A/a praznik uedinjenja Niso se še posušile naše solze, naša srca so še polna tuge in žalosti za bla> gopokojnim kraljem Mučenikom, in že smo tik pred prvim decembrom. Praznik našega narodnega osvobojenja in uedinjenja nas je že 16 let združe; val v spodbudi za resno in stvarno delo, za narod, združeval nas je v mislih na davno preteklost in vse borbe jugoslo* vanskega naroda za svobodo in uedinjenje. Letos pa bodo vse naše misli, vse na* še duše združene ob spominu Nanj, ki je toliko žrtvoval za svoj narod, ob spo? minu na Njegova prizadevanja, njegove borbe in žvtve za edinstvo jugoslovansket ga naroda. Sredi junaške Šumadije se dviga nad Topolo Oplenac s svojo krasno cerkvijo, zadužbino kralja Petra Velikega Osvo? boditelja in grobnico rodbine Karadordevič. Tam počiva Karadorde, veliki junak, ki je ravno v tej okolici postavil najtrdnejše temelje, na katere so poznejši rodovi gradili zgradbo svobode in uedinjc nja vsega jugoslovanskega naroda. Njemu nasproti je grob kralja Petra I. Velikega Osvoboditelja, ki je v času svojega vladovanja osvobodil ogromno večino jw goslovanskega naroda. In danes je med temi belimi zidovi cerkve sv. Dorda na Oplencu tudi že poslednji dom blagopokojnega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Tja uhajajo naše misli na praznik uedinjenja in naše duše tre neizmerna bol, ko se klanjamo nad preranim gro* bom Njega, ki je bil simbol našega narod* nega uedinjenja. — Bil je izvršitelj sto; letnih sanj vseh delov jugoslovanskega naroda, a moval je pasti kot izvrševalec svojih idealov, pasti za veličino Jugosla; vije. Že površen pregled naše narodne zgodovine nam kaže neprestano strem* Ijenje za uedinjenjem vseh Jugoslovanov v močno enotno državo. Od generacije do generacije prehaja ta ideja. Včasih se pojavlja kot neutešljiva želja celotnega naroda, včasih kot misel posameznikov, a včasih kot ideja zapria v dušah ideab nih delavcev, ki išče ob vsaki priliki izhoda in spontanega poudarka. Med na* šim narodom so nastajale države, ki so skušale združiti posamezne dele našega naroda in tudi dosegle v tem pogledu vidne uspehe, toda mogočni vladarji posa: mezniki niso imeli sebi enakih naslednU kov in zaradi tega so propadle tudi njU hove države. Kako velika je bita želja Jugoslova^ nov po združitvi v enotno državo nam ka* žejo poskusi kralja Sama, Ljudevita Pot savskega, kralja Tvrdka, Karadorda. Med idejne iniciatorje in propagatovje ideje uedinjenja v preteklem sioletju smemo prištevati Valentina Vodnika, Ljudevita Gaja, Stanka Vraza, Dositeja ObradovU ča, Josipa Jurija Strossmayerja in neštete vrste idealnih borcev, ki so žrtvo* vali vse za uresničenje ideje uedinjenja vseh Jugoslovanov v skupno državo. Preko albanske Golgote je moral srb* ski narod in z njim zmagovalec pri Kumanovem in maščevalec Kosova. Toda po ogromnem in nepopisnem trpljenju je zasijala našemu narodu zarja svobode. — Na čelu jugoslovanskih čet se vračas ta kralj Peter Osvoboditelj in njegov sin, takvat regent Aleksander, kot zmagovaU ca v domovino. — Vračata se kot izvrše* valca neštetih, stoletja trajajočih ptizai devanj našega naroda. Več stoletij trajajoče želje in upi vsega naroda so se uresničili, ko je bla* gopokojni Viteški kralj Zedinitelj proglasil l. 1918. uedinjenje vseh Jugoslova* nov. In ravno On je moral žrtvovati svo: je življenje za našo skupno domovino, za svoje ideale, za edinstvo naroda. V teku svojega vladanja, kot regent in kot kralj Jugoslavije, je pokazal blagopokojni kralj Mučenik, kakšno mora biti delo za narod in državo. Ravno ker je v balkanski in svetovni vojni okusil vse gorje vojne vihre, je bilo posvečeno nje* govo delo zadnjih let ideji svetovnega miru. V službi te ideje se ni strašil naporov in dela, marveč je, da ustvari boljšo bodočnost svojemu narodu, potoval v Tur* čijo, Grčijo in Bolgarijo. Dobro se je zavedal, da se more le v miru pravilno razvu jati naša država, da more le v miru stopati naš narod korak za korakom do končnega cilja popolnoma konsolidirane države, v kateri ves narod v zadovoljstvu služi samo eni ideji — ideji složnega dela za skupne koristi. Na zadnjem koraku, tik pred uresnU čenjem svojih idealov je padel kot naj' dragocenejša žrtev krute usode. Umrl je kralj, toda ostala nam je država, ostal je narod in tu je naše delo nujno potrebno. Učiteljstvo je že v predvojni dobi mnogo delalo in žrtvovalo za jugoslovam sko idejo, delalo je in pripravljalo teren za navodno osvobojenje in uedinjenje. V povojni dobi je s svojim resnim in stvan nim delom med narodom mnogo pripo* moglo h konsolidaciji razmer. Za svoja nešteta prizadevanja, za delo in tudi uspehe je prejelo priznanje z nazivom: »Steber jugoslovanskega nacionalizma«. Tudi v bodoče hoče dokazati, da se niti za las ne umakne s svoje točno začrtane poti. Raznovrstni kulturni probtemi nam zastavljajo vedno nove naloge, ki pa so le nadaljevanje izvrševanja starih. Tem nalogam hočemo in tudi moramo posve* čati največjo pažnjo. Kulturna dedščina, ki jo je naš narod prevzel iz prejšnjih časov je zelo raznolika, ker smo pač v preteklosti živeli v različnih kulturnih razmerah. Naše narodno edinstvo in potrebe celokupnega naroda zahtevajo, da se odstranijo vse razlike. Učiteljstvo je v prvi vrsti poklicano, da posveti vso pažnjo delu za odstranitev vseh razlik in deluje na to, da se čim prej in čim bolj pribtižamo vsaj enotni osnovni izobrazbi naroda, da čim prej usposobimo naš narod za kulturno enotnost. Izoblikovanje kulturne enotnosti na> roda začenja vavno pri osnovni izobrazt bi v narodni šoli. Radi tega moramo tudi ob iej svečani priliki poudariti, da je šlo učiteljsko stremljenje od l. 1918. za iem, da se naj v tem pogledu ustvari solidna baza za nadaljnje delo. Zdrav in v osnovni izobrazbi dobro podkovan naraščaj nam more nuditi najboljšo garancijo za pravilen razvoj našega naroda v bodočnosti. Delo med narodom, grajeno na ta= ke trdne temelje, more postati najkrep' kejša opora za razvoj prave nacionalno* sti, za razvoj konstruktivnega nacionalU zma. Mnogo so žrtvovali naši predniki za svoj narod in v pogledu požrtvovalnosti nam morajo biti za vzor v vsakem poglet du. Ob tej trditvi in ob prvi proslavi nat šega uedinjenja po žalostni smrti kralja Mučenika si moramo postaviti kot geslo te njegove, za razvoj našega naroda velc pomembne besede: »Jugoslavija bo dostojna slavnih zmag, ako vzgaja svoja pokolenja na večnih primerih naših nacionalnih mučenikov in junakov«. In da* nes prištevamo tudi Njega že v vrste nap slavnejših jugoslovanskih mučenikov in junakov. Ravno On nam je najsvetlejši vzor dela in požrtvovalnosti za skupne narodne interese. — Zapustil nam je plod svojega prizadevanja, zapustil nam je svoje ideale za katere je živel, za katere je žrtvoval vse svoje delo. Resnost časa zahteva od nas, da se ob prestopu v 17. leto naše svobodne in uedinjene domovine zavedamo svojih dolžnosti. Vsak posameznik, kakor tudi ves stan mora biti pripravljen žrtvovati vse svoje delo v korist skupnosti. Ako hočemo doseči s svojim delom one uspehe, ki so potrebni za popoln na> predek naše domovine Jugoslavije, in ki bodo pripomogli vsakemu posameznemu članu našega naroda do one intelekt tualne stopnje, ki mu je nujno poirebna za popolno gospodarsko osamosvojitev, tedaj moramo imeti mir. Potreben nam je mir v notranjosti naše države, potre; ben tudi svetoven mir, za katerega je mo' ral žrtvovati svoje življenje kralj ZedU nitelj. Vsaka tudi najmanjša nesloga med narodom }e velika ovira stvarnemu in resnemu delu. In zato mora iti naše strerm Ijenje prvenstveno za tem, da bomo svo> je hulturno in gospodarsko delo med na> rodom usmerili tjakaj, kjer smo si zago* tovili ali priborili s slogo med Ijudmi najs plodnejša tla za uspehe. — Sloga nam je tudi neobhodno potrebna, da ohranimo vse, za naš narod tako potrebne in s tezs kimi borbami pridobljene dobrine. Naše uedinjenje ni nastalo spontano, marveč je plod večstoletne borbe. Tudi ni uedinjenje delo poedincev, marveč so ga stoletja ustvarjala mnoga narodova pokolenja. Vzrastlo je iz tal, napojenih z mučeniško in junaško krvjo, a uspevalo bo le z resnim delom vsakega posamezt nika in nas vseh. Letos praznujemo prvič praznik uedU njenja pod vlado našega mladega kralja Petra II. Roka usode je posegla tako odločilno v njegovo življenje in ga postavila še tako mladega, tako neizkušenega na čelo jugoslovanskemu narodu, postavila ga za krmilarja jugoslovanski državi. Rav* no dejstvo, da ne more, ker pač še nima življenjskih izkušenj, vladaii sam, nam nalaga še večjo nalogo, da se danes strnet mo vsi v močno in nerazdružljivo falango okoli svojega mladega vladarja in prises gajoč mu zvestobo zaobljubimo, da bo vse naše delo, ves naš trud in vse naše prizadevanje posvečeno le koristim na> roda, koristim države. Učiteljstvo je s svojim dosedanjim delom pokazalo, da je pravilno doumelo veličino jugoslovanskega narodnega uedU njenja in tudi v bodoče hoče služiti tej ideji, služiti onim velikim idealom, za kas tere so živeli in umirali najplemenitejši možje v zgodovini jugoslovanskega na* roda. Žrtve prednikov naj nam bodo vzov in naše delo ne bo težko. Vzor naj nam bo največja žrtev Viteškega kralja Aleks sandra I. Zedinitelja, ki je s svojo smrtjo dal življenjski pečat našemu uedinjenju. Združeni v delu za srečno bodočnost našega naroda kličemo: Čuvati hočemo Jugoslavijo! —ž. Jurij Petrovič Karadorde Nj. Vel. kralj Peter I. Veliki Osvoboditelj Nj. Vel. Viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj Nj. Vel. kralj Peter II. Cerkev sv. Dorda na Oplencu