Db prehodu starega leta v novo si ljudje po stari navadi želijo srečo. Želja po sreči, ki je vsakemu človeku vcepljena v srce, dobi ob novem letu socialno obliko: ljudje želijo drug drugemu vso srečo brez vseh nezgod in nadlog. Zdi se, kot da bi bilo ob začetiku leta vse ozračje, iki obdaja ljudi, polno medsebojne ljubezni, bratstva in .vzajemnosti. Ako bi bilo to novoletno razpoloženje globako zasidrano v srcih posameznikov in narodov ter vsled te svoje trdne podlage v človeških dušah itudi trajno, bi bilo ljudem in državam prihranjeno mnogotero zlo, veliko gorja in premnogo trpljenja. Skladnost bi ¦vladala med stanovi, sloji in skupinami ljudi po posamcznib državah, iii bi povsod •omogočala demokracijo = vlado ljudstva. Skladnost bi vladala med narodi, fci bi omogočala rešitev vseh spornih vprašanj med državami v &kupnih posvetovanjih, ki so organizirana v Zvezi narodov. In ako bi bilo oboje izpolnjeno, bi bilo človeštvo ob.varovano največje nesreče, vojne, ld se preplašenim narodom kot strašna pošast javlja kakor v neprestanem prividu. Preudarimo nekoliko, v ikakšnem stanju se nahajajo sedaj ta 3 vprašanja, iki je od njih odvisna sreča in nesreča ljudi, narodov, človeštva. Začnimo z zadnjim. Ali bo vojna? To vprašanje je pretekli mesec staVil K.nrad Wrzos, urednik poljskega •lista »Il_ustrowany Kurjer Codzienny«, predsedniku čehoslovaške republike ¦Masaryku. V uvodu za vpražanje je ta poljski žurnalist omenil veliiko napetost, ki vlada med državami, kakršne _ii bilo od konca svetovne vojne, stalno rastoče oboroževanje in govorjenje o ivojni; vse to spričuje, da leta 1914—18 niso sveta ničesar naučila. Predsednik Masaryik je na vprašanje: »Ali vMi bodočo vojno«, cdgovoril: »Ne. Svet nima 'denarja za vojno. Obstojijo pa tudi moralne obveze: obstoji pacifizem (želja in načrt miru), rekel bi pacifizem razruma, praktičen, ki pravi, da ni treba .vojne. Po mojem mišljenju se dajo vsa ivprašanja rešiti brez vojne.« Ko je jpolj.ki žurnalist omenil nacionalistiČmo razpoloženje Madžarske in Nemčije, (ki ogroža mir, je Masaryk rckel: »Države, iki so izgubile vojno, kakor n. pr Madžarska, niso zadovoljne, to je raz.umljivo. Nemčija je premagala Franlcijo 1. 1870, Francija pa Nemčijo 1. 1918. Razumljivo je, da je Nemčija razburje- na. To je res, toda ne uvidim, zakaj bi e ti spori morali ponoviti.« Masaryk in poljski žurnalist sta promatrala vprašanje miru ali vojne z vidika Evrope, nista ga pa presmatrala vidika razmer na naljnem vzbodu. Tam pa se prilike zaostrujejo v nevaren spor med Japonsko in Rusijo. Vojaška stranka na Japonsikem zahteva vojno Rusijo, in sicer že v prihodnji spomladi. Nepristranski opazovalci izjavjajo, da bi morebitna vojna v prihodnji spomladi ne našla Japonske nepripravljene. * Zadnji 2 leti je Japonska uravnala in utrdila svoj položaj napram slabi Kitajski, iki ji je vzela Mandžurijo in pokrajino Džehol. Veliki kitajski zid dela mejo med japonskim in kitajskim območjem. Japonska je ustavila svoje prodiranje proti idtajskemu jugu ter je vrgla svoje čete na sever proti ruski meji. Na obeh straneh te meje se zbirajo vojaške siie, japonske in ruske. Pred dvema letoma bi bili Rusi, ako bi se bil izvršil japonski sune:k proti severu, najbrž zapustili vzhodno Sibirijo ter jo prepustili Japoncem, iker.se še niso čutili varne pred napadom iz evropskega zapada. Sp-omladi in poleti pa je sovjetska vlada sklenila celo vrsto pogodb o medsebojnem nenapadanju. Od finskega mor- ikega zaliva do Črnega morja so vs« obmejne države in tudi nekatere velesile sklenile s sovjetsiko vlado takšn« pogodbe, vsled 5esar ima Rusija v morebitnem spopadu z Japonsko popolno^ ma zavarovan hrbet. Tako je Rusija dobila svobodne roke v Sibiriji, katero hoče braniti proti Japoncem. Komandant ruskih čet general Bliicher je zbral na mandžursko-sibirsiki mejl močno armado, ki je tehnično popolnoma moderno opremljena. Odločitev. v sporu med Rusijo in Japonsko je y rokah Zedinjenih držav Sev. Amerike, s ikaterimi je Rusija sklenila sporazum in pogodbo. Končna beseda o miru ali vojni na daljnem vzhodu ne bo padla ne v Tofciu (Japonska), ne v Moskvi (Rusija), marveč v Washingtonu (Zedinjene države). Eaj bo z Zvezo narodov? Ta najvažnejša mednarodna ustano.va za poravnavo sporov med državami in za ohranitev miru je danes v težki krizi. Ima nasprotnike, ki bi ji radi upihnili luč življenja. To so tisti, ki jim je sebičnost glavni vidik, iz katerega presojajo mednarodna vprašanja. Ker Zveza narodov ni hotela ter tudi ni mogla odobriti od nacionalne sebičnosti narekovanega protipravnega postopanja Japoncev proti Kitajcem, je Japonska izstopila iz Zveze narodov. Isto je storila hitlerjevska Nemčija, (ko Zveza narodov, odnosno v njenem okrilju delujoča konferenca za razorožitev ni mogla odobriti nemške zahteve po oboroževanju Nemčije, Iker bi bil z uresničenjem te zahteve mir v Evropi ogrožen v največji meri. FašističnaA Italija, ki nikdar ni bila Zvezi narodov naklonjena, bi najrajše sledila Nemčiji. Vendar še okleva ter zahteva, naj se Zveza narodov preosnuje, da bo poslušno sredstvo v rokah velesil. Resnica je, da Zveza narodov ni takšna, fcakršna bi morala biti po svoji ideji. Priznati pa je tudi treba, da je dosegla marsikateri lep uspeh. Posrečilo se ji je, da vsaj nekaj omenimo- poravnati spor med Grčijo in Bolgarijo, ki se je vedno bolj zapletal. Tudi druge spore je, če ne odstranila iz sveta, pa vsaj omilila. Posredovala je za posojila, iki so se dala denarno in finančno slabim državam. Med njene največje zasluge spada gospodarska in finančna sanacija Avstrije 1. 1922, ki se je izvršila pod njenim vodstvom. Na obstoju Zveze narodov so jako zainteresirane pred vsem male države, za ikatere bi Zveza narodov morala biti in deloma tudi je zatočišče proti diktatu (povelju) velesil. Zaintcresirana je zlasti Francija, l_i je v Žvezi narodov imela glavno sredstvo za izvajanje svoje mirovne politike. Iz lstega razloga ima velik interes na obstoju in razvoju Zveze Anglija. Ali bo Zveza narodov prebolela to fcrizo? — Poljski žurnalist je predsedniku Masaryku stavil vprašanje: »Kaj mislite o sedanjem stanju Zvezo narodov?« Masaryk je odgovoril: »To je kriza. Ponavljam pa, da fcriza ne pomenja smrti.« Želeti je v interesu evropskega in svetovnega miru, da Zveza narodov srečno preboli to krizo, da se preosnuje ter razvije v najkrepkejšo zaščitnico mednarodne pravičnosti in svetovnega miru. Kaj bo z demokracijo? Spričo diktatur, ki so zavladale v raznih državah, in pretiranega nacionalizma, ki hoče demokracijo zatreti v kali, je navedeni novinar vprašal čehoslovaškega državnega predsednika, kako misli o usodi demokracije. Masaryk je svoje mnenje tako-le opredelil: »Demokraciji ne preti nevarnost. Demokracija ni sestav, ki bi ne bil podvržen spremembam. V gotovih trenutkih tudi demokracija zahteva, fcakor vsaka druga ustavna oblika, diktaturo v lastno obrambo. Demokracija bo n. pr. sprejela reformo parlamentarizma. Ako se torej parlamentarizem preosnuje tako, da se odstranijo njegovi pogreški, ne vidim v tem opasnosti za demokracijo. Pogledamo na karto Evrope: večina držav je demokratska, so celo ustavne monarhije. Nemčija je bila močna in dejavna monarhija. Ali se moremo čuditi, da še vedno monariiistično čuti? Mi Čehoslovaki smo po naravi demokrati, ker nismo imeli svoje dinastije, svoje vojske in narodnega plemstva.« Na ponovno vprašanje: »Ali mislite, g. predsodnik, da demokraciji ne preti nobena nevarnost«, je Masaryk rekel kratko in odločno: »Trdim, da ne. Demo!kracija gre skozi gotove krize, toda kriza je povsod.«