409
Uvodnik/Leading article
SARS – SINDROM AKUTNEGA OTEŽENEGA DIHANJA
Ena prvih žrtev nenavadne nove bolezni, ki so jo kasneje po-
imenovali sindrom akutnega oteženega dihanja (SARS – se-
vere acute respiratory syndrome), je bil verjetno poslovnež iz
mesta Foshan iz južne kitajske province Guangdong, ki je zbo-
lel in umrl novembra 2002. Prvi bolnik in še številni drugi niso
pritegnili pozornosti mednarodne javnosti vse do februarja
2003, ko je zbolel zdravnik iz province Guangdong, ki je bil
takrat na obisku v Hongkongu. V hotelu, kjer je bival, je oku-
žil 12 drugih gostov, ki so nato prenesli bolezen v Vietnam,
Singapur, Kanado, Irsko in ZDA. Bolezen se je hitro širila. 12. 3.
2003 je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) izdala prvo
opozorilo glede sarsa. To in številna kasnejša opozorila kot
tudi ukrepi SZO so bili nenavadno ostri. V reševanje so se zelo
zgodaj vključili Center za kontrolo bolezni iz Atlante (CDC)
ter druge organizacije. 15. 3. 2003 zjutraj je zavladala panika v
Evropi: na frankfurtsko letališče je z letom iz New Yorka pri-
spel zboleli zdravnik iz Singapurja, ki so ga nemudoma osa-
mili v eni od bolnišnic v Nemčiji. Že naslednji dan smo spreje-
li na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljub-
ljano bolnico s sumom na SARS. Število sumljivih in verjetnih
primerov nove bolezni je v naslednjih tednih iz dneva v dan
vrtoglavo naraščalo. Najbolj izrazito in najdalj so bili v ospredju
poročil celinska Kitajska, Hongkong, Tajvan in Kanada. Števi-
lo zbolelih se je pričelo prepričljivo manjšati šele maja in pred-
vsem junija. 14. julija 2003 je SZO sporočila, da ne bo več vsa-
kodnevno objavljala števila zbolelih in umrlih. Po podatkih
SZO so se do sredine julija 2003 bolniki z verjetnim sarsom
pojavili v 29 državah; zbolelo je 8437 ljudi, 813 jih je umrlo
(9,6% smrtnost). Zadnji primer so registrirali 9. junija 2003 v
Kanadi. V Evropi so zabeležili 32 bolnikov z verjetnim sarsom,
razen dveh so bili vsi primeri bolezni vneseni iz neevropskih
držav; umrl ni nihče. Tudi v ZDA ni nihče umrl, zato pa je bilo
v Kanadi od 250 zbolelih kar 38 smrtnih primerov.
Ena od nalog, ki so si jih zadali SZO, CDC in druge organizaci-
je, je bila čimprejšnja ugotovitev vzroka bolezni. Velikanski
izziv je bil, kako povezati konkurenčne skupine ekspertov na
področju laboratorijske medicine, epidemiologije in klinike
ter jih vzpodbuditi k skupnemu delu. Pristopi so bili uspešni:
24. marca 2003 so sporočili, da povzroča SARS zelo verjetno
nov, do takrat še nepoznan tip koronavirusa, ki ga označuje-
jo SARS-CoV. Kmalu nato so pripravili tudi diagnostične teste.
Bolezen se prenaša pretežno s tesnim neposrednim stikom z
bolnikom ali njegovimi izločki, lahko s posrednim stikom pre-
ko okuženih predmetov, kapljično, v določenih okoliščinah
pa zelo verjetno tudi aerogeno. Pri nas je v medijih daleč naj-
več pozornosti pritegnil aerogeni prenos, kar je sicer po svo-
je razumljivo, ker je tak prenos najtežje preprečevati in ker v
Sloveniji nimamo primernih prostorov za aerogeno izolacijo.
Ni pa povsem upravičeno, saj so pri sarsu odločilni drugačni
načini prenosa, pri njihovem preprečevanju pa predvsem na-
tančno in dosledno izvajanje ukrepov kontaktne in kapljične
izolacije. Predpogoj za upešno delo so izobraženi zdravstveni
delavci, ustrezni prostori in oprema. Upoštevati in izvajati je
treba enostavne higienske ukrepe, ki zahtevajo red, discipli-
no in doslednost, in to ne le kadar pridejo v soj medijskih ža-
rometov, ampak 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni na leto,
vsake 4 leta pa še en dan več. Gre za trdo delo, ki praviloma
ne pritegne pozornosti javnosti in postane medijska atrakcija
le takrat, kadar se v »teku na dolge proge« utrudimo in popu-
stimo in se zato pokažejo posledice. Razumljivo je, da so za
izgradnjo in še posebno za dobro in zanesljivo izvajanje takih
ukrepov potrebni meseci in leta trdega in doslednega dela, in
da morajo postati načela bolnišnične higiene vtkana v rutin-
ske vsakodnevne postopke in pristope, saj niso koristna le v
primeru epidemij, marveč so potrebna za vsakdanje delo s
kužnimi bolniki in kužnim materialom. V praksi se pristopov
ne da uspešno uvesti v nekaj dneh, mogoče in potrebno pa je
ob pojavu epidemije zelo hitro pripraviti navodila in priporo-
čila za ukrepanje. Pravzaprav morajo biti pripravljena že vna-
prej, da jih v primeru epidemije le potegnemo iz predala in
nekoliko prilagodimo ali dopolnimo, da ustrezajo trenutnim
potrebam in situaciji. V državah in ustanovah, ki nimajo izde-
lanih postopkov za primer epidemij kužnih bolezni z različni-
mi načini prenosa, kjer bolnišnična higiena ni dobro razvita
in kjer sodelovanje med epidemiologi, laboratorijskimi stro-
kovnjaki in kliniki ni usklajeno, bo v primeru pojava kakršne-
koli epidemije mnogo hudih dodatnih težav. Reševanje takih
težav šele v času epidemije, ko so obremenitve daleč nad obi-
čajnimi, je skoraj zagotovilo za organizacijski zlom in neuspe-
šnost pri zajezitvi epidemije ter potencialni razlog za poveča-
no število zbolelih in umrlih.
SARS je nekaj mesecev zaposloval svetovno javnost, povzro-
čal tragedije zaradi zbolelih in umrlih, sejal paniko pri števil-
nih prebivalcih našega planeta in zamajal temelje gospodar-
stev držav jugovzhodne Azije. Dodatno pozornost je spodbu-
dil, ker je šlo za neznano bolezen in ker so se okužbe pojavlja-
le predvsem v bolnišnicah in v veliki meri med zdravstvenimi
delavci.
Z znanstvenega stališča je SARS vsekakor nekaj izjemnega,
saj smo bili priča rojstvu nove bolezni in ugotovitvi najbolj
verjetnega vzroka sindroma, imeli smo možnost, da neposre-
dno ocenimo izvedbo predlaganih ukrepov in njihovo uspe-
šnost… Čeprav predstavlja SARS zanimivost in izziv, pa – po-
dobno kot vsaka bolezen – pomeni predvsem velikansko ško-
do in katastrofo, ne le za tiste, ki so zboleli in njihove bližnje,
marveč tudi za širšo skupnost. 8437 zbolelih in 813 mrtvih je
veliko in nepopravljivo predvsem za umrle in njihove doma-
če, vendar je davek nekaterih drugih nadlog še mnogo večji:
v ZDA je v letošnjem marcu, ko je bila epidemija sarsa na
višku, umrlo v enem tednu približno toliko ljudi zaradi gripe
kot doslej vseh ljudi zaradi sarsa (o gripi letos nismo slišali nič
posebnega); vsak dan umre okrog 3000 oseb zaradi malarije,
5000 ljudi zaradi tuberkuloze, in še mnogo več prebivalcev
našega planeta (predvsem otrok) zaradi lakote. Kako lahko
opravičimo brezbrižnost v teh primerih, ki so po številu smrti
mnogo večji problem od sarsa in razmeroma veliko aktivnost
v primeru sarsa? Najbrž težko, vendar napaka ni pri ukrepih
v zvezi s sarsom, ampak v brezbrižnosti v primerih drugih bo-
lezni. Težko je sprejeti lagodnost in neaktivnost npr. pri lako-
ti, kjer je vzrok težavam znan, zdravljenje pa enostavno in raz-
meroma poceni, vsekakor mnogo cenejše kot terapija za ve-
čino bolezni. Na odločno ukrepanje v zvezi s sarsom sta po-
leg števila mrtvih in zbolelih ter strahu pred neznanim nedvo-
mno odločilno vplivala predvsem potencialna velika nevar-
nost za širok krog svetovnega prebivalstva in zavedanje, da je
epidemijo mnogo lažje omejiti v začetnem obdobju kot ka-
sneje, ko je že močno razširjena.
Odgovor na vprašanje, kaj bo s sarsom v prihodnosti, je eno-
staven: ne vemo. Večina strokovnjakov se strinja, da je epide-
mija v času pisanja tega prispevka (sredina julija 2003) ome-
ZDRAV VESTN 2003; 72: 409–10
410 ZDRAV VESTN 2003; 72
jena, da pa bo potrebno še precej naporov, da bo obvladana
in obilo sreče, da se novi izbruhi bolezni ne bi ponovno poja-
vili. Za bolj zanesljive napovedi bi bili potrebni dodatni po-
datki o bolezni in predvsem o njenem izvoru.
V zadnjih tednih SARS ni več v središču medijske pozornosti,
saj se je epidemija umirila. Sedaj, ko je pritisk popustil in so
vtisi še sveži, bi bilo prav, da bi razmislili, kaj je bilo dobro in
kaj je šlo slabo, kaj bi bilo potrebno narediti, popraviti in
dopolniti. SARS ni bil prva epidemija in zanesljivo ne bo
zadnja. Smiselno bi bilo, da bi se iz nje kaj naučili. Pred
začetkom morebitnih sprememb je potrebno pregledati tre-
nutno stanje, zato bi bilo dobro, da bi se postavili pred ogle-
dalo in pogledali, kakšni smo. Če bi to naredili, bi se pokazala
zelo pestra slika; vse, kar bi videli, nam verjetno ne bi bilo
všeč. Ugotovili bi, da smo ljudje ošabni, naduti in prepričani
sami vase, kar so pokazale kitajske oblasti, ki dolgo časa niso
ukrepale, čeprav so zbolevali in umirali njeni državljani, in to
tudi še takrat, ko je bilo povsem očitno, da je nekaj hudo
narobe in ko jih je na neustrezne pristope odločno opozarja-
la tudi tujina. Jasno bi se potrdila sebičnost zahodnega sveta,
ki se ponaša s svojo visoko kulturo in učinkovitim razreševa-
njem problemov; vendar problem za zahodni svet nastane
šele takrat, kadar sta potencialno ali resnično prizadeti pred-
vsem Amerika in Evropa. Pokazale bi se tudi dobre lastnosti,
kot npr. izredna zavzetost SZO, CDC in številnih drugih orga-
nizacij kakor tudi neverjetno dobra organiziranost, večteden-
sko trdo delo in odlično sodelovanje skupin znanstvenikov,
ki sicer med seboj neizprosno tekmujejo. Potrdila bi se izje-
mna aktivnost medijev, pa tudi poskusi lastne promocije.
Izstopalo bi zagnano, požrtvovalno in vztrajno delo številnih
zdravstvenih delavcev, ki so nesebično pomagali zbolelim,
kljub temu da je bilo ogroženo zdravje njih samih in njihovih
družin, kljub temu da so sami zbolevali in umirali. Natančen
pogled v zrcalo bi pokazal še marsikatero podrobnost, tudi
nekatere naše posebnosti, splošen vtis pa bi nedvomno bil, da
je svet še precej manjši, kot smo si predstavljali, in da na njem
živimo ranljivi, pogosto prestrašeni ljudje, ki smo zelo odvisni
drug od drugega.
Franc Strle