50
Likovna umetnost
Prizven in privid*
Cezanne in njegovi nasledniki so poudarili pri likovnem umetniškem izražanju predvsem razumsko obdelavo barve in oblike slikanih predmetov. Ker pa je pod vrhnjo plastjo razumskega dojemanja v tvorčevi duši še več plasti, so začutili predvsem čustveno posebej razviti umetniki, da v delu Cezannovih naslednikov ni tistega, kar bi njihovo delo približalo gledalcu. Bili so jim enostranski, samo razumsko — čutni. V svojih delih so hoteli zajeti vse odseve človeške duše in začeli so iskati novo likovno snov, ki bi odražala vsa gibala človeške duše: sklepajoči razum ter podzavest z njenimi prizveni i pretvarjanji. Tako izražanje so imenovali nadrealizem — surrealisme, ker je po njihovi veri to najpopolnejši odsev umetnikovega doživetja, ki je zajelo vso človeško dušo in vse njeno likovno izražanje. Nadrealizem skuša doseči objektivni likovni izraz slikarjevega jaza, kar je povedal že Delacroix, ko je skušal orisati naloge likovno umetniškega izražanja: „Ves vidni svet je skladišče slik in znakov, katerim določa domišljija mesto in relativno vrednost. Je to neke vrste paša, ki naj jo domišljija prebavi in pretvori. Vse človeške možnosti morajo biti podrejene domišljiji, ki jih zahteva vse hkrati."
Nadrealisti niso iskali novega pojmovanja barve in prostora, sliki so dali le nove snovi. Do impresionizma je bilo* likovno izražanje povezano s pripovedno vsebino in naslikani predmeti so bili zbrani po navodilih zgodbe, ki naj bi jo ilustrirali. Impresionizem je likovno pripovedko odvrgel, ker je prvina, ki je bila privzeta iz leposlovja, sliki tuja. Zev, ki je nastala s tem, so skušali slikarji zazidati z umišljeno simboliko, ki naj bi jo prikazani predmeti izražali z barvo in črto. Toda tak simbol je bil na sliko prenesen iz miselnih spekulacj, zato ni živel iz predmeta samega in je ostal sliki tuj. Nadrealizem pa hoče utrjevati le tiste simbole, ki jih sproži v naši duši vidni dražljaj predmetov. Ti simboli ne žive v zavestnih plasteh človekovega razuma, temveč v onih globinah, ki se le včasih prikažejo na površje naše zavesti. Šele zadnja desetletja so razbila vero v celoto človeške duše in parapsihologija skuša razložiti podtalne tokove podzavesti in njenih predstav, ki jih ne urejajo zakoni razuma, temveč nastajajo po drugotnih, slučajnih sorodnostih predmetov. Podzavest se do neke mere uveljavlja v zavestnem življenju, kakor samogibno risanje, asociacija in stapljanje bitno različnih predmetov v nove organizme. O bolnem poudarku podzavesti pri jasnovidnosti, histeriji, obsedenosti, paranoji in si. ne bomo govorili. Samo likovno se oglaša podzavest pri samogibnem risanju. Težko je najti človeka, ki bi mislil težke misli in imel pred seboj list papirja, v roki pa
* Glede te vrste člankov in umetniških prilog pripominjamo vnovič: Klub neodvisnih umetnikov bo v teku leta izpovedoval v naši reviji svoje nazore in težnje. Vsakokratne umetniške priloge se bodo tikale izključno le posameznih člankov Kluba neodvisnih umetnikov. Poleg tega pa bomo — v večjem obsegu kot doslej — poročali o vseh važnejših dogodkih v umetniškem življenju pri nas.
črtalo, pa ne bi nevede vlekel okrasnih črt, pisal posameznih besedi in risal obrazov. Slikarjeva roka riše samogibno predvsem, kadar sestavlja kompozicije. Tedaj črta nehote preide z enega predmeta na obris drugega in ju spoji v nov, neresničen predmet (Prim. prehajanje udov kopalk na prilogi v 11—12 št. lanske Sodobnosti).
Prizven ali asociacija je že od nekdaj, vsaj v leposlovju, precej priljubljen, posebno pri tvorbi pesniških prispodob. V likovni umetnosti spreminja prizven oblike predmetov in določa predvsem čustveno vsebino barvnih dražljajev, ker vzbuja spomine na doživetja, ki so potopljena nekje v globinah podzavesti. Še na tretji likovni način se pokaže podzavest. Ustvarja nam slike predmetov, ki so se zlili iz odlomkov realnih predmetnih predstav. Ko je v spanju nadzorstvo zavesti oslabljeno, možgani pa še odgovarjajo na čutne dražljaje, tedaj se ti dražljaji preleve v likovne predstave, ki pa niso resnične. Posamezni odlomki resničnih predmetov se spajajo v nemogoče, pretirane skupke, ki so zgubili vrednote svoje snovi, pa so v podzavestnem doživetju vendarle resnični ter opravljajo njihove nove sposobnosti svoje naloge, ki niso v vzročni skladnosti s snovjo. Leteče glave in udi brez teles žive svoje življenje, kamen gori in je hkrati mehka blazina, noge so pognale korenine, drevesa pa korakajo po cestah. Take in drugačne so likovne predstave, ki rasto v sanjah iz podzavesti v zavest. Otroci in primitivci, ki jim še ni preraste! urejajoči razum duševnosti, sanjajo budni, se vesele in mro v resničnosti svojih prividov. Ti so bili do' zadnjega skoraj edini, ki so jih upodabljali.
Ta svet dionizičnega človeka je apolinskemu — razumskemu človeku, ki gaje vzgojila renesansa, tuj, skoraj smešen, ker se ne ravna po zakonih vzročnosti in zaporednosti. Nadrealisti pa ga skušajo ponazoriti v svojih delih. Ako sodimo njihove slike samo z merami, ki nam jih daje razum, se nam zde nesmiselne, ker nimajo ne ilustrativne leposlovne pripovedke, ne vcepljenega secesijskega modrovanja. Česar pa obrezani in za vsakdajne potrebe prikrojeni razum malome-ščana ne obseže, to obsodi: To je nesmisel. To je delo norca!
Ker se zavedamo podzavesti barvno in predmetno predvsem na dva načina: v prizvenu in v sanjskem prividu, imamo tudi v nadrealizmu dva načina, asociacij-ski in sanjski nadrealizem Kakor pa ni med prizvenom in sanjsko tvorbo ostre meje, temveč se preliva prizven v sanje, privid pa bogati prizvene, tako se spajata obe nadrealistični struji z nebroj žilami. Glavna predstavnika nadrealizma sta danes Italijan Giorgio de Chirico in Španec Salvador Dali.
Boklinova gledanja favnov in nimf in kentavrov so privedla Chirica v sanjsko zemljo italijanskega arhitektonskega obraza, ki je brez živih ljudi, ker so ga napolnili s svojim življenjem antični in renesančni kipi, ki dajejo italijanski pokrajini mimo bežečih senc ljudi-enodnevnic večerni mir popolnega ravnotežja brez želja in strasti. Prostor Chiricove pokrajinske arhitekture je živ, ker je nastal zaradi kipov, s katerimi je obljuden. Apolinskemu človeku je ta obrnjena vzročnost morda nerazumljiva. Ko' pa bo stopil v peristil Dioklecijanove palače v Splitu, jo bo čustveno dojel v spoznanju, da je bil peristil postavljen zaradi Grgurja Ninskega in je čakal stoletja, dokler ga ni Meštrovic obljudil. Vzročno celoto resničnega sveta je nadrealizem razbil, da bi ustvaril višjo celoto umišljenega, organsko-renesanč-nega sveta. V zadnjih letih dela je dal Goya likovni izraz sencam, ki rasto v po-mrčinah nad trpko kastiljsko planoto. V „Gigantih" je prikazal ves strah, ki ga je lomil, kadar je zašel iz mesta v gluho polje, ki je oklenilo brleče mestne luči z neusmiljeno dlanjo življenje uničujoče praznote. Govevo grozo je občutil Dali in vstale so mu duhovine. Realni predmeti se mu pretvarjajo v more, ki se krive v sadističnem uživanju bolečine, svežega, raztrganega mesa in kadeče se krvi. Kakor Chirico, išče tudi on obraz svoje zemlje. Toda tu ni umirjene skladne arhitekture, ki bi bila bitni okvir božansko pokojnim antičnim kipom. Sredi sežgane planote,
4*
51
ob jeklenem ravnodušju morja se krči okameneli človek — samotno drevo v napetost smrtnega besnila, da s smrtnim smehom trga lastno meso. Španska prispodoba ni sentimentalna romanca, bik-človek je, ki je spletel okrog puščic, zabodenih v tilnik, venec puhtečih črev, morda konjskih, morda človeških. Dali je odprl človekovo dušo kakor predalnik; iz predalov pa so vstale vse strasti, ki jo preganjajo. Naša zemlja ni ne olimpijsko mirna ne satansko razbičana. Njeni sladkobni razgibanosti belih hišic in rdečih streh med svetlimi polji in temnimi gozdovi pod sivo mejo romantičnih planin je najbližja zaljubljena popevka. Lirsko občutje naše krajine doživlja na svojih platnih Stane Kregar. Resnični predmeti mu razpadejo v osvetljene in senčne prvine, ki žive vsaka zase svoje življenje ptic in rož, ki diše nekam tegobno, kakor da so ovel spomin. Tako poživljanje predmetnih delov v samosvoje predmete je imenoval Salvador Dali po načinu zdravniškega govora paranojsko-kritična slikarska metoda. Tu se prepusti slikar rasti likov, ki jih je zbudil prizven na neki realni predmet. Na priloženi sliki je realni objekt pokošena senožet s kupi sena pod romarsko cerkvico na Raščici. Na senožeti stoji posušeno, napol oguljeno drevo s polomljenimi vejami. Drevo je zasadilo svoje korenine med skale, ki štrle iz zemlje. Ob drevo je prislonil kosec rogovilo grabelj. Ta pokrajinski izseček pa je oživel v slikarjev! podzavesti v samosvojem življenju. Ob predstavi romarske cerkvice se je razširila rjava skorja drevesa v kuto, romarsko haljo. Iz nje je zraslo golo telo spokornika, ki je razširil v hrepenenju roke, ko se je zgrnila pred njim senožet vse do obzorja, kamor vodijo ka-meniti cestniki, ki so se zgostili iz kupov sena. Skale, ki štrle iz tal, so se skrem-žile v obraze in se posmehujejo hrepenenju, ki ga izraža popotnikova kretnja. Vedo namreč, da je človek s koreninami priklenjen v ozko obzorje domačije, ki jo loči od širokih obzorij kameniti okvir pa še prvotni človeški strah pred brezmejnostjo, ki je kakor z dlanjo objel oni drobni košček domače pokrajine sredi slike.
Take so glavne zveze med realnim predmetom in prikazano sliko. Med osrednjimi liki pa so prepleteni še drugi predmeti, ki so nastali ravno tako po prizvenu in vsi skupaj tvorijo obenem s čustveno vsebino barvnih skladov razpoloženje hrepenenja po daljavi, po zemljah, ki se skrivajo za obzorjem, po zlatih gradovih, ki stoje morda tam nekje na zemlji ali pa v oblakih, ki rasto v sinjino neba. Ko je spoznal slikar razpoloženje slike, ji je dal v spominu na prapredmet — romarsko cerkvico — ime „Romar", ker se vsebina te besede sklada z izrazom slike.
Nadrealizem hoče zavestno pokazati v likovni umetnosti one plasti človeškega doživljanja, ki so jih upodabljali doslej samo primitivci. Razširil je vsebinsko stran likovnega izražanja. Svojega zadnjega izraza še ni našel, kajti „nikdar še ni bilo toliko možnosti v slikarstvu, kakor prav danes." (Pablo Picasso).
Bogo Pregelj.
Viri: H. Hildebrandt: Kunst des XIX. und XX. Jhs. — H. Foeillon: Življenje oblik. — Fr. Kovarna: Současne malifstvi. — Cahiers d' art, Minotaure, Život, Volne smery.
52