebuje manj svetlobe kot gorski javor, hkrati pa bolje prenaša vročino in sušo. Odporen je proti onesnaženemu zraku in močnemu vetru, precej dobro prenaša tudi nizko temperaturo in pozebo. Avtohtono je razširjen v Južni, Srednji in v delu Severne Evrope, v Zahodni Evropi je redkejši. Raste tudi v Mali Aziji in na Kavkazu, od koder se njegov areal nadaljuje daleč v osrednjo Azijo. Ostrolistni javor je avtohton tudi po vsej Sloveniji, vendar nikjer ne gradi čistih sestojev in njegov delež v gozdu je povsod majhen. Največkrat raste posamično kot primes v listnatih, največkrat gradnovo-gabrovih gozdovih na gričevju ali v bukovih gozdovih v spodnjem delu gorskega pasu, redko ga najdemo više od 800 m n. v. Včasih raste v združbi plemenitih listavcev. V gozdu je dragocen, ker zaradi majhnih potreb po svetlobi lahko raste tudi v spodnji plasti in s tem uporablja prostor, ki ga večina drugih drevesnih vrst ne more, plodovi pa so dragocen vir hrane za gozdne živali, predvsem za ptice. Ostrolistni javor je po vsej Evropi priljubljeno okrasno drevo, zlasti zaradi bujnega, zgodnjespomladanskega cvetenja rumenih cvetov ter lepe rumene, oranžne ali Cvetovi se razvijejo še pred olistanjem rdeče jesenske barve listja. Les je trd, dobro cepljiv in precej uporaben, čeprav podobno kot pri drugih javorjih na prostem ni dolgo obstojen. Iz njega izdelujejo pohištvo, parket, žlice in druge izdelke domače obiti, glasbila, igrače in kopita za puške, uporaben je tudi v kolarstvu, strugarstvu in rezbarstvu, iz njega pridobivajo kakovostno oglje. Listje so nekoč uporabljali za krmo ovac. Drevesni sok vsebuje do 3,5 % saharoze, kar je največ med domačimi javorji, Ostrolistni javor je tudi pomembna medovita drevesna vrsta. Skupen donos, ki ga zanj navajajo, je 100—200 kg/ha/leto. Posamezen cvet lahko skupaj proizvede od 4,13 mg (moški cvetovi) do 6,32 mg (ženski cvetovi) nektarja. Na dan cvet izloči 0,42 do 0,95 mg nektarja. Koncentracija sladkorja v nektarju je srednja, ugotovljene vrednosti so od 30 do 50 odstotkov. Nektar vsebuje precej kalija, kalcija in natrija. Po donosu nektarja velja ostrolistni javor za srednje pomembno vrsto. Cvetni prah je temno zelenorjav do rjav, proizvodnjo ocenjujejo kot srednjo do nizko, vsak cvet pa povprečno proizvede 8.000 pelodnih zrnc. Tudi pri medenju ostrolistnega javorja je pomembna mana. Intenzivno proizvodnjo mane, ki v urbanem okolju in v parkovnem vrtnarstvu ni zaželena lastnost ostrolistnega javorja, veliko bolj cenijo čebelarji. Najpogostejši proizvajalec mane je vrsta Periphyllus aceris L., ki sesa na spodnji strani listov, poleg nje pa se pojavlja še Periphyllus caracinus Koch (obe Chaitophoridae). Obe vrsti sesata tudi listne peclje in cvetove. Včasih navajajo še vrsto Drepanosiphum platanoidis Schrank in tako kot na drugih javorjih tudi vrsto Parthenolecanium corni L. Najpomembnejša uporabljena literatura: Brus, R„ 2004, Drevesne vrste na Slovenskem. Mladinska knjiga, Ljubljana, 399 s. Brus, R., 2005. Dendrologija za gozdarje. Univerzitetni učbenik, BF, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 408 s. Crane, K., Walker, P., Day, R., 1984. Directory of important world honey sources. International Bee Research Association, London, 384 s, http://idrinfo.idrc.ca/archive/corpdocs/06l504/ (dostop 10. 10. 2