Leposloven in znanstven list?
Izdajatelji: Jos. Jurčič, Janko Kersnik, Fr. Leveč, dr. Ivan Tavčar. Leto I.	V Ljubljani, 1. februvarja 1881.	Štev. 2.
Slovenskim svatom
z dopisom poslane zdravijo«
2&ružba slovenska izbrana veselo
V	svatovski praznik denašnjega dne! Srce mi Wido peruti razpčlo,
K vam preletelo bi z mänoj gore.
Vitke peniti le ptiču so dane.
In prepovedal mi skopi je čite, Da bi iz b61e ropotal Ljubljane
Z vozom gorečim v Konjice do vas.
Svate zatorej iz daleč pozdravljam,
Sreče obilo vsem vküpe želim: V dülu k družini se vašej prestavljam.
V	diihi za mizo mej vami sedim.
Ženin! ti prvi popriini kozarec,
Rtijnega vfnea do vrha nalfj; Prvi naj tebi zazvenkne udarec. Tvoja nocoj se žen i te v slavi.
Ako se nisi naživel mladosti,
7. njo se razstati si vender dolžan; Upe vse tvoje in leta prostosti
V	jamo pokopal denašnji je dan.
Teči so nove ti ure začele,
Ti si pretrgal vse stare vezf: S prstenom davi so v cerkvi objele Druge te spöne in dnige skrbi.
Sklčnen do smrti si z deklico slädko,
Ona je spčta do smrti s toböj; Bög ti daj cesto po ravnem in gladko, Ki si nastopil jo, Ran ko! nocoj.
Vida, nev6sta in svatom kraljica!
Küpico primi z bogato roko: Pila se tebi zdaj bode zdravijca, Slava se tvoja spomlnala ž njo.
Trudil se stvämik in delal ves teden, Predno je z dušo navdelmil moža; Žilav se mož ^je dozdeval nevreden
V	krotko zaČ&je mu vsega sveM.
V trdno zatö je položil ga spanje
V	tihcj dremöti mu rfcbro ot61, Z roko mogööno ponövil dejanje,
Žensko telo je obraziti jel.
Kadar li ona je bila vzbujena,
Prvi nedeljo je sam praznoval. — Venec je svžtu vesoljnemu žena, Bög se izmislit' 116 lepšega znal.
R6kel je: rmož te v družico objame,
Cveti mu v r/idost na zemeljskih tleli! Šibka opiraj o njega se rame,
K njemu te veži plakanje in sm6h!K
„Sine mu bodcš junake rodila,
Deklice, — zvezde nad vrhom gore Njemu pokoma, le njega ljubila, Ddkler ti bode gibalo srce."
7.6pet si prazne kozarce nalijte!
V	zdravje se pilo zdaj bode možu Ki ste izbrali ga, ker ga častite,
Veslo mu tega podali godu.
Mizi, ki slavna za njö je d nižina.
Godcem in plesu je on gospodar : Trkamo tebi, Andrej starejšina, Svitlemu dnevi pošteni glavar!
Kapljice stare si zdaj odberimo,
Pride pobožna zdravijca na dihi! Jedva na zčmljo se v jöki rodimo, Raj se v prihödnji občta nam stan.
Oča neb6ski nas prime v otroke, Čuje nad nami, svari in preti; Vččnih besed nam pošilja proröke, Strčči nas mödrim pastirjem veli.
Notranjim ranam, boleznim odkritim
Lečiti ima njih roka oblast: Pij m o duhovni in z veseljem očitim, In poklonimo Bogti se na Wst!
Vzdignite vi zdaj mož ilk i se čvrsti!
Ki izknšali ste. kakšen je svčt, Mnogo zaroda imeli pri krsti, Znanci bogatih in žalostnih 16t.
K možem stopite ženice izveste,
Miltere dr Age cvetočih otrok! Bile dekleta sto, bilo neveste, Zdaj gospodinje, ohrani vas Bog!
Svatov še čaka najlepša zdravijca,
Tvoja zdravijca, ti srečna mladost! Tebi prijazna in včdra so lica. V smehi se ž njimi igrä veselost.
Srce v nasladi nozndnoj ti'plava, Ogenj iz bistrih pogledov gori: Raj neoskrunjen je tebi narava:
Blagor ti. jutro zdaj tvojih je dnij!
Žalost jedina globoko te speče,
Ako v očeh se ujame. ok6; Kri ti po žilah nenn meje teče, Veko*) od solz je po sili rosno.
Kadar ti bodo ti dnevi zbežali.
Klicala rada bi spet. jih nazaj; Tudi nam starim so z neba sijali. Šli so, ne vemo, kako ni kedaj.
Mladci, zatorej se z d Ji j veselite!
Brenknitc s kupo dekliško po pred, K ustom rudečim kozarce nagnite: Živi naroda slovenskega cvet!
Bodi še gödcev krdelo nam zdravo.
Ki se napenjajo, drgnejo 16s, Iznad srditih obrazov krvavo Z mokrim očesom nas gledajo vmes!
Gödec na plčsi vrti in obrača,
Kakor se zdi mu, človdško pettf; Kiidar upčha teptanje plesača,
Sm6šnice, šale iz ust mu gredo.
Živi, kar cvili in .drgne in piha!
Živele gosli, trobenta in bas! Živi za biisom Velenjski Sta rili a,
Ž njim godemjaje pri peči na glas!
H koncu vrnite še meni zdravijco. Dovolj sem časa le jaz jih vrstil: Polno posodo vzemite v desnico, Da bi na slavo mi vsak jo izpil!
L6tom se naglo umikajo leta, Dtfn porodi se iz prejšnjega dne : ' Venec nevesto nocoj še opleta, Prazne si jutri počešcSlase.
alil, zdaj zmerja. Sit si, sit, domov
idi. da so bili uže tudi zadnji štirje kmetje odšli. Njegovega tovariša Nanda tudi ni bilo nazaj. Novoprišli konjar pak ni prisedel k njemu, temuč sedel k mizi pri peči, k trojici, katero je Blaž rokovnjaštva dolžil.
„Kam je šel Nande? Kje je, Jošt. povej," reče pijani Blaž.
„Šel je in plačal je vse, le še ti pojdi za njim," de je krčmar, „dosti imaš.11
„Zakaj me podiš? Misliš, de nemam denarja? Več kot ti, več kot ti, Jošt." Bekši išče Blaž po žepih, ali ničesa ne pokaže, tako da se je moralo misliti, da ali ničesa nema, ali pa je uže vino tako premagalo ga, da ne najde.
„Kdo je ta Nande, kije tako neumen, da zate plačuje?" vpraša Blažev znanec Obloški Tonček od druge mize pri peči sem.
Stanislav.-
Rokovnjači.
Historičen roman. Spisal Josip Jurčič. (Dalje.)
„Kdo je Nande? To sam Bog v6, jaz liže ne. In nihče pri nas ne. Res, udari me po glavi ali koder misliš, če vemo kdo je Nande, ali kod je prav doma. Naj bo od koder je,K govori Blaž. „Pri nas se ženi. Našo Polonico bi rad, moje sestre hčer. Čedna mala pünica, tako lepa, da bi jo ciganje ukrali, ko bi jo videli. Od našega soseda je kupil v last vse: poslopje, njive, travnike, hosto, še mačko. In polovico je z gotovino plačal, s starimi tolarji, tako ti rečem, veš? Ampak, ti pojdi k meni! Kaj si tam sedel?"
„Nu, tak zet k hiši, ki ima denar in za vino rad plača, to ti je po volji, ka^ne? Ka_ti ni nikoli povedal, od kod je prišel?"
„Od kod? Tam iz Štajerskega od nekod. Ne vem več, kako se pravi. Ali to je čudno, ali ni čudno? ljubi moj Kajtguzen, da kadar govori, tako govori, kakor mi govorimo, lc malo'bolj zavija kakor naši poljci doli. Nc zavija pa tako, kakor sem slišal, ko sem enkrat z ranjco svojo materjo na Štajersko na božjo pot šel, v Gornji grad, kaj misliš ti. Rajtguzen? Vidiš ti zmirom po Obloški zavijaš, tako nekako po Ribniški „najsem-najsem". A ta naš Nande, ki bi rad pri mojej sestri zet bil, nič nc zavija po štajerski. Denar pa uže ima, to je res. In naša dekle, Polonica, ta ga rada vidi, kakor da bi nobcdnega druzega ne bilo. Tako ti povem, ljubi moj prijatelj Rajtguzen. Pa sem se vsedi, Rajtguzen, kako boš ti tam sedel, pri tistih grdih Rokovnjačih?"
Konjar ga čudeč se, skoro prestrašen pogleda. A videč, da je Blaž govoril lc tja v en dan, ozre se po treh tovariših, ki so jezno mrmrali, migne jim naj bodo mirni in reče:
„Če z menoj govoriš, reci mi kakor je prav. Jaz sem Tone, a ne Rajtguzen."
„Ne Rajtguzen?" vpraša, neverujoč Tomaž, z zategneno vinskim glasom Blaž Mozöl. „Beži 110, beži? Zakaj bi ti jaz ne rekel Rajtguzen? ki si. Misliš, da res nisem slišal, zakaj se ti tako reče? Po kranjski se kličeš Obloški Tone, to je res, zato ker si z Oblok in si na sv. Antona krščen. Po nemški se pa tacim hlačam, kakor jih imaš ti (učeni naš Blaž je menda kedaj slišal „reithosen",) kliče rajtguzen! Zato ti pa ljudje pravijo Rajtguzen, da boš vedel. In Rajtguzen si, in Rajtguzen boš! Zavoljo tega si še vendar tudi lahko zveličan, kadar pete stegneš in kadar ne boš več mogel po semnjeh za konje goljufati. Veš ti. jaz mislim, da Bog uže tudi nekoliko nemški zna, da ve, kaj to pomeni Rajtguzen. Kako, da bi Bog ne vedel, če jaz
vem. ki nisem učen, da bi djal, kdo ve koliko. Rajtguzen ti pravijo, pa ne treba zameriti.tt
„Še enkrat mi tako reci, pa dobiš s tem le po glavi!" Ilekši vzdigne Obloški Tone jezno svoj bičevnik.
„Kako da bi ti ne smel reči? Zakaj da bi ti ne smel reči Rajtguzen?"
Komaj je bil Blaž besedo izgovoril, plane Tone od mize po konci, skoči na Blaža in ga z močjo po glavi udari. Blaževa glava pak je bila trda, udarcev vajena, zato se nje gospodar tiho izza mize vzdigne in s svojo dolgo roko črez mizo zgrabi protivnika in ga krepko drži dotlej, da se izza mize izrije. Precej sta bila oba moža, ki sta si pred nekoliko minut še prijateljsko napijala, v divjem boji sprijeta. Oni trije so bili vstali in čakali, da li bode Tone sam zmagoval. A ni bilo dolge dvombe. Blaž je bil močnejši. Da si je uže mnogo pil, bil ga je udarec po glavi tako zdramil, da je ravno vsa kri v njem vzkipela. Kot vajen tepežnik, po vije svojega protivnika v trcnotku tako, da mu vso moč vzame, izpodnese mu nogo in ga vrže po tleh, da je padši podplate na kvišku pokazal.
V tistem hipu pa Blaž vidi. da gredo vsi oni trije nadenj, katere je prej z Rokovnjači pital in zmerjal. Proti trem in še onemu braniti se, ki se bode s tal pobral, to ni bila Blažu več šala. S kletvijo, tako glasno, da bi se bila skoro lehko po celem Kamniku slišala, in katera je najbrž namen imela, sovražnike strahovati, pograbi Blaž Mozol neroden in težak stolec od črešnjevega lesa izza mize in se z visoko vzdignenim kot zaščitnim in napadovalnim orožjem urno v kot k vratom pomakne, da bi imel hrbet od dveh stranij ohranjen.
„Kateri mi blizu pride, tega udarim, da se bo še na sodnji dan domislil, kdo ga je," bahato vpije Blaž Mozol in njegove žive oči tekajo grozeče od jednega do druzega. Bali so se teškega stola v Blaževih rokah in res se mu nobeden približati ni hotel. Ali Blaž je videl, da sta dva, šepavi mali, in oni drugi debeli, vsak velik nož izza visocih črevljev izvlekla; starejši je bil gotovo tudi oborožen. In konjski mešetar Obloški Tone ž njimi! Štirje proti jednemu. Blaž si nameni, kadar bode kdo vrata odprl, priliko porabiti in v vežo skočiti, da kaj boljega za bran v roko dobi, nego je ta nerodni stol.
V	izbo stopiti pa je imel skoro kdo, vsaj krčmar če drug nobeden.
V	ta namen Blaž z vpitjem ošteva Rokovnjače na debelo.
„Le pridi no kateri vas sem, da mu bučo zmečkam, kakor kašo. Klobase bomo delali iz vas za pse. Vi ste še slabši kot psi, ker psi nosijo vsaj svoj kožuh, vi pa ne svojega, ampak ukradeni kožuh nosite, duše rokovnjaške, tatinske!"
Kakor je pa lehko misliti, pokazala se je ta Blaževa metoda, protivnike potolažiti, ali od sebe odvračati, krivo, ker bili so vedno bolj razdraženi, in oni mali šepavi je svoj težak nož s tako silo v psujočega Blaža zalučil, da se je ostrina močno v stol zasadila, s katerim je Blaž urno in po sreči nož prestregel. Ali zdaj se gane stari sivobradec, in ko prime težki cinjasti plošček z mize, s katerega je bil ravno meso snedel, odpade mu brada in Blaž s6 strahom spozna, da je to oni berač Tomaž, ki je dopöludne še na sramotnem odru stal a potlej zginil. Nobednega dvoma več ni bilo, da so to res Rokovnjači ! Kakor je bil Blaž Mozol hraber in se je rad tepel, ustrašil se je vendar tako silno, ko je videl, da je res, kar je prej le tako na izust govoril, da ni mogel prestreči cinjastega ploščka, ki ga je Rokovnjač Tomaž vanj vrgel, temuč močno je bil v glavo zadet, stol mu je padel z rok in onesvesten se je Blaž za stolom sam na tla zgrudil.
Zdaj skoči mali šepavi Rokovnjač bliže, izdere svoj v stol zasajeni nož in ravno hoče zamahniti, da bi jeklo Blažu v rebra porinil in mu za vselej strupeni jezik zavezal, ko čepečega nekdo zgrabi in z močjo po izbi prevrne. Jezno se mali rokovnjaček pobere in hoče z nožem skočiti na novega sovražnika, ki je bil s krčmarjem skozi vrata stopil: bil je oni mladi mož, ki je prej z Blažem sedel in ga je ta Nande imenoval. Nobednega orožja ni imel v roci. „Suni ga!" kliče stari od mize šepavemu.
„Upetaj, šmolar!" zavpije Nande in ob jednem nad glavo pomoli levo roko z razklenenimi prsti.
Kakor bi ga strela zadela, spusti mali šepavec na ta klic in glas svoj nož na tla, debeli njegov tovariš sede na nagloma k peči, in zajeea, stari Tomaž in konjar srpo gledata dohodnika. Nekaj tre-notkov je bilo vse tiho.
Četvrto poglavje.
Tat, rokomavh govori jezik drugim neumč-ten.
l'resircn.
Klic, ki je pokazal tako veliko oblast nad štirimi navzočnimi, da so v nesvesti na tleh ležečega Blaža mahom pozabili in se strahom in pokornostjo gledali nastopi vsega, hoče izreči iz rokovnjaškega jezika
v navadno slovenščino preložen nekoliko rokovnjaški kompliment: „proč pes!"
Rokovnjaški jezik je imel le za najnavadnejše samostalnike in glagole tuje besede, katere je pa slovenski pregibal in sklanjal in s slovenskimi vezniki, prislovi in zaimki mešal. Cela množina rokovnjaških besedij, vzetih iz pol razumljene ali največ niti nerazumljene roman-ščine in germanščine ali pa celo kar od neukih ljudij izmišljenih izrazov, ni bila velika. Vendar je bila dovolj obširna, da je govor nerazumljiv storila onemu poslušalcu, ki ni bil v tem tajnem jeziku poučen, katerega niti vsi Rokovnjači niso znati smeli, temuč le izvoljeni, ali najzanesljivejši.
„Suni ga, he?" ponavlja Nande besedo starega Tomaža in stopi bliže z divjimi pogledi.
Stari si ovezuje odpadlo sivo brado in reče:
„Mojster Groga. te besede mi ne moreš zameriti, jaz te nisem spoznal, ko si tak obrit in ostrižen kot kmet in takisto oblečen, in mlajši. Nikar mi ne zameri, mojster Groga, mi vsi te nismo poznali dozdaj ne, da si na glas po naše izpregovoril."
Nande, ali kakor gaje Tomaž zval Groga, naglo s prstom migne da naj molče, in nobeden ne zine. Potem se obrne in pripogne do ležečega Blaža, ter ga razgleda in prctiplje. Videč, da je popolnem nesvesten, a ne močno udarjen, reče krčniarju. ki je bil takoj za njim prišel, in jednemu Rokovnjaču, naj neseta nezavestnega iz izbe v vežo. Potlej se obrne k ostalim trem in reče osorno:
„Kaj sem vam ukazal ? Tukaj skoro v sredi mesta nove poboje napravljati, in precej z noži V Ljudi nam na krvavi sled ščuvati, a brez vse potrebe in samo da se pijanemu človeku, kakor je ta, neumno zabavljanje ustavi? Niste li ravno prej slišali na trgu, da imamo novega sovražnika, ki se kolne, da vas hoče povesiti, in razpisuje vaše glave? Posebno ti, Tomaž Vclikonja, ki smo te komaj pred par urami oteli?"
Vsi molče, kakor zmerjani otroci.
„Uže grem, mojster Groga, a žejen sem bil, in glej, ker imam to brado in vso drugo obleko, ne pozna me tu nihče, le Tonček me je spoznal, ki je vedel." izgovarja se Tomaž.
„Molči. V mestu nemate ničesa iskati brez mojega povelja vi trije!"
Razen konjarja vstaneta oba Rokovnjača na odhod. Tonček uka-zovatelja vprašaje gleda, da li povelje iti tudi zanj velja. Videlo se
mu je skoro, da bi tudi on rad ušel oblastnemu možu z očij. da si je vedel, da imata še račun skupaj.
„Stoj!" reče potem Nande in ustavi Rokovnjača mej vrati. Oba se vrneta. Groga jima govori:
„Nobeden od vas ne zini nikomur ni besedice, da smo se tukaj sešli, da ste me videli v tej obleki, in kakor sem denes, in da ste me slišali s tem imenom z vati, ki se jo tu imenovalo. Nikomur sem rekel! — Ti pojdi, Velikonja počaka."
Sepavi mlajši otidc. Tomaža Velikonjo pa odvede Groga k steni in mu tiho ukazuje: „Preobleči se, kakor misliš, a pojdi precej na Kolovec, tam se ukradi v hleve in glej, da po noči od jednajstih do dneva izvedeš tistega konja, katerega oskrbnik denes iz Kamnika prijezdi. Če misliš, da sam tega ne opraviš, vzemi s soboj, kogar hočeš. Konja pripelješ potlej do blizu Ilovske cerkve tam ga na cesti temu Tončku izročiš. Morda bom jaz sam tam."
Velikonja otidc. Nande se h kobilarju obrne, migne mu, naj gre ž njim v kamro, in tam mu reče prijazno:
„Ti si prinesel denarja, ki si ga skupil. Pokaži! Ravno potrebujemo denarjev."
Rekši sede k mizi. a Tone odpaše izpod obilnega naprsnjaka usnjat maček z denarjem in ga vrže na mizo rekoč: „To je kar je."
„A vendar nisi rekel, da je to vse, kar si skupil za blago, ki si ga od mojih ljudij dobil?"
„Vse je, vse!" reče Tone boječe in svojo suho roko briše ob koleno. Groga razpoloži novce in brzo po vrhu preštoje ter deje: „Ni vse! Ti si dobil v Višnjej gori tri konje in dve kobili. Na Grasupljeip si na cesti prodal jednega konja, a jedno kobilo. Potlej si pa pod Debelini hribom dva konja dobil, tako da si pet glav prignal do sem v Kamnik. Kar si tukaj za nje stržil, kjer si jih preccno dal, samo tega je pet in trideset frankov več, kakor tukaj denarja kažeš. Kar si prodal po potu in pridobil, tega ni tukaj, prijatelj. Hočeš vedeti, koliko je tudi to? Zakaj misliš pritrjevati V Kar si zaslužil, to dobiš od mene. Da bi si ti sam jemal, to ne! Ko bi jaz ne bil denes na semnji videl, da si res naš človek in mož, ki zna, kar hoče, ne vem kako bi te zdaj le izplačal, ko misliš, da me moreš goljufati."
_ Kobilar z Oblok prebledi. Strah ga je bilo pred tem možem, ki vse ve, še 0110, kar se je godilo, ko ni nikogar zraven bilo. Zatorej
hitro brez vsake besede poseže pod pazuho in iz tamošnjega žepa privleče šejedno mošnjico denarjev ter jo s strahom položi pred onega.
„Tako je!" reče rokovnjaški glavar, a ne stegne roke po mošnji, ne pogleda je od znotraj, temuč jo porine kobilarju nazaj, primakne še od kupčka pred soboj, kar je mogla pest zagrabiti in reče:
„To imaš za zdaj. Glej, da se pri meni zmirom več naravnost zasluži, kot za hrbtom. To je več, kot si mislil, da dobiš. Če boš pa še kedaj poskušal sam plačevati se, utegneš rokovnjaško plačilo dobiti. Poznaš kakovo je?"
„Mojster Groga, nikoli več!" reče skesano Tone in hoče oditi z novci. A glavar Groga mu veli:
„Stoj in poslušaj! Veš, kje je Kolovec?"
„Vem."
„Drevi od jednajstih do dneva čakaj pri cesti mej Kolovccm in Rovsko cerkvijo. Jeden naših ti prižene konja. Tega zajahaj in prodaj ga za kolikor moreš, a ne blizu. Jezdi v Trst ali v Reko. Dvajset tolarjev 'prineseš meni. vse drugo je tvoje, konj je vreden več kot trikrat toliko. Dobro pa jahaj, da te ne zasledijo. Suho cesto imaš. Hodi!"
Ko je Tone iz hiše in veže korakal, slonel je zunaj ob zidu Blaž Mozol, katerega je bila mrzla voda iz Bistrice, s katero so mu glavo prali, zopet k življenju obudila.
„O Rajtguzen, Rajtguzen, kam pa greš, čakaj me no!" reče Blaž z bolno vinskim slabim glasom.
Tončku pa, rokovnjaškemu pomočniku pri konjskih tatvinah, zdaj niti na misel ni prišlo, da bi se zarad onega imena Blažu ustavljal, temuč gledal je, da je brž od hiše prišel.
Notri v izbi je krčmar rekel Grogi:
„Ali je pametno, da se brez brade in tak. kakor si zdaj, kmet, pokažeš svojim ljudem?"
„V naglosti nisem mogel drugače, sicer bi mi bili tega pijanca Blaža ubili, a to bi mi ne bilo še po godi. Potrebujem ga še sam. Dohodi mi papirja, pero in tinto."
Precej dolgo je trajalo, predno je krčmar prinesel papirja in druzega pisala. Groga nariše na papir veliko roko, pod njo konjsko glavo, in napiše pod oboje, da glavar Rokovnjačev razpisuje GO frankov tistemu Rokovnjaču, ki še nocoj Kolovškemu oskrbniku onega konja ukrade, ki ga je denes jezdil.
„To moraš po noči na GavriČevo hišo nabiti," reče krčmarju. „Oni razpisujejo po beraških trideset frankov na mojo glavo; jaz jim hočem pokazati, da na njih konj a glavo še jedenkrat toliko razpisujem in jo še tisto noč imam! Čez nekaj dnij razpišemo ravno toliko na Gavričevega psa!"
„Kedaj moram to nabiti?" vpraša krčmar oprezno in skoro boječe.
„Se nocoj, po polunoči, zjutraj, ali kadar moreš."
„Pa če me kdo vidi?"
„To bi bilo neumno. Le glej, da boš tako storil, da te nihče ne bode videl. Lepše je in bolj po naše, Jošt!"
Peto poglavje.
Kaj liani hoče oča Žumar,
Kaj linm hoče njega drug?
Hoče vašo lepo hčerko.
Narodna pesem.
Na vshodu od Kamnika sta stali ob stezi, po katerej se črez hribe peš hodi proti gradu Kolovcu, nekako v sredi pota vzgor, na pol v hosto potisneni dve kmetski hiši, malo bolj ko streljaj na dvoje, samotno. Tu sta od nekdaj gospodarili dve kmetski rodovini: Mozoli in Paleži. Bili sta dve tlake in desetine svobodni naselbini, od davnaj premožni in v okolici veljavni, celo pri kamniških meščanih čislani ljudje. Ali v tem času, ko se je naša povest vršila, videti je bilo, da bode moški rod obeh rodovin izumrl, in da prideti lepi kmetiji v tihem zavetnem in rodovitnem žlebu na tuja imena.
Paleževa hiša je uže bila na tuje ime prešla. Nekoliko tednov pred začetkom naše povesti je bila na prodaji, ker je bil stari Palež umrl, a za njim ni nihče ostal, nego sin, ki je prej študiral in zdaj bil na Dolenjskem nekje graščinski uradnik. Kupil je Paleževinovo mladi mož, ki smo ga mi v prejšnem poglavji v kamniškej Jošt Vla-garjevej krčmi po imenu Nande nekoliko spoznali, a ga tudi z drugim imenom zvati slišali. Za tedanje razmere, ko je bilo malo denarja v deželi, bilo je kmetskim ljudem, ki so vajeni bili le z naturalnim gospodarstvom izhajati, celo mnogo, da je kupec Nande „Paleževemu gospodu", poslednjikrat na svojem domu oglasivšemu se, brez težave polovico kupa na roko odštel, pa se je še delal tako, da je bilo videti, da še ni vsega okroglega od sebe dal. Drugo polovico je obljubil v dveh letih izplačati.
Sosedki Mozolki se je novi sosed s tem prikupil, da je toliko denarja precej štel, in še nekaj imel To se ve, da bi se jej bil še bolj, ko bi bil kar vse plačal. Ali ona je vedela, da so časi hudi. Sicer so pa pri Mozolovih novega soseda poznali tudi uže nekoliko malega, predno je bil Paleževino kupil, pa kakor omenjeno, ne mnogo. Kake dvakrat je namreč prej pri njih prenočil, večkrat po dnevi mimo gredoč ustavil se pri hiši. Rekel je, da je kupec za vse: za voli, za žito, za platno. In mati Mozolka mu je verjela, strijc Blaž Mozol pa tudi, ker njega je pri Joštu v Kamniku ali drugje vselej rad pit povabil. Blaž je dalje vedel, da ga Jošt Vlagar tudi pozna, tega Na uda, da je kupec, daleč črez Ljubljano sloveč mož, Štajerec.
Zakaj je v to samoto zahajal k Mozolovim. zakaj je naposled soseščino Paležev kupil in se tu hotel kot kmet naseliti, tega Nande Mozolki sicer ni precej naravnost rekel. Ali žena je uže toliko odprte oči imela in svet poznala, da je videla pravi uzrok. Da bi mu tu v rovtah kraj tako dopadel, njemu, ki je bil bele ceste in ravnice vajen, tega žena ne bi bila verjela. Tudi je bila Palcževina preveč opuščena, da bi se je bil denaren človek, ki ni bil od mladih nog tu vajen, polakomil, čeravno je bila dobra in velika, lastnina. Dalje je bil Nande res podoben bolj možu, ki z lehkim kupom in prekupom denar služi, nego li kmetu, ki ga težko oranje v teh hribih veseli.
Temveč, kakor je žena opazila, vlekla ga je njena devetnajst-letna hči, Po Ion i ca. To na vse zadnje ni bilo težko uganiti, ker so videli vsi, videl strijc Blaž Mozol. ki ni mogel nobedne primolčati, videla je dekla, in videl je hlapec in slišal je celo mlajši bratec.
Gospodinja Mozolka ni ugovarjala zoper to najdbo, molčala je in čakala, kdaj Nande kaj poreče. Kajti, ker je denar imel, in je bil videti, nu, tak, kakor drug človek, zdelo se jej je. da bi bil uže še dober, da se za zeta vzame. Soselmo to je bilo kmetici vdovi po godu, da hči. ako soseda vzame, ne pojde daleč od hiše, temuč njej, materi, lehko na stare dni še zmirom pomaga pri tem in onem. Za to, da hči ostane blizu pri domu, imela je Mozolka še jeden razlog, velik a ne vesel. Sinovi so jej bili razen jednega vsi pomrli. A še ta. ostali jedinec, Pavle, dve leti mlajši od Polonice, bolehal je uže na prsih in bati se je bilo, da pojde na istej bolezni kot oče in bratje mu s tega sveta, da torej druzega naslednika ne ostane kot Polonica, katera je bila zdrava in čvrsta kakor mati. Ce Pavle tudi umrje — in mati Mozolka je bila smrti v svojej hiši tako vajena, in morda
toliko bolj trde naravi, da jc o tem mogla brez solz premišljevati — more vsaj Polonica obe posestvi združiti v jedno. In tolažilna misel je bila za gospodarno krepko ženo vsaj ta, da potem bode oboje to kmetovanje vkup kakor mala graščina veliko.
Jedna stvar pa vendar ni bila Mozolki nič po volji. Nande je bil tako malo na novem kupljenem domu in se je tako malo brigal za urejenje kmetovalstva na pridobljenem svojem posestvu, kakor da bi ga nič nc veselilo. Po več dnij ga ni bilo, niti ob nedeljah ne, in najrajši je prihajal na večer, da bi potem zjutraj spet izginil po svojej ,,trgovini", ali Bog ve kam. Treba je bilo jaro žito sejati, a sejalo se ni nič. Po njivah je trava rastla, a v hlevu niti še živine ni bilo, na gredi niti jedne kokoši, v svinjaku nič živega razen podgan. Orodje pa, kar ga jc bilo pri hiši, rjavelo je po kotih. To Mozolki ni bilo nič po volji, kajti žena je bila tistih jedna, ki jc ravno tako ljubila voli v hlevu, rejene prašiče v svinjaku, in polje lepo zorano in obsojano, kakor svojo hčer ali svojega sina. Kajti ko jej je bil lani na spomlad junec poginil, h kateremu jc mislila ravno na Kamniškem semnji par prikupiti, da bi se voziti učila, žena ni nič menj jokala, kot predlanskem, ko jej je bil uže tretji sin umrl. Hlapec France je trdil, da je bilo solza za juncem še več, nego li solza za sinom.
Ko jo je torej novi sosed jedenkrat vprašal: „Mati, ali mi boste dali Polonico?" bilo jej je to vprašanje po čudi. Vendar je dela svoje precej debele roke in do komolca od solnca zagorele lakti navskriž pod prsi in vprašala: „Na kaj jo pa jemlješ? Kje boš kaj zelja in repe pridelal za v kad in žita za v malin? In kje imaš kakšno kravo za mleko? Aii misliš, da jo bom pustila, da bo s piskrčkom hodila doli v vas ponj?
„To vse bova s Polonico napravila, denarja mi nc manjka,u reče Nande.
Žena se grohotom zasmeje, ali dobrovljno.
„Kaj pak! Moke bosta kupovala! Kakor kašna kamniška štacu-narica bo moja hči od kupička živela? In potlej: tudi greh jc za take reči denar izmetavati, ki doma same zrastejo, če se človek giblje in zemlje ne pusti tako pregrešno v plevelu zarastene, kakor jo puščaš ti. Kaj vendar misliš? Čemu ti je kmetija, če ne kmetuješ?"
„Sam ne morem, še imam pri svojih kupčijah dosti potov in opravkov: zato mi pa Polonico za ženo dajte, da mi ona domovino
/gospodinji kakor je prav, ona zna, naj začne. Saj vas ne vprašam za doto, samo da mi daste Polonico."
„E kaj! Imela bo, kar se spodobi, vprašaj ali ne vprašaj ti, ali kdor je. Na prazno je pa ne dam in ko bi imel ti denarja kakor francoski cesar, da boš vedel. Mudi se jej tudi ne, saj je je doma treba. Kadar ona gre iz hiše, moram precej še jedilo deklo vzeti. Le ti se prej kmetovanja loti, pa pusti vse letanje po sveti Rog ve kod in kaj. Tisto ni za poštenega človeka, mislim jaz, da boš vedel."
„Sam, brez gospodinje, ne morem kmetovati," reče Nande tako ponižno, da je kmetica mislila, ta se bode dal okolo prsta oviti.
„Kaj si rekel? Sam ne moreš? Kako sem pa jaz sama mogla, ko mi jo mož umrl in mi je še pustil kopo malih otrok ? In še prej, ko je leto in dan bolan lazil okolo, ne živ ne mrtev, sama kost in koža, za nobedcno delo, le za jesti in za potrato? Vidiš, in sama sem kmetovala in ne more mi nihče očitati, da sem kedaj pol groša dolga naredila. Jaz sem ženska. Ti si pa mož, a praviš, da ne bi mogel sam začeti, ko bi ti vendar nekoliko tudi od naše hiše pomagali? To ni nič! Pokaži prej, kakšen kmet boš, kako znaš delo v roko jemati, potlej te bomo pa ženili!"
Tako je mati Mozolka govorila. In pri tem je ostalo, ker novi priseljenec na soseščini ni hotel uže precej kmetovanja začeti, temuč je kakor prej vedno več z doma bil, nego pri domu. Ni se ženil, ali ker je bilo kakor zmenjeno, da je ženin Poloničin, zahajal je Nande vedno k Mozolovim, tako da je bil več pri njih, nego na svojem novokupljenem domu.
Polonica je bila krepka zdrava dekle, v mnozem ozim čisto materina hči. Nandeta vzeti jo bila precej od kraja pripravljena, ko ga je spoznala, ko jo je prvič ogovoril, saj je bil čeden človek in ubog tudi ni bil. A zarad tega bi se od kraja ne bila dolgo jokala, ko bi bila zvedela, da Nandeta ne bode več k hiši. Pride pa drug, če hoče, če neče pa vse jedno, bila bi rekla. Jezilo bi jo bilo, to se ve. uže nekoliko, uže zarad razžaljenega samoljubja, da bi jo bil pustil. Ali deklica je bila tudi, kakor so druge: moža dobiti je hotela, čeravno strasti v njej od kraja ni bilo, niti ne preobilice nežnih čutil. Polonica je imela od mladega polno roke dela, misliti niti ni utegnila. Tudi so jo z osorno besedo na delo gonili, torej je ni imelo kaj navaditi uže iz prva mehkosrčnosti in vzbuditi potrebe ljubezni. Malo je od kraja govorila ž njim, kadar sta bila
ali sama ali kadar sta bila v družbi. Ali kadar se mu je nasmijala, da so v gladkem lepem pak zagorelem lici naredile se nepopisno ljubeznjive jamice in so se pokazale mej rudečimi ustnicami beli zobje, a se jej pod velicimi obrvmi najlepše črne oči zaiskrile, bil je tuji sosed Nande ves ognjen od ljubezni do nje, in rekel je, da mora njegova biti, ako se ves svet protivi. Tačas ga je tudi ona posebno pogledala, rada pogledala, čudeča se njegovim besedam. In ker je te besede mnogokrat slišala, verovala jim je, verovala tem bolj, ker je ta mož prvi bil, ki jej je podobno govoril. In verovala je, da jo ta mož ljubi, kakor bi je najbrž nobeden drug ne ljubil tako močno. Polonica, hči samotne kmetske hiše, ni mnogo shajala se z druži mi ljudmi. Poznala je fante ali mlade možke od nedelje s pota od maše, ki pa ni bil dolg skupen, iz semnja, kamor je bila nekaterikrati šla in z nekoliko tacih prilik. A kolikor jih je poznala, nobeden ni govoril tako lepo o ljubezni kakor ta Nande. Zato ga je vedno rajša imela, ako mu tudi tega ni pripovedovala. Sram jo je bilo pokazati se mu. Na dalje pa je bila tudi mati povedala na tihoma svojej hčeri z brezobzirno odkritostjo in kmetsko iskrenostjo, ki nema navade stoprav primernih besedij iskati, kadar je treba vso resnico povedati: mati Mozolka je bila hčeri jasno in brez izbire besedij razložila, v kakej nevarnosti so dekleta pred moškimi in zakaj in kako je treba varovati se jej Nanda dotle, dokler gospod fajmošter pred altarjem ne položi štole črez njiju roke. Čista kakor čuvarica vestalskcga ognja poznala je Polonica vendar uže po materi življenje in se čuvala. Na videz je bila hladna, v istini pa vse je gorelo v njej. To je strast Nandu le množilo, in — kakor je pri tacih prilikah navada — rotil se jej je, da mora njegova biti, in bil ves v plamenu, kakor mladič dvajstih let.
Zakaj je torej ženite v odlašal? Kakšni so bili tisti opravki, ki jih je i)o svetu imel, da ga ni bilo doma V O tem Nande Polonici ni rad odgovarjal, in to jo je nekoliko peklo, poleg tega, da je radovedna bila, čeravno ne tako močno kot druge ženske, kajti močno radovedue ženske baje da teško izkušnjave premagujejo.
Tist pak, ki je imel živo protivnost in čudno sovražnost do tujca ženina, bil je Pavlek, sedemnajstletni brat Poloničin, rahel ten-kokožen mladenič, kateremu so vsi sosednji ljudje z obraza v obraz rekali: „E, Pavlek kako si .zelen; kako si bled, ti pojdeš za očetom v
krtovo deželo, škoda za te; mar bi živel!" Pa vleka je taka kmetska bolniška tolažba sicer jezila, a še bolj ga je jezilo, da ta njemu zopemi tujec v njegovo rojstno hišo hodi in da je sestra tako neumna, da ga ne zapodi! Instinktivno je dečko Nanda sovražil, da mu niti odgovarjal ni, ako ga je ta ogovarjal. Ali ker je bil Pavlek najmlajši pri hiši, niso ga dosti vprašali za svet in za to ali ima dobro in slabo mnenje o kom. To je menda tudi snubač hitro opazil, za to se s časom niti več trudil ni bratca za se pridobiti.
Poleg njega je bil tudi strijc Blaž od kraja protivnik Nandetu. Strijc Blaž Mozol je bil prav za prav nekakav nepotrebnik pri hiši. Svojo doto je bil zapravil in zapil na veselicah in nedeljskih popoldnevih uže večjidel za časa gospodarstva svojega brata. Njegova svakinja bi ga bila torej smela od hiše zapoditi; ali mislila je: naj sedi tu, kam hoče iti, delati se mu dosti ne ljubi, jesti mu imamo kaj dati, hvala Bogu. Tako je bil Blaž pri hiši kot strijc, svetovalec, pomagač in postopač. Blaž se je zvesto doma držal, dokler ni kak denar kje zaslužil ali dobil, kateri ga je z neznano silo brž v krčmo gnal. Tudi Blaž je imel glas v svetovalstvu Mozolove hiše, čeravno le bolj posvetujoč glas, ker zgodilo se je zmirom le tisto, kar je mati Mozolka ukrenila. Ker izprego vor jena beseda pri ljudeh zmirom več ali menj izda in nekoliko nje obvisi, bil bi se tudi Blaž nekoliko protivil zoper to, da se ta čudni tujec hoče ženiti na Mozolovini. Ali Nande je bil izpoznal, kje je strijc Blaževa potipna stran. Pogosto ga je na vino povabil, in za vino, surovo ali žgano vino, bil bi Blaž dušo dal, nifeari pa svoje nečakinje, katero je pa sicer rad imel. Blaž se je tolažil, da kdor žejnemu bližnjemu rad vina plača, tak ne more zel človek biti, in če je tudi iz nemškega Štajerja doma, tako daleč, da noben naš človek ne ve kje.
Po tem si tedaj lehko razložimo, kako je to, da smo bili Blaža našli ob semnji v Kamniku v Joštovej krčmi z Nandom pijočega in na njegove stroške.
Tudi je zdaj jasno, zakaj se je Nande, — da ostanemo pri tem imenu vsaj dokler prijatelj' Blaž sam še druzega ne ve — tako odločno za Blaža potegnil, ko je njegovo življenje v opasnosti bilo.
(Dalje prihodnjič.)
Spomini o cirkniškem jezeru.
Spisal dr. H. Dolenec.
n.
ejlšgjfovedal sem uže, da ne samo lovcu, ampak tudi uže opazovalcu naposled človeku, katerega veselijo priroda in živali, je Č8&ŽSI. jezero znamenito mesto zabave in radosti.
V tem oziru so pa zopet najživahnejše dobe: skoro vsako leto mej Mašami, kadar jezero uže bolj na naglo usahuje in zginuje; o hudej zimi, kadar se žival od severa proti jugu pomika, posebno kadar pride dosti labudov, in naposled o spomladnem času, kadar ponočna nevihta proti severu vračajočo se žival na jezeru ustavlja. Imel sem priliko vsako teh dob večkrat opazovati in povedati hočem, kar mi je ostalo v spominu najbolj znamenitega.
Prva zima, katero sem prebil blizu jezera, ni bila ugodna za lov s puško. Vreme se je mešalo: vrstili so se sneg, mraz, pa zopet južno vreme. Tudi se nisem še znal po vremenu ravnati, kar je vsakemu treba, ako neče zastonj pota delati in ob pravem času na pravem kraji in mestu biti.
Vendar tudi za te poti, ki sem jih prvo zimo napravil, mi ni žal, vselej smo se kaj zmislili v kratek čas. Ako je bilo svitlo in tiho vreme, peljali smo se na čolnu proti Obrhu, kamor jo ribe potegnejo po zimi, ker je voda ondu gorkejša nego niže po strugi in pod ledom. V čolnu smo imeli osti in gledali smo za ribami. Navadno je jeden vozil, drug z ostmi v roki pa spredaj stal in gledal, kje bode ugledal ribo. S kraja se mi je kaj čudno zdelo, ko je spredaj stoječi mignil ali zinil, da stoj, potem pa zagnal osti v globočino in največkrat nasajeno ribo iz vode izvlekel. Dostikrat in dostikrat sem se vozil in prepeljäval, predno sem se tudi jaz privadil ribo v vodi in pri tleh ugledati; tudi sem kasneje večkrat poskusil z ostmi jo nasaditi, toda temu se nisem privadil, le malokdaj se mi je posrečilo. Najteže je pri tem delu zmeriti globočino in iz prave daljave osti zapoditi. Ribe, o katerih govorim, so ščuke, katere jezerci splošno le „ribe" imenujejo, a šlajne in menke s pravim imenom zazname-nujejo. Ščuka ima navado, da prav mimo stoji in Še le, ko si jo
6
prepodil ali pa ko za živežem šine, prestavi se in zopet na miru obstoji. Kadar tako stoji, da se vsa vidi, jo je teže nabosti, kajti tudi ona pretečo nevarnost opazi ter se premakne. Lože jo nabodeš, kadar jo mej mahom ali pri koreniki ugledaš, ali zato je pa treba imeti vajeno oko. To pa imajo jezerci. Poldrug seženj globoko bo stala in samo repno plavut kazala, pa izgubljena je!
Da sta v tem lovu boter Vrag in Stareč Miha mojstra bila, ni treba omenjati, ali bolj kratkočasil sem se, kadar so šli očetje v gozd in smo se odpravili na ribji lov Mihova starejša dva, Vragov Francek in jaz ž njimi. Starejši Mihov, tudi France po imenu, bil je vodja in poveljnik, jaz sem dobil osti v roke, France se je nastavil zraven mene, druga dva sta vozila.
„Počasi vozita, pa držita čoln, kadar bom rekel!" bilo je prvo povelje. „Stoj! gospod jo vidijo! Ali jo vidite?"
-	„„Kje!""
—	„Meni osti, meni! Držita čoln!"
Dal sem osti, France je nameril in največkrat ribo res nasadil, a vselej, kadar je grešil, morala sta biti kriva vozača. Saj veste, da vsak lovec ima zmirom izgovor pri roki, in kakor je oče Miha Franceta krivega stavil, kadar je on grešil, tako je France zdaj nad mlajšimi se znašal. Čudil sem se mu, kako je znal mene izgovarjati, ko sem časi kar po desetkrat zapored ribo izgrešil. Tudi pri meni sta bila vselej vozača kriva, zmirom bolj trde besede so padale in poudarjal je France vedno, da tako slabo vozita, da še gospod ne morejo ribe ujeti. Fanta sta molčala, pa svojo mislila; zdi se mi, da časih sta se tudi jeden drugemu namuznila, kadar je France gospodovo spretnost poudarjal.
Ali še drugo pripravo za loviti smo imeli s seboj in kaj mislite, kaj ? Žimnate zanjke na tankih, precej dolgih palicah. Dokler nisem na jezero zahajal, tudi jaz nisem nikdar slišal še menj pa videl, da bi se ribe v zanjke lovile. To se godi tako: Manjšim ribam, ki še niso za osti, in so tudi menj plašne, se kar počasi z zanjko približuješ in ko se ti posreči, da ribi glavo zajameš, takrat hitro potegneš in riba visi v zanj ki. Temu lovu sem se bil tudi jaz privadil in prav dostikrat se ž njim kratkočasil. Toda največ smeha in zabave mi je delalo gledati fantiče, kadar so ribe pod ledom izbijali.
To se godi, kadar je jezero zamrzneno. Manjše ribice se pred večjimi kolikor mogoče h kraju pomaknejo in tičijo pod ledom v mahu
in travulji. Fantiči si napravijo trde bunke največ iz kake korenike ali grče izrezane in jih nasadijo na precej dolge voljne palčice. Vsa priprava se imenuje kladvice.
Nastavijo se lovci ali kakor bi jih morebiti bolje imenoval — nastavijo se ribiči v vrsto in dalje gredd potrkavajo po ledu. lliba, nad katero ravno potrkaš, šine izpod mahu ali trave, takrat pa kdor more, udari s silo za njo. Ako zadeneš ravno nad njo po ledu, riba takoj belo pokaže, to je omedlela je ali popolnoma mrtva zvrne se na hrbet. Ribiči pristopijo z bunkami, prebijejo led, polože ribo nad led poleg prebite luknje, pa hajdi dalje! Ali to se ti ne posreči vselej in celo malokdaj se pripeti, da bi ribo kar na pni mah zadel. Tudi ne šine riba ravno naprej, ampak največkrat po strani proti globokej vodi, pa tudi nazaj pod ribiči. Kjer se riba priustavi, kaliž naredi, to je, vodo nekoliko zmoti.
Za ribo in kaližem obračajo in obrnejo se vsi in vsak maha, a ne vselej po ribi, večkrat tudi po sosedovej nogi. Krik se vname „Glej jo! Daj jo! O joj, moja noga! Brani jej v breg!" Na polzlem ledu tudi nekateri pade, drug nanj in tako se vse giblje, obrača, pada, maha, dokler riba belega ne pokaže ali pa ne uide v globočino. Kadar se to ali 0110 zgodi, nastavi se zopet vrsta in nadaljuje lov. Samo kakšen ranjenec zaostane in jokaje preti: „Le čakaj, ti bom uže vrnil!" Ali kadar zagleda, da je spet riba v sredi, pozabi bolečine in ako tudi nekolika kinka, kmalu je zopet mej ribiči. Pa ni vsak, da bi z lepa pozabil, ako jo po nogi dobi.
—	„Ti si me! Zakaj si me?"
—	„„Ne jaz, ta te je!""
Bunke se nad glavami pokažejo in hudo bi bilo, ko bi se mož moža ne bal. in bi piskerčki ne samo kipeli, ampak tudi pokati začeli.
Kadar sta bila voda in led po tem, da je bilo mogoče ribe izbijati, vselej sem' si privoščil to veselje. Poskušal sem sam, ali za odrast-lega to ni, posebno, ako se ni od mladosti tega vadil.
Spremljal sem ribiče in pazil na to, da ne bi bil v sredi, kadar se je kakšna huda bitka začela. —
Kadar bode mogoče tudi našim umetnikom po domovini prehajati in si predmete za slike nabirati, bodo dostikrat tudi cirkniško jezero in prizori na njem v ta namen služili, ampak preverjen sem, da prijetnejše slike gotovo ne bode, nego ta, ki bode ravno omenjene ribiče predstavljala. Ker se pa to najbrž ne bode še tako hitro
6»
zgodilo, in bodo sedanji ribici uže nekoliko odrastli, hočem najorigi-nalnejšega mej njimi nekoliko opisati. Bil je to o mojem času Mihov tretji sin Šimon po imenu. Za tem imenom bi vsak Bog ve kaj pričakoval, ali tukaj je služilo možaku, ki je bil to samo po imenu in po obnašanji, dorastel še ni bil tudi še za deseto leto ne. Prišel sem zopet na jezero in Vragov Francek mi je takoj povedal, da denes bi bilo dobro za ribe izbijati.
„No, skliči jih skupaj, pa gremo!"
In prišli so, toda malo jih je bilo in zatorej je Starčev France, ko smo šli mimo hiše, tudi še Simona poklical. Dasiravno v hudej zimi, prikazal se je mož na pragu bos in v samih hlačicah z jedno naramnico.
„Z nami pojdi!" mu veli France.
„„Ja, bos bom hodil!"" oglasi se Simon.
„Materine črevlje poišči pa očetovo kamižolo."
Šli smo dalje in kmalu nas je došel Šimon po vseh štirih, kajti rokavi so ravno do tal viseli. Ko smo prišli na led, so Šimonu rokave zavihali, strašni črevlji so krevsali po ledu in velika kamižola s polhovko nad seboj se je v vrsti dalje pomikala. Ubogi Šimon! Vsega, kar ni bilo prav, bil je 011 kriv, ali znal se je po robu postavljati in oba skupaj sva vendar toliko zmagovala, da ni bil Šimon iz vrste izključen. In tudi ko smo po končanem lovu pri Vragovih krepčali se z belim kruhom, je Šimon tak kos odgriznil in po ustih preobračal, da niti črevljem niti kamižoli ni bilo v sramoto.
In ko so mu soribiči očitali, da je 011 kriv, da je največja riba v breg ušla in da je 011 namestu po ribi Teličevega celo po hrbtu udaril, je Šimon tudi vedel kaj odgovarjati in celo Vragov boter so rekli: „Le pustite Šimona, on je uže možak, dasiravno ga nista krojač in črevljar še nikdar premerila."
In tako je bil tudi Šimon mej lovce in ribiče uvrščen in dan-denes mu ga najbrž ni para.
Esteticna načela pri obleki in stanovanji.
Spisal Ivan Franke.
ni.
ar se tiče značaja posameznih barv, bilo je uže povedano, da je bela barva, barva svitlobe, pozitiven pol, in črna, barva teme, negativen pol v celem krogu barv; vse druge so v sredi teh dveh skrajnosti. Bela v istih okolnostih z drugimi je bolj svitla, črna bolj temna, ko vsaka druga. Jedna poleg druge ločita se le v tem, da sta si popolnoma nasprotni in še le v dotiki z drugimi barvami razvijajo se njih posebne razlikovalne lastnosti. Vsaka druga barva postane poleg bele bolj intenzivna in napojena: taka jc, kakor da bi se jej primešalo malo sive ali bele, povzdigne se pa v svitlosti. Bela je naravna podlaga, črna naravno krilo ali negacija, zanikanje, vsake srednje barve. Kadar sta obe zjedinjeni, vidi se naravno, da je bela za podlago in črna nanesena ali krilo: zato pišemo in risamo s črnim na belo, a nasprotno, belo na črnem samo malokdaj rabimo in sicer takrat, kadar se ima črna podlaga zopet na belem ali sploh na bolj svitlem površji odlikovati, n. pr. napisi za firme, table za prodajalnicc in gostilne na s vitlih hišnih stenah. Črno na belem dela ves drug vtis, nego nasprotno. Vzemimo, da se dimnikar grede mimo peka ob tega oplazi, lahko je umeti, da bo peku črni madež na belej obleki jako neljub, t^util se bode omadeževanega, dimnikar se bode najbrž smijal svojej belej lisi. Črni Afričan in človek temne kože ne potrebuje take obleke, kakor beli človek, kajti vsako belo površje je samo ob sebi vabljivo, in je, rekel bi, po naravi namenjeno biti pomalano z drugimi barvami. Nehote se domišljam tu na one lastnosti malih otrok, vsled katerih jim je tako teško ne skušati svoje umetnosti na novo pobeljenih stenah. Belo pomeni za človeško predstavljenjc na vsak način jednotno, čisto, neomadeževano — nedolžnost. Sneg je bel, dnevu pravimo tudi beli dan. Črno nam pomeni resnobo, globokost, temo, noč, sovražno-negativno. Barva človeškega rodu, kože in las spreminja se od bele do črne; srednje barve: rumena, rujava in rudeča, naglašane so bolj po principu svitlobe, nego intenzitete in izključene so vse odločne, vpijoče srednje barve: zelena, modra, živo rumena
in rudeča. Bela kakor črna kažeti na prazno, negativno, zato služiti vsaka zase ali zjedinjeni v pomen smrti. Žalujemo v črnej obleki, Kitajci v belej; vpletajo si bel trak v svojo črno kito; njih duhovniki nosijo bele haline.
Rumena, v svitlosti belej najbližja, je barva vsega, kar se sveti in blišči, od česar izhaja svitloba. Belo je barva svitlobe v pasivnem, rumeno v aktivnem zmislu. Na belej se vsaka druga barva bolj blišči, rumena razsvetljuje vsako drugo barvo, ali daje jej nekoliko svojega ognja. Razmerje rumenega k rudečemu je razmerje svitlobe, žara h gorkoti. Rudeče ima svoj tipus v žarečem oglji ali splošno v vsem notranjetoplem in vročem, tudi v človeškej krvi. Zato pomeni posebno pogum, notranji nemir, navdušenje, jezo, ter je sploh eminentno vojna nijansa barv. Na otroke, divjake in nekatere živali ima ta barva poseben vzbujajoč in oživljajoč vtis. Otrok seže najprej po rudečej igrači. Bolj temna nijansa, približujoča se črnemu, je tudi barva kraljeve moči in krasote, bolj svitla pa, roza, je podoba nežne čuti ljubezni. Rumeno pomeni tudi svitlost, žar, moč, mogočnost, nje tipus je solnce, vir zemeljske svitlobe. Na Kitajskem je cesarska barva rumena, ona cerkvenih poslopij in svetišč rudeča. Rumena barva tipična je razven v solnci tudi v zlatu in levu, v treh najmogočnejših stvareh, vsaka v svojem okrožji. Radi jih jedinimo, n. pr. v gostilniških naslovih, kakor: pri zlatem solnci, pri zlatem levu. Rumeno pomeni tudi neprijetne strasti, nevoščljivost, sovraštvo in ljubosumnost.
Modra in zelena, prva tipična na jasnem nebu, druga na rastlinstvu, prfjati očesu v najobširnejšej meri, v takej, obširnosti bi vid ne mogel prebivati rumene in rudeče. Zeleno pomeni realnost, torej služi za izraz veselega, srečnega upa, modra, .j naj bolj eterična in najmenj realna barva, pa idealnost, tudi zamišljeno hrepenečo ljubezen.
Oranž in violet ali višnjevo; prvej je sad istega imena, pomaranča ali oranža, najodločnejši tipus, drugej ponižna cvetlica vijolica. Oranž, ki ima zjedinjene lastnosti rumene in rudeče barve, pomeni ponosno dozorelost, bogastvo in rodovitnost.
Siva in rujava imati zelo jednak moten, nenaglašen, trezen in prozaičen značaj; ne vežemo z njima tako odločnih idealnih ali optičnih čutil kakor s prej omenjenimi barvami. Siva je megla, oblaki so sivi, vse motno ali soparno nam je sivo, siva je ona dolgouhata žival,
katere ime prikladamo tudi posebno nerodnim in neumnim ljudem; Göthe imenuje teorijo sivo, ker je suhoparna, meglena in abstraktna. Ker te dve barvi najmenj vpijeti in ne vlečeti očij in pozornosti nase, sta posebno primerni za navadno meščansko obleko v sedanjosti v času ravnopravnosti in demokratije. Res se zdaj občinstvo poleg črne v take barve oblači, katere se okolo teh dveh sučejo. Nehotö se domišljamo tudi redovniške kute, rujave, sive ali črne.
Razumljivo bode iz lastnosti j in iz značaja barv, zakaj ločijo slikarji vse barve in nijanse v gorke ali tople in hladne ali mrzle. Rumena in rudeča sta odločno toplega, modra hladnega značaja. Vse druge nijance barv tudi bolj neutralne, bližajo se jednej teh treh. Kadar se bližajo rumenej ali rudečej, so tople; ako premaguje v njih modra, so hladne. Zelena barva rastlin je mnogih nijans, tako je n. pr. zelje hladne, lipovo perje, čim bliže jeseni, tem toplejše zelene barve. Belo perilo poskrobljeno (šterkano) brez indige, je toplo proti onemu, katero je z indigo nekoliko modro pobarvano. V mälinih za riž je to dobro znano in popravi se malo rumenkasti riž pridejavši mu indige v belega, ki je prav za prav hladnosivkaste nijanse. Evropski porcelan je nekoliko zainodrel v primeri s kitajskim, ta se vidi bolj svitel in je tudi zaradi tega bolj v ceni. Ravno tako je imenitni kararski marmor hladne nijanse, ker vleče malo v modro, sivkasto in za kipe ni tako primeren kakor je oni starogrških kipov, do sedanjega časa ohranjenih. Razumljivo bo zdaj, zakaj je hotel slavni arhitekt Hansen na Dunaji poslopje za avstrijski parlament, grajeno v prekrasnem korintiškim zlogu, zidati iz pentelskega marmorja.
Načelu jednakomeme razdelitve pri sestavljenji barv nasprotno je ono podložnosti ali subordinate, sestavljenja po kontrastu ali nasprotji in obstoji v tem, da se kontrasti barv in tonov ne nivelujejo, ne umirujejo po ravnomerji svojih vtisov ali učinkov, po svojej akti-v i teti, ampak da se kontrasti povzdigujejo mej seboj do odločnega vrhunca in da tako močno naglašan kontrast nadvladuje vso sistemo. Po tem nadvladanji jednega dela nad druge, kateri imajo menj vidne tone, doseže se jednota in celota harmoničnega skupnega vtisa. Ta sistema je primerna za vse objekte samostalnega pomena, za slike. Kontrast ne obstoji v tem, da sta si dve barvi zoperni, da bi jedna drugo pobijala, ampak da sta si v svojem značaji kolikor moči različni in oddaljeni, da je mej njima velik interval. Po lastnosti se pokriva skoraj vselej izraz kontrast z besedo komplement. Dopolnilne barve
so mej seboj v največjem kontrastu. Če postaviš dve nasprotni barvi v dotiko, vidita se obe bolj napojeni in efektni nego sami na sebi. Temno postane poleg svitlega bolj globoko, svitlo bolj živahno in svetilno poleg temnega, posebno, kadar je obdano od temnih partij. Nepravilen kontrast, t. j. če nista barvi dopolnilni, pobija obe in jima jemlje odločnost. Rudeča in modro zelena v dotiki se povikšujeta, poleg rumene pa vleče rudeča na višnjevo, zelena na modro in vidita se bolj umazani, nego sta v resnici.
IV.
Obleka dela človeka, pravi star pregovor; poskusimo zatorej najprej tukaj razložena načela o barvah obrniti na človeško obleko ter poglejmo, kako jih more človek pri svojem oblačilu porabiti.
Denašnji moški spol oblači se samo v neutralne barve; pri teh ni harmonije ne disharmonije; pri teh ni možnih nobednih pomot in pogreškov zoper občna načela. Ozirati se nam je samo na ženstvo. Opiraje se na to, kar smo o kontrastu barv povedali, opazujemo pri nežnem spolu dvojni tipus, namreč lahkega, malo naglašanega, nežnega pri plavkah ali blondinah, in močnega, mogočno poudarjanega pri črnuljah ali brunetah. *)
Tipična blondina je svitle kože, svitlih rumenkastih las, oči so jej modre ne temne, na lici lahka, po nijansi bolj hladna mdečica; vsak ton prehaja mehko v sosednjega. Mej barvami ni nikjer velikega intervala, ne glede intenzivnosti, ne svitlobe. Modre oči kontrastujejo sicer z inkarnatom, vendar le nežno, lasje s kožo v svitlobi, vendar ne odločno. Kadar izbira blondina barve za svoja oblačila, držati se jej je načela, katero je na njej izrazila priroda sama in zoper to načelo ne sme grešiti. Voli naj torej pri svojej obleki barve milega značaja in naj ne jedini in ne združuje na sebi preveč poudarjanih kontrastov, ako neče, da njena obleka ne vleče preveč pozornosti nase in da ostane osoba poglavitna reč. Najvažneje je pri vseh slučajih, kaj si plavka ali blondina napravlja blizu glave. Popolnem pravilno je za plavko, kakor za vse druge, da je vselej vidni del inkarnata ločen z belim, namreč s perilom od druge obleke. Bela
*) Italijani imenujejo ženstvo „il gentil sesso", nežni spol, in to ime je pravilnejše nego nemško „das schöne Geschlecht", ker pri vseh narodih se nahaja več lepih moških nego ženskih, ako lepoto določuje dovršena in popolna rast vsega človeškega telesa.
tkanina povzdiguje mehkoto in transparenco kože; v to svrho so še najboljše bele špice, in sicer one iz debele niti jej ugajajo bolj nego iz drobne, ker dajo koži več morbidece. *) Prav mehke in tanke bele reči so za ta posel premalo odločnega značaja. Plavki je priporočati roza, ne pretemna modra ali ažurna, tudi še zelena barva; zadnja mora biti uže nekoliko neutralizovana, ker živo zelena šteje uže mej hude barve. Varuje naj se odločno rumene in pomerančasto žolte. Tem barvam zahteva oko po fizijologičnem zakonu y dopolnilo modro in zeleno modro; vsled tega delata te dve barvi v večjej masi blizu obraza inkamat sivkast in bolehen, njegova naravna živahnost je tako rekoč pokrita z modro ali višnjevo dopolnitvijo. Močno ali temno rudeča tudi ni plavki ugodna, ker jej pobija lahko tako nežno rudečico na lici in ima lastnosti prejšnjih dveh, če tudi ne v takej meri. Tudi odločno višnjeva ne dela dobro, ker daje inkamatu nekaj rumenkastega. Za plavko torej nikakor ni močen kolorističen materijal in le takrat jej ne škodujejo odločne barve kakor rumena i. t. d. naj si bode v manjšej ali večjej masi, kadar je njih nijansa neutralizovana v sivkasto ali kako drugače.
Čmolase ženske imajo nekaj tajnega, skrivnostnega, kakor bi se jim človek ne mogel tako lahko približati; nadejamo se pri njih hudih strastij, burnih in viharnih čutov in prizorov. Ta vtis je nekoliko tradicija, po izkušnjah utrjena, nekoliko pa je prisojati vnanjemu prikazu brunete. Inkamat, če tudi ne vselej briljanten, izpreminja se v bolj toplih nijansah v rumenkastega ali rujavkastega; oči temne, žareče pod močnim odločno potegnenim obokom obrvij, forme največ prononsirane in čvrste, ki prihajajo posebno takrat do veljave, kadar je inkarnat jednoten brez rudečice na licu. Obraz je obrobljen od črnih las, ki se v svitlobi temno modro blišče. In tako je zje-dinjen tu močen odločen kontrast v barvi in svitlobi. Uže v očesu samem je cela skala, od belega do popolne teme. Da ima s takimi naravnimi krasotami obdarjena ženska svojo nošo voliti v drugih barvah nego plavka, ni dvombe. Najbolje stori, če si voli obleko v zmislu tistih barv, katere je uže priroda na njej izrazila in če se zatorej poslužuje močnih odločnih barv. Tople nijanse od globoko rudeče do črne so jej v vsakem slučaji ugodne; toda rudeča ne vleče
*) Italijanski izraz, ki pomeni toliko, kakor nežna meh kota. Nemci ga rabijo nepreloženega.
na višnjevo, ampak bolj na rujavo stran. Da bruneta rada vtakne v lase temno rožo ali nosi trak jednake barve, je znano in tudi pravilno. Odločno višnjeva barva ni posebno ugodna, ker ima rumeno za dopolnilo in povzdiguje inkarnatu rumenkasto nijanso. Svitlo rumena je preveč bliščeča barva, prekosi vsak ink&rn&t v svitlobi in briljanci tona, vriva se torej na škodo dela, kateremu ima le služiti, t. j. obraza, v oči in ga kaže očesu bolj sivega, nego je v resnici. V večjej masi škoduje rumeno tudi črnolasej ženski, k večjemu se more brez škode posluževati kake male stvari te močne barve. Znano je, da so blede čmolase ženske pri luči videti ja ko bele, bolj bele nego blondine. Naša umeteljna svitloba, sveče, gaz, petrolej, je v primeri k solnčnej rumenkasta in to rumeno duši rumenkasto barvo inkarnata, da ostane le bolj sivkasta nijansa. in ta s temnimi rečmi obdana, postane svitla in bela. Črno krilo, dandenes tako priljubljeno in čislano za najbolj elegantno, ima vendar le oni značaj o črne j barvi zgoraj naveden in je krilo žalovanja; jedini dobiček, da se vidi v njem rast bolj šibka, ni tolik, da bi se mu smeli žrtvovati vsi drugi dobički prihajajoči iz umno sestavljenih barv.
Napojem, odločni in globoki toni, niso še vpijoči. Zlato, čisto zlato je svitle intenzivne rumene barve, vendar je še milo poleg krom-rumene ali kadmija. Spektralne barve in one cvetlic so tudi jako odločne in intenzivne. Toda te barve so delane s svitlobo samo in so tako eterične, da jih ni mogoče s to krasoto na blagu posnemati. Naš materijal za koloriranje ni eteričen, ampak večinoma zelo materijalen; če rabimo žive barve tako, da jih ne neutralizujemo t. j. da jim ne primešamo nekoliko nasprotne ali dopolnilne barve, je rezultat surov in dobimo mesto briljantnih samo vpijoče, zbodljive, strupene barve, n. pr. moder in zelen ultramarin, krom, cinober i. dr. Zeleni toni volne za vezenje (štikarijo) in oni tepihi z velikimi rudečimi rožami in jako zelenim perjem so tudi dober vzgled vpijočih barv in kakeršnih se je treba vselej ogibati. Po vplivanji obrtniških muzejev in šol, umetnikov in učenjakov se je industrija glede sestav-Ijenja barv v malo letih uže mnogo izboljšala in upati je, da je tisti čas pri kraji, v katerem se okus izobraženih od tako imenovanega, t. j. psovanega kmetskega, samo v tem loči, da ves kolorit zanikuje.
Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika,
obratuje Dj. Daničic.
Spisal Fr. Levstik.
~~ad deset let je pod upravo učenega jezikoslovca Srba gosp. dr. Da niči ča temu „rječniku" gradivo nabirala ju go s laven ska akademija; a bas g. Daničiča svet je bil, naj ona poskrbi, da tak slövnik pride na svitlo. Zato je tudi akademija zdaj pozvala njega, da bi od znesenega gradiva sestavil slövnik, in srbska vlada, cenčč tega dela važnost, oprostila ga nekaj časa dolž-nostij, katere ima v svojej domovini.
Minilo je nekoliko tednov, od kar je imenovanega „rječnika" v latinici mej ljudi prišel 1. zvezek I. dela, in to od slova: „AK do slova: „Besjeda." To je napolnilo 240 zelo tesnih strani j. Izdajati ga je začela „jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. U Zagrebu u knjižarnici Lavoslava Hartniana na prodaju. Tisak dioničke tiskare." Knjiga ima veliko osmerko, imenovano „lexikon-oktav." Vsaka stran se na dve polovici deli s črto po sredi. Pismena so zrnata in krasna, da-sl drobna, papir lep in trden, kakor iz vestno pristoji knjigi, katera bode Hrvatom, Srbom in tudi Slovcnom vedno ter vedno v rokah. Poprave tiskovnih pomot so dobro dovršene, da zatorej nahajaš le malo hib, in z večine so tudi tö neznatne. Kdor koli se je uže mučil s tiskovnim popravljanjem, ve, kako je tak posel težaven zlasti v znanstvenih knjigah, a še posebno v sldvnikih. kakeršen je ta, o katerem zdaj govorimo.
Gosp. Daničic je v „rječniki" latinico podpolnil z nekaterimi znamenji, in to za glasove (zlito izrekane): d j, d ž, lj, 11 j, kar hvalimo, ker je teh znamenj slovniku treba, ako hočemo 11a tanko pisati, kakor se govori in kakor veleva znanstvo. Tega naj bi ne pozabili dni, kateri sestavljajo slovensko-nemški slövnik. V „rječniki" vrhu tega tudi, kdor so hotele imeti starosrbske besede, nahajamo s cirilico natisnen zamolkli samoglasnik „itt in latinsko pi'srne „eu za „jati." Slovniškej terminologiji služi latinski jezik, in tudi besede se tolmače z latinščino, a ne z nemščino, na pr. bečiti, bečtm, impf., trudere, torquere. Vsakej besedi je dodano, iz katerega korena je porojena, katerega
veka se prvič nahaja v književnih spomenicih, dokle je bila v rabi, ako zdaj uže ne obična, in kateri slovniki so jo uže imeli v sebi. A slovniki se ti naštevajo: Vrančič (Verantius), Mikalja, Bela (Delia Bella), Belostenec, Jambrešič, Stulič (Stulli), Voltiggi, Vuk, Daničič; — Jovanovič, rječnik sviju varoši, varošica i sela u Srbiji, Mašek, Repertorio delle locality del regno di Dalmazia, Šulek, jugo-slavenski imenik bilja itd. — Bogata hranišča južnoslovanskega jezika!
O tujih besedah, ki jih je v tem zvezki obilo, čitamo vselej, od kod je katera prišla. Vsak umeje, kdor se je kdäj s takim poslom bavil, kolike pazljivosti in učenosti je treba, a to še posebno sestav-Ijdču srbskega slövnika, ker je v tem narečji vedno imeti na umi grški, latinski, vlaški, nemški, turški, ogerski in tudi rabanaski jezik, česar je pisatelj slovenskega slövnika osvobojen; kajti mi smo vzeli na posodo res obilo nemških in vlaških besed, a nemarno ni turških ni ogerskih, osobito ne po kranjskej deželi, raz ven malega števil ca, in tudi nekatere izmej teh bode še skrbneje razgledati, ter pokaže se morebiti, da po resnici zopet neso ni turške ni ogerske. A z druge strani je Srbu in Hrvatu mnogo laže slovnik pisati, nego li Slovenu. To govorčč imamo na umi slovenske ali od konca do kraja zlugane, ali vegaste in pohabljene, rekše, na pol resnične a na pol spakudräne besede, kakeršnih je v nakaterih naših uže natisnenih a posebno v rokopisnih zbirkah malo ne toliko, kolikor zdravih in dobrih. Srbskemu in hrvatskemu narečju se ta rak ne tako globoko zajedel v meso, kakor nam.
Nemški Crimmov slovnik je posebno z ene strani g. Daničiču služil v ogledalo. Tudi „rječnik" ima zatorej zelo mnogo primerov iz pisateljev, in to vselej z dostavljeno stranico, kde se kaj nahaja v izvirnikih. Razprave o nekaterih besedah so jako obširne, posebno o veznicah. O besedici: „A" je 26V* stranij, ter o besedici: „Ako" 14 stranij. Morebiti se komu zdi tega preveč, da-sljc dobrega blaga, kakeršno ponuja „rječnik", bolje preobilo, nego li premalo. Na pr. o rečenej besedici: „A" se naštevajo in z mnozimi primeri iz veljavnih pisateljev potijüjo vsi razni slučaji, ob katerih U veznica more služiti, in pripoveduje se, kaj znači ob vsacem slučaji posebe, ter tudi se dodajo vse druge manjše besedice, kolikor jih kdäj ž njo stopi v družbo. Kakor je „rječnik" tenak o tej besedi, tako tudi o vseh drugih, kar se dostaje rabe, raznih konstrukcij in raznega značenja, da se je čuditi i Daničičeveinu velicemu znanju srbskega jezika i trudoljubivosti
s katero je nakopičeno gradivo globoko premišljeno razbral ter v slov-niki nanizal in razpostavil, kder ima vsaka stvar svoje pravo mesto. Vsacemu Slovenu, res ljubečemu svoj rod in jezik, bode se iz te knjige premnogo učiti, zlasti kar se dostaje notranje čistote slovanske, pravilnih konstrukcij, nepokvarjene sintakse in rabe raznoličnih veznic ter sploh jezfkovega drobiža, ki ga je naše narečje, odtrgano od svojih južnih bratov, ali do konca izgubilo ali mrski ponemčilo.
V„rječniki" posamične besede in cele stavke ž njimi vred nahajaš od pisateljev najstarejše dobe do zdanjega časa, iz katerega so spet zelo izbirično v porabo odločeni samo oni pisatelji, ki so zajemali iz narodnega govora; a vse drago novo slovstvo seje ostavilo prihodnjemu času. Ako se ne motimo, „rječnik" seza do začetka „novoobraznega potujčevanja", s katerim se ob enem uže tudi bori pro bujen a stara krepost slovanskega jezika. Ob sebi se umeje, da v njem za starimi knjigami svoje prvo mesto nahajajo narodne pesni, poslovice (pregovori), pripovedke in zagonctke (uganke), a izmej teh ima prvo ceno zopet vse ono, kar je nabral in spisal slavni Vuk Stefanovič Karadžič. Vrhu tega je „rječnik" hrvatsko-srbska imena ter priimke ljudem vzprijel od vseh krajev, iz raznih šematizmov in od koder je koli mogel; a v njem so tudi imena selom, brdom, rekam itd. Ni ptičev ne pozabil, ni rib, ni ostalih različnih živalij, ni cvetlic, ni rastlin, gozdnega drevja, šibja, grmovja itd. Posebno radi smo tudi bili, iz Zoričičevc aritmetike (1766. 1.) čitati primere, kako se dobro in čisto slovanski govori, kadar je računati, ker je posebno nam Slovenom tacih vzrazov treba, kakor slepcu vida. Bas to vsestransko tolikšno bogastvo temu delu, ki nam ga je po vsej pravici imenovati zgodovinsko-kritičen slovnik, daje ceno, katera nikoli ne mine.
V omenjenem „rječniki" se sploh jezik ne primerja k nobenemu druzemu jeziku, niti ne k nobenemu živemu in mrtvemu narečju slovanskemu, razven kadar nanese prilika, da je treba odkriti postanek težkih ter nejasnih besed, in ta knjiga zatorej ne primerjajoče jezikoslovno delo v strogem zmisli, česar ne grajemo, ker tak posel bode svoja posebna ter velika naloga prihodnjih časov; a z druge strani tudi „rječnik" zopet primerja toliko, kolikor bi dolžan bil vsak, na vrhunci jezikoslovne znanosti stoječ mož, kateri bi kakeršnemu koli slovanskemu plemenu zdaj sestavljal slovnik, osnovän po jednacem črteži, po kakeršnem je Daničičev. Taka trudba je potrebna tudi sama o sebi, ker pisatelju rabi v svoj nauk, da mu pokaže pravo
moč in postanek vsake besede posebe, kolikor namreč tega zdanja vednost more stvoriti, pa naj-si tak pisatelj v svojej knjigi potlej o tem primerjanji kaj izpregovori ali ne izpregovon.
Dotekniti se je tukaj še neke druge, Hrvatom zelo kočljive stvari, ki je tudi sama o sebi težka in zamotana. Bodi nam svobodno, i o tem svoje mnenje povedati. Trdili so učenjaki ter misle še do tega časa, da se južna slovanščina deli na tri plemena: „što" govori Srb, „ča" Hrvat, a „kaj" mi Slovani. To troje narečje so imenovali: srbsko, hrvatsko in slovensko. Po jeziki je res tako in drugače ni biti ne more; a zgodovina je to vse prenaredfla. Jezgra pravim Hrvatom je zdaj provincijalna Hrvatska in Zagreb nje stolfca; a narod je tod kajkavsk. Vrhu tega hrvatski domorodci pričajo, da še do denašnjcga dne Dalmatmci sami sebe i po najdaljnejših stranäh imenujo Hrvate, kar se ne zdi neverjetno; a Primorci okolo Keke in Istrani so si tudi v svesti svoje hrvatske krvi, ali oboji govore (Istrani z večine) čakavski. To premislivši vidimo, da kar „što" govori, to je pravi Srb, a kar v provincijalnej Hrvatskej govori „kaj" in drugod „ča", to je denes Hrvat, a kar zunaj Hrvatske golči „kaj", to je zdaj Sloven.
Čakavščino so bili pisatelji zgodaj začeli prelivati v štokavščino, ter v poslednjih letih se je posrljila še kajkavsko-hrvatska knjiga. Zatorej so tudi temu slövniku vzdeli ime: „rječnik hrvatskega ili srpskoga jezika". To hoče reči, da je srbsko in hrvatsko 11 are rje oboje samo jedno ter isto, kar ne do zadnje trohe res: čakavščina je srbščini bolj podobna, a hrvatska kajkavščina menj. Znano je, kar novejši zgodopisci hrvatskega in srbskega slovstva učč, da je to oboje slovstvo jedno ter isto, pa tudi Srbi in Hrvati da so eden ter ist narod, ker je do zdaj oboje razdružavala samo zgodovinska osoda, posebno vera ter latinica in cirilica, a jezik da je povsod jednak, razven malih krajevnih razlik, osobi'to po civilnej Hrvatskej. S kratka, Srb in Hrvat imata zdaj v knjigi en jezik, a 1111 Slovani čestitamo obema. Združena moč je silovftejsa, nego razcepljena. Srb je Slovan, Hrvat je Slovan, in to nam je prvo. Samo tega vprašanja se ne lehko iznebiti: ali so se v zgodovinskem „rječniki" zgodoviuskej hrvaščini brez kacega izmika postavile prave granice, kolikeršne jej prfstoje, ali ne? Čakavščina je res dobila svoje odkazano mesto. A kajkavščina? Poslušajmo, kako sam g. Daničič o tem govori v „ogledi", ki gaje bil 1878. 1. razposlal, predno je „rječnik" jel sestavljati. Njega besede so:
„Hoče li uči u rječnik i „kajkavske riječi"? Ima riječi koje sada govore samo kajkavci a njegda ih je govorio i ostali narod i još po krajevima najviše udaljenijem od kajkavaca. Ima knjiga koje je na svaki način valjalo upotrebiti za ovaj rječnik, a u njima se mije-šaju oba govora, manje ili više. I u samom životu danas može se vidjeti kako ljudi miješajuči se medju sobom prenose riječi iz jednoga govora u drugi: riječ koja je tako iz kajkavskoga govora ušla u običaj, ne može se izostaviti iz ovoga rječnika. Najposlije sam Bjelostjenac u svom kajkavskom rječniku ima mnogo riječi za koje veli da su „dalmatinske"; ne bi li trebalo ako ništa drugo a ono barem vratiti tu pažnju zaslužnom kajkavcu? — Po svemu tome mislim da treba u ovaj rječnik primiti i „kajkavske riječi", ali samo riječi, i staviti ih u obličju koje bi imale u govoru ostaloga naroda, pa kod svake napomenuti da je iz kajkavskoga govora i kako u njemu glasi, ako glasi drugojačije. Što po mom mišljenju treba primiti samo riječi take bez primjera, s toga mislim da se i zadovoljiti treba samijem rječnicima, ostavljajuči literaturu provincijalnomu rječniku, jer riječi kojih ne bi bilo ni u ostalom narodu ni u rječnicima kajkavskim ne može biti mnogo, pa bi šteta bila za ovaj rječnik gubiti vrijeme čita-juči cijelu literaturu kajkavsku."
Vidimo, da je ta stvar g. Daničiču delala muke in preglavice dovolj, kajti zna in ve tudi on, kako vse troje narečje tu ter tam seza drugo v drugo, in kaka težava je časi, najti pravo mejo. V Zagrebi samem prosti narod govori kajkavski. Zatorej se ne moremo posebno čuditi, ako jc v „rječnik" zašla tudi naša: „ B a z o v i c a (reci: büzovica) f., selo u primorju blizu Trsta",koder prebivajo pravi, a ne hrvatski, nego naši kajkavci, katere smo vedno šteli ter jih štejemo še denes mej čiste Slovene. A če je naša Büzovica hrvatska ali hrvatsko-srbska, ne lehko razumeti, kako je to, da v kajkavske m Zagrebi sestavljeni hrvatski zgodovinski slovnik z druge strani zopet kajkavščino, a ne slovenske, nego sam svojo hrvatsko, svojo zgodovinsko kajkavščino prezira tako zelo, da jej prostora daje samo toliko, kolikor je zdaj uže mej svoje besede meša tudi štokavec in čakavec ter kolikor so je zbrali slövniki, osobito Belostenec in Jambrešič, a tudi iz teh da jo jemlje polovično, ker jo pretvarja na srbskega narečja obraz, in da vrata zapira vsemu kajkav-sko-hrvatskemu slovstvu, ne vzprijeimije nikakeršnega primera iz njega! Poleg tega sam g. Daničič priznava, da so vender nekatere knjige, ki jih je na vsak način bilo porabiti v „rječnik", če tudi se v njih menj ali
bolj mešata oba govora; a na drugo plat on zopet misli, da „rječniku" ne bi pridovalo, časagubiti, čitajoč vse kajkavsko slovstvo. — Zakaj ne? Ali je starega hrvatsko-kajkavskega slovstva toliko, da bi ga množim delavcem, kakeršne ima akademija, trebalo za slovnik izpisavati Bog \6 koliko let? Kedäj se spet povrne taka lepa, ugodna prilika, kakeršnaje zdaj?
Po naših mislih so bili trije potje „rječniku" odprti. Prvi pot: vsacemu od vseh treh govorov posebe sestaviti slovnik: štokavcem posebe, čakavcem posebe, hrvatskim kajkavcem posebe. Ali tega poti ne bi nihče hvalil, ker sta si čakavsko in štokavsko narečje tako blizu, da ju nikakor ne kaže na dvoje trgati. Zatorej bi drugi pot bil ta: štokavcem in čakavcem sestaviti ga vkupe in obojim odmeriti proti sebi po 'jednoliko pravice in pozora, a hrvatskim kajkavcem posebe. Ali tudi tukaj bi se bilo neke stvari bati. Izvrstno bi naj-prvo začeli zdelovati štokavsko-čakavski „rječnik", a kadar bi ta bil gotov, potem bi se morebiti kajkavsko-hrvatski zaležal tako, da bi ga nikoli ne bilo na dan. Tretji pot: štokavcem, čakavcem in hrvatskim kajkavcem sestaviti ga vkupe ter vsem trojim proti sebi odmeriti vsacemu po jednoliko pravice in pozora, ker ne moremo najti pametnega vzroka, zakaj bi nam katero narečje izmej tega trojega bilo prezirati ? Ali ne vse troje naše, — vse troje slovansko in si zelo podobno? Ali se „rječnik" ne imenuje tudi hrvatski? Ali ne zdaj civilna Hrvatska prava jezgra vsem Hrvatom ?-Takšno delo bi res bilo dostojno „jugo-slavenske akademije!"
Kateri pot izmej teh treh se je odbral? — Tretji. — A kako? — Vse pravice in ves pozor so dali štokavščini ter čakavščini, a iz hrvatske kajkavščine se je odločilo samo nekaj malega spisov, katerih primeri, če tudi nemajo oblačila dovolj svatovskega, vender le za pogrneno mizo sede poleg štokavščine in čakavščine; vse drugo je toličko da ne ostalo zunaj pred pragom, kajti zdelo se je treba, vzprfjemati samo besede, a tudi te preobražene po srbskem narečji, brez nobenih primerov slovstvenih, pobrane iz jedniih slovnikov. Kde tukaj nahajamo tenko načrtane granice ? Kaj more to biti: kajkavščino v „rječnik" jemati, a zopet je ne jemati? vrata jej odpirati, a zopet naglo zapirati, predno sta prag obe nogi prestopili ? — Vidimo, kako težko se je izmisliti kaj dobrega, kadar nehčemo tega, kar se nam podaje samo od sebe, ker je pravo!
Po vsem tem je naravno, k<\ od vrlega Habdeliča, ako molčimo o drugih, v „rječniki" nikdar n6 sledu ni tiru, kolikor smo do zdaj
zapazili. Mogel bi kdo opömeniti, da je Habdeličev slövnik prepisan Y Jambrešicev, kakor ta sam pripoveduje, in tudi v Belost^nčev. Nesmo utegnili dosti primerjati, da bi smeli trdno reči, ali je pobrana vsaka beseda in vsako besedno značenje, ali ne; pa bodi si, kakor koli, slövnik je zopet le slövnik, delo, katero je na vsak način treba v rokah imeti, kadar se piše nov slövnik istega jezika. A Habdelič je dal poleg slövnika (1670. 1.) mej ljudi še druge knjige, v katerih je njega krepki jezik bogatejši, nego Ii v slövniki samem. Vrhu tega smo jako radovedni, kako je, kar se dostaje nenatisnenih slöv-nikov (Vitezovič, Katančič)? — V „rječnik" se je z jedfne srbščine posnel tudi priglas (akcent), kateri povsod, ako je bilo količkaj moči, stoji naznačen z veliko skrbjo, kar je hvalno, tudi potrebno ter jezikoslovcu jako po volji.
Ponuja se težko vprašanje: kde se bode jezikoslovje ozbiljno bavilo z onim odcepkom južne slovanščine, recite mu, kakor vam drago, ali hrvatsko-slovenski ali kajkavsko-hrvatski, o katerem nehče ni Beli Grad nič vedeti ni Ljubljana a niti ne sam kajkavski Zagreb, ali vsaj premalo mu je do njega, kakor se je zdaj pokazalo? Gosp. Daničič odgovarja: to naj stvori poseben provincijalen slövnik! O tem smo govorili uže poprej in zdaj vprašamo zopet: kdaj se je tacemu slövniku nadejati ? Kdo se bode tega posla še hotel spomiuati, pred soböj imejoč dokončano monument al no delo, katero je zdaj začelo izhajati, in ki je tega veh'cega imena od vsake druge si rani res po vsem vredno? Konec sodbe naše je ta, da v „rječniki" hrvaščina, kolikeršna in kakeršna je denes, ima obilo preozke meje. — A to se menda pač ne zgodilo od strahu, da ue bi v knjigi zopet kako prevladala kajkavščina? Zdanje razmerje na jugi nas uči, da se tega ne bilo treba nič bati!
Mej spise mešanega govora a vender porabljene v „rječniki" spadajo „acta croatica", izdal Ivan Kukuljevič Sakcinski, v Zagrebi, 1803. 1. V njih je posebna, jako zanimiva in zelo velika glagolska listina s 1325. 1. o mejah (razvodih) po Istri. Ta listina sama svoj jezik imenuje „hrvacki", a vender vmes piše tudi prave kranjsko-kajkavske besede in besedne obraze, germanizme in italijanizme: „brituf, žlahtni, „ta" drugi dan, peljali, ker (weil), kare (zdaj: kar), loge, dogi, skodli (Schindeln), h Kožljaku, sturit, aku. prnesu (3. pers. plur.), deželski" itd. Iz nje je v „rječniki" več primerov, od katerih pogledimo samo onega na 13.b: „prose, da bi knez s tu
7
gospodu razgledal, a to jim je vse na putM za jedno", — a Kuku-ljeviceva knjiga na 13. str. v 21. vrsti od zgoraj dolu kaže: „prose, da bi gdn (gospodin) knez s tu gospodu razgledal, a to jim je vse na put« za jedno." Ako je v rječniki: „na put«" popravljeno samo za tega delj, daje zdaj „u obličju, koje bi imalo u govoru ostaloga naroda", ne moremo graje zamolčati o samovoljnej popravi; ako li je tiskovna hiba, štejemo jo po pravici mej znatnejšo, in zdi se nam res le hiba, kajti drugače bi se bilo morda prenaredilo tudi „razgledal" v „razgledao".
Jedrno to, kar smo o kajkavščini rekli, nam se v tem veUcein početji zdi bistven in resničen nedostatek, a vse drugo so malösti, ako tudi bi se tu^ter tam dalo morebiti še kaj opomeniti, kar se na pr. dostaje etimologije. Ali je vsem besedam g. Daničič korenike vselej prav postavil, ali ne, o tem je težko govoriti, ker jczikoslov-stvo poleg vsega truda in velikanskega napredka ter poleg obilih delavcev še vender ne dospelo tacega vrhu, da bi vsaka stvar uže bila gotova, in tudi to je. da „rječnfk" ne izgublja ni trohe od svoje cene, ako v njem katera korenika nema pravega mesta. Zatorej prosimo svobode, svoje mnenje povedati le o nekaterih posamičnih besedah, in tega bode malo, ker je treba hiteti h koncu.
O besedici: „Alii", interj., ta slovnik uči, daje to „riječ: ali, okrnjena na krajir i sastavljena s uzvikom: au. — Ta besedica rabi i Slovenu, kateremu slove: ali. Srbski je: al a imaš brza konja! Nar. prip. Vuk. 27., a naš Dolenjec bi rekel: ali imaš brzega(hitrega) konja! Gorenjec, ponemčen tudi v tem, po nekaterih krajih govori: t o imaš p a hitrega konja! kar je primeriti k nemškemu: hat d a s aber gedonnert! Gorenjska besedica „to" si je osvojila res nekoliko bolj raztegneno rabo, ne li nemški „das", a vrhu vsega tega je vender le od nemškega. — Srb. a 1 a, novoslov. a 1 i mislim da je v tem slučaji isto, kar starostov.: o le interj. V Miklošičevem slovniki je čitati: o 1 e čjudo! o 1 e sila nepobčdima! o 1 c jarosti blagočTstija! itd. Nekdanje „ole" seje Srbom pomešalo morebiti z arabsko, zelo podobno besedo: al lah, Gott, katera jim je znana, kakor uče narodne pesni, in vdmo, da po vseh jezieih božje ime služi tudi vzvikanju; a Sloven je staro besedico „ole" zameni 1 za drugo svojo, po glasovih tudi zelo jednako: ali, adv., namesto česar je še Trubar pisal: oli.
O besedi: bftlvan, m., idolum, trabs, „rječnik" uči: „najviše se misli, da je tudja riječ od tatarskoga: bal ab an, velik". To je bilo Miklošičevo mnenje uže v staroslovenskem slovniki, kder to besedo
nahajamo v raznih obrazih: blüvanü, blavanü, bolüvanü, balüvanü, balovanü, bülüvanü, bülvanü itd. m., stipes vel statua, columna. Ta beseda je menj ali bolj znana malo ne vsemu slovanskemu svötu in lit. jeziku. Morda je tukaj bil prvotni pöjem: Balken (sich vom Boden abhebend, in die Höhe ragend), ter potem: Säule, Götzen-b i 1 d, zaradi česar bi se dalo primeriti k staroslovenskcmu: brüvino, n., Balken, kakor je staroslov.: p/ašti, m., Mantel, poleg: praštl, m., Mantel, itd. V obrazih: balüvanü itd. imamo otrplo glasovno združbo, kakeršna je slovanščini vladala v starejših dobah; primeri staroslov.: b a 1 ü t i n a, f., lacuna, staguum, poleg novejšega lica te besede: bi a t i n a, f., palus, in staroslov.: alüdija, f., navis, poleg: ladij a f., navis itd. Po našej misli je „balvan" od Slovanov tudi k Nemcem prešel in tamkaj se izpremenil v dno besedo, katero Schmeller pomotno imenuje dogermansko, namreč: die, der Balfen, Felsenstück, das etwas überhängt und eine Art von Schutzdach oder Höhlung bildet; v Švici: die Balm, eine hervorragende Felsenwand. Schmell.-Fromm., I. 236.
O besedi: b sil ta, f., securis militaris, misli tudi g. Daničič, kar je mislil uže Linde in Vuk, da je turška. Trebe opömeniti, da se do denašnjega dneva slovanščini priznava premalo samorodne kreposti, česar je krivo to, ker naša vednost v začetki ne bila ter do tega hipa še nc dovolj oprta na svoje domače, nego bolj na tuje znanstveno učilišče, in zaradi tega smo izgubili vero sami v sebe, katero si je povrniti in tudi v jezikoslovji porod mnozih besdd z nova raz-gledati. Kdo vč, če i te besede Turek ne pobral od Slovana, kakor obilo drugih? Ruski je: bal ta, f., Axt, Beil; češki: bal ta, f., Axt, Beil, Jungm.; poljski: bal ta, belta, f., Streitaxt, Linde; liovo-slov.: bal ta (reci: b a # t a) f., mala, ročna sekirica, Handbeil, na Dolenjskem. Primeriti bi se dalo lit.: beldziu, belsti, v., pochen (schlagen), klopfen; bal d as, m., der Stössel, ein unten mit einer Scheibe versehener starker Stab, mit dem die Fischer auf das Wasser hart auf-stossen, um die Fische in die Netze zu scheuchen. Res bi se po jezikoslovnih pravilih v slovanščini bilo nadejati obrazu: bald a, a ne: bal ta; ali nahaja se tudi „d" v tej besedi: rus. bal d a, f., das dicke Ende eines Prügels; der grosse Schmiedehammer; češki: bald a, f., ein dicker, starker Stecken, Jungm., in slišal sem, kit so v Laščah na Dolenjskem z besedo: bal d a, (reci: ba/da, a ne: bar d a) f., imenovali palico, kakeršno Ogri nose in ki ima zgoraj železno sekirico; a glasovno združbo: bald-, namesto: blad- primeri k staroslo-
7*
venskemu: balütina, alüdija itd. Morda je vsporediti i nemško besedo: der Bolz, der Bolzen, kurzer Pfeil; starker, runder Nagel; Hiegel; Keil; Ackerpolz. Dreschtiegel; starovisokončm.: polz, bolz; srednje-visokonem.: bolz; angleški: bolt; island.: bolti, eiserner Schliessnagel. Weigand I. 219., Grimm II. 234. — Kar se tiče obraza „balta" poleg „balda", čitaj Miki. Gramm. I. 2. Aufl. 225.
A r b a d i ga, f., „od tal. e r b a ti ca, travarina, travnina, popaša", in to od lat.: herb a, zelenjava, trava. K tej besedi naj dostavim samo to, kar sem te dni po naklučji zvedel iz pisma svojega prijatelja, da namreč tudi Notranjci blizu vlaške meje na Nanosi imajo to besedo, a slove jim: rubadje, robadje, n., pašnina ali novci, ki jih od Pivčanov, Kraševcev in Lipaveev pobirajo zato, ker ti svoje ovce na göro Nanos dajo v pašo.
H koncu povedimo, da ta novi slovnik vzprijemljeino z veliko radostjo, in to vrhu vsega, kar se nam je zdelo dolžnost pograjati v njem zaradi hrvatske kajkavščine, in vrhu vse jezikoslovne drobnjave; kajti srečavajo se različne misli, kadar koli pride knjiga te vrste mej ljudi; a katera misel je dobra, ne moči vselej do trohe dognati, in tudi glavna naloga tega slövnika je vsa druga, a ne etimologija. „Rječnik" z veliko radostjo vzprijemljeino za tega del j, ker nam odpira hrame, v katerih je razvrščeno ogromno bogastvo, kakeršnega ne moremo najti in še mnogo let ga ne bodemo mogli najti v nobenej -drugej knjigi južnoslovanskcga jezika. Zatorej želimo, da Bog ohrani zdravje in trudoljubivost učenemu g. Daničiču in vsem njega pospeš-nikom ter jih okrepčaj, da skončajo delo, ki ne bode samo Hrvatom in Srbom dajalo ponosa in slave, nego tudi krepko jezikoslovno podporo slovanstvu sploh, a še posebno Slovenom, katerim živo naročamo, da bi ga pridno in pazljivo čitali in premišljali ter se iz njega naučili tudi temu, kakšne slövnike znanstvo sestavlja v denašnjih časih!
Ker bode tako obširno osnovan „rječnik" do svojega zvršetka potreboval mnogo časa in stal naposled obilo novcev, zato je vsacemu svetovati, naj kupuje posamične zvezke.
Za 1. zvezek je bilo 3 gld. plače.
Na se m nji.
Zložil Bojan.
Žid si na trgu je SAtor napravil, Lišp raznoter je na prödaj postavil: Zlate verižice, krasne uhane, Prstane, igle umetno kovane. To se ti bliska, oj, to se leskeče. M6če po izbici iskre žareče! Tropa gledalek krog žida se zbira, Željno v zlato in srebrč se ozira; Lišpa kupavajo vsakeršne vrste V läse in uha, na vrat in na prste. Z lišpom na roci, na vratu, na glavi Pojdejo v cerkev v nedeljo — k razstavi! Tebi. dcklfe, pa ni treba krasila, Kräsa dovölj si od neba dobila: Ustne so ti nad korale rudečo. Tvojo okö se nad biser leskeče; Rože rastoče sred lilij obličja Rajske brez tujega so lepotičja; Kodri, ki venčajo umno glavico, Krasijo bolj te ko krona kraljico: Snežno beloto deviškega vrata Le zatemnila bi vrvica zlata ! . . . Lepa. najlepša si sama ob sebi, Lišpa ni treba, oj deklica tebi!
Prošnj a.
Zložil Anton Kos.
Oh, deklica lepa, saj dobro vem.. Da tebe ljubezni prositi ne smem. Da drugemu tvoje srce že gori. Da srečna nevesta si, deklica, ti!
A vendar te prosim presrčno lepo. Izpolni mi jedno gorečo želj6, Izpolni jedino to prošnjo mi ti: „Nikar ne povešaj svojih očij!*
Ko v družbi zgovornej pred manoj sediš In v srečo zamišljena svojo molčiš, Cvetoča podoba mi tvoja zarčs Zdi angelj se pravi iz samih nebes.
In ko tedaj tvoje modro oko Na mojem obrazu počiva gorkö, Oglaša se v prsih mogočna mi strast In dušo objema nebeška mi slast.
Kar vstal bi, za bele rokč te prijel, Na srce pritisnil, goreče objel, In prosil iskrčno te, prosil lepo, Jedino da to mi izpolniš željo:
„Oh, deklica lepa, saj dobro vem, Da tebe ljubezni prositi ne smem, A däsi ti zdrae sreč ne gori — Nikar ne povešaj svojih očij!"
Otok in Struga.
Noveleta. Spisal dr. Ivan Tavčar.
n.
rago jutro potem je solnce prijazno sijalo čez otoško graščino. Po noči je deževalo in po drevesih so se še vedno lesketale debele kaplje. Po grajskem vrtu sta se zopet sprehajali grofinja Ana in njena sestra grofica Eliza. Več let uže ni bilo gospode v grad. Letos, ko so tisti žalostni spomini uže nekoliko pozabljeni bili, prišla je grofinja Ana, ter povabila k sebi tudi sestro Rlizo. Leta je bila pred letom postala vdova, in morila jo je še vedno bolest po mrtvem moži. Bil je v visokej vladnej službi; zastopal je vlado dolgo vrsto let v deželi, skoraj na meji ležečej. Eliza pa je bila z radostjo sprejela povabilo svoje sestre, ter s svojo hčerjo prišla na Otok. Na deželi, v prijetnej naravi upala je zdravila potrtej svojej duši. —
Tudi drugo jutro potem sta torej grofici hodili po vrtu, ter si tožili svoje gorje. V sobi, v stolpu tik vode stoječem pa sta tedaj pri oknu sloneli domača kontesa Serafina, in sestriČina njena, kontesa Lucija. Mladi, in komaj iz otročjih let dorastli nista vedeli, kaj da
je žalost. In spominov preteklih, ki bi ji bili morili, tudi nista poznali. Glasno govoreč zrli sta v temno vodo pod sabo j, ki se je ravno pod oknom vrtila v velikanskem krogu, ter sukala velike pene po svojej vršini. Kruh sta metali ribam, <la so se s hruščem trgale zanj. V prvem tem jutranjem delu pa ji je premotil nekdo, na kojega nista čisto nič mislili. Onstran ob bregu prikazal se je namreč ravno tedaj človek, na konji sedeč. Počasi je prijezdaril iz smerekovega gozda ter leno sedel v sedlu. Živinče, katero je jezdaril, bilo je koščeno, stegneno in kakor je bilo videti slabo rojeno. Jezdec bil je visoke postave in širokih pleč; obleka pa se mu je videla, kakor da bi pogrešala strežaja, ki bi iztolkel prah iz nje. Široki klobuk, ki si ga je bil nizko čez čelo potisnil, pa je bil uže tako odločno star in umazan, da se je moralo to prvi hip opaziti. Konj in jezdec sta se mej potom v mokrem gozdu oškropila z blatom, tako da sedaj nikakor nista bila v stanu, pri mladem ženstvu romantičnega vtisa napravljati.
Leno je bil torej prijezdaril iz gozda. Začuvši smeh dekliški pa se je takoj stegnil v sedlu in obmivši se proti stolpu, kontesama pokazal svoj obraz. Temna brada mu je obsenčevala od solnca zaru-javelo lice; pod čelom pa so se mu žarile svitle oči. Opazivši gospodo je takoj dvignil bič, ter udaril z vso silo po konji. Živinče, nepričakovano udarjeno, vzpelo se je, ter divje povzdignilo glavo. Ali potem se je izpustilo v oster tek in kakor bi trenil je čudni ta, jezdec zopet zginil mimo grada v smerekov gozd. Gospici sta bili umolknili.
„Kdo je to?" povpraša kontesa Lucija. „„Zvedeli bodevi takoj!"" Kontesa Serafina je pristopila k mizi in pozvonila. V sobo je prihitel strežaj. Vprašanju, kdo da je bil jezdec, odgovoril je, da je moral biti jedino le baron iz Struge. Ko je strežaj odšei, dejala je domača kontesa veselo:
„Kako krasno! Sedaj tega pustega svetnika doma ne bode! Bog ve, kam gre v goro zdravit kakega kmetskega bolnika. Medve pa si sedaj lahko ogledavi tisto Strugo in kar je v njej! Doma ga ni in čisto svi brez skrbij!"
„„Saj res! saj res!"" hitela je kontesa Lucija. „„Le urno in skrivno čez vodo, da naju nihče ne bode videl!""
Bili sta mladi, lahkoživni, in kar jima je v glavicah vskipelo, izvršiti se je moralo takoj. Urno sta se napravili, na mizi pa pustili list, v katerem je bilo povedano, da sta se šli sprehajat. Potem sta
tihotapno šinili po stopnicah, čez vrt po skrivnej stezi, in čez most na ono stran v smerekov gozd. Tam pa sta se vsedli na mah in se otročje radovali, da se jima je skrivnostni ta izlet tako lepo posrečil.
Po slabej poti sta odšli proti Strugi Ponočno deževanje je bilo napravilo mnogo blata. Če sta hoteli priti s suho nogo dalje, morali sta laziti po gošči. Umazali sta si dolgo obleko in tu in tam je kaj tudi na trnji ostalo. Ali vedno sta se smijali in ni jednej ni prišlo na misel, da bi se vrnili.
„To bode mama gledala, ko naju ne bode nikjer!" izpregovorila je Seralina.
„„To naju bodo iskali! Vsi strežaji bodo morali prelaziti gozdove!"" smijala se je Lucija.
„Morda mislijo, da svi padli v vodo!"
„„To bode lep dan denes!""
„Uže davno sem hotela videti to Strugo!"
„„In ta baron, ali si videla, kako je bil umazan?""
„In na kakem konji je sedel!"
„„In kako je gledal, ko je naju opazil!""
„To pa vem, da se boji ženskih, ta divjak! In kako gleda!"
„„Bog ve, kako gnezdo ima na tej svojej Strugi!""
„No, pa vsaj vidi vi kmalu!"
Pot se je zavila v hrastov gozd. Okrog nje so rastli visoki, stari hrasti, obrasteni s tistim dolgim, nitkastim mahovjem. Žolne so tolkle po njih in kobilarji oglaševali se po vejah. Dekletoma pa se je tu silno krasno zdelo, in prišli sta takoj do sklepa, da so taki sprehodi mnogo lepši, kakor pa tisto laženje okrog pod sitnim nadzorstvom.
Ko sta stopili iz gozda na ravan, ležala je Struga pred njima. Struga s svojo podrtijo! Melanholičen vtis, ali tudi romantičen!
„Poglej kako romantično!" je vskliknila kontesa Lucija, ki se je bila napila iz romanov navdušenja do romantike.
„„In cerkev imajo tudi!"" pristavila je Serafina. „„V to mora vi tudi! No pa vsaj pregledavi vse, ker tako ni nobednega doma!""
„Kakšen kruljav strežaj morda!" dejala je še Lucija. „„Ali ta bo naju še vesel, ker tako vse leto ne vidi človeškega obraza!""
Nikogar ni bilo opaziti v zapuščenem poslopji. Na širokem dvorišči je stalo nekaj vozov. Srčno sta šli skozi široka vrata. Tam
\
pri hlevu je ležal na verigi priklenen pes. Ali bil je tako star, da še vstal ni, ko sta se mu prikazali gospici.
Nekoliko piščet je greblo po dvorišči, potem pa se kokodakäje razpršilo na vse strani.
Človeka ni bilo videti nikjer!
Po strehah so kričali vrabiči, kakor bi oni sami bili vznemirjeni po nenavadnem obisku. Končno je nekje na koridoru se prikazal mlad hlapec, ter pomolil razmršeno svojo glavo čez zid, raztegnil široka usta in — zopet izginil.
„Vidiš, da ni nikogar doma!" izpregovorila je grotica Serafina veselo.
Kontesa Lucija pa je pristavila: „Sedaj pa kar pričnivi in preglejvi vse! Lahko bi se zgodilo, da pusti gospod baron prikrevsa s svojim konjem nazaj, in potem je konec najinemu veselju!"
Glasno smeje sta korakali čez dvorišče.
„Lucija! glej cerkev!"
„„Torej najprej v njo!""
Grajska ta kapelica bila je videti kakor širok stolp, katerega so na vrhu z malim dimnikom pokrili. Lesena streha je kapala na vseh mestih od ostrešja, in železni križ vrhu stolpiča, dimniku jednacega, postavljen, bil se je mej časom prevrnil in je sedaj visel žalostno navzdol.
Vrata kapelična so bila na stežaj odprta. Gospici sta vstopili. Iz mračnega prostora pa sta skozi ubito okno pobegnila plašna goloba, ki sta gnezdila nekje v zapuščenem svetišči. Mali oltar bil je v razpadu, svetniki na njem pa polomljeni vsi. Ta ni imel roke, drugi nekaj obleke ne! Tudi črna slika v razpadlem okviru je bila raztrgana.
Vzgojeni v velikej pobožnosti, sta takoj pokleknili, ter molili nekaj časa. Potem pa sta pristopili k ploščam v steno vzidanim, katere so pravile, da so tu pokopani ti in ti Struški gospodje, ki so bili v življenji to in to, ter so izvršili ta in ta spomina vredna dejanja. Pred vsako ploščo pa sta se mudili, in iz čudne stare nemščine kovali in ugibali, kar je bilo zapisanega.
Ko pa sta se ravno zamislili in pogreznili v ploščo, ki je svetu oznanovala življenja čine slavnega gospoda Eberharda, barona iz Struge, prebudilo ji je zoper vse pričakovanje smijanje, sladko-zvoneče. Plašni sta odskočili, ter pustili gospoda Eberharda na plošči.
Na pragu pri vhodu je stala ženska, morda kakih deset let starejša od kontes. Bila je krasna! Okrog smejočega obraza so se
jej vsipali kodrasti lasje, in bela obleka krog vitkega telesa dajala jej je prečuden vtis. Kakor podoba iz pravljice bila se je hipoma prikazala! V naročaji nosila je polno butaro cvetja in rož, da je bila njena podoba še bolj poetična. Ali iz očjj jej je šinil časih nenaraven ogenj, ki pa je takoj zopet ugasnil in zginil pred isto mrtvostjo, ki jo nahajamo v pogledu blaznih osob. In blazna je bila tudi v istini.
Sladko-zvoneče se je smijala in njeno oko je z dopadajenjuin zrlo na tujki, ki sta tako nepričakovano vsilili se v njeno selišče. —
(Dalje prihodnjič.)
Ivan Ž. V. Popovie,
slovensk pisatelj.
Spisal L o v r o Ž v si b.
redgovor. Nehvaležno bi bilo, ne sponnnati se moža, kateri je tako hrepenel po vednosti in toliko trpel zanjo, ter je vrhu tega tudi ljubil svoj narod in jezik, da-si je bival malo ne vse življenje v nemških zemljah. Pisal je res več nemški, nego slovenski; a premislimo li, da je ta mož bil genij, katerega je zanimala vsaka vrsta znanja, ne bodemo se temu čudili, ako je na svitlo dajal svoje spise s takim jezikom, kateri je bil tedäj obeč; a ni tega ni pozabiti, da je pisal uže v prvej polovici onega veka, kadar je bilo učenjakov še malo skrb slovenščine. Vender si je vedno želel bivati mej svojimi zemljam, Sloveni, ter pisati samö Slovenom. V svojej nemškej knjigi „Untersuchungen vom Meere" v predgovori vzdihuje: „v tej knjigi najdete morebiti nepravilnosti, katerih ne bodem nikoli drugače zagovarjal, nego samo s tem, da me je čuden slučaj premamil, mej ljudi dati nemško knjigo, o čemer se mi prej niti sanjalo nikdar ni, in kar ni bilo nikoli moja namera." Na druzem mesti: „da govorim resnico, 111 me volja, v prihodnje mnogo baviti se o nemških spisih." Zopet drugde v prvem predgovori iste knjige: „nisem Nemec rojenja, kajti doma sem iz dežele, v katerej ni učitelji ne umejo nemški pisati; v učilnicah se ni besedica ne črhne o čiščenji ali popravljanji nemškega jezika, ni o lepem nemškem zlogi in izrekanji." Popovič je vrlo dobro vedel slovenski in tudi slovanski sploh, kolikor je v onih časih kdo vedeti mogel. Profesor Gottsched,
znani nemški pisatelj, o katerem bode kesneje več govoriti, bil je na Dunaj s6 ženo prišel, učit se slovenskemu jeziku. Popovič o tem piše takö: „Gottsched na Dunaji morebiti najde nekoliko celjskih, kranjskih ali koroških Slovenov; od njih se res nauči, kako se reče: „dobro jutro! dober dan! lehka noč! z Bogom! zdrav ostani!u ali vrhu vsega tega si ne bode mogel ni kruha, mesa, vina izprositi, in jako dvojim, da se gospod prof. Gottsched na Dunaji naleti na takšne učenjake, kateri bi mu lehko ter s kratkimi besedami dopo-vedali, od česar bi on imel kaj koristi. Vsaj jaz nisem videl, nfsem znal ni v Gradci ni na Dunaji nikogar, da bi ga bilo zanimalo iziska-vanje slovanskih jezikov ali slovanske zgodovine, o katerej sem se jaz toliko trudil." — Poslušajmo našega pisatelja misli v nečem druzem spisi „Schreiben an einige vornehme Gelehrte in Leipzig", na 3. strani: „mnf se mi, da bi gospodu Gottschedu ter njega soprogi jaz mogel ob kratkem razbistriti, koliko bi nemškemu jeziku prfdovalo znanje slovenskega, kajti prvič sem po rodi Sloven in drugič sorodnim slovanskim jezikom se tudi uže toliko naučil, da bi mogel pisati slövnike, glosarje, slovnice in razne sodbe o teh jezicih. Ncdostajalo mi je do scd<\j samo račitelja (dobrotnika), kateri bi mi plačal troške dveh novih abeced; kajti slovenski jezik ne more z latinskimi ali nemškimi pismeni zaznamenati vsacega glasu, a vrhu tega ima nekoliko črk, bez katerih se m moči naučiti drugim evropskim jczfkom. Ako bi se ta znamenja razvedela in razumela njih korist, popravili bi izvestno vsi po Evropi živoči narodi svoje abecede."
Mož, o čegar žftji in spisih, sosebno slovenskih, želfm tukaj govoriti, in katerega zopet hočem postaviti, kakor je vr&len, mej imenitnejše slovenske pisatelje, kar so bili naši učenjaki tudi uže davno pred menoj stvorili, ta mož je s polnim svojim imenom bil zvan — Ivan Ž ig m und Valentin Popovič, ljubljenec Kopitarjev, česar ne bode težko dokazati v tem spisi, kateri se morda po pravici da imenovati samospis o Popoviči.
Najprvo mi bodi svoboda, ob kratkem povedati, kaj me je krenilo, obširneje govoriti o velicem slovenskem učenjaki Popoviči.
„Letopis Matice Slovenske 1879. leta" nam jo podal o rečenem moži nekoliko črtic, na slovenski jezik preloženih iz Büsch in ga (Wöchentliche Nachrichten III. Jahrgang, XVIII. Stück), ki je bil prijatelj Popoviču, čegar životopis je nemški sestavil v svojem listi. A ta kratki spis o Popoviči je jako nedostaten, kajti kdor je samo
nekoliko polükal v slovansko slovstvo in se le nekaj malega bavil ž njim, ta ve, da Popovič vender nikoli nf bil „terra incognita", vsäj ne slovenskim učenjakom, ter da je v našej književnosti vreden jako častnega mesta, častnejšega iz vestno, nego li razno kateri dosedanjih pisateljev.
O vsem tem bode v mojem sestavki dovolj govora ter tudi o Popovičevem rokopisi, zdaj hranjenem v c. kr. licealnej knjižnici ljubljanskej. V tem rokopisi na posamičnih listih nahajamo priprave k slo v ens k o-ne mškemu slovniku. Vidimo, daje res „ledino oral tudi na našem polji." Pri mnozih besedah se pisatelj naslanja na druga slovanska narečja, sösebno na češko-slovensko (slowakisch) ter na stari in srednji visokonemški jezik; često se opira vrhu tega na latinščino, grščino, hcbrejščino, tudi na švedski, angleški jezik, na vlaščino, francoščino, a tu ter tam časi dostavlja nekatere besede iz Ulfilovega, na gotski jezik preloženega svetega pisma, in vse to pri-spodäblja drugo z drugim.
Obilo sem se trudil, iščoč gradiva k svojemu delu; a vsa muka bodi pozabljena, ker se nadejem, da moj trud m bil zaman, če tudi ne bi ž njim dosegel nič druzega, nego li samo to, da bodemo hva-ležneje pametovali svojega Popoviča, kateri bi nam bil malo ne izginil do dobrega iz spomina, da nf o tem moži kolikor toliko izpregovorila kaka zgodovina slovenskega slovstva, na primer: Miklošičevo berilo za 8. gimnazijski razred, Mamo v Jezičnik, ŠafaHkova „Geschichte der sttdslavischen Literatur" itd.
Začnimo govoriti o Popoviči samem.
I.
Ivan Žigmund Valentin Popovič, učen jezikoslovec, pri-rodoznanec in pisatelj, porodil se je v Arclfni v celjskej oblasti na štirskej zemlji v 9. dan sečna meseca 1705. leta. Njega oča je bil upravitelj graščini grofa Schrattenbacha v Zalogi na Kranjskem.*) Uže prva leta je Popovič kazal sposobnost in pridnost; vzbujal in poučeval ga je neki duhovnik. Z latinskim jezikom se je bil zgodaj nekoliko seznanil, kadar sta se mu domov na počitke brata vračala iz
-------C l •.«CvV: C «.v	Jftrtu-Jg'u
*) V Kranjcih sta dvä gradi po imeni ZÜlog: prvi na Moravškem sveti pod sv. Valentina gorö. nemški Wartenberg, a drogi blizu Novega Mesta pri Prečini malo stiSni od Krke . v6de. nemški Breitenau. V katerem je služil stari Popovič. ni znano; a rekli bi. da v Zalogi pod sv. Valentina goro. ker je to bila velika in bogata graščina. A tudi na Štlrskem blizu Celja je grad Z <U o g.
Nemškega Gradca, kder sta se učfla. Tako se je zgodilo, da je nekdaj počitnic bilo konec ter se brata pripravljala na odhod v Nčmški Gradec. Deček Ivan ju začne prositi, da bi ga s soböj vzela; a tega ni dala mati, vdova (Ivan je bil zgodaj izgubil očeta), ker je otroke z delom svojih rok zelo s težka hranila. Kola so odšla, in stoprav v Konjicah, kder so napajali, ogledajo bratca Ivana, sedečega zadaj na söri. Zaman je bilo vse prigovarjanje, ter naposled sta brata bila prinüjena, vzeti ga s soböj v Gradec. (Wurzbach. Biographisches Lexikon.)
„V Nemškem Gradci je hodil v nižje latinske učilnice, kder so učitelji pridnemu a ubozemu mladeniču posojali knjige, da se je učil zvečer in po noči: kajti po dnevi je za plačo prepisoval, da je mogel živeti. Vrhu vsega tega se je z velikim trudom naučil, razven nemškemu, latinskemu in grškemu, skrivši tudi francozkemu in vla-škemu jeziku, ter skoraj so ga začeli v imenitne hiže jemati za domačega učitelja.
Lepo, cvetoče polje okolo Gradca je Popoviču budilo veselje do rastlinstva. Samouk se poprime te vednosti, a zaradi nje vender ne zalenobijezikoslovja, katero gaje najbolj mikalo." (Življenje I. Popo-viča, popisal I. Navratil v Miklošičevem berili za 8. gimn. razred.)
V petem latinskem razredi, ki se je tedäj imenoval „poezija", vzprijel je za svojo darovftost in trudoljubfvost prvo nagrado ali premijo: bil je prvi premifer, kakor so rekali v onih časih. Skoraj potem je stopil v jezuvitski samostan pri sv. Barbari, kder je zvršil nauke modroslovske in bogoslovske; a nove maše nf zapel, kajti ni mogel vina piti. Popovič je bil uže ted\j neutrudno delaven. V samostani si je do konca osvojil rimske in grške pisatelje, in dvakrat domov prišedši. po Pohorji nabiral zeli ter sestavil herbarij. v katerem je imel do dve tisoč raznoličnih rastlin. StopivSi iz samostana je peš prepotoval nižeavstrijsko deželo, vso Vlaško, Sicflsko in Malto. Tri leta je bil na poti. Iskal je najbolj udaljenih ter naj-skrivnejših krajev, a nobednega 111 hotel videti poprej, dokler 111 prečftal vsega, kar je o njem bilo uže napisano v knjigah. Povnrivši se iz Vlaške zemlje 111' dobil ni iskal javne službe, nego petnajst let je v raznih gospodskih hižah učil otroke, in to nekaj časa v Nemškem Gradci, nekaj časa na Dunaj i, kder je poslušal svojega imenftega rojaka Erazma Fröhlicha javni uk o starih novcih in o starožit-nostih sploh. Kadar je bil 1735. leta okreval po hudej bolözni,
mislili so ga ob državnih troških poslati v Carigrad, učit se turškemu jeziku. Te ponudbe nf hotel, ker mu je neki visok račftelj obetal dobro službo. Ta gospod umerje, predno je mogel stvoriti, kar se mu je bil zarekel; a Popovič vrhu vsega tega ukrene, v prihodnje uže ne učiti otrok po hižah, nego rajši ostati osobfnsk učenjak ter pogrüziti se v knjige in v raznolično iziskavanje. Vender ga je beda prinüdila in pregovoril znani ter učeni opat Fix Im i lin er, da se je ustavil v Kremsmiinstri, kder je bil za zgodovinskega profesorja na viteškej akademiji, katero je bil ta opat založil in jo cesarica Marija Terezija potrdila z diplomo od 17. grudna 1744. 1. Popovič je bil nemirne krvi, in zategadelj, ali morebiti za kaj druzega, uže 174G. 1. ostavi to profesorsko službo ter hoče preko Rezna (Ratisbone) oditi v Lipsk; vender se je dal pregovoriti, da je v Kremsmiinstri ostal še leto dnij. (Wurzbach, Biographisches Lexikon).
(Dalje prihodnjič.)
Pisma iz Zagreba.
Piše Jos. Starč.
I.
dkar se na levem bregu srednje Save mej prijaznimi vinorodnimi griči beli naš lepi Zagreb, ni se njegovo ime tolikokrat! spominalo, kakor po groznej nesreči, ki ga je zadela 9. novembra minulega leta. Po tej prežalostnej dogodbi je naša narodna metropola kar čez noč postala imenitna in znana po vsem širokem svetu. Nadjemo se torej, da se niti „Ljubljanski Zvon" ne bode branil razglašati pisem iz tega nam tolikanj priljubljenega mesta, ki je uže zdaj radi zovemo „hrvatske Atene" zato. ker smo preverjeni, da mu bode v bližnjej prihodnosti po vsej pravici šlo to častno odlikovanje, če nam kakšen nenavaden mraz ne osmodi mnogoterih kalij kulturnega našega razvoja. Ravno zdaj, ko so skoro vsi časopisi nekako hlastno poročali o strahotah, ki smo jih prebili o groznem potresu, in so o belem našem Zagrebu pisali kakor o razdejanem Jeruzalemu, ravno zdaj bi spoštovanim čitateljem radi pokazali zdrave one kali, ki nam obetajo še krepko življenje in nas tolažijo v sedanjej našej nesreči. Za denes povedali bomo nekoliko o „Hrvatskej matici", ki se je zadnja leta tako lepo razcvela, kakor doslej še
nobeden drug književen zavod. Glas o koristnem in uspešnem njenem delovanji razlega se uže daleč čez meje hrvatske dežele in gotovo so tudi Slovenci uže culi o njej; vsaj je „Slovenska matica" v Ljubljani njena najbližnja sestra!
Mej najlepše plodove, ki jih je na Hrvatskem obrodila „ilirska doba", prištevamo „Matico ilirsko", katero so navdušeni domoljubi osnovali leta 1842. To društvo imelo je pospeševati izdavanje hrvatskih knjig, katerim ni bilo dobiti založnikov, a imelo je tudi postati neko središče, v katerem bi se zbirali pisatelji ter se posvetovali, kakšnih knjig hrvatskemu narodu najbolj treba. Dokler število književnikov še ni bilo veliko in so se vsak dan skoraj vsi shajali v zagrebškej čitalnici, ter dokler ni bilo nobednega druzega književnega zavoda, dotlej je „Matica ilirska" izpolnjevala dvojno svojo nalogo. Njeni udje so z besedo in z dejanjem sami skrbeli za koristne knjige; Matica pa jih je na svitlo dajala. Da bi se pa razvoj Matice in književnosti sploh še bolj pospešil, osnovali so si matičarji svoje glasilo v perijodičnem listu „Kolu." Takšno skupno delovanje vsega društva jenjalo je, ko se je število „ilirskih" domoljubov pomnožilo in so se leta 1848. narodne in društvene razmere na Hrvatskem popolnoma izpremenile. „Matica ilirska" je odslej bila samo nekako založniško društvo, ki je čem dalje, tem bolj hiralo, in včasih nisi vedel, ali še obstoji ali ne. A vendar je „Matica ilirska" tudi tačas bila središče hrvatske književnosti, kajti izdavala je zaporedoma tri za razvoj narodne knjige preimenitne časopise, namreč beletristični „Neven", potem znanstveni „Književnik", in, ko se je bil ta umaknil akademijskemu „Kadu", spravila je na dan zabavni in poučni „Vienac". Dasi nihče ni tajil potrebe in koristi tega lista, ki se je pod uredništvom prvih hrvatskih pisateljev (Perkovac, Dežman, Markovic, Senoa) čem dalje, tem lepše razcvital, v tem so se veljavni domoljubi vendar le ujemali, da to nikakor ni pravi namen „Matice", ki bi hrvatskemu narodu imela podajati mnogo več, nego samo zabavni tednik. Kadar si je torej „Vienac" mej čitajočim občinstvom pridobil toliko prijateljev, da ni več trebal tuje podpore, prepustila ga je „Matica" družbi delniške tiskarne proti temu, da ga sme zopet vzeti v svoje lastništvo, ko bi se jej kdaj potrebno zdelo.
„Vienac", ki je ravno letos nastopil svoje trinajsto leto, je zadnji sad stare „Matice ilirske". Časi so se izpremenili, a nova doba ima nove potrebe. To so sprevideli tudi matičarji, in jeli so se
posvetovati, kako bi „Matico" preustrojili ter jo obudili k novemu, krepkejšemu življenju, da ne bi nikdar več pešala, ampak da bi v prihodnje vsako leto čem lepšega in obilnejšega sadu obrodila. Najprej so sklenili, da se ima „Matica ilirska" prekrstiti v „Matico hrvatsko". Z „ilirskim" imenom strinjajo se lepi spomini, ali dandenes nema več tiste mamljive moči, ki jo je imelo pred štiridesetimi leti; sedanji rod navdušuje se za Hrvatsko, katerej so novejša zgodovinska preiskovanja dala širši pomen in večjo veljavo. Pa tudi namen „Matice" ni mogel ostati več tako splošen, kakor nekdaj v ilirskej dobi, ko še ni bilo niti znanostne akademije, niti družbe sv. Jeronima, ki izdava knjige za priprosto ljudstvo. Prerojena „Matica hrvatska" je torej odločila, da se bode ozirala samo na srednji omikani stan ali na inteligencijo hrvatsko, ter ima pred vsem drugim to dvojno nalogo: a) širiti koristne nauke, na kolikor ne spadajo niti na strogo znanstveno, niti na ljudsko knjigo; b) pospeševati hrvatsko lepo knjigo ali bele trist i ko. Ko bi jej pa s časom novčni pomočki dovolili, skušala bode tudi c) pospeševati glasbo, slikarstvo in rezbarstvo; d) podpirati domače pisatelje in umetnike; in e) preskrbovati pomoč njihovim vdovam in sirotam.
Zdaj je bilo treba misliti, kako bode „Matica" mogla izpolnjevati to svojo nalogo, a da ne bi nikdar prišla v zadrego, kakor nekdaj ilirska, ki nekatero leto ni imela kaj izda vati. Takim nezgodam more se „Matica" samo tedaj izogniti, če ima stalne in zanesljive delavce, in v ta namen določujejo nova pravila, da se matičini udje ločijo v ustanovnike, podpornike in delavce. Kdor plača 50 gold, jedenkrat za vse svoje žive dni, postane ustanovnik; kdor plača po 3 gold, na leto, je p o d p o r n i k; a kdor se obveže, da ne bode le ustanovnine ali letnine plačeval, ampak da bode tudi sicer pospeševal razvoj „Matice" s svojim književnim ali umetnim delom, ali s čitanjem pri društvenih zabavah, postane delavec, če ga književno-umetniški odsek za tacega odobri. Podporniki dobivajo, kakor ustanovniki in delavci, vse knjige, kijih „Matica" izdava, ter se smejo tudi udeleževati posvetovanja v glavnih skupščinah. sicer pa nema jo nobednih pravic. V glavnej skupščini glasovati, v odbor voliti in voljeni biti smejo samo ustanovniki in delavci. Glavna skupščina voli na tri leta predsednika, ki mora biti ustanovnik in delavec ob jednem, potem dva podpredsednika, prvega za književno-umetniški odsek, ki šteje osem odbornikov, druzega pa za gospodarski odsek, ki ima pet odbornikov.
Udje književno-umetniškega odseka morajo vsi biti delavci, njihov podpredsednik pa delavec in ustanovnik ob jednem. Veliki odbor voli na tri leta skupnega tajnika in blagajnika, sicer pa se shaja v skupno sejo, kadar se predsedniku potrebno zdi, ali pa če dva uda gospodarskega, ali trije književno-umetniškega odseka zahtevajo skupno sejo. Književno-umetniški odbor ima: si) izbirati, prirejati in izdavati poučne in beletristične knjige, glasbene in druge umetnije; b) razsojevati književna in umetniška dela; c) napravi jati razstave starin in umetnin; d) določevati nagrade in pomoči po proračunu, ki ga priobčuje gospodarski odsek; e) prirejati čitanja in zabave.
To so najimenitnejše izpremembe, po katerih se „Matica hrvatska" loči od prejšnje „ilirske" in drugih slovanskih „Matic", ki so vse po jednem vzoru osnovane. Vidi se, da so možje, katerim je bilo imenitno delo poverjeno, na vse mislili, kar bi utegnilo „Matici" dati večje živahnosti in jo obvarovati letargije, v katero podobna društva rada zabredo. Ne samo Hrvati, ampak tudi Čehi so to žalostno resnico izprevideli. Ko so nam nekdaj v Prago došla pravila novo osnovane „Slovenske Matice", praznovali smo ondu bivajoči Slovenci to preimenitno dogodbo v prijateljskem shodu, kateremu se je pridružilo tudi nekoliko Čehov. Navzočni gosp. prof. Erben pregleda pravila, ali niso mu bila nič po volji. Tožil se je na podobno „Češko Matico" in prorokoval tudi nam Slovencem, da nam naša* „Matica" na tej podlagi ne bode obrodila zaželenega sadu. Koliko jc na tem resnice, izprevideli bomo, če si nekoliko ogledamo delovanje prerojene „Matice hrvatske".
Vsako začetje je težavno in tudi novi matičin odbor je imel odpraviti mnogo ovir, predno jc mogel redno vršiti svojo nalogo. Imel je celo mnogo nasprotnikov, ki so domoljubno prizadevanje zvali sleparijo in trdili, da bodo novi možje „Matico" za zmirom pokopali. Toda hvala Bogu, vsako leto nam jasneje kaže, kolika dobrota so malini narodom literarna društva, če so poverjena pravim možem. Leta 187G. je na novo osnovani odbor prvikrat vodil delovanje „Matice", v katerej je našel nekaj čez 300 udov in blizu 20.000 gld. glavnice. Prvo leto je število udov poskočilo samo na 500, katere je „Matica" obdarovala s tremi knjigami: 1) Antologija hrvatskoga pjesničtva od Senoe, 2) Put oko zemlje od Jules Verne-a, 3) Andersenove izabrane priče. Brž ko se je pokazal prvi plod, jelo se je tudi množiti število udov, katerih.je leta 1877. bilo 1299, ki so dobili po petero knjig,
s
1) Bernardin de Saint Pierre: Pavao i Virginija, 2) George Sand: Nahod Franjo, 3) Kraszewski: Pjesnik i sviet, 4) Klaič: Prirodni zemljopis Hrvatske, 5) Pfleger: Iz maloga svieta. Leta 1878. bilo je liže 2388 udov, a „Matica" mogla jim je podeliti po devetero knjig:
1)	Jurkovič: Dramatička djela, sv. I., 2) Irving: Izabranc črtice: 3) Tomič: Komedije, sv. I., 4) Kišpatič: Slike iz rudstva, 5) Czaj-kowski: Ivirdžali, G) Andersen: Improvizator, 7) Šenoa: Diogenes, 8) Klaič: Bosna, 9) Kukuljevič: Ivlovio. Leta 1879. narastlo je število udov na 3788, a knjig so dobili po osmero: 1) Fenelon: Zgode Telemaka, 2) Jurkovič: Dramatička djela, sv. II., 3) De Amicis, Slike iz vojničkoga života, 4) Smičiklas: Poviest hrvatska II. dio. 5) Tomič: Zmaj od Bosne, 6) Šenoa: Prosjak Luka, 7) Irving: Izabrane crtice, sv. II., 8) Lopašič: Karlovac. Ako „Matica" to leto ne bi bila izdala nič druzega, nego Smičiklasovo „hrvatsko poviest", bili bi udje zadovoljni. In ravno ta prelepa in prepotrebna knjiga, katero je hrvatski narod uže pred 50. leti tcško pogrešal, nam je porok, da se bodo za leto 1880. še bolj pomnožili udje „Matice", ki nam obeta te-le knjige: 1) Smičiklas: Poviest hrvatske I. dio,
2)	Kišpatič: Slike iz geologije, 3) Lorkovič: Popularna narodna ekonomija, 4) Jurkovič: Sabrane pripoviesti, 5) Vraz: Izabrane pjesme. Sa životopisom i ocienom od Markoviča, G) Jedna izvirna povest, 7) Dve povesti od Sienkiewica.
Najhujši črnogledi so ostrmeli, ko so videli tako obilnega sadu, in radi so preklicali prenaglo sodbo. Samo sem ter tjä si našel kakšnega nevernega Tomaža, ki si vesele prikazni v narodnej knjigi ni vedel drugače razlagati, nego da „Matica" po malem trosi svojo glavnico; ali blagajnikovo poročilo ga je kmalu prepričalo, da je ravno narobe, kajti glavnica, katere je do leta 1875. bilo komaj kakih 20.000 gld., narastla je do leta 1878. na 33.943 gold., a leta 1879. celo na 93.337 gld. Niti na višjem mestu niso mogli prezreti tolikanj uspešnega in koristnega delovanja in deželna vlada določila je „Matici" vsako leto po 2000 gld., krajiška vlada pa po 400 gld. podpore. Za izdanje „poviesti Karlovca" dobila je Matica od mesta Ivarlovca 400 gld., a od gosp. Tttrka 100 gld. izredne pripomoči. Drugih darov tu ne bodemo naštevali, te pa smo zato omenili, da čestiti čitatelji vidijo, kako na Hrvatskem v vseh krogih vedo ceniti napredek svoje „Matice".
Ta površen pregled nam jasno kaže, da je „Matica hrvatska" na no vej svojej podlagi v kratkem času več storila, nego se je največji
optimist kdaj mogel nadejati. Dve stvari pa sta, ki najbolj pospešujeti nenavadni razvoj „Matice", a to je dobra uprava in književno-umetniški odsek, kateremu je podpredsednik slavno-znani pesnik in romanopisec Avgust Šenoa. Toda največja zasluga gre neutrudnemu in zvedenemu tajniku in blagajniku g. vseučilišnemu biblijotekarju Ivanu Kostrenčicu, ki je vse svoje moči posvetil temu narodnemu zavodu. „Matica hrvatska" je tako rekoč njegovo življenje, in ne moremo si več misliti niti Kostrenčiča brez „Matice", niti „Matice" brez Kostrenčiča. On vzpodbuja delavce, da se ž njim posvetujejo, kakšne knjige bi matičarjem najbolj ugajale in koristile; on piše na vse strani in nagovarja pisatelje, da bi to ali ono knjigo po odsekovem sklepu spisali ali na hrvatski jezik preložili; on vedno snuje nove osnove in v duhu vidi uže vse, kar bo „Matica" v prihodnjih desetih letih storila; njemu pa gre tudi čast in hvala, da se je Stanku Vrazu, nekdanjemu tajniku „ilirske Matice", postavil spomenik ter njemu na čast priredila svečanost, dostojna hrvatskega naroda. A Kostrcnčič je tudi duša društvene uprave. Po vseh krajih cele Hrvatske znal je najti dobre poverjenike, za katere je izdal poseben navod. Da „Matica" ne bi škode trpela, dobi vsak ud za plačano letnino posebno pobotnico, proti katerej se mu ob svojem času izročajo društvene knjige. Zraven tega daje „Matica" svoje knjige samo v toliko iztisih tiskati, kolikor misli, da bode udov; zato se skoro vsako leto prigaja, da ne dobi več vseh knjig, kdor se je prepozno oglasil. Varčno gospodarstvo zahteva takšnega postopanja, udje pa so prisiljeni, da v pravem času plačujejo svoje prineske. Sploh vlada pri „Matici hrvatskej" to načelo, da se vse knjige kar najhitreje spravijo mej svet, kateremu so namenjene, a ne da bi se v temnih shrambah starale. Nova uprava je od „Matice ilirske" prevzela mnogo starih knjig, ali takoj jim je za več nego za polovico znižala ceno ter jih v prav kratkem času razprodala mej dijake.
Po vsem tem izvršuje „Matica hrvatska" z nepričakovanim uspehom prvi del (a, b) svoje naloge, drugega dela (c, d, e) pa se bo mogla še le tedaj lotiti, kadar bodo materijalni pomočki še večji. Če bode „Matica hrvatska" tudi v prihodnje tako napredovala, kakor prva leta, potem bode še marsikatera lepa osnova oživela. in od dne do dne bode se množil pri Hrvatih omikani srednji stan, ki je vsakemu narodu najmočnejša podpora.
Räk.
Spisal Fr. Erjavec. (Dalje.)
oliko nog ima ritk?
Na to vprašanje imamo sicer uže nekaj odgovorov, toda če hočemo biti zdušni, reči moramo, da nas vseh teh odgovorov nobeden ne more zadovoljiti. Radi ali neradi, priznati moramo, da \6mo toliko kakor poprej, dasi tudi smo se pošteno trudili resnici priti na sled.
Ali pa nismo tega slabega uspeha nekoliko tudi sami krivi?
Ako stvar trezno prav do konca premislimo, priznati nam je, da pada krivde večja polovica na nas. Prav se nam godi'! In pa še malo sram bi nas moglo biti, ko bi se dalje raz vedelo, da v takej stvari iščemo sveta pri žabah regetaljkah in pri notranjekranjskih vinotokih. To je še sreča, da vse to ostane lepo mej nami.
Srbska žaba le pojdi rakom žvižgat, in ti kranjski tržžtn pojdi se solit! V takej stvari se mi obračamo do drugih veljakov, do pristnih učenjakov. Saj, hvala Bogu, taki siromaki pa zopet nismo, da bi rekel: v tem, kar se prirodopis imenuje, nemarno nič tiskanega. O imamo, imamo! To in ono imamo! Celo „knjigo pri rod eM nam je mej ostalim preskrbela naša „Slovenska matica". In uverjeni smo, da je v tej knjigi tudi raku mesto odločeno. Zato le 111*110 po njo!
Kaj nismo rekli, da nas ta knjiga ne pusti na cedilu? V drugem delu 11a strani 3G9. bere se 11a 212. odstavku razločno in jasno: „Semkaj spadajo pravi raki, ki niso samo največji, temveč tudi najkoristnejši k oš a rji. Nog imajo pet parov, zatorej jim tudi desetonožci pravimo. Nekateri imajo dolg obročkast rep, drugi so brezrepi. Izmej prvih omenjam: navadnega potočnega raka (Astacus liuviatilis), ki časi sleče staro lupino in dobi novo".
Da, da! To je naša žival, to je naš junak! Saj smo vedeli, tla nas „knjiga prirode" ne prevari. Sedaj je konec vsake zmote, vsake suinnje. No saj je pa tudi uže zadnji čas!
Tedaj ritk ima deset nog, desetonožec je. Torej niti sedem, niti osem, niti mnogo, ampak deset. Tako govori „knjiga prirode".
Deset! Ni napačno število, prav lehko in spretno število, okroglo število. No to je gotovo lepo od raka, da si je svoje najpotrebnejše ude, svoja gibala uredil po desetinskem sistemu, in — kar je še posebno treba poudarjati — uredil uže v tistih časih, ko ni bilo niti učenjakov niti nikakeršnih sistemov. Dandenes je to se ve da vse drugače, saj štejemo, merimo in tehtamo vse po desetinskem sistemu. In sedaj pa še hočejo mnogi, da je ta rak nekov starokopitnež, nazadnjak in reakcionar. O svet! kako si hudoben.
O tristo najkosmatejših medvedov!! Kaj pa je zopet to?
Dve, tri vrstice niže bere se v istej knjigi: „okoli ust je nameščenih šest parov žvekalnih priprav, zadnji trije pari so no žicam podobni ter se zategadelj ustne nož ice imenujejo".
Nožice! nožice!! Kaj je nožica? Nožica je po vseh jezikovih pravilih majhna noga. Ali noga je vendar, če tudi majhna. A nam je do števila, ne do velikosti. O krčmar, notranjski krčmar! saj naposled vendar nisi tako neumen, kakor bi človek sodil po tvojem obrazu in po tvojcj nemščini. Končno ima n\k vendar le več nego deset nog, kajti tri pare je gotovo šest, deset in šest je pa tudi po Močniku zmirom šestnajst. O da bi ga potipal poberin! Raka namreč, ki nam sč svojimi nogami dela toliko preglavico, in po strani nekoliko tudi tistega Sehödlcrja z njegovo „knjigo prirode" vred. S kacim bahatim in širokoustim naslovom pošilja to svojo knjigo v svet, a naposled človek v njej ne najde, česar išče, vsaj jasno in razločno ni povedano.
Kaj nam je sedaj početi? Še najbolje bi bilo, ko bi šli in si ujeli raka ter mu lepo počasi in vestno prešteli noge. Bi, ko bi bilo o kresu. Ali, prosim vas, kdo bode sedaj o sv. treh kraljih hodil raka lovit? In pa v tako mrzlo vodo, ali pa še celo pod led. Mogli bi si ga sicer tudi naročiti od koderkoli, pa bodi si tam doli od dolenjske Krke. Ali bati se je, da, predno pride räk, nas mine potrpež. In pa, kdo ve, če bi znali prav šteti sedaj, ko smo po tolikem neuspehu razdraženi in ozlovoljeni. Kaj nam je tega treba bilo? O prijatelj, ki si modro besedo izustil, da räk naj bode velik in tolst, za vse drugo te ni briga, o prijatelj, zakaj nismo poslušali tebe! Sedaj si maščevan, dobrodejna zadovoljščina se ti lahko uleže okoli srca in v želodec.
Nam pa je uže dogorelo do prstov, ali stvari vendar ne pustimo iz rok, uže zarad sramote ne. Resnica, čista in živa resnica mora
na vide/, ako bi tudi suknjo morali dati se sebe. Ali to pa vemo, gotovo, da odslej ne bodemo iskali nauka niti v tej, niti v onej knjigi, še menj pa kje drugde. Napotimo se naravnost do učenjaka prirodopisca ter ga naprosimo, naj nam razloži, kako je ta stvar. Zakaj nam ta pametna misel ni prišla poprej!
Prirodopisec nas pozdravi prijazno, a mi mu povemo, kaj nas je do velo k njemu.
Koliko nog ima rak?
Na to vprašanje mož nekoliko pomisli, potem nas omeri od nog do glave, kakor bi premišljal, kako naj bi prikrojil svoj odgovor, da bi nam bil kolikor mogoče jasen in razumen. Mož ne ve, da ima pred soboj ljudi, ki so o tem uže razmišljali.
Mi, razumevši ta pogled in boječi se, da bi nas ne odpravil s kacim površnim in nicastim odgovorom, drznemo se opaziti, da pričakujemo korenitega odgovora, ker le s takšnim bi se mogli zadovoljiti.
Mož se na to oponmjo malo nasmehne in začne razlagati:
„Rak ima šestnajst parov nog, in . . .
„„Kaj ste rekli? Šestnajst parov! Menda se Vam je zareklo, bržčas ste hteli reči: šestnajst nog.""
„ Kakor sem rekel, rak ima dva in trideset nog, in sicer ..."
„„Jeli mogoče? Dva in trideset! No, to je v resnici mnogo.""
Oprosti notranjski vinotok, nehote smo ti delali veliko krivico. V svojej priprostosti in idiličnej nevednosti si resnici vendar prišel mnogo bliže nego glasovita „knjiga prirode". Kdo bi bil mogel kaj tacega samo pomisliti.
„Torej šestnajst parov nog. Te noge so pa precej raznolike, kar se dostaje njihove velikosti in njihove vnanje podobe. Služijo namreč raznim namenom, a vsaka je priličena svojemu namenu in mu ustreza popolnoma.
„Da bode to popolnoma jasno, treba je malo dalje posegniti ter si ustroj rakovega telesa nekoliko natančneje ogledati.
„V nepreglednih vrstah nižjega živalstva vzbujajo našo pozornost sosebno one živalce, katere imenujemo členarje. To ime smo jim zdeli zarad tega, ker je na njih vse členkovito. Telo jim je namreč zloženo iz več ali menj členov, ki so kakor kolca ali obročki drug do druzega nanizani. Ti obročki so mej soboj stakneni in skleneni ter so več ali menj trdi in skorjasti, a vsi mečji in nežnejši organi so zapiti v
notranjo telesno duplino. Oblika teh obročkov daje vsej živali neko gotovo in stalno podobo. Zatorej se tudi pri teh živalih govori o nekej vnanjej oköstnici ali o vnanjih ogrödih in sicer s pogledom na njih trdo in skorjasto kožo. Ime členarji pristoji jim tudi zato, ker so njihova gibala členasta. Pomislite na rogača ali kleščarja, na ščipavca, na stonogo.
„Pri stonogi so si vsi členi jako podobni. Prvi je glava, vsi ostali sestavljajo truplo, na katerem pa ni moči nič dalje razločati. Ne more se reči: tukaj konča oprsje in tukaj pričenja trebuh. Razen zadnjega so si vsi obročki tako podobni, da bi lehko enega skril in druzega pokazal, in vrhu tega nosi vsak na sebi en par ali celo dva para nožic, ki so tudi členkovite in vse enake. Enakost ali enoličnost pa zmirom znači nepopolnost ali nedovršenost, kakor je z druge strani raznoličnost znak večje dovršenosti in večje zmožnosti. Človek ima na roci pet prstov, a niti dva si nista povsem enaka, zato je pa roka najspretnejši in najsposobnejši ud, ki si ga moremo pomisliti.
„Ščipavec — tudi škorpijon mu pravimo — stoji glede telesnega raz vitka nekoliko više od stonoge. Uže o prvem pogledu opažamo v členih neko razliko. Glava sicer ni prosta, temveč se je zrastla z oprsjem, na katerem gibljejo štiri pari cnacih nog. Oprsja se drži še precej dolg zadek, ki je tudi prav razločno členkovit, samo ka si ti zadkovi členi niso podobni. Prva polovica je namreč široka, kakor oprsje, druga pa je mnogo ožja in nosi na zadnjem členu znano otrovno žrlo. Ta druga ožja polovica je v očeh neukega sveta ščipavčev rep, toda to ime ni opravičeno, ker se ščipavčev zadek ni kratko ni malo ne sme primerjati repu višjih živali j.
„Poglejmo še hitro rogača. Glava mu je prosta in gibka, takisto tudi oprsja prvi člen, ki nosi zgoraj širok in trd ovratnik. Drugi in tretji opisni člen sta zrastena. na zadku pa lehko štejemo devet obročkov-Opranih členov nosi vsak na spodnjej strani en par nog, torej ima rogač šest nog, in vrhu tega na zgomjej plati tudi krila, s katerimi se dviga v zrak. Ta krila stavijo rogača in vse žuželke visoko nad vse ostale členarje, katerim je sojeno laziti in kobacati po zemeljskem prahu in blatu.
„Pa vrnimo se zopet k našemu junaku. Tudi r<ik spada v čle-narsko krdelo. Da je pravi členar, videti mu je jasno na zadku, ki je očividno zložen iz sedem obročkov. Na oprsji to res ni tako očitno, kajti ne samo ka glava ni prosta, temveč se je do cela zrastla z
oprsjem, nego so tudi oprsni členi mej soboj tako st&kneni, rekel bi zliti, da ni moči ničesa razločiti. Ves ta prednji del rakovega telesa, recimo mu glav oprsje, pokriva trda lupina, ki sega kakor neko v öklop ob straneh do nog ter je navspred zašiljen v oster trn. Temu oklopu pravimo navadno koš in zategadelj rake in vse njihove sorodnike imenujemo košar je (Crustacea). Kakor ščipavčev velja tudi rakov zadek navadno za rep, kar je pa prav tako napačno in neosnovano, kakor pri zgoraj ime.novanej živali. Še bolj nerazumna in brez vsega razloga je pa za ta del zmišljena beseda: vrat, dasi tudi se pogostoma čuje ....
„„O čuje, čuje! Saj še pesnik poje o raku, da
Nese lačen v žabji grad Spredaj klešče, zadaj vrat.u"
vteknemo se mi v moževo uže nekoliko dolgočasno razlaganje.
„Dajte mir pesniku, od njega so prirodopisa ne bodemo učili. Torej, kakor sem rekel, glava in prsni obročki so na raku zliti v enolično celoto. Ali menda vendar nismo daleč od resnice, ako trdimo da je rakovo glavoprsje, ta dozdevna celota zložena iz štirinajst obročkov. To sklepamo iz tega, ker na njem štejemo štirinajst parov udov. V tej misli nas potrjuje tudi prispodabljanje druzih sorodnikov, kajti ako kje, velja pri nas primerjajoče raziskovanje. Vsako žival spoznaš do konca še le tedaj, ako se oziraš na vse njene bližnje in daljne sorodne vrste. Celota naj vselej na tehnico se postavi ....
„„Da, da, tako veli pesnik.uu
„Ne vem, da li so te besede res pesnikove, ali resnične so gotovo. Rak ima tedaj na glavoprsji štirinajst parov udov. Ti udje so si prav malo podobni. Po pregovoru: kakeršna služba, takšna suknja ustrojeni so proti svojemu opravilu. Prvi in drugi par sta prestvarjena v tipalnice, tretji par je prestrojen v oči.
„„Oči! Tedaj pri Vas mečete oči in noge vse v en koš?"
„Temu se ne bodete toliko čudili, ako si to oko malo bliže ogledate. Da je zloženo iz velike množine predrobnih očesec, to ni sicer nič posebnega, tudi žuželke imajo take oči. Ali nenavadno je to, da je rakovo oko nasajeno na gibkem držalu, ki se lehko obrača sedaj sem sedaj tjs\ kadar pa miruje, stisne se v žlebičasto jamico. To držalo je ud, kateri je namenjen posebnemu službovanju in je proti temu izpremenjen.
„ „Zato raku strče oči tako čudno iz glave, da bi mu jih, kakor pravimo, lehko s palico odbil.KU
„Četvrti par je preobražen v čeljusti. Te so krepka in nazobčana grizala ter so se strani oborožena s tročlenastim pipalom. Ostalih deset parov moramo uvrstiti mej noge, če tudi v hojo in sploh gibanju služi samo zadnjih pet. Prvih pet parov je namreč primäknenih k ustom, njih opravilo je vse drugo in proti temu tudi njihova vnanja oblika. Te noge imajo nalogo posezati po hrani, podržavati jo, prevračati in pretipävati ter jo podajati čeljustim. V ta namen je tudi vsakej pridano neko pipalo. Prva dva para tik ust sta čeljustim še močno podobna in v premnogih knjigah ja najdete označena kot prve in druge spodnje čeljusti, a to so le besede brez pravega pomena. Da sta ta dva para v resnici noge, pokazalo se bode še očitneje pozneje, ko se še enkrat povrnemo k ustom ....
„„Kaj še enkrat se povrnemo na to suhoparno razpravo! Nam uže sedaj preseda. O prijatelj rakoljub! ti si imel prav, dvakrat prav. Kaj nam je bilo vsega tega treba? In pa. da smo se namerili na tacega cepidlako, kakor je ta naš prirodopisec.""
„Tretji in četvrti par stoji glede vnanje postave nekako v sredi mej čejjustimi in nogami, peti par je pa uže ves nogi podoben. Vsi ti udje, katerih smo našteli pet parov, strežejo ustom in so več ali men j preobražene nožice, zato jim po vsej pravici pravimo ustne ali čeljustne nožice.
„„No sedaj nam je jasen tudi Schödler, samo ka smo mi našteli pet parov, kjer je on videl samo tri.""
„Sedaj so na vrsti prave präveate noge. Te so tako velike in očitne, da nam vsak otrok, če tudi še do deset šteti ne zna, hitro pove, da jih je toliko, kolikor ima on prstov na obeh rokah. Vsaka je sestavljena iz osem členov, jako različnih po obliki in po velikosti, peti je najdaljši. Prvi par je jako velik in širok ter je preobražen v krepke klešče. Vsak, kdor je kedaj s £ svojo roko rake lovil, izkusil je gotovo moč rakovih klešč, katere tudi škarje in ščipalke imenujemo. Tudi rakoljubom so dobro znane zarad lepega kosa mesa, ki ga izluščijo iz njih. Klešče nastanejo iz navadne noge tako, da se predzadnji, jako udebeljeni člen jHxlaljsa poleg zadnjega gibkega, ki se z onim podaljškom sklepa v ščipalko. Ostale noge so drobne in precej enake. Drugi in tretji par skončuje se tudi v majhne kleščice, četvrti in peti par sta pa brez njih.
„„No smo vendar enkrat pri kraji z nogami! Ali ne zamerite, teh je tudi po Vašem samo deset parov, a ne šestnajst, kakor ste sami s prva rekli, da jih ima.4"1
„Počasi po kamenji, veli pregovor. Kdo pravi, da smo pri kraji V Kaj pa zadek? Rekli smo, daje v njem nanizanih sedem razločnih obročkov, in razen zadnjega ima vsak svoj par udov, torej je prejšnjemu številu treba pridati še šest parov. Ti udje so tudi nožiee, upodobljene nekako po istem črteži, kakor čeljustne nožiee. Na skupnej podstavi stojiti dve vrsti ozkih členov, ter so te noge nitkaste in viličaste. Raku so v pomoč pri plavanji, izlasti velja to o zadnjem paru, ki ni ozek in nitkast, temveč širok in ploščat, ker je vsaka nitka izpremenjena v široko krpo. V sredo mej te štiri krpe pristoji še zadkov zadnji člen, ki je tudi ploščat in krpast, ter se tedaj raku okončuje telo v peto krpo pahalasto plavuto. Po službi, ki jo zadkove nožiee navadno opravljajo, nadeli smo jim ime: plavutaste nožiee. Pri samici imajo vsako toliko časa še drugo opravilo, mej njimi namreč nosi tako dolgo jajca okolo, da se iz njih izlezejo mladiči. — No ali sedaj veste, koliko nog ima rak?
„„Vemo, vemo. Dva in trideset jih je, resničnih in pravičnih, in sicer deset čeljustnih, deset, pravih hodilk in dvanajst plavutnih. In s tem bi bila hvala Bogu, pravda o rakovih nogah končana.""
d mikrofona do fotofona je na videz samo jeden korak za
tistega, ki pozna kemično prvino „selen" in njene posebnosti,
kar se tiče električne prevodljivosti, a ta korak je težak in potrebuje izbornega talenta in jako izdatne podpore; oboje pa se nahaja pri Grahamu Bellu.
Selen našel je Berzelius 1. 1817. V navadnem stanji ne prevaja elektrike, še le ako se do 210° C ogreje in potem počasi ohladi, prestopi v kristalično stanje ter zadobi električno vodljivost. Brzojavni uradnik May je 1. 1873. prvi opazoval, da se selenova vodljivost poviša, ako se osvetli. Ker je pa specitičen upor selenov v primeri
(Dalje prihodnjič.)
s kovinskim še vedno jako velik, treba je posebnih priprav, da se ta upor zmanjša. Imenujmo tako pripravo selenovo celico (Selenzelle). Siemensu se je posrečilo selenovim celicam dati tako obliko, da se je njihova vodljivost pri osvitljenju petnajstkrat povišala v primeri z vodijivostjo, ki so jo imele v temi. To čudno selenovo svojstvo menil je preiskavati Graham Bell s telefonom, a mej preiskavanjem prišla mu je misel, da bi bilo mogoče s primernimi pripomočki pri pogovoru po telefonu namesto zveznega dratü uporabiti lučin žark. To je tudi izvel in sicer takole. Napravil si je vodilni krog, v katerega je dejal telefon, galvanično baterijo in selenovo celico. V tem krogu kroži električen tok skozi selenovo celico in telefon ter je stanoviten (constant), dokler se ne izpremem vodljivost v krogu; to pa se zgodi, kakor hitro se selen osvetli ali otemm; uspeh tega je potem ta, da se točna moč ali ojači ali oslabi in da se železna ploščica v telefonu giblje in sicer razmemo z izpreminjanjem točne moči. Ako se osvit-Ijenje primerno ureja (rcguluje), nastati mora v telefonu glas; to se doseže na več načinov, a Graham Bell poročal je samo o jednem bolj obširno. In ta obstoji v tem, da se postavi lahko plosko zrcalo (Planspiegel) tako, da pošilja svitlobo, ki izbuja od solnčne ali električne ali Drumondovc luči na selenovo celico v telefonovem krogu. Pred zrcalom postavljeni sta dve leči-zbiralki, jcdna, ki svitlobine žarke na zrcalo združuje, in druga, ki jih po odsevu vzporeduje. Zrcalo se, ako se vanj govori, primerno giblje ter v jednakej meri osvitljenje selenove celice iz premi n j a, katera je v žarišči paraboličnega zrcala, ki došle vzporedne svitlobine žarke nanjo združuje.
Novemu aparatu dal je Graham Bell ime fotofon ter ga poskusil prvikrat se svojim prijateljem Sumner Tainterom v Washingtonu. Tainter je bil s& zrcalom na stolpu Franklinove šole in Bell s telefonom pri oknu svojega laboratorija; oddaljena sta si bila 213.m- Ko je pritisnil Bell telefon na uho, slišal je razločno besede Tainterove: „Gospod Bell, ako slišite, kaj govorim, stopite k oknu ter pomahajte s klobukom." Tako je vstopil fotofon mej svet.
Najbrž da se bode fotofonova sestava še marsikaj izpremenila in to morebiti uže v kratkem, predno pride toliko v praktično življenje, kakor je sedaj telefon. A gotovo je, da je iznajdba velike praktične pomenljivosti.
Znamenito je poročilo francoskega astronoma Janssena, ki misli s fotofouom opazovati solnčne protuberance. Protuberance imenujejo
astronomi rudeče kopičaste izrastke, ki se zdaj tu zdaj tam na solnčnem robu nahajajo in so, kakor uči spektralna analiza, večinoma vodenčevi soparji, ki jih neka eruptivna sila visoko nad solnčno površje izbacuje. Nahajajo se protuberance ob solnčnem robu vedno, a opazovati jih je bilo pred malo leti mogoče samo ob času solnčnega mraka, a sedaj opazujemo jih lahko vsak dan s pomočjo spektroskopa, kakor sta to prva storila Lockver in Janssen. One izpreminjajo svojo podobo jako hitro v teku nekaj minut, kar si lahko razlagamo, če pomislimo, da velja tudi na solnci težnost (gravitacija), da se tedaj z veliko silo izbaci^ni soparji nekaj časa dvigajo in potem zopet padajo. Početek teh protuberanc misli Janssen tako-le opazovati. Ob robu solnčne podobe, kakor nam jo podaja teleskop, nastavil bode celo množico selenovih celic, ki so v zvezi s telefonom v njegovej sobi. O vsakej erupciji nastati mora v telefonu šum, ki opozori opazovalca. To je doslej še le Janssenova misel, a misel se je rodila v takej glavi, da smemo imeti veliko upanja, ka se uresniči; vsakako pa je pomenljiva za sedanji čas. Doslej je samo oko opazovalo na videz tiho in mirno življenje nebeških teles, a poslej, zdi se, dobilo bode pri tem opaže vanj i tudi uho svoje opravilo.
O novobolgarskej literaturi.
Sestavil A. Bezenšek.
II.
Najpopularnejši mej vsemi bolgarskimi pisatelji je dozdaj Petko R. SI a vej ko v iz Trevne, rojen okolo 1. 1825.; kajti natančno za leto in dan svojega rojstva zna malokateri Bolgar, ker se niso vodile nikakove krstne knjige. Roditelji n. pr. pravijo: moj sin se je rodil tedaj, ko sc je zidala ta-le hiša, ali tedaj, ko se je delal ta in ta most. Včasi so tudi letnice na kakih vratih zapisane.
Slavejkov je samouk v polnem pomenu besede. Njegovo življenje je cela Odiseja. Sedaj je predsednik narodnega zbranja. Njegove erotične in satirične pesni in basni, ki so izšle 1852. leta zložene po primeru narodnih pesnij, ugajale so občenito in mladina jih je povsod rada popevala. Njegove humoristične novine in koledari znani so po mestih in selili. Slavejkov spisal je tudi nekoliko znanstvenih sestavkov, izdal je zbirko narodnih pesnij in pregovorov, opis narodnih običajev, razprave
jezikoslovnega in zemljepisnega obsega. Tudi za šolo je pisal, kakor skoro vsi novobolgarski pisatelji. S kakšnim večjim samostalnim delom dosedaj še ni stopil mej svet. Njegova dela so skoro vsa po časopisih raztresena. V poslednjem času bavi se izključivo s politiko, kakor sploh vsa inteligenca. Politična borba je torej uzrok, da v minolih letih nemarno zaznamenovati nobednega posebnega proizvoda na književnem polji. Inter arma silent musae.
Poleg Slavejkova je slavit kot pesnik najprvo Najden Gero v, učenec rilskega Neofita. Ta je študiral v Odesi, bil je učitelj v Plovdivu, a pozneje postal je tam ruski konzul. Pesnik je tudi Kaj ko Žinzi vov iz Velesa, koji se je v Moskvi učil, in je zdaj profesor grškega jezika na tamošnjem liceji. Njegov „Novo-bi>lgarski Sbornik" (Moskva 1863) zadržava poleg izvirnih pesnij tudi prevode iz staro-ruskega eposa „Igor", iz staročeskega kraljedvorskega in zelenogorskega rokopisa in nekoliko pesnij maloruskega Ševčenka.
Mnogo truda vlagali so Bolgari na gojenje svoje narodne poezije, na katere vrednost jih je bil najprvi opozoril Venelin. Izmej nabirateljev narodnih pesnij sta najznamenitejša brata Konstantin in Diiniter Mila-dinova, dva zaradi svoje tragične osode slavnoznana domoljuba bolgarska. Dimiter Miladinov iz Struge pri Ohridi bil je najznamenitejši borilec in zagovornik bolgarske stvari v Makedoniji. 1858. leta pride za učitelja v Kukuš pri Saloniku, kjer se je po njegovem trudu v cerkev uvedla slav-janska liturgija. Zoper nevrednega vladiko Meretija grškega rodu vzdignil seje tak vihar, da so ga morali Fanarijoti 1859. leta odpraviti. A uže 1860. leta bil je Meretij imenovan za nadškofa v Ohridi, kjer je še nesramneje vladal. Ko po leti 1861. leta pride Miladinov domov v Strugo, ovadi ga razsrjeni Meretij turškej vladi za veleizdajnika; primejo ga, ter v verigah odvedo v Carigrad. Njegov mlajši brat Konstantin, ki je bil dovršil moskovsko vseučilišče, bival je tisti čas v Zagrebu, kjer so se tiskale bolgarske narodne pesni, katere sta brata po Bolgarskej nabrala. Tiskarske stroške poplačal je Strossmayer. Da bi otel zaprtega brata, hiti Konstantin v Carigrad ter obišče — da si so ga prijatelji svarili — brata v zaporu, iz katerega se tudi on ne vrne več! Biskup Strossmayer zahteval je po avstrijskem poslanci od turške vlade, da naj izpusti iz ječe nesrečna Bolgara. Tudi ruski poslanec potezal se je za nesrečna brata. Porta res da povelje, oba Miladinova izpustiti, aVanarijoti so jo prehiteli, podkupili so turškega uječarja, da je oba Miladinova — otröval (novembra 1861). Tudi učitelj Colakov nabiral je narodne pesni. Štefan Verkovič, rodom
\
Bošnjak, ki živi uže preko 30 let v Seru, priobčil je 1860. leta mnogo narodnih pesnij iz Makedonije. L. 1874. priobčil je v Belemgradu 15 pesnij o prihodu Slavjanov na balkanski poluotok, o ženitbi Solnca s krasno ViJkano, o kralji Talatinu in o — Orfeji. Tem pesnim, ki jih je baje mej Mohamedanci v Rodopih nabral, dal je znamenit naslov „Veda Slavjanov, bolgarske narodne pesni iz predbistorične in predkristijanske dobe". A uže to, da v tej „Vedi*4 pogrešamo vsake pesniške mere, dokazuje jasno, da teh pesnij narod ni nikdar pel, in opravdava sumnjo, da jc „Veda" literaren podvržek, za kakeršnega jo smatrajo tudi Bolgari. Sicer se je pa o tej Verkovičevej zbirki mej slovanskimi učenjaki vnela huda, uže več let trajajoča literarna borba, ker jo nekateri zagovarjajo, a drugi odločno zametajo.
Glasbene vesti.
Piše Vojteh Valenta.
Gusikov Mihael Josip, sloveči virtuoz na lesenem ali slamnatem stroji, rodil se je leta 1809. v Sklovu na ruskem Poljskem. Oče mu je bil ubog flavtist, ki si je svoj kruh služil s tem, da je hodil gost na svatbe in jednake prilike. Sin se je naučil pri očetu na flavto piskati in ker je imel mnogo nadarjenosti in veselja za glasbo, izuril se je čudovito in hitro je znal toliko, da je pomagal očetu pri igranji. Not takrat še ni poznal in ves njegov repertoir so bile ruske in poljske narodne melodije, katere jc po sluhu igral. Ko jc bil 17 let star, uže se je oženil in služil si jc z očetom in z brati z godbo svoj kruh. Potovali so večkrat tudi v Moskvo. Leta 1831. moral je igranje na flavti opustiti, ker je hudo zbolel na prsih. To je prou-zročilo veliko uboščino v njegovej rodbini, ali rešitev se jc bližala. Uže od starodavnih časov se nahaja v Rusih, Tatarih, Poljacih in Litovcih, sosebno mej hribovci proti Karpatom in proti Uralu t surovo izdelan instrument, katerega imenujejo „Jcrova i Salamo". Ta instrument je izdelan iz jedne vrste smrekovih kolčkov, ki so po glasovih ubrani; na teh kolčkih sc igra s trkačem. Na tacem stroji se jc začel marljivo vaditi tudi Gusikov. Ker jc pa videl, da jc instrument jako primitiven in pomanjkljiv, premišljaval in ugibal je, kako bi ga zboljšal. Najprvo je pomnožil število kolčkov in je s tem razširil obseg glasov, potem jih je ob krajeli poostril in jih uredil po glasovrsti (skali) in harmoniji.
Končno jim je dal za podlogo slamo in od tod je dobil instrument polagoma denašnjo obliko — lesene harmonike. Po neumornem trudu postal jc virtuoz na tem stroji in skoro ga je vse v okolici občudovalo in širilo se je njegovo ime zmirom dalje. Šel je v Moskvo in našel veliko polivalo, kar ga je napotilo, da je dalje po Ruskem potoval.
Prišel je v Kijev, kjer je ravno bival sloveči virtuoz na goslih, Lipinski. Ta ga je tudi hvalil in občudoval. To vse je Gusikova še bolj gnalo k marljivej vaji. Noč in dan je delal in celö svoje zdravje zanemarjal.
V Odesi, kjer je leta 1834. v gledališči koncertiral, nasvetoval mu je umetnost čislajoči knez Voroncov, da bi popotoval s svojo umetnostjo po celcj Evropi. In res kmalu so ga poznali v vseh glavnih mestih kot slovečcga Poljaka z dolgo brado in povsod so občudovali njegovo izurjenost in prečudno doneč instrument. Toda bolezen mu je zopet ustavila delovanje, kajti utrudljivo potovanje in koncertiranje škodilo je njegovemu slabotnemu životu. V Brusclji moral je 4 mesece bolan ležati, potem je šel v toplice, kar mu pa ni hasnilo in umrl je na poti, ko se je proti domu vračal, 21. oktobra 1837. v Cahih (Alinu).
Dva napisa Preširnova. i.
Na velikem zvonu romarske cerkve sv. Jošta pri Kranji, ki telita 24 centov 20 funtov in katerega je vlil 1834. leta ljubljanski zvonar Anton Samassa, čita se ob robu ta napis:
.Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije
Kraljestvo v Heladi končal je Navarin. Ga kupi romar; ga Samassa v zyoii prelije; Glasim zdaj božjo čast iz svet'ga Jošta lin.*
Ta napis je, kakor neimenovan pisatelj v ljubljanskem „SI." IX. 1. obširneje dokazuje, brez vse dvoinbe Preširnov. A da se more umeti, treba je pomniti to: /a grške osvobojevalne vojne uničilo je združeno angleško-francosko-rusko brodovje v odločilnej in imenitnej pomorskrj bitvi pri Navarinu v Moreji dne 20. oktobra 1827. leta turško-egipčansko ladijevje; o tej priliki bilo je v morje potopljenih več topov, katere so pozneje spet iz vode izvlekli. Nekoliko teh topov kupil jc g. Anton Samassa od neke angleške družbe v Trstu ter iz nje vlil zgoraj opisani šentjoški zvon, ki se jc največ poplačal s pobožnih romarjev milimi darovi.
Zvonar Samassa poprosil je v veselej družbi sam prijatelja Preširna, da naj naredi novemu zvonu primeren napis, katerega mu je Preširen prinesel uže drugi dan. Ta napis je tudi zategadelj zanimiv, ker je najbrž prvi slovenski napis, ki se bere na cerkvenem zvonu. Novi zvon je pri Samassi naročil šentjoški duhovnik Fr. Julijani (1756 — 1836), ki je pokopan v Šmartinu pri Kranji, kjer se na njegovem grobu bere tudi Preširnov grobni napis, ki je pa uže v „Klasji" na 253. strani natisnen.
2.
Pokojni ljubljanski zlatar g. Peter Simonetti pravil mi je večkrat to: „S Preširnom bil sem dober prijatelj; časi sešla sva se v krčmi pri vinu, časi je pred mojo prodajalnico nekoliko postal ter se kaj ponorčeval. Ko mi 1841. leta umrje moja žena Marija, po rojenji Grbčeva, in sem jej postavil grobni spomenik, naprosil sem prijazno dra. Preširna, da naj mi naredi zanj primeren napis. In res mi v kratkem prinese nekoliko verzov, ki se še dandenes bero na spomeniku moje pokojne žene, katera leži pokopana pri sv. Krištofu od stare kapelice na levo prav poleg zidu".
To pripovedovanje starega gospoda Simonettija, katero je malo ne vselej ponavljal, kadar je govorica o Preširnu sukala se, zanimalo me je tako, da grem nekega dne rečenega napisa Preširnovega k sv. Krištofu iskat. Lihko sem našel pokopališče Simonettijeve obitelji in ondu sem na plošči od kararskega marmorja pod imenom Marije Simonettijevke čital in prepisal te verze:
Die Mutter und den Sohn, der ihr entsprossen, Hält dieses Grab in seinem Schoss umschlossen; Uns, deren heisse Thränen um sie fliessen, Die Rückgelass'nen, mög' es einst umschliessen, Vereinigt mögen wir aus ihm erstehen Und in das ew'ge Haus des Vaters gehen.
Pokazal sem prepisane verze o priliki gospodu Simonettijii, ki mi je z nova potrdil, da so res Preširnovi.
Napis ohranjen je še do denošnjega dne.	Lc.
Imenitna knjiga.
Istorija slavjanskih literatur A. N. Pypina i V. D. Spasoviča. Izdanie vtoroe vnov pererabotannoe i dopolnennoe. Tom 1. Spb. 1870 8°, VIII.
1-447 in torn II. Spb. 1881. 8°. XXIV, 440—1129. XIX.
Ta knjiga je prva kritično in pragmatično pisana zgodovina vseh slovanskih literatur; kajti znana, sedaj uže zastarela literarna
Le.: Imenitna knjiga.
129
zgodovina Šafarikova iz 1826. leta in Djegova zgodovina južnoslovan-skih slovstev, ki je prišla 1864. 1. uže po pisateljevej smrti na svitlo, poudarja pred vsem životopisni in bibliografični moment, a premalo se ozira na slovanskih narodov politične in občekulturne razmere, ki so z njihovim slovstvom o najtesnejšej zvezi; a Talvjna knjiga o zgodovini slovanskih slovstev pisana je brez vsega pravega znanja in brez potrebne temeljitosti. Po primerno kratkem, a korenito pisanem uvodu o slovanskem narodopisu, o statistiki slovanskih plemen, o slovanskih narečjih, o zgodovini slovanskega naroda in o vprašanji slovanske vzajemnosti, o slovanskih azbukah, o obče slovanskem pismenem jeziku in o krščanstvu pri Slovanih podaje nam akademik Pipin literarno zgodovino slovansko v tem redu, da najprej govori o Bolgarih, potem o Srbih, Hrvatih, Slovencih (Horutanih) in o Južnorusih; v drugem delu o Poljakih, Čehih in Slovakih, o gorenjelužiških in dolenjelužiških Srbih. O Rusih samih govoril bode knjige tretji del, ki pa še ni prišel na svitlo. Poljsko literarno zgodovino obdelal je Spasovič, vse ostale Pvpin sam. Prof. Jagič piše o tem velikem delu (Archiv, V, 2, 324): „selbst abgesehen von dem hohen Interesse der Darstellung, wird dieses Werk durch die reichen bibliographischen Hinweisungen, durch die gewissenhafte Berücksichtigung der einschlägigen weit zerstreuten und nur mit grosser Mühe erlangten Literatur ein unentbehrlicher R a t h g e b e r für alle werden, die sich auf dem weiten Felde der slavischen Literaturen einigermassen zu recht finden wollen." Žal, da je v tej imenitnej knjigi naša novoslovenska literarna zgodovina najmenj temeljito razložena. Res, da o njej ne govori mnogo virov, a tudi ti niso vsi porabljeni, tako n. pr. Pvpin ne pozna niti Marnovega Jezičnika, od koder bi bil marsikaj novega mogel pozve-deti, niti Stritarjeve ocene Preširnovih poezij. Glavni vir za najnovejši čas bil mu je Macunov jako pogrešni, starokopitni, nedostatni in z ozko-srčnega stališča pisani članek o našem slovstvu v češkem naučnem slovniku. Kakor Macun, očita tudi Pypin po krivici Preširnu, da ni imel razuma za slovanstvo in njega razvoj ter da je ostal čisto lokalen gorenjsko-slovenski pisatelj („ostavilsja čisto mestnyim» slovenskimi, pisateljem!»"); Koseskije ne samo prvak slovenskemu pesništvu nego tudi politični vodja (!!) svojega naroda, Malavašič, Muršec, Majar, Vrtovec so mu „horvatski" pisatelji ; čitalnici pozna samo dve: v Ljubljani in v Novem mestu itd. Tudi konečna sodba o Slovencih ni resnična in ponemčenje narodovo pri nas ne tako grozno, kakor slabo poučeni Pypin misli. Treba bode o priliki te napake v posebnem članku pojasniti, da se iztrebijo iz knjige, ki je v ostalem res
delo, slovanske hvaležnosti dostojno. — Prvi del Pvpinove knjige preložen je uže na nemški jezik: „Geschichte der slavischen Literaturen von A. N. Pypin u. V. D. Spasovič nach der zweiten Auflage aus dem Russischen übertragen von Trautgott Pech, autorisirte Ausgabe, I. Bd. Leipzig, F. A. Brockhaus, 1880, velika 8°, X., 586 str. Cena knjigi je 11 mark ali 6 gld. tJO kr. in dobiva se tudi v Ljubljani pri Bamhergu. Ker je prelagatelju pomagal znani lipski profesor Leskien, dober znatelj južnoslovanskih slovstev, iztrebljenih je iz nemškega prevoda več ne malih napak, ki se nahajajo še v ruskem originalu. Vsem omikanim, ki niso zmožni ruskega jezika, ta nemški prevod naj topleje priporočamo; sicer pa mislimo, da brez Pypina bodisi ruskega, bodisi nemškega ne bode možno prebiti nikomur, kdor se ozbiljno peča z literarno zgodovino in komur je sploh kaj ležeče na slovanskih slovstev razvoji.	Lc.
Slovenski glasnik.
Slovensko slovstvo. Jezični k. A. Jernej Kopitar. B. Matija Čop. C. Dr. France Pro Sern (sic). Spisal J. Mam. XVIII. leto. V Ljubljani natisnil in založil Rudolf Milic 1880, 8°, 60 stranij. Cena 60 kr. Knjižica je ponatis iz lanskega „Učiteljskega Tovariša" ter obseza kolikor toliko uže znane in objavljene, a jako pridno iz mnogih knjig in raznovrstnihnovin zbrane doneske k životopisn Kopitarjevemu» Čopovemu in Preširnovemu, kajti živo to p i si to še niso. ker se pogreša pri njih vsaka organska zveza. In tudi ti jako pregledno sestavljeni životopisni doneski, ki bodo gotovo dobro došli vsem prijateljem slovenske slovstvene zgodovine, bili bi še večje uporabnosti, ako bi se gospod pisatelj v njih ogibal tistega nepotrebnega, posiljenega in — neslanega moralizovanja in tistega nestrpnega zadiranja in zbddanja na desno in na levo. katero nobednega ne boli in samo g. pisatelja smeši. Brez te nemale nedo-statnostiobsezaJezičnik mnogo zanimivih stvarij.a posebnega spomina vredno je to, da g. Marn trdi (str. 45.). da je nemški sonetni venec „Romeo und Julie*, ki je brez pisateljevega imena natisnen v 26. št. -Ilirskega Lista" 1833. leta — P r e ši r n o v. Kaj pa, ko bi bil Ulepičev? Stvar je vredna ozbiljnega preiskovanja in premišljevanja, Tudi ta zasluga gre g. Marnu, da je s pomočjo vodiškega župnika g. Kajdiža dokazal, da je Kopitar porodil se 21. avgusta 1780. leta, a ne 23. avgusta, kakor se je do sedaj sploh mislilo in kakor tudi Kopitar sam trdi. Omenjati nam je še, da format, v kakeršnem izhaja „Učiteljski Tovarišin po njem „Jezičnik*, ni četverka, kakor misli in šteje tiskarnica-založnica. nego velika osmerka in da tedaj knjižica ne obseza osem pol ampak samo štiri. — „Ko le dar in dnevnik za leto 1881." zove se koledar, ki gaje v žepnej obliki izdal in založil tiskar J. Krajec v Novem mestu. Ta koledar ima spredaj vse koledarske stvari, za njimi pa dnevnik, to je, vsakemu mesecu je dodano po 16 listkov belega papirja za vsakdanje zapiske. Koledar trdo vezan stane 80 kr. v bukvarnicah. — Knjižice
„Tisoč in ena noč", ki jo tudi tiska in zalaga Krajec, prišel je uže 8. snopič na dan. — „Slovenski Pravnik", št. 1. leto I. V Ljubljani 1881, 8°. 32 str. izdaje in ureduje dr. Alfons Mosche. tiska „Narodna tiskarna". Tako je ime novemu pravoslovnemu listu slovenskemu, ki bode po dve poli obsežen izhajal vsakega meseca 15. dan. Prva številka prinesla je te zanimive in raznovrstne članke: Kaj hočemo? — O naših pravnih reformah. — Pridržanje samostalnega preganjanja kaznjjvih dejanj v glavni obravnavi. — Prednost zastavne pravice hišnih posestnikov na pohišje najemnikov za najemščino pred starejšimi zastavnimi pravicami drugih upnikov. — Motenje v mirni posesti. — Sokrivda pri poboji. — Forum contractus in dokaz njegov. — Vknjižba Servitut in realnih bremen. — Meja sodnikove oblasti v oficijoznem postopanji. — Ali so slovenske razsodbe sodnijam dovoljene ali ne? — Kolkovanje. — Raznosti. — Vabilo na naročbo. — Namen novemu listu je. kakor sam piše, z. razgovori in z razpravami o pravo-znanstvenih razmerah in potrebah slovenski narod na isto bojišče popeljati, kjer se bije mirni boj za pravo in pravico, torej tudi za svobodo in omiko. Tako hoče pravnemu znanstvu koristiti in slovenskemu narodu do iste veljave pripomoči, katero po talentu svojih sinov in po večni pravici v obilni meri zasluži. Poleg tega bode zagovarjal tir-jatev. da se slovenski jezik, kolikor moči, uvede v javno uradovanje. To so gotovo plemeniti nameni in ime gospoda urednika, znanega zagovornika in odličnega jurista nam je porok, da jih bode novi list tudi po možnosti izpolnjeval. „Slovensk* Pravnik" -zasluži, da bi ga vsi slovenski juristi s pravoslovnimi članki in poročili in vsi slovenski domoljubi, ki imajo s pravosodjem posel in dotiko. z obilim naro-čevanjem izdatno podpirali. Naročnina znaša za vse leto 4. za pol lota 2. za četvrt leta 1 gld. ter se pošilja g. uredniku v Ljubljano. Frančiškanske ulice 8.
„Hrvatski Vienacaf znani leposlovni tednik s podobami, ki izhaja v Zagrebu ter stane za vse leto po pošti 7 gld. najtopleje priporočamo vsem omikanim rojakom našim osobito vsem čitalnicam. V svojej zadnjej številki prinaša jako dobrohotno pisan članek -Književni rad slovenski god. ,1880.", v katerem pohvalno omenja tudi naš list ter dostavlja: „Govoreči o Zvonu nemožemo mukom mimoiči po imenu nepoznatoga nam pjesnika, koji se sakriva za slovom X. Nu tkogod bio pravi je rodjeni pesnik, a Slovenci če se njime skorom moči i ponositi, jer u zadnje vrieme njegovi mu plodovi bivaju sve to ljepši i zreliji. Njegove^pjesme tako ti se srdca dojimlju, kako su iz srdca nikle". O g. S am o s t ä 14 j /znaiiefn iz Stritarjevega „Zvona" piše: Osobito nas je zanio gospodin Samostal, koji je u saraoin narodu nabrao mnogo nježna cvieča te ga priredio u liepe male pričiče . . . . Za njimi bi se imali povesti svi mladi spisatelji, kojim se pruža sgoda zala-ziti u narod, ili koji su sami iz njega potekli, jer tim načinom čuva se mnogo poezije, a neizkusni poč^tnici^če mnogo prije uspjeti, sledeč-pučko pripoviedanje, nego da svoju maš tu po Icakovih' gödtudjih, često puti i nevaljanih uzorih."
Jiad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti knjiga LIV. izšla je te dni s to vsebino: Životopis kardinala Gjorgja Utiešenoviča. prozvanoga Mar-tinusiusa. od O. Utiečenoviča. 2. O odnošajih medju republikom mletačkom i dubro-vačkom od početka XVI stolječa do njihove propasti (ostatak). 3. Ruski historik Sergij Mihajlovič Soloviev. Nekrolog od dra. Fr. Račkoga. 4. Pravni život u spljet-skoj občini od dra. J. J. Hanela. 5. Izvještaj tajnika dra. P. Matkoviča o radu
jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti g. 1880. 6. Izvodi iz zapisnika jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. 7. Darovane knjige.
Novejše ruske knjige. „Skazki Kota M url y ki". Drugo izdanje z ilustracijami izvrstnih ruskih umetnikov. Kot Murlyka. to je J. P. Wagner, profesor prirodoznanstva na St. Peterburškem vseučilišči, ki se pa tudi z leposlovno literaturo peča hi je v teh uže drugič izdanih pripovedkah pokazal izvrsten poetičen talent. Dobiva se to delo v St. Peterburgu v knjigarni .Novago Vremeni -; knjiga po 2 rublja. — Dr. J. Strah6ev. Sočinenija: Domašnij očag (roman). Zakonnyj brak (roman). Pohody na dohody (povest), vse v 1 zv. Spb. 1881 c. 2 r. 50 k. — N. J. Na um o v. V ti ho m omute. Razkazy iz byta sibirskih krestjan. Spb. 1881. c. 2 r. 50 k. — Gon čarov. Četyre očerka (Literaturnyj večer. Million terzanij. Zametki o ličnosti Bčlinskago. Lučse pozdno čem nikogda.) Spb. 1881 c. 2 r. — J. J urge n so n v St. Peterburgu izdava ruske opere za pevanje in glasovir. Dozdaj je na svetlo izdana M. Glinke znana opera: .Zizen za carja" c. 8 r.
Urednikova listnica. G. M. M. v Z. Take kratke novice nam bodo vselej dobro došle. — G. J. T. na T. , Verske bajko na Dolenjskem- so užo stavljene. a morali smo jih ta pot še odložiti. Hvala! — G. J. H. v Lj. rNovejša češka literatura" tudi v tej številki še ni mogla priti na vrsto. — Gospodična M. S. na R. Svojo hvalo ne moremo tiskati. — G. dr. J. V. na D. Prihodnjič! — Mnogim posnikom: Prosimo potrpljenja! Kar jo dobrega, pride o priliki v list; kar je slabega. molč6 — v koš! — Gg. pisatelji znanstvenih člankov ustregli bi nam s kratkimi sestavki, da bi jih ne bilo treba preveč trgati. — Da bodo čestiti čitatelji l«4že umeli v dcnašnjem listu natisneno pesen „Slovenskim svatom", povemo jim v njč pojasnilo to: Pred več leti bil je znan ljubljansk trgovec povabljen v svate v svoj rojstveni kraj Konjice na Štajerskem, a ker ni utegnil sam priti, poslal je svatom spredaj natisnene zdravijce.
Listnica upravništva. G. A. M—čič v Merniku: Vam bodemo pošiljali po dva iztisa. G. J. K—nor v Logatci; Fr. Pr.—k. in J. C—1 v Lembahu; Gr. J—b v Trstu: Vam vsem se je prva številka odposlala: morala se je na potu zgubiti. Dopošljemo Vam jo zopet meseca februvarja. Potrpite prosimo! G. Gothard Pavletič v Gorici: Vaše naročnine nismo prejeli; reklamujte torej. Druga številka se Vam je odposlala: prvo dobite v teku meseca februvarja. — G. M. S—bir, gimnazijalec v Mariboru: Vaša naročnina se je napačno zabelježila; sedaj je v redu vse : prva številka Vam doide meseca februvarja. — G. B. B. v C. Pisma zastonj i ko v mečemo brez razločka in usmiljenja v koš. Založniki niso Kalistri in tudi slovenski pisatelji niso dolžni samo tlako delati našemu listu. — Vsem gospodom reklamantom: Prvo številko dobite v teku meseca februvarja. kadar se z nova natisne.
„LJUBLJANSKI ZVON* stane vse loto 4 gld., pol leta 2 gld., čotvrt leta 1 gld.
Naročnina pošilja se upravništvu v „Narodncj tiskarni" v Ljubljani.
Založniki: J.Jurčič in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: dr. I. Tavčar.
Tiska -Narodna tiskarna" v Ljubljani.