Januš Golec:7 Hči mariborskega mestfnega sodniLa Ljudska povest iz JunaSke dobe obrambe Maribora pred Turki leta 1532. Napad so otvorili tatarski lokostrelci na konjih. Obletavali so obzidje v polkrogu in spuščali s tetiv lokov eele oblake strelic proti strelskim linam obleganih. Goste pošiljke puščic so imele namen, prikriti za strelci zbiranje napadalnih čet z mostiči za jarke ter z lestvami za pleeanje na obzidje. Tatarskim puščicam so se branilci smejali v zavesti, da tvorijo neškodljiv uvod v krvavi ples, kateri se bo kmalu začel ob celotnem obzidju. Pri otvoritvenem navalu Tatarjev se je posebno izkazal mestni stražmojster Kajetan Hercog s svojimi trobentači. V mirnih časih ae je s trobentaško tovarišijo rad ponašal in večkrat tudi izkazal, da pogodi z železno strelico iz samostrela v črno, če je trezen. Ker se je pa udeleževal strelskih prireditev na krogle in puščice v bolj okajenem stanju, je pošiljal na največjo zabavo gledalcev izstrelke daleč mimo tarče. kaj šele v črae kroge! Veljal je za strelskega širokoustneža in radi tega so bili njegovi mojstrski zadetki ob navalu Tatarjev v žive cilje največje presenečenje. Ko so tatarski jezdeci v nepopisno strašljivih glasovih tulili med streljanjem, je jemal Kajetan s svojo kompanijo na muho odličnike in poveljnike iz vrst pasjih sinov. Oni prerokovi sinovi, na katere so namerili in sprožili Kajetan in njegovi strelci, so zakrilili po zadetku z obema rokama, krik jim je zastal, kakor bi odrezal, popadali so s konj in odbrzeli k Alahu. Občutne izgube tatarskih imenitnikov so pospešile priprave za odločilni napad. Tatarski beji so začeli brlizgati na piščalke, njihove trume so se razmahnile na levo ter desno in proti jarkom so planili z mostiči saperji ter pijonirji in za temi so silili naprej lestvarji, plezalci ter požigalci z golimi meči, noži in handžarji v zobeh. Istočasno je azijska druhal porivala na valjarjih visoke lesene oblegalne stolpe, s katerih so molele cevi manjših topov in mušket. Od Graškega predmestja, iz krčevinskih host in proti Koroškim vratom je zagomazelo napadalcev kakor mravelj. Vse divjaške množice so zagnale iz polnih grl vpitje, da bi sebe opogumile ter branilce prestrašile. Kakor hitro je zaoril proti nebu krik k Alahu, so se oglasile z obzidja napadenega Maribora trombe, vsi zvonovi so zazvonili, obrambni topovi so zasvetili in zarigali proti napadalnim stolpom. Branilci na hodnikih za utrdbami so pripravili helebarde, sulice, muškete, kamenje, vrelo vodo in smolo, sekire in kladiva ... Naravnost pobesneli muslimanski masi je uspela na večih mestih premostitev jarkov in naslonitev številnih lestev na obzidje. Toda niti en Turčin se ni utegnil potegniti do vrha lestve, ker je poprej štrbunknil v vodo v jarku radl udarca s helebardo, sulico, sekiro ter kladivom, držače lestev pa so parili s kropom ter vrelo smolo, da so prostovoljno poskakali v jarke. Krogle iz topov po obrambnih stolpih so prevračale vedno bliže se pomikajoče lesene turške turne, mušketirji so redčili iz strelnih lin z vso sigurnostjo muslimanske rezerve. Prvotna srditost splošnega naskoka je pojenjavala, ker so bili obzidni jarki prenapolnjeni z mrliči in ranjenci, ki 80 vpili na pomoč ter svarili rezerve pred ponovitvijo brezuspešnega ter naravnost brezglavega napada. Iz treh turških taborov so se oglasili na umik pozivajoči zvoki tromb, tatarski bobni so zaropotali, razdalja med jarki in napadalci se je vedno bolj večala ... Prvemu in glavnemu naskoku sta sledila do večera 17. septembra še dva, ki sta končala prav tako porazno za turške bojne sile. Divjanje Turkov po mariborski okolici in Slavenskih goricah Sultan Sulejman in njegovi glavni vojni svetovalci najbrž že ob prvem pogledu na močno utrjeni Maribor nlao verjeli, da jim bo uspelo zavzetje mesta z naskokom. Ir turškega glavnega stana v Graškem predmestju je bilo izdano ob prihodu 16. septembra povelje, da morajo strokovnjaki nad Mariborom poiskati mesto, na katerem bi bilo najlaže prebresti Dravo. Močan oddelek islamskih roparjev in požigalcev se je odcepil pri Mariboru 16. septembra od glavne armade z nalogo, da poišče prehod preko Drave pod mestom. Tem tolpam je uspelo, da so zadele na najbolj plitvo mesto pri Vurbergu, kjer so reko preplavale in se razkropile z ognjem in mečem po Ptujskem polju. Iz podanega opisa je razvidno, da se je kakih sto tisoč mož turške glavne vojske utaborilo po mariborski okolici na levem bregu Drave in so ostali tamkaj štiri dni. Zgodovina štajerske beleži, da so se manjše ropaželjne čete Turčinov ločile od glavne armade in so razgrajale, ropale ter doprinašale strašna hudodelstva po Slovenskih goricah. Oskrunile so cerkev sv. Jakoba, sv. Jurija ter sv. Ilja. Kjer so pa neustrašeni slovenski sinovi ohranili ter obranili hiše božje, tam so ogrdili divjaki pokopališča. Tudi k Sv. Petru pri Mariboru so prihruli. Požgali so župnijsko cerkev in podružnico Device Marije na Gorci. Pravljica iz one strašne dobe pripoveduje: Ko so vihrali Turki proti Sv. Petru, so bežali ter se poskrili stari in mladi. Gorski cerkovnik se je potuhnil v najbolj globoko luknjo v kleti mežnarije, učitelj pa je zbežal v bližnjo hosto ter si poiskal tamkaj varno skrivališ.e. Ko so se Turki zgubili in je postalo vse tiho, pride cerkovnik iz podzemeljskega skrivališča. Ko gleda okrog in nikogar ne vidi, si upa na prosto. Povsod najstrašnejši prizor! Kakor je po strašni toči žalostnogledati po svetu, tako je bilo tudi tokrat: vse je bilo tiho in mrtvo, žive duše ni bilo nikjer. Gost dim se je valil proti nebu iz hiš, katere so neverniki požgali. Zdaj se spomni mežnar svojega tovariša učitelja in ga kliče, da bi zvedel, če je še živ. V globokem deblu nekega drevesa se mu ta oglaai in oba sta bila vesela rešitve iz smrtne nevarnosti. Prav tako si ljudstvo tudi pripoveduje, da so prišli tokrat Turki do »turške meje« — brega v Metavi, nižje Sv. Petra. Tamkaj so se jim postavili prebivalci v bran in so jih zapodili proti Sv. Lenartu. Lenarčani so bežali v cerkev, pripravljeni, da se branijo do smrti. Divji Turčini planejo za njimi in začelo se je ravno pred cerkvijo grozno klanje. Ali zdaj vržejo nekateri, v zvoniku skriti, iz visočine na sovražnika več košev čebel, ki nevernike hudo opikajo. Iznenadeni in prestrašeni se niso hoteli vojskovati z drobnimi živalicami in so pobegnili. Komaj so se odtegnili sitnim čebelam, začeli so streljati s kroglami iz topov na zvonik, toda kakor pravi pravljica, se krogle zvonika niso prijele in mu niso ni. škodovale. Ista usoda, kakor eerkev sv. Petra, je zadela tudi Kamnico pri Mariboru. Tamkaj so oskrunili Turki župnijsko cerkev sv. Martina s pokopališčem vred. IV. p o g 1 a v j e Turški zid in Ruše Ako greš iz Ruš proti falskemu gradu, naletiš 4 km od Ruš na ostanke tako zvanega »Turškega zida«. Precej bogata zgodovina Turškega zida je prav tesno povezana z usodo gradu na Fali. Prvotno je bil zid zgrajen kot obramba gradu in božje poti Marije v Puščavi proti mogočnim celjskim grofom. Turški zid začenja pri 610 m visokem Globokerjevem hribu, kateri prevladuje vso okblico za 337 m. Vrh imenovane višine je širok 20—35 korakov. Na Globokerja se naslanja umetno izkopano gradišče. V dobi turških vpadov je sklenilo prebivalstvo iz spodnje Dravske doline, da bo pozidalo na Gradišču utrjen tabor kot zatočišče in pribežališče. Prišlo pa je samo do izravnanja gradbenega prostora. Ker je spadala falska graščina pod benediktinski samostan v Št. Pavlu na Koroškem, je opat Matija Furter (1530—1550) že razpadli Turški zid skoraj na novo zgradil iz kamenja, katerega so dobili dovolj na licu mesta, in ga je močno utrdil. Zid je dobil dvojne strelui« line in ena vrata, ki so bila tamkaj, kjer danes prečka ruševine zidu vozna pot ob Dravi. Utrdba je bila visoka 5—6 metrov, široka 2 metra in je segala od Globoker.ja do Drave. Poleg zidu je bila drča, po kateri so spuščall na sovražnika iz Globokerjevega hriba kamenje iu hlodovje. V starih časih je bil glede prometa in obljudenosti desni breg Drave mnogo važnejši nego levi. Cesta ob levem dravskem bregu je bila dograjena šele leta 1728. Poprej je bil ob Dravi samo ozek kolovoz, kateri se je držal stare rimske ceste. Iz Ruš je vodila po desni strani Drave proti Fali in Št. Lovrencu na Pohorju udobno lzpeljana vozna pot, katere se je vse posluževalo in je bila obče znana. Ruše so bile v dobi naše povesti v cerkvenem in kulturnem oziru pomembnejše od Maribora. Vas Ruše je bila podarjena leta 1091. prvemu opatu v Št. Pavlu, Vecilu. Benediktinci so skrbeli z vso vnemo, da je starodavna in znamenita ruška Marijina cerkev postala ena najbolj znanih in obiskovanih božjih poti. Po božjo pomoč v ruško svetišče se niso zatekali samo Pohorci, prebivalstvo Dravskega in Ptujskega polja ter Slovenskih goric, ampak celo Mislinjčani so romali tjakaj dvakrat na leto. Ruše so se ponašale z eno najstarejših gimnazij, ki je bila edina v obdravskem delu štajerske dežele, in je prenehala, ko so otvorili jezuitje v Mariboru svojo gimnazijo 7. julija 1758. Ko se je bližal sultan Sulejman leta 1532. štajerskim mejam, ni bežalo premožnejše prebivalstvo iz Središča, Ormoža in Ljutomera v Ptuj ter Maribor, ampak v Ruše, kjer se je čutil vsak čisto varnega za zavetiščem novo zgrajenega Turškega zidu. Turški most preko Drave Veliki vezir Ibrahim paša in njegovi strokovnjaki so se odločili, da prekorači glaviia Sulejmanova sila Dravo po zasilnem mostu, katerega bodo zgradili na hitro roko v Jelovcu v župniji Kamnica pri Mariboru, med gradora Viltus na levem in Bistrica na desnem dravskem bregu. Turška armada ni bila oskrbljena z gradbenim materialom za mostove preko tako mogočne in široke reke kakor je Drava. Čolne, trame in deske so si preskrbeli sultanovi pionirji z največjo naglico ob Dravi pri Mariboru in po okolici. Omenjeno je že bilo, da je bila v mariborskem mestu precej razvita mlinarska obrt. Šest velikih mlinov je bilo zgrajenih na čolnih na Dravi med mestnim obzidjem na levem bregu in reko. Trije mlini so bili nad in trije pod mestom. Ker so potrebovali turški pijonirji čolne, so napadli dravske mestne mline, jih razrušili in odpeljali pontonske čolne navzgor po Dravi do Viltuša. Mariborski topničarji so sicer streljali na drzneže, jih nekaj tudi pobili, a kaj je bilo nekaj mrtvih v primeru s 100.000 mož broječo turško armado, katera je morala za vsako ceno preko Drave! Sultan se je namreč bal, da bi ga krščansko vojaštvo ne potipalo kje od zadaj, radi tega je silil na naglico z gradnjo mostu. (Dalje sledi)