ZMEROM NA ONEVNEM REDU
Kakšne so naše metode in oblike
Vsako revolucionaroo giba-nje in potemtakem tudi zveza komuniistov teži na tem, da bi ohranjalo »ravnovesje« med re-volucionarno akcijo in revolu-cionarno vsebino. Da pa bi to dosegli, so potrebni »mostovi«. Ti mostovi so oblike dela in metode organiziranja. Ko vse to spravimo v red, dobimo za-okroženo celoto. Samo ta celo-ta more ustvarjati revolucio-narno zgodovino.
To nam je prišlo na tnisel, ko smo na podlagi naših izku-šenj, naše občinske organizaci-Je ZK skušali pregledati, koliko smo navedeno celoto dosegli. Ambicija je sicer velika, toda iz nje izvirajoče naloge še več-je. Toda tega se ne smemo ba-ti, zakaj če napravimo napako, ne bo hudo, ker bo »napaka« spodbudila druge, da jo bodo popravili.
TEZNJE IN DOSEŽKl
V naši organizaciji ZK smo Se od ustanovitve skušali pove-zati vse nitl in ventile med ak-cijo, vsebino m oblikaml ter metodami dela in organiziranja. To je bila težnja, ki so io spremljale velike želje in nav-dušenje. Spomnimo se samo, koliko sestankov (na začetku) smo imeli s sekretarji organi-zacij ZK, dalje z vodilnimi ko-munlsti v podjetjih, družbenih službah, samoupravnih institu-cijah, s poslanci ipd. Ti sestan-ki nlso bili zaradi sestankova-nja (a Se manj zavoljo statd-stike), marveč so bili in ostali sad konkretnih potreb. Potre-be pa so rastle kakor gobe po dežju.
Zaradi ponazoritve navedi-ino tudl stanje pred ustanovit-vijo naše občinske organizaci-je ZK. Tedaj so imeli malo se-stankov s komunisti, s kateri-mi so se sestajali tovariši iz komiteja po ustanovitvi občin-
ske organizacije. Ti razločki so seveda odločilno vpllvali tudi na celoto, na njeno usmeritev, idejno angažiranost in učinko vitost. To jasno dokazuje, da so metode, čeprav niso odločil-ne, pomembne za oblikovanje celote.
Tega se je zavedalo tudi naše občinsko vodstvo ZK. Zato si je tudi prizadevalo, da bi med vsebino, akcijo (oblikami) in metodami dela ter organizira-nostjo vzpostavili ravnovesje. Zato navedimo mimo rečenega še nekaj primerov.
Prvič, ko smo obravnavaM revolucionarno vsebino ustav-nih sprememb v naši občini in ko smo premišljevali, kako naj to vsebino uresničimo, smo ču-tili, da med to vsebino in na-činom njene realizacije (torej akctfje) obstaja določena praz-nina, ki nikakor ni podobna va-kuumu, marveč nasprotno na-polnjena z družbenimi siiami, ki bi (in tudi so) v določenih trenutkih nasprotovale uresni-čenju te revolucionarne vsebi-ne. Zato smo iskali, kako vse-bino, akcdjo in metodo poveza-ti v celoto. Tedaj smo, kot je znano, predlagali organizaci-jam ZK, naj samoupravnim te-lesom In družbenopolitičnim organizacijam predlagajo, naj ustanove delavske akcijske od-bore, ki bi ustrezno in, kar je najvažnejše — najpristneje iskali In izvajali intjerese delav-cev in delavskega razreda iz ustavnih dopolnil, predvsem pa iz »delavsklh dopolnil.« To ]e bila po naši presoji ustrezna metoda in dober prljem kar za-deva realizacijo vsebine in ak-cije. To sicer ni bilo povsod uresničeno, vendaT je v marsi-Cem vplivalo na to, da se niso pojavile nasprotne tnetode, s čimer bi bila realizacija še bolj zavlekla.
Drugič, od ustanovitve dalje je občinski komite prakticiral,
da so njegovi člaai zadolženi za deset in ve<S organizacij ZK. To ni nova in ni edina metoda, vendar je v tem primeru bila specifična za našo občino. Za-kaj? Kratko malo zato, ker je prav ta metoda pokazala, kako zivi so lahko stiki med vod-stvom in bazo, če se vzpostavi-jo normalni odnosi, če stečejo »vsi motorji«. Tako smo boga-tejši za izkušnjo, ki priča o . tem, da so tisti člani komiteja, ki so bUi s posameznimi orga-nizacijami v stalnih stikih, dp-ravljali funkcijo nenehnega ka-talizatorja dejavnosti. Mnoge organizacije so spričo tega po-stale dejavnejše, na njihovih dnevnih redih so se začele po-javljati nove ideje, resnični pro-blemi, skratka, komunistd so za-čeli živeti pravo revolucionarno življenje. Na žalost je ta meto-da (kakor vsaka druga) kmalu opešala, večidel iz opravičenih razlogov (objektivnih in sub-jektivnih). Na posamezne člane komiteja so iz meseca v me-sec prihajale nove organizaci-je ZK, ki so bile ustanovljene v TOZD in tako je količina »pojedla« kakovost.
Tretfič, praznino, ki smo se je zelo zavedali, smo želeli za-polniti z vmesnim prostorom, s t. i. krajevnim svetom ZK. Toda to se na žalost ni uresni-čilo, vsaj ne toMko, kolikor smo pričakovali, čeprav so v krajev-nih svetih bili člani organizacij ZK iz tovarn, delovnlh organi-zacij in s terena.
NOVE POTREBE
Ravno pri slednjem proble-mu vidimo, da »ždruževanje« akcije z vsebino in obojega z delovno metodo ni zmerom uspešno, če to samo osmislimo, najdemo, obliko, v katero gre vse. Potrebno je nekaj več. Na-vadno strinjanje pelje v kon-serviranje problemov, se pravi, vprašanja   zamrznejo,   to   pa
povzroči začetno zadovoljstvo (mislimo, da je vse v redu), za-tem pa po navadi pride pasiv-nost. Za take sodbe je sicer še prezgodaj, če mislimo na kra-jevne svete. Toda takšna opo zorila so dobrodošla — ne le za te svete, marveč za vso našo in tudi druge organizacije ZK, v občinah in v republiki.
Zato namreč, ker smo samo našli obliko — in nič več. To potrjujejo tudi prvi rezultati. Mnogi naši krajevni sveti so še-le *na startu, ogrevajo se. Malo jih je, ki že tečejo na progi de-javnosti. Zakaj je tako?
Odgovor je težko najti, a ele-mente za odgovor imamo. Predvsem so bili ti sveti poj movanl kot podaljšana roka občinskega komiteja, pa ne za-to, ker bi bili tako zasnovani, marveč zato, ker ti sveti niso našli svoje delovne metode, ob-like delovanja. Z druglmi be-sedami, metode sd izposojajo od komiteja. Ker pa ima ta iz-posoja svoje meje, se dogaja, da čakajo na to, kaj bi delali!
V pogovoru z nekaterimi se-kretarji teh svetov smo zvedeli, da njihovo delo pojmujejo kot nekakšno vmesno postajo na poti k popolnosti, pri čemer je naloga preprosta: čakati, da se kaj dogodi (da bo prišlo pismo ali kakšna superdirektlva ali da bo kaj ukazano).
Toda ni tako, ker je dosti problemov in pobud za njihovo vseobsežnejše delo. Imeli smo na primer velik seminafv Po-stojni. Pravlm velik, ker je ta vzdevek zaslužen spričo mnb-žične udeležbe. Na njem so bili vsi sekretarjd krajevnih svetov in vsi člani. Toda v posamez-nih primerih je bilo to razutn-ljeno kot turistični izlet v Po-stojno. Morali pa bi še isti ali naslednji teden sklicati svet, dati na dnevni red vsebino se-minarja, ki je bil uvod v ustavno razpravo in v priprave
na 7. kongres ZKS in 10. kon-gres ZKJ. Toda to se ni zgodi-lo. Bržkone se je ponovila sta-ra praksa: vse sestanke in se-minarje razumejo le kot prili-ko za osebno informacijo in izobraževanje. Redko kdaj se-stanke, pa tudi seminarje jera-ljejo kot dogovor o akciji in dejavnosti.
In na koncu tega razmišlja-nja še ena ugotovitev: seminar v Postojni je pokazal svoje prednosta kar zadeva delovne metode in oblike delovanja. Mar velik odziv iz organizacij ZK ne potrjuje dejstva, da ko-munisti potrebujejo tako delov-no manifestacijo, kjer se lahko srečajo, kjer lahko slišijo, kaj so drugi delali itn. Seminar je pokazal, da je treba take obli-ke dela spričo naše občinske organizacije, ki šteje več tisoč komunistov, pripraviti pogoste-je in bolj premišljeno, ne y vsebinskem, marveč v organi-zacijskem smislu. Množica lju-di ne more priti povsem na svoje, če samo posluša iii je priča kratkim konfrontacijam. Serainarje je treba bolj premi-šljeno zastavtiti in jim dati pra-vo mesto. Pri tem pa moramo zmerom imeti pred očmi. da smo velika organizacija, kar prinaša specifičnosti.
Seminarji pa ne bi smeli na-domestiti rednih oblik naše de-javnosti, kot so seje konferen-ce in komiteja ter komisij in sestanki s sekretarji. Morajo pa prevzetl dve funkciji: infor-miranje in motiviranje fizobra-ževanje) za določene naloge in akcije. Zadnji seminar, prirejen ob velikih dogodkih in spre-membah, je pokazal. kako se da močno zapolnlti prostor, ki je nastal spričo širših in glob-ljih družbenih in političnih ak-cij, tako v družbi kot y zvezi komunistov. Toda v prihodnje potrebujemo specializirane se-minarje v tem smislu, da bo-do razreševaM zaokrožene pro bleme, recimo te, ki smo jih v ^ tem sestavku flCTOTna naeeii tti " ki so neprestano na dnevnem redu naših sestankov.
V. Krivokapič