12. štev.
V Trstu, v soboto 15. avgusta 1908.
Leto I
PROSTA VODI POT K NAPREDKU
ZniCRR
GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVLJENCEV
1 r"^ v—r ^		Uredništvo sc nahaja v Trstu ulica 	——L, Boschetto, 5 - Telefon 1570.	Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec Nefrankirana pisma so ne sprejemajo.
IJpruvništvo Dunaj \ . Zenta<*usse o.			Rokopisi se nc vračajo-
>' a roč ii i n n xu celo leto 0.40 K.
zn pol leta 4.70 K.
Pozamcznu štev. IH vin.
Atentat na Micijsko pravo železničarjev.
Želez;ličarska organizacija se razvija in poganja bujno cvetje na polju socijalnodemp* kratične ideje. Moč železničarjev raste hipoma; njih posadke, posamezne krajevne skupine, se oborožujejo z uma svitlim mečem, se pripravljajo na vedno nove, hujše boje in sve-sti si. svoje solidarnosti, pričakujejo vedno si-jajnejih zmag. Kapitalizem se vije pred tem razvojem proletarijata, kuje v zasedi načrte, kako izkopati brezdno, v katero naj prekuc-, nejo železničarski proletarijat, da tam duševno pogine in postane zopet stari suženj svojega delodajalca izkoriščevalca.
Zmage železničarjev s pomočjo svojih krepkih organizacij nad brutalnim in umazanim izkoriščevanjem, belijo glave požrešnim akcijouarjem, kako odvzeti svojim delavcem že dovoljene koncesije in kako jim na drugi strani zagraditi pot do vsakega izboljšanja današnjega moderno-suženjskega življenja. Zadnji pasivni odpor jim je zaprl sapo in od onega časa ne mirujejo več, iskati po sredstvu, ki bi moglo odstraniti vse te njihove skrbi in onemogočiti vsako tako »protigospodarsko* železničarsko gibanje. Iznašli so to sredstvo in dobili tudi Jjudij, ki to morilno orodje hočejo skovati. Koalicijsko pravo, pravico zborovanja je treba vzeti proletarijatu, železničarju, in kapitalist, železniški podjetnik, je dosegel svoj namen. Ko se uzakoni ta prepoved, pretrga se življenska nit železničarskih organizacij in železničar bode zopet tarnal sam, zapuščen od vseh, brez vsake tolažbe o svojih neznosnih gmotnih razmerah, brez vsake pomoči od nobene strani. To je načrt modernih vlastodržcev in ta načrt uzakoniti je njih največja briga. In kdo je stopil zopet v službo oderuškega kapitalizma, kdo je podal kapitalistom desno roko, da bi zaudali proletarijatu ta smrtonosni udarec ?! Ta sramotni posel prevzela je v državni zbornici ona stranka, ki je zastopnikom soci-jalno demokratične stranke očitala, daje izdala interese železničarjev, češ da je odnehala od boja, dočim bi bila mogla doseči boljših uspehov. To umazano službo so sprejeli zastopniki iste stranke, ki se imenuje liberalno in napredno in zastopniki tistega naroda, kateremu
Na vrli pod odejo je gospod dekan.
»Nogavice in čevlji so strgani, skozi hlače pa veter piha*. Tako sem si pel, med tem ko je padal dež in podpiral mojo melodijo. V gostih curkih so padalc kaplje in izgle-dalo je, kakor da ima nebo preveč vode. Moje nogavice seveda niso bile preveč vesele nebeškega daru, tem manj, ker jih niso ločili dobri podplati od mokre domovine. Stal sem ravno pred prodajalno klobas, in poželjivo gledal stvari, razložene po prodajalnih mizah. Zadnji vinar me je prejšni dan neusmiljeno zapustil in želodec je godrnjal, kakor graščakov pes, če vidi berača. Nič 'čudnega torej, da sem vzkliknil: »Hudič me že vzemi !*
Komaj so bile besede izrečene, že se mi je zdelo nekako lahko .okrog srca kakor da mi je zdravnik izdrl že dolgo bolan zob, ter me rešil bolečine. Krepak sunek, ki me je nekako dobrodelno prešinil, in bil sem nezavesten, a samo za trenutek, kajti že prihodnji trenotek sem stal sam poleg sobe; duša in telo sta bila ločena. Tuj glas poleg mene me je vzdramil s presenečenjem, rekoč: »Na tvojo željo sem prišel po tebe*. Mlad hudiček, se mi je predstavil s temi besedami, se nasmejal in čutil sem njegovo gorko sapo, ki mi je zelo prijala v jesenskem času, tembolj, ker moja duša še ni bila navajena hoditi po svetu brez stanovanja. Strahu nisem imel in s svojo usodo sem bil popolnoma zadovoljen.
je stara zgodovina pripisovala vse vrline, ki se jih človeški slabosti mor- pripisovati. Nemški naeijonalci so li junaki in sicer gospodje Krog, Dr. M trhel in Dr. 'rjeidenko/Jer, ki so predložili dne 20. junija v parlamentu «zakonski načrt o ureditvi službe >ih odnošajev žele* niških uslužbencev*, in s tem začeli delovanje na še veliko večje izdaj -evo železničarskih interesov nego sojo zakrivili glede dvajsetmi-lijonskega Dr. Ellenbogriovega predloga v proračunski in v plenarni državnozborski seji.
jmo si bližje usodepolni i? 124 ome-
njenega zavratnega zakonskega, načrta. Isti glasi doslovno :
„Z ječo jeilnegd do še»t mesecev se kas-nape otti, ki p,'ed pretekom pogodbene dobe ščuva na mezdni boj ali pa k istemu napeljuje1'.
Zares, dosti poguma je treba, da. se v današnjem modernem in naprednem času odloči trojica »naprednomislečih* in »pošteno mislečih* germanskih naslednikov odloči za tako nesramen atentat na najsvetejše pravo proletarijata. Železničarjem aaj se tedaj vzame vsaka svoboda v strokovnem gibanju njihovih organizacij in razorožijo naj se tako jedlnega orožja, katerega se morejo posluževati uspešno v svojem ljutem boju za boljšo bodočnost,. Citirani paragraf ne preti le onemu s zaporom, ki stopi v stavko, ali v pasivni odpor »pred pretekom pogodbene dobe* to je, z drugimi besedami, predno je gospodarju, podjetniku odpovedal 'službo in isto ’ tudi že zapustil, marveč ista kazen preti tudi onemu, hi ščuva na mezdni boj ali pa h istemu napeljuje. In tak paragraf, s katerim bi se moglo zgrabiti za vrat vsakega železničarja, če bi samo kritiziral obstoječe neznosne razmere in zahteval njih odpravljanje, naj tvori del zakona, in naj sc imenuje sncijalni zakon za železničarje.
Sličnih zakonskih določil ne najdemo lahko v kakem kazenskem zakonu. Pač ima S 1300 našega prastarega kazenskega zakona neke podobne določbe, ko govori o ščuvanju proti cerkvi, državi in proti posameznim razredom in stanovom meščanske družbe, a se na podlagi istih danes že ne upa noben državni pravdnik dvigniti obtožbe. Naše še povsem reakcijonarno koalicijsko pravo dovoljuje ščuvanje na mezdni boj in kaznuje le onega, ki s s!rušenjem ali s si/o hoče koga prisiliti, da v
»Luci mi je ime*, je rekel prav kavalirsko moj novi tovariš. »Poiskati imam še dvoje duš, potem se pa peljemo proti peklu*, je nadaljeval in me povabil, da se vsedem na peklenske vile, ki jih je imel preko rame. Storil sem, kakor mi je bilo rečeno, se vsedcl na vile in z grozno hitrostjo je pričela peklenska vožnja, čez ceste, ulice in trge, Med vožnjo sem dejal hudičku: »Dobro, da naju stražnik ne vidi, kajti sicer bi naju gotovo na vsacem oglu zapisal, radi prehitre vožnje*. Moj tovariš s kozlovimi nogami se je porogljivo nasmejal in proti meni obrnjen odvrnil:	»Kako revne
kreature ste vendar vi ljudje, ki hočete biti ustvarjeni po božji podobi; življenje imate, po katerem ste zreli za pekel, in se še na potu, če vas pride hudič iskat, bojite policije*. Zbadljiv odgovor hudičkov me ni sicer vstra-šil, pa vendar sem previdnejše sravljal na-daljna vprašanja. »Zakaj si prav za prav prišel mene iskat ?* — »Ne bodi tako radovedna, uboga duša, in zahvali se usodi, da prideš vendar konečno na gorko*, je mrmral hudiček, iz česar sem posnel da mu moja vprašanja ne ugajajo. Med tem razgovorom sva prepeljala že precejšen kos sveta, in preče,j nato svajj dospela na kraj, kamor je bil moj tovariš namenjen. Luci ni dolgo premišljeval, ter je krenil s svojimi gorečimi vilami naravnost skozi veliko okno elegantne hiše, ki je bila, kakor sem pozneje slišal, last bogatega tovarnarja. Soba, v katero sva se pripeljala, je bila ve lika in z vsenj konfortom opravljena. V sredi sobe je pa sedel lepo rejen gospod v lični
takem boju sodeluje, (lospoda državni poslanci, nemški naeijonalci Krni/, Dr. Mic,bel in Dr. Weidenho/fer, hočejo nadkriliti avstrijsko državno pravdništvo. Ne samo, da hočejo odvzeti železničarju jedino sredstvo za izdaten mezdni boj, dh, ta, sedaj še dovoljeno sredstvo hočejo prekrstiti v zločin, vsled katerega naj hi kaznovani, v smislu t? 128 istega zakonskega načrta izgubil tudi službo. Ne samo zaprt kot zločinec bodi tedaj železničar, ki si je upal kritizirati svoje službene razmere proti svojemu delodajalcu in zahteval izboljšanje svojega stanja, ne izgubi naj le svojih državljanskih pravice vsled kazni, nego vreči sc ga mora tudi na cesto, da tamkaj pogine gladu ! Tak zakonski načrt se more i m eno vatT 'n a ra v n o st barbarski in najnižje preziranje gre oni stranki, ki ga zastopa, tembolj, ker ser se imenuje liberalno in napredno. Ves moderni svet se mora zgražati nad takim nazadnjaštvom in to nam daje trdno nado, da načrt propade v zasmeh in krohot nazadnjaških naprednjakov. Če bi pa železničarje res iznenadilo, in bi ta ubijalni zakonski načrt, kar je pri nas v Avstriji vse-kako mogoče misliti, res pretil postati zakon, tedaj pa se oni vzdignejo kot en mož s celo močjo svoje organizacije, solidarni z vsem ostalim proletarijatom, ter pokažejo kapitalizmu, da si ne pustijo nikakor iztrgati najsvetejšega, jim prava, koalicijskega fprava. Branili bodo do zadnjega to svojo svetinjo, da, tudi če jo imajo rešiti s krvjo, storili bodo to. ker lepše je pač umreti v boju za prostost in svobodo, nego živeti suženjsko življenje.
Najvišji sodni dvor
in delavstvo.
Spominjam se dogodbice, ki mi jo je že pred leti pripovedoval oče o nekem starokopitnem sodniku. Tikala je ravno njega, očeta samega, ki je bil v svojih mlajših letih, kot posestnik, žalibog večkrat prisiljen, privoščiti si dragi kmetski »šport* pravdanja. Ko se je namreč mož radi neke razsodbe v privatnem pogovoru pritoževal proti sodniku, češ da ista ne odgovarja dejanskim razmeram in njegovemu prepričanju, mu sodnik odgovori sledeče: Oče!
obleki. Okolu njega so stali možje, na videz njegovi delavci. Komaj sva se z mojim tovarišem vsedla, na ob kraju stoječ totelj, je že vzdignil gospod svojo glavo in vohal po zraku. »Aha, že voha žvepljen duh* — je dejal moj Luci, in se škodoželjno smejal. Poslušala sva razgovor, ki ga je imel tovarnar s svojimi delavci in dejal: »Toraj vi pri neumnosti ne ber-dete sodelovali? Začnite z delom jutri zjutraj!
—	Dobro, to tudi ne bo vaša škoda. — Bodo uže videli hujskači! — Prav nič jim ne dovolim, na njih nesramne zahteve. Vam se ne more nič žalega storiti, ker je policija obveščena*. Tako je govoril tovarnar svojim delavcem in iz tega v sem tudi posnel, za kaj seje šlo. Vprašal sem hudička, koga misli vzeti seboj. Pokazal je na tovarnarja. »Zakaj vendar ne vzameš ničvrednih krumirjev?* — »Ne gre, ne gre, so mi vendar prehudobni, in take svojati tudi v peklu ne moremo rabiti. V obče pa so sami pobožni bratci. Vidim jih pri vsakem cerkvenem sprevodu in škapulirje nosijo : saj veš *
»Ponižen sluga, klanjam se milostlivi gospod in prosimo da smemo jutri začeti*, se zasliši na enkrat od vrat, kjer se je ravno poslavljal tovarnar, od stavkokazov, Stali so pred njim s skrivljenimi hrbtenicami in se oddaljevali.
Komaj je bil tovarnar sam, že je stal hudiček poleg njega, ga zvrnil z vilami in pričel iskati duše po njegovem telesu. Brez usmiljenja mu je vtaknil roki z dolgimi kremplji v usta in mrmral :
Pravica na sodniji pod mizo spi in močno treba brcniti, da se prebudi.
.ledino tako bi si mogli danes mi raztolmačiti jedno novejših razsodb c. k. najvišjega sodnega dvora glede nekega pravnega vprašanja, ki tire ves proletarijat. Pred kratkem je namreč ta najvišja instanca pravice sodila o sicer jako redkem, a za delavstvo sploh vrlo važnem vprašanju, jeli se more stavkajoče delavce po t? 354 našega izvršilnega reda s žaganjem zapora prisiliti, da se zopet poprimejo dela. Ta paragraf izvršilnega reda določa namreč, da se obsojenega more prisiliti s zaporom do šest mesecev na izvršitev takih dejanj, katera zamore le on sam opraviti in ki so odvisna popolnoma od njegove volje.
Slučaj je sledeči, Stav kujoči tovarniški delavci &o bili obsojeni, da se povrnejo zopet na delo in isto nadaljujejo do 24. junija 1908. Na podlagi te razsodbe je tovarnar vložil pri okrajni sodniji v Windischgarstenu eksekutivni predlog, da se obsojene delavce prisili k po- a vrnitvi na delo, s tem, da sc jim zapreti s zaporom. Okrajna sodnija, je ta predlog zavrnila, okrožna sodnija v Stevru je pa ta sklep ovrgla in izdala novega, s katerim je udovol-jila tovarnarjevi zahtevi. Motivirala je pa okrožna sodnija ta sklep s tem, da tovarnar zahteva povrnitev oni!) in istih delavcev nazaj v delo, lii so bili pri njen) aslaibeni in hi so obsojeni na povrnitev v delo ; povrnitev teh obsojenih delavcev se tedaj nikakor ne more nadomestili z drugimi osebami, ki niso obsojeni. Vrhu tega pa tovarnar v resnici ne more dobiti drugih delavcev, dokler traja bojkot, in se ga sploh ne more siliti, da bi morebiti plačeval delavcem, ki bi obsojene nadome-stovali, pretirano visoke mezde. Ako se tedaj hoče razodbo, s katero so bili stavkajoči delavci obsojeni, da se povrnejo na delo, ekse-kutivnim potom uveljaviti, je treba uporabiti izdatno sredstvo, kakor ga je predlagal tovarnar. Taka je tedaj motivacija ! In vrhovno sodišče je zoper ta sklep vloženo revizijo zavrnilo in potrdilo mnenje okrožnega sodišča.
S tein je pa vrhovno sodišče ob jednem tudi izreklo, da delodajalec zamore svoje stavkajoče delavce prisiliti s zaporom do šest mesecev, da se povrnejo na delo.
Juridično je ta odločba popolnoma napačna. Izvršilni red dopušča v s *)o4 šiloma izvesti le taka obsojenčeva dejanja, ki jih ne more nihče drugi zanj opraviti in katera so odvisna popolnoma': od njegove lastne volje. Kaj takega se pač ne more govoriti v našem slučaju. Delo, katero bi bili stavkujoči delavci po razsodbi morali nadaljevati, se more tedaj brezpogojno opraviti tudi od drugih delavcev. Izgovor tovarnarja, da nikakor ne more najti delavcev, je popolnoma jalov, ker popolnoma neresničen. Tovarnar naj bi bil delavcem ponudil pošteno, to je delu primerno plačo, in dobil bi jih gotovo na razpolago v zadostnem številu.
>S socijalno etičnega stališča pa moramo tako mnenje vrhovnega sodišča, ki v praktičnem izvrševanja zakona ne ostaja več mnenje nego postaja zakon, kritizirati brez ozira na juridično stran dejanskih odnošajev. Vsak mezdni boj se more smatrati za gospodarsko vojno, v katerej, kakor v vojni dveh držav, zakoni morale nimajo odločilnega vpliva. Imamo vendar takih mezdnih bojev, v katerih-delavec mora proti pogodbi, ki jo ima z gospodarjem, pustiti delo. Z etičnega stališča je to vsekakor odpu-
»Kje ima vendar ta svojo dušo, je-li popolnoma zavita v mast? — Stoj ! Tu je! — Ne, meni se zdi, da v tem telesu sploh ni duše. — Pač, tuje! — Vendar jo imam*. »S temi besedami je izvlekel nekaj, iz m> tleli ležečega. Na dlanu roke je držal čudno, mošnjičku podobno stvar proti luči in nadaljeval:
»Glej vendar kakšna je tovarnarska duša*. Nos se mu je zavil in z vidnim gnjusom je vrgel stvar daleč od sebe, v kot dvorane.
«Fej !» je zavpil— «kaj tacega ne morem rabiti. Pojdi, greva!» — Komaj sem zlezel na vile, sva bila uže skozi okno, v grozni višini in največji hitrosti. »Radoveden sem, kaj počne dekan*, se je muzal peklenšček med vožnjo, in s tega sem povzel, da sva na potu proti fa-rovžu. Peljala sva se zopet precej daleč, mimo mest in vasi, mimo večjih in manjših krajev. Kar zagledava v daljini malo vasico. Luci je krenil s svojimi vilami v nižine, ter se postavil na vejo močnega drevesa, rekoč: »To je gotovo trg Celebatolom«. Vzel je iz torbe majhen listič, ki ga je vzlic slabe mesečne razsvetljave bral in sicer glasno:
Luci, peklenski praktikant!
V farovž ti pojdi, — Tani postelj je v sobi,
V postelji pod odejo — Pa dekan leži.
Ne prošnje, ne molnje, — Te naj ne motijo,
Pripelji &'a semkaj — Da vid’mo <;’a mi.
Podpisan je bil ta ukaz sledeče :
A. Bitru, vodja večnih kazni, oddelek 111 za celibatarje in nune z obljubo čistosti.
»Kdo pa je Bitru?*, sem vprašal pe-klenščeka.
stljivo, toliko bolj, ker koalicijsko pravo stavkanje dovoljuje, kot zakonito uporno sredstvo proti delodajalcu
Ni še ravno dolgo temu, ko je najvišja istanca pravice izrekla razsodbo,, da so štavku-joči delavci odgovorni solidarno, to je vsi za jednega in j eden za vse, za ono škodo, ki jo ima pedjetnik vsl<id stavkanja. S zadnjo odločbo pa gre vrhovno sodišče še korak naprej. Ono smatra zapor za opravičeno in zakonito sredstvo, s katerim naj se stavkujočega delavca prisili, da gre zopet na delo. Praksa vrhovnega sodišča naj torej razveljavi oni pasus koalicijskega prava, v katerem je stavka do- | voljena kot zakonito sredstvo v mezdnem boju proletarijata za izboljšanje njegovega gmotnega stanja,
Zares, prav interesantno je zasledovati jurisdikcijo avstrijsko, ki v zadnjem časa jasno, kaze naklonjenost 'kapitalističnim podjetnikom in se približava korak za korakam, ugodili njihovim *shromnhn> željam. Res, da take razsodbe nimajo dosti praktičnega pomena, ker gotovo se podjetnik desetkrat premisli, predno bi skušal s zaporpm prisiliti stavkajoče delavce, da mu pridejo zopet na delo. Ali. etični, moralni vpliv je velikanski, ki delavčevo napeto duševno stanje more le-še poojstriti. Delavec je izpostavljen alternativi, da gre eventualno v ječo, ali pa da postane stavkolomec. Seveda se s tem tudi ničesar ne doseže; delavec postane le še pozornejši na vse take dogodljaje ter jih tolmači v svoji duši. Razum se mu bistri in razvija se še bolj v svoji razredni zavednosti in v korist vsega proletarijata, kateremu pripada. Spozna pa tudi ob jednem, da njegovemu ekonomičnemu razvoju, razven sovražnikov, združenih v močnih podjetniških organizacijah, nasprotuje še velika peščica manjših sovražnikov, ki jih pa ne napadajo dejanski oni sami, nego kujejo orožje kapitalistom, sede mirno za zeleno mizo, s tem, da tolmačijo obstoječi zakon v njim škodljivem smislu.
Električna eneržija ii železniški promet.
Napredek na prostranem polju tehnike je danes velikanski. Nove iznajdbe izpodrivajo stare naprave in kar je stoletja služilo človeštvu v njegov razvoj na ekonomičnem polju, se meče danes mej staro ' šaro, kot nerabno, ali vsaj kot mnogo manj vredno in koristo-nosno. Svet je občudoval pred 100 leti prvo lokomotivo kot čudesni človeški stvor in še danes se divi popolnosti tega aparata v železniškem prometu. Zdi se nam neverjetno, da je v tej stroki mogoče še kaj popolnejšega, nego je današnja lokomotiva ki z občudovalno br-zino preletava dfežele in države. In vendar tudi njej preti ista nevarnost, da pojde prav v kratkih letih v pokoj, za vedno. Nevarna tekmovalka jej žuga prav od blizu, da jo požene iz pozorišča. Lokomotiva,, ki jo bode gonila električna sila, je začela počasi izpodrivati lokomotive s parnimi kotli in popolnoma zmaga jej je zagotovljena.
Parna moč je doživela svoje slavno ži vljenje, bliža se koncu in bliža se tudi popolnemu poginu. Stojimo že v dobi elektrike, ki se s čudovito hitrostjo prisvaja ves upliv v industrijskih in prometnih, posebno pa v že-
«Kaj ta, tega prav za prav nikoli ni bilo; farji pa so ga iznašli, in sedaj je moj predpostavljeni*, mj je nejevoljno odgovoril :
S	temi besedami sva bila pred farovžem. Ker so bila okna zaprta, sva morala skozi dimnik in tu sem dobil malo pojma o peklu.
V	sobi, v katero sva prišla, je stala v enem kotu dekanova postelja. Visoko je ležala odeja na njej, in s škodoželjnim nasmehom jo je opazoval navihanec. Nastavil je precej globoko vile in sunil pod odejo. Precej pri prvem sunku je imel srečo, .kajti duša je obvisela na vilah, znak da je bila le rahlo pritrjena v telesu. V trenotku sem sedel tudi jaz na vilah in pričela se je iz nova nadaljna vožnja proti globinam pekla. Žveplen duh je postajal vedno hujši. Potoma smo videli polomljene peklenske vile, ki so nam bile dolcaz, da se dogajajo tudi pri peklenskih vlakih nesreče ; izglodalo je skoro tako, takor na avstrijskih železnicah.
Na enkrat sc je prikazala bliščoča svetloba in nasproti nam je pihala topla sapa. Le še par trenotkov, in bili smo skozi velika dohodna peklenska vrata. S prijaznim »sluga* je pozdravil moj spremljevalec, svojega črnega bratca, kije imel ravno vratarsko službo. Menjala sta tudi neL'aj besedi in peklenski vratar je vprašal: »Kakšno robo si vendar pripeljal ?»
—	»Eno revše in enega farja* je bil enostaven odgovor, Luci-ja. »Tako, to raj zopet farja*, je mrmral nejovoljno vratar.
Dobil sem brisačo milo in tiskan hišen J red, na kar smo se peljali v veliko dvorano,
lezniških podjetjih. Električna eneržija hoče postati kraljica sveta in paro si obdrži še v svoji službi toliko časa, da bode mogla ona sama brez nje prevladati ves tehnični svet.
Tn zakaj vsa ta elementarna sprememba? Dva sta velevažna vzroka, ki naravnost silita človečanstvo, zameniti parno moč z drugo silo. Strah pred pomanjkanjem sredstva za proizvajanje parne sile, strah pred pomanjkanjem premoga, v prvi vrsti, deluje na ta prevrat, v drugi vrsti pa dejstvo, da je električna eneržija ceneja in primeroma dosti močneja nego parna sila.
Železniške uprave vseh držav, so danes v velikih zadregah glede nabave premoga. Vse zdihujejo radi velike draginje tega kurilnega materijala, ki jim preti pobrati ves dobiček, iz njihovih podjetij. Žalostno tožijo francoske železnice o velikih zgubah radi pomanjkanja oziromr vsled pri visoke cene premoga in v nevarnosti vidijo vso industrijo Francoske prama Nemčiji, Angliji in Združenim državam severnoameriškim, ki so bogato obdarovane s B tem kurilnim materialom. Švicarske in švedske j železnice vedno energičneje delujejo na odpravo parne moči v železnišk eni prometu- Ker sta te dve državi navezani glede dobave premoga skoro izključno na inozemstvo, postaja pri njih to vprašanje emancipacije od parne sile vedno bolj pereče. Važno je omeniti da nvica plačuje na leto od 70 do 80 milijonov frankov za premog, ki ga porabi pri svojih železnicah. Nič boljše se ne godi tudi Švedski.
Ali tudi pri Nemčiji, Angliji in pri Združenih severnoameriških državah, od koder se transportira še danes, obilo premoga v različne države, opažamo isto težnjo, nadomestiti parno silo z električni eneržijo. Tudi oni gledajo že s strahom v prihodnjost, ko bode jelo primanjkovati tega epohalnega materijala za njih samih. Amerika je začela že delovati v tej smeri in severna Nemčija je storila prve korake, da-siravno se uprav njej nudijo velikanske zapreke v tem podjetju radi pomanjkanja vodnih močij in je ravno vsled tega najmanj prikladna za to reformacijo.
Kako pa je z našo razcepljeno in raznoliko Avstrijo. Prav nič na boljšem nismo, ko v ovici ali pa na Švedskem. Sudetske in karpatske dežele, Severna Češka, Moravska in Šle-zija so sicer bogate premoga, ali že tarnajo radi splošnega pomanjkanja tega materijala. Tudi te dežele niso ravno sposobne, da se emancipirajo tako hitro od sedanjih lokomotiv na paro, ker njih prostrane ravnine nimajo potrebnih naravnih vodnih sil, ki bi proizvajale električno eneržijo. Nasprotno je zopet v alpinskih deželah. V le-teh sploh nimamo rudnikov s premogom in dobivati si moramo ves potrebni kurilni materejal od zunaj. Transportni stroški so tako visoki in podražujejo premog do cene, s katero v kratkem absolutno več no bodemo mogli naprej. Dočim stane jedna tona premoga na Češkem ali v Šleziji 4 do 8 kron, moramo plačati na primer v Inomostu za tono že 1() do 20 kron. Alpinske dežele pa so nasprotno obdarovane bogato z naravnimi vodnimi silami in so vsled tega jako prikladne za to reformiranje. Avstriji pa ne zadostuje domači premog. Za letošnje leto so nam rudniki mogli ponuditi na razpolago le 640.500 ton črnega in 51:5.500 ton rujavega premoga. To je komaj polovica, kar ga pri nas porabimo; drugo polovico pa si ga moramo naročiti iz inozemstva in sicer ga dobimo iz Gornje Slezije 614.600
kjer je bilo nešteto starih in mhulih peklenšče kov, ki so bili zbrani okrog peklenskega ognja. Sedel je vsak na svojem dolgem repu, in pripovedovali so si dogodljaje zadnjih dni. Nekateri so pekli kostanj in krompir, ki so ga s sveta seboj prinesli, drugi so kadili dolge smodke in en mlad fin dečko si je razbelil dolgi jezik da užge pipo Bitru-u, oddelkovodji, ki je sedel v sredi te častitljive družbe. Ko nas je Bitru zazgledal, nam je precej ukazal piiti bliže. Mene je seveda počastil komaj s svojim pogledom, dušo z farovža je pa sam snel iz vil in pričelo se je običajno zazlišanje. Ko je stala uboga duša v peklenskem svitu pred Bitrom, sem opazil splošno začudenje in posebno Luci je bil popolnoma iznenaden, ter sc stegoval naprej. Konečno vendar vpraša Bitru dušo: »Kdo si* ? —- Brez obotavljanja je dobil glasen odgovor: 'Kuharica sem bila v Celibatolomu, pri gospodu dekanu*. Bitru vpraša začuden dalje : «Pa kako si vendar prišla semkaj ?» — »Hudič je prišel po mene*. — »Luci, Luci, kaj si zopet napravil, to je menda pometa* je jezno mrmral oddelkovodja, in nadaljeval svoja vprašanja: <Ti si kuharica, kje je pa dekan?* Nekoliko sramežljivo je odgo7 varila kuliarična duša: »Dekan je ležal na vrhu pod ode)*)*. Grozen smeh je nastal po tem odgovoru, med hudiči in hudički, ki so s peklenskim krohotom neprenehoma ponavljali: »Na vrh — pod — odejo, leži dekan, dekan leži na vrh pod odejo*....
ton iz Spodnje Šlezije 5.000 ton, iz Amerike
46.000	ton in iz Angležke 65.000 ton. Ta velikanska množina premoga, ki nam dohaja iz inozemstva, da, celo iz Amerike, nam mora dati misliti na najbližjo prlhodnjost, ko se bodo v železniškem prometu uprav radi pomanjkanja premoga oziroma na drugi strani radi previsoke cene istega, dogajale velike »črednosti. Cena raste od leta, do leta, od dne do dne. Dorini je 1906, tona premoga stala še 6 kron
4	vin. srno lanjskega leta i mo rali plačati za tono 8 kron 8 vin, a letos 1908. je cena poskočila že na 10 kron 5 vin. Tudi mi moramo tedaj resno in energično delovati in misliti nato, da nadomestimo' parno moč z o»o silo, katero ne bode proizvajal več premog, z električno eneržijo. Avstriji je treba osvoboditi se tudi tega inozemskega vpliva na gospodarskem polju, vpliva, ki bi posebno o času vojske mogel biti odločilnega pomena. Ravno iz tega razloga zadnje čase Italija močno deluje v smeri te emancipacije, kar je v prvi vrsti, ako ne naravnost izključno naperjeno proti njeni združeni tovaršici, miši Avstriji.
Dopisi.
Z Jesenic na Gorenjskem smo prejeli prav interesanten dopis, iz katerega od jedne strani moremo povzeti, kako teško 'stališče imajo sprevodniki napram železniškim uradnikom, z druge strani pa spoznati natančneje zopet par oseb, s- kako objestno domišljavostjo se vedejo na-pram železniškim služabnikom. Dogodek je sledeči:
Na Bledu stopi pri vlaku štev. 14, v voz druzega razreda, gospa z normalnim reži-listkom. Sprevodnik zahteva, tla pokaže legitimacijo, a gospa jo izjavila da jo nima ter se je pozivala na svojega soproga, ppstajenačelnika Kollerja na Jesenicah. Sprevodnik jej je nato odgovoril, da mora plačati normalno pristojbino, namreč
6	kron. Seveda jo je ta opravičena in zakonita zahteva sprevodnikova precej hudo vznemirila ter je protestirala proti takemu postopanju, češ da se jej kaj sličnega 'še"ni' pripetilo. Odrekla je seveda vsako plačilo, pozivala se na to, da je soproga jeseniškega načelnika in odvrnila sprevodnika s tem, da naj se obrne do njenega soproga samega.
Na .Jesenicah izstopi v družbi imenovane gospe iz kupeja železniški višji stavbeni komi-ser, gosp. fiichU. Ko zagledata sprevodnika, se obrneta hitro proti njemu in gospa Koller ga napade s sledečimi besedami: »Premislite vendar, to nesramnost sprevodnikovo ; vožnjo iz. Bleda na Jesenice mi je zaračunal 6 kron. Nato se oglasi gosp. 'Sicim in v surovem tonu napade s sprevodnika, kako da si upa gospej Koller kaj takega napraviti. Sprevodnik, ki gosp. Sicho ni poznal, tembolj, ker je .bil v civilni obleki, mu je hladnokrvno in mirno odgovoril, da se on nima prav nič mešati v njegovo ’ službo, češ da že on sam pozna dobro predpise za izvrševanje sprevodniške službe. Tak odgovor je seveda tudi gosp. Sichi pognal kri v glavo in začne komandirati prav po vojaški:
“Kuho pa dojile pred menoj*, deje sprevodniku, '■stojte habt Aclit!» Ivo mu je sprevodnik nato, odgovoril, da ni na vojaškem vežbališču, ga gosp. Sicha še enkrat pozove : »pred iyenoj imate stati «habt Aclit!*, in nadaljuje: «me li poznate? V prvem razredu ste me revidirali i» bi morali vedeti, da sem komisar Sicha*. Sprevodnik mu je jako pametno odgovoril, da ne more poznati vsakega civilista in mu konečno tudi zasolil, da bi se »a. Jesenicah javil marod, če bi moral mej svojo službo stati pred vsakim civilistom »habt Aclit!* Pozval je »ato še tretjič sprevodnika, da se postavi pred njim po vojaški češ: pred menoj stoji od Podnarta do Trbiža vse «lmbt Acht», a ker se sprevodnik le ni udal njegovi prešer-»osti je odšel cer mu je zapretil: »jaz vam že še pomagam!»
Sprevodnik je šel nato za svojim poslom. Kmalu prileti k njemu načelnik gosp. Koller ter ga začne obdelavati, češ da je od njegove soproge zahteval 6 kron, dočim bi jej smej zaračunati le dvojno pristojbino. Sprevodnik ga je seveda podučil, da tega on po službenih predpisih ne sme storiti. Nato je gosp. Koller zahteval sprevodnikovo ime, a sprevodnik mu je odvrnil, da je isto že razvidno na plačilnem listku. «A vi ste N...., jas vam bom če pomagal; teh 0 kron se ne plača; dajte mi sčtn vplačilni blok /» Sprevodnik mu izroči blok, gosp. Koller podstavi plačilnemu listku v bloku, duplikat, in napiše: 'To je moja soproga Koller ; se ne plača». Pod to pripomnjo podpisal je svoje ime in nato odšel.
Vse to se je godilo v veliko zabavo občinstva, ki je posebno debelo in s sarkastičnim nasmehom poslušalo kako civilist komandira sprevodniku na železniški postaji, kakor kaprol rekrutu na vojaškem vežbališču.
Gosp. Sichi prav na kratko povemo, da o» mej sprevodniki nima prav ničesar iskati, najmanj pa njim komandirati po kaprolsko. Oe
ljudje v njegovem področju morejo prenašati take neslane burke, jih obžalujemo, a sprevodniki ne bodo dovolili, da se 011 vmešava v njih kategorijo. Naj pogleda zopet malo v i»-štrukcije, pa se bode prepričal da mu je kaj takega naravnost prepovedano!
Gosp. Koller pa je za svoje uljudno ponašanje z uslužbenci, posebno s sprevodniki že dobil plačilo. Sprevodnikov, ki vozijo skozi Jesenice »e »lore več zmzrjati «.s troti, roli kmetskimi lime/ni i I. d., kakor je bila »je-gova navada. Ne verujemo pa tudi ne, da bi kje drugdje kaj takega trpeli. Pri nas ga ni več in veseli nas prav iz srca!
S	Herpelj. Naš postajenačelnik, narodni kameleon 'Ilandler, mej ostalimi uslužbenci posebno hudo sovraži sprevodnike. Kar videti, jili ne more in o vsaki mogoči priliki se hoče znositi nad jednim ali drugim.
Na postaji jih pogleduje z nekakim zaničevalnim nasmehom, a zahteva, da se 11111 klanjajo, kakor turškemu sultanu. Kadar gre sprevodnik mimo njega, mu mora salutirati ia naj ga sreča tudi stokrat v četrt ure. En pozdrav njemu ne zadostuje. Kadar «njih veličanstvo« marširajo mimo, mora stati vse v paradi, ker sicer so «11 jih milost* globoko užaljeni, se obrnejo nazaj Ln pokažejo s prstom na svojega «sliigo».
Nadalje hoče sprevodnike povsod blamirati, češ da ne znajo opravljati svoje službe. Seveda se mu pa vselej prav jasno dokaže, da on ne pozna železniške službe, ker se nima prav nič mešati v sprevodniške posle, in tako ostane konečno, 011 sam blamiran pred javnostjo. Če opazi sprevodnika, da govori s kakim potnikom o prostoru ali da mu daje navodila glede prtljage ali kaj sličnega, takoj je ta nebodigatreba zraven in poskuša osmešiti sprevodnika.
Posebno, kadar vidi kako »višjo* osebo pri vlaku mej potniki, hitro priteče blizu, odpravi sprevodnika in začne 011 iskati prostora zanjo. Po njegovem mnenju seveda sprevodnik ni zmožen, kaj takega storiti. Tako opravlja pri vsakem vlaku službo •sprevodnika, svojo pa zanemarja, kar nikakor ni v interesu prometa.
Večkrat trdi, da sprevodnik nima pravico o tem in onem določati ter o tem in' onem razpolagati. Ivo pa dobi od sprevodnika ener- * pičen »kontni*, in 11111 le-ta dokaže, da on, Ilandler ne pozna službenih predpisov, tedaj seveda se mora ta »dolgiaos* prav liilro umakniti, ker ga je preveč sram, da je sprevodnik dokazal njemu, postajenačelniku, da je že jako dosti pozabil, kar se je »e k daj moral morebiti učiti za izvrševanje svoje službe. Jeza je vsled tega neukrotljiva in zato nastopa večkrat kar nesramno, (-uje se prav pogosto, ko kriči tam pri vlaku nad sprevodnikom, kakor nad svojim psom in ščuje potnike, da se pritožijo na ravnateljstvo. *Kar priložile se proli sprevodniku radi pomanjkljivega poznanja njegove službe; saj ne sna opravljali svoji' službe, kakor sploh noben sprevoduik ne, kar jih je v Trstu Vse bi bilo treba poslali še enkrat v šolo nazaj in če bi bilo meni mogoče /o storiti, bi za vse tržaški' sprevodnike vodil vsak dan, po eno uro šolo*. T?ko govori »modrijan* Ilandler s Herpelj! Ubogo revše, prevzetno! Tako gorostasnega nezimnjfi v službenem poslovanju bi pač težko našli v drugi'glavi,"nego ravno pri llnndiorju. Ce bi hoteli pogledali, kaj ima v svoji domišljavi »repi*, bi gotovo ne našli v njej možgan, nego le malo arovcc. Sicer jo ne bi nosil tako po konci. Tako potreben šole v svoji stroki je malokdo, kakor lier-peljski postajenačelnik. Njemu bi bilo na vsak način treba vcepiti v glavo, da se on kot po-stajenačelnilv nima prav nič vmešavati v sprevodniške posle in da ima, 0» v svojem delokrogu zadosti posla, katerega naj bolj vestno oskrbuje, kakor je sploh njegova navada, ue mu pa postajeiiačelniška služba »i povšeči, pa »aj gre k sprevodnikom. Jodno ali drugo ; dve službi na enkrat ne more izvrševati. Vsem železniškim uslužbencem na Herpeljao bi se ohladilo srce, če bi hotel to storiti, ker so ga že tako siti, da ga ne morejo prenašati nič več naprej. Njegovo postopanje ni namreč prav nič drugačno s postajnim osobjem, kakor s sprevodniki. Glavni del njegovega posla je sekiranje, zasramovanje in zaničevanje: vse drugo mu je postranska stvar.
Je pač žalostno, da ima železniška uprava dosti takih uradnikov, ki mislijo, da njih služba obstoji v samem sekiranju. Seveda uslužbenci dandanašnji ne prenašajo več dolgo takih lju-dij in jim prav kmalu pokažejo, »kje so vrata*. Tako se je že zgodilo marsikateremu domišljavemu nasilnežu in isto čaka Handlerja, če mu ravnateljstvo samo ne bode pokazalo prav v kratkem zobe. Terorizirati se ne pustimo več iu zato proč s teroristi!
Zidamnost. čudno se vam bo najbrže zdelo, dragi tovariši, da imamo zopet posla z gosp. Sternom, Ali, »e moremo drugače. To je človek, ki še vedno misli, da bo organizirane že-ezničarje kar podavil. Vsaka malenkost, ki spominja na železničarsko organizacijo, ga na-
pravlja nervoznega, da kar nori. Pred kratkem se je nosil nad nami, ker smo »a hrvatskem kolodvoru, »a ute zapenjačev, pribili z osem centimetrov dolgimi žeblji, vabila za železničarski shod. Stem smo seveda napravili velikansko škodo!V Nič bi ne rekli, če bi bil gosp. Štern res tako vesten v svoji službi in bi res vso videl, kar je na postaji napačnega, kakor se na prvi pogled človeku dozdeva. Resnica je pa, da on le tam sitnari, kjer nima prav nič opraviti. Par metrov proč od jedne utice, kjer je bilo vab lo za shod nabito, je tir tako pokvarjen, da je naravnost nevarno za osobje, posebno pa za zapenjače, opravljati tam svojo službo. Vabilo na utici je seveda videl gosp. Štern, a tega kar bi moral videti, ni videl. Kanal pri bloku C je pokrit s par deskami, samo provizorično. Niti mar mu ni, da bi to popravil, kakor gre. Tudi deske nad kanalom, ki vodi k hrvatskemu distančnemu signalu, so že vse trohnele, a gosp. Steni ne vidi tudi tega. Najbrž je zato v železniški službi, da preganja organizirane železničarje. Spomnil naj bi se tudi uboge družine prožnega čuvaja pri Trbvoljah, štev 577, ki mora piti vodo iz Save. Taka je ko gnojnica in otroci so mu že oboleli vsled tega: »e zmeni se pa prav nihče zanj. To je pač taktika gosp. Sterna: zatirati organizirane železničarje in varčiti s podjetniškim denarjem, /železniškim delavcem je tako vse dobro. Zato pa gosp. Štern tudi kmalu avanzira!
Razne stvari.
Izpred sodišča: Citalcernje gotovo še znano, da je bil uslužbenec državne železnice, Buffon, vreden pristaš Narodne delavske organizacije, pred približno par meseci obsojen od tržaške ckr. okrajne sodnije na 10 kron globe, oziroma »a 24 ur zapora, ter na plačilo pravdnih stroškov, ker je na shodu, sklicanem od N. D. 0. v nje prostore, v ulici Lavatoio, prostaško s pestjo večkrat udaril po obrazu sprevodnika Grilca —• No, Buffon je hotel' biti nedolžen, prijavil je vsklic in predlagal šest prič, mej istimi tudi gg. D.ra Mandiča in mešetarja Jakliča, da bi ga bili oprali madeža.
Priče so bile zaslišane, a niti jedna njih ni mogla prepričevalno izključiti, da bi bil Buffon res nedolžen.
Zato je pa pri vsklicni razpravi, ki se je vršila 13. t. m. tukajšnja deželna sodnija tudi potrdila razsodbo prvega sodnika.
Izvolitev sodiuga Millerja državnim poslancem je tako razburila klerikalce v njegovem volilnem okraju, da se kar sami mej seboj tepejo. Iz klerikalnega glasila *Deulsches I olksblatt* posnemamo, da si krščanski socija 1 isti očitajo, da gre njih stranka zato rakovo pot, ker je
-	klerikalna in pripisuje klerikalnosti svoje stranke tudi Miillerjevo izvolitev. Drugo klerikalno glasilo «lieicltsposl* pa meni, da krščanski socijalisti morajo čakati, dokler jih soei-jalna demokracija pokliče na pomoč proti svobodomislicem.
Zmago Miillerjevo nad agrarcem je pač le pripisovati razredni zavednosti njegovih vo-lileev in dobremu poznanju koristij, ki jih imajo od zastopnikov socijalnodemokratične stranke. Klerikalni krščanski socijalisti ali pa krščanskosocijalni klerikalci pa naj se rujejo in lasajo kelikor hočejo, izvolitve Mullerjeve si nikakor ne raztolmačijo drugače.
Državno-železniška mreža je koncem leta 1907, vštevši dolgost Cesar-Ferdinandove severne železnice, merila okroglo 15.000 kilometrov. Po realiziranem podržavljenju prog družbe državnih železnic, avstrijske severnozahodne železnice in južnoseverne nemške zvezne železnice, se dolžina državnoželezniških prog zviša za 30 odstotkov. V rokah privatnikov ostanejo še sledeča železniška podjetja, in sicer: avstrijske proge južne železnice, Kaschan-Oderberška linija. Ausiško-Tepliška proga, Buschtiehrader-ska proga, črta Gradec-Koliach, Leoben-Vor dernberška železnica, Pottendorfska in As-pangska linija. Vse te pa imajo skupaj le 3229'4 kilometrov dolžina.
Stoletnica lokomotiv. Letos štejemo sto let, odkar je angležki mehanikar Trerethik v Londonu spravil v promet prvo uporabno lokomotivo. Sicer je prvi poskus napravil že leta 1804, ki pa se ni sponesel in je stroj moral po kratkem delovanju iti mej staro šaro, ker je vozil le osem kilometrov na uro, teže pa ni mogel več vleči nego deset ton. Rojstno leto lokomotiv moremo smatrati še le leto 1808, ko je Trevethik svoj prvi stroi izdatno zboljšal. Posebno brzina je ljudem močno imponirala, seveda, ozirom na tadašnja transportna sredstva. Oče lokomotiv pa je pravzaprav Jurij Stephenson, ki je leta 1814 napravil lokomotivo, da je 13 ton blaga mogla prepeljati v 24 urah 48 kilometrov daleč. To težo ima danes en sam modem železniški voz; z brzino 48 kilometrov pa vozi danes lokomotiva na najslabši sekundarni progi. Za tiste čase pa je bila seveda ta brzina nekaj izvanrednega. V
angleškem parlamentu senatorjev je bil Step- j hensonov predlog za koncesije železnice odklonjen. Odklonitev so motivirali naravnost smešno. Rekli so, da bode dim podušil ptice v zraku, da se bode živina strašila pred vlaki, da se po iskrah iz lokomotiv morejo užgati cela polja i t. d. Strah pred železno kačo se je zanesel tudi mej ljudstvo. Vsled tega so bile delavnice lokomotiv v večni nevarnosti pred napadi od strani neukega ljudstva. Ko je Stephenson nekoč v londonskem parlamentu razložil, da se z njegovo novo lokomitivo more prevoziti od 50 do 00 kilometrov na uro, mu je jeden poslancev rekel: Gospod Stephenson, mislimo si, da ta vlak, o katerem govorite podere kravo na tiru; kako grozna nesreča bi bila vendar to!.... »Gotovo*, mu odgovori mirno Stephenson, «ali samo za kravo!»Stephenson ni odnehal in nazadnjaštvo je klonilo pred njegovim velikim duhom.
Amerikanske železnice nadkriljujejo primeroma za veliko celo^ orjaški obrat nemških prog. Letošnje poročilo nnjnarodne trgovinske komisije združenih severnoameriških držav, prinaša o razvoju teh železnic te-le podatke: Dolžina vseh prog je znašala 358.981 km. Lokomotiv so imeli 51.672, vozov pa 1,958.912. Oseb seje vozilo 799,507.838,. blaga pa 1.631,374.219 ton. Kosmati dohodki so znašali 9.768,213.000 mark, izdatki za obrat pa 6.454.883.000 mark.
V	zadnjem letu se je napravilo novih prog 10.019 km, lokomotiv so nakupili 3.315, vozov pa 115.041. Oseb se je vozilo v tem letu 60,673171 več, nego prejšnje leto in za 203,642.314 ton blaga so več prepeljali, nego v prošlem letu. Kosmati dohodki so se v zadnjem letu zvišali za 1.021,788.(500 mark, obratni izdatki pa za 614,355.000 mark.
Pri teh železnicah je uslužbenih 1,521.355 oseb, tako, da na vsakih 100 km pride okoli 427 uslužbencev. Kapital, naložen v železniška podjetja, znaša 61.194 milijonov mark, to je štirikrat toliko, kakor kapital vseh nemških železnic. Za en kilometer proge se troši v združenih državah 178.332 mark, v Nemčiji pa
271.000	mark. Železniška mreža je namreč na Nemškem jako gosta, kar zahteva več voznega materijala in stavb.
Skoro 33.46 odstotkov naloženega kapitala ameriških železnic ne nosi nikakih obrestij, dočim znaša dividenda onih prog, ki rentirajo, 6.03 odstatkov.
Poročila o	shodih.
Dne	24. in	25. julija se	je vršil shod dalmatinskih železničarjev	v Splitu, 2(i.	julija pa v Šibeniku.
Vsi trije shodi so bili izvrstno obiskani. Poročal je naš železniški tajnik sodr. Kopač, o organizaciji kot taki in o koncesijah, ki jih je vlada dala železničarjem. Pozival je dalmatinske železničarje, da se tudi oni pridružijo skupnemu delovanju, češ da nas čakajo resni časi, ker bode mogoče treba še letošnje leto zastaviti vse	svoje	moči,	da se bodo	zahteve železničarjev
realizirale.
Na shodu je poročal tudi sodr. Dorbič.
Dne dl. julija se je vršil v ltojanu, na vrtu gostilne »Pri zlati kroni«, javen železničarski shod zn vse južnoželezniške uslužbence, kakor je bilo sklenjeno na shodu 28. julija, v Delavskem domu. Na dnevnem redu je bila zopet »doklada za kras in nje nečuvena razdelitev po načrtu železniške uprave in odnosni sklepi«.
Shodu je predsedoval uradnik sodrug Černigoj, poročal je sodrug Kopač. V dolgem govoru je le-ta raztolmačil najprej v slovenskem in nato v nemškem jeziku, kako perlidno uprava južne železnice tolmači okrožnico 385.a lanjskega leta, s katero obljublja dajati svojim uslužbencem iste doklade, v jednakih zneskih, kakor jih bode od časa do časa dajala uprava državnih železnic svojim uslužbencem. Državni železničarji so dobili 10 odstotno doklado za Kras ter dra-. ginjsko doklado za leto 11)08, v znesku 50 kron. O draginjski dokladi uprava južne železnice sploh neče ničesar vedeti, doklado za Kras je pa dovolila le uslužbencem v Trstu in pa-v Gorici. A tudi tukaj je šla mimo določil okrožnice 385.a ter je to doklado razdelila prav po svoje, kakor jej je pač bolj kazalo, tako, da imajo nekatere kategorije dobiti le par kronic na leto. Tudi se ni odmerila ta doklada vsem uslužbencem na isti način, ker je one, katerim bi po mnenju uprave došel prevelik znesek, jednostavno prenesla iz jedne kategorije v drugo, kjer jim pripada po njih računu manjši znesek in jih tako jednostavno prevarila.
Omenil je, da je državna železnica tudi pri njej uslužhcnim oficijantinjain dovolila doklado za Kras, dočim so južna železnica na nje ni niti spomnila. Plače, ki jih imajo te uslužbenke so tako nizke, da revice ne morejo naprej in ne nazaj in bi bilo komaj, da bi si držale »kačjo pastirje«, ki naj bi jim dodali, kar jim za dostojno življenje manjka. Ravno tako negira južna železnica tistih 50 kron, ki jih je država dala vsem poduradnikom in uslužbencem. Današnji shod mora odločno protestirati proti takemu tolmačenju okrožnice 385 a in vaša dolžnost je, da se zato malo bolj krepko oklenete železničarske organizacije in ne postopate tako, kakor nekateri ki se pehajo na narodnimi organizacijami zdaj jedne zdaj druge narodnosti in zahajajo le takrat redno v našo organizacijo, kadar od nje kaj potrebujejo.
Sprejela se je na shodu jodnoglasno sledeča
Resolucija.
i
Dne 31. julija 1908, v Rojanu, v gostilni »Pri zlati kroni* zborujoče uradniško podu-radniško in služabniško osobje tržaško postaje z okolišem in črte Nabrežina-Krmin, konstatira, epi so uprava južne železnice, toliko glede Trsta, kakor črte Nabrežina-Krnim, ni držala
obljub, danih vsemu osobju z okrožnico 385.a ex 1907, protestira najodločneje proti samovoljnemu tolmačenju in izvajanju določil omenjene okrožnice, in pozi vije obredno vodstvo društva avstrijskih železniških uradnikov ter splošnega pravovarstvenega in strokovnega društva za Avstrijo, da nujno uplivata pri upravi južne železnice na to,
1.) da dobi Trst celo 10 odstotno doklado za Kras;
2.) da dobi tudi osobje črte Nabrežina-Krmin isto 10 odstotno doklado;
3.) da se ta doklada da tudi uradnicam južne železnice, kakor so jo dobile oficijantinje pri državni železnici;
4.) da se, jednako uslužbencem državne železnice, dovoli poduradnikom in služabnikom južne železnice v Trstu in v Gorici z okolišem, enkratna draginjska podpora 50 kron za leto 1908.
Shod je bil zaključen z velikim navdušenjem in odobravanjem govornikovih strokovno mojsterskih izvajanj.
Dne 2. avgusta se je vršil v Ljubljani, v Narodnem domu, velik manifestacijski shod železničarjev, pripadajočih južnemu železniškemu tajništvu. Zastopane so bile vse postajo od Krmina do Maribora-Ptuja posebno zanimanje pa so pokazali tržaški južni železničarji. Shod je otvoril sodr. Udovč, predsedoval mu je pa sodr. Petrič iz Ljubljane, ki je po kratkem nagovoru in obrazloženju o pomenu shoda podal besedo sodr. Makucu iz Trsta. Le-ta je v imenu tržaških sodrugov v daljšem govoru povdarjal solidarnost tržaških železničarjev z vsemi železniškimi organizacijami- Nato je nastopil sodr. 'Pordi, ki je v imenu državnih železničarjev iz Trsta izjavil analogno prvemu govorniku. Za njima se je oglasil sodrug iz Pragerskega in nato še vsi drugi dolegatje, ki so govorili več ali manj vsi v isti smeri, povdarjajoč potrebo energičnega delovanja za procvit celokupne organizacije.
Ko so končali delegatje, je dobil besedo sodrug Kopač iz Trsta, ki je govoril tako-le :
« e je za koga daiiašnji dan svečan, tedaj je gotovo v prvi vrsti za mene samega, ker vidim, da je neumorno in naporno delo dvanajstih let, doneslo tisto žetev, ki jo žanjemo danes, železničarska organizacija se je mej Slovenci tako razširila, da smelo trdimo, da je danes 90°/0 organiziranih v skupni organizaciji.
Podlaga za zahtevanih dvajdeset milijonov kron so bile koncesije, katere je vlada dala leta 1905 in je obljubila, da jih bode jdo leta 1908 tudi realizirala. Dvajsetmilijonski predlojj- sodr. Dr. Kllenbogna, ni torej nič druzega, nego le pomoč finančnemu oziroma železniškemu ministru, ha more namreč vlada res izvršiti ono. kar je pred tremi leti obljubila. e so meščanski zastopniki glasovali proti predlogu, so to storili, ker so zastopniki meščanskih razredov in ne delavnega ljudstva, in če, se gg. Dr. ligbur in Hribar izgovarjata, da sta glasovala za predlog v zbornici, v plenarni seji, izjavljamo, da to ni nič druzega nego hinavščina. Zastopnik jugoslovanskega kluba, v katerem sedita tudi ta dva gospoda, to jo 'gospod dvorni svetnik Ploj, je gotovo ravnal po sklepu tega kluba, ko je v proračunskem odseku glasoval proti zahtevam železničarjev. In če sta gg. Rvbar in Hribar v zbornici glasovala za ta predlog, sta hotela samo prikriti njih izdajstvo, katerega sta solidarno zakrivila kot člena jugoslovanskega kluba. Morala sta vedeti, da bode predlog odklonjen tudi v zbornici, če je bil odklonjen v odseku. Da pa pokrijete svoje sramotno delovanje, [j sta pa glasovala v zbornici za predlog, a le zato ker sta dobro vedela, da ne Hode sprejet. To je hinavščina!
In tudi gosp. St rekel j, kateremu so železničarji pomagali. da je zlezel na državnozhorniški stolec, je sramotno izdal interese železničarjev in je glasoval v zbornici proti Kllenbognovetrih predlogu. Razume se, da je tudi on člen jugoslovanskega kluba. — ,, Železničarji! Ne pozabite gospoda učitelja St reki ja!“.
Ko je govornik obrazložil še današnji skupni položaj železničarjev, je vskliknil: »Ne 8 milijonov in 300 tisoč kron ne. zadostuje, za zboljšanje gmotnih razmer železniških uslušbencev, ampak še milijonov in milijonov se bode moralo dodati, da se bode moglo sedanje njih prekerno stališče izboljšati.
Vaša dolžnost pa je, da se oklenete svoje organizacije, ker le z močjo organizacije bodemo morali izvojevati to, kar so nam poslanci in vlada zabranili«.
Dne 3. avgusta sc je vršil v Grosupljem v restavracijskih prostorih železničarski shod po § 2. zbo-rovalnega zakona. Bil je zelo dobro obiskan. Sodr. Kopač jim je razložil pomen železničarske organizacije in jih pozival, da istej pristopijo, ker je le s skupnim delovanjem mogoče, da se jim zboljšajo žalostne razmere, v katerih životarijo. Mnogo navzočih železničarjev se je še isti večer vpisalo v društvo.
Dne 4. avgusta se je vršil v Noveminestii, v gostilniških prostorih gospe Miiller, dobro obiskani železničarski shod. Poročal je sodr. Kopač, o pomenu železničarske organizacije, ki je za svoja izvajanja žel javno pohvalo.
Dne 9. augusta se je vršila v Divači, v gostilni pri Mohorčiču,javna konferenca, z dnevnim redom: Bistvo soeijalizma. Slične konference bodo še tri, dokler se izvrši cel program. Druga konferenca se vrši dne 16. t. m istotam, ob 3. uri popoludne. Sodrugi, ki so bili navzoči pri prvi, so vabljeni, da se jo gotovo udeležijo, ker bi sicer 110 tnogli zasledovati izvajanj pri tretjem in četrtem predavanju. Ob zaključku ciklusa prinesemo natančneje poročilo.
Listnica upravništva.
Meseca oktobra preteklega leta je bila sprejeta na zadnjem strokovnem kongresu glede ustanovitve solidaritetnega sklada, resulucija, katerej so se pridružili tudi delegatje železničarskih organizacij. Zdi se nam potrebno, to resolucijo priobčiti svojim članom, da spoznajo plemeniti namen solidaritetnega sklada in da se tudi ravnajo po odnosnih pravilih te institucije v splošno korist vsega proletarijata in v napredek socijalno-demokratične ideje.
Resolucija o s o 1 i d a r i 111 e 111 sklad it..
Prispevke za solidaritetni sklad avstrijske državne strokovne komisije, pobirali bodo vsako leto, do prihodnjega kongresa, člani državne komisije pri posameznih strokovnih organizacijah. Prispevek znaša (50 vin na leto. Pobiranje denarja se vrši proti izročitvi izkaznic s znamkami, za to prirejenim od državne komisije.
Solidaritetni sklad se sme vporabljati je-dino le v odpornem boju.
Za odporni boj je smatrati posebno hoj v slučaju ustavitve dela in pa boj za obstanek strokovne organizacije. V drugih slučajih pa. ima odločevati strokovna komisija sama.
Državna komisija ima tudi pravico, dajati posojila in podpore onim organizacijam, ki so v odpornem boju.
Vsako leto se ima poslati vsem organizacijam natančno poročilo o stanju blagajne.
Tudi podjetniki vseh strok snujejo danes mogočne organizacije, ki naj udušijo stremljenja vsega delavstva in ki naj preprečijo vsako delovanje njihovih čvrstih organtzacij za izvojevanje boljše i odoč-nosti in za osvobitev iz kapitalističnega suženjskega iz.abljevanja. Ta svoj namen dosežejo naj kapitalistične organizacije posebno z ustavitvijo dela v prikladnih trenutkih, da se delavstvo prisili z izstradanje :i, da poprime Zjpet za delo, mogoče tudi proti manjšemu plačilu nego jo je imelo do sedaj.
Da osmešimo te nevarne protidelavske podjetniške organizacije in preprečimo vsak njihov vpliv na svoje delavske organizacije, je treba, da strokovna komisija povspeši svoje delovanje in da zato najde zopet potrebn h sredstev. Prav v to svrho je bil ustanovljen solidaritetni sklad.
Železničarski prcletarijat ima z vsem drugim proletarijatom jednake interese. Tudi železničarjem je t eba misliti na one trenutke, ko stoje v hudem boju proti svojim delodajalcem, železniškim akcijo-narjem in morajo skrbeti za to. da se le-teh izko-riščevalni nameni udušijo že v prvem začetku, ali pa se jim vsaj zapreči še pravočasno pot do uresničenja. Vsled tega prosimo vse železničarje, naše so-druge, da vpoštevajo velikansko korist solidaritnega sklada in plačujejo vanj radovoljno in redno, malenkostni letni prispevek 60 vin., počenši s I. majem t. I.
Ta znesek se vplača pri posameznih organizacijah v četrtletnih ali polletnih obrokih, ali pa se plača tudi ves znesek na enkrat.
Vsak član dobi izkaznico, kakor jo vidite tu spodaj in na istej so izkazana posamezna vplačila po prilepljenih, zato pripravljenih znamkah 5 vin. im
Solidaritetni sklad avstrijske strokovne komisije,
TJ	iistniiovljo.il	v svrho, da so preprečijo
nakane osrednjega zastopa organiziranih podjetnikov v Avstriji, ki skušajo z ustavitvijo dela o prikladnih momentih, delavske organizacije fiiiancijehio uničiti in jim tako onemogočiti vsak uspešen hoj.
5 vin.	5 vin.	o vin.	5 vin. :•	5 vin.	5*vin.
5 vin.	5 vin.	5 vin.	r> vin.	5 vin.	5 vin.
Vplačani denar, izkazan po prilepljenih znamkah, pošiljalo bodo posamezno organizacije centrali, katera ga potem odda na upravo solidaritetnega sklada, s sedežem na Dunaju.
To izkaznico naj vsak član shrani kot legitimacijo in da se izkaže, da je za tekoče leto 1908 spolnil svojo dolžnost.
Lastnoročni podpis člana..................................
Pečat organizacije........................................
Za avstrijsko strokovno komisijo: U. Hueber.
To je tedaj obrazec teh izkaznic.
Voditelji posameznih podružnic in vpla-čevalnic naj bobirajo prispevke četrtletno ter tudi poračunajo vsake štiri mesece, ker je tako najprikladneje. Če bi pa pri nekaterih organizacijah to četrtletno pobiranje in poračunanje radi jednega ali drugega vzroka napravljalo poteškoče, naj pa vodstvo samo določi prijel ad 11 e j o manip ulaci j o.
Gostilna
„CASA DEL PO POLO
(ziadružna delavska gostilna)
Trst, ul. S. Lazzaro in ul. S. Catterina
Domača kuhinja vedno dobro preskrbljena. Cene zmerne. Shajališče zunanjih sodrugov.
Kavarna UNIONE - Trst
Ulica Casernia in ulica Torre Bianca
Napitnina je odpravljena. Velika zbirka političnih in leposlovnih revij in časnikov v vseli
tikih.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač
Tiska Carlo Prioni v Kopru