SPOMINU ENDREJA ANGYALA
V Pecsu (Pečuhu) je 28. marca 1976 zapuščen umrl dober prijatelj Slovencev in naše kulture dr. Endie Angyal. Rojen je bil 1915 v Bratislavi, študiral slavistike, umetnost in jezike v Budimpešti, Münchenu in Firencah, zato je dobro obvladal mnoge jezike, pasivno vse slovanske. Bil je kratek čas profesor v Pecsu, Budimpešti, nato asistent na univerzi v Debrecenu, kjer je tudi predaval, nato pa znanstveni sodelavec Prekdonav-skega znanstvenega inštituta Madžarske akademije znanosti v Pecsu, kjer se je ukvarjal predvsem z južnoslovanskimi, pa tudi drugimi slovanskimi vprašanji. Predvsem so ga zanimali madžarsko-slovanski kulturni stiki v najširšem pomenu, posebej pa še slovstvo ter umetnost baroka. Napisal je knjige: Theatrum mundi (1934), Udvari kultura, udvari költeszet (Dvorna kultura, dvorno pesništvo, 1944), Barock in Ungarn (Budapest-Leipzig-Milano, 1951), Reneszdnsz es barok muveszet Keleteuröpäban (Renesančna in baročna umetnost v vzhodni Evropi, 1960), Die slawische Barockwelt (Leipzig, 1960).
Napisal je mnogo razprav in člankov o slovanskih pesnikih in umetnikih. Posebej nas zanima, da je pisal številna poročila o naših knjigah, naši umetnosti in naših znanstvenikih, s katerimi je imel dobre stike, saj je ponovno predaval v Ljubljani pri SAZU, Slavističnem društvu in drugod. Omenimo le večji članek o Avgustu Pavlu v debre-censkem zborniku Slavica 1961 ter dobra informativna poročila v sombotelski reviji Vasi szemle. Posebej pa je zaslužna njegova razprava A vend kerdes (Prekmursko vprašanje) v zborniku Novejša dognanja kompleksnih zemljepisnih in zgodovinskih raziskovanj v Prekdonavju (Pees, 1972, str. 269—291). To je edini madžarski spis, ki govori izčrpno in stvarno o slovenstvu Prekmurja, zato razlaga nastanek in rabo imena Wenden, Vend za Slovane in Slovence, posebej še prekmurske, s čimer so jih Madžari ločili od ostalih Slovencev. Navaja od Popoviča in Kopitarja, dalje izjave o pripadnosti prekmurskih Slovencev k slovenski narodni skupnosti, govori o kulturnih stikih Prekmurja z ostalim slovenstvom pred 1919, zavrača madžarsko neobjektivno stališče, ki je razglašalo prekmursko narečje za poseben jezik in s tem utemeljevalo na mirovni konferenci po prvi vojski pripadnost Prekmurja k Madžarski. Natanko seznanja tudi s po-madžarjevalnim prizadevanjem med zasedbo 1941—1945. 2e zavoljo tega temeljitega in stvarnega spisa si je Endre Angyal zaslužil lep spomin med nami.
Vilko Novak
Filozofska fakulteta v Ljubljani
51