IZ CIKLA SLOVENSKIH SONETOV
MIRAN JARC
T     Kako bo s Španijo, z Japonsko, s Kino, kdaj se prične razredni boj v Brazilu, kako preživlja se felah ob Nilu, bo li Anglež ukrotil Palestino?
Od koga še sprejmimo evangelij za novi red? Kdo naj bi nas odrešil? Pa če bi nas premajhne morda zgrešil? Kdo bolje hude rane nam zaceli?
O nas razmišljajo baje v Parizu,
v Berlinu, v Moskvi, celo v Teheranu,
vsakdo nas gleda z daleč in od blizu.
Zato ne sili s svojo se besedo,
zavrzi našo tisočletno vedo,
kaj boš z vasmi in s trgi in z Ljubljano!
TJ     Čemu si naš neznani Mojzes nas poselil po deželi tej nesrečni, kjer hiramo jetniki vekovečni, kjer nas oži in redči strogi čas?
Čemu Orfej si s pesmijo nam zdražil zavest slovensko uro še poslednjo? Brez tebe bi minili nezavedno, nihče poslej nas ne bi več sovražil.
In če še vendar nočemo umreti pokliči nam Usodovec vodnika, ki našo naj skrivnost nam že razgrne,
da zadnji še dvomljivec se spreobrne, ker sila mračnih časov je velika, ker hočemo in moramo živeti.
TJ     Kakšne nas neki najde zadnja žetev, sprašujemo se ob polnočni uri, plašni zapiramo hiš svojih duri, a z jutrom gremo spet na novo setev.
Živimo, kakor da nam čas je večnost, — mar se drevo za svojo rast sprašuje? — možak pri vinu ves svet premodruje: kdo bi glavo prodajal za povprečnost?
395
Smo mar Kitajci, ki jim korenina zaraščena je zemlji prav v sreč, je kačjo pila naša kri modrost?
O, ta žemljica večna je ledina, vsak rod ponavlja grehe in gorje očetov, in odpovedi bridkost.
Kot človek brez imena, ki prodaja bolnikom svojo kri, živalsko živ, a sam — kaj mar mu kdaj in kje bo zgnil — hudiču po beznicah se udaja ...
Kakor menih, ki davno že na svet je pozabil, ves zamaknjen v svoj prividt in zdrzne se le, če v kotiček skrit vdre zmagovitih ljudstev hrup in vretje,
prostaki in sanjarji hkrati spimo sredi Evrope — glas nam je šibak, podoba spačena — in še ne znamo,
da morda svojsko prav zato živimo. Smo zrno mar, ki se zakoplje v jamo in se nekoč razvname v plod težak?
\7     Zdaj sem samo uho sveta ... Dovolj si se oko napaslo po lepotah pokrajin tujih. Po vseh teh samotah besed sem naših žejen bolj in bolj.
Doma sem spet med govorečimi, ne maram biti vse življenje mrk. Tu rajši sem pastir, dejal je Grk, nego vladar nad večno spečimi.
Pozdravljen — Bog daj — se srečujemo. Bo vreme? Vedi vrag! Kot hoče Bog! A nihče ne drži tu križem rok.
In kosa se zabliska, pade klas
— zdaj nič več mračni ne modrujemo —
zdaj sonce se razliva preko nas.
IV.
396