o KRAJEVNIH IMENIH V IZOLSKI OBČINI
Na našo prošnjo za popravke in dopolnila k Slovenskim krajevnim imenom (SKI) ni bilo pričakovanega odziva; zato smo s tem večjim zanimanjem prebrali, kar je v 4. številki Jezika in slovstva napisala o krajevnih imenih izolske občine Jelka Morato-Vatovec.
Ocenjevalka meni, da so uredniki SKI »premalo upoštevali specifičnosti tega področja« in da bi morali »bolj upoštevati živo rabo - dejansko stanje«; pravi tudi, da so se v delo »vrinile nekatere napake, ki bi jih bilo... ob morebitnem ponatisu treba popraviti«. Urednikom SKI očita, da so ob nepopolnih oziroma popačenih informacijah delali imena »nestrokovno in v nasprotju z znanstvenimi pristopi... po lastnem občutku za jezik (uredniška samovolja, pretirani purizem ali hiperkorekture?)«. V osnovo svojega razmišljanja o (ne)skladnosti oblik z normo slovenskega knjižnega jezika pa je vstavila še ekspresivno poved: »Mimogrede: kje pa so te norme in kdo jih določa?«
Bistvo nesporazuma med J. Morato in uredniki SKI je v dilemi, o čem naj priročnik govori: ali o uradnih, zdaj veljavnih imenih krajev (bodisi da so ustrezna ali ne) in o knjižni oziroma s knjižno normo usklajeni rabi vseh in drugih izpeljanih obhk - aH pa o živih (starih, domačih, pogovornih, lokalnih, narečnih ipd.), toda neuradnih imenih krajev in njihovih izpeljankah.
SKI si je vzel za izhodišče prvo možnost, jo utemeljil v uvodu priročnika ter uresničil v slovarju. Vendar je uradnim oblikam dodal tudi podatke o morebitni drugačni živi rabi, zlasti lokalni in narečni. S posebnega stališča je obdelal pisno in s posebnega govorno
240
podobo vsakega imena. SKI ni predlagal nobenega novega poimenovanja kraja (J. Morato trdi drugače), pač pa je zapolnil s predlogi vrzeli v poimenovalnem sistemu krajevnih pridevnikov in imen za prebivalce, narejenimi v duhu pravil slovenskega knjižnega besedo-tvorja.
J. Morato je stvari obrnila oziroma zamešala. V oceni SKI še izhaja iz uradnih imen, vendar hkrati na več mestih opozarja na že sproženi postopek za uvedbo starih imen (s čimer se, če so predlogi dobro podprti in ne posplošeni, strinjamo). Sama J. M. in N. Morato si jemljeta pravico, da v javnosti po svoje pišeta sicer uradno in knjižno določena krajevna imena, npr. Korte oziroma Dvori (Koiie); vendar to ni pot za urejanje takih zadev. Najbolj sporni pa so njeni stvarni predlogi za spremembo v SKI. Ne gre samo za premalo utemeljeno premikanje imenskih različic na prednostni lestvici; gre za nedopustno mešanje pisnih in govornih oblik (polglasniško znamenje ni črka v abecedi!), zlasti pa za pravopisne in tehnične napake v predlaganih variantah gesel, za katere ni mogoče reči, ali jih je zagrešila sama ali pa korektor.* Zaradi njih npr. pri geslih Dvoii, Izola, Vinica še tako vesten uporabnik ne bi znal razbrati, za katero obliko naj se v določenem jezikovnem položaju odloči in kako naj jo zapiše ali izgovori.
Poskusimo razčistiti nekaj nejasnosti ob konkretnih imenih, kakor jih našteva J. Morato.
BAREDI. Ležeči tisk pri Baredin ali Šaredin v SKI ne izključuje živosti besede, prej nasprotno; opozarja samo na neusklajenost s knjižno normo. Prim, podobna stališča drugod (Beltinci, Murska Sobota, Spodnje Hoče). Tudi citirani Crešnjevci niso opora za nevtralnost tipa Baredin. Raba sploh (tudi pod vplivom sodobnih občil) ne bo šla v narečno pisanost, ampak v večjo enotnost in knjižnost, npr. Logačan > Logatčan. Ali naj samo obalni pas ostane zunaj tega dogajanja?
DVORI NAD IZOLO. Nov je podatek Dvorjan (ne Dvorjan). Tudi priseljenci so dejstvo, s katerim je treba računati. O tem, da posebnih imen za prebivalce pogosto ni in kako ravna v takem primeru SKI, glej uvod priročnika, str. 8 zgoraj.
IZOLA. Glavna knjižna pripona za ime prebivalca je -jan: oblika Izolčan je nastala iz Izol--ec-jan, oblika Izoljan pa iz Izol-jan. Javna občila in Krajevni leksikon tega besedotvornega pravila v tem primeru pač niso upoštevali, saj se v vsakdanjem govoru skupina // večinoma poenostavi v I, prim. Ljubljana [lubldna].
ŠARED. Škoda, da J. Morato ni poskusila ugotoviti neposredno pri naših nekdanjih primorskih informatorjih, »od kod se je vzela oblika« Šaredar.
VINICA. V ocenjevalkinem predlogu je na prvo mesto uvrščena oblika Cetre, sicer se redno govori o Cetorah; kaj J. Morato priporoča? Na str. 127 skuša ob imenu tega kraja bralcem prišepniti, češ da skušajo uredniki SKI prebivalce homonimnih krajevnih imen brez občutka za jezikovno stvarnost enako poimenovati. To je zelo površna trditev. Natančnejša je takale: Vinice so v priročniku štiri. Vsi podatki o imenih prebivalcev so bili v gradivu dokumentirani. Imeni prvih dveh sta popobioma enaki (Viničan) in v skladu s knjižno normo. Ime tretjega ima naglasno dvojnico in torej ni povsem enako prejšnjima dvema. Ime četrtega (Vindščanj je tako posebno, nič povezano z izvornim imenom, da ga je bilo treba razglasiti za narečno posebnost in mu dodati knjižno ustreznico z graflčnim opozorilom (zvezdica), da gre za predlog poimenovanja. To pa je po goU obliki enako vsem trem, potrjenim tako z živo krajevno rabo kakor z oblikotvornimi pravili knjižnega jezika, po naglasnem mestu pa samo tretjemu, ki mu je pokrajinsko in zato tudi jezikovno najbliže (Viničan). Pri odločanju o uporabi ene ah druge oblike pa niti bralec niti kritik ne
¦ V omenjenih geslih smo »avtoktono obliko« popravili v »avtohtono obliko«. Vse drugo pa je natisnjeno natančno tako, kot je zapisano v rokopisu. Uredništvo.
241
smeta prezreti opozorila v uvodu SKI na str. 9, ki pravi: »Celota podatkov o krajevnih imenih je informativno-normativna, zato je izbor narejenih oziroma narečnih oblik prepuščen uporabnikom glede na vrsto besedua«. To pa je skoraj isto, za kar se zavzema J, Morato v ključnem delu svoje kritike (6. odstavek), le da smo avtorji slovarja ob dosedanji neurejenosti rabe krajevnih imen v priročniku poudarüi njihovo združevalno vlogo in knjižno normo.
Da pa slovenska knjižna norma dejansko je, se tudi J. Morato lahko prepriča, če primerja posamezne formulacije in oblike iz svojega članka z besedih klasikov slovenskega pisanja
Tov. Jelki Morato-Vatovec se kljub njenim drugačnim stališčem glede slovenskih krajevnih imen zahvaljujemo za kritično mnenje, zlasti pa za nekatere nove stvarne podatke.
Se živeči avtorji Slovenskih krajevnih Imen: F. Jakopin, T. Korošec. T. Logar, S. Suhadolnik