Jan Zahradniček I Moji zemlji
Pozdravljena, zemlja, za soncem zdaj klanjam se tebi, ko polna studencev pod njim se razgrinjaš, ti zibel voda, ki iz bokov kipe ti na gosto, pelikan, ki z vlago prs svojih napajaš ta svet!
Vozlov gorovja nalik usodi tvoji zavozlani nihče ni presekal, le struje iz njih na novo odvijaš, da poješ vsa srečna, ko reke s tovorom splavov pokojno vi j 6 se ob bokih plavoklasih, pri durih meja na stežaj te zapuščajoč.
Plan slano, gozd jambor j ev poznaš samo od pripovedovanja,
privezana nanjo z verigami svojih srebrnih voda,
na morja svoje sinjine povsem se zanašaš,
na zalive popoldanske nad črnogozdo daljavo,
na vročino prasketajočo na skednjih oblakov,
na radodarnost od zgoraj, ko spodaj zaman jo še čakaš,
pripravljena kakor ljubezen k dajanju,
pripravljena vsa se do smrti razdati, medtem ko si še vsa
v potokih, plodovih, vodnjakih, zvonovih.
Ko zaokrožaš v očeh se pokojno, vidim te celo
od gorstev obmejnih s kravjimi zvonci po rebreh (ki zvene
kot brbljanje vode) do klasaste vodoravnosti dolin;
rek hladeče roke in mišice groma gneto te
v črno prst rodovitnih globeli in v mirno raztegnjenost grap
s kamenjem, trnjem, s sivankami stolpov v blazinah gričevja;
ko listam v knjigi hvalnic pokrajin, čujem
trušč mest, peteline vasi, do kamor predaleč je svetu,
spev božjih poti, ki dvigaš v nebo jih na tilniku svojih gozdov.
Kolikokrat, v svoji ljubezni izgnan čez rob smrti in z vetrom v svojih koreninah, sem v varnosti tvoji se srečen zamajal, kolikokrat zaloga sonca v plodovih in v zrnju bila je poroštvo o neutrudljivi menjavi oranja in žetve na poljih,
3»
35
o naročjih odprtih, o zibkah razmajanih,
o drobnih nožicah, capljaj očih na pragu domov j a
do dnevov prihodnjih, ko bodo mlini in preše obmolknile,
ko se narahlo obrnil bo letni čas in večer
Treh kraljev napotil se k zori ob kresu, in bo kukavica
malega travna v adventu zakukala ...
Toda sedaj še naprej križ Božetjehov* nosiš, popotnica sladka,
nešteta stopala so te poljubljala,
nešteta kopita so te teptala,
križem in kražem bilo ni v tebi pribežališča,
vihar kuge s trombo vojska sta družno grozno divjala po tebi,
vasi izžganih oči so buljile v prazno —
in spet je ledine razrila upornost lopat in lemežev
in spet si oblekla haljo iz klasja in škrlat vinogradov,
breg se vzvalovil od čred je, navasja in lope
razzvenele so se od novih glasov.
Za daritev vina in kruha dviga se fara za faro,
iz zibelk pa vzhajajo oprode tvojega kneza
svetega Vaclava, orožarja bliskov, ki te s krvjo je odkupil,
in zdaj si vsa njegova z rekami, z mesti, z zemljišči,
vso za sabo te vleče k dnem izobilja, sodbe, poravnanja,
in iz vseh krajev in mestec po poteh ženitovanj in praznikov,
po cestah božičev in velikih noči tvoji sinovi,
rojaki pozabljeni in padli, pogrešani z bojišč,
dojenčki, ki hušknili so čez svet kot senca čebele,
mož v letih in starka z licem, ki blizu je glini,
i tisti, ki blagruje, i tisti, ki ga psuje,
vrste se pod zaščito njegovo in ni več na Češkem,
po vsej Moravi hiše, ne poda, delavnice, da ne bi njihovih
težkoč nase vzel in ni več spora, ki bi ga ne poravnal,
vse, delež sirot in balo pepelčic pod varstvom imajoč,
vse v svojo kraljevsko brzino zapregajoč.
Naj tudi k meni smrt ne vstopi nekoč kot tujka, naj mi kukavica božiča zakuka, ko čas bo odhoda, o kraj moj rojstni na deblu domovine, moj dom! Privid naroda, zgoščen v tebi kot v jedru celo drevo,
tvoje stene, razigrane od pridušenih pogovorov,
tvoja tla, prepevajoča pod stopinjami mrtvih,
tvoja okna, zveneča od sinjine, od gozdov in sadovnjakov,
tvoje duri, s škripanjem ključavnic tožeče
nad tolikim odhajanjem k zvezdam čez dvorišča in gumna,
mi družno naznanjajo nepretrgano vez
krst in ognjišč in postelj razpostlanih, nazaj
od rodu do rodu v pradavnino peč, balad in povesti,
nazaj v globočino dob, ki kri se jih moja boji...
Toda moj dom, ti barka, nisem zaman iz palube
tvojega praga prvič zvezde zazrl in sonce pozdravil,
nisem zaman se rodil v sorodstvo,
nazaj in naprej košato razraščeno,
ni zaman v brezštevilu obrazov ta moj obraz
in dlani, ki mu pripadajo kakor sadu dva lista,
niso zaman usta moja pokusila besed,
prožnih kot žima in vrv (v nje sta se zaokrožili
stanovitost in popustljivost stvari pod delavno roko),
besed sadov, z jedrom trdim kot zrnje rožnega venca,
besed zvonov, mečev, ognjev in vseh besed tega jezika,
v katerem tukaj molčijo mrtvi pod rušo in v grobnicah,
v katerem matere s praga kličejo svoje otroke,
v katerem zvečer se dvigajo k mesecu tožbe vasi,
ko v hlevih počiva živina po jarmu in biču. —
Vidoč te v nevarnosti, v mržnji, zahrbtnost vidoč, kako te obkroža, trepetal sem zate, duša domovine, toda ti, vsajena v jamo med leve, kot Danijel vztrajaš, ti, vržena v peč nevarnosti, vso ognjeno, kakor škrjanček na varnem prepevaš. — Tako sama, toda — tudi sonce je samo, tudi Križani sam je, tako sama tu spodaj, toda z dajanjem razdala se nisi, toda z izviri vrelcev, studencev zmanjšala se nisi, k mizam tvojim sedajoč in v cerkvah poklekajoč, da ni več tujine, krčem in ulic, da v tebi je vse, da ni več izgnanstva brez vonja božiča in hleba, čutim, da blizu si, čutim, da ni več odhajati treba,
v stenah tvojih, ki s temelji tiče prav v breznih noči,
pod streho tvojo, zvezde razgrinjaj očo, odkoder si nam k materi,
h koreninicam vesne, vselej znova popke poganjajoče,
k varnosti, mogočnejši od nezgod in vojska,
z rokami neizgovorljivimi pokazala,
o ljubezen!
Iz zbirke »Pozdraven! slunci« (1937).
František Lazeckj I Češki listopad
Srpan že davno je zdrvel na Faraonovih vozeh, ki so speljali letino z vinogradov in leh, oboki cerkev, jabolka zvonikov se v nebo poganjajo, mraz pase se na holmih, v snegu pokrajine sanjajo.
V  topotu vetra prisluškujem. Skozi Češko smrt koraka. Na mrazu vsak, ki lačen je, v pesti solze pretaka, sovraštvo kakor vino kuge v srcu mu kipi.
V  globeli kot srebrni zvonec zadnji list zvoni.
Igrajte, vriskajte, dekline, kakor da slavite pusta, morda že jutri smrt bo vlekla koso skozi naša usta; kot veter je opulil drevje, nas tako bo glad izžrl, telo nam bo le prst, v nji bo gostil se črv.
A nas, ki pet ran z brezna dob na tehtnico bo dalo, in z Gehenno, z nebesi nam dejanja bo zvezalo, zdaj od brezbrižnosti, laži, strupenih strel — nas in to zemljo reši, sveti Mihael.
Iz zbirke »Odeni kralovske« (1937).