(5^4 91 ^e) slovca, dasi je ta stran označena še mnogo obilnejše v njegovih novejših pesnih. Njegove pesnice se bero gladko in prijetno. Nekatere pesni preveva precej naroden duh. To se spoznava že iz besed in citatov, ki smo je zgoraj na-veli. Prav obširnega obzorja torej nima naš pesnik. — Ne zamolčujmo napak, a priznavajmo radi prednosti! (Nadaljev. priti.) iS Pisma vojaškega kapelana.1) (Priobčil dr. Iv. Svetina.) V elečastiti gospod župnik! Vem, da se bodete začudili prejemši to moje pismo ne iz Gradca, ampak iz Ljubljane. Rekli bodete: kaj gaje neki privedlo iz Gradca v Ljubljano zdaj, ko še dobrega pol meseca manjka do počitnic? Prosim malo potrpljenja, da Vam vse polagoma razložim. . Prav vesel in mirnega srca sem se napotil minoli ponedeljek, t. j. 8. t. m., v zgodnjem jutru iz svojega stanovanja proti novi Graški univerzi. Profesor E. namreč v poletnem času že ob sedmih začenja svoja matematična predavanja. Glasovi Graške »Lisel« — tako pravijo Gračani velikemu zvonu na gradu — razlegali so se veličastno po svežem jutranjem zraku, ko sem korakal po prijaznem mestnem gaju lepega Gradca. Tedaj mi je prihajala na misel znana pesem o Šentviškem zvonu: Lepo poje svePga Vida zvon, K'ga jaz slišal več ne bom. Nisem slutil, da tudi jaz tega veličastnega glasu kmalu ne bom več poslušal. Razun matematičnega predavanja sem poslušal to jutro še modroslovja profe- 1) Gospod župnik, kateremu so bila pred desetimi leti pisana ta pisma, zdaj že v Gospodu počiva. Dasiravno so bili nekateri odlomki iz njih že takrat priobčeni v domačih časnikih, ustreza njihov pisatelj vendar le želji, ki se mu je izrekla, da bi vsa ta pisma skupno priobčil. Popisuje se v njih marsikaj, kar se je pred desetimi leti godilo doma in po svetu, torej naj bodo za »Dom in Svet«. Pis. V Ljubljani, dne )M. julija 1878. sorja N., ki je čital o čustvih. Domov grede sem premišljeval, kar je razlagal o mešanih čustvih, kako namreč se nam včasih prijetna in neprijetna čustva tako hitro drugo za drugim porajajo v duši, da se nam zdi, kakor da bi v istem trenutku pili veselje in žalost, sladkost in britkost. Ko pridem v svoje stanovanje, izne-nadi me ter vzbudi iz teh mislij neznana mi pa prikupna postava mladega vojaškega duhovnika, čakajočega pred mojo sobo. Gospod je bil namenjen k meni, in ker so mu povedali, da ob tej uri prihajam domu, me je počakal. Vstopiva v sobo. »Oprostite, velečastni!« — iz-pregovori prijazno — »da neznanec prihajam k Vam. Jaz sem vojaški kapelan N. Poslal me je do Vas vojaški župnik T. z naročilom, da se, kakor hitro Vam bode mogoče, potrudite do njega. Klicani ste namreč k vojakom kot vojaški kapelan in odmenjeni za Bosno. Pred odhodom pa Vam hoče gospod župnik dati nekoliko instrukcij ob opravilih vojaškega kapelana.« Nekako čudno me je pogrelo to nepričakovano poročilo. Menim, da se je v tem trenutku v moji duši godilo to, kar je malo poprej razlagal profesor N., govoreč o mešanih čustvih. Razveselil in ob enem ustrašil sem se tega naznanila. Da avstrijski vojaki zasedejo Bosno in Hercegovino, da gre Avstrija mir in red stvarit, ter omiko razširjat med nesrečne Slovane, ki jih še žali turški jarem, to misel sem veselo pozdravljal že takrat, ko so se razgla- (s^ 92 Ke) sili sklepi Berolinskega zbora Evropskih velesil. A da bi se tudi jaz osebno vde-leževal tega podjetja, ali da bi sploh kedaj nastopil aktivno vojaško službo, na to do sedaj nisem mislil, dasiravno sem že četrto leto vojaški kapelan v reservi.« »A jaz do sedaj še nisem dobil ni-kakega poziva k vojakom«, opomnim prijaznemu gospodu N., ki me je bil iz-nenadil s tem poročilom. »Pismeni poziv bode še v vojaški pisarni. Prejmete ga gotovo v teku današnjega dne. Ce pa utegnete precej odpraviti se od doma, greva lahko skupno poprašat v pisarno, in potem Vas spremim do gospoda vojaškega župnika.« Tako mi zatrjuje mladi gospod vojaški kapelan. Jaz hvaležno sprejmem ponudbo postrežljivega gospoda ter grem z njim. Gredoč mi pripoveduje, da je on tudi še le štirinajst dni v aktivni vojaški službi. Iz višjega duhovskega izobraževališča Avgustineja v Beču so ga poklicali k vojakom. Zdaj je že nekaj časa v Gradci, in od tod pojde kot duhovni oskrbnik vojne bolnice tudi on v Bosno. V vojaški pisarni najdeva res ravno izgotovljen pismeni poziv, v katerem sem jaz imenovan duhovnim oskrbnikom vojne bolnice št. 16, ki se zbira v Ljubljani in je odmenjena za Bosno; v pozivu se mi ukazuje, da moram do dne 10. t. m. dospeti v Ljubljano. Kar nič se mi torej ni bilo obotavljati, ampak precej je bilo treba vse urediti za odhod. Gospod N. me spremi še do gospoda vojaškega župnika, kateri me prav prijazno sprejme. Ukaže mi popoludne zopet priti, in tedaj me obširno poučuje, kako mi bode spisovati matrike, kako izdelovati mrtvaške liste, kako naj ravnam v bolnici z različnimi bolniki, kako naj občujem z zdravniki in drugimi častniki, pa tudi kako obleko naj si omislim, in kaj naj vse vzamem, česa pa naj ne jemljem seboj v Bosno. Pravijo, da je gospod župnik T. precej pedantičen, posebno kar se uradnega pisanja tiče, vendar jaz sem mu za dolgi pouk prav hvaležen; povedal mi je mnogo prav praktičnih stvarij. Drugi dan sem se poslovil na univerzi pri gospodih profesorjih, ki so mi s svojimi podpisi potrdili, da sem semester dovršil, kar so radi storili vsem dijakom, ki so bili klicani k vojakom. Dne 10. t. m. sem prišel v Ljubljano. Kako dolgo bom tu, in kdaj odrinemo naprej, ter kam poj demo, tega sedaj še ne vem. Včeraj zjutraj sem bil na kolodvoru. Naš domači polk baron Kuhn št. 17 je odhajal v Bosno. Mnogo občinstva iz Ljubljane ter mnogo sorodnikov in znancev odhajajočih vojakov iz vseh krajev dežele je spremljevalo vrle naše junake. Slišal se je tu jok, tam veselo vriskanje. Ko je pa godba zaigrala: »Naprej, zastava Slave!« je bilo navdušenje toliko in tako splošno, da so se zatopili vsi žalostni glasovi. — Kmalu nam je zginil izpred oči vlak, ki je odpeljal toliko domačih sinov na neznano bojno polje. Danes sem bil v uniformi vojaškega duhovnika na Goričanih pri premilostnem knezoškofu Ivanu Zlatoustu. Nič se me niso prav razveselili, ker le žele, da bi hitro dovršil svoje študije na univerzi. Komaj sem jim dopovedal, da nisem sam vzrok, da so me poklicali k vojakom. Slednjič so se vendar le umirili rekoč, da vsa mobilizacija menda ne bo dolgo trajala, in da bom počitniško dobo še-le jako koristno porabil, ako kaj novega poskusim. Sicer so pa premilostni knezoškof jako navdušeni za avstrijsko zasedanje Bosne in pravijo, da Avstrija s tem prevzema jako lepo nalogo na jugu. »Ko bi bil jaz mlad«, tako so slednjič rekli, »jako bi me veselilo iti tje doli.« S tem izrekom so pa tudi moje veselje zdatno pomnožili, tako, da sem zdaj prav navdušen za svoj novi poklic. Pred odhodom iz Ljubljane bi še rad videl svoje domače in Vas, velečastni gospod župnik! Morda mi bo mogoče dobiti kratek odpust. Ako bi pa tudi ne mogel osebno priti do Vas, Vam hočem pa večkrat pisati, kako se mi bode godilo. Spominjajte se tudi Vi svojega Vas jako spoštujočega in Vam hvaležnega Ivana. •BIH 6^1 107 ^Je) Kako izviren zlog, kako pristen naroden dijalog, kako izborni izrazi! Odgovarjal je tudi na sestavek * Potreba Slovencev glede prirodnih ved« in kritikoval pohvalno Giglerjev prvi narodni roman »Sreča v nesreči« (nedovršeno). »Glasnik« je prinesel tudi njegove »Drobtinice iz slovenske slovnice« (1. 1859 in 1860) in »Gospodoma nasprotnikoma — Hicin-gerju in Gegnarju — o kritiki« (nedovršeno). Glasnik 1858. 1. je objavil njegove klasične pesmi: »Umetnik« (alegorija), »V gozdu«, »Ubežni kralj« (balada) in dovršen prevod Državinove ode »Bog«. »Vodnikov s p o m i n e k« je prinesel osem njegovih pesmij (»Nemška cerkev«, »Dunajski vrt«, »Grega«, »Bolezen«, »Žalosten pogovor«, »Slovo«, »Pri vodi« |Gothe], »Dve utvi«) in tri sonete. Pesem »Bolezen« je prinesel prvo leto »Ljublj. Zvon* z naslovom »Ropotec«, vso popravljeno in predelano. Primerjaje ti dve pesmi razvidimo, kako je Levstik tudi mnogo pilil in likal, predno je kaj dal v dežel. In če seje katerikrat prenaglil, ni ga bilo sram izpovedati; dasi učen in iz-vežban, učil in vežbal se je še vedno. Tak primer iz njegovega književnega delovanja vidimo tudi v 11. letniku (1881) »Vrtčevem«, kjer je priobčil v 9. štev. lepo legendo »Živopisec in Marija«. A 10. številka prinaša še jedenkrat to legendo, vso popravljeno, pomnoženo in prenarejeno, z opomnjo: »gradivo se mi je zdelo prelepo, da bi nedodelano hodilo v pesmi po svetu.« Urednik pa pristavlja: »Mi jo čitateljem podajemo tudi, kakoršna je zdaj, da bi se pokazalo, koliko razločka je med pesmijo, po pravilih skončano, ter med takšno, katera je v naglici le na pol zvršena.« — A to le mimogrede. Leta 1860 je tudi objavil v »Blatter aus Krain« spis: »Deutsch-slovenisches Worterbuch von Wolf.« Besprochen von F. L. in S. Ko se je čutila po dani ustavi vedno bolj potreba slovenskega političneg a časnika, jel je izdajati v Ljubljani znani rodoljub in pesnik Miroslav Vil h ar politični časopis »Naprej« dvakrat na teden. A žalibog! da je ta list po neprijaznih političnih razmerah moral prenehati še isto leto (2. jan. do 29. sept.). Levstik je bil glavni urednik njegov. List se odlikuje po krepkih člankih in tudi po vzornem jeziku, kar političnim listom ni navada. Tako je prišlo iz njegovega peresa: krasna pesem »Na Prešernove smrti dan«, lepi in koreniti spisi: »Misli o sedanjih mednarodnih mejah« (M. P.), »Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost«, »Odprlo pismo* (N.) i. t. d. Ko je bil tajnik »Matice Slovenske«, spisal je za »Koledar Slovenske Matice« »Zgodovino Slovenske Matice« in »O delovanji začasnega odbora do I. občnega zbora.« (Konec prib.) Pisma vojaškega kapelana. ii. V elečastni gospod župnik! V zadnjem pismu sem Vam obljubil, da Vam hočem večkrat poročati, kako se mi bode pri vojakih godilo. Kako smo se v Ljubljani pripravljali na odhod, ne bom na dolgo popisoval, ker si sami lahko mislite. Tu so vojaki zdravstvenega oddelka preštevali in skla- Iz S i s k a, dne 2. avgusta 1878. dali na vozove odeje in drugo posteljno pripravo za bolnike. Tam je načelnik vojne lekarne urejeval potrebna zdravila. Zdravniki so pregledovali različne priprave za ranjence. Tu sta bila med drugim velik nož in žaga; nekako pretreslo me je, ko zvem, da se bo to rabilo, ako bo treba komu odrezati roko, (s^ 108 JLe) ali nogo. Jaz sem prevzel in pregledal vojno kapelico, namreč prenesljiv altar, masno opravo in kar je najpotrebnejšega za opravljanje duhovske službe; vse to je lepo zloženo v lično skrinjico. Dne 18. julija je bilo vse pripravljeno za odhod. Popoludne smo se morali vsi zbrati na dvorišču Ljubljanske vojaške bolnice, kamor nas je prišel pregledal zapovedujoči general Sch. Bilo nas je blizo 100 glav, in sicer trinajst zdravnikov, trije lekarničarji, jeden duhovnik, štirje častniki in kakih osemdeset, mož vojakov zdravstvenega oddelka. Kar smo bili namenjeni vzeti saboj, je bilo vse naloženo na kakih deset vozeh. Imeli smo povelje, naslednji dan odpotovati v Sisek in tamkaj pričakovati nadaljnili ukazov. Dne 19. julija smo bili že zjutraj zgodaj na kolodvoru. Odhod je bil nekako melanholično tih. Niti godba nas ni spremljevala, niti sicer običajnega vriskanja odhajajočih vojakov ni bilo čuti. Ta tišina je jako ugajala mojemu tedanjemu dušnemu stanu. Mislil sem na resnobni namen vojne bolnice. Vsi zdravi in krepki so odhajali vojaki pred nami na bojno polje. Mi pa gremo za njimi s pripravami za bolne, za ranjene, za obnemogle. Gotovo je lep in ljudomil naš namen, a vendar — blagor mu, komur naše pomoči ne bo treba! Še le, ko je železnični vlak zdrdral mimo Zaloga in nas po prijetnem jutranjem hladu peljal dalje ob skalnatem Savskem bregu, je nastala večja živahnost v naši družbi. Jeli smo se razgovarjati ter ugibati, kdaj in kam nas pošljejo iz Siska zopet naprej, kje se bomo slednjič ustanovili, in kako se nam bode pač v Bosni godilo. Nekateri izmed starejših zdravnikov in častnikov so bili že večkrat v vojski; ti so nam pripovedovali svoje skušnje. Iz sosednih voz pa se je culo petje naših vojakov. Na nekaterih postajah so pričakovali sorodniki, prijatelji in znanci enega ali druzega izmed nas, ki je tam kje v obližju doma. A dolgemu slovesu ni bilo časa, ker je vlak vselej hitro zdrčal dalje. Le na Zidanem mostu smo imeli malo daljši oddihljaj. Od tod proti Zagrebu je postajala vožnja vedno bolj neprijetna, ker je solnce začelo jako vroče pripekati. V Zagrebu -je stal vlak celo uro. Ker je mesto precej oddaljeno od kolodvora, je ostalo vse na kolodvoru, in vsak si je iskal tu kakega okrepčila. Meni pa hitro pride druga misel v glavo. Zagreba še nisem videl, kdo ve, bom-li kmalu zopet imel tako lepo priliko, da si ga vsaj površno ogledam? Jedno uro časa ni mnogo, a nekaj je vendar. Vsedem se torej na voz, kojih je mnogo čakalo na kolodvoru, ter rečem vozniku, naj me hitro pelje v mesto in v mestu nekoliko na okrog po najlepših ulicah in trgih, potem pa zopet nazaj. Prisede k meni jeden izmed tovarišev, vojaški zdravnik, ki tudi še ni videl Zagreba. Voznik nama zatrdi, da se vrnemo o pravem času ter hitro požene. Ko se peljemo v mestu mimo knjigotrž-nice, ustavim ga toliko, da si kupim slovnico hrvatsko-srbskega jezika, potem gremo hitro dalje, prevozimo poglavitne ulice in trge ter še dosti zgodaj pridir-jamo zopet nazaj na kolodvor. Vožnja iz Zagreba proti Sisku je precej enakolična. Veseli smo pozdravili Sisek, ko smo ga ugledali od daleč. Malo mestice je, a koliko važnih zgodovinskih spominov se vzbudi človeku pri tem imenu! »Siskia stara slovi Andreja junaškega moj'ga.« Koseški. S kolodvora se podamo naravnost v mestno hišo. Ker je bil naš prihod naznanjen mestnemu načelništvu, je bilo že vse urejeno glede našega sprejema. Odkazali so nam prostor, kamor naj zapeljemo vozove s pripravo za bolnico, za nas pa so bila stanovanja oskrbljena večinoma v zasebnih hišah. Mene je sprejel v župnijo mestni župnik, veleča-stiti gospod K. Tukaj bivam zdaj že 14 dnij v prijetni družbi tega vrlega gospoda — vzornega duhovnika ter iskrenega hrvatskega rodoljuba — in njegovih dveh duhovnih pomočnikov. Gospod župnik je tako prijazen, da mi za nekoliko odškodnino daje tudi hrano, kar mi je posebno zaradi tega jako ljubo, ker se pri mizi hrvatsko razgovarjamo, tako, da sem se jezika že precej pri- (s^ 109 Ke) vadil. Tudi obiskujejo gospoda mestnega župnika pogostoma duhovni gospodje iz sosednih župnij, in tako imam priliko, spoznavati jih mnogo ter slišati marsikaj zanimivega o razmerah po deželi. Posla v svojem poklicu imam do sedaj še prav malo. Tretjina naše bolnice se je ustanovila v tukajšnji mestni šoli, v kateri se je vsled tega sklenil pouk za dober teden dnij poprej, kot je sicer običajno; drugi dve tretjini bolnice pa pojdeta v Bosno, kadar nam dojde povelje. Pred nekaj dnevi so nam pripeljali po Savi in "Kolpi nekoliko bolnih vojakov; te vsak dan enkrat ali dvakrat obiščem v bolnici. V nedeljo sem imel za naše vojake zdravstvenega oddelka sv. mašo s slovensko propovedjo; bilo je pričujočih tudi nekaj Hrvatov domačinov, ki so trdili, da so propoved dobro umeli. O lepih popoludnevih se sprehajam v družbi katerega izmed tovarišev ali pa gospodov mestnih kapelanov po zanimivi okolici zgodovinsko imenitnega Siska. Nekoliko oddaljena od sedanjega mesta stoji ob izlivu Kolpe v Savo prav v kotu med obema rekama stara trdnjava, ob kateri se je bilo nekdaj mnogo bojev s krvoločnim Turkom, a sedaj je popolnoma mirovnega značaja. Ravno tisti dan, ko sem jo ogledoval, so na njenem dvorišču s strojem žito mlatili. Onstran Kolpe se vidi na prijaznem griču kapelica Matere Božje; ob času turških bojev je bil navadno na tem mestu turški tabor. Sploh je vsa okolica polna spominov na tiste čase, o katerih tudi prosto ljudstvo ve pripovedovati mnogo resničnih do-godeb, še več pa menda izmišljenih bajk. Hrvatje so jako navdušeni za avstrijsko zasedanje Bosne. Na večer onega dne, ko so prvi avstrijski vojaki prestopili turško mejo, je bil z drugimi hrvatskimi mesti vred tudi Sisek sijajno razsvetljen. Celo prav priproste hiše so imele napise polne navdušenja. Na pročelju župnijskega poslopja so se svetile Prerado-vičeve besede: Zora puc-a, Bit če dana! Z današnjim pismom sem pri kraju. Ravno skleniti sem hotel, ko mi tovariš prinese novico, da je prišel ukaz, naj v nedeljo, 4. dne t. m. dve tretjini naše bolnice odrineta po Savi v Gradiško in od tod dalje v Banjoluko. Prihodnje pismo torej iz Bosne. Z odličnim spoštovanjem in srčnim pozdravom se Vam priporoča Vaš Ivan. Strupene rastline. (Nadaljevanje. V olčini so vsi več ali manj strupene rastline, posebno prvi trije. O navadnem volčinu navaja Pecirka v svoji knjigi več milovanja vrednih dogodeb. Naj omenjam le dve. Dvoje otrok nekega učitelja, štirileten deček in dveletna deklica podila sta se neko jutro brez varuha po sosedovem vrtu, stegovala roke po raznih stvareh in se tudi volčinovega ploda nekoliko nazobala. Prišedša domov prične se deček kremžiti ter stokati, da ga v ustih peče, v trebuhu grize in težavo dela. Dajo mu piti mleka. Po zaužitem mleku izbljuje nekaj zdrobljenega, nekaj pa še celega volčinovega ploda. Deklica je tačas še veselo skakljala po sobi, dasi je, kakor je deček trdil, tudi ona jedla take jagode. Poklicani zdravnik da obema pomoček za bljuvanje, vsled kojega izbruha deček še nekoliko volčinovega ploda s poprej popitim mlekom vred, deklica pa samo osem celih plodov. Pri vsem tem pa postaneta oba omotična in krčevito vijeta prste. Deklica je bila issi 122 i^e> Stuart« in osobito »Valenštajna«, kateremu ni para v slov. prevodni literaturi. Slovenske spise E. H. Goste je vse pilila in prenarejala roka Levstikova in še celo dr. J. Bleiweis se ni branil pouka Levstikovega. Prav tako je pomagal Gigale-tu na Dunaju pri državnem zakoniku in v Erjavčevih zbirkah v letopisih »Matice Slov.« (1875 — 83): »Iz potne torbe« kar mrgoli vse polno opazk in razlag bistroumnega jezikoslovca. Skoro bi bili pozabili Jurčičevega »Tugomerja«, kateremu je Levstik prilepil tako pristne staro-slovenske tipe in izraze. Tudi je pomagal, ko so delali napise ulic v Ljubljani in se pri mnogih drugih prilikah. Pri njem so se učili pisati lepega jezika Gegnar, Jurčič, Stritar, Leveč, J. Cim-perman, J. Tomšič, Malovrh, Žvab, J. Kržišnik itd. — — — V ostalini njegovi je še precej nenatis-nenega pesniškega in jezikoslovnega blaga. In ako si pokličemo vse to v spomin, čudimo se njegovemu obsežnemu in vendar tako temeljitemu književnemu delovanju. Obilnost in korenitost morejo spajati le taki geniji izredne nadarjenosti in pridnosti, kakor je naš Levstik. In da še jednoč ponovimo njegovo delovanje s kratkimi besedami, završimo nepopolni životopis z »Ljublj. Zvonom«: »Fran Levstik je bil mož izredne samo-stvorne pesniške nadarjenosti in žive domišljije, neupogljivega značaja in plemenitega srca, ogromne učenosti in krepkega duha, poln neusahljivega humorja in pereče satire, sebi in drugim oster sodnik in neizprosen kritik. Ustvaril je v pesništvu in pripovedni književnosti toliko nedosežnih umotvorov, da je ž njimi, kakor tudi z jezikoslovnimi in kritičnimi spisi svojimi v mnogih ozirih preosnoval pesništvo, pesniško tehniko in pisavo našo.« Končajmo ta pregled Levstikovega življenja in književnega delovanja s krasno pesniško prošnjo (v njegovi pesmi »Reši nas zlega«, Mladika str. 30.)' In kedar se nagne dan telesni, Da rosfl nam čelo mrzel pot, Srce stalo, gasnil blisk očesni, Duh popuščal bode kočo zmot, Puščal slast in strah življenja tega: Takrat, Oče, Ti pri meni stoj; Ti me brani, Ti me reši zlega; Ti me v rajski dom pokliči svoj! —h— Pisma vojaškega kapelana. m. Velečastni gospod župnik! Ko ste minolo nedeljo, 4. dne t. m., na B. obhajali lepo cerkveno slovesnost, po-svečevanje novega velikega altarja, so tudi meni zopet in zopet uhajale misli v lepo Gorenjsko in še lepšo Vašo B. A strogo povelje se je glasilo ravno narobe: Naprej, še dalje proti jugu! Ta dan sem še maševal v župnijski cerkvi v Sisku. — Ob dveh popoludne sta bili dve tretjini naše vojne bolnice zbrani na malem parniku, stoječem na počasno tekoči Kolpi. Tretjina tovarišev, ki smo je pustili v Sisku, spremila nas je do nabrežja. Vstopilo pa je z nami V Banjiluki, dne 9. avgusta 1878. okrog 50 lovcev, reservistov, tudi namenjenih v Banjoluko. Imeli so povelje v Banjiluki pridružiti se svojemu oddelku, ki je bil že nekaj dnij poprej odšel v Bosno. Tako smo imeli na poti vsaj malo oboroženo spremstvo. Na vsako stran našega parnika je bil privezan po j eden precej velik čoln, s senom obložen; razun tega pa so mu bili na zadnjem koncu priklenem še trije na enak način skupaj zvezani čolni. Na teh so bili naši vozovi in različne druge vojaške potrebščine. Ko je parnik v tretjič zapiskal, ali bolje zatrobil s svojim neprijetnim, nizkim glasom, začelo -K>- (9^ 139 Ke) prav nasprotno. Hočemo-li namreč delati, kakor so Nemci in drugi kulturni narodi imajoči sedaj edinstven »občevalni jezik«, tedaj se ne »bi l res dal uvesti v govor«, nego bi se dal in se tudi mora uvesti w, če hočemo biti dosledni, kakor so drugi narodi v izreki svojega književnega jezika. Kajti slovstvene zgodovine raznih narodov nam pričajo, da njihov sedanji jezik ni samodelski, t. j. neor-ganska zmes raznih dijalektičnih izrek brez ozira na njih zgodovinsko pravico, glasoslovno bogastvo in prvenstvo v do-tičnega naroda književnosti, nego vsak narod si je izbral izmed mnogih narečij to ali ono ter je povzdignil k časti književnega jezika. Jezik namreč, ki bodi. I svojina celemu narodu, obče dobro njegovo , mora biti osnovan na govorici narodovi. On mora biti kristalizacija — | če se smem tako izraziti — vseh narečij. Narečja so splošnemu, vsem občemu jeziku to, kar sveži vrelci reki. Kaj pa da narečje siromašno v glasoslovju in oblikoslovju ima se umakniti in prepustiti prvenstvo narečju bogatejšemu in razvitejšemu. Če pa ima tako narečje vrhu tega še za-se stare književne spomenike, ima tedaj še večjo veljavo, ume se samo ob sebi. Razven tega vpliva pri osnovanju slovstvenega jezika tudi zgodovina; kjer je namreč bilo središče političnega in narodovega življenja, tam seje tudi izcimil književni jezik, in sicer mujedotično narečje bila podlaga. Takemu narečju imajo se potem podložiti v pisavi in soseb v govoru po večjem vsa druga narečja. Kajti brez podlož-nosti ni možno edinstvo, kakor v mate-rijalnem, tako tudi ne v duševnem organizmu, ali da govorim z g. V. S. »Višjim smotrom se morajo umakniti manj važni, splošnemu jeziku pa se morajo ukloniti svojstva posameznih narečij. Tako postane jezik vsakemu umljiv.« (Nadaljevanje prih.) Pisma vojaškega kapelana. IV. V Banjiluki, dne 12. avgusta 1878. Velečastnigospod župnik! Dolgo časa smo čakali pred Banjoluko, predno sta se vrnila naš štabni zdravnik in naš major, ki sta se, kakor sem Vam zadnjič pisal, pred nami peljala v mesto, naro-čivša nam, naj ne hodimo dalje, ampak na cesti, kjer smo obstali, pričakujemo daljnih povelj. Domišljevali smo si, da bo v mestu že vse pripravljeno za bolnico, in da bodo nam tako točno, kakor poprej v Sisku ali v Gradiški, odkazali stanovanja. A kako smo bili presenečeni, ko se naša načelnika slednjič vrneta s poročilom, da še prav nič ni oskrbljeno za bolnico, dalje, da nihče brez orožja ali oboroženega spremstva ne sme v mesto, in da moramo s svojimi vozovi in vsemi pripravami za bolnico ostati zunaj mesta na polju pred vojašnico, ki stoji ob vodi Vrbas, pol ure oddaljena od mesta. To naznanilo se je glasilo toliko manj prijetno, ker se je med tem časom, ko smo stali na cesti, pooblačilo poprej jasno nebo, in je začel dež kapati. Toda nič nam ni bilo premišljevati. Zavili smo proti zaznamovani vojašnici : pot nam je kazal vojak, ki sta ga bila v ta namen štabni zdravnik in major iz mesta vzela seboj. Pred vojašnico se daleč na okrog razprostira vojaški tabor. Veliko število šotorov je razpetih po pašniku. Tu stoji gruča vojakov okrog ognja, ki pa hoče ugasniti vsled padajočega dežja; tam je velika zaloga sena, ovsa in moke, z leseno streho za silo pokrita. Precej zraven je mesnica; vojaki ravno iz kože devljejo ogrskega vola, kakoršnih se ob bregu (s^ 140 ^Je) Vrbasa pase precejšna čreda. Bošnjaki — so li mohamedani ali kristijani, ne vem — hodijo v širokih hlačah in z rudečimi »fezi« pokriti med šotori okrog, prodajajoč vojakom rakijo (žganje) in turški tabak. V kolibi poleg pota sedi pri kupu žerjavice s podkrižanima nogama menda pravi pravcati Turek, črno kavo točeč nekaterim častnikom, sedečim na klopici poleg njega in pušečim iz čibukov. »Vidite bosansko kavarno!« — opozori me tovariš, s katerim sva se vozila skupaj na enem vozu. Naš prihod v tabor ni nikogar vznemirjal, niti posebne pozornosti vzbujal, ker so dan za dnevom prihajali različni vojaški oddelki, ali zopet odhajali dalje. Po zelo slabi poti pripeljemo se slednjič do vojašnice. Ta je precej veliko, na štirikot zidano poslopje z dvoriščem v sredi. Za naše vozove s pripravami za bolnico je bilo prostora na dvorišču. Drugi vozovi so se obrnili kar pred vojašnico, in po nekolikem oddihu so se Hrvatje, ki so nas pripeljali, še isti večer napotili nazaj proti domu. V vojašnici je bilo vse polno. K sreči smo dobili še tri šotore, ki so nam je vojaki postavili na polju, da nas je vsaj nekaj moglo prenočiti pod streho. Mnogo vojakov je prenočevalo pod milim nebom. Na večer je postalo jako živahno v taboru. Dež je ponehal; zvezde so se začele kazati na nebu. Vojaki so na mnogih krajih veselo kurili, tako da je bil ves tabor razsvetljen. Tu so sušili in snažili obleko, tam so prepevali ali uganjali razne burke. Mi smo se sešli in polagoma seznanili s častniki. Izvedeli smo tudi, koliko vojakov je tu pri Banjiluki, namreč ves peš-polk Weber, nekaj ulan-cev in nekoliko tovornikov za prenašanje hrane. — Ko je odtrobil vojak uro počitka, je postalo v taboru bolj tiho; slišali so se le od časa do časa klici mnogoštevilnih straž, ki so bile razpostavljene na vse strani. Tudi mi smo šli kmalu počivat v svoje šotore, v katere so nam bili vojaki nanesli sena, ker slame ni bilo dobiti. Drugo jutro dobimo sledeče povelje: Vojna bolnica št. 16, koje prva tretjina je ostala v Sisku, dve tretjini pa ste prišli v Banjoluko, naj se še dalje razdeli tako, da druga tretjina nemudoma odide v Travnik, tretja pa naj ostane v Banjiluki in naj se ustanovi v sedanji mestni turški bolnici, ki se bode danes izpraznila. Naša bolnica je bila že v začetku tako sestavljena, da se je lahko razdelila na tri dele. Samo mene — duhovnika niso mogli deliti, ker sem sam za vso bolnico. Določilo se je, naj ostanem v sredini, torej tukaj v Banjiluki. Matrike pišem za vso bolnico, bolnike pa previ-dujejo v Sisku mestni duhovniki, v Travniku pa jih bodo oo. Frančiškani. Prekladanje in razločevanje mnogovrstnih priprav za bolnico je dalo mnogo dela. Jaz pri tem nisem imel opravka, zato sem sklenil iti v mesto pogledat. Hotel sem najprej obiskati oo. Frančiškane in usmiljene sestre. Vzel sem sabo svojega strežnika, a moral je iti z nama tudi oborožen vojak, ker je častnikom prepovedano brez oboroženega spremstva hoditi po mestu. V mestu popra-šujem, kje stanujejo Frančiškani, in pokažejo mi z visokim plotom ograjen vrt, v katerem stoji precej velika in čedna hiša. Vstopimo na vrt, in pri vratih uka-žem čakati spremljevalcema. Nikogar ni bilo videti pred hišo; v veži pa mi pride naproti velik mož v širokih hlačah, z rudečim fezom in mogočnimi brkami. Zdel se mi je pravi Turek. Povem, kdo da sem, ter ga vprašam, stanujejo li v tej hiši oo. Frančiškani? On pa mi pokaže po stopnicah rekoč : »Stopite gori!« — in pelje me v prvo nadstropje. Jaz sem se nekoliko oziral okrog sebe, in skoro mi je bilo žal, da nisem sabo vzel vojaka s puško in bajonetom. Ko prideva v prvo nadstropje, še jedenkrat odločno pravim: »Prosim, jaz bi rad govoril z oo. Frančiškani!« »Jaz sem frančiškanski župnik«, opomni mi na to prijazno moj spremljevalec ter mi odpre sobo. »Oblačimo se tu Frančiškani popolnoma kakor Turki«, razlaga mi nadalje, ko vidi, da ogledujem njegovo opravo. »Le pri službi božji nosimo svojo redov-niško obleko. Sicer so nas pa do sedaj okoliščine silile, cla po zunanje nič ne kažemo, kdo in kaj da smo. Tako se ognemo marsikakemu zasramovanju pa tudi mnogim nevarnostim.« — Gospod Pisma vojaškega kapelana. VIL V Banjiluki, dne 10. oktobra 1878. Vele častiti gospod župnik! Dolgo je že, odkar sem vam zadnjič pisal. Upam, da zaradi lega niste hudi name, ampak da ste si mislili: »Mora se mu pač dobro goditi, ker nič ne piše.« In tako je tudi res. Nikake sile mi ni tukaj. Marsikomu bi na mojem mestu celo jako ugajalo. Meni je tudi nekaj časa, — dokler so bile počitnice. Zdaj pa so te minule, in to je vzrok, da mi zadnji čas misli vedno bolj pogosto uhajajo proti domu. Srednje šole so se že davno zopet pričele, in tudi na višjih šolah se te dni zbirajo dijaki, ali so že večinoma zbrani. Znano Vam je, da so mene z vseučilišča poklicali k vojakom, in da sem moral v najboljšem teku pretrgati svoje študije. Rad bi je nadaljeval in dokončal; zato mi sedaj nič več ni ugodno tukaj. Upam sicer, da dobim kmalu odpust, vsaj tako mi zatrjujejo, vendar bodem več ali manj zamudil. Naša bolnica je zdaj stalno vmeščena v vojašnici ob Vrbasu. Zdravi vojaki so vsi v mestu. Ob drugi mobilizaciji je prišla v Banjoluko cela divizija vojakov in ž njo tudi še dva vojaška duhovnika. Vojaštva nam torej ne manjka več, zato se čutimo bolj varne, ter smemo prosto hoditi po mestu in po okolici. Jaz imam svoje stanovanje v mestu, a po dnevu bivam večinoma v bolnici, v kateri imamo navadno okrog tri sto, pa tudi več bolnikov. Vsega skupaj smo jih pa že sprejeli nekaj nad tri tisoč. Skoraj dan za dnevom nam pripeljejo več ali manj novih, mi pa je, ko se pri nas nekoliko odpočijejo in okrepčajo, pošiljamo dalje proti domu. Mnogo nam jih pa tudi umrje, tako, da imam povprečno na vsak drugi dan pogreb. Ker je katoliško pokopališče precej oddaljeno in že za domačine komaj zadosti veliko, napravili smo si lastno vojaško pokopališče med mestom in sedanjo bolnico ter je blagoslovili. Ker že govorim o pokopališču, naj Vam še nekoliko popišem, kako se na ka- toliškem mestnem pokopališču, — ki je, kakor sem omenil, od vojašnice precej oddaljeno, na zahodni strani mesta ležeče, — ob nedeljah in praznikih vrši katoliška služba božja. Katoličani nimajo cerkve. V frančiškanski hiši je mala sobica z oltarjem. Tam se ob delavnikih opravlja daritev sv. maše, pri kateri pa zaradi tesnega prostora le malo ljudi j more biti pričujočih. Zato se vsako nedeljo in praznik ob deseti uri obhaja služba božja za ljudstvo na pokopališču. Tu stoji mala lesena lopa in v njej po-dolgasla miza. Ko se bliža v nedeljo ali praznik deseta ura, začne se tam ljudstvo zbirali. Nekako žalostno in otožno se mi zdi to prihajanje. Kako tu človek pogreša vabečega glasu veličastno do-nečih zvonov! V vsem mestu Banjiluki ni slišati ne enega zvona. Katoličani in razkolni Grki nimajo ne cerkve ne zvonika, z visokih turških minaretov pa se sliši le pevajoči glas Mohamedovega služabnika, ki vsak dan ob določenem času vabi Turke k molitvi. — Zanimivo je opazovati narodno nošo od blizu in daleč prihajajočega ljudstva. Možki so obuti v opanke, ki so pri premožnejših prav lepe, narejene iz rudečega usnja. Hlače imajo široke, kakor Turki. Višnjevkasti telovnik se života tesno oklepa in je pri premožnejših z zlatom obšit. Pokrivalo je rudeč fez; turbanov katoličani ne nosijo, ampak le Turki. Ženska obleka pa se ne more nikakor lepa imenovati. Široko krilo je namreč spodaj ob členih ovito okoli nog; in tako je tudi ženska oprava podobna nekakim hlačam, leda so veliko širše od moških. Pokrivajo se tudi ženske s fezom, zlasti mlajše, starejše pa nosijo rute, ki so večkrat s srebrnim denarjem okrašene: tako sem videl žensko, ki je bila ogrnena z belo platneno ruto, okrog in okrog obšito z našimi starimi dvajseticami, ki so bile prevrtane in prišite ob rutinem robu. — Na pokopališču posedejo možki in ženske po tleh, ako je vreme suho; ako pa dežuje, stoje na dežju, in se ne zmenijo dosti, ako jih tudi dobro namoči. Ko je že mnogo ljudstva zbranega, pride duhovnik, mlad Frančiškan, in ž njim strežnik, v vreči noseč vso pripravo za altar, masno knjigo in vso masno opravo. Ko vse to v leseni kolibi izloži, napravi najprej na mizi altar, potem pa mašnika obleče v masno obleko. Dva Bošnjaka pa sedeta s podkrižanimi nogami vsak na eno stran altarja; v rokah imata voščeni sveči. To sta živa svečnika; drugih svečnikov ni na altarju. Strežnik jima sveči prižge in služba božja se začne. Mašnik se najprej obrne proti ljudstvu ter naznani, kaj naj vsakdo moli do propovedi: »Očitno spoved, ke-sanje, apostolsko vero, pet očenašev za spreobrnenje grešnikov, tri za sv. cerkev, tri za čara Frana Josipa.« Zdaj mašnik moli nastopno molitev in nadaljuje tiho sv. mašo do vere. Med tem, ko on bere list v latinskem jeziku, poje ga strežnik v slovanskem jeziku. Ljudstvo pa moli naložene molitve, in vsakdo šteje na molek, koliko očenašev je že odmolil. Kadar kdo dokonča, kar je bilo naloženo, potem pa mirno gleda in čaka, dokler mašnik ne naznani nove naloge. Po končani veri bere mašnik sv. evangelij v slovanskem jeziku ter ga potem v propovedi razlaga. Potem se nadaljuje sv. maša; a ljudstvo dobi novo molitveno nalogo do povzdigovanja in po povzdigovanju zopet novo do konca sv. maše. Vsikdar se med drugim veleva moliti tudi nekoliko očenašev za čara »Frana Josipa«. Po sv. maši se altar razdere. Frančiškanski strežnik pobere vse v svojo vrečo, in v lopi ostane zopet samo lesena miza. — Ob ugodnem vremenu se na ta način lahko opravlja služba božja, a velika težava bo, ko nastane trajno de-ževanje in mraz. Upajmo, da bode kmalu mogoče v Banjiluki postaviti dostojno katoliško cerkev. Za leseno zgradbo za silo se že delajo priprave, in jo mislijo še to jesen dogotoviti. Minuli teden sva bila s tovarišem, no-vodošiim vojaškim kapelanom, pri oo. Trapistih v Mariji-zvezdi. Samostan Ma-rija-zvezda je dobro uro oddaljen od Banjeluke. Tu imajo Trapisti obširno posestvo, posebno veliko gozdov. Naloga teh redovnikov je poleg drugega tudi umno obdelovanje zemlje, zlasti v divjih in pustih krajih; zato tudi večinoma niso duhovniki. Red ima jako ostra pravila, posebno molčanje je strogo zapovedano. Naju s tovarišem je v samostanu sprejel o. Bonaventura V., rodom Slovenec. Prijazno nama je razkazal vse. V takem slučaju, ko ima opraviti s kakim tujcem, dovoljeno mu je ¦— seveda — tudi govoriti. Vsi drugi redovniki pa, ki sva je videla, pozdravljali so naju molče. Ko vstopimo n. pr. v delalnico, kjer tkalci izdelujejo sukno za domačo potrebo, vstali so vsi delalci in se uklonili, potem pa so molče nadaljevali svoje delo. Tudi lastno pivarno imajo v samostanu ; vendar ne kuhajo piva za kupčijo, ampak samo za domačo rabo. Vinogradov drugod nisem videl v Bosni; Trapisti pa so zadnji čas precej velik breg zasadili z vinsko trto, ki je letos že nekoliko obrodila. Ko smo vse ogledali, in nazadnje tudi v kapelici nekoliko pomolili, pelje naju prijazni spremljevalec še v obednico in nama postreže s kruhom, sirom in pivom. Dasiravno je bilo še zgodaj in je še solnce sijalo, bila je vendar za redovnike že večerja pripravljena na mizi: kuhano mrzlo sadje, nekaj sočivja v stročju in kruh. »To je naša navadna večerja«, pravi najin spremljevalec; »najboljše, kar imamo, je kruh in tega imamo, hvala Bogu! dosti.« Res je bil kruh sicer črn, a jako dober in tečen. Čudno se mi je zdelo, da ob dolgi mizi za redovnike ni bilo nikakih stolov. Ko vprašam o. Bonaven-turo, kako je to, pokaže mi pod mizo nekako obešene stolčke z eno nogo, prav take, kakor jih imajo pri Vas tisti, ki v onih meleh v rebru napravljajo in tolčejo kamenje za na cesto. »Na takih stoleh« — pravi — »sedimo pri jedi.« Zahvalivši se za prijazni sprejem, nočeva se s tovarišem odpraviti proti Banjiluki peš, kakor sva prišla. A pred samostanskimi vrati naju že čaka zaprežen voz; brat redovnik drži dva čila konjiča. Zastonj sva se branila tolike postrežlji-vosti zatrjujoč, da lahko in rada hodiva peš. »Zakaj bi vaju ne peljali«, pravi nama o. Bonaventura, »ko imamo mnogo konj ?«