LISTEK. IVAN KOVIC: Letovanje učiteljev-ferijalcev na BoluvDalmaciju Lepo število tovarišev in tovarišic se nas je zbralo dne 13. julija na ljubljanskem kolodvoru, odkoder smo se ob 13. uri od* peljali proti Karlovcu v Split in dalje na Bol na naše počitniško letovanje. Vožnja sicer dolga, je vendar hitro minila, saj so se kmalu razvezali izpočetka še bolj tihi jezički. Izprva bolj plahi, smo se kmalu spoznali in sporazumeli in skoro je zavladala prava domačnost v našem vozu, ki je bil tja do Splita izključno re= zerviran za nas. Za lepim solnčnim dnem je nastopil krasen večer in še 'krasnejša noč, ki jo je tja do ranega jutra osvetljevala tiha luna in je s svojo čudovito svetlobo razkazovala še mnogim neznan in tuj svet pred nami in za nami do ranega jutra. Nekateri, ki so bili že vajeni takih in podobnih voženj, so polegli in pospali in v snu morda zasanjali in ugibali, kakšno bo pač življenje v kate« rega se vozimo, neki za 15, a srečnejšd in bolj petični celo za mesec dni. Zopet drugi smo presanjali noč z odprtimi očmi in ob« čudovali to naravno krasoto. Tudi nam so se vsiljevale misli, kako bomo (zadovoljni s tem svojim prvim poletom v neznani kraj, kako nas bodo sprejeli in kakšne vtise bo* mo odnesli s tega našega potovanja nazaj v svojo ožjo domovino. V mislih na vse lepo nam je minila noč in vzrastel je dan, krasnejši kot rožma« rinov cvet. Prenehali smo s sanjarjenjem, zamišljenost se je umaknila zopet svežim in veselim obrazom, na katerih pa si kmalu opazil izraze radovednosti in pričakovanja, ki se je stopnjevalo od postaje do postaje, dokler nismo začuli svojih in drugih težko pričakovanih vzklikov: »Joj, morje, morje!« Kakor bi se ne'kaj izprožilo iz naše duše, tako naglo je vizletela ta beseda na dan in kakor v tolažbo za naše dolgo poto« vanje smo jo sprejeli. Nič več <ni bilo utru« jenosti, vse je minilo na mah in gledali in občudovali smo ga, to morje čudovito. tako da sami nismo vedeli kdaj je minil čas in ura, ko smo se pripeljali do Splita. Vožnja po morju do prijaznega mes steca Bola na otoku Braču je bila zelo pri* jetna. Morje nas je sprejelo prijazno in dostojno, kakor se spodobi. Bilo je »mno= g o h r u p a z a n i č«, bi rekli tiistim, ki so nas strašili morske vožnje. Od vseh 33, ko« likor se nas je vazilo, se ni pripetil nikomur niti najmanjši defekt. Bilo je le več strahu kakor resnice. Bobovišče, Milna, Bol. — Izstopimo! Lepa slika se ti nudi že od daleč, ko zavije parnik proti mestu. Hišice in hiše, druga pri drugi, vse lepo skupaj, da se ti vidijo od daleč, kakor iz cukra, ka'kor v kakšni pravljični deželi, tja kamor sta za« šla nekoč Janko in Metka. Pa tudi od blizu in v notranjosti mesto ni napačno. Res je, da ne nudi lica kakega bogatega letovišča, kar pa je za take kolo« nije mnogo boljše in pripravnejše. Morda je bil prve dni kdo razočaran, vendar je vsakdo moral uvideti, da se _a tak mal denar, ki smo ga dali, ne nudijo hotelske sobe in bogate postrežbe, zato smo se vsemu kmalu privadili in bili s tem, kar imamo prav zadovoljni. Tovariši smo dobili v posest celo hišo, ki jo je vzel Feri* jalni Savez v ta namen v najem, tovarišice pa so bile nameščene na tamkajšnji osnov^ ni šoli. Kar je glavno: bilo je vse snažno in či* sto in tudi dovolj prostorno. Spalo nas je po več v eni sobi, kar nam pa ni vzelo do* bre volje, ampak še nasprotno smo marsi* katero razdrli. ki je drugače ne bi. Privadili smo se docela drug drugega in se prav do bro razumeli. Lepo je bilo in zato je hitro minilo. Zdi se mi, da je bila vsa doba našega bivanja tam en lep, krasen in prijeten solnčni dan v naših počitnicah. Solnce, morje, prijetni večeri, ribji lovi, vožnje po morju, lepe, prijetno tople noči, vse nam ostane v najlepšem spominu. V vse to smo se zaljubili tako zelo, da smo sami nase pozabili. Kakor dobri bratje in sestre smo se Ijubili in razumeli, vedno smo bili skupaj, kakor nerazdružljiva četa. Vsa svoja čustva, ki jih nismo mogli izdati, smo izlili ob ta* kih lepih večerih v priljubljene narodne pe« smi. Takrat se je naša duša ob toliki lepoti razživela, dala je duška svojim notranjim občutkom. Tudi morje se je veselilo z nami in nas spremljalo s svojim veličastnim gla^ som. Veselilo se je naših mladih in svežih src, veselilo se je naše sloge — morda je mislilo na bodočnost, ko bo zapelo enkrat svobodno tudi tam preko s svojimi še ne^ odrešenimi brati. Življenje nam je potekalo hitro. Dnevi so se 'bližali h koncu, kakor bi jih podil kdo z nevidno roko in nismo se niti prav za« vedli in že je prišel dan slovesa in ločitve. Težko je bilo oboje. Morda se je celo na skrivnem kdo za= ljubil in našel svojo izvoljenko v tem krat= kem času. Temu je bilo slovo gotovo še težje. A nič zato. Tem raje se bo spomi« njal nazaj in tembolj ga bo gnalo, da pri« hodnje leto poseti zopet kraj, kjer je pustil svoje srce. Gotovo pa smo se zaljubili vsi v eno in to si ti naše divno morje. Poslavljali snio se od Tebe, kakor fant od dekleta, ki mora nenadoma odpotovati in težko nam je bilo slovo. AH ob slovesu smo ti obljubili, da te ne pozabimo tako kmalu in da še pridemo. V slovo smo te še zadnjikrat poljubib in ta tvoj poljub, ki smo ga ponesli s seboj, nam ostane neiabrisno v spominu ter nam da novih moči za naše delo in nas opomis nja, da se prihodnje leto zopet povrnemo v tvoje naročje. Mnogo lepih vtisov in nešteto nepo« zabnih trenutkov smo odnesli v svojo ožjo domovino. Reči moram, da nismo odhajali razočarani. Kakor smo prej omahovali, tako smo bili zdaj veseli, da smo se odločili za ta prvi korak. In naj bo ta prvi korak, ki smo ga prestopili tako dostojno v vzpod* budo tudi vsem tistim, ki so takrat omaho vali in se strašili kolonije ter se niso upali na pot! Naj ne bo ta naša prva kolomja na morju tudi zadnja, ampak naj gre vodstvo teh kolonij, t. j. U. F. Savez, svojo neustra= šeno pot naprej in doživeli bomo, ako nam Bog zdravje da, še par prav lepih in prijet* nih uric in razvedrila skupno z našimi to* variši(icami), v naših počitnicah! Za vse te lepe dni, za vse te prijetne urice in trenutke v letošnjih počitnicah, za vse to pa gre zasluga vodstvu U. F. S. z njegovim agilnim in požrtvovalnim pred^ sednikom na čelu, za kar mu bodi na tem mestu izrečena najiskrenejša zahvala.