Anton Novačan / Maitre bourreau
ozrl nanjo, potem name, opozorjen radi njenega pogleda.   Na* smehnil se je vase.  V meni se je zganilo*.
«Ali se poznata?«
«Ne», je dejala ravnodušno.
ccčemu se smeješ in se oziraš, kot da se mu ponujaš?«
«Saj rni ni mar za nikogar, razen za tebe», je dejala.
Tejjesede so bile morda resnica, morda so bile laž.
Tistikrat jih nisem mogel pregledati do dna. V hudobno ironijo sem zategnil odgovor.
«Ker ti je mar zame, se poljubljaš z drugimi.»
Gledal sem mirno in bral z njenega obraza. Obstala je. Pol krvi ji je planilo v lica. Počasi je preudarila, kaj naj reče, in to je bila trenutno ena sama beseda.
«S kom?»
«Sama veš. Premisli in imenuj mi ime!»
Stala sva na koncu drevoreda, ona je brskala s palčico po pesku, ki je blestel v večernem mraku. Pogledala je name še enkrat. Moj pogled je bil neizprosen, njena beseda je bila pre* po jena z obupom:
«Košnik mi je ukradel poljub. Enega samega; na lice... Nisem se mogla ubraniti...»
Čudna zmes prikrite jeze in zmagoslavne radosti nad dvojnim uspehom, je zavalovila v meni. Prvi hip ni hotela beseda na jezik, nato sem dejal:
«Tudi Košnik?» —
Tega ni pričakovala. Planila je in zacepetala z nogami, njene roke so mahale kot blazne: «Ni res! To je laž! Kdo ti je pravil? Ni res!»
«Tone!» sem dejal mirno.
Ugriznila si je v ustnice in posilila jok. «Taki ste!» je dejala, kot da sem jaz kaj zakrivil; tajila ni.
Nehote in brez besede sva se obrnila v mesto. Nekaj težkega je padlo med naju. Vso pot nisva izpregovorila, ob ločitvi sva si
v             podala roke.                ^.               ,                                             (Dalje prih.)
Anton Novačan / Maitre bourreau
L. Sonja meni — jaz L. Sonji,
Poslušaj me, dragi, povem ti povest na ruskem jeziku, ta poljski šelest razumeš le v mojem objemu, ko praviš, da starih ti ritmov ni mar
c....
549
Anton Novačan / Maitre bourreau
in novih učiš me, o južni moj car,
v ljubezni in — rima je — vsemu.
Vot — torej živel je maitre bourreau —
tak tilnik kot ti — in z lastno roko
zavijal je glave v ostrogu.
Povest se začenja    -
in ritem se menja:
Po logu se šetal nekoč je maitre bourreau med gredami cvetja — in tako dalje — pomladnega jutra, ko ptičke pojo in solnce pripelje svoje kolo čez stvarstvo in njega kanalje.
In maitre bourreau, mož dobre prebave, posluša in gleda čudesa narave.
,Čemu,' zdani se mu misel, ,toliko potrate
na take nasade za ptičje svate?
Čemu te gredice — in tistasle leha
med drevjem polnim ptičjega smeha?
Na njej bi se lahko ovce pasle
in tudi sočne salate rasle,
fižol se plemenil vsake fele,
koristne buče na solncu se grele.
Tako pa — to cvetje — nemara ni pravo? —
duši nam samo zeleno travo.'
In s palico težko udari mož po grmu mogočnih dehtečih rož. Če prave so, z nosom preiskuje, dokler se mu zadnja ne osuje.
Še za kosom porednim je kamen metal, iz loga vso ljubo pomlad pregnal. In se je čudil maitre bourreau, ko vse je v logu pusto bilo. —»
To stari so ritmi, stare besede,
a takšna pri nas je kritika
in menda tudi — politika.              Warszawa.
550