Poštnina plačana v gotovini.
Cena številki 1 Din.
l^/Zlf^/V^) t
>' '	csss- i j t s/s i r > t sss1 1	r ■> r j t
Tiskarna Balkanyi - D. Lendavi
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv. Družini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi,
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skupni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1937 tudi naročnik. Naročnina se plačuje konči vsaki mesec naprej.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se služijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom driištvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto meso, naj je samo naznani na vredništvo,
Vrednik: K L E K L J O Ž EF, vp. pleb. Črensovci, Slov. krajina.
Pismo g. misijonara Kerec Jožefa na urednika
Mar. Lista.
Institut salesien Yunnanfu — China. (Via Tonkin).
Yunnanfu, 16. nov. 1935.
Prečastiti gospod!
Ako ravno je Božič še daleč od nas, vendar se morem požuriti že sedaj s svojimi božičnimi voščili, da dospejo pravočasno v domovino. Želim iz srca od božjega Zveličara vesele in milosti polne božične praznike in srečno — blagoslovljeno novo leto 1936. Naj bo to leto za Novine in Marijin List leto velike žetve dobrih del med Slovenskim narodom; delijo naj mu duševni in materijalni blagor in naj ga vodijo s svojim naukom po poti vse stranskega blagoslova in napredovanja v svetosti in v gmotni dobroti. Želim iz srca, da naj mu vaš list še za naprej lomi kruh resnice in čistega navuka prave Kristusove Cerkve, naj ga čuva pred krivimi prOroki v ovčji obleki, ki ga z zapeljivostjo hočejo pripeljati v duševni prepad in ga tako oropati najdražjih svetinj poštenega in verskega življenja. Molim v ta namen, da mu ostanejo Novine in Marijin list še vedno Zvezda vodnica, ki ga naj po tem težkem in kratkem zemeljskem potovanju vodi k večnemu blaženstyu. Vsem našim dobrim in vernim rojakom pa želim, da ostanejo vedno stalni in zvesti prijatelji tega svojega najbolšega in najzvestnejšega prijatelja in Rafaela voditelja: domačega cerkvenega tiska v želji in smislu Katoliške Akcije. To je vse kar vam moje ubogo misijonarsko srce more želeti iz te daljave. Prosil bom božjega Zveličarja, naj vam nakloni vse te moje prisrčne in bratske želje, in ponižno prosim, da se me tudi spominate v vaših molitvah pri božičnem Detetu, mene in mojega ubogega misijona.
Kakor sem vam zadnjič poročal, sem na visokem Yunnanu. Se vedno se borim za božje kraljestvo med tukajšnjimi pogani in divjaki. Popolnoma osamljen v največji bedi in pomanjkanju, le milost božja in varstvo Angelja varha ne spremljata na tej apostolski poti. Dobil sem pa pred kratkim vest iz Hongkonga, da sta gospod Majcen in brat Oravec 3. oktobra srečno
LETO 32.	8. MARCA 1936.	ŠTEV. 3.
Jezuš je pokoren bio sv. Jožefi.
J pokoren njima je bio". (Luk. 2-51.) Tak pravi sam Bog. Večna Istina svedoči, da je Jezuš, boži Sin, Večni Bog tak po-štuvao, liibo sv. Jožefa, da ga je spoznao za svojega zapo-vednika. Zakaj? Ka je genolo bože Srce, da je to velko čast skazalo ednomi prostorni tesači, ednomi siromaškomi obrtniki. Odgovori nam sam Bog v sv. Pismi, gda sv. Jožefa imenuje za pravičnoga moža. „Jozef, njeni molje bio pravičen". (Mat. 1—19). Pred Bogom biti pravičen, po božoj sodbi biti pravičen, pomeni, meti vse jakosti v najvišišoj meri. Bog, ki je neskončna svetost, ne more zvati ednoga smilenoga človeka za pravičnoga, če je te ne popolnoma čisti. Ravnotak ne more za pravičnoga zvati ednoga čistoga človeka, če do siromakov ma trdo srce. Ve jasno pravi sv. Duh Bog: „Ce što samo v ednom greši, je krivec vu vsem". (Jak. 2-10).
Sveti Jožef je pravičnik boži, v njem so vse jakosti v po-punoj. najvišišoj meri, kak si li moremo misliti. Te njemi je dao tisti dober Oča nebeški, ki ga je odebrao za svojega namestnika pri odgoji svojega božega Sina, našega Odkiipitela, Jezuša Kri-stuša. Zato pa ma tak veliko oblast v nebi, da, kak pravi sv. Terezija, pomaga vu vsem te, gda drugi svetci samo v ednoj ali drugoj reči morejo pomagati.
Lepoto duše sv. Jožefa nam sv. Maticerkev, zaročnica Jezu-šova, odkriva v litanijah, štere je njemi na čast odobrila i je moli. Zove ga:
Za najpravičnejšega, najčistejšega, najmodrejšega, najmočnejšega, najpokornejšega, najvernejšega. Kak visoko sega ta lepota njegove duše. Misli si na čistost, kak velko li moreš, on je med človečimi dušami najčistejši. Brezmadežna, Nevtepena Devica Marija, mati boža, prekosi vse svetnike i angele skupno s svojov
švetostjov, a sv. Jožef je pa poleg nje najsvetejši. Kak čiste so bile device, sv. Terezija, Nežika, Jezušekova Trezika! Kak lepa lelija čistosti je cvela v sv. Alojziji, Stanislavi, Kazimiri, Gabrieli! 1 vse te čistosti prekosi sv. Jožef, on je najčistejši. Zato pa lejko čuva nedužnost našo, zna jo čuvati i moč ma tudi za to. Za »čuvara deviških" ga je postavila Maticerkev. Lepšega zakona ne bilo na sveti, kak je njegov bio, zato ga zove Maticerkev za »lepoto živlenja zakonskoga". Lepše smrti nišče ne meo, kak on, ar je v naročaj Jezušovih i Marijinih pusto dušo, zato je »zagovornik vmirajočih". I, ar ga je bogao sam večni Bog, zato je »strahota hudih duhov". »Zavetnik sv. Cerkve" je postao te že, gda si je po božem velenji vzeo Marijo za ženo: „Jolef, sin
Jožef najčistejši, moli Boga za nas!
Davidov, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje iene, ka je najmre popri/ela, je od sv. Duha. Rodila bo sina, šterorni daj ime Jezuš, ar bo on odrešo svoje liidstvo njegovih grehov". (Mat. 1—20—22).
I če ga je Bog »za gospodara svoje hiše postavo i za vla-dara nad celim njegovim imanjom", te smo tudi mi njegovi. Mi njegovi, on pa naš. Mi njegova deca, on naš oča. Mi potniki, on naš voditeo. Mi trpini, on naš tolažnik. Mi iskači Boga, on pa mesto Boga njegov krušni oča na zemli i v nebi. Da nam ga tu i v nebi. Za Boži kriih on skrbi v nebi i ga deli na zemli mrtelnim liidem, da bi po njem nemrtelni postali vu večnoj radosti.
Koga sveti Jožef vodi, tisti nikdar ne zablodi. On pa vodi vsakoga, ki si išče Jezuša.
Zakaj lubim svojo Cerkev'?
IV. Cerkev se briga tudi za zemelsko dobro.
»Krščanka vera, štera, se zdi, nema druge naloge, kak srečo na driigom sveti, je osnovala srečo tudi v tom žiylenji."
Montesquieu.
Tam na pobočji breščeka ponosno stoji ugledna sirotišnica, a njeno predrago kapelico krasi mila slika: kak Gospod, prebivajoči šče na zemli kak človek, z liibeznijov skrbi za vse si-romaške i betežne, je tolaži, blagoslavla i ozdravla. Kristuš je v časi se prikazana večna liibav, a Cerkev, ki trdi, da je njegova i tak prava, mora ravnotak meti značaj pomagajoče i smilene liibavi, pa to lastnost mora v svojem deli i živlenji pokazati.
Jako rado se katoličanskoj Cerkvi v oči meče, da se ne briga za zemelsko srečo svoje dece, nego jo samo tolaži z bou-šim, večnim živlenjom. Istina je, ona išče najprle bože kralestvo i njegovo pravico, a ravno s tem nam pomaga, da pridemo tudi do prave zemelske sreče. „Čiidovito!" zazava slavleni Mon-tesquieu, „krščanska vera, štera se zdi, nema druge naloge, kak srečo na driigom sveti, je osnovala srečo tudi v tom živlenji." (Esprie des lois II. 4.)
Ali Iejko nema prav? — Što ti čuva živlenje, če ne vera i njena službenica, Cerkev? Peto božo zapoved, ki jo ona glasi i zasaja vsakomi globoko v srce, sprejme človeštvo i tak ti osi-gurava živlenje bole, kak vsi policaji sveta. Kda je zasmehovalec Voltaire ednok obediivao s prijateli, pa so ti začnoli zasmehavati vero i Cerkev, pravijo, da jim je pošepetno: „Počakajte, da moj sluga vo odide, — ar ovak bi me znabiti vnoči vmoro." — Če bi vsi liidje živeli po zapovedaj naše vere, ne bi niti eden družinski oča bio vmorjeni zavolo malovrednih sto frankov. Brez bojazni bi noso peneze i živlenje po nočnoj krnici i zemelski kralovje ne bi nucali telko tajnih policajov za varstvo svoje osebe.
Vera i Cerkev čuvata zdravje. — Zdravje je najprvo — to je dragoceno zemelsko dobro. Filozof H. Ritter pravi: „Vera stvori v vsakom stani živlenja-fundament zdravja." (R. kath. Kirche... S. 120.) Pitaj doktora, ki v špitali spitavajoči hodi od postele do postele, ki pozna tak siromaštvo ludstva — pitaj ga za vzrok vnogih betegov, i on ti bo povedao, da velikansko število be-tegov ma svoj vzrok v kakšoj strasti betežnika ali njegovih sta-rišov. Ja, jezere betegov ne bi bilo, če bi navuk Cerkve prevla-dao vse naše živlenje. Ona nam predpisuje zmernost; vči nas, da je vsako vživanje zavolo vživanja samoga proti poštenosti; opomina nas, da si tu i tam tudi kaj dopuščenoga pritrgamo. — O, liidje bi bili dosta zdravejši, če bi živeli bole po cerkvenom navuki.
Povej mi, ali ne čuva Cerkev tvojega imanja? Gde se zadostno poštiije reč duhovnikova, ali je ne tam vse varno pred
iolvaji? Ali ne ve vsako dete, da Cerkev tistomi, ki si po krivici prisvoji tuje blago, odpove svestveno odvezo, dokeč napra-vlene škode po mogočnosti ne povrne ali obeča, da jo bo po-vrno? Kda novine pišejo, (Wetzel, Phrasen, S. 70), da je pred nikelko leti s posrediivanjom katoličanskih duhovnikov v Mad-ridi povrnjena šuma 200 jezero pezet, nekšoj banki v Sardiniji 72 jezero lir, nekšoj trgovskoj hiši v Kolni 20 jezero mark — ka te to pomeni? Protestantski bogoslovecHengstenbergpravi v „Evang. cerkvenih novinaj" 1. 1863.: ..Evangeličanski posestniki v katoličanskih krajaj pogostokrat izjavlajo, da majo radi kato-ličanske hlapce i dekle, ar če bi jih ti okrali, znajo zagvišno, da bi jim duhovnik s pomočjov spovedi pomagao, da bi vkrad-njeno nazaj dobili."
Cerkev i gospodarstvo. — Kak kmečki sin pišem od toga s posebnim zadovolstvom. Ali znaš, da so sinovi reda sv. Benedikta osnovali tri osmine vseh varašov Nemčije i Francije, krčili šume, regulirali reke, posušili močvare, nerodovitne kraje napravili za rodovitna pola? (Soziale Tatigkeit d. Kirche, 6).
„Ves napredek polodelstva," pravi slavni narodni gospodarstvenik Roscher, „je prišeo iz samostanov. Kak so oni bili go-jitelje diihovnoga napredka, tak so bili isto tiicli za polodelsko kulturo. Na Norveškom so vse sadjarstvo vpelali samostani." — V Lombardiji so sinovi sv. Bernarda navčili tamošnje kmete, da so s skopanimi jarki namakali zemlo i jo pretvorili v najrodo-vitnejšo i najbogatejšo v Evropi (Montalelbert, Monche I. 206.). ,Vido sam polodelske knige," pravi Tocqueville, „iz 13. i 14. stoletja, ki so vzorne tak po formi, kak po jasnosti, natenčnosti i razumlivosti. So pa vse temnejše, nejasnejše, nepopolnejše, po-vršnejše, kem novejše so i to nazliik splošnomi napredki i pro-svetlenosti (Siiddeutsch, Bauerleben im Mittelalter). — Protestantski zgodovinarje (dr. Ratzinger) hvalijo na ves glas bogastvo i dobro živlenje kmetov v tistom katoličanskom časi. „Kak srečni liidje so bili naši pradedje." „Kmet je bio premožen i dobro je jo; njegovi hlapci so dobivali veliko plačo i dobro hrano." Omenimo šče svedočanstvo angleškoga socialista Hydemava (Hist. Grundlage d. Soc. in England). „Istina je, da so duhovniki i redovniki bili najbolši polodelci Angleške, i narod je ne znao za stisko i lakoto, dokeč je katoličanska Cerkev mela svoje pravice i imanje.
Cerkev i delo. — V novom i najnovejšem časi je postalo socijalno pitanje močno. Najširšim narodnim vnožinam so vga-snole zvezde na nebi, t. j. vzeli so njim vero v pravično plačilo i srečno živlenje po smrti — ali s tem so je ne osrečili. Zato so liidje nezadovolni i mrmrajo, i nevoščenost, se zdi, postaja neprijetna ne samo v Barceloni, nego tudi v Berlini i indri.
Ali je bilo delavstvo tudi te tak nezadovolno, ali se je tudi protilo z revolucijov te, kda je živlenjsko steblo katoliške Cerkve zasenčilo narode ? — Čiijmo, ka pravijo svedočanstva!
Socijalni demokrat Kautsky piši v članki „Delo dnes i pred 500 leti" sledeče: Ka je dnes delavcom ideal (cio), za šteroga
se morajo močno boriti z meščanstvom, to je bila pred 500 leti. v mračnom srednjem veki, že priznana istinitost. Pred 500 leti je delavstvo delalo z menjšim trudom i v kračišem delovnom časi, nego dnes, ali itak je melo plačo — vekšo. To svedočijo vnoge prepovedi različnoga luksuza i delavske plače iz 14. i 15. stoletja, ki pravijo, da delavec sme na den samo dvakrat meso jesti i odrejeno merico vina ali piva spiti, a detičom se je prepovedalo, da bi se oblačili v žamat i svilo. Dnes bi takše prepovedi bile ščista odveč. (R. k. Kirche. S. 138).
»Zgodovina 14. i 15. stoletja nam pripovedavle od dviga obrtniškoga dela i od splošnoga blagostanja obrtnikov, ka oboje združeno ne najdemo v niednoj dobi, pravi Schonberg (Zunft-wesen in Mittealt. S. 77).
A protestant Schmoller piše: „15. stoletje je bila zlata doba, za šterov gledamo dnes, kak za kakšim zgublenim paradižomom" (Jaussen I. 385).
„Obrtnik je bio premožen. Delao je marlivo, ali ne preveč. Živlenje njemi je bilo lejko. Delavci so dobivali veliko plačo i oskrbo, kakše so ne meli nikdar prle i ne sledkar. Živlenje so meli veselo i srečno. Radost i zadovolstvo je vladalo v vseh vrstaj liidstva." Tak pripovedavle dr. Ratzinger od »klerikalnoga"
srednjega veka.
Tudi dnesden žele katoličanska Cerkev delavskomi stani ravno tak dobro, kak v tistoj srečnoj dobi. Za nje se potegujejo naši katoličanski socijalni politiki i z razumevanjom idejo proti vsem upravičenim i razumlivim zahtevam delavstva. Ali si je ne papa Leon XIII. pridobo neminlivo z^služenje s svojov okrožni-cov o delavskom pitanji?
Cerkev i umetnost. — Što je zozidao stolno cerkev v Milani, v Ulmi, v Kolni, pa krasne katedrale na Francoskom i Španjol-skom, — neprecenlive bazilike i umetniške zgradbe Italije. Vse, vse to je pozidala Cerkev! Veliki poznavalec umetnosti, W. Liibke (Geschichte der Renais. in Deutschl.) pravi, da protestantskoga stavbarstva nega. Reformacija je vničila mnoge umetnine, a sama je ostala v umetnosti neplodna. Mi katoličanci se lejko ponašamo, da so najvekši slikari i podobari vseh časov naši. Papov Rim ostane hrepenenje vsake plemenite umetniške duše, — i kak nemrtelni hvalospev o umetniškom pomeni i umetniškom razvoji katoličanske Cerkve, mi zvonijo Schillerove kitice: „Lepše kak mi na našem severi — prebivle prosjak na vrataj sv. Petra, — ar on gleda večni, edini Rim. — Okoli njega migeče sijaj lepote, — a drugo nebo — prekrasen hram sv. Petra — zdigavle se v nebesa."
*
Zdaj bi pa meo šče edno pitanje, ki mi je posebno na srci: Ka je včinila Cerkev za siromaško i nevolno človečanstvo? Mesto vsakšega driigoga odgovora bi mogeo tu napisati pohvalo ednoga glasovitoga gospodarstvenika: »Zgodovina smilenosti je zgodovina katoličanske Cerkve."
Za siromake je poganstvo ne melo liibavi. Inači plemenita velikana, kak Cicero i Seneka, sta mela za nje samo trde reči, a blagost i smilenost sta mela za slabost značaja. Jako je vplivalo na poganstvo, kda se je mlado krščanstvo začelo zavzemati za siromake, je popisavati pa pri božoj službi pobirati za nje darove. Šest sto let je krasno cvela ta cerkvena službena oskrba siromakov — i zato ne je bilo prosjakov. Sledkar so se brigala za siromake svečka društva i verski redovi, tak da so na konci srednjega veka zacvela prelepa dela krščanske dobrodelnosti. Jako dostakrat guči Luther v svojih delaj od velike dobrodelnosti, ki se je vršila za časa papov. „Kak dež so kapali milodari, zakladi, herbije" ... Zdaj pa nešče nišče niti krajcara dati." (Sammtl. Werke, XII. III. 164). „Pod papinstvom so bili liidje darovitni, ali odkda pa so postanoli evangeličani, nišče več nešče davati, nego samo eden driigoga gtili i vsaki šče vse sam meti. Či duže se predga evangelij, globše se liidje vtaplajo v lakomnost, škrtlavost, razvuzdanost i gizdost" (Sam. Werke V, 264). A ravno Luther je prerezao dobrodelnosti korenino živlenja s svojim novim, nezaslišanim navukom, da sama vera človeka o-praviči i da dobra dela nemajo zasliiženja za večnost.
Pa ka včinijo šče dnesden katoličanska društva sv. Vincen-cija za dobro siromakov! Po glavnom poročili so nabrali samo 1. 1897. več kak 13 miljonov frankov za pomoč siromakov brez razločka vere i narodnosti, za zidanje sirotišnic, dečinskih domov, šol za nadelno včenje, liidske kuhnje.
Šče več zahteva od nas siromaško, nevolno človečanstvo. Ka bi bilo dnes človečanstvo brez Kristuša i brez Cerkve? Pogled na betežnika se je gnuso poganskomi Grki. Slabotno i spačeno deco so izpostavlali, pa tudi za domače družinske kotrige so za časa poganov slabo skrbeli. Platon preporoča nekša „močna sredstva", pa če ta ne pomagajo, mora betežnik vmreti.
Zdaj pa pride k človeki večna liibav i njena božanska reč: „Ka včinite najmenšemi mojih bratov, to ste meni včinoli" (Mat. 25, 40) i z močnim ognjom razžari krščanska srca. I zdaj se začne tista junaška skrb za betežnike, šteroj se šče dnesden čiidivamo pri naših verskih redovaj. Zdaj je betežnik več ne bio brezko-ristna kotriga države, nego bio je naš brat v Kristuši i zato „je Cerkev postanola zavetišče človečanstva", pravi protestantski zgodovinar Gregorovius (Geschichte d. Stadt Rom im Mittelalter II. 59).
Ja, kelko i kakša zavetišča je stvorila Cerkev za negovanje i oskrbo siromaškoga človeštva. Celi stari poganski vek je ne poznao špitala; špitao je iznajdba krščanske liibavi. Prvi veliki špitao, koga pozna zgodovina, je zozidao sv. škof Bazilij I. 370. pred dverami svojega škofovskoga varaša Cezareje. Sledkar so sinovje sv. Benedikta poleg svojih samostanov podignoli pribežališča za betežnike. V 12. i 13. stoletji je zgradila krščanska liibezen 20 jezero hiš za tiste, ki so bili gobavi, v šterih so skrbeli za gobave, a po čelom sveti so odprli špitale i sirotiš-
niče. Začnoli so davati velike dare na hasek teh zavetišč krščanske lubavi, i jezeri, ki dnes živijo od toga katoličanskoga kapitala, gučijo, da Cerkev nikaj ne včini za zemelsko dobro človeka, nego samo misli na večnost.
„A što bo prešteo vse tiste junake i junakinje krščanske liibezni, šteri, navdehnjeni z duhom Cerkve i ž njenim blagoslovom, idejo iz svojih kuč ali palač, iz samostanskih celic ali katedral i pristopajo k betežnikovoj posteli nesrečnikov, ranjencov, jetičnih i okuženih, da je tolažijo, da jim olejšajo bolečine, da je zdravijo? Zgodovina nas spomina na slavna imena, kak na sv. Sebeščana, ki je po temnicaj obiskavao spoznavalce Kristu-šove, da je betežne tolažo i krepo; na sv. Ivana, šteromi je bila prva naloga, kda je prišeo na aleksandrijsko patriarhatsko stolico, da popiše vse siromake i betežnike svojega varaša i njim daruje vse svoje dohodke i svojo osebno pomoč; na sv. opata Odila iz Clugnya, ki je 1. 1016. odao svete posode svoje samostanske cerkve, da bi pomagao okuženim; na sv. Elizabeto, grofico tiirinško, ki je pri Wartburgi zozidala špitao i v njem z lastnimi rokami dvorila gobavcom, njim celila rane i mozole; na sv. krala i mantrnika Venceslava češkoga, ki je dostakrat v hladnih zimskih nočeh pohodo betežnike bos i gologlav; na sv. nadškofa Tomaža iz Villanove, ki je samo te na posteli spao, kda je bio betežen, da je telko bole mogeo skrbeti za betežnike i siromake; na sv. nadškofa Karola Boromejskoga, kisi je pridobo s svojov junaškov liibeznijov do okuženih nemrtelno slavo; na sv. Ivana od Boga, šteroga živlenje je nepretrgano mantrništvo y službi betežnikov; na sv. Vincenca Pavlanskoga, prek šteroga rok je šlo 30 miljonov frankov v korist siromakov i betežnikov (Geschichte d. k. Krankenpflege).
Ali je potrebno, da pokažem šče na sv. Bernarda, ki je na mnoge dni našito 18 jezero lačnih, ali na škofa Julija iz Wiirz-burga i na špitao, ki ga je nastavo i v šteroga je na leto sprijao i skrbo za 3 jezero betežnikov i 2 jezero potnikov kakšekoli vere? Ali je šče potrebno, da pokažem papov Rim? Vse do najnovejšega časa je meo nikaj menje kak 20 špitalov za betežnike i za tiste, ki so po prestanom betegi bili potrebni skrbi, da ščista ozdravijo; vsi špitali so nastanoli pod vplivom Cerkve i večinoma je papa podpira s svojimi dohodki.
Ali je ne to ščista nenavadno, da je sv. Peter Nolasko, sin bogate viteške rodbine, žrtvuvao celo svoje imanje, da odkupi i pripela na slobodo 300 krščenikov, ki so bili okovani v žmetne verige, v raztrganoj i zamazanoj obleki, kak robi Saracenov; da za oslobojenje teh najnevolnejših zbira milodare i nastavi red s posebnimi zaobliibami, da za oslobojenje robov žrtvuje vse svoje imanje, i če bi bilo potrebno, tiidi svojo svobodo; da nato sam potuje v Afriko i z gorečov navdiišenostjov i neizčrplivov po-trplivostjov išče svoje lublene, da je tolaži i oslobodi!
Što bi smeo trditi, da se je ta krščanska liibav zdaj že ohladila? Če bi šteo našteti vse tiste redove i drfižbe, ki pri
sironiakaj služijo Kristusi, ne bi prišeo do konca. To so smileni bratje i sestre, »sestre krščanske liibavi", „sestre bolničarke od Besansona", „sestre maloga Jezuša", »sestre previdnosti", „sestre sv. Križa", »hčere presvetoga Odrešenika i. t. d.
Družba »sester siromakov" skrbi v 242 hišaj za 27 jezero starcov i staric. Socijalno delo sester sv. Vincenca Pavlanskoga je slavio že svobodomislec Jules Simon rekoč: Sestre majo 2434 hiš, v šterih včijo 185 jezero dece i skrbijo v špitalaj za 45.600 betežnikov. V Ažiji i Severnoj Ameriki majo te sestre 328 hiš. V njih vzgajajo 32.970 dece vseh narodnosti i ver; a v špitalaj i sirotišnicaj skrbijo za 79.900 liidi i skrbijo za zdravila 2,947.000 betežnikom (Winfred, D. soziale Wirken der Kirche).
Samo v Avstriji zdržavlejo redovnice 148 sirotišnic, 13 si-romašnic, 11 zavetišč za starce, 253 špitale. Smileni bratje so po poročili v 50 letaj skrbeli v 12,536,689 dnevaj za 744.862 betežnikov brez razlike vere. — Na celoj zemli je več kak 4 mi-ljone liidi vživalo liibeznivo skrb sester raznih redov.
„Znabiti nega na sveti nikaj vekšega", je pisao Voltaire ednok iskreno, »kak je žrtev, ki jo doprinese nežni spol s svojov lepotov, mladostjov, često tudi z visikim rodom, da v špitalaj lejša izvržek človeče nevole, ki tak ponižava naš ponos i odbija našo mehkužnost". (Sur les moeurs III.)
Na driigom mesti pa Diše: „Nedase zatajiti, da se narodi, ki so se ločili od rimske Cerkve, samo površno brigajo za velikodušno liibezen do bližnjega". (Essay sur les moeurs).
Tudi slobodnozidar dr. Oto Hese-Am-Rhyn slavi v svojem deli -Sramota moderne kulture", katoličansko Cerkev, da se v tolikoj meri briga za nevolno človečanstvo, kak se ne briga i se niti ne brigalo niedno drugo versko združenje.
Naj bo zadosta, ka je tu povedano. — V tom kratkom izvlečki ne mogoče niti omeniti vsega, ka je katoliška Cerkev včinila za blagostanje človeštva. Mogeo bi opisati živlenje sv. Boska Ivana, ki je v 50 letaj nabrao 80 miljonov frankov i jih potrošo za vzgojo dečkov, ali kapucina Mathewa, ki je s pred-ganjom, zgledom i molitvijov dosegno takši uspeh, da je 1.1844. pridobo skoro 6 miljonov Ircov, da so pred oltarom obliibili, da več nikdar ne bodo pili žganice... a s tem je miljonskim družinam zasigurao bolšo bodočnost, ali očo Damijana Devenstera, ki je na otoki gobavih Kalarvoo prostovolno podaro svoje živlenje najnevolnejšim, vredo skrb betežnikov, vpelao božo službo, včenje v šolaj i s svojim blagoslovom je več kak 2000 teh zavrženih siromakov odpravo v večnost, dokeč se te strašni beteg tudi njega ne prijao!
Povej mi, liibleni čtevec, ali je istina, da Cerkev nikaj ne včini za zemelsko dobro človeštva? Ali je ne ona teliko stoletij pa vse do dnes najsijajnejše dokazala, da je božansko delo Tistoga, ki je hodo po sveti, blagoslavlajoči i dobrote čineči, i ki je rad i s smilenostjov pomagao vsem betežnim pa vse ne-volne i siromaške zvao za svoje drage brate?
Živlenje Blažene Device Marije, Matere Bože,
Naše Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža sliižbcnica:
Marija z Agrede.) Tretja kniga.
9.	Bog deli Mariji nove milošče — imenuje jo ponovno za gospodarico vsega stvorjenja. — Zadnja priprava za vte-lovlenje Reči.
Zasijao je den zadnje priprave za Mater božo. Četudi je Bog v toj devetdnevnici pred poprijetjom pri Mariji ponavlao svoje čude i milošče, je itak dodavao še nove, da bi jo pripelao bliže k visikomi cili. Bilo je najmre nemogoče naednok puniti brezdno med Bogom i ženov i jo zmesta zdignoti tak visiko nad vse stvari.
V globokoj pounoči je pozvao Gospod te deveti den Marijo. Ona se je začutila z diišov i s telom pred prestolom Božim. Bože veličanstvo podigne Marijo do sebe i njoj označi prostor za naveke. To je bilo najviše i najbliže Bogi. Marija je mela miselno videnje Boga. Ar njoj je bila čast matere bože skrita, zato je spoznala nove skrivnosti. Jasno je zapopadnola celi vsemir, nebo, zemlo i pekeo. Gospod je postavo svojo odebranko nanovo za gospodarico vsega stvorjenoga i njoj je djao na glavo korono z napisom: Mati boža. Ona sama je še zdaj ne spoznala pomena teh reči, razmeli so ga pa nebeški duhovi pa so se čudivali svojoj vladarici. Primerno je bilo, da vsi podaniki vel-koga krala prle spoznajo Mater svojega krala i njoj izkažejo primerno, čast pa da je tudi Marija prle zvišena na čast kralice, a sledkar da postane Mati Gospodara večnosti. Vsekak je ona, ki je mela roditi krala, morala biti kralica, štero priznavajo vsi podložniki.
Okrašena z vsemi dari i miloščami božimi se je Marija svetila kak prava dika boža. Bila je čista od vsakoga praška hčeri Adamove,v primerna posoda, da sprejme večno Reč, ki sprejme telo. Človeči razum ne dosegne, da bi opisao delovanje punosti milošče v srci Marije. Ali ona je itak ostala čudo, vzor delo ponižnosti poleg svojega neprispodoblivoga dostojanstva. Kem više jo je boža roka zdignola, za tem neznatnejšo se je držala. Že zato je zaslužila, da jo vsa stvorjenja zovejo blaženo.
10.	Presveto Trojstvo pošle nadangela Gabriela, da na-zvesti Mariji, da je izbrana za Mater božo.
Gda se je spunilo vreme, da se zvrši vzvišena tajnost, je pozvao Bog nadangela Gabriela. Tokrat je bilo to neposredno, inači so bože zapovedi primali najvišji angeli pa so je od reda do reda nazveščavali angeli, ki je meo zvršiti zapoved. Gospod je pravo Gabrieli vest, ki jo ma nazvestiti Mariji i kak jo ma nagovoriti i pozdraviti.
Ostalim angelom je nazvesto, kak je prišlo vreme, da se reši človeči rod i kak je pripravleni, da brez odloga stopi na zemlo, gde je odebrao Marijo za svojo mater. Z neizreklivov hvalov i radostjov so poslušali angelski duhovi glas svojega Stvoritela. Zaspevali so skladno novi hvalospev ponavlajoč v njem velepesem Siona: Svet, svet, svet Gospod Bog nad vojskami!
Radostno pokoren stopi nebeški knez Gapriel z nebes. Na jezere angelov ga je sprevajalo v vidnoj podobi. Gabriel je bio kak mladenec redke lepote. Njegovo lice je bilo blesteče kak žarišče svetlih žarkov, ki so se širili na vse strani. Milina i resnost sta se združile na njem v blago dostojanstvo. Blesteči zlati venec njemi je čelo krasio. Njegova hala je bila blesteče svetle farbe. Na njegovih prsaj se je vido križ, ki je bio znak njegove novine od vtelovlenja večne Reči. Gabriel je s četami, ki so ga spre-vajale, leto proti Nazareti v stan presvete Device. Sprejela ga je čista sobica v maloj hiži. Ta je bila brez vsakšega okrasa, ki ga rabi svet, da prikrije svoje sirmaštvo i pomenkanje duhovnih dobrin.
Marija je mela štirnajst let, 6 mesecov i 17 dni. Po teli je bila višiša kak njene vrstice. Njena zviinešnjost je bila posebno krasna. Podoba v skladnom razmerji. Njeno lice je bilo podu-govato, a črte lica fine i nežne. Njena koža je bila svetla, tu pa tam rjava. Čelo je bilo primerne višine. Obrvi so bile zavite v lepi lok, oči velke i čedne, neverjetne lepote i na smeh: njih črna farba je prehajala v temno zeleno. Nos je bio podugovati i dovršeno lepi; viista mala, rdeča ali v pravom razmerji. Nakratko: bila je tak lepa i tak nadarjena s punostjov naravnih darov, da se ne najde nikdar niedna njej spodobna, vednaka. Samo eden pogled na njo je povzročo radost, poštiivanje i vdanost. Privlačila je srca i je vezala v poštiivanji, liibezni, pa je takrekoč silila, da jo častijo. Veličina njene miline i dovršenosti je zapo-vedavala tihoto. Vse, ki so bili tak srečni, da so jo vidili, je pobiidjavala na božanska dela, ki se nemrejo tak lejko opisati. Ona je napunjavala srca z nebeškimi vtisi i z božanskimi nagnjenji, ki so vodila duše k Bogi.
Njena obleka je bila snažna, sirmaška, a čista, pepelnato sive ali temnosrebrne farbe.
Gda se njoj je približavao nebeški glasnik, je bila poglo-blena v premišlavanje vzvišenih skrivnosti, ki jih je Gospod teh devet dni ponovno biidio v njoj.
Gda je nebeška kralica sprijala od Gospoda obečanje, da Edinorojeni naskori stopi na zemlo, se je radiivala v svojoj gorečnosti, vervajoč božanskoj reči. Svojo radost je oblekla v reči molitve.
Hrepenenje pred sv. prečiščavanjom.
Pridi! Pridi! Jezuš, mili!
Vsi šeregi So želeli
K svoj'mi Sini. Po Mamiki Njem, prinesi, Ka nebeški
Negda Tebi. Pridi k sini, Jezuš mili!
Pridi! Pridi! Sn.
Sv. Jožef Cottolengo.
(1786—1842).
„Liibezen Kristušova nas žene ..je pisao sv. Paveo v driigom pismi do Korinčanov (5, 14). Lubezen do Kristuša žene, tira i sili katoličane, da bližnjemi v nevoli priskočijo na pomoč. I kak smo vidili lepi zgled dobrodelnosti v sv. Lujzi Marillac, nam sv. Cerkev podaja drugi takši zgled, sv. Jožefa Cottolengo, ki ga je 18 marca 1934 prištela k svetnikom. Oča njemi je bio Francoz, mati pa Taljanka. Po svojoj pretkanoj i veseloj naravi je bio spodoben sv. Filipi Neri, po plemenitosti srca pa sv. Vincenci Pavlanskomi.
Ednok je Cottolengo kak kanonik bio navzočen pri smrti edne sirmaške ženske, štero so stirali iz bolnišnice i jo poslali v drugi varaš, ar je po priliki ta spadnola. Pa sirota je na poti vmrla. Te žalosten dogodek je tak deliivao na svetnika, da se je odločo nastaviti zavetišče, v štero bo sprejemao nesrečnike, štere ne bodo pitali, što so, kama spadajo i spodobno. Zadosta je, či je prišlec popotnik, betežnik, pohablenec, grdi i spodobno. To so edini pogoji sprejema. V te namen vzeme Cottolengo v Turini edno hižo z rende in v njo nastani nekelko takših nevo-lašov. Oblasti so doznale i so se začnole za to zanimati. Gu-čalo se je i pitalo: s kem i kak bo Cottolengo vzdržavao te liidi? Kak more biti tak jako prevzeten? Tudi njega samoga so pitali: „Vi gotovo mate nekoga, ki bo vse to plačao?" „To se zna, ka mam. Plačala bo Banka Bože Previdnosti," je odgovoro. Mislili so, da vganja norije, pa so šteli službeno vrediti to stvar i sirotišnico zapreti. A tomi je nasprotiivao sam krao Karol Alberto, ki je izjavo: »Pustite ga, bole je pameten kak mi vsi. Svetniki pa pravi: „Dragi prijateo, jaz sam gvišen, da bote vi vse najbouše včinoli, ali ka bo s toga, kda vas več noude?" »Veličanstvo — odgovori Cottolengo — pogledajte, ka se zdaj dela pred Vašim dvorom". — „Straže se preminjavlejo." Dobro, tak tudi gda mene več ne bo, bo sam GospodBog premeno stražo, i moja sirotišnica duže ostane." Varaški doktor pa, ki je šteo zapreti sirotišnico, ka prej ne odgovarja vsem higijenskim predpisom i zahtevam, naskori postane v ravnotoj hiži doktor. Svetnik je zaviipao na Božo Previdnost i Bog njemi je vsikdar pomagao.
Leta 1842 začuti, da se njemi bliža smrt, da pa ne vznemiri betežnikov i nevolnikov, ki so bili nastanjeni v njegovoj „Maloj hiši Bože Previdnosti", je odišeo k svojemi brati duhovniki v Chieri, da pri njem vmerje: „Prišeo sam, da pri tebi mirno vmerjem ... Guči mi od Boga i od raja." Dokeč je živo, je rad izgovarjao „Deo gratias — Bogi hvala", pa naj njemi je šlo dobro ali slabo; naj so njemi za sirmake dali jezerke ali samo drobiž; naj so njemi prinesli jetičnoga ali pohablenoga sirmaka, za vse se zahvalo z „Deo gratias". Tudi vmro je izgovarjajoč svoje geslo: Bogi hvala.
Cottolengo je dve družbi ustanovo: Družbo redovnic i drii-
žbo redovnikov, ki nadalujejo njegovo delo. Najvekše zavetišče majo v Turini. Te dom izgleda kak eden celi varaš nevolašov, Štere je zavrgla človeča družba. Tu so sirote, gluhonemi, jetični, nezakonski, zapuščeni itd. To zavetišče ešče dnesden zovejo: „Mala hiža Bože Previdnosti." I zaistino, če Bog sam ne bi po-magao po dobrotnikaj, se ne bi moglo to lepo delo dugo vzdržati.
N a v u k: Skrb, s šterov Bog vzdržavle i ravna svet, se zove Boža Previdnost. Posebno pa skrbi Boža Previdnost za liidi, — Krščenik v nevoli i potrebi more pozvati človeča sredstva na pomoč, kelko samo more, a potrebno pa je ešče k tomi, da se s cela vda tudi v Božo volo.
Palau Gabriel, D. I.
Po Kristušovoj poti. Xi.
Kakših reči se moramo ogibati, da ne prejdemo.
1.	Sam ti pravo: naslediij me! Zakaj ščeš obstati?
2.	Ka te dnes zadržava, te viitro pogubi.
3.	Za kaj se dnes navdušuješ, zavolo tistoga se boš ziitra mučio.
4.	Je dobro, od vsega dobroga več vredno; išči resno to, i vse drugo se ti doda.
5.	Malo je tistoga, ka svet ponuja i njegovi najvekši kinči so prazna obetanja, s šterimi te osipava.
6.	Zemelska dobra vživaj po mojoj voli, pa ti minlive reči sveta ne do škodile.
7.	Iz zemelske vrednosti te maš najvekši hasek, če jo položiš pred noge apoštolov.
8.	Če si mogoči z nogami tlačiti nečimurnosti živlenja, te si zaistino pameten človek.
9.	Če me po stvorenji ne najdeš, na kakši hasek so ti te? Ka bi se jih držao zato, naj te pogubi jo?
10.	Poznaš velikaša, ki je hudoben? Dete v milošči po-svečujočoj je več kak on.
11.	Vnogi bi bolši bili, če ne bi bili tak bogati.
12.	Ne vekše nesreče za človeka, kak če za dobrote toga sveta žrtvuje jakost i miloščo.
13.	Velika nesreča za človeka je bogastvo, oblast, plemeniti stan, znanost, bistra pamet, če te dare, štere je za druge dobo, na slabo obrača.
14.	Nečimurnost nečimurnosti je! če se samo z zviineš-njimi lastnostmi ščemo dopadnoti.
15.	Nečimurnost nečimurnosti je! če mislimo, ka nas liidje štimajo, a oni nas zametavajo zavolo grehov.
16.	Nečimurnost nečimurnosti je! s silov ponižavati slabotne.
17.	Ziitra se jakosti zbuntajo proti tebi i oddaleč boš vido, kak prisedajo siromaki k mojemi stoli.
18.	O misli, ti, ki se nemiri veseliš, na tiste, ki tam trpijo, kde je večni nemir.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne diiše.
II. Skušavanja.
13. Najimenitnejši bogoslovci i duhovni voditelje priznavajo, da je skiišavanje zavrči več vredno, kak pa vnogi guč.
»Zametavanje skušavanja pomeni, ka se je diiša v jakosti spopolnila i ka zaviipa na Boga, ki nam pomaga v boji, če ga na pomoč zovemo. Ka se pa samoga skiišavca tiče, nikaj ga ne more hitrej v beg stirati, kak če ga zavržemo; ar njemi gizda vsikdar bole raste, zato ne more prenesti zame-tavanja, i kak preganja tiste, ki se ga bojijo, ravnotak se ogible tistih, ki njemi batrivno protistanejo i ga zavržejo. Ne pozabimo nikdar, da nas samo po nas samih more premagati, če njemi najmre po svojoj mlačnosti roko ponudimo i v njegova navdihavanja privolimo."
Sv. Frančiška Saleškoga sledeči navuk bo svetlosti i tolažbe vretina za nas:
„Kak poštena žena zapelivci ne vbšči reči, i ga niti ne pogledne, nego ga včasi povrže i na svojega moža misli, da bi prisego vernosti, štero njemi je položila, iz globočine srca ponovila, ravnotak naj tudi bogaboječa diiša, če jo skušnjave napadajo, v nikšo formo nikaj ne odgovarja skiišavci i se ne strica ž njim, nego naj se mirno obrne k Jezusi Kristusi, svojemi zaročniki i njemi sveto obliibi i obeča, ka de se ga z večnov vernostjov držala i ka njegova šče biti večne čase," (I, Filothea 4, 7).
V nekom pismi sv. Šantalskoj Frančiški pa eto pravo: „Gda se sovražnik trudi, da bi preobladao vašo pamet, idite vo skoz vrat vaše vole i vr-žite par teških bomb na njega. To teliko pomeni: Če vam dušo napadne skiišavanje proti veri i vam šepeče: Kak bi bilo to mogoče ? v nikšo formo ne začinjajte štricanja s sovražnikom, nego s svetov zburkanostjov ga fest mlatite i osmodite oznotraj v duši — pa če je potrebno — tudi z rečmi njemi zgučite sledeče, ali spodobne reči: Neyolaš i izdajalec! Ti si se od-trgao od družbe angelov po nevernosti i ščeš, ka bi se jaz odtrgala od družbe svetnikov 1 Ti neveren, jalen vkanlivec! Odhajaj od mene, šatan 1 Naj žive Jezuš, šteroga verjem I Naj žive Cerkev, štere se držim! O, mati bože dece, sv. Cerkev, nikdar i nikdar se ne odtrgam od tebe: v tvojih naročaj ščem živeti i vmreti." (Pisma 6, 33).
Pismo preč. g. Kerec Jožefa, misijonara na urednika Mar. Lista.
Institut salesien, Yuntsinkai 51, Yunnanfu, China.
Vunnanfu, 7. januarija 193(5.
Prečastiti gospod!
Jaz se viipam, da ste moje dopise in zadnje božične pozdrave že davno srečno do rok dobili. Dnes vam lejko z veseljem naznanjam, da so moji novi pomočniki srečno dospeli 23. decembra 1935 v Junnanfu. Zdaj nas je cela slovenska kolonija v tom lepom i na tak visokom mesti. Dva duhovnika i dva brata: g. Majcen iz Krškoga ob Savi, Meolic iz Kroga, Oravec iz Slo-vaškoga ino podpisani, že stari vaš dopisovalec. Z nami se nahajajo tudi klerik Fernandez, Španjolec, Perkumas, Litvanec i domačin Kakrel Ly. Če bodo še Šolske sestre sprejele poziv Mons. Ching-a, potem bo Yunnan lepa slovenska misijonska naselbina postao. Če ravnoč se nahajamo v velkom pomenjkanji i
sirmaštvi, vendar je takše veselje ino liibezen med nami, da ga težko indri najdete. Vsi hrepenemo po liibezni božoj i vsi smo jako pripravleni trpeti za to liibezen, naj se le širi Njegovo kra-lestvo med pogani. Nikaj nas ne straši, ne mučeništvo, štero si itak želemo, i ne siromaštvo, v šterom živemo.
V načrti mam krasno, lepo i veliko stavbo, ki naj bi postala žarišče krščanske vere i kulture med tem zapiiščenim i še divjim narodom. Moji novi sodelavci so se taki prepričali, da so prišli v pravo misijonsko deželo, ki se nikaj ne loči od divje Patagonije i kde bo trbelo orati jako trde njive. Eno najbole uspešnih sredstev je gotovo dobra vzgoja mladine, štera bo mela
Diiša glej svojega trpečega Gospoda. Tvoji grehi so Njemi spleli trnjav venec okoli najsvetejše glave. Pa on vendar v roke primle sv. hoštijo i ti v njej da samoga sebe. Povracaj njemi to liibezen z liibeznostjov. Rad misli na njegovo bridko trplenje i habaj se vsakoga greha.
bodočnost v svojih rokah; zato sem moralno prisiljen se oprijeti najprle toga mogočnoga sredstva. Naša nova dijaška ustanova ma pred sebov svoj zvišeni namen i zato nazluk tomi, da ešče nemam v to svrho niti pare, morem letos začeti z zgradbov. Apeliram na radodarnost vseh tistih, ki liibijo ino želejo, da se bože kralestvo širi tudi med pogani, šteri so šče v temi praznoverstva ino v oblasti hiidobnoga duha. V imeni božega Zveličara prosim pomoči za zgraditev našega misijonskoga središča i obliiblam, da bo lubi Zveličar bogato povrno vsem, ki bodo kaj žrtviivali za njegovo vekšo čast med zapuščenim poganskim narodom. Mi bomo daruvali naše apoštolske triide ino žrtve za vse naše dob-
kotnike. Vsi naj kaj prispevajo k tomi: Betežniki ino siromacje s svojimi molitvami i žrtvami, da bo Bog blagoslovo naše delo, drugi pa si naj kaj pritrgajo ino gmotno žrtvujejo: Moški na-priliko naj malo menje pijejo i kadijo, ženske naj si pritrgajo pri nepotrebnom lepotičji ino drugih zabavaj, mladina naj malo menje sladkora ino drugih slaščic zavživa i. t. d. Kak lejko si vsaki nekaj pritrga i s tem z nami skupno misijonari za razširjenje božega kralestva med pogani. Način je jako lejki, ki ne zahteva potrebnih penez, zahteva samo premagiivanja, da bi si odtrgali nekeliko tistoga, brezi šteroga tudi lejko živejo i z šte-rim bi lejko še koristili svojoj duši tak, da se varjejo pred grešnimi razvadami. Takša pokora bi njim bila z ednim tudi najlepša prilika zasluženja za večnost.
V najlepšem viipanji, da naš glas najde odmev pri dobro čutečih dušaj, vas najlepše pozdravlam ino ostanem vsikdar hvaležno vladani v Presvetom Srci božega Zveličara.
JOŽEF KEREC,
sal. misijonar.
CERKVENI GLASI.
Zagrebški nadškof — osemdesetletnik.
Ves hrvaški narod, posebno pa Zagreb je v preminočem meseci, 16-februara, jako slovesno obhajao osemdesetletnico živlenja i d v a j-stipetletnico škofovanja svojega nadpastira — Dr. Antona Bauera, Z bratskim hrvatskim narodom se veselimo tiidi mi kak katoličani toga vel-koga dogodka.
Njegovo življenje. Dr. Anton Bauer se je narodo 11. februara 1856. na erdodijovom „marofi" v Breznici kak tretje dete svojih starišov, ki so meli petnajst dece. Stariši so se preselili v Varaždin. Tii je hodo Anton v liidsko šolo i tudi šest razredov gimnazije je tu opravo. Zadnjiva dva razreda gimnazije je opravo v Zagrebi i tii je stopo v bogoslovje. Pa naskori so ga predstojniki poslali v Budapešto i kak mladoga kaplana na Dunaj v bogoslovje Augustineum. Posvečeni je bio 21. julija 1879. Leta 1887. je začno včiti na bogoslovji v Zagrebi. Leta 1910. je postano pomočnik zagreb-škoga nadškofa Jurija Posiloviča i leta 1914. nadškof zagrebečki.
Njegovo delo. Januara 29. je letos minolo 25 let, kak je bio posvečeni za škofa. Duga je ta doba i velko je bilo delo, ki ga je v tom časi zvršo. Težko je biti škof. Biti dober škof — pomeni biti vsem vse. I velka je njegova odgovornost pred Bogom. Posebno v denešnjij časaj, kda se trbej boriti z pravim brezboštvom. Zato lehho razmimo, kelko je mogeo nadškof dr. Anton Bauer prestati i pretrpeti y tom dugom časi svojega škofovanja. Pred bojom, med njim i po boji — kakše razmere so bile I Mlačno živlenje vernikov, boji s starokatoličani, pomenkanje duhovnikov i mladOga diihovniškoga naraščaja, brezverski duh v šolaj, satansko delo prostozidarov, slab tisk — vse to je oteškočilo Bauerovo delo. Pa v zaviipanji na božo pomoč — je šo na delo. Edna izmed glavnih skrbi je bila ta — dati ludstvi zadostno število dobrih diihovnikov. I ar je naraščaja ne bilo, je ustanOvo
riovo dijaško semenišče, štero je blagoslovo ob 50-letnici svojega dii-hovništva — 1929. A že od 1920 leta naprej je za mlade dijake meo semenišče v bogoslovji.
Da bi poživo versko življenje med svojimi verniki, posebno pa v Za-grebi, je nadale nastano v Zagrebi mnogo redovniških hiš. Te hiše so bile najmočnejša obramba krščanstva i od tu je prihajalo med liidstvo po-živleno katoličansko življenje.
Je pa tudi dr. Anton Bauer nevstrašeni branilec pravic katoličanske cerkve. Močno je razširo med liidstvo katoličanski tisk. Največ se je pa tru-do i brigao, da bi kak najbole bili njegovi duhovniki sveti duhovniki.
Ka pa tudi jako veseli njegove vernike — je to — da si je zebrao, dobroga naslednika dr. Stepinac Alojzija, ki je bio pred dvema letoma posvečeni za škofa i bo po smrti Bauera, nadškof zagrebški.
Nova sv. meša. Žižek Karol, črensovske fare rojak, bo svojo prvo sveto mešo dariivao 19. aprila v Lotmerki, kama so se njegovi stariši iz Črensovec preselili. Drugi den, 20. aprila ponovi svojo sv. mešo v Črensovcih, kje je bio krščeni. Novo-mešnik je duhovnik šibeniške škofije. Naj ga presladko Srce Jezušovo vodi v duhovnom pastirstvi, ka dosta duš reši i spo-polni.
Genliva posvetitev Srci Jezušovomi. Zadnjo nedelo ja-nuara se je posvetila Srci Jezušovomi družina Žunič Ignaca, bivšega žandara, v Črensovcih. Obred posvetitve so zvršili urednik M. Lista. Družina stoji iz oče, matere i troje drobne dečice, najstarejši je štiri letni Nacek. Naroda se je zbralo nad sto v sre-čnoj hiši. Molilo se je i spevalo pobožno. Po govori posvetitela, ki je razpravlao od liibezni Srce Jezušovoga i po obredi, je po-zdravo Srce Jezušovo gospodar hiše z krepkimi, moškimi re-čami, gda je slovesno obliibo Srci Jezušovomi, da njemi njegova družina vsikdar verna ostane. Isto je potrdila s krotkimi rečmi žena z malim detetom v naročaj. Dečkeca, štiri letni Nacek i triletni Jožek sta pa v znak svoje nedužnosti vsaki en šopek rož poklonila Srci Jezušovomi, roke visiko zdignola i se z lepimi, nedužnimi rečmi zročila Srci Jezušovomi. Nazadnje so se vsi, oča, mati i deca zahvalili posvetiteli za trud. Pri toj zahvali je oča dečkecoma ete reči pravo: „Nacek i Jožek, to so tisti gospod, ki vsaki den darujejo Jezuša v Cerkvi na oltari. Kušnita njihove posvečene roke." — Dečka sta včinola i s tem dokazala, posvedočila, da gori v oči i materi prava lubezen do Jezuša, ar te vči poštiivati njegove namestnike. Genlivejše i po-božnejše posvetitve si je teško misliti.
*
dospela v Hongkong in da sta skupno z bratom Meolicem določena meni na pomoč v Yunnanfu. Bogu bodi neizmerna zahvala za tak lepi misijonski dar vsem dobrim predstojnikom, posebno pa naši jugoslovanski inšpektoriji, ki mi pošilja tako lepe apostolske delavce na pomoč. Upam, da ti moji pomočniki bodo koncem novembra srečno dospeli sem v Yunnanfu. Pot od Hong-konga je skoraj težkejša kakor iz Trsta y Hongkong. V najboljšem upanju sem, da mladi sobratje prihajajo z onim apostolskim razpoloženjem, da si bodo z mirnim srcem z menoj delili ne samo delo, ampak tudi veliko bedo, ki mi je skoraj vedno spremljevalka. In kolikor ste vi tam v domovini v velki krizi in pOmenjkanju, še vedno niste v taki kakor mi tukaj med našimi divjaki teh visokih in zapuščenih gor. Zato ponovno milo prosim zopet za ljubeznivo pomoč. Štirje Slovenci bomo tukaj skupno delovali: dva duhovnika in dva brata laika. Pridno bomo molili za vse naše dobrotnike in prosili Boga, naj v obilni meri rosi svoj sveti blagoslav na vse tiste, ki nam v njegovem imenu pridejo na pomoč. V nebesih si pa bomo skupno delili dobra dela, ki jih mi tukaj ž njih pomočjo storimo med temi pogani.
Drugo novost vam pa lahko to poročam, da je tukaj v Yunnanfu bil že skoraj 20 let en Jugoslovanski hotelir in trgovec, gospod Ilija Raznatovie iz Črne gore doma. Komaj sva se spoznala, je on takoj postal moj dobrotnik in mi je vedno rad prišel na pomoč, ko je moj želodec čutil pomanjkanje in svetovno krizo. Tudi gmotno mi je pomagal pri ustanovitvi naših šol 18 oktobra so ga roparji z nožem v prsi zabodli. Prvi, ki mu je na pomoč prišel skupno z zdravnikom sem bil jaz. Ko mu je zdravnik za silo povezal smrtno rano, je takoj pravil: gospod doktor vi ste svoje opravili, lepa hvala za to; sedaj pa naj gospod pater Kerec svoje opravi, da me spravi z Bogom, Lepo sem ga spovedal in sprevidel s svetimi Zakramenti in nato je mirno prenašal še štiridnevno agonijo. Večji del sem prebil pri njem in ga nisem slišal nikoli reči nobene žalne besede proti svojemu morilcu. Njegovega pogreba so se udeležile tudi oblasti in mnogo občinstva in vsi tujci, ki se nahajajo v Yunnanfu, Naj počiva ta ubogi mučenik in velik dobrotnik misijonarjev v miru božjem.
Še eno novost vain morem ^povedati. Severno pokrajino Yunnana z njenim glavnim mestom Chaotun (Caotung) je Sveta Stolica odločila v posebno Apostolsko Prefekturo in zato imenovala domačina gospoda Cheng (Čenga-a) za apostolskega prefekta; pred par dnevi me je obiskal in v imenu papeževega delegata naprosil, naj mu pomagam v organizaciji njegovega misijona z vzgojo njegove kristjanske mladine. Jaz sem mu obljubil, da sprejmem v moj zavod dečke za duhovniške poklice in katehete in mu je bom brezplačno vzgojil, dokler ne bo imel lastnega semenišča in katehetske šole. Za vzgojo devic katehetkinj in druge ženske ustanove me je pa prosil, naj mu poskrbim kako žensko redovnisko družbo v Sloveniji, ki bi mu prišla na pomoč. Jaz sem včeraj v tem oziru pisal v Slovensko Bistrico in prosil ondotne Šolske Sestre, ako bodo mogle sprejeti mojo ponudbo. Yunnan bi tako veliki del bil evan-gelirizan od Slovencev, in upam, da bi domovina rada prišla svojim sinovom in hčeram v tem misijonu na pomoč. Prosim, molite še v ta dober namen, da bi mogli odpomoči čim bolj domačemu škofu, ki ne pozna tujih dežel in se neve kam obrnoti za pomoč za potrebno osebje, da bi čem uspešnejše organiziral svoj novi misijon. Chaotung je od Yunnanfuja kakih 15 dni s konjem daleč. Tu v teh gorskih krajih potujemo največ s konji, zato naj se Sestre, ki bodo prišle sem v misijone tudi jahat privadijo. Naši konji so mali, poniji, a zelo bistri.
Končno prosim, sprejmite ponovne moje najlepše misijonske pozdrave in zahvalo za pošiljanje Novin in Marijinega lista. Bog naj bo zlat plačnik za tako uslugo in jaz vam ostanem hvaležno vdani
v Presvetem Srcu Jezusa in Marije Pomočnice JOŽEF KEREC S. S.
Salezijanski misijonar na Kitajskem.
POŠTA.
Lutar Terezija, Sobota. Naročnino ste plačali na lani i letos.
I.
V O A N K E.
II.
a)	Kak se je glasio nadangela
Gabriela pozdrav?
b)	Ka se je po tom pozdravi zgodilo pri Mariji ino ka
aledoč na nas?
III.
Marija je pravila v cerkvi Je-zušeki: Glej, oča tvoj i jaz
sva te žalostniva iskala. Kakši oča je bio sv. Jožef Jezuši ?
1 Si		brusi
samo		te
	duša	nebeški
1		tvoje
	trplenje	demant
Zloži tu raz-trošene reči tak, da dobiš pravo sliko diiše.
Ki vse troje vgoni pravilno, dobi za dar lepo knigo. Rešitev se pošle do 15. aprila.
~ČTa 717
Na dom sv, Frančiška so daruvali v Din. sledeči: Mešič Johana, D. Slaveči, nabrala v Franciji 128; daruvali so v frankaj: Mešič Johana 10, Šab-jan Barica, Bogojina, 10, Benko Ema, Nuskova, 5, Doleški Jožef, Karlovac, 5, Burek Kazimir, Krakova, 5 frankov; — Čurič Terezija, Trnje, v zahvalo, 6, Gabor Verona, Trnje, 5, Fu|s Terezija, Ižakovci i Mihalič Antonija, Vančaves, iz Francije skupno 50, Balažic Marta i Ančika, Dokležovje, iz Francije, 35, Vogrinčič Marija, Sv. Jelena, nabrala v Franciji 262.40; daruvali so v frankaj: Krčmar Julija, Sobota, Ficko Ema i Marija, Ropoča, Klement Marija, Ropoča, Domiter Viktorija, Krašče, vsaka 5, Vogrinčič Marija i Smodiš Paula, Pertoča, vsaka 3, Grah Ana, Kruplivnik, 2 franka; Vučko Ivan, Žižki, nabrao na gostii-vanji pri Žižek Martini, 30, Ficko Janoš, sv. Sebeščan, iz Francije, 12, Hranilnica in posojilnica, Dol. Lendava, 100 dinarov. Izdali smo za klišej sv, Frančiška, 86 Din 50 p. — Oča sirot, povrni vsem darovnikom obilno.
Na siromaško blagajno so dariivali v Din: Glavač Barica iz Francije 25, Balažic Marta i Ančika, Dokležovje, iz Francije 35 Din. Oboje na sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči; Dom sv. Frančiška v Črensovcih dve vreči krumplov na siromaško kuhinjo v Soboti. Izdali smo 550 Din. kak prvi obrok za peč v sirotišnici Deteta Marijike v Turnišči. — Dete Marija naj vsem v obilnosti povrne I
Za podporo Mar. Lista so dariivali v Din. Jerebic Kata, Sr. Bistrica, 10, Sobočan Kata, Trnje, 6 Din. — Marija vam bodi plačnica.
SPOMIN.
V obraz sem svoj pogledal, v nekdanje dni: vse drugo je že prah objedal, ljubezen le živi. —
Saj sem oči vprl v stare rane pa me nič več ne gane, bolečina je minila, ne vzdrami je nobena sila I
Zdaj vem, da vera gre v gledanje in upanje v uživanje, ljubezen pa nikdar ne mine, le zraste: do božje višine . . .
Kakor pozimi toplota mi je, dih rože majniške, kakor nedolžno oko in dete, ki daje roko. —
Zato kot luč jo zdaj gojim, kot živo svečo v temi polnoči; le enega se še bojim: da pozabim kdaj te reči . . .