Mtaiu piičuia v foioviiit
MARIJIN LIST
XXXV. LETNIK
8. FEBRUARA 1939
MAR I J I N LIST
Pobožen mesečni lisi. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom dühovnih vaj, posvečen sv. Drližini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostml Marijine mladosti.
Cena : na skQpni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V Inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca [ezu&ovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1940 tüdi naročnik. Naročnina se da konca junija vsa mora plačati.
Dfihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slilžijo večne meše v Celji, Orobijah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih 1 dnevne v Linzi v .Seraphlnskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš slfižiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mefio, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKLJOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov.krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi.
DARI.
Na Dom Sv. Frančiška v Črensovcih so dar&vali v Din. sledeči: Franko Anton, Mostje v zahvalo presv. Srci Jezušovomi za ozdravljenje žene in hčerke 10, Marič Marija, Odranci iz Francije, 12, obresti v Črensovcih 27 68, òbre8ti v Soboti 158 58, Heindler Anton, Kuzma, 4-50, Hajdinjak Verona, Filovci, prosi za ozdravlenje 20, obresti v Kmečkoj posojilnici v Soboti 27, Andrejek Ana, Martinje iz Francije, 1200, obresti v Hranilnici dravske banovine v Ljubljani 3003 74, Kelenc Marija iz Francije, 20 frankov = 28, Horvat Marija, Črensovci, 5, N. francoski farnlk iz Morville les Vie 50 frankov = 65, Bertalanič Avgust, Francija, 10 Din. — Izdali smo v Din: Stroški čekovnoga urada 52 69, stroški Hranilnice dravske banovine 62 65, za kamen Hanc Matjaši na D. Bistrico 17. — Oča sirot, povrni vsem obilno. — Obračuni za 1938. I. L. 1938. januara 1. smo meli gotovine 312 443 55 Din. Leta 1938 dec.31.vsmo meli gotovine 362.610 85 Din. — Izdali smo 1938. I. 19 349-76. Din. Čistoga je tak naraslo 1938. I. 30.81754 Din. Leta 1939. 1. januara mamo tak gotovine 343 26109 Din. Brez vsega nabiranja se je dober Bog, ki je Oča sirot, poskrbo za svojo siromaško dečico I je geno srca smilena, da so se odprla za milodare, da se more prva hiža za siromake Slovenske Krajine zidati. S tem je dober Bog opomeno vse nas, da priskočimo na pomoč, ki s penezi, ki z delom. — Odbor.
Pred zidan]om prve hiše za sirote Slov. Krajine.
Oda je kat. Cerkev z velikov slovestnostjov obhajala 700 letnicb smrti velikoga prijatela siromakov, sv. Frančiška, se je v Črensovcih odločila skiip-ščlna tretjega reda, štero vodi moja malenkost, da zida hišo za siromake v Slov. Krajini. Kajti dozdaj pri nas nlšče ne mislo za dom siromakov, šteri so v najvekšoj zapiiščenosti blodili po cestaj i vmirali, gda po štalaj, gda zmr-zavali na poli, gda od nesnage razjedeni so se v čuni nosili od hiše do hiše i tak končali svoje žlvlenje.
Da se na začeto delo smilenosti sprosi boži blagoslov i pomoč sv. Frančiška, sem 1. 1936. romao z g. jeričom, zdajšnjim törjanskim plebano-iom i dekanom v Rim na grob sveioga Frančiška, na šterom sva tUdI sveto
LETO 35._8. FEBRUARA 1939._ŠTEV. 2
ZDRAVA MILOSTI PUNA, GOSPOD JE S TEBOV, BLAGOSLOVLENA SI TI MED ŽENAMI. (Luk. I. 28.)
Devica Marija, dovoli, da te po pozdravi Najsvetejšega pozdravi tudi zbor angelov. Vse devetere vrste milijardnih angelov te zovejo za svojo Kralico. Zovejo te za Kjralico i kak zapovednico te bogajo vsi angeli, vsi nadangeli, vsi keru-bini, vsi sestafini, vsi troni, vse oblasti, vsi vladarje, vsi oblastniki i vse jakosti nebeške. Vsi ti tvoji ministri, ki v lepoti i moči presegajo vse lepote i zmožnosti sveta, se ti z nedopo-vedlivov poniznov vdanostjov ponujajo: Kralica povej nam, ka želeš, vse včinimo. Kralica angelov, o dovoli, da jaz sprejmem ponudbo angelov. Dovoli, da jaz povem, ka bi ti želela.
Lepo prosim, povej njim, naj 1. čuvajo vse duhovnike tvojega jezula, da sveto iivejo i vmerjejo; 2. da je mladina obojega spola angelsko čista; 3. da se lübezen do bliinjega ne zanemarja, nego spopolnjava do nedogledne višine.
To troje zapovej vsem angelom devetih vrst. Oni bodo dra-gevole bogall tebe, svojo Kralico, ilice sveta spremenili: Duhovniki bodo sveti i pod njihovim vodstvom postanejo verniki sveti. Mladino bo čista i ž nje zraste krepki rod, ki bo brano pravice tvojega jezula i razlirjao proti brezboinikom njegovo kralestvo. Lübezen do bliijega bo na steiaj odpirala srca človeča do vsake nevole istem vničila najvekèe hüdo denelnjega časa: komunizem.
Mamika, kak boš se ti veselila, gda se to zgodi. I da se zgodi, se ti ponüdim v slüibo, Kralica angelov, i vse včinim, ka ieieš od mene, o ne zavrzi moje ponüdbe.	- SRČEN.
PREDGA PRI NOVOJ MEŠI
G. KEREC VILIJA, GOREČEGA SOTRÜDNIKA NAŠIH KRŠČANSKIH NOVIN, L. 1938. JULIJA 10. PRI GRADI,*
Vu temnico se vržeš. Zaistino velim ti, ne prideš vö odtistec, dokeč ne plačaš zadnjega filerà. (Mat. 5. 26.)
Dragi krščeniki!
V denešnjem evangeliumi Jezuš, večni Bog, naš mili Zve-ličiteo guči od dužnosti liibezni do bližnjega i od kaštige, če te dužnosti ne spunimo. Ne smemo se srditi na svojega bližnjega, ne smemo njemi cone davati, ne smemo na njega laži zmišlavati, če bi kaj velikoga na njega zmislili, kak da je nore, to je brez-božnež, smo vredni že peklenskoga ognja. Sv. Pismo najmre pravi, da „nore pravi v svojem srci, da ne Boga." Tista temnica pa, kama se vržemo za grehe proti bližnjemi včinjene, pomeni vse kaštige. To so kaštige na zemli, v očiščilišči i v večnom ognji. Z teh kaštig se ne moremo rešiti, pravi Jezuš, dokeč ne plačamo zadnjega filerà duga. Te dug je naš včinjeni greh. Te se more zbrisati. Dokeč se ne zbriše, se temnica ne sprazni, v kaštigi ostanemo. Toga duga pa driigi kak diihovnik, ne more zbrisati.
Zato guči Jezuš prie kak našteva kaštige za grehe, včinjene proti bližnjemi, kak nam pravi isto 5. poglavje evangeliuma sv. Mataja, od duhovnikov, kakši morajo ti biti, kakše je njihovo pozvan je. Pravi: „Vi ste sol zemle, te se sol pokvari, s kem se bo solila? Ne za drügo, kak da se vkraj vrie i jo liidje pohodijo (Mat. 5. 13.) Diihovnik je sol, zemla ste vi diišice. Kak sol reši osoleno reč gnilobe, tak rešava diihovnik gnilobe greha svojo diišo; kak sol vse požge, kama se nameče, da tam nikaj ne raste, tak dühovnik s svojim svetim zgledom i delom vničavle grešne navade naroda i krive navuke, ki so se med njim razširili; kak je sol prepotrebna začimba za najvekšega siromaka, ki svojo siromaško župici ali kropni močnik je kje na klopi kre peči, tak je diihovnik potreben za tolažbo siromakov i zapuščenih. Dühovnik je namestnik Kristuša, najsvetejšega duhovnika s sveto-stjov, diihovnik je namestnik Jezuša, rešitela diiš s svojov gorečno-stjov za rešenje diiš; dühovnik je namestnik Jezuša, oče siromakov s svojov lübeznostjov do siromakov. To trojo čast duhovniško premislimo, dragi krščeniki i prosimo Jezuša, ki nas z oltara gleda, naj blagoslovi naše reči, ka mo mi duhovniki sveti duhovniki, ka te vi verniki sveti verniki i ka bomo oboji lUbili kak Jezuš siromake.
Dühovnik je Jezuša, najsvetejšega duhovnika namestnik, zato mora sveto živeti. To je njegova prva i najvekša dužnost, prva i najvišiša čast, vekše svet nema i njemi nemore davati. Sv. Düh Bog pravi: „Za Kristuša smo postav leni, kak da Bog
* Predgali so urednik Mar. Lista i na prošnjo predgò objavijo,
opomina po nas." (II. Kor. 5.20.) Dühovnlk je driigi Kristuš. Ar je pa Kristuš javno pred svojimi najvekšimi sovražniki jasno povedao: „Šfo zmed vas me pokara zavolo greha", (Jan. 8—46.) zato tiidi dühovnik stalno more kazati javno pred svetom jakost i svetost tembole, ar je Kristuš odločno povedao svojim prvim diihovnikom: „Ne ste me vi zvolili, jaz sem vas zvolo i vas postavo, da idete i sad obrodite i vaš sad ostane." (Jan. 15—16.) Svetost je te sad i to ne samo eden den ali dva, nego kak Jezuš pravi, da te sad ostane. Stalen more biti, vsikdar more diihovnik v svetosti živeti, ka do verniki vidili svojega diihovnika v svetosti tiidi te, gda pride zima skiišnjav i nevol nanje, ^^^^^^^^^^^^^^^^^ ka do vidili, da je diihovnik ostao driigi Kristuš. O ve tak iepo pravi Jezuš nam diihovnikom: „Zgled sem I vam dao, da kak sem jaz H vam delao, delate tiidi vi." gP^^MMPpMi^BM (Jan. 13-15.) Zgled sve-
toga živlenja nam je dao, fa	takšega moremo tüdi mi
H vam dati, včiti se moremo HJjBH^^^^H od njega sveto živeti.
Sveti Ivan Zlatoviistni piše, da je vido pri svetoj meši priti angele k oltari, ki so od začetka meše do te konca bosi i s sklonje-nov glavov poslušali sveto mešo. Tak je pri vsakoj svetoj meši, ar se pri vsakoj daruje isti večni Bog, Jezuš Kristuš za celi svet na nekrvav način, kak se je negda dariivao na križi, kda je svojo krv do zad-
Novomešnik: Kerec Vilmoš,	nje kaplice pretočo za re-
pod imenom Grački Vili bogati sotrüdnik »enje syeta. 1 toga najsve-naših;krščanskih Novin.	tejšega Jezuša pozove na
na oltar diihovnik. I toga najsvetejšega Boga drži v rokaj diihovnik. I toga najsvetejšega Zveličitela v svojo diišo zapre diihovnik. Se vam zato čudno zdi, če je duhovnikova prva dužnost,da išče svetost svoje dQše i jo den za dnevom povekšava? Ne čiidivajte se, nego molite, to je pa vaša dužnost verniki, prva i najsvetejša dužnost, štera izvira iz liibezni do Boga, koga nad vse morate lübiti. Ve poznate njegovo zapoved od liibezni, kise glasi: „Lübi gospoda Boga svojega z celoga srca i z cele diiše, z cele pamete i z vse moči svoje". Nad vse morete lübiti Boga, a nemorete ga pa brez dti-
hovnìka, ar Je Bog zà podelitev te lübezni postavo jedino duhovnika, ki vam po svetih svestvah deli to liibezen i jo povek-šava. Zato je vaša prva dužnost skrbeti, da ostane vaš diihovnik svetoga živlenja. Skrbite pa tak za to, če molite za njega. Ne trbe nas duhovnikov hvaliti; ne trbe nas diihovnikov zvišavati; ne trbe nas diihovnikov grajati; ne trbe nas diihovnikov soditi; trbe pa za nas diihovnike dosta moliti. Da če mi duhovniki ne bomo sveti, mo lejko mogli vam svetost deliti? Jeli se pa more z tiste posode kaj točiti, v šteroj nikaj nega? Molite zato za diihovnike. I ne pozabite, ka gda za diihovnika molite, sebi največ spravite za večnost, ar diihovnik je Jezušov namestnik i vašo molitev Jezuš poplača, kak da bi jo za njega samoga opravili.
Pa diihovnik je namestnik Jezuša, rešitela i posvetitela vaših diiš. Vaše diiše on mora rešiti. Kak? Kakša je pot, da se vaše diiše rešijo, da bodo vekomaj srečne i blažene? Jezuš je pravo: „Jaz sem p rito, da bi zivlen\e meli i bi \e v obilnosti meli". (Jan. 10—10.)
Zato je prišo Jezuš na zemlo, da bi ve, dušice živele. Da bi ve dušice vsikdar popolnejše živlenje mele. Pa Jezuš je vendar to živim povedao. Kak pa more živim gučati od živlenja, ki so itak puni živlenja? Mi mamo dvojno živlenje. Živlenje tela, štero oživla nemrtelna diiša i živlenje te nemrtelne diiše, štero oživla milošča boža. Od živlenja diiše je Jezuš gučao. On je zato prišo na svet, naj bi vse duše mele živlenje i je v obilnosti mele. To živlenje diiše je milošča posvečujoča, ali stan brez smrtnoga greha. Gde je samo eden smrten greh, tam je diiša mrtva. I če što v tom grehi vmerje, na veke ostane mrtev, njegova diiša de se na veke parila i žgala v večnom ognji. Naša diiša more živeti, more biti vsikdar v milošči posvečiijočoj, to je brez smrtnoga greha i to vsikdar v lepšem i bogatejšem ži-vlenji, kak drevo, štero vsikdar več i vsikdar lepši sad rodi. Zato, samo zato je prišo Jezuš na svet i samo zato je postavlen na zemli njegov namestnik, diihovnik, komi On pravi: „Kak \e mene poslao Oča, poilem jaz vas." (Jan. 20—21). Oča je pa Jezuša poslao, naj mamo mi živlenje i vsikdar obilnejše, svetejše živlenje, zato je naloga tiidi diihovnikova, da dela i žive za duše, da majo te Jezušovo, to je bože živlenje v sebi i to vsikdar popolnejše. Mrtva je rojenoga deteta diiša. Duhovnik je okrsti i njegova diiša postane živa, postane lepša od vse lepote sveta. Bog jo obine k sebi i njej liibeznivo pošepeče: moj sinek si, moja hčerkica si. Mrtva je diiša zgiiblene ovce, razsipnoga sina, grešne Magdalene. Diihovnik je tisti, ki najde gor to zgiibleno ovco i njej da živlenje, on obine razsipnoga sina i ga pripela nazaj v očino naroče po svetoj spovedi; diihovnik je tisti, ki odgovori jočečoj Magdaleni: Ne joči se, odpiiščajo se ti grehi tvoji. Diihovnik oživla grešne, mrtve diiše pri svetoj spovedi. Oživla je v trdoj zimi, v vročem leti, gladen i žejen, kelikokrat slabo oblečen v božnom zraki v spovednici, gda viire i viire dugo sedi i odpira nebesa den za dnevom spokornikom. V šolo hodi, da
ohrani vašoj deci najvekši kinč: nedužnost, ki je samo eden i če se zgiibi, se nazaj dobiti več nikdar ne more, niti Bog je nemore dati nazaj, kajti za diišo ma samo edno nedužnost. V šolo hodi i pripravla vašo deco za spoved i sveto prečišča-vanje, da bi njihova diiša bila bogata za nebesa; je pripravla na sveto firmo, da bi njihova diiša bila močna i skiišnjave premagala. Ide v sobo betežnikovo i z Jezušovov lfibeznostjov okrepi vmirajočega na zadnjo pot, da nebi prišla njegova diiša v temo, nego v večno svetlost. Vse dela samo zato, da bi diiše ve živele, da bi to živlenje bilo popolno, Bogi vsikdar povolnejše. I če pred oltar stopita mladoženec i mladožena, da skleneta vernost do groba, diihovnik blagoslovi vajni zakon, da živeta bože živlenje i to živlenje jprenašata na vajni odvetek, šteroga vama je Bog od vekomaj nameno dati. Celo njegovo
Gračka farna cerkev, posvečena Devici Mariji, Vnebovzetoj.
živlenje je za vas, diišice, samo za vas, jedino za vas. Ne vodi ga driigi namen, samo te, naj nosite Boga v svojem srci dokeč živete i ste po smrti v njegovom kralestvi v nebi vekomaj srečne.
Lepo nam pravi Boža reč: „Ka je vtepenoga, v nebesa ne-prlde. (Apoc. 21—27). Vi bi pa radi vsi prišli v nebesa. Naj ste ne vtepeni, zamazani, naj ste ne mrtvi na diišaj, naj ste vsikdar živi, ne žive samo, nego še vmira diihovnik za vas. Ve tak lepo pravi sveti Diih Bog od diihovnikovoga živlenja za diiše ete reči: Vsaki den ymiramo. (I. Kor. 15—31).
Vsäki den troši diihovnik svoje moči, dokeč je ne potroši, samo za vaše rešenje, za vaše zveličanje. Gda ti stariš živeš i se mučiš za deco, da jo preživeš i na peroti ptistiš ; gda ti dete živeš za onemogle stariše, da njima povrneš triid, z šterim sta te o<Sa i mati teško na noge postavila; gda živeta mož i žena
eden za drügoga, da se podpirata v teži živlenja, te dühovnik žiye samo za vas vse i ne za dobrote etóga sveta, samo za vas, da vam spravi večne dobrote, da vam spravi dobroga Boga, ki je jedino naša sreča na tom i driigom sveti. Vsaki den vmiramo za vas, ovčice, i smo vsaki den pripravleni mučeništvo pretrpeti, kak je je pretrpelo do 8 jezero diihovnikov v Španiji. Tak je pravo primaš Španije na eucharističnom kongresi v Budapešti, pa ka ne samo nieden ne odpadno od vere, nego po njihovom zgledi tiidi ni-eden krščenik ne. Vsaki den vmiramo za vas, naj vam damo zgled, da te, diišice, živele za jezuša, i da de vaše živlenje za njega vsik-dar obilnejše, vsikdar popolnejše, za nas pa da te goreče molile.
V evangeliumi sv. Marka v 12. poglavji od 41—44 vrste čtemo edno genlivo zgodbo. V cerkvi se je zgodilo. Jezuš je sedo v njej i gledao kak mečejo liidje svoje dare v mošnjo? Bo-gatašje so dosta vrgli. Prišla je pa neka sirota dovicaije vrgla dva filerà, ka je edna četrtinka asa. Jezuš je nato pravo svojim vučenikom, ka je ta sirota več vrgla, kak vsi ovi skiipno. I tiidi pove zakaj. Zato, ka so ovi vrgli iz svoje obilnosti, ta je pa vrgla iz svojega siromaštva, ka je mela za živež. Pa za tistiva dva starinskiva filerà niti ednoga vrabla ne bi mogla kiipiti, ar dva vrabla sta koštala osem filerov. Pa vendar pred Jezušovimi očmi je največ dariivala i je vredna bila, da jo Jezuš bogato plača na tom sveti s priznanjom, na driigom pa z bogastvom, ki nikdar ne mine. Zakaj je Jezuš tak postopao? Zato, ka liibo siromake. Liibo je siromake: Lačnim je krüh delio, žednim je piti davao, mesto siromaka Petra je dačo plačao, betežne sirote je ozdravlao, tužne je troštao, vsem je vse postao tisti večno bogat Bog, ki je zavolo siromakov tak veliki siromak postao, da kak sam pravo, ne meo mesto kam bi svojo glavo nagno te, kda lisice majo luknje, ftice pa gnezda. (Mat. 8—20.)
Najvekši siromak je bio Jezuš. Ne meo postele, kde bi se rodio, ne zibelke v šteroj bi se samo ednok zazibao, ne bar trde lože s slamnjačov, kde bi svojo diišo piisto. Štala, jasli, neste-sani križ, topi cveki, trnjav venec, nagota, golota, glad i žeja, trfijava i špoti so njegova herbija. Zakaj? Ar je njegovo bože oko vidlo neštete vnožine siromakov na zemli, šteri so se njemi smilili. Ve je tiidi pravo: Siromake ve vsikdar meli med sebov. (Mat. 26-11).
Naj ti siromaki v njem vsikdar vidijo svojega brata, ki je ž njimi delio njihove nevole, zato je postao siromak. Gnala ga je lUbezen do siromakov. Lepo pravi od njega naša starinska pesem : »Pred Njim so cvele rožice, za Njim so šle sirotice, sirotice zapiiš-čene, od lüdi vse zavržene." Pred njim so cvele rožice liibezni do siromakov, štera liibezen je za Njim potegnola vse siromake.
I gda vsega oropan vmira na trdom lesi križa v najvek-šem siromaštvi i v najvekšoj zapiiščenosti, na koga sili njegova zadnja miseo, koga obišče, koga obimle? Najvekšo siroto, svojo liibleno mater. Zakaj? naj pokaže liibezen do siro-
makov. Pa ne s tem zadovolen. Janoši apoštoli, svojem! dühov-niki zapove: liibi ti to siroto. Prävi njemi: „Glej, mati tvoja." Naj-vekšo siroto je izročo na smrtnoj viiri diihovniki, naj s tem pokaže, da je duhovnikova dužnost siromake lübiti i podpirati ravnötak, kak je njegovo dužnost občuvati svetost svoje diiše i rešiti pa spopolniti njemi zavüpane diiše.
Siromake lübiti! Pa Jezuša, najvekše siromaka namestnik more kaj driigo včiniti. Ne more i tüdi ne včini. Diihovniki so bili i so liibitelje siromakov. Čtemo v svetom Pismi, da so vu-
čeniki Jezušovi meli malo blagajno, kama so zbirali milodare, štere so od dobrih liidi dobili za kritje svojega siromaštva i za potrebe drii-gih siromakov. Po Jezušo-vom v nebo zastoplenji so apoštolje na zapoved Jezu-šovo zvolili sedem dijako-nov, ki so meli na skrbi siromake i njim skrbeli za preživlanje. Djanje Apošto-lov nam svedoči, da je sv. Pavel apoštol nabirao dare po čelom sveti za ponesrečence i siromake v Palestini. Sv. Lovrenca mantrnika.ki je bio dijakon i meo na skrbi siromake, je zlataželen rimski sodnik pitao, kde so kinči cerkveni, naj njemi je izroči. I sveti dijakon njemi je pokazao veliki broj siromakov i pravo: tii so kinči cerkveni, v živeži i obleki tej siromakov se skrivajo. Razjarjeni skopec je svetoga mladenca dao zato na ražnji pečti, a te okrepčen po zgledi Jezušovom je raj pretrpo grozne moke, kak bi pa zatajo svoje Iiibezen, ki njemi jo je Kristuš vužgao v srci do Njega i njegovih siromakov. Prve špitale za siromaške betežnike je nastavo redovnik sv. Janoš od Boga zvani. Prve smilene sestre k siromaškim betežnikom je postavo dühovnik sv. Vincenc Pavelski. Prve kase za siromake, zvane Pii montes, je nastavo sv. Anton Padovanski. Siromaško, zanemarjeno lačno i nago dečico je zbirao sv. Ivan Bosco diihovnik. Pohablene lazare, slepe, plantave, nedorašene, v pameti zblojene je prvi sprejemao sv. Jožef Cotolengo i sprejema jezere njegov zavod brezplačno ?šče dnesden.
Novomešnik: Kerec Vilmoš, s svojim biväim vučitelom, g. Kontler Julijom, s svojim predgarom i šefom borze dela v Soboti, g. Kerec Francom.
I täk idile od stoletja do stoletja i najdete povsod naslednike Jezušove, diihovnike, liibitele siromakov. Čide dveri so za vsakoga siromake vsikdar odprete, če ne diihovnikove? Što se gda sveta spomene v svojem testamenti z siromakov? Bogatašje skoro nikdar, dühovniki pa skoro vsikdar. Jezušovi namestniki njegovo liibezen do siromakov nosijo v svojem srci i ž njov omiljavajo nevole sirom aškoga naroda, ž njov brišejo skuze sirotam, ž njov oblačijo nago deco i ž njov delijo miloščine skrivoma, ka samo Bog zna za njo.
Pa čeravno pretežna večina diihovščine žive za siromake, čeravno sveti njihova liibezen do siromakov kak poleti popol-dnešnje sunce, vendar sovražniki vere ne iščejo tam vrednosti, kde so milijoni nabrani iz žiilov siromakov, kde za te nega smilenosti, kde se za siromake srce nikdar ne odpre i roka na miloščino nikdar ne vtegne — nego sovražniki vere vsikdar kričijo: Popi so bogati, tem trbe vzeti. Sovražniki vere zato tak kričijo, naj zbudijo sovraštvo do diihovščine i tak do vere. Nemogoče je najmre Jezuša i njegove vere liibiti, če ne iiibimo njegovih namestnikov. Na Španjolskom je bila duhovščina najslabše plačana i vendar so jo spoklali komunisti. So njihovo vrednost iskali? Ne. Ve so je ne meli! Spomorili so je, naj nede nikoga, ki bi diišam glaso Kristušove pravice i te ravnao proti večnomi blaženstvi.
Pa Jezuš nam je dühovnikom to naprej povedao : „Če so mene preganjali, bodo tiidi vas." Pa Bog toga sramotenja ne piisti vsikdar brez kaštige. Naj omenim en zgled. Ne bom šo nazaj v starodavne čase, da dokažem, kak Bog pokaštiga sra-motilce svojih namestnikov, omenim en zgled iz najnovejšega časa. Pred par dnevami sem dobo pismo iz Portugalije, sosedne države nesrečne Španije. Piše mi pöznanec sledeče: V mesti Lerida so rdeči zgrabili 40 diihovnikov i je na smrt obsodili. Za krivice ne so pitali. Ar so bili namestniki siromaškoga Jezuša i lübili siromake, so vredni bili smrti. Driigoga zroka neso najšli. Da bi na smrt obsojenih 40 diihovnikov konec bio kembole slovesen, so rdeči v stolnoj cerkvi vse lepo okinčili i posvete nažgali, kak da bi se mela služiti primicija. Eden rdeči je šteo napraviti dosta smeha pri toj žaloigri med komunisti. Negde je najšeo edno staro reverendo i si jo je oblekeo. S tov je prišo zdaj v cerkev. Rdeči, kda so zaglednoli reverendo, so kak zbesneli začeli biti nesrečnoga špotlivca. Te je prosi, naj ga nehajo pri miri, ve je on tiidi komunist i si je samo z komedije obleko reverendo. Nikaj ne pomagalo. Bog njim je zapro oči, da ne so ga spoznali, gledali so v njem diihovnika. Zob-stom je proso, zobstom se zaklinjao, nikaj ne pomagalo. Moliti ne viipao, ar bi ga te ešče bole mučili. Kak vseh štirideset diihovnikov, tak tiidi njega so polejali z benzinom i vse vužgali. Vseh štirideset duhovnikov je z lübezni do Jezuša sprejelo mu-Čeniško smrt i šlo v nebesa, te nesrečen pa med obviipnim kri-čanjom šo na strašno večno obsodbo.
Pred 27 leti aprila 15. se je odprla neba nad Gračkov farov. Jezuš je stopo doli z visikih lepih nebes i nešteti angelski šeregi so ga sprevajàli na toj poti. Vsi angelje čuvarje, ki so čuvali skoz stoletja vernike te fare i jih še bodo. Pitajo ga: Gospod kam pa? V grad? Jezuš se nasmeje i odgovori: v štali sem prišo na svet... edno siromaško dete iščem. I priletela je nebeška prikazen v Vidonce. Tü se je Jezuš nagno na siromaških starišov siromaško dete, na Vilmoša, ga kiišno i pozvao: moj diihovnik, moj namestnik bodi na zemli. Živi sveto, razširjaj svetost i liibi siromake. Jezuš sam si voli namestnike, diihovnike-Dnes stoji izvoljenec boži, naš novomešnik, pred oltarom. Jezuš» ki ga je pozvao, bo prvič počivao v njegovih rokaj i prvič prišo v njegovo diihovniško diišo v toj veseloj fari. Oča i mati, vajin sin je Jezušov namestnik, to je najvekše bogastvo, veselita se. Botrina, vaš krstni i fermanski sin ma oblast Jezuša, večnoga Boga na svet pozvati, to je najvekša oblast, veselite se. Bratje i sestre, rod i poznanci, dragi nešteti dobrotniki, vsi farniki i vsi navzoči od blüzi i daleč, moj brat po Kristuši, naš novomešnik, dnes obprvim nagne svoje srce na Srce Jezušovo tak blizi, kak njegova najčistejša mati BI. D. Marija, kda ga je rodila i varvala! Neskončna čast! Veselimo se! Najbole se pa veseli ti, dragi brat po Kristuši! Odprto Jezušovo Srce boš držao v svojih rokaj, kak svojo last. Od sreča nezrečena. Pripelaj nas vse, sebe i nas v to neskončno smileno i dobro Srce, vse tvoje i ve naše žive i pokojne, posebno tvojega duhovnika, plebanoša f Bedna-rikà, ki so ti pri krsti dali bože Živlenje. Vse nas pripelaj v to Bože Srce, ki je veselje vseh svetcov, da bo tiidi tebi i nam na tom i drfigom sveti veselje. Amen.
EVANGELIUMI MESECA FEBRUARA.
PETA NEDELA PO TREH KRALIH.
Nebeško kralestvo je spodobno človeki, ki je posejao dobro seme na svojoj njivi. A gda so liidje spali, je prišeo njegov sovražnik, prisejäo kokoj med pšenico i odišeo. Kda je pa setva zrasla i se zmetavala, se je pokazao tüdi kokoj. I pristopili so h gospodari hlapci i njemi pravili: „Gospod, ali nesi posejao dobro seme na svojoj njivi? Odkod ma tak kokoj?" Pravo njim je: „Sovražnik je to včino". Hlapci so njemi pravili: „Ščeš, da idemo i ga pomičemo?" Veli: ne, da z pobiranjem kokoja ne poskiibete ž njim vred mogoče tiidi pšenice. Piistite, naj oboje raste do žetve i v časi žetve povem žnjecom: poberite najprle kokoj i ga zvežite v snopje, da se sežge, pšenico pa spravite v moj škegenj. (Mat. 13, 24-30)
ŠESTA NEDELA PO TREH KRALIH.
Nebeško kralestvo je spodobno gorčičnomi zrni, štero je vzeo človek i posejao na svojoj njivi. To je toti najmenše zmed
vseh semenj, gda pa zraste, je vekše kak zelenje i postane drevo, tak, da priletijo ptice nebeške i prebivajo na njegovih vekaj.
I ešče drügo priliko njim je povedao: „Nebeško kralestvo je spodobno kvasi, šteroga je vzela ženska i ga zmesila v tri drevenke mele, dokeč se ne vse skvasilo".
Vse to je povedao Jezuš vnožini v prilikaj i brez prilik jim ne gučao, da se je spunilo, ka je bilo povedano po proroki, ki pravi: „O d pro bom svoja vüsta v prilikaj, nazvesto bom, ka je bilo skrito od začetka sveta". (Mat. 13, 31—35.)*
SVEČNICA.
Gda so se dopunili dnevi njenoga očiščavanja po Moze-šovoj pravdi, so ga prinesli v Jeružalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kak je pisano v pravdi Gospodovoj: „Vsaki moški prvorojenec bodi posvečen Gospodi", i da bi dali za daritev „dve grlici ali dva golobiča", kak je povedano v pravdi Gospodovoj. 1 glej, bio je v Jeružalemi mož, šteromi je bilo ime Šimeon; bio je pravičen i bogaboječi i je čakao na tolažbo Izraelovo, i Sveti Diih je bio ž njim. Nazveščeno njemi je bilo od Svetoga Düha, da ne bo vido smrti, dokeč ne bo vido Kristuša Gospodovoga. I prišo je po navdihnjenji v cerkev. Gda so starši prinesli dete Jezuša, da bi včinoli za njega po navadi pravde, ga je tfidi On vzeo v naroče, zahvalo Boga i pravo: „Zdaj odpiiščaš, Gospod, svojega slugo po svojoj reči v miri; ar so vidile moje oči tvoje zveličanje, štero si pripravo pred licom vseh narodov: svetlost na razsvetlenje poganov i diko Izraela, tvojega lfidstva" (Luk. 2,22-32).
NEDELA PRED PEPEONICOV PRVA.
Nebeško kralestvo je spodobno hišnomi gospodari, ki je šo zajtra zaran najemat delavce v svoje gorice. Pogodo se je z delavci po denari na den i je poslao v gorice. I šo je vö okoli tretje viire i vido driige na trgi stati brez dela. Tiidi tem je pravo: „Idite še vi v gorice, i ka bo prav, vam bom dao." I šli so. Okoli šeste i devete viire je pali šo i včino je prav tak. Gda je šo okoli edenajste, je najšeo driige, da so postapali, i njim je velo: „ka stojite tii celi den brez dela?" Odgovorijo njemi: „Nišče nas ne najeo." Veli njim: „Idite i vi v gorice moje." Gdà se je pa zvečerilo, pravi gospodar goric svojemi oskrbniki: „Pozovi delavce i njim daj plačo, začenši od slednjih do prvih." Pristopili so tak tisti, ki so bili prišli okoli edenajste viire, i dobili so vsaki po denari. Gda so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tiidi ti so prejeli vsaki po denari. I gda so prejeli, so začeli mrmrati proti hišnomi gospodari govoreči: Le eti slednji so delali edno viiro, pa si je zednačo z nami, ki smo prenašali bremen dneva i vročino. On pa odgovoreči ednomi zmed njih, je pravo: „Prijateo, ne delam ti krivice, ne li si se za eden denar pogodo z menov? Vzemi, ka je tvojegä, i idil
* Gornjiva dva evangeliuma letos Izpadneta.
Ščem pa tüdi slednjemi dati, kak tebi. Ali ne smem včiniti s svojim, ka ščem? Ali je tvoje oko jalno, ar sem jaz dober?" Tak bodo zadnji prednji i prednji zadnji. Ar jih je dosta pozvanih, a malo jih je odebranih (Mataj 20, 1—16).
NEDELA PRED PEPEONICOV DRÜGA.
Gda se je zbirala velika vnožina i so z mest prihajali k njemi, je povedao v priliki: „Vö je šo sejač sejat seme svoje. I gda je sejao, ga je nekaj spadnolo kre poti i je bilo pohojeno i ptice nebeške so je po zobàle. Driigo je spadnolo na pečino i zidoče je posejnolo, ar ne melo vlage. Driigo je spadnolo med trnje; i trnje ž njim zraščeno je je zadušilo. Driigo je spadnolo na dobro zemlo i je zrastlo pa obrodilo stoteren sad." Eta govoreči kričao je: Što ma viiha za poslušanje, naj posliiša! Njegovi vučeniki so ga pa pitali, ka pomeni ta prilika. On jim je pravo: „Vam je dano razmeti skrivnosti božega kralestva, driigim pa se daje v prilikaj, naj gledajoči ne vidijo i poslušajoči ne razmijo. Prilika pa to pomeni: Seme je boža reč. Šteri so kre poti, so tisti, ki posliišajo, nato pa pride vrag i vzeme reč ž njihovoga srca, da ne verjejo i se ne zveličajo. Šteri so na pečini, so tisti, ki z veseljom sprejmejo reč, gda jo čOjejo, pa ne-majo korenja: do časa verjejo, vu časi skiišavanja pa odpadnejo. Seme pa, štero je spadnolo med trnje, so tisti, ki slišijo pa idoč se v skrbej i bogastvi i nasladnosti živlenja zadušijo i ne obrodijo sadü. Ono pa, štero je v dobroj zemli, so tisti, ki reč po-slUšavajoči, jo obdržijo v dobrom i plemenitom srci, pa sad obrodijo v potrplenji. (Luk. 8, 4—15 )
NEDELA PRED PEPEONICOV TRETJA.
Vzeo je pa dvanajstere k sebi pa njim je pravo: .Glejte, v Jeružalem idemo i spunilo se bo nad Sinom človečim vse, ka je pisano po prorokaj. Izdan bo najmre nevernikom i ga bodo zasmehavali i ž njim grdo ravnali i v njega plüvali; i gda ga bodo bičali, ga bodo vmorili, i tretji den bo vstao." I oni neso nikaj od toga razmeli; ta reč njim je bila skrita i neso znali, ka je gučao.
Gda se je pa približavao Jerihi, je neki slepec sedo kre poti i vbogajme proso. I gda bi čuo vnožino, štera je šla mimo, je pitao, ka bi to bilo. Povedali so njemi, da ide mimo Jezuš z Nazareta. I zakričao je: „Jezuš, Sin Davidov smiluj se me!" Naprejidoči so ga karali, da naj muči. On je pa tem bole kričao: „Sin Davidov, smiluj se me!" Obstanovši Jezuš je velo, naj ga pripelajo k njemi. Gda se je približao, ga je pitao: »Ka ščeš, da naj ti včinim?" On je pa pravo: „Gospod, da spreglednem." I Jezuš njemi je velo: „Spregledni, tvoja vera te ie ozdravila." V hipi je spregledno, šo za njim zvišavajoči Boga. I vse lüdstvo je dalo Bogi hvalo, gda je to vidilo. (Luk. 18, 31-43.)
NEDELA V POSTI PRVA.
Te je Dfìh Jezuša pelao v piistino, da bi ga vrag skiišavao. I gda se je posto štirideset dni i štirideset noči, teda je zaglädo. I pristopivši skiišavec pravo njemi je: „Če si Sin boži, povej, naj eto kamenje kriih postane." On je odgovorio: „Pisano je: „Naj ne žive človek samo od kriiha, nego od vsake reči, štera shaja z božih viist". Potem ga vrag vzeme s sebov v sveto mesto i ga postavi na vrh cerkve i njemi pravi: „Če si Sin boži, vrzi se doli, ar je pisano: „Svojim angelom bo za tè zapove-dao i na rokaj te bodo nosili, da z nogov ne zadeneš v kamen." Jezuš njemi je pravo: „Pisano je tiidi. Ne skiišavaj Gospoda, svojega Boga!" Znova ga vzeme vrag s sebov na kroto visiko goro, njemi pokaže vsa kralestva sveta i njih diko i njemi pravi : „Vse to ti dam, če predme spadneš i me moliš." Teda njemi veli Jezuš: „Poberi se, šatan, ar je pisano: „Gospoda svojega Boga, moli i njemi samomi sliiži." Teda ga je vrag ostavo, i glej, angelje so pristopili i njemi dvorili. (Mat. 4, 1—11).
LUTERANKO MARIJA ČLIDE2NO OZDRAVILA.
Lurški časopis „Journal de la Grotte" objavla preiskavo zdra-vniškoga urada, štera se glasi, da je 1. 1937. 6. septembra 20-letna luteranska gospodična German Bristen v Lurdi č&dežno o-zdravila. Zdravniki so dognali, da ma jetiko v koleni, jetiko v obistih i jetiko v meheri i da za njo človeče pomoči nega. Njeni oča, tiidi luteran, je čiio predavanja od čiidežnih ozdravlenj v Lurdi i da viipanja na zdravniško pomoč ne bilo, je svojo hčer zročo v Marijino varstvo i jo pelao v Lurd. Čeravno luteranje ne častijo B. D. Marije, i čeravno ne verjejo, da bi Jezuš v Oltar-skom Svestvi prebivao, je ta težko betežna luteranska deklina v svojem srci zavrgla krivi navuk svoje vere, se je z gorečimi i milimi prošnjami obrnola do drage nebeške Matere D. Marije, naj jo ozdravi. I kda je bila procesija z Najsvetejšim, je ta lute-ranka z živov verov gledala presveto Hoštijo i ponavlala prosečo molitev svetopisemskoga gobavca: „Gospod, če ščeš, me moreš ozdraviti." I na Marijino prošnjo se je smileni Zveličar zgledno na to težko betežnico, njej je v srci potrdo, da je prav vervala v Njegovo navzočnost v presv. Oltarskom Svestvi i prav včinila, kda se je njegovoj prečistoj Materi, D. Mariji priporočila. Sve-dočanstvo i dokaz njene vere bodi njeno ozdravlenje : „Ščem, bodi zdrava."
Kem bole častimo sv. Olt. Svestvo, kem bole nagosci pristopamo k sv. prečiščavanji, tem bole nas Marija ma rada. Pa kak nas tiidi ne bi? Vej smo po vsakšem sv. obhajili bole Jezuši spodobni. Zato pa, gda Marija vidi podobo svojega Sina v nas, nas s celim srcom liibi.	'
^ ---^-——-—
1 wiEÉ^
ZBLOJENA OVCA SE VRAČA K JEZUSI
KAROLINA GULON.
Bila je luteranka. V oči je metala katoličanom, da rekši oni molijo Marijo, Mater božo. Katoličanski diihovnik njoj je dopo-vedao, da se oni Mariji priporačajo, jo častijo pa samo Boga molijo. Sprevidita pa je, da tiidi nešterni luterani jako častijo Mater našega Zveličara z angelskim pozdravlenjom.
— Premislite, da so tiidi vaši dedeki to delali i kak lepo bi bilo, či bi tiidi vi, kak angeo, pozdravlali den za dnevom Marijo. Mati našega Odküpitela pa tUdI ma pravico do toga. da jo mi častimo pa lübimo, — njoj je pravo dühovnik.
Odločila se je, da bo vsakši den pozdravila božo Mater z „Zdravov Marijov". Toga se je tüdi verno držala.
Šče ne minolo leto, kda se je že vidila blagoslovlena sprememba v njenom živlenji.
Boža Previdnost jo je pripelala v Rim. Stanüvala je v ed-nom luteranskom domi, kde nikdar ne čUla dobre reči od kato-ličanske vere pa njenih duhovnikov. Ravno v tistom časi pa je meo v cerkvi eden pater postne predge. Gučao je v lepom, prebra-nom taljanskom jeziki — zato je tüdi njo to napotilo, da ga je hodila poslušat. Kem duže je hodila, tembole jo je začnolo zanimati tüdi to, ka je predgao.
Tisti velki teden v Rimi, ves zvišeni pa prepojeni z bole-činov pa žalostjov božega Odküpitela, ki je bio razpeti na križ za grehe sveta — je tüdi njo pripelao bliže k katoličanskoj Cerkvi. Na spreobrnenje samo pa šče niti daleč ne mislila.
Kda so na vüzem drügi lüdje pristopali k prečiščavanji, je
ónà stala oddaleč. Občiitila je, da jo je obinola nekša sila i da je zahrepenela za zdriiženjom z nebeškim kralom.
Isti pater je meo nato v Marijinom meseci maji govore na čast majniškoj kralici. Kda je té hodila posliišat — je zadeojiidi njo žarek bože milošče.
— Tü se je vsipala puna svetlost v mojo diišo i jaz sam bila pridoblena pa — obladana, — je zapisala.
■ L. 1902. jo je katoličanska Cerkev sprejela pod svoje okrilje.
Kakši blaženi občiitki so jo navdajali i kakša sreča se je naselila v njeno diišo, naj nam sama posvedoči:
Ščista novi, lepi se mi je zdaj vido svet, ar sam najšla dragi biser i ga shranila v svojem srci. Novo, bogato živlenje se je začnolo, vse puno sunčne svetlosti. Mela sam občiitje deteta, štero je dugo blodilo v svojoj zmoti okoli, končno pa najšlo svojo mater, štera ga je z lübeznijov sprejela v svoje materinske roke.
Novo živlenje pa novi Iiidje! Kelko dobrih pa plemenitih ludi mi je prišlo nasproti z lübeznijov pa prijateljstvom i kelko veselja so pokazali, da se je moja dfiša le rešila zmote, S kelkimi glasovitimi možmi pa ženskami sam se spoznala, kak sam prestopila v katoličansko Cerkev: to so bili daleč znani vu-čenjaki, pisateli pa umetniki v tistom časi, ešče bole pa s preprostimi pa pobožnimi lüdmi sam se srečala. Pri vseh teh me je iznenadila domača preprostost pa dobrota. Kak da bi nas vezalo kakše posebno čUstvo! Ta (katoličanska) vera podeli duši veselje pa mladostno gibčnost. Na lehci se zdigne düSa pali gor, ar vse, ka jo teži, spadne ž nje, za vse, ka je lepo pa plemenito, je zdaj dvakrat bole sprejemliva.
Te sam se domislila moje poti k katoličanskoj cerkvi v Schlangenbadi pa naednok pride kak razodetje nad mene: Marija, smilena Mati me je vodila pa pripelala k Jezuši.
Pred ednim letom sam ležala pred njenimi nogami pa prosila Boga za spremembo v mojem tak žalostnom živlenji i poslala moj pozdrav pred njeni obraz, da je prošnja „moli za nas" prišla do njenih vüh i ona „milošče puna" je razlejala miloščo nad menov. Ona mi je pomagala.
Prijateo moj!
Kak pravi katoličanec si že sprevido, da prave lübezni do Kristuša nega brezi lübezni do Njegove Matere. Ti znaš i zato tüdi razmiš: či je Kristuš po Mariji postano človek pa naš brat, te je Marija naia Mati. Srce tvoje dnižine je tvoja mati, srce bože dmžine, Cerkve, je Mati Marija. Vsakša prava mati razmi pa lübi svoje dete i njemi da vse, ka zmore. Tüdi dete to čiiti pa se zato v vsakšoj potreboči obrača k njoj. Či te vsi zapüstijo pa ti odpovejo svojo pomoč — ma mati vsikdar odpreto srce za tebe. Znaš pa tüdi, da si dete bože drUžine, da si brat Marijinoga Sina. Naj ti bo zato Mati Marija v dühovnom živlenji to, ka ti je v zemelskom živlenji tvoja rodna mati.
PriporaČaj se Mariji. Pomočnica krščenikov pa tolažnica žalostnih je. Šče nikdar ne bilo čUti, da bi bio što zapiiščeni, ki se je Mariji s pravim nakanenjom priporočo. Či maš slabo ženo, nevalano deco ali čemeraste sosede — priporoči je Mariji.
Srečna so deca, ki majo dobro mater, srečni so krščeniki, ki majo Mater Marijo. Nad nami v nebesaj kralfije i gleda na nas, mi pa jo pozdravlamo iz te skuzne doline:
Marija, nebeška kralica i celoga sveta Gospa, ti bodi nam vsem pomočnica, — ti vidiš naš ialosten stan.
IZ ŽIVLENJA NAŠEGA GOSPODA JEZUŠA KRISTUSA.
(PO MESCHERI ) MARIJA PRIKAŽE JEZUŠA. (2 februar). Približno štirideset dni po rojstvi je bilo prikazanje Jezušovo.
1 PRIKAZANJE.
Pri prikazanji Jezušovom moremo premisliti tri stvari.
1.	Marija prinese Jezuša v cerkev. Prvokrat stopi zdaj Zve-ličar v svetišče. To je za Zveličara jako važno, za njega tak pomembno, da je od toga dogodka več prorokb napovedovalo.
Jeružalem je kraj Kristušovoga prikazanja i njegovoga ve-ličastva. Angel zaveze bo stopo v svetišče, ar pa stopi Kristuš v drügi tempel, je te veličastnejši od prvoga. On je bio Bog Izraelov i Angel zaveze, tempel, svetišče, tam je bilo za njega. Že od predavnoga časa je v njem prebivao.
Zdaj pride kak Bog-človek i stopi v to svetišče, ne kak drügi Izraelci, da bi v njem samo molo, nego on pride, da ga vzeme v posest, da v njem prebivle i dela pa ne kak Mojzeš kakti služabnik, nego kak Sin i dedič, pride, da v njem prevzeme svoje hišne pravice i je v imeni svojega Oče zvršava i samoga sebe prikaže. Tak se bo tüdi pokazao v javnom živle-nji. Ali so ne bile to misli, s šterimi je naš Zveličar prvokrat gledao prekrasen tempel, široko preddvorje, dvorano s stebriš-čom, veličastne dveri i daritveni-oltar?
2.	Jezuš se nam v cerkvi predstavi. Namen jeružalemskoga svetišča, da bo kraj, gde se razodene Odrešenik, se je spuno že pri tom prvom obiski. Gda so starši nesli Zveličara v tempel, njim je že prišeo proti Simeon i oznano Odrešenika.
To razglašenje je bilo jako veličastno i slovesno. I to:
a) zavolo kraja, gde se je zgodilo, ar te kraj je sam Jeružalem i njegovo svetišče, gde so častili Boga i njemi darUvali daritve,
b)	zavolo lüdstva, štero se je vsikdar v velkom števili tam müdilo i je tak sigurno moglo biti navzoče pri tom dogodki, i zavolo časa, ar to se je jako verjetno godilo za časa jiitrašnje daritve,
c)	zavolo oseb, po šterih se zvršilo. Bila sta to Simeon i Ana, šteriva je lüdstvo poštiivalo i melo za svetiva i šterivasta bila napunjeniva s proroškim diihom,
d)	i nazadnje zavolo napovedi i izpovedi, ki so bile napovedane za Odrešenika. Obsegale so ves pomen i veličino i veli-častvo Odrešenikovo za izraelsko lüdstvo i za poganske narode kak tiidi za celi človeči rod. Simeon imenuje Odrešenika kratko zveličanje vseh narodov, slavo izvoljenoga lüdstva i svetlost za razsvetlenje nevernikov.
Zveličar je središče vse cerkvene i svetne zgodovine: što zveličani ide v nebesa, se njemi ma zahvaliti za odrešenje, što se pa pogübi, nosi na sebi njegovo prekletstvo. Tak se bodo tiidi Izraelovi sinovi ob njem odločili, kakši düh je bo vodo, ali pobožnost ali pa skažliva sebičnost. Pa kak za Izraelove sinove, tak tiidi za vse drüge narode. Kristuš bo znamenje, šte-romi se bo nasprotüvalo, i kamen spotike za vnoge. Na križi se vužge boj i se razširi na vse kraje i čase. Do Kristuša je nišče ne brezbrižen: ali ga moli i lübi, ali pa ga sovraži. Pred Kristušom se vsi izpovejo, pred njim se odločijo poti posameznikov i celih narodov za nebesa ali za pogüblenje. Tüdi namen Kristušov, Krislušovo pozvanje, da bo s svojim trplenjom i smrt-jov odrešo svet, je Simeon proroküvao.
Lepše kak so bile Simeonove reči nišče ne bo mogeo povedati. To je vsebina celoga navuka od Kristuša. Tak moremo opaziti, da je Sveti Düh gučao po Simeoni i Ani. I to sta ozna-njüvalavse širom, gde je bilo pravo hrepenenje po Odrešeniki.
3. V cerkvi so Jezuša prikazali Bogi. Pomen toga obreda je bio pripoznanje, da je Bog lastnik i gospod nad izraelskim lüdstvom. Zavolo odrešenja toga lüdstva iz egiptovskoga rob-stva so postanoli Izraelci posebna lastnina boža.
Da to svojo lastninsko pravico obistiniti, si je Bog namesto vsega lüdstva izvolo levite za posebno i trajno slUžbo. Nadele je moglo vse prvorojeno tak pri lüdeh kak pri živini biti Bogi posvečeno. Prvorojene dečke so odküpili s penezi, šteri so pri-padnoli dühovnikom. Odküp prvorojencov je bio določeno predpisani i ga je opravo pri srednjih jiižnih dveraj oča prvorojenca treseti den po rojstvi ali tüdi sledkar. Če pa so prvorojenca samoga prinesli v tempel, so ga izročili dühovniki. Te ga je po odküpnini blagoslovo i ga z zahvalov zročo starišom nazaj.
Zakaj se je naš Gospod podvrgeo tem obredom? Ne zato, kak da bi sam po sebi ali za sebe dužen bio to napraviti. Ni-edna vö dana zapoved ga je ne vezala. I tüdi z zdrfižitvijov člo-veče narave z drügov osebov božanstva je bio Bogi tak posvečen kak se z niednim obredom ne bi mogeo posvetiti. Pa skrivnost njegove bože narave je šče ne bila poznana, zato je
ne šteo dati nikšega pohujšanja, nego nasprotno lepi zgled ponižnosti, posliišnosti i gorečnosti za to, da s predpisanimi obredi časti Boga. Vsako priliko je poiskao, da počasti Boga i se za nas Bogi daruje.
Kak se je naš Zveličar darüvao svojem i nebeskomi Oči? Predvsem prostovolno, nadele po roki staroga duhovništva i nazadnje z velkov notrašnjov pobožnostjov. Ka se je godilo s srci Zveličarovom, gda ga je duhovnik zdigno v svojih rokah i ga prikazao Bogi? Bila so v njem dela molitve, zahvale i dariiva-nja samoga sebe z vsigdar novim ognjom lUbezni. Bilo je to velko i lepo daritveno delo i nikdar je v tom svetišči ne bilo opravleno lepše i krasnejše bogoslUžno daritveno opravilo Bogi.
2. OKOLŠČINE PRIKAZANJA.
Okoliščine se nanašajo na osebe, ki so pri Zveličari v toj skrivnosti bile zaposlene. Te so: dUhovništvo stare zaveze, Marija, Simeon i Ana.
Diihovništvo stare zaveze je bilo prvo v slUžbi Zveličara v toj skrivnosti. Bila je to vidna, službo opravlajoča roka, po šte-roj se je Zveličar po predpisi zakona darUvao svojemi nebeskomi Oči.
Marija pa je mela vnogo lepši i prisrčnejši delež na skrivnosti darUvanja. Bila je sama poleg i v njenom naroči je stopo Odrešenik v svetišče.
Ne je bilo potrebno, da bi mati opravila darüvanje i odkup prvorojenca, a za njo je pa valao predpis očiščavanja, po šterom je mogla, da je opravila predpisani obred očiščavanja, po štiridesetih dnevaj (verjetno tUdi sledkar, nikdar pa ne prie) iti v tempel i tam darüvati Bogi dva dara: ovco za žgalni dar, goloba za spravni dar, če pa je bila siromaškoga stana, pa samo dva goloba ali dve grlici.
To daritev je opravila tam Marija, pa kak Odrešenik: ne da bi z pogledom na zakonodavca bila dužna to, zato je to daritev opravila z istim namenom iz poštUvanja i zahvale do Boga i da ne bi povzročila kakšega pohujšanja; pa tüdi primerno z ed-nakov pobožnostjov, ar se je gotovo v njenom srci vužgala iskra vroče lUbezni bože, štera je gorela v srci Zveličarovom, gda je duhovnik vzeo Dete v svoje naroče i ga zdigno, i gda je bila navzoča pri opravlanji svoje daritve.
Simeon i Ana sta bila oba napunjeniva z istim dUhom i z istov svetostjov, čeravno sta bila raznoga stana.
Slmeonova svetost je mela tri značilnosti i lastnosti. Bio je pravičen, ar je njegova pobožnost bila istinsko delavna i se je predvsem držao zapovedi i sredstev zveiičanja, štere določa Bog. Bio je bogaboječi i sveti v svojoj dUši i Bogi dopadliv i to ne samo po zvUnešnjoj slUžbi, nego i v opravlanji del pravičnosti. I nazadnje: pričakUvao je tolažbo Izraela.
V sv. Ani je bila ravno tak velka pobožnost, tak velka gorečnost za molitev. Ne je več zapüstila cerkve i verjetno je, da je
prebivala pri dovicah i Bogi posvečenih devicah v svetišči, k vsemi tomi se je šče pridriižiia posebno velica spokornost i se je postila celo šče v svojem 84. leti starosti. Tak je bila molitev, spokornost i zatajiivanje njeno živlenje. Bila je živo znamenje staroga tempia.
Plačilo je popunoma odgovarjalo pripravi oba svetnika. Ka sta oba tak želno pričakiivala i za šterim sta v molitvi i v zatajiivanji hrepenela, toga sta postanola deležniva celo v vekšoj meri kak sta si mislila. Sv. Diih je pozvao Simeona v tempel ravno tisti čas, gda je Marija prinesla svoje bože Dete. Vido je i spoznao Marijo i božega Odrešenika. Celo slobodno ga je vzeo v svoje naroče i ga nežno i pun liibezni pritisno na svoje srce. Njegove stare oči so se zaglednole v lepe oči deteta i prelepo videnje se njemi je iz teh oči razodelo. Gledao je naj-vekšo skrivnost i pomen Boga-človeka vse do zadnjega večer-noga prizora na gori Kalvariji. Vido je, kak vzhaja svetlost sveta prek dalnih otokov poganstva od vzhoda do zahoda i da nad Izraelom zasveti v prekrasnom opoldnevi. On, že vmerajoča svetilka, je držao svetlost sveta i njegove trepetajoče roke so zdig-nole Odrešenika človeštva v sredino svetišča i njegovo od živlenja triidno srce se je pomladilo, gdajeobimao vsigdar mlado večnost i lepoto božanstva. Zato so tiidi njegove vüstnice zaspe-vale neizreklivo lepi spev večerne i zahvalne molitve sv. Cerkve za blagoslov i veselje nad prihodom Odrešenikovim. I starček Simeon je pri svojoj smrti bio pun veselja i srečne blaženosti, ar se njemi je spunilo njegovo hrepenenje.
Tiidi sv. Ano je to razodetje osrečilo i je spoznala v tom deteti Odrešenika i Boga Izraelovega. I v njoj pri tom spoznanji zaživelo novo veselje i se vužgao novi plamen liibezni i za-hvalnosti do Boga, da je dočakalo to, ka so vsi Izraelci stoletja pričakiivali.
3. POMEN SKRIVNOSTI.
Pomen skrivnosti je predvsem razodetje Odrešenika i to jako pomembno i lepo. Lehko bi je nazvali sliižbeno, ar je bilo po prorokih prerokiivano i napovedano. To razodetje je pa posledica izvršitve predpisa, posledica poslušnosti i ponižnosti Zve-ličarove. On stopi v svetišče z namenom, da da čast svojemi nebeskomi Oči i se dariije i pri tom tiidi njega sreča čast i počastitev.
Ta skrivnost pa je tiidi prvo javno i slovesno srečanje z Izraelom. Celi Izraelski narod je ob priliki te skrivnosti zastopani. Zveličar stopi prvokrat pred diihovništvo stare zaveze, ga pri-pozna, se njemi pokori, njemi izroči ceno odkiipnine, se da po roki diihovnika stare zaveze dariivati svojemi Oči i sprejme blagoslov. Srečanje je mirno. Poznej se bo driigač zgodilo. Dnes je odpüsti v miri. Za nekaj let pa bo to diihovništva prijelo Odrešenika i ga s kričanjom : „Imamo postavo, po šteroj more vmreti" „križaj ga, križaj ga", pelalo v smrt. I če zdaj, gda je
prvikrat prišeo iz Betlehema mimo Kalvarije v Jeružalem, je ie strašen kraj iz maternoga naroča vido i ga pozdravo.
V kralestvi Kristušovom sta Simeon i Ana zastopnika pobožnih globokih diiš, od šterih svet ne ve nikaj, ki pa s svojimi molitvami i s svojimi tihimi žrtvami odvračajo od sveta hiido i nesrečo i pomagajo dobromi do zmage. Delajo s svojimi molitvami i žrtvami kak nevidne sile v naravi i vsikdar posredujejo za spoznavanje Odrešenika i prihod Boga na zemlo. I če se človek na to pripravla celo živlenje, je ne preveč, da more doseg-noti to čast i to tolažbo.
POMOČNICE VERNIH DLIŠ.
Tak se zovejo častite sestre cerkvene družbe, »Kongregacija pomočnic vernih dUš," štere namen je, celo svoje živlenje posvetiti vernim dUšam v očiščilišči.
Pobožen angleški kardinal Maning je večkrat povdarjao: „Posvetnost kralüje nad krščanskov driižbov." I ravno ta posvet-nost je kriva, da se na verne dUše malo misli. Pa sv. DUh je dao zapisati že v starom zakoni v knigi Makabejcov: „Sveta i zveličavna miseo je, moliti za pokojne, da se rešijo svojih grehov." (2. Mak. 12—46). Svet se pa zadovoli s tem, da splete venec, postavi spomenik, vužge sveče ali posvet, se obleče ? črnino, ne moli pa za svoje pokojne. Vse te zvUnešnjosti spadajo k teli, ki v grobi prhne i dUši nikaj ne hasnijo. Mi moramo dušo lübiti po božoj zapovedi i toj se jedino more pomagati z molitvami, z dobrimi deli. Samo s temi lehko dosegnemo božo pomoč za yerne dUše, kajti jedino pri Bogi je smilenje: »Pri Bogi je smilenje i pri njem je obilno odküplenje." (Psalm. VII. 22.) Te smileni Bog, ki je sama lUbezen, pa je premagao brezbrižnost i posvetnost kristjanov s tem, da si je zvolo devico Smet Eugenijo na Francoskom i po njej nastavo drUžbo zi pomoč vernim dUšam, štero je višja cerkvena oblast potrdila.
Rodila se je Smet Eugenija 1. 1825. 25. marca v mesti Lille od plemenitih staršov. Poleg domače dobre vzgoje so jo starišje poslali še v dekliški zavod »Sacre Coeur" (Sakr Kör — Bože srce), kde je ostala do svojega 18 leta. Rada bi toti stopila med te sestre, a zavolo slaboga zdravja ne mogla. Posvetila se je zato krščanskoj dobrodelnosti v domačoj hiži, iz štere je podpirala siromake, obiskavala betežnike, se brigala za zapuščeno siromaško deco i za v dalnih deželah v nevarnosti za zveličanje se nahajajoče krščenike.
L. 1853., na predvečer dušnoga dneva, je pa začutila v svojem srci boži glas, ki njej je velo, naj nastavi bratovščino na hasek vernim dušam, štere kotrige do z molitvami i dobrimi deli rešavale verne dUše iz ognja. Ja miseo vernim dUšam pomagati i za nje se žrtvUvati, jo je že od detinstva sprevajala. Kda se je s pajdašicami igrala, je ednok pretrgala zmembo I pogovor napelala na verne dUše, štere zdaj trpijo, kda se one
žmenjajO''Cka*njim* molitev (lehko pomaga. Pri drügoj priliki, kda jo je dekla česala i pri česanji deklička trpela, je dekla štela s česanjom gor henjati. A Eugenija njej je odgovorila: „Le češite me dale, naj bo to trplenje za verne diiše."
Bratovščina na pomoč vernim dušam se je tak naglo širila, da je v 3 mesecih že štela samo doma 1500 kotrig i se je širila i po driigih farah i ž njov vred se širilo povsod gosto prejemanje sv. obhajila na pomoč vernim diišam. A ta bratovščina je bila samo začetek tistoga dela, za štero jo je Bog odebrao. Po božem navdihnjenji je sklenila, da nastavi cerkveno driižbo z oblübami devištva, siromaštva i pokorščine na pomoč vernim diišam. I to je tiidi včinila. Etak je sama proti sebi gučala: „Že obstojijo verske driižbe, štere skrbijo za vse potrebčine vojskii-vajoče Matere Cerkve, a nega pa niedne, štera bi bila posvečena trpečoj Materi Cerkvi, da bi njej posvetila svoja dobra dela, svojo gorečnost za rešenje diiš i svojo liibezen do bližnjega." I te prepotrebne driižbe mati je postanola ona. Vnogi so njoj proti gučali, vnogo pomislekov se njej je postavlalo na pot ustanovitve, a kda njej je sv. Ivan Vianney, arski župnik povdar-jao, da je to delo od Boga, je šl$ brez pomisleka na delo. L. 1856. je s 14 gojenkami odpotüvala v Paris, da ž njimi začne novo kongregacijo za pomoč vernim diišam. V najvekšem siro-maštvi so se potegnole v sobo neke vučitelice za glasbo. Tii, nesamo da jih je igranje motilo, nego 15 jih je melo komaj 1 stolec. Poskibele pa so si šče zraven 2 stolički. Prostor je bio tak tesen, da so podnevi postele edno na ovo skladale. V obleki so bile takše sirote, da v cerkev neso mogle vse naednok, nego so si robce posojiivale i šle ednok edne,. driigoč driige. Preživlale so se z ročnim delom, štero se je slabo plačiivalo i večkrat tiidi ne dobilo odjemalcov. Zato ne čiida, če njej je neki den kiiharica javila: „Častita mati, nemogoče je, da bi gnes šla na trg; samo 5 centimov mamo v blagajni." To je komaj 10 par naših penez so mele za 15 oseb. S smehom je prednica Smet Eugenija odgovorila: „Hvala Bogi, prišeo je čas, da se po-punoma lehko izročimo božoj previdnosti." To veliko zaviipanje v božo dobroto se je dobromi Bogi jako dopadnole i je začeo skrbeti za svoje zaročnice. Malo za tem se je prednica predstavila nadškofi Sibour-i, ki jo je pitao: „Mate hižo?" Odgovori: „Nemarno, milostlivi nadškof". „Ka pa te mislite napraviti* jo pita nadškof. Junaška dtiša odgovori: „Bi bilo to kaj zviinred-noga, če bi mi boža Previdnost poskrbela eno hišo, štere so itak vse hiže v Parizi. Globoko genjen je odgovoro nadškof: „Idite na delo, moje dete, vera, štera brege prestavla, tiidi hiže zida." i tak se je tiidi zgodilo. Naskori je vzela v najem edno hišo, štero je sledkar odkiipila. V njej je položila zaobliibo, pri šteroj si je zvolila ime „Marija od bože Previdnosti." Pod diihovnim vodstvom jezuitov se je diih nove kongregacije razširjao, po-glablao v bože višine i nižine na hasek vernim dušam.
(Dale)