List 19.
Gospodarske stvari.
Na tast stoletnici krompirjevi.
Letos je 100 let, kar so se naši predniki še le prav poprijeli krompir saditi. Spodobi se tedaj, da stoletnici ,/velikega dobrotnika človeškega", kakor se krompir po pravici imenuje, danes odkažemo prvo mesto v našem listu.
Naj bi se gospodarji, ki so letošnje leto krompir v zemljo pokladali, spomnili leta 1773., ko je učeni dr. Parmentier v Parizu spisal knjigo na hvalo krompirju, ki mu jo je spisati naročila Francoska akademija zlasti zato, da bi zdramila kmetovalce k sajenji krompirja in tako se živež naklonil ljudstvu, ki je na Francoskem prejšnja leta hudo lakoto trpelo. In dr. Parmentier je tako izvrstno spisal to knjigo, da ga je akademija Parižka poslavila s Častnim darilom, in da od onega časa so kmetovalci se odkrižali mnozih vraž, ki so jih popred imeli proti krompirju in se na Francoskem , potem pa tudi po druzih deželah močno poprijeli krompirja.
Od leta 1773. tedaj še le se more šteti razširjenje krompirjevega sajenja, zato je po pravici letos „stoletniea" njegova.
Prvotna domovina našega krompirja je severna Amerika. Čeravno je neki Angleški trgovec s suž-nimi, Hawkins po imenu, prvi leta 1565. krompir iz Peru-a na Angleško prinesel, vendar se nihče ni takrat brigal zanj. 20 let pozneje, to je 1585. ga je France D rake iz Virginije sopet na Angleško pripeljal. Zdaj so ga začeli sem ter tjS saditi; al le malo veselja je še bilo do njega. Eazširjala se je celo vraža, da se po vžitku njegovem človeku spustijo prhaji ali gobe (Aus-satz) po koži. Vse to je oviralo , da je preteklo skor 200 leti, predno so se ljudje krompirja dobro poprijeli.
Res je sicer, da krompir spada med rastline, ki imajo neko omotično strupenino v sebi; al te strupe-nine ni cel6 nič v zrelem krompirji; nahaja se le v nezrelem krompirji, v perji njegovem, cvetnih jagodah njegovih in pa v k a lih krompirjevih, to je, tistih poganjkih, kedar krompir v hramih cvesti začne. Zato je prepovedano, nezrel krompir prodajati; nevarno je pa tudi pokladati cvetne jagode ali kalf krompirjeve. V zrelem krompirji pa je samo močič, belja-kovec in gumi in pa nekaj malega druzih nedolžnih tvarin; po vsem tem je krompir tečna in zdrava jed.
Ko je v Evropo in naše dežele prišel krompir, niso se ga ogibali ljudje toliko zato, da bi se bili bali stru-
penine, ki je v gori imenovanih delih krompirjevih, za ktere še vedeli niso; marali le zato niso za nj , ker je bil tuja stvar, ki je niso poznali. „To ni za ljudi, to je za živino" — tako so govorili veliko veliko let povsod. Le sčasoma se jim je vrinilo prepričanje, da je krompir tudi dobra jed za človeka, in gosposke in družbe kmetijske imele so dokaj truda, da so ga kmetovalci začeli saditi. Tako je, kakor se bere v zgodovinskih črticah c. kr. družbe kmetijske na Kranjskem", ki jih je dr. Jan. Bleiweis na spomin stoletnice njene spisal in družba leta 1867. na svetlo dala, družba kmetijska na Kranjskem premije dajala kmetom, ki so največ čbel redili, murbovih dreves sadili, saj več krompirja pridelali.
Tako so se sčasoma premagale ovire, ki so zadr-žavale sejanje krompirja, ki je dandanes poglaviten živež ljudem tako, da od tistihmal, kar se krompirja povsod obilno sadi, nikoli v vsi Evropi na enkrat lakote ni bilo.
Spodobi se tedaj , da se hvaležni spominjamo leta 1773., po kterem je krompir dospel do tega, da so ga začeli povsod saditi. Časnik „Jura" zato predlaga, naj bi se stoletnica krompirjeva obhajala s kako posebno slovesnostjo zdaj pri Dunajski veliki razstavi.