------    172    ____
Politične  stvari.
Federalizem za Avstrijo edina prava ustavna
vladba.
Vsi časniki avstrijski bodi-si slovanski ali nemški, ki Avstriji želijo tak vladni temelj, da bi stalen bil in zadovolil vae narode, na vzunaj pa monarhijo delal enotno in močno, se uže mnogo let poganjajo za federalizem, žalibog — da brez vspeha. Unidan so „Hi-storisch-polit. Blatter" prinesli članek, ki isto idejo temeljito zgodovinsko razpravlja in ki se nam vreden zdi, da ga čitateljem našim priobčimo v spomin tega, kar so „Novice" uže večkrat pretresale. To, kar je Schmer-ling pregrešil s tem, da je oktobersko diploma presukal na februarsko ustavo in s svojim malo modrim „wir konnen warten" čakal Ogrov, da pridejo v državni zbor dunajski, ki pa niso prišli, marveč so prijatelja (Beusta) našli, da jim je stvaril duaiizem, — to je tista nesrečna Pandorina pušica, iz katere v habsburgaki monarhiji izvirajo vse tiste nezgode, katere kažejo, da ni več državne avstrijske skupnosti in se še sedanja tanka dualistična nitka utegne pretrgati. „Kraftigung der staatlichen Gemeinschaft, das soli die Paroiie sein — dobro pravi der „Osten" — nicht aber Schwachung derselben, wie dies die armse-ligen Schlemiehle einer zvvischen Skene'schem Cen-tralismus und Kopp?scher Personai-Union hin und herpendelnden Praction in totaler Verkeunung der Stro-mungen der Zeit zur Panacee wolien." Tako-le se v prevodu glasi članek ,,Hist. polit. Blatter":
Avstrija ni enotno narodna država, to je, ni država, v kateri bi izključno ali vaaj v večini živel le j eden narod, tudi ni država, v kateri bi imela prostor samo dva merodajna naroda, nego je zmes narodnosti.
Federalizem tiči v krvi in v mesu avstrijskega državnega telesa; absolutizem ga je sicer nadomestil, a ne zatrl. Ko se je pokopal absolutizem, moral je federalizem z nova oživeti in tirjati svojih spjočih pravic* Absolutizem je odstranil stare pravice; oblasti je bilo to moči, — al ona ni mogla izbrisati spomina in sežgati starih pravdnih listin. Krona se je stalno odpovedala absolutističnemu izvrševanju oblasti svoje in J8 menila, da vso škodo popravi, vse želje izpolni, vsa srca zadovoli, ako se poprime navadne šablone konstitucijonalne. To pa je bila silna zmotnjava, katera daje otožno spričevalo političnemu razumu Pillersdorffovemu, Doblhoffo-vemu, Stadionovemu in Schwarzenbergovemu. Da so nekoliko manj leni v mišljenji, mogli bi bili spoznati svetniki cesarjevi, da to, kar je najpriležnejše, ni najboljše, marveč da je v tem slučaji celč najslabše.
Dvadeset let prej, predno se je dovolila ustava, so se uže glasno izražali dvomi, je li habsburgska monarhija takošna, da se da združiti z modernim konstituci-jonalizmom. Uže to je dajalo povod zrelejšemu premisleku. A komu je bilo do premišljevanja, postavilo se je poslopje ustavno — na peščena tla.
Še lažje je bilo si misliti razmero do naroda oger-skega. Ker se je bilo posrečilo, zadušiti ondi ustajo, me
ailo se je, da se morejo Ogri tako rekoč komandirati v avstrijski državni zbor, toda Ogri se niao klonili in so izostali. Vitez Schmerling je sicer mislil in dejal: „mi lahko čakamo", vendar s tem je izjavil le svoje osobno prepričanje. Njega krilata beseda je bila osramočena, kajti cesarskemu dvoru je bila odločna volja, z Ogersko skleniti mir. — Kako čudna pot je od izgube pravde do ogerske hegemonije! In med vsem tem delajo mejo samo nekatera leta. Je li bilo treba, sezati po takosnem pripomočku, in potem spet po drugem?
Ogerska pogodba je bila kladivo, s katerim so si državniki razbili svoje mnogoletno delo; državopravna logika bi ne bila mogla prejeti občutljivejšega udarca, nego s pogodbo z Ogersko. Ogerska izguba pravic je bila še tako mlada in češka tako stara; poslednjo je zarastel mah, prva je še zvonila po ušesih poslušalcem. Ogerski se ni odpustila samo kazen, — ne, ne, izročilo se jej je krmilo državno; proglasilo se je ma-gjarsko pleme izvoljenim ljudstvom in ob enem se je strogo držal ukaz, kateri je silil Cehe v državni zbor. Ogri so smeli moliti svoje narodne bogove, a Cehi bi imeli ležati na kolenih pred cislajtanskim konstitucijo-nalizmom. Erdeljsko so zvabili z laskanjem in obljubami v dunajsko zborovanje, da se je leto poznejše izročila ogerskemu posilstvu.
Politika ne pozna tiste moralne čistosti, kateri rabijo nesveti pripomočki v dosego svetih namenov, in morebiti bi imeli menj pravice grajati, ako bi nas mogel doseženi namen osvedočiti o dobrosti upotrebljanih pripomočkov. A kaj se je doseglo po ovinkih in po gladkih potih, po katerih so hodili svetniki vladarjevi? Iz-r6dek, kateri nima vrstnika, — zmes ustavnih razmer, tujcu popolnem nerazumnih, — ok6ren, neraben, slabo delujoč ustavni mehanizem, s katerim ni moči biti zadovoljni nijedni deželi, nijedni narodnosti, nijednemu domoljubu, niti ne vladarju in državi.
Dualizem utegne ugoden biti kaki državi tretje vrste, katera živi politično zk se, oddaljena od svetovne borbe. Prav lahko umejemo, da Norvegska in Švedska o tem ničesar ne pogrešate; slabše se uže godi malo oddaljenejši Danski, kateri ni bilo moči shajati s holstajn-skim ministerstvom. Al, ako ste, kskor v Avstriji, obč državni polovici v ravnotežji, in more ena moč drugo prevladati, tu ni misliti o napredku, osobito ne, če se javljajo moči delavnosti v nasprotnih si merilih.
Naj se nam ne govori o onem dualizmu, ki je pred marcem leta 1848. med Avstrijo in Ogersko bolj v besedi kraljeval kakor dejanski, kajti faktum je, da je izginila vsaka samouprava Avstrije in ^ogerska ustava onega časa pospeševala voljo vladarjevo. Še le leto 1848. je predrugačilo vse to, in leta 1857. se je stvarila nova ogerska pogodba.
Ta dualizem z dvema državnima zboroma, dvema poslanskima in dvema gosposkima zbornicama, dvema delegacijama in tremi ministerstvi — vse to je pač spaka pravega konstitucijonalizma. V takih razmerah ni bilo druzega storiti, kot pod plaščem ustavnih naprav na videz ustavno, v resnici pa absolutistično vladati ali pa cel6 ne vladati. Zaradi tega vidimo, da ima avstrijski konstitucijonalizem v sistemi napak brez konca in kraja, a njega dobrih svoj štev iščemo brez vspeha.
Bolj ko v drugih državah je zato tudi vlada obeh državnih polovic prisiljena, da se ozira na dobro voljo, pa tudi na slabe strasti ljudskih zastopnikov; ona tedaj ne sme prestrogo postopati s spačenostjo, marveč jej mora prizanašati; se ve da vsemu temu bi se vlada snotno narodne države odločno protivila.
------    173    ____