Lojze Zupanc: Na ogledih Nikar ne mislite, da se norčujem, ko sem se namenil pisati o ogledih, tej prastari navadi, ki je zakoreninjena v našem revnem in vernem ljudstvu. Nak! Saj zdaj je predpust in takšen čas, ko so vse device po vscj širni domovini sleherni dan pripravljcne, kdaj bodo zunaj v veži zakašljali ogledniki in oškornjani priropotali v izbo ter pričeli razgovor o vremenu in živini, potlej pa le stisnili iz sebe: Tak, tako je, Polona. Ožegov Matevž, tale tukajle, oglej si ga, če ni fant od fare, bi rad vašo Manico vzel, če nimaš nič zoper . . Takšne in podobne misli me objemajo, zdaj, ko se počutim prostega kakor devica in sem vržen v izbiro: ali — ali. . . Vem, čudno se tolc sliši, ampak z menoj je že tako, da nikoli nc povem do konca tistega, kar sem si še pravkar pripravil na jezik. Zadnje čase sc mi to večkrat primeri — bil sem že pri zdravniku, pa me je potolažil, naj bom pomirjen, češ da je to neke vrste cpidemična bolezen, ki bo sčasoma sama od sebe prešla. Vcrjamem mu, doktorju! Do tridesetegrt leta je študiral medicino, pet let je bil v praksi v bolnišnici, kjer so po dva, trije bolniki lcžali na eni postelji, ni mu torej zmanjkovalo človeškega mesa za prakso; in potlej je štiri leta čakal na službo — ni vrag, da bi ne bil zadosti preizkušen zdravnik! Tisti ali — ali. .. je prav za prav moja sclitev. Spet sem začel zlagati knjige v zabojc in žena mi kajpa pomaga. Veliko cunjo drži v roki in briše prah raz knjig. In vzdihuje: »Moj Bog, le kdaj se bo to nehalo! Kar naprej in naprcj se selimo. Komaj sem se spoznala s poštarico in farovško kuharico, ala, pa moramo spct odtod v neznane kraje k neznanim ljudem. To je strašno!« In po neštctih vzdihih bruhne v jok, kcr jo skrbi zaradi denarja (dosedanje selitve so nama požrle kakih sedem tisočakov. In prav tolikšna je bila njena dota. zato se netnara sedaj cmiha) in ker ne ve, kam naj se obrnc 7.a posojilo. In med jokom in vsa v solzah mi venomer zatrjuje: »Da, da, to jc strašno. Razumeš? Strrrašno!« »Da, ljuba žena, prav imaš«, ji pritrdim. »To je zares strašno.« In se držim resno, kakor da nimam v glavi niti enega živca. Skratka, miren sem, kakor se učitelju spodobi in se ne vznemirjam. Potlej ji skušam pojasniti ta strrrašni po ložaj. »Poglej, Meta«, pravim. »Ti si res prava noričica. In zdi sc mi, da ti primanjkuje tudi domovinskc ljubczni. In vendar je vsa ta stvar s selitvijo tako enostavna in tako tesno povezana z mojim učiteljskim poklicem, da bi morala biti prav za prav vcsela, ti pa greš in se cmeriš kakor ncbogljeno dete ...« »Saj nni še ni toliko hudo za farovško kuharico in za poštarico, ampak denar, denarrr!« je zacepetala. »Saj, denar«, sem ponovil in požrl debelo slino. Ne morem pomagati, če sem ves, kolikor me je, v mislih nenehno pri svojih vzornikih. Ne morem se otresti bescd, ki so mi jih blagi profesorji še kandidatu za učiteljski stan polagali na trepetajoče srce. Spomnil sem se tisti trenutek na Komcnskega. In v zadregi sem se zatekel k njemu. »Vidiš, ljuba moja Meta,« scm povzel, »ti se jeziš zaradi dcnurja in prav nič ne pomisliš, kaj jc dejal njega dni slavni pedagog in vzornik vseh učiteljev, Jan Amos Komen- sky ...« »No, kaj pa?« si jc obrisala solze in se radovedno zagledala v moje oči. Ah, zahvaljen bodi nebeški bog, sem si mislil. Vedel sem, da jo bo radovednost premagala in da bo prenehala z jokom, ki mc jc rezal v možgane. Ne rnorem pomagati, če sem takšen: med tistc moškc spadam, ki ne prenesejo ženskih solza . .. »To je pa tako«, sem ji pričel razlagati v eni sapi, ves zadovoljen, da sc mi jc poizkus posrečil. »Veliki pedagog Jan Amos Komensky, ta ncdosegljivi vzornik učiteljskcga stanu .. .« »Ah, fraze!« je zacepetala z nogami od radovednosti, ki jo je očividno vedno huje imela. »Povej že brž.« Prosim, jaz sem učitelj in sem potrpežljiv človek. Niti trenil nisem z očmi na to njeno neučakanost. Mirno in preudarno sem ponavljal zlog za zlogom: »... ta nedosegljivi vzornik učiteljskega stanu je bil prvi, ki je začel poudarjati veliki pomen zemljepisnega pouka za naobrazbo učencev. On je bil tisti, ki je dejal: Domoznanstvo bodi podlaga zemljepisnemu pouku, da, da!« »Pha, samo to?« je žena zacmevkala z užaljenim podsmehom. »Kaj ni dovolj?« sem ugovarjal. »Vidiš, na Vinski rebri sva že bila — tamkaj sva se vzela...« »Prava reč, oh!« se je obregnila. Naredil sem se, kakor da je ne slišim. »Potlej so me premestili v Goščavje«, sem nadaljeval. Zdaj je poskočila, kakor da bi jo ugriznil gad. »In sva za to selitev zafrčkala štiri tisočake«, je pridejala skoro kričeč. »Eh, nikar ne misli, da so bile mačkine solze tista selitev! Skoro sto tridešet kilometrov, moj Bog ...« »No«, sem pričel razlagati dalje, da sem bil že ves slinast. »No, in po štirih letih, ko je moja vnema za zemljepisni pouk potrebovala širše domoznanske podlage, sva sc prcselila semkaj, na Kočefujsko ...« »In nama je ta selitev požrla tri tisočakc. ju!« je zatarnala moja Meta. »Le kam, misliš, te bodo zdaj sunili, a?« je hotela vedeti. »To pa je v božjih rokah, ljuba moja!« sem vzdihnil. »Da, v božjih. Samo preljubi Bog ve, kam bova šla zdaj na oglede. Ampak pomisli vendar, da sva zdaj že več ko leto dni v tem kraju. In to je žc kar dovolj. Da, da«, sem se delal kolikor mogoče važnega in sem brž v mislih poklical na pomoč učenost izza časa, ko sem bil še kot kandidat prepuščen skrbni vnemi blagih mojih profesorjev, ki so me pripravljali na službo našemu revnemu in vernemu ljudstvu. »Da, da, le pomisli, kaj je dejal Rousseau, veliki pedagog in nedosegljivi vzornik učiteljskega stanu, tako rekoč. V srce sem si zapisal njegove zlato besede: Podavanje zemljepisne snovi bodi vselej nazorno!«  »Kaj naj ima Rousseau opraviti s to tvojo premestitvijo v neznani kraj, ki ti jo obljubljajo«, je pričela znova ugovarjati in v <;čeh so ji spet visele solze, pripravljene, da sc vsak hip razlijejo v potok obupa in žalosti Jaz pa vsevedno: »Toliko pišejo, sc zavzemajo in prosjačijo, naj bi učiteljstvo imelo vsaj enkrat v letu, v počitnicah tako rckoč, vsaj eno prosto vozovnico za potovanjc po naši domovini. Pa je ta vnema in to pehanje kar brez potrebe. Kar Bog stori, vse prav stori! In lahko sem hvaležen usodi, da bom šel spet v nove kraje za klicem domovine, malo na oglede, tako rekoč! Zamisli se samo: prcden bom upokojen, bom s temi ogledi vendar spoznal vso domovino. In kakšni prekrasni uspehi v luči Komenskega in Rousseaujevih naukov se mi obljubljajo v šoli!« sem v/kliknil. »Nazorno bom lahko opisoval učenccm lcpoto naše domovine, ker jo bom sčasoma vso od blizu spoznal, tako rekoč. Mar ni prekrasno to, ljuba moja, biti tako rekoč neprestano na ogledih! Domovinska Ijubezen zahteva to od nas!« sem zagrmel zanosito. »Da, le kjc bova vzela denar za te večne oglede!« je zdaj že vsa v solzah zakričala uboga Meta. »To je strašno, neznosno, naravnost strrrašno!« »Da, strašno«, sem pomislil. Žena mc ni hotela več poslušati. Ušla mi je, se zaprla v spalnico in bruhnila v neutolažljiv plač. In prav nič več se nočc brigati za mojc knjige ter mi pomagati pri selitvenih pripravah. In tako sem zdaj sam ob knjižni omari. Raz knjig brišem prah in jih počasi, pobožno zlagam v pripravljcne zaboje. Prav za prav in po pravici povedano tudi mene zelo skrbi, kje bom vzel denar za oglede, ki se mi obljubIjajo, ampak držim se zanalašč resno, kakor da nimam v glavi niti cnega živca. Skratka, zavedam se, da sem učitelj, in sc na zunaj ne vznemirjam, četudi mi v glavi bobni od tisočcrih skrbi, ki jih prinašajo ogledi za spoznavanje domovine.