V SREDIŠČU POZORNOSTI VZGOJITELJICE ODHAJAJO Otroško varstvo v slepi ulici V Ljubljani primanjkuje najmanj 25 vzgojiteljic. V nekaj letih je pomanjkanje strokovnega kadra spremenilo strokovno strukturo tako, da ima vsaka skupina vzgojiteljico v dopoldanskem času, sicer pa delajo z otroki laične tovarišice. V lanskem šolskem letu je bilo le nekaj sku-pin, ki so delale s popolno strokovno u-sposobljenimi vzgojiteljicami. Znašli smo se pred resničnostjo — le-tos bo v Ljubljani nekaj skupin, v kate-rih bodo delale laične tovarišice v dopol-danskem in popoldanskem času. ZAKAJ SO ODŠLE? • Zakaj smo se znašli prav sedaj, ko ustava govori o predšolski vzgoji kot de-lu vzgojno izobraževalnega sistema, pred takšnim problemom? • Vzrokov za to dogajanje je več. Naj-pomembnejša vzroka sta hitro širjenje mreže vzgojno-varstvenih zavodov in po-treba po kvalitetnejšem, bolj strokovnem delu s predšolskim otrokom. Podatek, da odhajajo vzgojiteljice v druge poklice, nas lahko resnično skrbi, kajti tiste, ki so odšle iz poklica, se ne vračajo več. In, zakaj so odšle? • Višje šole za vzgojiteljice ni. O tej šoli, ki naj bi bila oddelek PA, se pogo-varjamo že sedem let, čakamo nanjo. Morda bo drugo leto, morda tudi ne. Med vzgojiteljicami so tovarišice, ki si želijo višjo izobrazbo, običajno so to dobre vzgojiteljice. Ker ni možnosti pridobiva-nja take izobrazbe v lastni stroki, se od-ločajo za študij drugih strok. Za področ-je vzgoje predšolskih otrok so za vedno izgubljene. Nl VIŠJE ŠOLE • Redki so poklici, ki se nasilno za-ključijo s končano strokovno šolo, ki ne nudijo možnosti nadaljevanja študija na višji stopnji. Višjo šolo za vzgojiteljice imajo že vse naše republike razen Make-donije in Slovenije. Naši strokovnjaki, ki pomenijo za otroke prvo stopničko vzgo-je in izobraževanja, so zvezani v okvirih petletne srednje šole. Vemo pa, da v dru- gih državah sploh ne obstoja poklic vzgo-jiteljice s srednjo strokovno izobrazbo, temveč imajo vse vzgojiteljice višjo iz-obrazbo. Zahteva po poglobljenem zna-nju vzgojiteljic in boljši kvaliteti dela je vsak dan bolj prisotna in tudi želena. • Kljub modernim vrtcem in širjenju mreže vzgojno-varstvenih zavodov pa ne moremo govoriti o idealnih delovnih po-gojih za vzgojiteljice. Eden od pomemb-nih delovnih pogojev je število otrok v skupini. Pedagoški in zdravstveni norma-tivi glede na starost in število otrok, ki se lahko vključijo v čisti ali kombinirani oddelek predvidevajo, da glede na druž-bene potrebe in prostorske možnosti svet VVZ v soglasju s pristojno samoupravno interesno skupnostjo poveča število o-trok v posameznih oddelkih za največ 30% (od sedanjih 20%). Ker so potrebe že tako pereče, to pomeni, da bodo od-delki, ki so bili sedaj polni, prenatrpani; da bo vzgojiteljica obremenjena s še več-jim številom otrok. Vsi pa vemo, da so danes otroci vsak dan bolj zahtevni, da od vzgojiteljice zahtevamo vsak dan več. JE »TRPANJE« EDINA REŠITEV? • Ob tem pa moramo misliti pred-vsem na otroka. Kako vpliva množica o-trok na posameznika, kako obremenjuje-mo otrokov živčni sistem, če ga prisilimo, da živi v tako številčni skupini, ki po-meni stalen hrup, premikanje, nemir, na-silje nad otrokovo osebnostjo. Kdaj se bo vzgojiteljica v taki skupini lahko u-kvarjala s posameznikom? Koliko otrok bo lahko deležno vsak dan tistih njenih vzgojnih prijemov, ki so izvedljivi le v neposrednem odnosu otrok — vzgojite-ljica? • Na ta vprašanja bi lahko odgovorili pedagogi in psihologi. Kako smo koristili s pravilnikom, ki govori o teh razburlji-vih 30%? Nekaj otrok več bo vrtec lah-ko sprejel. Pritisk na povečan sprejem bo kljub temu, da večina vrtcev takih prostorskih zmogljivosti sploh nima. Ka-ko pa smo zaščitili otroke, ki so že v vrt-cu? Negativni vplivi na otrokovo dušev-nost se pokažejo v večini primerov šele v kasnejšem življenju. Kdo lahko preteh-ta, kaj je bolj prav? Mar ne bi bilo bolje iskati možnosti za reševanje otrok, ki čakajo na sprejem v vrtec drugače, z dru-gimi rešitvami? (Ena izmed njih je že na-kazana v družbeno nadzorovanem varstvu otrok v drugih družinah.) Vzgojiteljicam pomeni prenatrpana skupina izredno tež-ke delovne pogoje in to je tudi eden od vzrokov, zakaj odhajajo vzgojiteljice v druge poklice. PRESKROMNI DOHODKI • In ne nazadnje, kako je ovredno-teno delo vzgojiteljic? Na vprašanje, za-kaj so odšle drugam, je bil odgovor sko raj vedno enak: pretežki delovni pogoji, prenizki osebni dohodki, želja po na-daljnjem študiju, stanovanjski problemi. Nekatere vzgojiteljice, ki so same mate-re, so to storite tudi zavoljo svojih otrok, da bi imele še nekaj potrpljenja in želje v popoldanskem času ukvarjati se tudi s svojimi otroki. Osebni dohodki za tiste, ki polagajo temelje osebnostim, na kate-re bodo kasneje gradili in nadgrajevali drugi pedagogi, so odmerjeni tako skrom-no, da o pravičnem vrednotenju skoraj ne moremo več govoriti. Posegi družbe v gi-banje osebnih dohodkov so tudi v druž-benih dejavnostih močno naklonjeni urav-nilovki, ki pa prizadene predvsem stro-kovni kader. Vzgojiteljice, ki imajo že srednjo izobrazbo, hitro opravijo dodat-no izobraževanje v okviru drugih pokli-cev in kuverta, ki jo odnesejo domov je dosti debelejša kot prejšnja, v njihovem lepem poklicu. O tem, da je poklic vzgo-jiteljice odgovoren, težak, lep, plemenit, se verjetno vsi strinjamo. Zakaj torej ne ukrepamo ? Zmaga Glogovac