SATIRA.
VAVPOTIC.
LEA FATUR:
V BURJI IN STRASTI
POVEST.
1.
Pod gorami burja spi, joče, ko se prebudi razsrdi se kadar vstaja piha, tuli in razgraja.
uka, stari postni hlapec, je privozil s suhim kljusetom pred kolodvor. Polagoma je splezal z voza, pokril konja s kocem, vrgel vajeti čez kol načelnikovega vrta, vzel vrečo s pismeno pošto, jo vrgel na ramo in podrsaval v preddvor kolodvora. Pri blagajni sta čakala le dva Kotjanca, drugi potniki so se sprehajali pred kolodvorom. Vrli sluga postaje, Bošt-jančič, mož ogromnih brk, v visokih škor-njih, je imel veliko opravila. Stehtaval je „coli" in jih nosil vun. Hodil je z urnim, odločnim korakom in se ni zmenil za opombe pomenka željnega Luka.
Luka je zazeval in stopil na peron. Tu sta se sprehajala sodnik in adjunkt v živahnem pogovoru. Juriščan in Šembijec pa sta stala in opazovala vzhodno stran neba. Pridružil   se  jima je Luka  in zmajal z glavo.
„DOM IN SVET" 1905   ŠT. 3
Sodna uradnika sta prišetala bliže in po-prašala, kaj bo?  ¦
„Burja", je odgovoril Luka nakratko.
„Kaka burja", se je smejal sodnik, „saj je toplo in tiho kakor o sv. Jakopu; ta sneg je ravno za parado; še malo solnca, pa ni sledu o njem. Krasne zimske dneve imamo."
Ozrl se je po okolici. Res je blestela posnežena pokrajina v žaru zimskega solnca. Tiho so molele gore gole vrhove v zrak — tiho — ker spala je burja pod zasneženim kraškim gorovjem. Po cesti proti strmemu Globovniku so hiteli vozovi, na trnovski mlaki so se drsali razigrani otroci — skriv-ljena drevesa v dragi nad lepim Trnovem so stala nepremično. Nemo je gledal goli vrh Straže v svet in sanjal o nekdanjih dneh, ko še ni hodil človek po teh dolih, ko je močila voda njeno in njenih sosed vznožje. Ponosno je stala cerkev na griču in kraljevala nad pokrajino; na visokem stolpu se je svetilo nje žezlo — zlati križ. V njenem vznožju, pod njenim varstvom so se zbirale prijazne hiše krog visokega šolskega poslopja. Krog nje, v njej, se je sredotočilo življenje okoličanov. K cerkvi so hiteli v zimskem  pišu, v letnem žaru — v veselih
9