----    79    ----
Iz deželnih zborov.
Deželni zbor zagrebški.
Govor prevzvišenega gosp. škofa Strossmajer-a.
(Konec.)
Po mojem prepričanji je edinost v Avstrii mo-;oča le na tej podlagi, da ima vsaka dežela zagotov-jene svoje pravice in vsak narod zagotovljeno svojo vobodo. Le po tem načinu se da v življenje vpeljati dinstvo avstrijsko. Načelo narodnosti našlo bo svoje astno mesto preje ali pozneje; ako bi se htelo v živ-enje vpeljati ono edinstvo, s kterim se je poskušalo, ilo bi poguba narodom vsem, razun enega. Ono edin-tvo pozobalo je krono sv. Vaclava. Očitno Jzrekam, a iz dn& svojega srca srečo voščim bratom Cehom in adujem se, da tako vrlo napredujejo v ustavnem živ-ienji; očitno izrekam, da čestitam ne samo češkemu arodu, ampak tudi njega Veličanstvu, da je slovesno bljubilo, dja se hoče dati kronati ne le v Peš tu s rono sv. Štefana, ampak tudi v Pragi s krono v. Vaclava. Da bi se bilo to že zdavna zgodilo, za-lotano vprašanje bilo bi danes že rešeno. Ako se edi-ost naše carevine utrdi na tem načelu, da ima vsaka ežela in kraljevina in vsak narod poroštvo za svoje ravice in naprave, bodite prepričani, rešeno je to vpra-anje, stvar je vredjena, ustanovljen je mir in napredek e samo za en narod, ampak za vse narode avstrijske. - Znano vam je, da se temu načelu upira nemški na-od, kteri sedaj , ko se mu je iz rok izmaknila centra-zacija, želi, da se cesarstvo razdira!   Jaz pa sem tega
svetega prepričanja: kakor dozdaj ni rešeno to vprašanje zarad tega, ker se je le enemu narodu zagotovilo narodno življenje , tako se tudi ne bode rešilo , ako se ta stvar vredi tako, da v Avstrii gospodujeta dva naroda; ako se nastopi ta pot, prepričan sem, da bode le ena poskus nj a več, toda gotovo zadnja ne. Ne mislite, da sera jaz neprijatel temu ali temu narodu, to bi bilo zoper zapoved krščanske ljubezni; zoper narod nemški jaz nimam nikakoršnih predsodkov, al vendar ne vem nobenega razloga, zakaj da bi ravno ta narod v politiškem organizmu našega carstva za svoj razvitek moral imeti pravice take, kterih ne bi imeli drugi narodi. Kar pa se tiče plemenitega ogerskega naroda, rekel bi, da ni samo raznim deželam in kraljevinam in narodom, ampak tudi temu narodu, ki „per eminentiam" representira svobodo, na korist, ako z vsemi avstrijskimi narodi stopi v edinstvo in združenje. Verujte mi, ne samo Ogri, ampak vsi avstrijski narodi žele svobodo. Ako se v sredotočji osnuje institucija, v kteri najde vsak narod svoje zaveznike, takrat se bode dalo cesarstvo vrediti tako, da se zagotovi pravo vsem posameznim deželam, narodnost vsem narodom, in ustavna svoboda ne samo na eni strani, ampak kakor v Peštu, tako tudi v Zagrebu.
Stvar, ki nas najbliže tiče, je pa vprašanje o zadevah, v kterih smo mi z Ogersko kraljevino. Pripravljeni smo po smislu 42. čl. 1861. leta v ožo zvezo stopiti z Ogri ter ž njimi reševati državno-pravno vprašanje o celoti avstrijskega cesarstva. Od najstarejših časov do najposlednje dobe bili smo samosvojni in sa-mostalni glede državnopravnega in ustavnega življenja. Naš narod si je v polni zavesti svoje samostalno-sti (1527. 1.) izvolil Ferdinanda za svojega kralja; toda tako, da so deželni naši zbori v Križevcu , Varaždinu in v raznih mestih odtod do pragmatiške sankcije samo-svojno reševali vse državne posle od najmanjšega do največega. Kar se tiče pragmatične sankcije, to je vsem znano, da smo jo mi sprejeli enajst let poprej kakor Ogri. Da ni bil narod naš tedaj neodvisen, je li mogoče, da ne bi bil ogerski zbor reklamiral svojega prava? Ferdinand in Karol sta nam zagotovila, da jima bodo svete vse naše privilegije, vsa naša prava, da se hočeta vselej po njih ravnati; tako je naša samostojnost in neodvisnost tudi po vladarji utemeljena ne samo za ono dobo, ampak za vselej. Postave 1848. leta — pravi govornik — našemu narodu nikakor ne morejo biti postave, že zarad tega ne, kar sem dozdaj govoril, pa tudi zavolj tega ne, ker bi bile smrt za naše državno življenje , in za naše bitje , za naš obstanek ; najprvo pravo vsacega naroda pa je življenje, te pravice nikdo ne sme napadati; človek ali narod, kteri ne bi branil svojega življenja, ni vreden življenja. Preverjen sem, da so tudi oni gospodje, ki se potegujejo za postave 1848. leta, prepričani, da hočemo mi in narod naš spoštovati prah in kosti onega junaka, kteri je bil vstal za neodvisnost našega naroda, in da komaj Čakamo spominka naši mladeži v zgled, kako je treba narod svoj ljubiti in braniti njegova prava. S tem sem hotel samo to opravičiti, da se nam ni bati, sklicavati se na samostalnost in samosvojnost svojo.
Se ene dogodbe moram omeniti. V bojih s Turki bil je narod naš tako srečen, da ti krvoločniki, ki so uplenili Pešto in privihrali pred Dunaj, nikdar niso prišli v Zagreb, kterega so branila bandera naših banov. To so dosegli naši očetje z edinostjo in pogumno s tj o; ali slavnih preddedov sinovi z istimi lastnostmi zdaj ne bi mogli doseči tega, česar narod ne-obhodnje potrebuje?