Zivljenjska tehnika Ker govorimo danes že o vseh mogočih* vrstah tehnike, sem poskusil načeti problem življenske tehnike, ki nam je že dolgo dobo naša spremljevalka, pa naj to hočemo ali ne. Cela vrsta literarnih umetnin o učiteljstvu bazira na dejstvu, da je v naših vrstah krepko razvit smisel za posnemanje fines meščanske civilizacije. Če bi tako ne bilo, bi pravi umetnik, kot je bil Ivan Cankar, obrnil ogledalo drugam. Naš izjemni način življenja, v tesnih stikih z narodom, je od nekdaj izzival umetnike in je njih ustvarjalno silo usmerjal tja, kjer je na eni strani življenje še neizmaličeno, pris-rčno in preprosto, na drugi pa je tuj svet, ki ga med drugimi zastopa tudi učitelj. Prisiljen živeti v novem miljeju, poskuša vzpostaviti do ljudi neki pozitiven odnos. Prav tu si moramo biti na jasnem o sledečem: Vsak odnos do sočloveka mora imeti realno vsebino, katere zunanja forma je nastop, različen po okolici in ljudeh. Ako nas tak odnos p;revzame, potem gotovo ni anglosaškega, francoskega ali katerega koli tipa, ki se zanje ogrevaio nekateri celo v pedagogiki 20. stoletja in ga propagirajo kot vzgojni ideal; ampak je čisto osebnega, res doživetega izvora. Tak odnos bazira na duhovni zgrajenostj posameznika, ki je umel pronikniti v dinamiko življenja širokih slojev našega naroda in se vključiti kot pozitiven element v tok tega življenja. Vsak drug odnos je pri nas samo lepa posoda, ki ne more sprejeti naše vsebine In takih Dosod je veliko. Spričo dejstva, da se vkljub vednemu poudananju stanovske zavednosti še zmerom dobijo vizitke z napisom — N. N.; mestni učitelj, moramo nričeti sistematično čistiti naše vrste te navlake. Ne pomaga nič, tu je potrebna vzgoja in samovzgoja! Še vlada po zborovanjih antagonija med hribovci in dolinci. Kakšni občutki naj navdajajo tovarišico ah tovariša s hribov, če sliši šušljanje, da ne uspe priti v dolino, ker ne obvlada dovolj življenjske tehnike?! Ali naj še naivno veruje v nekje zapisano pravico — pravico, ki nikakor ne pride do izraza? Kaj pa mlajši kolegi? Cinizem je izkrivil njih pogled na svet in na pojave v vsakdamern življenju. Zastrupljen je bil njih korak v življenje in zaman pričakujemo od njih izrazite, aktivne stanovske zavednosti. Ali smo jim v času njihove brezposelnosti res nudili vse ono, kar bi upravičeno smeli pričakovati od nas? Smo jim morda razen dobrih besed mogli nuditi tudi materialne pomoči? Smo Pr'slur»nili njih pogovorom, ko so tarnali med seboj: Ce bom moral še eno leto ostati doma, kjer vidim, da odjedam kruh, ki je pripravljen drugim, se raje ustrelim!? Sami so pritiskali kljuke rn se tako priučili svoje življenjske tehnike, ki ni v skladu s tovariško, stanovsko linijo. Le prevečkrat so morali opažati vpliv mehke hrbtenice, da bi mogli že tajitoj postati poborniki in nosilci idej stanovske zavednosti. Toda, čim bogatejši bodo na življenjskih izkušnjah, tem bolj se bodo približali idealom popolnih borccv za stanovske pravice. Ne bilo bi prav, če bi se vnašalo v naše vrste ozkosrčno gledanje. da bodi redno napredovanje po grupah edino gonilo borbenosti stanovsko zavednega članstva. Spregledati moramo, da je to drugotnega pomena, dokler ni zato realne osnove. Skupaj z množico dobromislečih širokih slojev naroda moramo ustvarjati pogoje za normalen potek šole. Vzporedno s tem terjati za svoje delo nagrado, kt bodi tako visoka, da nam ne bo treba kriviti hrbtenic na levo in desno. Delu žene naj se prizna vrednost, ki ga stvarno ima, ne pa govoričiti o Iepem vedenju in kavalirstvu, ki smo ga dolžni ženam, ker često ni v njem nikake srčne kulture in pravega jedra. Živimo v času jekla in vrtoglavih konstrukcij, ki so zrahljale moralne osnove Člo- veške družbe in y tem času moramo kot vzgojitelji z instinktivnim čutom slediti toku življenja naših delovnih množic, kamor edino spadamo. Kamor koli drugam usmerjamo svoj čolniček, bo postal anahronizem in nebodigatreba, ker bo zašel v okolico, ki zani ni primerna, saj mu ne more dajati potrebne gonilne sile, ki je bistvo življenja ec.