ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 . 1 j41 vlade iz februarja 1835 do jugoslovanske vlade, kakršna je bila ob »napadu fašistov* 6. aprila 1941. , Predgovor je napisal akademik, znani srbski pravnik Jovan Đorđević. Na koncu knjige so še.slovarček manj znanih besed, spisek literature in register osebnih imen. Vsekakor zanimiv zgodovinski priročnik. Boris Radosa vi j evič t; Bogdan Krizman, Hrvatska u prvom svjetskom ratu. Hrvatsko-srpski po- . Utički odnosi. Zagreb : Globus 1989, 406 strani. Z najnovejšo Krizmanovo knjigo dobiva hrvaško zgodovinopisje delo, kakršno slovensko s Pleterskega Prvo odločitvijo Slovencev za Jugoslavijo že ima. Gre namreč za temeljito, v marsičem celo temeljno delo o politiki na domačih tleh v dneh prve (Svetovne vojne. ' __ Iz predgovora izvemo, kje so pobude za nastanek knjige: niso prav nič v sferi •»•aste« znanosti, temveč v skladu z ne le najnovejšo jugoslovansko zgodovinopisno -prakso polemični. Dr. Vasilije Krestié je v letu 1986 objavil strupeno pisanje o genezi gonocida nad Srbi v NDH v obdobju pred prvo svetovno vojno in je v njem s spret­ nim izborom posameznih dejstev dokazoval, da so praktično vsi Srbi bili proti dvojni tika hrvaškega državnega prava (očitno kar celotnega, ne le tistega, ki mu je botroval iZid Josip Frank) poskrbela naj bi, da genocidne ideje, ki so se udejanjale v NDH, niso i imele ozkega temelja nekega političnega gibanja, temveč dokaj široko bazo v globokih koreninah zavesti mnogih Hrvatov. Od tod do sedaj-mnogokje slišanih obtožb o geno­ cidni naravi hrvaškega naroda je seveda le korak — ki pa ga Krestič ne naredi, ker bi pševdoznanstvenost njegovih tez bila ob tako eksplicitno zastavljenih besedah vsa- • komur očima, prav zaudarjajoča: ker bi bilo mogoče eksplozivno žogico domislice ö genocidnosti celega naroda brž spraviti na srbski teren (izgon muslimanov iz Srbije, srbska okupacijska politika V Makedoniji in na Kosovem po I. balkanski vojni ipd.). Srbski pisec ob tem sploh ne omenja srbske vojne napovedi Hrvatom, namreč spisa Nikole Stojariovića v Srpskem književnem /!/ glasniku, ponatisnjenega v zagrebškem Srbobranu (1902), ki je v mnogočem zaznamoval tudi politično pot Stjepana Radića, •kakor izvemo iz Mužičevega temeljnega dela o tem najpomembnejšem politiku Hrva­ tov ne le za dni Kraljevine SHS, temveč tudi nasploh. Toda ni se ustavljati ob pri- tlehnosti Krestićevih misli še naprej, saj nimajo znanstvene, zato pa tem večjo poli­ tično težo: za znanost so pomembne le v toliko, kolikor so vzpodbudile resno zgodo­ vinopisje Bogdana Krizmana, ki je s svojim najnovejšim delom dokazal, kako konec koncev ni važno, iz kakšnih pobud zgodovinopisje nastaja, temveč je edino pomembno, .kakšna je njegova kakovost, torej koliko se približuje ugotovljivi resnici. Uvodno poglavje nas kratko seznani s temeljnimi problemi hrvaške troedine kra­ ljevine, ki od 1868. leta leže v pogodbi z Ogrsko, in predstavi glavne politične dejav­ nike do leta 1913, ki z volilno zmago Hrvaško-srbske koalicije pomeni pomemben mej­ nik : 'zdi se, da Hrvaška končno dobi saborsko večino, ki ustreza težnjam večine pre­ bivalcev, čeprav ima volilno pravico še vedno samo 208.411 ljudi, manj kot 10 %. Nova vladna večina, saborska desnica, katere ogrodje sestavljata Hrvaška združena samo­ stojna stranka (I; Lof kovic) in Srbska samostojna stranka (S. Pribićević), ki se iz prav- • kar navedene premise zavzema za splošno volilno pravico, je v navidez nepričakovano prisrčni zvezi s Pešto, z grofom Tiszo, ki nekoliko popusti le v zvezi z železniškimi problemi (v novi železniški pragmatiki ni več sporne uredbe o jeziku), v zameno pa dobi pravo mladomadžaronsko politiko koalicije. V ozadju vsega tega pa je Beograd ki tako prvič usodno poseže v hrvaško življenje: globalni interesi koalicije niso inte- .resi Zagreba in Hrvatske, temveč Beograda in Srbije. Ker s sotočja Donave in Save sporoče svojim agentom v Srbski samostojni /!/ stranki, da potrebujejo po balkanskih podvigih na zahodu vsaj 10 let miru (glej str. 45, 46, 47 : tudi za asimilacijo »osvoboje­ nih-« bratov!), koalicija preko svoje osrednje politične glave, Svetozarja Pribićevića, sklene dogovor s Tiszo brez kakršnekoli resnejše pridobitve za Hrvaško. To popušča­ nje in zanemarjanje interesov hrvaške kraljevine, za katerega širše ozadje vemo šele sedaj, seveda naleti na ostro obsodbo in nasprotovanje tako v centru, pri hrvaškem državnopravnem bloku (Hrvaška stranka prava, frankovci in Radićeva ljudska kmeč­ ka stranka), kot na levici (Starčevićeva stranka prava, milinovci). Hrvaški Srbi so torej še vedno bolj Srbi kot pa hrvaški, bolj so nacija s sredi­ ščem v Beogradu kot pa državljani s središčem v Zagrebu, kakor so bili že za dni kolaboracije s protihrvaškim režimom bana Khuena Hédervârija, kar so manifestirali s ponatisom Stojanovičevega pisanja o vojni med Srbi in Hrvati do popolne zmage 142 ZGODOVINSKI ČASOPIS a • 1990 • 1 enih ali drugih. V takšni perspektivi se kaže govorjenje S. Pribićevića o tem, da med Srbi in Hrvati ne more biti sloge, temveč zgolj narodna enotnost (str. 41), kot čista demagogija, govor Dušana Popovića o »povsem srčni in razumski lojalni zvestobi« koalicije habsburški dinastiji pa čisti machiavellizem. Ob začetku prve svetovne vojne sproži dejstvo,' da imajo Srbi na hrvaško politično življenje pravzaprav odločilen vpliv (drže celo položaj predsednika sabora), burne reakcije pri hrvaškem državno- pravriem bloku, ki se manifestirajo zlasti z neparlamentarnimi izpadi Hrvaške stranke prava. Ta vodi enako machiavellistično politiko kot koalicija, vendar mnogo manj spretno: njeno prizadevanje za uvedbo vojaškega komisariata namesto ustavne vlade na Hrvaškem, kar, bi bil le uvod v popolno izključitev srbskega vpliva v troedini kra­ ljevini (najprej bi padel predsednik sabora!), je na saborski seji 15. maja 1918 po­ vsem razkrinkal ban pl. Mihalovich (iz vrst koalicije). Spretna in elastična politika koalicije tudi prepreči, da bi se svetovni spopad sprevrgel na domačih tleh v križar- ,ski pohod hrvaštva proti srbstvu, kar bi udejanjilo vizije frankovcev: za zločin posa­ meznika ne more. biti odgovoren ves narod. To se dokazuje včasih s prav mefistov- skimi potezami : Švetozar Pribićević ' se tako prostovoljno vpiše med domobrance in preživi večji del vojne v Pešti zavestno stradajoč, da ga slučajno zares ne bi vpregli v vojne napore dvojne monarhije! Srbska propeštanska politika na Hrvaškem je se­ veda bila le velika igra, ki je hrvaškim Srbom zagotavljala, da bodo v vsakem pri­ meru zmagovalci: če zmagajo centralne sile, bodo razglasili uprizorjeno lojalnost za pristno, če zmaga antanta, bodo vse skupaj razglasili za igro ohranjanja srbskih živ­ ljenj. Ob netolerantnosti frankovcev jim je dvojna igra morala uspeti: lahko je bilo potem dokazovati, da so bili ogroženi od Hrvatov! Hkrati pa so pretkano oslabili po­ ložaj »prečanov« nasproti Srbijancem: drugi" so zmagovalci, prvi vsekakor prema­ ganci. Pribićević je vseskozi deloval z blagoslovom zelo daljnovidne vlade v Beo­ gradu, ki je pod Pašićem vodila neverjetno spretno igro: preko svojega poslanika na Dunaju je celo opozarjala na nevarnost prestolonaslednikovega potovanja v njemu 'podložno deželo, kar dokazuje njeno sovednost, a tudi nemoč ali pomanjkanje resne volje, spopasti se z militaristično kliko, ki je stala za sarajevsko zaroto. Toda vrnimo se spet h Krizmanovi knjigi, ki zelo podrobno obravnava saborsko življenje v času vojne in potem nagibanje k. jugoslovanski rešitvi. Ker gre za obsežno besedilo, moremo opozoriti le na posamezne še posebej zanimive drobce. Opaziti je, da se je Radić — ta prerealen politik, da bi bil idealen, in preidealen, da bi bil re­ alen — s svojo zgovornostjo in prodornostjo hitro vsilil hrvaškemu parlamentu za osrednjo osebo, če že ne vedno tudi osebnost. Nelagodnost koalicije ob tem dejstvu (Radič je namreč vsakikrat podal kup nujnih predlogov, s katerimi se je bil sabor po­ tem primoran ukvarjati), ki je napovedovalo kaj slabe perspektive za njeno prihod­ nost, je najbolje izrazil Večeslav Wilder v saborskem govoru 7. avgusta 1917 (str. 129 in naslednje), ki je bil mešanica lucidnosti in usodnega podcenjevanja »fenomena Radić«. . .. • . . ; Dejstvo, da se je mimo Hrvaške stranke prava Hrvaško-srbska koalicija zadnja vključila v jugoslovansko politično koncentracijo, spet izdaja veliko igro Beograda (ki je bil tedaj izven Beograda!): čimbolj oslabiti »prečansko« stran v prihajajočem ze- dinjenju, narediti jo čimbolj nebogljeno in provizorično, torej pogajalsko mehko — čimbolj torej narediti bodočo državo za nasledek preboja solunske fronte, ki je seveda izbojeval le Veliko Srbijo, in čim manj za rezultat razpada Avstro-Ogrske, ki je rodil na temelju jugoslovanske ideje Državo SHS in ki je bil posledica notranjega razkroja, ne pa sesutja neke za dvojno monarhijo precej pomožne fronte. Poleg tega je S. Pri­ bićević kot poslevodeči podpredsednik Narodnega Vijeća dal misiji dr. Laze Popovića, ki se je v imenu Države SHS oziroma njenih organov odpravila v Srbijo iskat stikov s tamkajšnjo vlado, poleg uradnih še svoje osebne napotke — in po teh, ne po uradnih Di inkovićevih, se je poslanstvo tudi ravnalo. Nato je prišel usodni 1. december, ki ga je omogočil prevrat 29. oktobra, toda te­ daj nastalo Jugoslavijo, Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, je v veliki meri pogolt­ nila Velika Srbija, Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev: od Jugoslavije je ostala ob prevari in razočaranju samo ideja, kajpak neudejanjena. To je dobro vedel tako hrvaški vodja Radić kot njegov prvi pomembnejši slovenski zaveznik Novačan, ki je v Naši Vasi 4. maja 1922 (25. številka v Celju izhajajočega lista) zapisal: »-Tisoč let smo sanjali o slovenski svobodi in ko smo prišli pod okrilje Jugoslavije, so nas za Jugoslavijo preslepili, ogoljufati so nas hoteli za naše tisoč let staro slovenstvo in nas hoteli spraviti pod Beograd, dočim smo mi pošteni kakor smo, vedno mislili, da bo- demo poleg Zagreba in poleg Beograda enakovredni bratje. Prišlo pa je drugače. Bel- grajski kaoitalisti so izmislili peklenski načrt v pošasti centralizma in ga s pomočjo slabih izdajalskih poslancev spravili v takozvano vidovdansko ustavo, ki lepo zveni po besedah, po svojem pomenu pa je kakor smrtna slana za slovenskega in hrvat­ skega kmeta in delavca. Mi slovenski republikanci obtožujemo voditelje vseh naših strank, ker so neki za skledo leče prodali slovenskega kmeta in delavca, neki pa vsled malomarnosti in tudi vsled neznanja zakrivili, da je danes Slovenija politična in go- ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 143 spodarska razvalina.« Te besede so polne ogorčenja nad nasledki dogajanj, ki jih popisuje Krizman, čigar delo se končuje s krvavim 5. decembrom 1918 v Zagrebu, ko je v navideznem zmagoslavju monarhije na Hrvaškem pravzaprav zmagala republika: hrvaški narod, torej ogromna večina prebivalcev Hrvaške, je imel od tedaj nedvo­ umno za svojega prvega moža predsednika — Radića, ne pa kralja — Aleksandra (v Petrovem, predvsem pa svojem imenu), ki je s pomočjo svojih agentov, zlasti S. Pri- .bicevića, uničil tudi formo tisočletnega hrvaškega kraljestva. Res ta realno ni dosti pomenila, a ustavna in legitimna je ta oblast do leta 1918 vendarle bila, vsaj v mnogo večji meri kot neustavna in neparlamentarna diktatura kralja Aleksandra z začetkom v letu 1929. Naj ob koncu našega zapisa poudarimo še nekaj : 29. oktobra 1918 v Zagrebu niso proglasili Jugoslavije (niti Države SHS), kakor mnogokdaj in mnogokje beremo, tem­ več so z zadnjim sklepom sabora kraljevine Hrvaške, Dalmacije in Slavonije samo sklenili vključiti to troedino kraljevino v Državo SHS po tem, ko je Hrvaška prekinila vse državnopravne odnose s kraljevino Ogrsko in avstrijskim cesarstvom. Za slovenskega bralca bodo gotovo posebej zanimivi tisti predeli Krizmanovega pisanja, kjer govori o prodoru ideje hrvaškega državnega prava med Slovence (in o reakcijah hrvaških strank na to), zlasti v SLS, ki tako vsaj na ravni transparenta ni bila dosti boljša od »-jugoslavenarskih« liberalcev — je pa gotovo, da so klerikalci s svojim nacionalnim opotekanjem mislili manj resno kot po Ivanu Cankarju naj- gnusnejši ljudje na Slovenskem, »liberalni« »novoilirci«. In še morala vsega: nasproti tezam z nivoja Vasilija Krestiča zna biti celo tako nepristranska in surova reč, kot je resnica, hudo tendenčna in prefinjena stvar. Na­ vsezadnje je imel prav celo nesrečni dr. Friedjung — le da ne o svojem času, temveč pozneje, in ne proti Supilu, temveč proti Pribićeviću. Igor Grdina Neda Engelsféld, Prvi parlament Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca — Privremeno narodno predstavništvo. Zagreb : Globus, 1989, 279 strani. Delo Nede Engelsfeldove o parlamentu Kraljestva SHS (prvem in edinem, kajti z vidovdansko ustavo se ime države spremeni v Kraljevino SHS) posega tako na pod­ ročje politične kot pravne zgodovine: prva je mračno ozadje dogajanjem v drugi, na­ videzno bleščeči. Toda v resnici je tudi ta le del tistega, kar je Miroslav Krleža tako nepozabno hudobno — pa hkrati tako točno — označil za balkansko krčmo, ki ima hude težave z lučjo. V Kraljestvo SHS so se 1. decembra 1918 združile tako narodnostno kot civiliza­ cijsko in kulturno silno raznolike dežele s kaj različnimi izročilom parlamentarnega življenja. Slovenske dežele, hrvaška troedina kraljevina in Dalmacija ter Banat, Ba- . čka in Baranja poznajo od šestdesetih let 19. stoletja stabilno ustavno vladavino z raz­ vitim parlamentarizmom (ne pa tudi demokracijo, čeprav se tudi tu položaj zlasti v Cislajtaniji skozi čas bistveno spremeni) tako na ravni države kot avtonomnih orga­ nov dežel. Bosna in Hercegovina je od aneksije leta 1908 na začetku podobni poti. , Kraljevina Srbija ima od vseh pozneje jugoslovanskih dežel najdaljšo ustavno tradi­ cijo, toda njen parlamentarni sistem ni stabilen in v mnogočem zavisi od muh vsako­ kratnega vladarja, ki običajno tragično konča, ali pa se za navidezno bleščavo demo- kracije skriva vloga izvenparlamentarnega dejavnika — vojske. Tako je srbska kraljevina prišla v novo državno skupnost obremenjena s hipo­ teko mračnih političnih navad in razvad, ki ne z resničnim parlamentarizmom ne z dejansko demokracijo nimajo dosti opraviti, temu pa je bilo potrebno prišteti še kup afer in škandalov finančne narave (opankarska afera, Burejeva afera, odeška afera, afera »Mehmed Jakšić i kompanija«, afera 220-ih tisočev iz beograjske zadruge, oljna afera, platinska afera itd. itd. brez konca in kraja). Ker pa si je ta država s spretno igro — zlasti preko svojega agenta, trojanskega konja v Državi SHS, Svetozarja Pri- bićevića — uspela ustvariti privilegiran položaj in vzpostaviti kontinuiteto s predvoj­ nimi razmerami (regent je 1. decembra 1918 sprejel Državo SHS v novonastalo držav­ no skupnost), se je politično življenje v Kraljestvu in Kraljevini SHS odvijalo po že znanih srbskih kolesnicah, da Aleksandrove samovlade, ki je omogočila nastanek Kra­ ljevine Jugoslavije, kot tozadevno zglednega primera niti ne poudarjamo posebej. Takšnega parlamentarizma politiki Države SHS kratko in malo niso pričakovali in nanj niso bili pripravljeni — še posebej ne po svečani Aleksandrovi prvodecembrski obljubi, da bo vselej le demokratičen ustaven vladar svobodnih državljanov —, so se mu pa kaj hitro povsem prilagodili, z izjemo fatalnega Svetozarja Pribićevića,' ki je šel ravno nasprotno pot, in delno Radića, ki je s smerjo svojih poslednjih dni (a le teh, čeprav besedno celo niso bili tako radikalni kot njegovi republikanski) resno ogrožal že utečeni red in nered političnih stvari v Kraljevini SHS. Ne moremo niti